..., kako debelo jo je pogledal. Zdaj se ji je jezik razvezal. Le čakaj, še več ti nadrobim! si je dejala. »Ali se ti zdi čudno?« ga je podregnila. »Morda boš kmalu še kaj več tudi zvedel... Ježeš Marija, glej vendar! ...« Konja sta zavila v vas in sta zopet začela teči, tako da je Rozika kar omahnila. Stisnila je zobe. Na, zdaj mu je dala! Prav je. Naj si le misli, kar si hoče ... in ona njegova tudi, tista Anica . .. Nekaj hiš pred Gradiškim sta dohitela Tineta. Roziki je obraz kar zažarel od razigranega veselja. »To je dobro, da sem te srečala, Tine,« ga je ljubo nagovorila. »Čakaj, grem kar s teboj! Nekai sem ti prinesla. To boš gledal!« Previdno je zlezla z voza. Medtem je Ožbolt na skrivaj opazoval mladega Gradišnika. Hudimana, kako se ta kislo drži! Nak, ta gotovo ni vesel, da mu je Roziko pripeljal! In na zavoj se tako po strani ozira, kakor da ga je strah, da bi se ta reč mogla zdaj pa zdaj razleteti. Da, prav tako, si je mislil Ožbolt, in se je moral spet smejati. Potem se je spomnil, da je za Gradišnika nekaj železnine pripeljal. Dal mu jo je in zamahnil po konjih, da bi se čim prej izgubil. To bi slepec videl, da s tema dvema ni vse prav; zato je bolje, da človek ni zraven, kadar eta sama. Zahvaliti bi se iru bil Tine pa že mogel! Vsa.1 besedo bi mu bil lahko voščil, ko je nnel zan:' opravke... Tine pa se je držal kakor nebo pred nevihto. Kaj neki si Rozika domišijuje? Kaj naj stori z njo? Gledala je vanj in čakala. Seveda, mislila si je, da jo bo povabil na svoj dom ... Tine je preudarjal. Ne, v hišo je noče spravljati. Najbolje bi bilo, ko bi se takoj spet vrnila. Bo pač vzel ta preklicani zavoj — v božjem imenu! 'Daj sem!« je dejal in še okleval, »in veš ... bo ,j, da se takoj vrneš, drugače si bodo ljudje jezike .^usili... prihodnje dni pridem kdaj k vam; tedaj se pomeniva. Zbogom!« Zasukal se je in z dolgimi koraki mahnil proti domu. Tudi Roziki ni ostalo nič drugega kakor — domov. Od same jeze bi bila najrajši tulila. Tinc je stopal počasi po stopnicah v svojo izbo. Zavoj je shranil v omaro in dvakrat zasukal ključ. Bog ve kako prijetno se mu ni zdelo, da ima tako reč v svoji izbi; ali tu vsaj nihče do nje ne more. Sedel je na rob postelje in strmel v omaro. Kaj zdaj? Rozika seveda misli, da se bo takoj lotil..- * _ Toda to se laže reče, kakor stori. Saj še nikoli ni imel dinamita v roki. Zajce streljati pa skale razstreljevati — to ni eno in isto. Prenaglil se ne bo. Že zaradi tega ne, da Roziki He bi greben zrastel. Ta bi si res še moela misliti, da bo skakal, kakor mu bo ona godla. Zadnjič je tako nekam namigavala, kakor da sta si že v besedi... In če je zaklad že štiri sto let v zemlji, bo že še kak teden tudi počakal. Ne da bi bil vedel, kdaj, so mu misli ušle drugarn. Spomnil se je, da bi moral Ožboltu nesti tobaka zato, ker se mu niti zahvalil ni, da mu je pripeljal železnino s seboj iz mesta. Ta misel ga je navdala s iakim veseljem, da je začel žvižgati, in je žvižgal vso pot do hleva. Stara dekla, ki ...