... Slovenije. To nikakor ni šteti v slabo, skoraj idealno pa bi bilo, če bi lahko publikacijo napisali domači izobraženci in drugi pišoči. Toda to so za zdaj bolj (zelo) teoretične želje, zavoljo katerih se pomen Slovenskega koledarja za leto 1994 nikakor ne zmanjšuje.
Irena Barber, znanka iz
našega življenja in s strani časnika, je že kar nekaj časa pripravljala in pisala svoje povesti pa zgodbe. Trnova paut je zdaj pred nami; drobna, vendar izjemno pomembna knjižica, najpomembnejši del knjižnega daru. Kajti po dolgem času so zopet objavljene izvirne zgodbe in povesti domače avtorice.
Izposodimo si nekaj misli, ki jih je v Spremni besedizapisal JožeTernar iz Murske Sobote: "V zgodbah, ki nam jih pripoveduje, nastopajo preprosti "mali" ljudje iz njene rodne pokrajine, vse
od krhkega, občutljivega otroštva, prek mladostnega odraščanja, zorenja in formiranja osebnosti, do zrelih, ustvarjalnih in visokih starostnih let, ko se človek s trpko vdanostjo poslavlja od siromašnega življenja. Osebe, o katerih pripoveduje, niso nikakršni junaki, izbrala jih je iz množice resničnih preprostih ljudi, ki jih je vse enako prizadevalo siromaštvo, trdo delo in boj za vsakdanji kruh, samovolja oblastnikov, odrinjenost in zapostavljenost zavoljo pripadnosti majhni narodnostni skupnosti in prebivanje v nepomembnem zakotju dežele."
O frazeološkem slovarju Franceka Mukiča ni kaj novega za reči, o njegovem pomenu smo pisali ob izidu. Zdaj bi bilo pomembno, če bi čimprej izšel obratni, torej Slovensko- madžarski frazeološki slovar. Upajmo, da ga bo avtorju uspelo pripraviti za naslednji knjižni dar.
Slovenski knjižni dar za leto 1994 je torej neke vrste mejnik v narodnostnem kulturnem življenju in dogajanju, mejnik zlasti v tem smislu, da obvezuje, kako ravnati v naslednjih letih.
2
Milan Kučan
SPOŠTOVANI!
Ob božičnih praznikih in ob prihodu novega leta dovolite, da Vam iskreno zaželim lepo praznovanje.
Prosimi Vas, da prenesete moje pozdrave z najboljšimi željami v letu 1994 vsem Slovenkam in Slovencem v vaši organizaciji. Dovolite, da ob tem izrazim tudi svoje prepričanje, da boste skupaj, povezani in enotni uspešno ohranjali identiteto Slovencev, delovali za njihovo blaginjo, razumevanje in sodelovanje v širšem okolju. Tako kot bo, osebno sem to prepričan in bom storil vse, kar je v mojih močeh, tudi Slovenija v letu 1994 še naprej pospešeno izvajala vse aktivnosti za premoščanje objektivnega razvojnega zaostanka za razvitejšim svetom, utrjevala demokracijo in sistem varovanja kolektivnih in posamičnih človekovih pravic, še posebej pravic narodnostnih manjšin, krepila svoje prijateljske stike z evropskimi in vsemi drugimi državami ter mednarodnimi organizacijami in po svojih močeh skušala prispevati h krepitvi miru, razumevanja in sodelovanja v svetu.
Skrb za povezovnaje s Slovenci in njihovimi organizacijami ter njihov položaj v posameznih državah ima v tem okviru tudi vnaprej še posebej poudarjeno mesto.
V letu 1994 želim Vam osebno obilo zadovoljstva in zdravja in da bi še naprej uspešno opravljali pomembne dolžnosti za dobrobit Slovenk in Slovencev. Milan Kučan
Spremljajte televizijsko oddajo
SLOVENSKI UTRINKI
vsako drugo soboto ob 9.40 na 2. programu madžarske televizije
Naslednja oddaja bo 15- januaral 994
MANJ(ŠI)NE!
Manj ne! Namreč manj pravic manjšinam kot so jih imele v lepih starih socialističnih časih. Upali smo, da bo v pravi demokraciji tako, toda motiti se je človeško.
Pred kakimi desetimi leti me je nek stanovski kolega na letnem novinarskem plesu nekoliko provokativno pobaral - tam nekje po polnoči, ko je razpoloženje bilo že na višku in ob času, ko se neplesalci začnejo pogovarjati o "zaupnih" stvareh -, koliko minutno oddajo že imamo porabski Slovenci na Madžarskem radiu? Ko sem mu dejal, da, na žalost, samo pol ure tedensko, me je še bolj pomenljivo vprašal: in koliko vas je pravzaprav? Aha, torej okoli pet tisoč. Neverjetno, je dejal, kako velikopotezna je Madžarska z vami, s tako neznatno skupinico! Samo pomisli, da naši Madžari v Transil-vaniji nimajo nobenih možnosti, pa jih je več kot dva milijona! Z vami pa je naša država tako širokogrudna!?...
Že že, da je velikodušna, že že, da je širokogrudna,
sem jecljal... Bil sem namreč rahlo zaprepa-ščen. Resda smo bili veseli, ker smo tedensko sploh imeli tiste pol urce na radiu. Nisem se pa zavedal, da naj bi to bila takšna neizmerna galantnost od Madžarske socialistične delavske stranke in podobnih resnih organov, ki tako zelo skrbijo za svoje narodnostne skupnosti, da Bog pomagaj.
Čez nekaj časa sem mu potem - tudi sam nekoliko nesramno - odgovoril. Poslušaj, dragi prijatelj! Po kakšni logiki naj bi bila naša država tako darežjiva z narodnostmi na Madžarskem, ko pa ji je za svoje rojake v Transilvaniji toliko mar kot žabi za lešnik?!...
Od takrat je minilo precej časa. Če je tedanja madžarska politika - iz nekega napačno razumljenega internaciona-lizma - praktično popolnoma zanemarila svoje zamejske rojake, je danes prav obratno. Kot če bi sedanja oblast hotela nadoknaditi zamujeno. Zanimanje za madžarske skupnosti izven sedanjih meja Madžarske je že
nekoliko celo pretirano. (Namesto internacionaliz-ma delujejo drugi izmi.)
Kmalu se izteče mandat sedanje skupščine R Madžarske. Narodnostne skupnosti pa še vedno nimajo svojega zastopstva v parlamentu. V novem zakonu o narodnostih je rečeno, da bo stvar urejena, ko bo parlament odločal o spremembah volilnega sistema. Pred kratkim je odločal in spet nič. Manjšin-cem predlagajo, da kandidirajo na novih volitvah v okviru različnih strank. O pozitivni diskriminaciji ne more biti govora, pravijo, ker to ne bi bilo v skladu s pravnimi normami itd.itd.
Izgovorov je še pa še. Istočasno pa je tudi hvalisanja na pretek, češ da nikjer v Evropi ni tako zgledno urejeno manjšinj-sko vprašanje kot na Madžarskem. (Isto poudarjajo tudi v Romuniji, Srbiji itd.) V starem, gnilem sistemu je vsaka manjšina na Madžarskem imela vsaj formalno svojega človeka v poslanskih klopeh. Danes pa figo. Da o lešnikih niti ne govorimo.
Fr. M.
ODLOČITEV O PREOBLIKOVANJU NOVIH OBČIN IN VOLITVAH SPREJETA
Državni zbor Republike Slovenije je po daljših razpravah in zapletih končno sprejel odločitve glede zakona o lokalni samoupravi in volitvah v lokalne skupnosti.
Po sporazumu strank v parlamentu so poslanci sprejeli kompromisne rešitve. V zakonu je zapisano, da bodo volitve v na novo nastalih občinah izvedene do konca junija. Državni zbor jih mora razpisati do konca aprila, kan-didature pa morajo biti vložene dober mesec pred volitvami. Na območjih, kjer se bodo želeli preoblikovati v nove občine med prvimi, bodo morali torej trdo delati, saj bodo
morali še pred volitvami, najkasneje do konca aprila, pripraviti referendum o oblikovanju novih občin.
Zakon vsebuje tudi posebno rešitev za občine, v katerih bodo referendume sicer opravili, zamisli o preoblikovanju pa ne bodo sprejete. Tudi v teh občinah bodo volili konec junija. Aprila, torej pred iztekom mandata sedanjim občinskim skupščinam, pa bodo volili v tistih občinah, kjer se še ne bodo preoblikovali v nove občine.
Pomembno je tudi določilo, da bodo povsod za izvolitev župana neposredne volitve, za izvolitev občinskih svetov pa bosta dve sistema volitev. V
manjših občinah bo večinski sistem volitev, torej izbira med več kandidati.
V večjih občinah pa bodo volitve proporcionalne, tako da bodo volilci izbirali med listami kandidatov, torej strankarskimi listami. Ostalo je tudi določilo, da na območjih, kjer živijo pripadniki italijanske ali madžarske narodne skupnosti oz. Romi, volijo najmanj enega predstavnika teh skupnosti v občinski svet. Tako so se v Sloveniji začele priprave na nove lokalne volitve in preoblikovanje novih občin. Zanimivo in živahno bo.
Geza Bačič
Porabje, 13. januarja 1994
3
1994-LETO DRŽINE
PISMO IZ SOBOTE
MALE RADOSTI
Letos cejlo leto, po cejlom svejti do svetili držine. Nej dávnik - 26. decembra - je_ biu svetek SVETE DRŽINE. V evangelijomi Svetoga Mateja leko štemo, ka je Jezoš sin tesača, mati njegova sé zové Marija "i bratje nyegovi Jakub
inu Jozses, i Simon i Juda." (Terplan, 1848, Mt 13,55). Oča Joužef je biu sarmak. Gda je z Marijov üšo v Jeružalem v cerkev na vpelavanje, je gospaudi Baugi aldüvo "eden par grlic ali dva mlada go-lauba" (Lk 2,24). Joužef je biu z iže Davidove. Gda je Mariji angeu oznano, ka de Bouga rodila, sta bila že zaročena.
V Svetoj pismi je sedemkrat dojspisano, ka je Jezoš brate pa sestre emo. Tau so nej bili pravi
bratke pa sestre, liki bra-tranci pa sestrične po prvom i drügom koleni. Starejše brate Jezoš nej mogo meti, ar je biu prvorodjeni sin Device Marije. Marija je sledik nej mejla mlajšov z Joužefom, ka je un rano mrau. Marija je s svoji sinom Jezušom živejla pri Joužefovi žlati kak divica. Jakub, Jožeš, Simon i Judaš so bili sinouvi Joužefoga brata Kleofaša.
"Sto je Krisztusa mati i zsláta?" - leko štemo v evangelijomi Svetoga Marka:
“Prišli szo bratovje i mati nyegova, i zvüna sztojéči poszlali szo k nyemi zvajaucsi ga. -1 szedelo je lüdsztvo okoli nyega. Erkli szo pa nyemi: ovo, mati tvoja i bratovje tvoji vönej, tebe iscsejo. -1 odgovouro nyim je govorécsi: Sto je mati moja, ali bratovje mo-ji? - I okouli gledaucsi po rédi te okouli nyega sedécse ercsé: ovo mati moja i bratovje moji. - Ar, ki- koli bode csinio volo Božo, té je brat moj i szesztra moja, i mati moja." (Mk 3, 31-35)
-mkm-
Gda san ške bole mali pa mladi bio, so me starejši fčili, ka moran biti zado-volen z malimi stvarami. Pa rejsan je tak bilou. Škeo ali nej škeo, sigdar san z malin mogo biti zadovolen zato, ka san nej nigdar kaj velkoga doubo. Te kak san z lejtami rasto pa san si kaj Vekšoga želo, san pa doubo v nous, ka san si toga nej zaslüžo pa ka nasploj, kak že Povejdano, človek mora biti z malin zadovolen. Gnesden, gda san čista san svoj gospoud, si dostakrat poven, ka mora biti človek z malin zadovolen. S ten sé najbole te tolažin, gda si kaj nemren privouščiti, ka pač nešte-rne stvari preveč koštajo.
Čista merno leko poven, ka so si tou, ka mora človek biti z malin zadovolen, gospoudje, ka majo puno vsega in gospoudje, ka kormanj v rokaj držijo, vözmislili. Tou pa zatou, ka naj tisti mali človek, Steromi je Žitek nej že vse za
naprej zagvüšani, tou vzeme kak velko srečo. Zato ka, Sto je z malin zadovolen, tisto je srečen človek. Ne ven pa, Zakoj te tej gospoudje ne bi malo tej naše sreče sprobali, ka bi oni inouk bili z malin tö zadovolni. Neka takšoga san nej dugo nazaj razlago mojoj tašči Regini, trno čednoj ženski. Ona je doma naš kormanj, pa na banki na knigi ma največ pejnez tö. Nekak tak sé je godijlo.
Kak že Povejdano, moja tašča Regina je trno čedna ženska. Stevanovo nan je blüzi šlo in v našoj rodbini puno Števanof geste. Nekak smo sé pogučali, ka vsakši nekšen pejnez da, pa te vküper za vse naše Števane nekša darila küpimo. Tak smo napravili, pejneze zavüpali moji tašči Regini, trno čedni ženski, in čakali, ka mo vidli, ka je namejnila način stričekon. Vsakšnomi je küjpila vijno, eden par zoklinof in ciga-
retline tistin, steri kadijo. Doma smo tou lepou notri zamotali, s pantlikami po-lepšali in sé odpravili pozdravlat Števane. Vse je bilou, kak mora biti, mala darila ali od srca. Dapa, nekšen vrag mi je nej dau mejra. Malo san vküp po-tejgno, vözračuno in ugo-touvo, ka neka nej vrejdi.
Nešken prajti, ka nas je moja tašča Regina, trno čedna ženska, znorila. Ali gvüšen san, ka je una svojoga dela pejnez nej vcuj primeknola. Če bi tou napravila, bi vsakši naš Števan doubo dva para zoklinof. Ali človek mora biti z malin zadovolen. Pa četüdi moja tašča Regina, trno čedna ženska, tou tak pravi tö, ona tak pomalen vküper dejvle, ka má te naidnouk dosta. Zato, vidite, je ona naš kormanj. Drüjgo leto mo čista san išo küpüvat dare za naše Števane.
MIKI
"... POZABA JE PREKLEJTA STVAR."
"V zgodbah, ki nam jih pripoveduje, nastopajo preprosti "mali" ljudje iz njene rodne pokrajine, vse od krhkega, občutljivega otroštva, prek mladostnega odraščanja, zorenja in formiranja osebnosti, do zrelih, ustvarjalnih in visokih starostnih let, ko se človek s trpko vdanostjo poslavlja od siromaškega življenja. Osebe, o katerih pripoveduje, niso nikakršni junaki, izbrala jih je iz množice resničnih preprostih ljudi, ki jih je vse enako prizadevalo siromaštvo, trdo delo in boj za vsakdanji kruh, samovolja oblastnikov, odrinjenost in zapostavljenost zavoljo pripadnosti majhni narodnostni skupnosti in prebivanje v nepomembnem zakotju dežele."
Citirane misli so zapisane v spremni besedi zbirke z naslovom Trnova paut. Pripovesti pa zgodbe (kak piše v podnaslovu)
Irene Barber je izdala Zveza Slovencev na Madžarskem.
Skromno knjižico so predstavili 28. decembra lani v prostorih Slovenske zveze. Prireditev je bila obenem zaključna prireditev slovenskih kulturnih skupin in društev.
Pred nabito polno dvorano je po pozdravnih besedah predsednika Jožefa Hirnoka spregovorila sama avtorica, ki je med drugim govorila o tem, kdo so bili tisti, ki so jo spodbujali k pisanju. O vsaki svoji zgodbi je dodala nekaj zanimivih podatkov, nekaj osebnega, nekaj do- in preživetega. Ker je v dvorani sedelo precej njenih vrstnikov, ki so tudi sami bili priče dogodkom, ki jih je avtorica opisala v zgodbah, je bilo vzdušje zelo pristno, "domače".
Mlajši generaciji se je zdelo prav gotovo zanimivo avtoričino "prpo-
vedavanje" zaradi tega, ker so za njih časi, o katerih piše, nekako "zgodovinski".
Avtor spremne besede, gospod Jože Ternar, je poudaril predvsem to, kakšno važno vlogo lahko zaigra knjiga pri ohranitvi slovenske zavesti v Porabju ter osvežitvi porabskega slovenskega narečja.
Kaj je torej največja vrednota skromne knjige? To je zelo lepo zapisal v svoji narečni spremni besedi Milivoj Roš.
“Gviišan san, ka je Irena vsega toga nej pisala zavolo toga, ka bi leko o njoj gučali, kak o pisatelici. Ške bole pa san gviišen, ka je njeno pisanje gratalo iz naj bole čiste želje po tom, aj se ne pozabi. Tu se skriv-lejotej droubni zakladi, za-tou, ka pozaba je preklejta stvar."
Mislim, da se bo s tem strinjala tudi avtorica.
-MS-
Porabje, 13. januarja 1994
4
NOVO LETO
V Sloveniji so novo leto dočakali zelo različno. Nekateri ljudje so ostali doma, v družinskem krogu, drugi spet v gostinskih lokalih ali na mestnih trgih. Najbolj veselo je bilo v Ljubljani, kjer je polnoč na prostem pričakalo okoli 10.000 ljudi in si tako ogledalo veliki ognjemet. Mimogrede, božično-novoletna razsvetljava naj bi v Ljubljani stala okoli 8 milijonov tolarjev.
PARLAMENT
Slovenski parlament je lani na 18 sejah sprejel 300 zakonov in drugih aktov. Letos čaka poslance najprej obravnava in sprejem državnega proračuna. Do konca pomladanskega zasedanja morajo ustvariti tudi osnove za novo ureditev državne uprave. V programu dela je tako letos predvidenih enajst rednih in dve izredni seji.
ŽELEZNICE
Slovenske železnice so leto 1993 končale z okoli 930 milijoni tolarjev izgube. V prvih štirih mesecih leta 1993 se je fizični obseg prometa na železnici zmanjšal za 36 odstotkov, v primerjavi z letom 1992, potniški promet pa se je povečal.
CESTE
Na redno vzdrževanje čaka 4718 kilometrov slovenskih magistralnih in regionalnih cest, od tega desetina makadamskih. Zelo slabo je vzdrževanih 450 kilometrov, slabo 480, 500 kilometrov cest pa je potrebnih obnove. Slovenija pa se seveda pripravlja tudi na začetek gradnje avtocest.
SKLAD
JOSIPA JURČIČA
Skupščina Nove revije in upravni odbor Društva slovenskih pisateljev sta ustanovila Sklad Josipa Jurčiča za financiranje nagrad in štipendij za novinarje, svobodne publiciste in urednike.
O DELU SLOVENSKEGA DRUŠTVA V BUDIMPEŠTI
Leta 1993 je Slovensko društvo v Budimpešti delalo po načrtu, ki je bil sprejet še predlani decembra. Načrt dela je vseboval program za vsak mesec, izjema sta bila julij in avgust. Cilj našega društva je, da združuje čim več Slovencev, predvsem tiste, ki živijo v Budimpešti in okolici ter so se preselili tja iz Porabja. Naša želja pa je, da se naših prireditev udeležijo tudi Slovenci iz Slovenije, predstavniki slovenskih podjetij v Budimpešti. Ko še društva nismo imeli, smo se srečevali kot prijateljski krog.
Društvo smo ustanovili na začetku oktobra 1990, na predkongresnem zborovanju, kjer smo tudi zbrali delegate za ustanovni občni zbor Zveze Slovencev na Madžarskem. Takrat je bil za predsenika izbran Feri Kranjec, za sekretarko pa Irena Pavlič. Pozneje smo razširili vodstvo tako, da je podpredsednica postala Marija Bajzek-Lukač, člani vodstva so pa Jolanka Čuk-Szatmari, Jožef Karba, Feri Nemet, dr. Istvan Vegi.
V preteklih letih smo imeli več zanimivih srečanj ter precej visokih gostov. Tako se je večkrat udeležil naših prireditev veleposlanik R Slovenije gospod Ferenc Hajos, pa tudi prvi sekretar in konzul gospod Mile Butinar. Udeležba je nihala, enkrat nas je bilo več, drugič manj. Budimpešta je velika in naši člani večinoma stanujejo na robu velemesta, zato je udeležba odvisna tudi od vremena, od dela pri vikend hišici itd.
Na srečanju v januarju smo poslušali zanimivo predavanje Marije Bajzek-Lukač z naslovom Slovenci na Madžarskem. Predavanju je seveda sledila razprava. Na tem srečanju so člani društva postavili vprašanje, zakaj v Budimpešti ne vidimo oddaje madžarske televizije Slovenski utrinki. (Ta problem je danes že rešen.) Od-
daje, ki jih nismo videli, smo si ogledali na kasetah, ki smo jih dobili iz Sombotela od regionalnega studia.
Nekateri so predlagali, naj organiziramo tečaj slovenskega knjižnega jezi-
ka. Ta želja se jim je tudi izpolnila, že drugo šolsko leto imamo tečaj za mladino in odrasle. Tečaj pa vodi profesor Mladen Pavi-čič iz Filozofske fakultete v Ljubljani, ki je sedaj zaposlen v Budimpešti na FF kot lektor slovenskega jezika.
Februarja smo spoznali življenje in delo duhovnika Jožefa Košiča, ki je 36 let živel in delal na Gornjem Seniku. Z njegovim delom nas je seznanila Marija Bajzek-Lukač. Potem nam je predstavila knjigo, ki jo je uredila iz Košičevih del.
Na literarnem večeru meseca marca smo imeli goste iz Slovenije in Porabja. Poredstavili so se nam pisatelj Feri Lainšček, igralec Miki Roš ter režiser Andrej Mlakar. Feri Lainšček nam je pripovedoval o tem, kako je prišel v stik s Porabjem in kako je prišlo do tega, da je napisal scenarij za dokumentarni film o Porabju. Miki Roš je predstavil nekaj Lain-ščkovih pesmi ter odlomek teksta v narečju. Režiser Andrej Mlakar nam je pripovedoval o filmu, ki so ga že takrat začeli snemati (10. decembra 1993 pa je bila premiera v Monoštru).
V aprilu, maju smo gledali slovenske oddaje na videokasetah in smo načrtovali izlet za poletje v Slovenijo, ker je bilo tam
piča in ženski kvartet. Lepo je bilo skupaj z domačimi, poslušali smo naše lepe pesmi in se veselili. Vedno je bila želja društva, naj čim več skupin pride k nam iz Porabja in so takrat člani bili zelo srečni.
Za nami je srečanje med prazniki, pred nami pa večer, posvečen Avgustu Pavlu.
Zelo nas je razveselilo in smo bili presenečeni, ko je veleposlanik Republike Slovenije gospod Ferenc Hajos povabil naše društvo na veleposlaništvo, da bi imeli eno izmed srečanj tam. Med letom nas je dvakrat obiskala ekipa televizije Slovenije. Na srečanju smo večkrat razpravljali o manjšinskem zakonu, ki je bil sprejet lanskega poletja. Naše delo materialno podpira Zveza Slovencev na Madžarskem ter sklad za manjšine. Vsaka družina dobiva časopis Porabje, Slovenski koledar in druge naše izdaje. Vodstvo društva je poskrbelo tudi za časopise iz Slovenije. Dobivali smo dnevnike, revije, sedaj pa dnevnikov več ne dobivamo. Veselimo se pa tednika Družina, Kmečkega glasa, mesečnika Naša žena, Gospodarskega vestnika ter Vestnika iz Murske Sobote.
Irena Pavlič
zelo malo naših članov. Pred leti so se naselili in zaposlili v Budimpešti, če so letno dvatrikrat šli domov v Porabje, v Slovenijo že niso šli, saj iz Porabja še mejnega prehoda nismo imeli proti matični deželi.
Žal, do tega izleta iz tehničnih razlogov ni prišlo.
Junija smo bili vabljeni v Vac h kanoniku Jožefu Zavcu. Najprej smo se udeležili njegove sv. maše, potem pa šli v župnišče, kjer smo se mladi in odrasli zelo prijetno počutili. Pogovor je seveda tekel o Porabju. Izrazili smo željo, kako bi radi, če bi bil gospod kanonik doma v Porabju, kar bi za nas bila rešitev, saj sta vera in cerkev v preteklem največ prispevali k temu, da se je slovenski jezik v Porabju ohranil.
V jeseni je gostoval pri nas ansambel Lacija Kor-
Na zaključni prireditvi slovenskih ljubiteljskih skupin je predsednik Zveze Slovencev čestital Veri Gašpar z Gornjega Senika, ki že 40 let poje pri pevskem zboru. Kot je Vera sama povedala, njen soprog ji tu pa tam itak očita, da je poročena z zborom, ne pa z njim. Ker pač poznamo gospoda Gašparja (ki je tudi sam pel pri zboru), smo prepričani, da ni mislil čisto zares.
Porabje, 13. januarja 1994
5
ZIMSKO PRPUVEJDANJE
Etašuga reda v zimi, gda so dnevi kratki pa je brž kmica, lüstvo je zvekšuga duma. Te cajt je dela malo. Nej trbej vanej na njivi delati pa nej trbej sanau sišiti. Človak du-mau pride s slüžbe, nutra-nalauži pa si dolaseda pred televizijo, dučas tam sedi, ka si dola ne leže. Pa ranč tak mlajši tü. V soboto pa v nedelo skur cejli cajt pred tele-vizijona sedijo. Gnesden že tau nejga, ka bi lüstvo povesi odlo kak gnauk svejta. Prvin etašuga reda, gda je pavar duma zgutaovo, te je prejk üšo gnauk k tauma, gnauk k tistoma sausada parpuvejdat. Tak mislim, te sé je eštje lüstvo bola brigalo edan z drudjim, kak Zdaj. Gda so guščice löjpali pa kaulak staula so sejdli, tam vsakši tapravo svojo vaselost ali žalost. Drügi so ga pa poslöjšali. Najlepše zgodbe so mlajši tü čüli od starcov. Te zgodbe so pumalak vömarlé, zato ka namesto starcov je prišla televizije. Pa tau, ka lüstvo že ne /odi edan k drugoma guščice 7 löjpat, kukarco pa perdja čejsat. Tau je že drugi svejt. Lüstvo je rado, če delo ma, pa s tistim sé briga, kak največ pejnaz leko prslöjži, aj leko nikak žive. Telko brige ma vsikši sam s seuv pa z držinov, ka na sausade pa na drüdje že nejma cajta.
Tau mi je zato prišlo na pamat, ka gda sam v Števanovce odo pri Ropošini držini, ranč so guščice löjpali.
"Tau je tak," pravita Kari pa njegva žena Anuška. "Gnesden že človak sploj težko žive. Mlejko je drago, kraj je dragi, vse je drago. Mladi že tau pravijo, ka je nej vrejdno krave držati. Petnajset forintov plačajo nam za mlejko, v bauta pa za štirideset forintov odavajo. Zdaj te kak leko živé taši, steri vse tjöjpiti mora. Srečo, ka mi zato masau, mlejko mamo pa na njivaj tü dosta vse prpauvamo. Pa eštje etak moramo šparali." "Prvin nejsmo etak löjpali, kak Zdaj,” pravijo Anuška. "Davet, daset nas je vtjüpprišlo pa gnauk k ednuma, gnauk k drugoma smo šli guščice löjpat. Istino, kate več guščic bilau, kak Zdaj. Bilau pri nas tü tak, ka petdeset, šestdeset tjil
vöulöjpani guščic smo meli."
Ka ste delali s telši olajom?
"Stje pugače smo pekli z njim. Z olajom smo bejlili mesto žira. Gda nej bijo eštje pu-svejt te smo pa svejtili z olajom. Vzeli smo edno tjitico pa tak smo go v olaj djali, ka
aj malo vöstudji z ola. Pa tau ka vöstalo smo vužgali, tak smo svejtili, gda nej bijo petroli. Te so eštje bile guščice, zato ka so bile tikvi. Par gauštji smo meli njivo pa telko smo parpauvali, ka smo kumar dumau zvozili. Zdaj pa söjča pa divdjačina vse na nikuj deja. Gda smo žito dolapukausili, te smo pa dino (ajdo) nutra pusejali, tak ka njiva nikdar nej bila prazna."
Kak tau, ka Zdaj že pavri ne pauvajo dino?
"Zato ka že vrejman nej tašo pa divdjačina bi tü nej njala. Vejš kak dobar kaup smo pekli z dine? Gda dina cvela, te cejla njiva bejla bila. Tak pravijo pu spajsa Sančarom, ka gda dina cvela, nutra so zuskakali v njau, zato ka so mislili, ka je voda.
Etaj v zijma lüstvo sploj dostakrat vtjüpodlo. Najprvin smo kukarco löjpali, potistim guščice pa perdje smo čej-sali. Dučas, ka v cejloj vesi
smo zgutauvili že sprtulejt bila. Te smo eštje mi tü meli gusi pa v vesi v več mejstaj. Dunja smo nadejvali. Bola nika ne drži toplino, kak tista dunja, stera je s perdji naden-jana. Zdaj, če edan den nejga elektrike, kak velka navola je. Prvin pa smo par patrolejki
delali. Zdaj če nejga pusvejta, človak ranč vö z rama ne more, zato ka je takši, kak če bi slejpi bijo. Prvin, če človak vö z rama üšo pu drva, nej trbelo pusvejta. Istino, ka te lüstvo eštje baukče oči melo, kak Zdaj. V štjedjnja gora bijo obešani pusvejt na edan cvek, pa par tistoma smo kukarco löjpali skur du zranka. Tau bi Zdaj že nej šlau. Zato, ka vsakši v fabriko odi delat, zazranka rano mora na bus titi. Pa če bi ma nej trbelo na bus titi, leko kate tü bi nej üšo. Mi, gda smo že vekši mlajši bili, z materjov pa z očov vret smo šli. Vaseli smo bili, ka leko demo. Mladina te eštje bola duma bila, kak Zdaj. Nej smo sé mogli tadala včiti, ka bi sé vönavčili za eto ali za tau, tak kak sin Joži pa hčer Erži. Zaman sé je stoj dobro včijo, če pejnaz nej bilau, ka bi sé tadala leko včijo. Vsakši duma austo pa pumago starišom pri pavar-
skom deli. Pa sledkar, gda sam sé uženila mi smo tü tadala vertivali kak starištje. Človak te nej mogo parbirati. Zato, ka delo v fabriki nej smo dobili. Sledkar pa, gda vse dola trbelo davati, delati smo mogli, če smo steli ali nej.
Drudjim smo delali, ranč nej sami sebi. Bilau tak, ka slabo je bilau vrejmen pa tjöjpiti smo mogli kromča ali ranč masau, aj dola leko damo. Par mlatidvi edan človak tam stau par mašini pa Sto, tjelko žaklov smo dobili, nej ka bi je znorili. Tisti cajt brezi volé smo delali, zato ka vedli smo, če več par-pauvamo, več nam trbej doladati. Davetdasetoga na srečo težko, dapa nutra sam prišo v kosini fabriko," pravi gazda. "Dapa samo tak, če sam prejdnjoma malo eto pa tau neso. Sprvuga eštje nej bijo bus, te sam z biciklinom odo delat. Ranč tak, kak tiste žene, stere so v židano fabriko odle delat."
"Dja sam furt duma bila," pravi žena. "Mauž v fabriko odo, nikak je duma mogo biti z mlajši, pa dela duma tü bilau s kravami pa na njivi."
Zdaj, gda sta že v penziji, kak sé kaj mata?
"Delati Zdaj tü trbej. Samo telko, ka Zdaj nej trbej na bus lateti pa malo sledkar leko stanemo. V štala tri krave stojijo pa nam dajo zavulé delo. Titi tü nikam ne moramo, zato ka krave ne moramo za seuv gnati. Dapa ovak sé sploj dobro mava. Nikdar sé ne poznava tak, ka sva Sama, zato ka z nami živé naš sin Joži pa njegva žena Sil-vija. Pumalak pet mejsacov star baude naš vnuk, steruga sploj rada mava. Ranč ne vejm, ka bi bilau, če bi Sama bila," pravijo Anuška pa predsé dejajo eštje edno prgiško guščice.
Samo Zdaj vzemam vpamet, kak dougo sam bijo tüj, gda na Sto puglednam pa Vidim, kak doste guščic so že vöulöjpali tačas, ka smo prpuvejdali. Kak dem dumau si brodim, ka zato v lagvom djeste nika dobro tü. Tej starejši so sé navčili nika v tisti lagvi cajtaj, ka mi mladina že ne vejmo: šparali.
K. Holec
PODRAŽITVE
Tudi na začetku leta ’94 se bomo morali navaditi na višje cene v trgovinah in pri raznih storitvah. Podražila so se skoraj vsa živila, zdravila za kar 40 %. Za 18-20 % več bomo plačali za poštne storitve, telefon. Podražile so se tudi komunalne storitve, avtobusne ter železniške vozovnice. (Madžarske državne železnice so imele lani 16 milijard forintov izgube.)
NAJBOLJŠA
ŠPORTNICA
SVETA
Po izbiri italjanskega dnevnika La Gazzetta dello Šport je najboljša športnica sveta madžarska plavalka Krisztina Egerszegi. Prehitela je taki športnici kot sta jamajska tekačica Merlene Ottey ter ameriška olimpijska prvakinja Gail Devers.
VIŠJE POKOJNINE
Upokojenci na Madžarskem bodo prejeli v januarju za 4 % višje pokojnine. V letu 1994 načrtujejo, da se bodo povišale pokojnine še dvakrat, in sicer v mesecu marcu za 10 % ter v mesecu septembru za 4 %.
ZAHVALA
BRALCEM
Vsem, ki ste nam voščili ob praznikih, se najlepše zahvaljujemo. Bili smo zelo veseli vaših čestitk, telefonov in pisem, kajti to dokazuje, da berete naš časopis. Še enkrat hvala lepa!
Porabje, 13. januarja 1994
6
ULLEHAMMER, NORVEŠKA
... IN POTEM JIH SPET ŠTIRI LETA NE BO
Od 16. zimskih olimpijskih iger minevata šele dve leti. Mednarodni olimpijski komite je namreč sklenil ločiti cikla poletnih in zimskih tekmovanj in na zgodovinskih letnicah je ostal poletni. Sicer pa bodo v prihodnje tudi zimske olimpijske igre zopet vsaka štiri leta.
vancev iz žlahtnih kovin in še in še. Norvežani vedo, da se bo 14 februarskih dni svet vrtel okrog njih in se na to tudi ustrezno pripravljajo. Okoli 200 tisoč gledalcev bo vsak dan prihajalo na prizorišča tekmovanj s stotinami avtobusov, vlakov, saj se z osebnimi avtomobili ne bo mogoče pripeljati v Lil-
igre. Kot je dejal Peter Ronningen, podpredsednik organizacijskega komiteja 17. zimskih olimpijskih iger v Lillehammerju skrbi za organizacijo iger skoraj 12 tisoč ljudi, skupaj s policisti, kulturniki in drugimi potrebnimi pa jih je okoli 30 tisoč.
Spomladi bo spet vse po starem
Montažne, lesene hiše in hišice, lokali in garderobe pod šotori in olimpijska vas, ki jo bodo tako kot vse ostale spremljevalne objekte po igrah pospravili ali obnovili, ne bodo "kazile" videza drugega norveškega olimpijskega mesta. In niti eno drevo ne bo manjkalo potem, ko bo prišla pomlad. Skrb za naravo in okolje so Norvežani postavili v ospredje tudi pri pripravi in izvedbi olimpiade, s katere bodo ob koncu v Negano na Japonsko poslali sporočilo, ki ga bodo zaupali 40. vprežnim psom. Organizatorjem 18. zimskih olimpijskih iger pa bodo položili na srce, naj pazijo na naravo, ko bodo pripravljali igre. Sporočilo bo prepotovalo poleg Norveške še Finsko, Rusijo in čez tajgo prispelo v Na-gano leta 1995.
Vseh osem olimpijskih prizorišč kmalu središče
Vse, kar je potrebno za izvedbo največje svetovne zimske športne prireditve, so morali tokrat pripraviti dokaj hitro, saj sta od iger v francoskem Albertvillu pretekli le dve leti. To pa še ne pomeni, da so tekmovališča in vse ostalo Norvežani začeli graditi šele predlani. Se prej pa so seveda začeli zbirati denar. Kar sedem biljonov kron bodo morali zagotoviti za izvedbo olimpiade. Kot so povedali, jim bo to tudi uspelo. Akcije za zbiranje omenjene vsote so bile in so številne in raznovrstne. Če ne omenjamo denarja iz proračuna, skladov in podobnih institucij, so zanimive domislice - prodaja olimpijskih majic, ki bo tekla tisoč dni, pa zanimivih in domiselnih spominkov, med katerimi smo našli tudi "olimpijsko medaljo" (seveda samo spominski ponaredek brez oznak) in olimpijskih ko-
lehammer, kamor vodijo obnovljene ceste in železnice, ki so jih ravno zaradi olimpijskih iger povezali tudi z mnogimi novimi
mostovi.
Poleg zanimivih tekmovanj se obeta pred in v času igertudi okoli 350 kulturnih prireditev. Organizatorji pravijo, da bodo letošnje ne samo najbolj ekološke, temveč tudi najbolj kulturne olimpijske
Tudi objekti za tekmovanja so v glavnem leseni, preprosti in atraktivni. Po koncu iger pa jih bodo koristno uporabljali v različne namene, recimo za poletna gledališča, sankaške tekme s pasjimi vpregami in podobno. Ker
je bila že v času našega obiska v olimpijskem Lillehammerju in seveda tudi drugod v Skandinaviji tako imenovana polarna noč, je tudi nekaj tekmovališč ali vsaj del le-teh opremljenih z razsvetljavo in tako bodo "kratek" dan (svetlo je namreč le kake 4 ure na dan) lahko podaljšali. Sicer pa eno od "večjih" skrbi za naravo predstavlja Jamska dvorana, ki so jo zgradili 120 metrov pod hribom v Gjoviku, ki je ostal, kakršen je bil, čeprav
se bodo v njegovem "trebuhu" bili morebiti tudi ostri hokejski boji. Tudi druge dvorane, proge in prizorišča sploh so zanimiva in če drugače ne, jih bomo lahko videli po televiziji. Toda, verjemite, veliko lepše jih je tudi doživeti, pa čeprav na njih še ni bilo olimpijcev. Tudi Norvežani, gostitelji, so več kot prijetni ljudje.
Lidija Kosi
SAM BIU NA VAŠI
Sam biu na vaši pri svojoj lubici, na kratek čas na beloj postale, sva Skupaj spala, sva sé lübila, tako da za povedo’ nej bilau.
Na bližnjom hribčki sé zvonček oglasi, siničkoj fari že jutranca zvoni, jaz morem iti, te zapüstiti, al’ naj me mamica ne vidijo.
Daleč me mam’ca gledajo, srdičnim glasom me k sebi kličejo, jaz ščem storiti, pred mam’co iti, al’ naj me očetu ne zatožijo.
(Gorenji Sinik)
-mkm-
DVORANA ZA HITROSTNO IN UMETNOSTNO DRSANJE V HAMARJU PREDSTAVLJA VIKINŠKO LADJO, KI SO JO PREDSTAVNIKI TEGA ' SEVERNO GERMANSKEGA PLEMENA "POSPRAVILI" NA KOPNO.
PROGA ZA BOB IN SANKANJE IMA ZAPRT HLADILNI SISTEM, CEVI SO V BETONSKI KONSTRUKCIJI OBDANE ZA NARAVNfM KAMNOM.
KOT V PRAVLJICI! LESENE HIŠKE, OB KATERIH NE MANJKAJO NITI PTIČJE KRMILNICE, SO TAKO KOT SVE OKROG NJIH POKRITE Z BELO ODEJO...
IN SPOMLADI NE BO V TEJ IDILIČNI POKRAJINI MANJKALO NITI ENO DREVO.
NAŠE PESMI (65)
Porabje, 13. januarja 1994
OTROŠKI SVET
KA JE TAU?
KAK SE ZOVÉ na Gorenjon Siniki na Dolenjon Siniki
v Ritkarovci......
na Verici.........
v Števanovci......
v Andovci.........
v Slovenskoj vesi..
v Sakalauvci......
Kak so nücali:....
BERTA GOLOB:
OBLAKI SNEZAKI
"Dovolj odlašanja!" so rekli zimski oblaki. "Otroci so nestrpni. Miklavž in dedek Mraz sta jim prinesla sanke in smuči. Napnimo vse sile, da bo snežilo."
"Ne ljubi se nam še snežiti," so zagodrnjali lenuhi. "Sploh so pa snega veseli samo otroci."
"Ja kaj pa, ali oni niso naši prijatelji?" so vzrojili tisti oblaki, ki bi radi snežili.
Nekako so se vsi skupaj sporazumeli, posebno ker je mojster vremenologije s TV zanesljivo napovedal sneg.
'Tega učenega moža ne smemo
razočarati." Tako so rekli in se začeli čohati in praskati in žgečkati. Kmalu so od njih pršele snežinke prelepih oblik. Sprva so bile še redke, nato pa so se tako zgostile in so bile tako prijetno mrzle in mehke, da so otroci noreli od veselja.
"Pa se res splača snežiti," so zadovoljno brundali oblaki snežaki. In so kar preslišali, kako je dedek Anton globoko vzdihnil: "Kaj bo, kaj bo! Sneg in mraz in zima. To ni za moje stare kosti."
BOŽIČNO
DARILO
Škoda, da so minili božični prazniki, ki so nam prinesli mnogo veselja. Poleg daril smo "dobili" še sneg, tako smo se lahko tudi veselili čudovito lepe pokrajine.
Težko sem čakala sveto noč. S sestro Brigito sva lepo okrasili božično jelko tudi z okraski, katere sem sama pripravila. Potem je vsak družinski član postavil svoje lepo zavite pakete pod jelko, v njih so se skrivala različna darila. Največ sem dobila jaz. Od sestre knjigo, od mamice pisan pulover, hlače, banane, oranže, od očeta pa pero in sladkarije. Jaz sem obdarila vsakega s čokolado.
Po mojem je dobro biti najmlajši v družini. Vsi smo se veselili daril ter bili srečni, da smo lahko skupaj.
Anastazija Bajzek
Dan po božiču je zapadel prevelik sneg. Otroci smo bili veseli, ker smo se lahko kepali in sankali.
Največje veselje nas je doletelo na sveti večer, ko smo v sobi zagledali božično drevo. Pod drevesom so bile razne igračke.
Največ daril je dobil mali brat Peter, ker je on najmlajši. Sestra Silvija je dobila pulover in krilo. Zame je bila pripravljena video-igrica in ena muca. Vsi smo se veselili.
Naslednji dan sem postal žalosten, ker se je zgodila “nesreča". Hotel sem namreč poiskusiti igračko, ko je stopil oče nepričakovano v sobo. Ker sem bil presenečen in sem bil tudi neroden, mi je igračka padla na tla in se razbila. Mama je videla mojo žalost, zato mi je naskrivaj kupila lep trak-torček. Tako me je potolažila. Hvala staršem za vse.
Tomaž Fartek
KA SAM DELO V POČITNICAJ
Za mé je najlepši mejsec december. Zatok je dober, ka dva kedna leko počivamo, sé sankamo, svinjé masarimo, božične svetke pozdravlamo in staro leto tasprevodimo.
Kumaj sé Čako, aj sé dokonča šaula. Prišo je tisti den. Torbo sam v kaut postavo pa sam ji dobro počivanje želo. Prvi den v počitnicaj sam gorstano, zajtrk sam zo, naravno sam sé pa üšo k padaši, sausedi. Šla sva sé vozit s sanami. Samo sam telko domau prišo, ka
sam sé nadjo pa prejk razmelo v drugi gvant. Par gnevov smo sé sankali. Na žalost sé je snejg taraztopiu. Dapa zatok je nej bila takša völka navola. Mi smo sé tak pripravlali svinjé masarit. Na drugi den smo masarili. Cejli den sam dosta delo.
Eden den mi je Oča pravo, ka va Zazrankoma šla po krispan. Pau gneva sva ojdla, ka sva ednoga lejpoga najšla. Prišla je sveta nauč. Večer smo krispan gorokinčali. Na svetkaj sam drugo nej delo,
djo pa pijo.
Svetki so minauli, mi smo sé pa vozili s sanami, zatok ka je velki snejg spadno.
Prišlo je staro leto, cejli den sam televizijo gledo. Nauvo leto sam tö pozdravo.
Počitnice so brž minole.
Tomaž Fartek, 5. razred
OŠ Gornji Senik
(Ta spis sem napisal s pomočjo svoje mame, Gizele Fartek.)
Pod božičnim drevesom me je čakalo lepo in bogato darilo. Dobil sem barvno televizijo v otroško sobo in satelitsko anteno - ali kot mi rečemo "lavor". Zraven pa še škornje, pulover, pomaranče in denar. Zdaj so se moje želje izpolnile. Od veselja sem ves večer skakal okrog staršev in sem jim delil poljubčke.
V počitnicah me nič ni zanimalo, ne sneg, ne sanke, samo televizijske oddaje. Mislim, da moji starši pričakujejo, da se bom potem boljše učil in lepše obnašal.
Šandor Bajzek
Porabje, 13. januarja 1994
BOŽIČNI KONCERT
Lani decembra, da sé je prebližavo božič, goren-jiseniški pevski zbor je znovič pripravleni biu na božični koncert. Slovenska Zveza je v štiri vesi organizirala koncert: v Sakalavci, na Dolenjom Seniki (Zdaj oprvin), v Slovenski vesi pa na Gorenjom Seniki. Tak Zveza kak pevci bi radi šli v Števanovce tü, žau, tam sé nam je nej pršikalo koncert naprajti, kakoli smo ga pri cajti organizirali. Za toga volo ne moremo kriviti nikoganej zatok, ka nam je cajt nej vöprišo. Vüpajmo sé, ka k leti - če mo živeli, v Števanovce tü leko pridemo.
Naš božični koncert je lani eške lepši biu, kak predlani. Tomi je pa zrok tau, ka smo sé pri cajti začnili pripravlati, etak smo mogoči bili sé vse več in lepše pesmi navčiti. Pevci ranč tak kak zborovodja Marija Trifus, smo z veseljom začnili 19. decembra koncert v Sakalauvci po meši v kapeli. Kapela je puna ostanila, gda smo začnili koncet. Tü nas je gorvzela televizija tü iz Sombotela. Gda je koncert držo, pevci smo nej smeli na lüdi Pogledniti zatok, ka so sé dosti skonzili. Tak mislimo, ka smo njim nika lejpoga, mer-noga prinesli na božič, na nauvo leto. Po koncerti je žüpan Jožef Fasching Zavalo
naš trüd in ka smo nikak nej čakali, tak nas je pogostiu, kak če bi kakšo gostüvanje bilau. Lepau zavalimo Sakalauvčanom.
Na Dolenjom Seniki smo sé znovič s cejloga srca pripravili, da bi kak najlepše leko svojo poslanstvo (küldetés)
obredili. Kak v Sakalauvci, tak na Dolenjom Seniki je cirkev puna bila. Vejmo, da v tauj vesi Nemci tü živejo. Ranč zatok je pa trnok lepau bilau, ka smo pred koncertom v nem-škon geziki vidli pa čüli pas-tirsko igro, ka so naprej dali dolenjiseniški mlajši. Na koncerti so tüj skonznata oči ranč tak svedočile čustvo lüstva, kak v Sakalauvci. Na konci sé je pa v imenu cerkvene kotrige Zavalo Štefan Sukič, ki je zbori sploj lepau gučo slovenski. Na Dolenjom Seniki
so pa po tisti dnevaj eške dugo gučnali od koncerta, povedli so, steri ga je nej vido pa čüjo, velko zgübo ma. Mislim, tau leko nam vsem dobro spadne od takše vesi, gde so nej vsi Slovenci.
V Slovenskoj vesi so nas z velko lübeznostjov čakali tisti,
steri so nas prvo leto čüli. Zbrali so sé nauvi tü. V maloj kapeli sé je zbralo puno lüdi, poslüšali so nas iz srca. Od koncerta je samo eške tau lepše bilau, ka gda smo Prišli vö s kapele, smo si malo prpovejdali pa pomalek sé spravlali na autobus, lüdje so nej vkraj šli od kapele. Mislim, tisto čustvo so nosili v sebi, kak je nam našo petje zavalila Ana Sukič, stera je etak gučala: “Velko mauč sem si mogla vzeti, ka sam prišla do rejči. Lejpe pesmi so me v skonze
sprajle."
Gda smo sé od kapele genili, ženske so nam z rokami prtila. Mislim, lepšo valo ne moremo čakati.
26. december. Že pred podnevon je začno sneg tijti, dapa nej za šalo. Podne je snejg furt vekši gartüvo, gda pa tarbelo je z dauma titi, te pa do kolen. Te den v pau tretjoj vöri smo organizirali na Gorenjom Seniki božični koncert. Na koncert smo čakali moški kvartet iz Martinja tü. Za Snega volo so nej mogli priti. Ali mi pevci smo edno znali. Mi mo tam. Snejg je nej enjo. Autobus je kumaj išo, dapa čüda, Jože Hirnöka auto je tü prišo, prpelo pevce. Gda je pau tri bila vöra, kakoli je sneg do kolen biu, noso ga je vöter, pevci smo že v cirkvi stali. Z nami vred dosta pa dosta verni lüdi, če rejsan gnauk menja, kak če bi dober cajt biu. Cerkveni pevski zbor je že tü na kauroša biu.
Koncert smo naprajli; po mojom je ranč zatok lejpi biu, ka je nej vse naletja šlau. Gda smo končali, nam je Zavalo našo petje žüpan Gorenjoga Senika Martin Ropoš. Pravo je, da so lüdje čüdovite edno vöro doživeli in je sploj strašno, da je vrejmen dostim nej dopüstila čüti pa videti koncert. Proso je, aj bi zbori
ponovili v nauvoj leti te koncert na Gorenjom Seniki. Od zbora je pa povedo, da je tau nej samo petje bilau, liki več. Pokazo je zbor, ka s srca dela. Tau svedoči, ka so člani od Verice do Sakalauvec tüj, nišče nej doma austo, če rejsan ne vej, kak pride domau.
Vera Gašpar je zavalila Slovenskoj zvezi za vse ceringe, za organizeranje pa pomoč. Tej spomini nam vtauj nauvoj leti tü dajo mauč za delo.
I. Barber
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970
Monošter, Deak Ferenc ut 17., p. p. 77, tel.r 94/380-767
Tisk:
SOLIDARNOST Arhitekta Novaka 4,
69000 Murska Sobota Slovenija
Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-715/93 mb z dne 3.11.1993 se časopis PORABJE uvršča med proizvode, od katerih se plačuje davek od prometa proizvodov po 13. točki tarife 3 zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92). ...