NARICANJE KOT NAČIN ŽIVLJENJA
str. 2
PUCONSKE JABLANE NA GORENJOM SENIKI
str. 5
Košičev sklad
Januarja bo minilo dve leti od ustanovitve Košiče-vega sklada. Člani kurato-| rija so na Gornjem Seniku pregledali svoje delo, spregovorili pa tudi o tistem, kar jih čaka v prihodnje.
Največ odmeva je bilo lani ob razpisu štipendij za porabske šolarje. Nanj se je odzvalo 48 osnovno- in srednješolcev, štipendija pa naj bi bila spodbuda za učenje slovenskega jezika. Tako so učenci nižjih razredov osemletke dobivali mesečno 500 forintov, 1000 forintov pa učenci vi-i žjih razredov osnovne šole in dijaki srednjih šol.
Zaradi finančnih težav letos štipendij še niso raz-| pisali. Dogovorili pa so se, da bodo poskušali storiti vse, da zagotovijo denar za štipendije tudi v letošnjem šolskem letu. Nenazadnje ne gre le za spodbudo za učenje maternega jezika, ampak tudi neke vrste socialno pomoč. Večina članov kuratorija se ni navduševalo nad predlogom, da bi v bodoče sklad štipendiral največ dva učenca iz vsake porabske šole. am-pak naj bi še naprej štipendirali,večje število šolarjev, ki hodijo k pouku slovenskega jezika. Nekaj denarja za štipendije pa bodo »poskušali zagotoviti tudi od slovenskih inštitucij, predvsem ministrstva za »šolstvo in šport. Višina ■štipendij naj bi bila enaka kot v lanskem šolskem ■letu.
E In kakšne so druge ak-Icije, kijih načrtuje Košičev
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 17. november 1994 * Leto IV, št. 23
ŠTIPENDIJE ŠE NAPREJ
sklad? Meseca marca naslednje leto bodo v goste povabili slovenske in madžarske strokovnjake, ki se ukvarjajo z dvojezičnim šolstvom. Prvi dan naj bi obiskali porabske osnovne šole, naslednji dan pa naj bi se pogovorili o tem, kako dati zagon slovenskemu šolstvu v Porabju. Vemo, da je bilo v preteklosti storjenih veliko napak in da je bilo pri pripravi učbenikov in učnih načrtov veliko improvizacije.
Košičev sklad bo orga-jniziral tudi raziskovalni tabor, na katerem naj bi udeleženci zbirali in strokovno obdelali porabska narečna gradiva. Na Gornjem Seniku bodo postavili spominsko ploščo Jožefu Košiču. Sredstva za ploščo, na kateri bo dvojezični napis, je zagotovil Sklad za etnične manjšine. Sklad načrtuje tudi izdajo zbornika študij profesorja dr, Vilka Novaka o.slovensko-madžarskih kulturnih stikih izdajo turističnega vodiča po Šlovenjji. Tako v Porabju kot tudi v Budimpešti naj bi organizirali predstavitev romanov, tudi prevedenim madžarski jezik, Ferija Lainščka.
Na sestanku kuratorija Košičevega sklada je več razpravljalcev poudarilo tudi potrebo po boljšem sodelovanju med Košiče-vim skladom in Zvezo Slovencev na Madžarskem. Dejstvo je, da konec koncev delajo vsi za iste cilje.
KOŠIČ IN NJEGOV ČAS
Košičev sklad je 5. novembra priredil na Gornjem Seniku predstavitev zbornika Košič in njegov čas. Zbornik vsebuje 13 referatov s simpozija z istim naslovom, ki so ga priredili iani oktobra v Števa-novoih. Dodan je tudi prispevek dr. Vilka Novaka, izjemnega po-znavalca Košičevega dela, ki je zapisal o pomenu gornjeseniškega župnika naslednje;
“Jožef Košič je prvi med prekmurskimi pi-
satelji imel tudi znanstvene ambicije. Bil je prvi med njimi, ki ni ie skrbel za množenje dotedanjega nabožnega repertorija marveč je s svojimi spisi tako prikazoval značaj in življenje svojega ljudstva, kakor tudi poučevat v omiki. Čeprav je v madžarskem spisu napačno sodit o izvoru prekmurskih Slovencev, ko jih je imel za potomce Vandalov, je dai z njim madžarskemu znanstveniku prili-
ko, da je poudarit slovenski značaj naroda med Muro in Rabo.” Po predstavitvi posameznih prispevkov je dr. Zinka Zorko, podpredsednica skia-da, izrazita upanje, da bo zbornik vzbudil zanimanje strokovnjakov obenem pa tudi braicev. Raznolikost Študij pa zagotavlja, da bo zbornik našel svoje bralce tudi med nestrokovnjaki.
-MS-
Silva Eory
2
NARICANJE KOT NAČIN ŽIVLJENJA
Besedo "naricati" določa Slovar slovenskega knjižnega jezika kot etnološki izraz ('izražati žalost za umrlim z obredno pesmijo"). Nas, navadne smrtnike, pa to spominja na nekaj minulega, na nekaj, kar vsaj izumira, če že ni izumrlo. Kot neki lepi, stari ljudski običaji, ki so bili nekoč v navadi. Vendar se krepko motimo, če mislimo, da v primeru naricanja zares gre za prastari običaj, ki je že zdavnaj izumrl. Vsaj na Madžarskem je živ. Tako v resničnem kot v prenesenem pomenu besede.
V teh žalostnih brezposelnih časih - pozor etnologi: brezposelnost kot nov ljudski običaj! - so se nekateri podjetneži v vzhodnem delu Madžarske spomnili naricanja kot biznisa. Po načelu klaker-
jev, najetih ploškačev, ki smo jih kar precej imeli v zadnjih štirih letih tudi na Madžarskem. Torej novodobne naricalke za 500, 700 ali 1000 forintov nudijo svoje posebne usluge na pogrebih parvenijev modernih časov. Intenziteta umetnega joka je pač odvisna od prej naštetih vsot. Slovenščina pozna le nari-calko, torej samo žensko obliko. Na Madžarskem pa tudi moški opravljajo ta, iskreno rečeno, nelahek biznis. (Škoda, da je zaključen SSKJ, ker bi vanj lahko zapisali tudi obliko: naricalec.) Zastavlja se seveda vprašanje, kako neki trdosrčni brdavsi naricalci pridejo do solz. Stara pogruntavščina: v zgledno zlikane robčke s črnimi robovi so lepo zavite rezine hude madžarske čebule...
Po navadi so bile naricalke starejše ženske. Ne ravno stoletne, ampak starejše. Nikakor pa stodnevne. Kot so naši Sto-dnevniki na oblasti, ki so prevzeli funkcijo naricalk. Joj, kako smo v slabem gospodarskem stanju! Ježešmarija, kako slaba je bila prejšnja vlada, ki je vse uničila! Gorje vam, dragi podložniki! (Drage so vaše tovarne, trgovine in storitve, da bi vas zlodej! - si misli prenekateri občan.) Uh, šele naslednje leto bo hudo! Sploh pa, če nas bo opozicija še naprej zafrkavala. Bog se nas usmili! In sploh, če bi vi vedeli, kako je težko biti minister pa strankin predsednik. Ojoj, vi pojma nimate, kako si mi prizadevamo na vse kri-plje, da bi čim bolje uživali! No, ne ravno zdaj, ampak v lepi, svetli (daljno daljni)
prihodnosti. Jojme, jojme-ne, pa kakšna odgovornost, pa če bi vi vedeli, zgodovinsko gledano, kako važno je tole naše poslanstvo in blablabla in blablabla in amen(a nikjer)...
Ob zgornjih Stotnikih so (smo?) drugi glavni naricalci Stotaki. Tisti, ki imajo (imamo?) sto za neko magično število. Bože moj, bože moj, vsak čas bo bencin stal sto forintov, pa tudi sladkor, da o kruhu ne govorimo. Tudi za najcenejše litrsko vino v trgovini je že treba odšteti stotak pa še kaj zraven. Sveta Marija, kako pa bomo shajali, ko pa se bo baje število brezposelnih naslednje leto povečalo kar za dvesto tisoč! Kljub temu, da so nam že stokrat obljubili različni politiki v preteklem stoletju, da zdaj
(ko so oni na oblasti) bo nekaj časa hudo, potem pa se bodo stvari obrnile na bolje. Tudi sedanji stotniki ženejo isto lajno, verjetno (mogoče) bodo čez stokrat sto dni lepši časi. Vmes pa kot pravi stotniki ukazujejo raznim panogam, zlasti proračunskim, češ tu je treba odščipniti nekaj milijard, tam več milijonov, dajmo tudi pri davkih malo še naviti. Da bi jih sto hudičev! O Madonca, saj so že sto dni na oblasti (no, nekaj manj, ker so poleti tudi v parlamentu bile počitnice), zdaj bi se pa že res morali čudeži dogajati! Oj, mi reve, sirote vsega sveta! Kaj nas pa briga, da je ves svet v recesiji - mi smo pa na procesiji (naricanja).
Stop(osto)!
Stokrat hvala!
Fr.M.
V Špetru/San Pietro al Natisone v Italiji (Beneška Slovenija, kjer živi od italijanske države še vedno napriznana slovenska zamejska skupnost) je potekalo 11., 12. in 13. novembra mednarodno posvetovanje o razvijanju manjšinskih jezikov v vzgoj-no-izobraževalnih sistemih pri manjšinah v različnih evropskih državah. Naslov posvetovanja je bil Otroški govor in manjšine. Posvetovanje so organizirali: Študijski center Nediža iz Špetra, Confemili (Vsedržavni federativni odbor jezikovnih manjšin v Italiji), Katedra za didaktiko sodobnih jezikov Univerze v Vidmu in Komisija evropskih skupnosti. K sodelovanju so bili povabljeni strokovnjaki, univerzitetni profesorji, raziskovalci in predstavniki javnih uprav, ki so v svojih nastopih predstavljali problematiko ohranjanja manjšinskih jezikov posameznih manjšinskih skupnosti; predstavljene
pobude in ugotovitve pa bi naj bile osnova za izdelavo kompleksnega projekta ohranjanja manjšinske identitete v okviru programov Evropske skupnosti.
V treh uvodnih referatih: Dvojezičnost pri otroku ter njegov kognitivni in jezikovni razvoj, Dvojezično šolstvo: manjšinski jezik in državni jezik in Materinščina, drugi jezik in tuji jezik v komunikacijski interakciji beneških otrok -so profesorji z rimske in videmske univerze spregovorili o ohranjanju in razvijanju manjšinskih
jezikov v Italji. V nadaljnjih referatih pa smo spoznavali problematiko manjšinskih jezikov pri naslednjih manjšinskih skupnostih: bretonski (Francija), fran-
ko-provansalski (Italija), italijanski (Slovenija), slovenski (Italija), katalonski (Španija), nemški (Italija), slovenski (Madžarska), frizijski (Nizozemska), slovenski (Avstrija). Iz Slovenije sva na posvetovanju sodelovali Jelka Vatovec-Morato, ki je predstavila pouk slovenskega jezika kot drugega jezika za italijansko manj-
šino v Sloveniji, in avtorica tega zapisa; spregovorila sem o problematiki narodnostnega šolstva v Porabju, s posebnim poudarkom na položaju slovenskega jezika kot materinščine.
Pri manjšinskih skupnostih so v zvezi z izobraževanjem v manjšinskih jezikih prišle do izraza določene problematike, ki jih lahko povzamemo takole:
a)	alternativno vključevanje standardnega jezika ali krajevnega govora v predšolske ustanove;
b)	vloga družin pri rabi manjšinskih jezikov;
c)	prizadevanja krajevnih in deželnih uprav v smislu dvojezične vzgoje;
d)	položaj manjšinskih jezikov nasproti jeziku večine. Osnovni namen posvetovanja je bil, da predstavljene razprave zbere v organski projekt vzgojnih in organizacijskih posegov, ki bi lahko predstavljal uporabno osnovo za prilagajanje posameznim situacijam in potrebam.
Organizatorji so nas
popeljali tudi na špetrsko dvojezično osnovno šolo, ki je svojevrsten in zelo uspešen model dvojezične šole, vreden posnemanja. O špetrski dvojezični šoli, ki bi lahko bila zgled za Porabje, pa podrobneje v naslednji številki.
Posvetovanje se je zaključilo z razpravo in okroglo mizo, na kateri so sodelovali vsi povabljeni udeleženci ter predstavniki krajevnih in deželnih uprav. Za nas, Slovence, je bilo vsekakor zanimivo, da so organizatorji povabili predstavnike zamejskih Slovencev iz vseh treh držav, Italije, Avstrije in Madžarske. Ob izmenjavi izkušenj pri vzgojno-izobraževalnem delu lahko pridobimo koristna spoznanja, ki nam bodo pomagala pri boljšem, predvsem pa uspešnejšem delu.
Valerija Perger
Porabje, 17. november 1994
3
SIBILSKE KNJIGE (20)
KONEC
REFORMACIJE NA ČEŠKEM
Boug nede dugo tö lagoje djánye gledao. Na szled-nye szvojof sztrasnov kástigov ober nyi szvojo rokou vöftégne, tak, da po vszei országai vszi várasje steri tou iagovijo délajo, sze na nikoj szprávi. Ausig-sobiszlau i Melni, tei varasovje, esi pobozsni, po boz-soj praviczi osztánejo, bodejo Blagoszlovleni, ober vszei drugi varasov. Csi sze gizdoszti i Bogá pozáblivoszti podájo, téda tüdi zanicsani bodejo. Kutenberg sze ftopi, Pilsen i Sac i královcsine Kaurim, Kaszlun i drugi králeszki várasje bodejo od neprijátelov porüseni."
Sibila v svojem prerokovanju omenja resnično obstajajoče kraje na Češkem. Melnik je 32 km od Prage, Plzen je danes znan po pivu, v 17. stoletju pa je bil znano katoliško mesto. Kutenberg oziroma Kutna hora je bila v srednjem veku drugo največje mesto ob Pragi. Za časa reformacije so stanovi na Češkem odstranili habsburškega Ferdinanda II. kot češkega kralja in izvolili za novega deželnega vladarja kalvinskega volilnega kneza Friderika V. Katoliška stanovska zveza v nemški državi - liga - je prišla cesarju na pomoč in je s svojo vojsko leta 1620 na Beli gori pri Pragi porazila češkega "zimskega kralja". S tem je bilo konec reformacije na Češkem. Po Sibilinem pripovedovanju je Čehe za krivoverstvo kaznoval tudi Bog.
"Najzsmetnejsi de Prag i gizdavi. Babilon od fundani tei várasi do z ogynyom i z velikov povodnov nanikoi szprávleni i vu tom de eške od neprijátelov opaszani i porüseni i pod ednáko szprávleni bode. Vu tom cajti edna veiika küga nasztáne, i toj bojni konecz naprávi. Tak, da veiika vnozsina lüdi od kügye i od mecsa na nikoj pride. Mrtva tejla do vszepovszédi lezsala. Od pszouv i fticsov bodejo zedána. Nede zadoszta lüdi, ka bi té mrtve pokápati mogli. Tiszti, steri preikosztánejo, do zsaloszno na tou glédali, da czéili várás ednomi velikomi bregi glihicsen bode, sterom sze tü i tam csüdne sztvári naprej szkázsejo. Z etoga brega nigdar nede nouvi váras gori posztávleni. Jaz-beczi i liszicze do sze v tom bregi drzsáli. Gda do foringáske tam mimo pelali, do z bicsami sztreilali i do pravli: Eti je tej Prag várás sztári, i etam je bila varaska tanácsna hisa. Gde Zdaj nisterne hizsicze sz té sztáre zidine gorizozidane sztojijo, szo prlé sztále velike hizse i palacse, vszáki ki vu ton czajti tomi mészti pride, roké proti nébi zdigne ino de pravo, gdé je zmozsnoszt toga várása, gde szo lüdje toga várasa vu streom telko jezero lüdi zsivélo? Je meszto Zdaj kács, jazbecov i liszicz. Prvle, kak té várás na nikoj pride, Boug dosztá kastig ober toga országa i tei lüdi za pobogsanye püszti. Te ete kastigye bodejo: glád, lagoje letá, Beteg, bojne, Veliki mrasz vu sterom szil-gye i ográdi vu lepom czvetji pozabéjo, i eške Ribe vu vodej zmrznejo. Mrasz Veliki kvár naprávi, potom eške nyihovzsiteg prekrátseni bode, tak dosztá mladi lüdi merjé i eške nebeszke planete do necsemurno kázale proti lüsztvi. Szuncze nyim nede vecs szvojo toplocso davalo. Dosztakrát Veliki mrasz bode, vu czajti zsétve do lüdjé Veliki kvár méli, i eške szád od velikoga mrazi na nikoj pride."
Marija Kozar
KAJ MISLITE
11. decembra do na Vogrskom lokalne volitve. Od tauga smo spitavali lüstvo, ka mislijo, ka čakajo od volitve?
Vendel Horvat iz Števanovec
"Včara sam daubo papir za volitve. Meni je vseeno, ka Sto baude žüpan, samo aj sé briga za lüstvo. Nej samo žüpan, liki cejla samouprava takša mora biti. Kak sam čüjo, vsakšo leto menja pejnaza dobi ves. Zaman baude stokoli, če nejga pejnaz. Dosta takši lüdi je, steri nejmajo penzijo, sterim dobro pride, če na leto dvakrat, trikrat dobijo kakšno pomauč od samouprave. Tau tö si dobro morajo zbroditi, kama delijo pejnaza. Dostakrat je bilau tak, ka takši vöausto, steroma bi bola potrejbno bilau. Zdaj de tak malo pejnaz, ka takšo lüstvo trbej v samouprave, steri vsakši filer poglednejo, kama dajo. Tau vejm, kajetau nej tak naleki."
Irena Mukič z Gornjega Senika
Jože Serfec iz Gornjega Senika
"Ka leko čaka? Tak nika dobro neda. Vsakšo leto menja pejnaz. Tau mi tü v otroškom vrtci tö poznamo. Mi mamo račun na leto pa iz tauga moramo gazdüvati. Samouprava ka leko, tisto tak da, več pa ne more. Če kaj küpiti škemo, te prošnje pa natečaje pišemo. Zdaj če nastane narodnostna samouprava, te leko, ka malo lakejše baude, če do nas malo pomagali. Morali do sé brigati za otroški vrtec, zato ka tü nad mlajši sta samo dva Madžara, drugi vsi so Slovenci. Mi, tü na Gorenjon Seniki, v narodnostnom vrtci ranč telko plače mamo kak tisti, steri v Varaša delajo pa njim nej trbej slovenski gezik včiti. Zatau de sé tü mogla narodnostna samouprava pobrigati."
"Tau za tejn de, koga postavi ves za župana pa kak de sé tisti brigo za ves. Istina, če nejga pejnaz, te tö vseeno. Tü v vesi je dosta staro lüstvo, sterim pomagati trbej zato, ka nejmajo penzijo. Dostavse sé šte zato od žüpana tö. Briga sé za ves ali samo sebe gleda pa padaše. Na Gorenjom Seniki je menja lüstva kak gezero, depa ves na velko falati leži. Dosta poti trbej, tau vse dosta košta. Tau, ka bau po volitvaj, tau je najbole od pejnaz odvisno."
Janoš Trajber iz Dolnjega Senika
"Tri samouprave baudejo, zato ka tü v vesi živijo Madžari, Nemci pa Slovenci tü. Ka od tauga baude, ka v ednoj vesi tri samouprave baudejo, tau ne vejm. Tü žüpan dostavse ne more pomagati, če de Madžar, Nemec ali Slovenec. 30 procentov lüstva ranč nede šlau na volitve, ka je ne briga, Sto baude. Pred tejm, gda so volitve bile, je ranč tak bilau. Vsakši sé s tistim briga, aj držino leko tadrži zato, ka tau samouprava ne napravi mesto nji."
-KH-
Porabje, 17. november 1994
4
MOJI SPOMINI
VSI PO VRSTI DOMAU PRIDEJO
ITALIJANSKI VETO
Čas spet hitro teče. Smo že sredi novembra. V Sloveniji so zdaj vse oči uprte v lokalne volitve, ki bodo 4. decembra. Kandidati za župane in člane občinskih svetov so zdaj že znani. Veliko se govori tudi o odnosih Slovenije z Italijo. Zaradi italijanskega veta je Svet ministrov Evropske zveze preložil odločanje za dodelitev mandata za pogajanje med Slovenijo in Evropsko zvezo o pridruženem članstvu Slovenije v Evropski zvezi.
DRNOVŠEK V VELIKI BRITANIJI
Slovenski premier dr. Janez Drnovšek je z nekaterimi svojimi sodelavci obiskal Veliko Britanijo. Sešel se je z britanskim kolegom Johnom Majorjem in zunanjim ministrom Douglasom Hurdom. Britansko vodstvo je Drnovšku obljubilo podporo pri slovenskem vključevanju v Evropsko zvezo.
SPORAZUM MED SLOVENIJO IN DANSKO
Minister za ekonomske odnose in razvoj Republike Slovenije Davorin Kračun in veleposlanik Kraljevine Danske na Dunaju Ole Koch sta podpisala sporazum o razvoju gospodarskega, industrijskega in tehničnega sodelovanja med državama.
TEDEN
SLOVENSKE
ZNANOSTI
Ministrstvo za znanost in tehnologijo je v Ljubljani pripravilo teden slovenske znanosti, hkrati pa tudi 1. slovenski festival znanosti. Poleg dveh univerz in številnih inštitutov ter razvojnih oddelkov, deluje tudi 128 laboratorijev. V zadnjem obdobju je poraslo število mednarodnih raziskovalnih projektov z udeležbo slovenske znanosti.
1960. leta so v vesi vtjüpspravlali strokovne zadrugo (szakcsoport), gde so pauvali marlinščice (malino). Lüstvo sé je Sprvoga nej podalo, nišče je nej Sto drugoga norc biti. Za tauga volo so na nas poslali policajskoga prejdnjoga. Nikši norc je glaso, ka mi sabotiramo. Prej vsikši tak pravi, ka če moj tast (após) notrastano v zadrugo, te oni tö. Tau je bilau vse za tauga volo, ka so poglavarji, steri so v Varaša po pisarnaj sejdli, iz tauga živeli, ka je srmačko lüstvo po vasnicaj pridejo. Za kilo marlinščic so en forint plačala en koza-rec piva je košto 1,7 forin-ta.
Z mrlinščicami je dosta dela bilau, na leto je trbelo tri-štirifart okapati. Doma je vsikši emo svojo verstvo tö. Gda so mrlinščice zrej-lile, te je žetvo tö zrejlo bilau, obadvaujo je trbelo opraviti.
Po sedmi lejtaj je moj mauž v Varaši daubo delo. Sedem lejt sé je vozo na Vogrsko. Dja sam moža dobila nazaj, mlajši pa očo.
1965. leta smo ram Vekšoga naredli, edno ižo pa predsobo smo vcujzo-zidali. Tistoga leta juniuša je moja najstarejša sestra domau prišla z Merke. 35 lejt je minaulo od tistoga, gda je odišla. Dja sam 27 lejt stara bila, gda sam go prvič vidla. Starištje so trno veseli bili, litji njau je žalost domau prinesla. Majuša je moža zgübila. Sirauta sé je kumaj vözdjaukala v očini pa v materni rokaj. Ona je vse tak vzela, kak je gospaudni Baug zračuno. Z maužom sta k svetoj meši šla, tam ga je zaojdla smrt. Infarkt je daubo pa
na mesti je düšo püsto. Sestra gdakoli je išla v kakšnokoli cerkev, je vsigdar dar dala.
Dja sam go trno polübila, vej sva pa z edne krvi. Ona bi leko meni mati bila. Njena najstarejša (h)či je dva mejseca starejša bila kak dja. Najstarejša sestra je trno dobro pa veselo natura mejla. Rada je špajz delala, dosta sé je smejala. 6. juliuša je mejla svoj rojstni den. Cejla držina je vküp bila, ka smo go pozdravlali. Gnauk samo vö z iže išla, za par minutov kričala: "Oča, Oča pojdite vö, ka vam nika pokažem!" Vsi smo tavö šli pa gledali, ka sé je Zgodilo. Ona je málo tele vö iz štale prvlej-kla pa pravla: "Oča, pred 50. lejtami sta na té den dobili edno deklično, Zdaj pa mate samo edno tele." Tak smo sé vsi smejali, ka smo sé skurok razpaučili.
Dja sam sé samo čüdivala, ka za 35 lejt je ona svoj materni djezik tak gunčala, kak če bi nigdar nej kraj od doma išla. Dosta lüdi, če kraj od doma pride, pa za kratek cajt nazaj pride, sé tak naredi, kak če bi več nej znalo maternoga djezika. Tau je nej istina, svoj materni djezik človek ne more pozabiti. Tau peldiva moja 3. sestra tö. Ona je na Nenš-kom živela, tam je buma nikoga nej mejla, s sterim bi slovenski gunčala. Gda je za 21 lejt domau prišla, je eštje itak tak znala slovenski kak dja.
1968. leta je domau prišla z Merke moja šesta sestra, stera je odišla 1956. leta, gda je revoiucija bila na Vogrskom. Prišla je s tremi mlajši. Z možaum sva njim šla prauto v Hegyeshalom. Kakšno vel-
ko veseldje je bilau, gda smo zagledaii tri dekličine - osem, šest pa štiri lejt stare - vsikša je svoj mali kofer nesla. Tisto leto smo meli dosta žlate doma. Z Nen-škoga je prišla domau tret-ja sestra. Onedvej sta sé tö oprvin vidle, ka je mlajša samo 2,5 lejt stara bila, gda je starejša odišla.
Prišli so pa domau iz Brazilije tö, od moje tašče (anyós) sestra pa njen mauž. 44 lejt sta nej doma ojdla. Tri mejsece sta pri nas ostala. Dosti veseli vör smo doživeli vsi vtjüper.
1968. leta sam dja tö delo dobila. Išla sam delat v Monošter v Dom umsko prizadetih (Szoc. Otthon). Te daum je že od 1.1952 v Varaša, 700 lüdi živi tam. Na začetki so sé lüdje vösmejali iz tisti, steri so tam delo dobili. Pravli so, ka v nauri špitalaj delajo. Dja sam si s tejm nej pamet trla, rada sam bila, ka sam delo dobila.
1970. leta, gda sam 32 lejt stara bila, so ma v šaulo poslali. Dvej leta sam na tjeden dvakrat v Som-botejo ojdla, ka sam sé za tjüjarco vönavčila.
Gda sam začnila v tjünji delati, sam 49 kil vagala. Drüge ženske so vse mo-čne bile pa so mi pravle, ka prej dja tau nemo mogla delati, dva mlada petka ne ostanem tam. Z Božjo po-močjauv sam spunila šaulo, sam tjüjarca gratala pa sam 25 lejt dolaobredla. Dosta vse leko zavalim svojoj petoj sestri. Ona je že 11 lejt tam delala, zatok mi je leko dosta pomagala. Nej je leko bilau včiti sé, delat ojti pa doma na verstva delati. V slüžbi je trno žmetno trbelo delati. 19 lejt sam delala v staroj tjünji. Tam smo eštje vse z
rokami mogli pripravlati, nej so bili mašinovdja. Špajete pa kotle smo si sami kürili z drvami. Vsikši zranek je trbelo pepejo tavö znositi, dva špajeta pa pet kotlov spucati, prvi kak smo tjüjati začnili. Dapa mladi smo bili pa veseli, delo sé je nej štelo.
1969. leta smo doma pri iži vodau dali notrapoteg-niti, pa smo kaupanco dali naredti. Mena je tö ležej bilau, ka mi je nej trbelo vodau nositi, gda sam gvant prala. Oča (tast) so pa ležej maro napajali, nej njim je trbelo iz stüdenca vodau goniti.
1971. leta je peta sestra, stera je vesi ostala, nauva rama zozidaia. Oča pa mati so sé skvartejrali v tiste rame, gde je prvin sestra živela. Zatok ka je moja rojstna kuča zvüna vesi bila, starištje so pa že pri lejtaj bili. Oča so bili 79, mati pa 75 lejt stari. Sami so že nej mogli svojo verstvo goradržati, zatok so maro tö odali. Mislili smo, ka do starištje na stare dni ležej živeli, dapa Božja vola je nej takša bila. V tisto djeseni so Oča obetežali. V špitale so Prišli na rejza-nje. Po tistom so dugo nej k sebi Prišli. Šest živoči mlajšov smo te že vsi bili operirani v slepiči (vakbél-ben). Oča so na stare lete mogli tau skauz dati.
1971. leta je očo boži bič vdaro. Po tistim je njina pamet več nej tak čista bila, kak bi mogla biti. Dosta lüdi sé je vösmejalo z nji, tau je namé trno bolelo. Vejpa svoj beteg si nišče neküpi. Nišče nevej, ka ga čaka.
-ES-
Porabje, 17. november 1994
5
PUCONSKE JABLANE NA GORENJOM
SENIKI
Predsedstvo Zveze Slovencev si že dugo tere pamet, ka bi sé dalo napraviti pri porabskom gospodarski. Strokovnjak iz Murske Sobote so vtjüppostavili en pian, gde piše, ka bi v našoj pokrajini ranč tak leko sad pauvali kak prejk granice na Goričkom.
Že dvej leti sta minauli od tistoga, ka so sé prvič pogočavali o tom, ka bi djablane posadili na Gorenjom Seniki. Zakoj sé je tau tak dugo zavleklo? Kak smo čüli, tisti, steri so tau delati steli, so nej meli zemlau za tou. Steri so pa meli zemlau, tisti so pa tak mislili, ka oni na tistom fundoši več aska dobijo od pšenice, ka tam par-pouvajo. Več od ku-karce, krumplinov, kak pa če sé tam cepike posadijo. Zato je ostalo tak, ka na menšoj par-celi so posadili djablane, stere do rodile za enoga samoga sadjara. Ka je potrejbno za tou, ka aj lejpe djapke dobimo? Dobra lejga, sonce pa kisla zemla. Tou je doma na Seniki ranč tak kak na Goričkom. Zato so sé sad-jari v Puconcaj odlouči-li, ka do pomagali. Ka je nji vodilo do toga, ka so svoje cepike posadili na Gorenjom Seniki? O tom je direktor sad-jarstva, Martin Puhan, pravo naslednje:
"Na tej mali, lepo ograjeni parceli, ki meri približno 20 arov, smo posadili 920 sadik in sicer sort ajdared, jona-gold, vilmuta - tö je posebna sorta, ki je malo bolj rdeča - gloster in posadili smo tudi
sorte samaret, ki zori tam med 15. in 20. av-gustom, tako da bo lahko za trg že v me-secu avgustu.
Ostale sorte so vse pozne, sé pravi zimske, ki jih lahko obiramo konec Septembra in na začetku oktobra. Mi smo te sadike dali zas-tonj."
Zakoj?
"Prvič kot pomoč, drugič pa tudi zato, da naj sé dejansko začne kaj. To je začetek in upam, da bodo ljudje s te okolice videli te nase sadike, tö proizvodnjo.
Računam, da bo naslednje leto tü že precej jabolk. Videli bodo, kako rodijo, kakšna so jabolka in potem bodo seveda tudi küpüvali nase sadike. Mi bomo še vsaj 2-3 leta spre-mljali ta nasad, tudi po-magat pridemo, na spomlad bomo gotovo mi tö obrezali na zaželjeno višino, tako da tega proizvajalca praktično vpeljemo v proizvodnjo. Ne da bi mi Zdaj posadili in potem püstila Dejansko bo tö, lahko rečem, boljši nasad kot pa naš. Boljši more biti zato, ker je tü potem vidno tudi naše delo. Proizvajalec bo imel koristi, mi pa seve-
da propagando za naprej."
Proizvajalec, Alojz Hanžek, je s slovensko pomočjauv prišo do lejpoga "mlini" sadjarstva. Najgeri smo bili na tou, ka čaka on od prihodnost, na kaj računa?
"Vüpam sé, ka je tau Zdaj samo začetek gé, gda de že lüstvo vidlo, ka tau pejneze tö prna-sé na künjo, nej trbej samo vödavati na tou, te zatok že oni tö volau dobijo za tou. Zdaj eške ge tö ne vejm, ka za dvej leti, gda do te cepike že rodile, gde lejko djapke
odam. Depa Zdaj morem že o tom premišlavati, broditi.
Lüstvo zato djapke rado gej, pa če mo ge lejpe pa dobre emo, te sé Vüpam, ka lejko odam tö. Na brodim, ka tü doma v vesi, zato ka je tau več kak 900 djablan pa teuko sé tü ne da odati. Ge tak
brodim, ka v Monošter aj pa malo dale mo mogo titi pa gorpoiskati tiste, steri sé s tejm spravlajo.
Čedo lidge vidli, ka de tou šlau, mislim, ka do oni tö tau steli delati. Če bi sé najšli trgéštirge, s sterimi vküper bi en aj pa dva hektara nutpo-sedili, bi trno dobro bilau. Za dvej leti mo ge že tö malo več znau o tom. Dosta lüdi geste tü v vesi, na žalost, ka so brezi dela. Na vekšom falati dosta dela ge že, ka človek sam ne more opraviti. Ge mislim, ka bi tam že 5 ali 10 lüdi delo dobilo, ka bi si kaj parslüžili."
Tau bi rejsan dobro bilau, Vejpa gnesden si človek žmetno delo spravi v Porabji. Če bi sé najšli takši, steri bi sé na veuki spravlali s tejm, kakšno pomauč lejko čakajo oni?
Gospaud Puhan pravi, da so sadjari v Puconcaj pripravljeni pomagati s tanači s svojo tehnologijo, vzemejo vzorec zemle za ana-lizo. Tau pomeni, ka so pripravljeni pomagati vse do rodnosti, dapa cepike šenki več ne morejo davati, tau venak vsikši leko porazmej.
Andreja Kovač
VOLITVE 94
Od 6. do 21. novembra poteka kandidatura v lokalne in manjšinske samouprave. Kandidira lahko vsak volilni upravičenec, ki ustreza določenim pogojem. Za župana lahko kandidira tisti, ki zbere priporočilo 5 odstotkov volilnih upravičencev, kandidat za člana samoupravnega telesa rabi podporo 3 odstotkov volilcev v svoji volilni enoti.
Kandidati za člane manjšinske samouprave imajo določene olajšave. Za veljavno kandidaturo na manjšinsko listo rabijo le pet podpisov volilcev na določenem obrazcu.
Volitve manjšinske liste bodo veljavne, če bo manjšinsko listo volilo - v naseljih z več kot 10 tisoč prebivalci - vsaj 100 volilcev. V naseljih z manj kot 10 tisoč prebivalci rabi manjšinska lista 50 veljavnih glasov.
Število članov manjšinskih samouprav določa zakon, in sicer v naseljih z manj kot 1300 prebivalci je to telo tričlansko, v naseljih z več kot 1300 prebivalci pa petčlansko.
Na teh volitvah se volijo člani županijske skupščine neposredno. Po kandidaturi v županijsko skupščino manjšine nimajo ugodnosti, torej "tekmujejo" pod istimi pogoji kot stranke oz. druge večinske organizacije.
Če v določenih naseljih manjšinska lista ne bo dobila potrebnih glasov, se v tistem naselju ne oblikuje manjšinska samouprava. V tem slučaju se ponovne manjšinske volitve lahko razpišejo v novembru naslednjega leta.
VLADE ZA MANJŠINE
V organizaciji Urada za narodne in etnične manjšine ter sekretariata Evropskega sveta je potekala 10. in 11. novembra v Budimpešti konferenca z naslovom Vlade za manjšine v Srednji in Vzhodni Evropi. Na posvetu so sodelovali predstavniki dvanajstih evropskih držav.
Spremljajte televizijsko oddajo SLOVENSKI UTRINKI
vsako drugo soboto ob 9.40 na 2. programu madžarske televizije
Naslednja oddaja bo 19. novembra 1994
Porabje, 17. november 1994
6
KOMI SO KNJIGE VELKA VREDNOST...
Porabski Slovenci Večkrat tak pravimo, ka zatok ne moremo naš gezik gordržati, ka nejmamo svojo literaturo, malo be-sed ma našo narečje pa tak tadala. Sreča, ka smo nej vsi takšoga mišlenja. Gestejo, steri so mogoči po našom porabskom geziki dosti vör gučati brez toga, ka bi edno vogrsko rejč not zmejšali. Samo sé trbej malo potrüditi, mislim ge.
Kak si pa premišlava držina, vertinja na Dolenjom Seniki, štero vam škem notpokazali, te v mojom pisanji spoznali. Samo eške telko, ka je tö Mu-kičova držina, Marija Mukič pa njeni mauž, Števan Mukič.
Večkrat smo že pisali, da je po 1.1956. več držin prišlo z Gorenjoga Senika na Dolenji Senik. Te držine so sé notvkvarterale, nikše nevolé nejga z njimi. So ranč tak pošteni pa delavne kak dolenjiseniški Slovenci ali Nemci. Svoje narečje - v Porabji skurok v vsakšoj vesi malo ovak gučijo - so prinesli s sebov. Ce sé srečajo, te slovenska pesem tü naprej pride. S tejm je bogatejša naša mala ves.
Ge sam edno takšo držino gorpoiskala na Dolenjom Seniki. Oni so Mukičo-vi. Na gnes zakonski par sam živi v sploj lejpom deli vesi, v svojoj iži. Z njimi sam sé že Večkrat pogučava^. Takšoga reda je Marija - vertinja - furt naprej nosila svoje knjige. Kakšen je človek, vsigdar Silo ma, zato sva si za knjige konkretno nigdar nej cajt vzela. Brez toga, ka bi njino usodo na kratki spoznali, bi samo polonja bilau, ka vam škem povedati od držine. K
Kak Števanova tak Martina držina je velka bila. V vsakšoj držini sé je narodilo štirinajset detetov. Pri Števanovi držini je gor-zraslo edenajset, v Marijini držini so vsi gorzrasli. Samo ka so prišla žmetna lejta. 1929. leta sé je začnila gospodarska križa. Marijino držino je notaroš mogo raztrgati, nej je mogoče bilau telko dece doma raniti. Pet ji je prišlo
v državni dom. Marija je mala bila, pozabila je slovenski. Gda je prišla nazaj, te sé je znauvič navčila slovenski. Mukičovi so ojdli s svojimi vrstniki na marofe, po repa, po žetva. Tau je bilau njina mladost.
Števan je na srečo mladi v kosino fabriko prišo. Marija je pa samo po dosti lejtaj prišla v fabriko, 1970. leta. Od tistec sta šla v penzijo. Gda sta sé oženila, sta brezi dauma bila. Vsakši je doma živo. Po tistom sta pa v arendo šla, dočas sta nej prišla 1956. leta na Dolenji Senik. Te je že njina (h)či, Marijana 2 leti stara bila.
Marija, furt si mi od svoji knjig gučala. Odkec si je pa ti vküppobrala? Gde si do njij prišla?
"Ge sam te knjige s svojga doma prinesla. Moj dej-dak, sledkar pa moj Oča, so štölali Vsefale knjige od Mohorjeve družbe. Dejdak tak kak Oča so te knjige, kalendara, Vsefale novine sploj skrb meli. Mi mlajši smo lepau mogli prositi, aj je leko obračamo. Sprvoga smo je šteti tak nej znali, samo smo kejpe gledali. De je pa tau tü sploj lejpo bilau za nas. Edno velko lado knjig so njali na nas dejdak pa Oča. Gda smo svoj daum gorzračunali, ge sam knjige vküppobrala."
Prajla si mi, ka so Oča meli za edno velko lado knjig. Ka so delali z njimi?
"Kak moj dejdak, tak Oča so tau vse pršteli, depa nej samo oni. Več lüdi je tistoga redatanosilo od rama šteti te knjige. Tau je pa Žalostno, ka so nistarni nej nazaj prinesli. Največ je
pošteni bilau pa so furt nazaj prnesli, ka so na pausadbo prosili."
Ka pa ti, vsakšo knjigo maš, stero si od doma prinesla k sebi?
"Morem povedati, ka nej. Dosta lüdi me je prosilo, pa
je rejdki, steri mi je nazaj dau. Nistarne sam svojim vnukom dala, tau pa, ka doma mam, je ohranjeno. Istina, ka ge mam vse gor-zamerkano, kakše knjige, komi sam dala. Večkrat sam je že spominjala, dapa do togamau so mi knjige nej nazaj dali."
Daleč si je dala, ali so pa tü v našoj pokrajini?
"Nej. Nej sam je daleč dala. Na Gorenji Senik, v Slovensko ves, tüj pa tam so mi dužni knjige. Ne-
škem nikoganej dati vöna-pisati. Samo prosim vsakšoga, aj mi prnese knjige nazaj."
Zakoj so tebi knjige tak drage? Dosta vse si spoznala iz nji?
"Tau je nej za guč. Ge man Biblije s starim in z novim zakonom v slovenskom geziki. Mam Vsefale knjige, gde sam sé slovenski leko navčila zgodovino našoga pa drugi narodov. Gda malo cajta mam, naprej si prnesem té knjige. Tau je za mene svetek."
Marija mi pa začne iz dvej sobe naprej nositi knjige. Sploj me zanimajo te knjige, rada bi je malo spoznala. Dvej takši kusti knjigi mi je prnesla, steri gvüšno več kil vagate. Prnesla mi je takše knjige tü, stere so slovensko napisano z madžarskimi liturami. Takše knjige lüdje radi majo, tak so tiskali dugo lejt molitvene knjige. Prenesla in pokazala mi je cerkveni mesečnik (egyhá-zi folyóirat), tü. Knjige, stere mi je kazala, so od 1882. do 1914. lejta v
različni lejtaj vödane.
Marija, tak Znam, da si ti té knjige zvékšoga že vse vöprštejla. Več takši je pa, štere nigdar vkraj ne deješ. Štere so té
knjige?
"Mene so sploj drage te knjige," pokaže na kuste knjige, na šteri etak piše naslov: Živlenje preblaže-ne Device in Matere Marije in njenega ženina Svetoga Jožeta. "Te knjige so tis-kane bile 1882. leta. Sploj rada mam slovensko Bolijo. Napisana sta stari pa nauvi zakon, z lejpimi ilu-stracijami. S tejmi knjiga-mije samo telko navolé, ka sam ge mejla edne dosta lepše. Samo ka so mi je vözamenili za té. Tak mislim, ka so té tü dosta vrej-dne. Biblijo tü na gausta štem gnesden. Tau je vse pravica gnes tü, ka Biblija pišejo."
Najšla sam edne knjige z naslovom: Zgodo-vina slovenskega naroda. Te knjige so 1914. leta bile vödane, pa že kak 4. zvezek (füzet). Ka pa znaš za prva tri?
"Mislim, ka smo meli. Samo té so tü na tisto usodo prišle, kak dosta moji knjig. Morem eške povedati, lepau prosim vsakšoga poštenoga človeka -sploj pa iz Slovenske vesi - šteri mi je dosta odneso, aj mi prnese nazaj moje knjige."
Eške morem povedati, da te knjige, od stere müve gočive, pišajo v posebnoj deli od "Ogrski Slovencaj". Mislim, da si skauz prštejla, ka si najšla tam od nas?
"Kak sam ge tam prštejla na 544. strani, tam je tak napisano, ka so nas za "Vandale", za "Vende" zvali. Knjige patrdijo, ka je našo lüstvo - Vogrski Slovenci - slovensko lüstvo."
Števan, steri je do tej-gamau dosta nej gučo, mi samo telko povej, da bi sploj dobro bilau, če bi sé na Vogrskom radiona pá leko čüla oddaja za Slovence. Kak je prvin fajn bilau, da smo poslüšali Franceka Mukiča.
Ka leko povejm na konci? Samo tau, da je dobro bilau pri Mukičevi. Vsi bi mogli pršteti njine knjige, depa po tistom nazaj dati. Za nji so knjige drago-cene. Pa šika sé tü.
I. Barber
Porabje, 17. november 1994
OTROŠKI SVET

KA JE TAU?
Kak sé zove
REŠITEV IZ ŠTEVILKE 21 /94
JESENSKO VESELJE
na Gorenjon Siniki, na Dolenjon Siniki.
v Ritkarovci......
na Verici.........
v Števanovci......
v Andovci.........
v Slovenskoj vesi.... v Sakalauvci......
robec, robček - so nosile ženske v rokah ob prazniki
zsebkendö, keszkenő -ünnepnapokon, kezükben hordták a nók díszként Tak sé zové: na Gorenjon Siniki, na Dolenjon Seniki pa v Slovenskoj vesi snájctékli, v Ritkarovci, na Verici, v Števanovci, v Andovci pa v Sakalauvci vacalejžec.
Tak so nücali: Inda so ženske samo k meši nosile snájctékli, v kikeu so Včasik pénaze zvezale.
FERDO GODINA: ŠEPETAK
Med najbolj debelimi mišmi v hiši je bil Šepetak. Ni bilo tako skrite dobrote, da je on ne bi staknil. Če so bile druge miši lačne, je Šepetaka kar zmanjkalo in vrnil se je z napetim trebuhom.
Miši so v jezi vpile naj: "Tudi nam bi lahko dal kaj svojih dobrot."
Šepetak pa je samo šepetal: "Dal vam bom, če mi bo kaj ostalo."
Svojih zakladov pa jim le ni pokazal. Neopazno je smuknil najrajši na podstrešje. Tam so viseli velikanski kosi slanine, privezani za tram. Z njimi se je mastil in mastil.
"Pokaži nam svoje dobrote," so se jezile miši.
"Bom, če mi bo kaj ostalo," je šepetal Šepetak.
Nekega dne se spet sam umakne na podstrešje. Že na tleh zagleda košček slanine. Vesel si zašepeta. "Danes mi še na tram ne bo treba."
Vesel pohiti k slanino. A ko se dotakne koščka, reče: "Pok!"
In Šepetak ni mogel več niti šepetati. Ujel se je v past. Ni ga bilo več nazaj med miši. Ker ga ni bilo od nikoder, so miši sklenile, da ga bodo poiskale. Iskale so ga in ob tem našle skrivno pot, po kateri je hodil na podstrešje. Našle so tam tudi slanino privezano za tram. Planile so nanjo in se mastile. Tako seje izpolnila Šepetakova obljuba: Dobile so, kar je njemu ostalo.
Porabje, 17. november 1994
NAŠE PESMI (87)
SNOČ’ SE ŠEČAM
Snoč’ sé šečam gor paj doj po španciranji, tam sé srečo devojčico, brato šečara.
V pravoj raki nesla sinka v levoj rausmarin, daj ga draga devojčica, naj s’ ga podešim.
Jaz bi ti ga rada dala, daj ti ga ne smem, snočkar sem zalubla, pa m’ je vola nej.
/:Ka mi asni žlato srebro, pa m’ je vola nej.:/
Rajša dečka siromaka s trejmi krajcari,
kak pa Bauga, enga starga dovca s trejmi jezeri.
/:Stari dovec pilo palo, legény juhahaj.:/
(Gorenji Sinik) -mkm-
VRAJŽE TABLETE
Naš Ivan pa njegva žena llonka sta že sploj stariva, dapa lepau, v lübezni živeta. Človeški Žitek je pa zatok nej vekivečen pa naš Ivan - žau - eden den mergé. llonka je strašno žalostna, pa nej dugo po tistim ona tü na drugi svejt odide. Kak sé šika, tam na drügom svejti sé srečala. Sta sploj veseliva, pa blajženiva v nebesaj. Edno veselje za drugo zadobita, gda Ivan etak pravi svojoj llonki: "Vidiš, draga moja žena? Že bi davnik leko tüj bila v nebesaj, če bi ti nej v naja klačila tiste vrajže tablete.
ČLOVEK SE VUJZNA
Etognauk sé naš Vince pa Karči srečala. Vince
NIKA ZA SMEJ
etak pravi Karčini: "Čüjo sam, ka si sé oženo. Kak pa kaj? Zadovolen si?"
Naš Karči pa Zdaj etak pravi: "Zadovolen, zadovolen. Vejš, kak je tau, moj padaš? Tau je tak, kak gda človek de v gostilno, si vsede s padašami pa z jedilnika si nika odberé. Že naprej čütiš fajn žma, pa vse. Gda ti pa gesti vöprnesejo, pa kauštaš, kaulagvrat poglednaš, ka tvoji padaši gejo, te pa že šanjalivaš, Zakoj si si nej tisto odebrau, ka padaš gej."
ČAJ
Naš Geza je strašno Škrklavi. Eden den sé sreča s svojim padašom Ivanom pa sé ma etak tauži: "Strašno! Ge nigdar ne morem takši čaj piti, kakšoga rad mam." Ivan ge pa Zdaj fejs pogledne pa ga pita: "Pa Zakoj nej?
Čaj naprajti je pa rejsan nej kunst gnesden!"
Geza pa: "Zakoj, Zakoj? Tau je tak. Gda doma pijem eden čaj, te si eden cuker not dejem, ka šparali trbej. Gda pa kama dem, pa mi tam poniidijo čaj, te pa tri cukre not dejem, ka more človek priliko vöponücati. Po pravici pa ge samo z dvömi cukri rad pijem čaj."
I. Barber
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970
Monošter, Deak Ferenc ut 17., p. p. 77, tel.: 94/380-767
Tisk:
SOLIDARNOST Arhitekta Novaka 4,
69000 Murska Sobota Slovenija
Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-715/93 mb z dne 3.11.1993 se časopis PORABJE uvršča med proizvode, od katerih se plačuje davek od prometa proizvodov po 13. točki tarife 3 zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92).