Pridiga je bila v obdobju baroka izjemno razširjena in priljubljena literarna zvrst. Po njeni tematski naravnanosti in kot zapisano besedilo jo lahko uvrstimo v t. i. duhovno prozo, se pravi v pripovedništvo, ki ima jasno versko namembnost, in je na primer do prve tretjine 18. stoletja predstavljala kar štirideset odstotkov vse književne produkcije v nekdanjem nemškem cesarstvu. Kot tiskana besedila so pridige nagovarjale v prvi vrsti izobražene klerike (duhovščino), seveda pa jih je lahko v roke vzel vsak, kdor je znal brati. V večini primerov so bili to pripadniki meščanskega in plemiškega sloja, ki so za to, da bi gojili svojo zasebno pobožnost, tudi radi posegali po religiozno obarvanem čtivu. Trije avtorji z današnjega slovenskega ozemlja, ki so svoje pridige izdali tudi v tiskani obliki, so bili kapucina Janez Svetokriški in Rogerij Ljubljanski ter jezuit Jernej Basar. Obširnejšo zbirko pridig v latinskem in nemškem jeziku sta izdala tudi Janez Ludvik Schönleben in Andrej Klemenčič. 

(iz: Širca, Alen (2015). Slovenska baročna pridiga. Jezik in slovstvo, letn. 65 (2020), št. 3–4, str. 137–150.)