Za poduk iii kratek čas. V smrtni nevarnosti. (Iz dnevnika. Ludovik C.) ».lutri vstaneva ob šestih«, reče necega večera moj sostanovalec med tem, ko premiee posebno kazalce ure budilke na dotično številko. »Ali naj psička izpodim?« vpraša nie potem, n ko mu rečem, da ga naj v sobi pusti, položi mu staro suknjo na stol. Stražek pa skoči takoj na njo, zasuče se nekaj krati. vleže in zaspi. Moj duh se je že deloma ločil od telesa, dremal sem, ko je postavljal moj tovariš gorečo svečo na veliko drevesno gobo, ki mu je visela ob zidu nad posteljo. I.mel je namreč navado, da si je svetil tako dolgo, da ga je začel spanec premagovati; šc le tedaj jo je ugašal. Ne vem. kako dolgo se je še veselil ta večer moj tovariš luči, jaz sem kmalu v sanjah potoval po lepih zelenih planinali. Prišel pa sein na strme pečine, kjer sem lazil po nevarnih skalnatih porobkib; hodil sem po ozkih obrvih čez deroče hudournike, a nazadnje prišel sem celo med razbojnike, ki so rae hoteli zadušiti! Iz teh neprijetnih sanj me je rešil psiček, ki je cvilil in lajal, zdaj na eno, zdaj na drugo postelj skakajoč, kar ni bila sicer njegova navada. Vendar se nisem mogel popolnoma zavesti. Še po kupo z vodo nisem segel na polico ob glavi, da-si me je strašno žejalo . . . Zopet sem bil na silnih bregovih. Neka divja zver me je lovila. Bežal sem, kolikor mi je bilo moči. Vže nii je priman-jkovalo sape, ravnokar bi me bila pošast zgrabila, kar me zbudi moj tovariš, glasno klicaje: »Čuješ! Tukaj pa bo nekje gorelo!« Ko odprem oči, vidim, kako je ravno vrgel moj soslanovalec skozi in skozi žarečo gobo v sredo sobe. »Kaj pa delaš za božjo voljo?« rečera in pa »odpri, odpri okno!« Komaj ga je našel, bilo je popolnoma zakajeno. — Še le sedaj skočim iz postelje in hitim s Stražekom na mostovišče. Ko pa nazaj v sobo stopim, zavrti se mi v glavi in skorej bi bil omedlel . . . Ko je bila vsa nevarnost odstranjena, žarjavica pogašena, soba nekoliko prezračena. razvezal se nama je jezik in pogovarjala sva se o tem, kako sva hitro zaspala, a sveča je prigorela do gobe, na katerej je bilo mnogo raznih rečij in jo je vžgala. Tudi moj tovariš je imel hude sanje; nazadnje vzbudil ga je Stražek. »Le pet rainot še, in bila bi oba mrtva bila«, reče mi počasno. Tudi jaz sem to dobro čutil! Zrak v sobi je bil popolnoma okužen in vrhu tega bi bila kmalu goba raz steno na posteljo padla in jo vžgala. Tedaj pa bi se gotovo ne bila več rešila! »Pes naju je otel«, rečem jaz, on pa: »angelj varuh!« — Ravno je zapel farni zvon juternico, midva pa sva goreče molila .... Svitati se je začelo. Stoječ pri odprtem oknu poslušal sem drobne ptieice, ki so glasno pevaje veselile se krasnega jutra. Zvezda je za zvezdo umirala, meni pa se je zdel svet tako lep. kakor malo kedaj prej! Dolgo sva še govorila s tovarišem, zaspati pa nisva mogla — kar zazvoni ura, naznanjaje, da je ob šestih. c Ko bi naju ne bil dal Bog prej vzbuditi, budila bi najn bila pač brezuspešno ta budilka iz — večnega spanja! Smešnica. »Taka«, jezi se gospodar nad blapcem-, »taka me je volja, da te koj spodim iz službe«. »Le«, odvrne mu blapec, »le, oče, ležje Se dobim jaz pošteno službo, kakor pa vi poštenega hlapca«.