Dopisi. Od Device Marija na ptujski gori. (Novošeguo gospodarenje.) Visoko leta, nizko pada. Tako sc je pri nas nekemu človeku zgodilo. S prostinii rokami je začel gospodariti. Dobil je skozi dober jezik vse, kar je k gospodarstvu po- treboval, od drugih ljudi. Delavci so delali , vozači so vozili na njegovo obljubo. Živež za delavce je na kredo dobival, zraven pa še tudi denarjev na posodo najeinal. Vendar naposled je prišlo do konca. — Kedar je denarja dobil, ni mislil na svoje dobrotnike, ampak delal se je velikega goepoda ino zavžival vse dobro. Nič mu ni bilo predrago; le za ujegove upnike je malokedaj denarjev imel, da bi njim pla.al. Začel je hrame kupovati ino čeravno je dolžen oatajal, ga to ni dosta brigalo; da je le v bukvab posestnik postal in skozi to za dalej še le večjo oruotice delal. — Naposled mu je menjica (Wecbsel), katero je za 10.000 fl. podpisal, visoki nos potrla; tega ne more in tudi drugih dolgov, kteri še le veliko večjo avoto nanašejo, plačati; tedaj je moral krido (konkurs) napovedati. Zdaj je vsega konec! Ubogi Ijudje, kteri imajo kaj dobiti, pa zgubijo skoro vse. Iz Šmarja. (Jama razbovnikov.) — Dne 27. aprila je šel pošten mladenič Rok Dobršek iz Šmarje v Šent Jur na železnico, da bi se s ponocnim vlakom v Sevnico odpeljal. Hotel je svojega očcta obiskati in mu naznaniti, da je brat njegov alj sin onega očeta, J. Dobršek, pristav pri ptujski davkariji, na osepnicak umrl. Ob V2 H dospe blizo cerke sv. Abacija v št. Jurski fari. Nasproti ondotne cevkve za cesto je nova hišica postavljena, v kateri nekaj časa sem nek sumljiv človek, ,,dolgi ali nekdanji Cmokov oštir" krčmo ima. Ko se popotnik ošteriji bližuje, sliši hruš in pctje ter vidi, da v hiši luč gori, med vratami pa neka ženska stoji in pazi, kdo da mimo pride. Na enkrat, kot blisk, babela zgine, iz hiše pa planejo 4 hajduki, zgrabijo ubogega popotnika, ga vlečejo v hiao in se hočejo nad njim budovati. Prestraseni revež prosi, da ga naj izpustijo, ker se mu mudi na železnico. Med temi zapazi enega, ki ga je dobro poznal (ta je najbližnji sosed cerkve sv. Abacija) in ga poblevno nagovori: J u r! za božjo voljo, prosim vas, pustite me, da grem biž napvej, da železnice ne zamudim, in svojega očeta še živega najdem. Na to se ženstvo oglasi in pravi: pusti ga, naj gre, zakaj ta ni ovi, ki je mislil v jklet pridreti in vino ukrasti; — ta ima klobuk, oni pa je imel kapo. — Misliti je, da eo stregli po človeku, ki bi imel ob istem času mimo iti, da bi ga bili napadli. Prestrašeni popotnik se boji ovi napad sodniji ali žandarjem naznaniti, ker si misli, da bi imel za tega del mnogotere sitnosti, — na zadnje pa rudečega petelina na strebi. Pazite na ondotnega oštirja in na njegove pajdaše! — Iz Sel pri Podčetrtku. (Kradljivka ugrabljena.) V soboto 1. maja smo tukaj sejem imeli. Trgovina je bila pri srednjej meri. Ali nekaj smešnega smo imeli. Žena srednje starosti, J. T. iz Verač doma, je zbiraje blago pri trgovcu Kartinu iz Šmarja, balo platna v vrednosti od 8—lOfl. ukradla. Vendar bitro so njo zaeačili, z vrvijo trdno zvezali, kvišku k štantu pripeli, tako da je več visela, kakor na zemlji stala, in se ljudstvu na ogled nastavila, dokler niso c. k. žandarji prisli in nje v Kozje pred sodnijo gnali. Takih ptic in ptičev je se več v našib Veračah, Virštanji in v Dobrežičab. Od sv. Petra pri Mariboru. (Duhovniki, ne dajte sc ociganiti!) Neka ženska hodi po svetu ljudi ciganit. Stara je kakih 30 let, je bleda, se potuknjeno drži, nosi kacamajko in sivkasto janko. Prišla je 5. maja popoldne k pisatelju z lističem v roki, na kterem je stalo, da bi se rada pismeno spovedala, ker je mutasta in ne more govoriti. Pisatelju se to vse nič ni prav zdelo, toraj pokliče svojega g. tovarša. K sreči njo je ta že parkrati poprej videl in mu je zategadelj znano bilo, po čem je žafran. Zapove njej: ,,Govori zdaj!" in glej čudo! razvezala se je vez njenega jezika in začela je govoriti, kakor tam doli na murskem polji govorijo. Dokazalo se njej je več laži, med drugimi tudi ta, da je ona sestra duhovnika Z., kakor je okolj pravila. Zapodila se je proti sv. Tomažu pri veliki Nedelji, kerjerekla da je tamkaj v Savcih doma, i_ da njej je Marija Pregl ime. Koliko je na tem resničnega, bodo že tamoanji ljudje vedeli. Opomnim še, da je imela na molitveni knjižici zapisano itne Eva Hren, na enem kipu pa Johana Irgolič. Pred nekaj dnevi je pravil tukaj nek duhovnik o ženski, ki je prišla mutasta v črnogorsko cerkev pri Ptuji in je v cerkvi med sv. mešo spregovorila. Bila je po popisu Mariji Pregl na las podobna. Brez dvoma je to ena in tista ciganica, ki je mutasfa postala, ko je prek Drave k nain prisla. V tem slučaji veljajo gotovo besede, ktere je nek učitelj šolai jem povedal rekoč: „ V a r u j t e se deca, svet je poln huncfotov!"