Avgust šenoa: Berač Eiiilco. Povest iz vaškega življenja 11 Pisar je začel o vsem razmišljati, kar mu je berač rekel, in je smehljaje se majal z glavo. Njemu se je zdelo sprva vse to tako smešno in noro. Luka da bi spal v mehki postelji, da bi nosil celo obleko, da b% imel dom in ženo, ta isti Luka, ki je doslej čepel v blatu! Pa kaj bi jaz moral biti, si je zašepetal, jaz s svojo glavo, ko meni tak capin postati cel človek! Toda Luka ima denar, Mikica pa ga nima. To ga je peklo, da nima on Lukdvih zadolžnic. Še več! Luka mu da zaslužiti, lahko bi rekel, toliko mu da zaslužiti, da pisar od tega živi. Zdaj naj postane pravi kmet, naj se da na koruzo in pšenico namesto na zadolžnice. Tedaj Mikica ne bo imel več dela, še huje mu bo. Ko bi mogel do tega denarja priti! Toda zadolžnice nič ne poraagajo. Potrpeti bo treba, paziti bo treba, Luka je moder. IV. Urno je hitela Mara iz mesta. Že je stalo sonce visoko na nebu, bilo je blizu poldneva, do vasi pa je še precejšen kos poti. V mestu je prodala mleka in sira ter nakupila to in ono za dom; tako se je s prodajo in nakupovanjem zamudila. Mudi se ji, kar strah jo je. Oče je strog, ko v mestu poldne zazvoni •— zvonjenje pa &3 čuje do Jelenja —, morajo tudi. domači težaki imeti svoj obed, da, kum Martin je kakor ura, to vedo tudi gospoda v mestu. Da bi si skrajšala pot, je mahnila Mara počez čez polje. Hiteč se je razgrela, lica so ji gorela od hitre hoje, morala si je razvezati ruto. Vse je bilo okoli nje t*ho in vedro, vse se ji je smejalo in čudilo, ona pa ni videla ne trna ne grma, ampak je šla, ko da si jo navil. Kar iznenada je nekdo za njo zavriskal in zaklical: »Oj, Mara-a!« Dekle je klecnilo na ta nenadni klic, skoroda ji je padla košara z glave. Toda naglo se je zbrala — kajti straha ni poznala —, ozrla se je in pogledala, kdo je. Pa je imela kaj gledati! Bog, Bog! Zardela je kakor rdeča pisanka in odrevenela, da je bila trda ko oni koiec v ograji, rekel bi, da so se ji noge vdrle v zemljo. Toda oči, oči! Ti ljubi Bog! Sukale so se in bliskale, kakor da jo vročina kuha. Bog vedi, kaj je to in zakaj tako! Ona je stala, a z lahnim korakom, napol v skoku se je bližal dekletu od mestne strani mlad moški, vitek, postaven in močen. Gledal je jasno pred se, ponosno je dvigal glayo, mlatil z rokami in se zibal, ko da pleše kolo. Na njem je kmečki jopič in pisan telovnik, bele hlače, visoki škornji, toda na glavi nima. navadnega klobuka, temveč rdečo konjeniško kapo, gizdavo nataknjeno, za kapo pa šopek. Lep je fant, Boga mi, res lep. Mara ko da dvomi, ali je pravi; roko je nastavila na oči. Da, da! Andro je, Pavlekovičev Andro. Zdaj je. Mara drugič zažarela, še močneje je zažarela, povešenih oči, z drobnimi, počasnimi koraki je nadaljevala pot proti vasi. Toda fant je vražji, misliš, da ga vile nosijo. Še pol očenaša nisi utegnil izmoliti, že je bil zraven nje. »Hvaljen Jezus, Mara!« je rekel Andro od srca, zavihal si je brk in z enim očesotn mežiknil dekletu. »Na vekomaj — vi?« je tiho odzdravila Mara, gledala v zemljo, vzdihnila in pogledala Andra, pogledala ga tako nekako, Bog si ga vej, kako. Andro se je nasmehnil in ponudil dekletu srečo: »Da! Jaz, Mara! Ali vam je žal?« Dekle je plesknilo z jezikom, zganilo z rameni in ga skrivaj ošinilo z očmi. »Zakaj bi mi bilo žal!« je odvrnila in umaknila roko, kakor da jo je nekaj zapeklo. Potem je mirno nadaljevala: »Kdaj ste prišli, Andro?« »Ha, danes, davi z vlakom z Ogrskega.« »Ali ve kum Pavlekovič, da ste prišli?« »Ne ve. Pričakuje me o novem letu. Toda nas, ki smo služili na konjih, so pustili prej domov pa sem, hvala Bogu, tu prej, ko sem računal.« »Ali ste bili daleč?« »Da, v Subotici tam.« »In bilo vam je lepo?« »Eh! Hvala za to soldaško lepoto, ko si privezan kakor tvoj konj. Vidi človek nekaj sveta, da! Ali jaz sem ga sit, na, do vrha glave. Svoja tri leta sem odslužil, hvala Bogu, zdaj sem svoj, zdaj se lahko tudi oženim.« »In ne pojdete več v soldate?« »To se pravi, če bi se cesar s kom potolkel, ali časniki pišejo, da bo mir.« »Pa dobro!« »Oče mi je zdrav?« »Je, hvala Bogu! Minulo zimo ga je nekaj prijelo, ali zdaj je dobro.« »In kum Martin?« ;»Zdrav do božje volje, Andro.« »Kako je v vasi?« »Vse po starem. Nekaj jih je pomrlo, nekaj se jih je rodilo. Samo dve sta se omožili, odkar vas ni bilo, Jaga in Dora.« »Dve! Boga mi, malo. Kako to?« »Slabi so časi, svatba je draga.« »A vi, Mara, nič? Pri vaa doma je vendar božji blagoslov.« Dekle je začudeno pogledalo fanta. Nekaj jo je užalilo, hudo užalilo. Sklonila se je in živo odgovorila: »Je, hvala Bogu, meni pa še ni sile.« »Prišel bo vrag po svoje, a?« se je zahahal lepi mladenič in zadovoljno pogledal po dekletu. »Kaj mi to govorite? Lepe reči so vas pri soldatih naučili.« »E, poglej jo, kako je modra! Vprašam jo po soboti, pa mi za petek odgovori. Ali vam ni nobeden ponudil jabolka?« »Mi je, res, dva sta mi.« »A vi?« »A jaz!« je zasukala Mara glavo. »Oče je dejal: Naj ti je po volji! Jaz pa sem rekla: Nočem.« »Zakaj ?« »E, če pa ni bil nobeden pravi.« »A tako! Mislil sem, da se možiti nočete,« se je pošalil Andro. »Nisem nora. Zakaj se ne bi? Menda ne bom ostala za seme pri hiši! Kamor vse, tja tudi jaz, če Bog da. Zakaj neki sem živa?« »E, saj bi mogli tudi k nunam. Te nimajo moža.« »Ali pa bi vi šli k menihom?« se je razjezilo dekle. »Moja grešna duša tudi tako more moliti. Ne mora biti vsak že na zemlji svetnik. Toda čujte! Lepo ste se pri soldatih spremenili, čisto so vam obrnili kožo.« »Ha, ha, ha! Glej, glej, kako se Marica kuja! Nekaj ji ni prav.« »Dajte mi mir! Nisem zato, da bi me kdo imel za norca.« »Aj, aj!« je pokimal Andro, »zdaj je norcev dovolj. Bog ve, ali je katera božja duša natne mislila, medtem ko so me tam na Ogrskem sukall in kresali ?« »Je, naš pijani župan. Vsakokrat je pri maši vprašal kuma Pavlekoviča: Kaj piše Andro?« »Ah, pijani župan! Nihče drugi?« »Kaj naj bi? Saj bi bil norec« »Pa ko bi kaka ženska glava mislila?* »Bila bi še večji norec« »Ooo! Nikar! Tako se nisva zmenila. Cakaj me, čak!« je vzkliknil Andro pa skočil pred dekle in jo ujel za obe roki, da se ni mogla ganiti. »Mara!« je rekel. »Ali je ženska pamet res kratka?« (Daij« sledl)