Josip Jurčič je v slovenski književnosti eno od prelomnih imen. Njegov Deseti brat v našem kulturnem prostoru velja za prvi izvirni roman. Napisal ga je v želji, da bi bili Slovenci deležni ustvarjalnosti, ki bi bila primerljiva z ostalimi bogatimi umetniškimi tradicijami. Snov je zajemal iz naše lastne zgodovine in je pripovedoval o običajnih ljudeh. Objavljati je začel že zelo zgodaj, in sicer s sedemnajstimi leti v gimnaziji (Pripovedka o beli kači). Zdaleč največkrat prevajano delo tega bistrega pisatelja, Kozlovska sodba v Višnji gori, s svojim lucidnim humorjem nagovarja bralce tudi v današnjem času. Bil je naš prvi profesionalni časnikar in urednik. Svoj največji pečat je vtisnil pri časopisih Slovenski narod in Südslawische Zeitung v Sisku. Poskus, da bi uveljavil svoj lasten časopis zaradi skromnih gmotnih razmer žal ni uspel, tako je leta 1869 izšla le ena številka Glasnika.
Poleg tiskanih Jurčičevih del v Slikovni zbirki Narodne in univerzitetne knjižnice hranimo vrsto fotografskih idr. portretov Josipa Jurčiča, v Rokopisni zbirki pa hranimo tudi njegovo zapuščino, ki vsebuje osebne dokumente, rokopise njegovih del, korespondenco z več znanimi osebami ter nekaj uredniškega in drobnega gradiva. Jurčičeva leposlovna dela so zaznamovala tudi druga področja umetniškega ustvarjanja in poustvarjanja, še posebej pomembna so bila za slovensko opero v 20. stoletju.