Članek analizira problematiko naglaševanja v slovenščini in razlaga osnovne principe naglaševanja v slovenskem jeziku s sinhronega stališča, ki uporabniku pomagajo pri učenju in razumevanju slovenskega naglasa – slovenski knjižni jezik nima preprostega pravila glede naglaševanja. Naglasa se učimo skupaj s pomenom besede. Kritično smo analizirali relevantna znanstvena dela in priročnike ter naglasoslovno usmeritev Jožeta Toporišiča. Avtor pokaže, da je tradicionalna normativna usmeritev preveč navezana na osrednjeslovenski govor, pogosto brez empiričnih podatkov, ter premalo upošteva realno govorno rabo. Sodobne raziskave potrjujejo, da tonemski naglas ni splošno naučljiv in zato ne more biti zavezujoč del knjižnega jezika. Ugotovljena je izrazita tendenca slovenščine k nepremičnemu naglasnemu tipu, kar olajša učenje naglasa. Obravnavamo tudi predvidljivost naglaševanja tako slovenskih kot tujih lastnih imen, s posebno pozornostjo na krajevnih imenih, priimkih in osebnih lastnih imenih. Zaključi s smernicami za sodobno kodifikacijo, ki mora slediti dejanski rabi in ne privilegirati posamezne regije.

Pravice

URN

URN:NBN:SI:DOC-JCPOOW39

COBISSID

289132803

DOI

10.4312/jis.71.1-2.33-61

Objavljeno

20.10.2026

Metapodatki

Citiranje

APA:

Tivadar, Hotimir (2026). O predvidljivosti slovenskega naglaševanja s stališča sodobnega uporabnika slovenščine. Jezik in slovstvo, letnik 71, številka 1/2, str. 33-61. URN:NBN:SI:DOC-JCPOOW39 from http://www.dlib.si

MLA:

Tivadar, Hotimir. "O predvidljivosti slovenskega naglaševanja s stališča sodobnega uporabnika slovenščine." Jezik in slovstvo letnik 71. številka 1/2 (2026) str. 33-61.
<http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-JCPOOW39>