... imel vedno na jeziku.
Ko je bil Napoleon v Egiptu, je šel v bolnice h kužnim bolnikom, da bi s tem pokazal, da more človek premagati celo strahote kuge, ako se je ne boji. Taka sila volje je zdravilo za telo in orožje, ki dožene skoraj nadčloveške čine. Volja je dvignila ljudi s smrtne postelje in je storila čudeže hrabrosti.
Walter Scolt je imel, ko je bil 55 let star, 2 in pol milijona mark dolga. Vzlic svoji starosti je sklenil, da poplača svoj dolg do poslednjega vinarja, in — posrečilo se mu je. Železna sila njegovega sklepa je dala njegovemu duhu prožnost in sposobnost za neumorno delo. Vsaka žilica, vsaka čutnica v njem je govorila: »Dolg moram poravnati"; vsaka kapljica krvi je plamenela od volje ter je dajala njegovim možganom zvišano moč, da je mogel pisati. In dolgove je poplačal. V dnevniku Walterja Scotta čitamo: »Strašno sem trpel in večkrat sem želel, vleči se in zaspati za
večno. Toda sklep hočem izvršiti." Njegova mogočna volja je delovala dalje.
„Možu, ki zna hoteti, ni nič nemožnega!" je dejal Mirabeau, veHki francoski državnik. »To je potrebno? Potem se mora storiti. Tako se glasi zakon vsakršnega uspeha."
In Bulwer piše: »V veri v svojo moč leži velika sila. Če je človek trdno prepričan, da hoče storiti nekaj, kar je v hipu navidezno nemožno, potem stavim, da se mu končno vendarle posreči. Kdo bi mogel doseči kaj proti človeku, ki nosi v sebi neomajen sklep? — ki se niti ne zaveda, da je premagan, in ki se bori po kolenih naprej, ako so mu odstrelili obe nogi? Težkoče in odpor ga ne strašijo; preganjanje mu le koristi, ker ga vzpodbada le še k večjemu napenjanju vseh sil. Dajte človeku le abecedo in železno voljo, in kdo bi povedal, kako visoko se more še dvigniti? Vrzite Galileja zaradi njegovih matematičnih razkritij v ječo, a on bo še s slamo dalje eksperimentiral v svoji celici . . ." Svet uboga vedno le onega, ki ima voljo. Kakor ni možno ugasniti solnca, prav tako ni bilo možno premagati ljudi, kakršna sta bila Bismarck in Moltke.
Quentin Metsys je že obupal, da bi postal slikar, ko so mu rekli, da se bo mogel poročiti z vrlo ljubljeno hčerko svojega mojstra le, ako more naslikati imenitno sliko. In lotil se je posla s tisto silo volje, ki je nepremagljiva, ter je ustvaril mojstrsko sliko »Skopuhi". Njegova jeklena odločnost je dognala »nemožno".
Balzacov oče je hotel svojega sina pregovoriti, naj bi pustil pisateljevanje. »Ali ne veš/' mu je dejal, »da more biti pisatelj le dvoje: kralj ali berač?" — „No, dobro," je odgovoril deček, „pa hočem postati kralj pisateljev!" Njegovi starši so ga prepustili njegovi usodi v podstrešni sobici, in deset let se je boril z revščino in bedo. Končno pa si je vendarle priboril veliko zmago ter je bil »kralj" svoje vrste.
Mlad francoski častnik je imel navado, da je hodil po svoji sobi gor in dol ter govoril sam s seboj: »Maršal francoski hočem postati in velik general!" In postal je slaven vojskovodja — general — konzul — cesar — gospodar sveta — Napoleon I.
»Nemogoče", to je beseda, ki jo najdete le v slovarju norcev!" je dejal Napoleon. Prej bi bil pečine Sv. Helene raztopil, kakor bi bil ostal tamkaj ujetnik, ako bi ne bila v njem umrla tista volja, pred katero je trepetala vsa Evropa.
Kako mogočno voljo je imelDarwin! Bil je vedno bolan ter je trpel neprestano telesne bolesti, za katere pa je vedela le njegova žena. In vendar je bil v svoji potrpežljivosti neutrudljiv. »Tekom štiridesetih let ni bil niti en dan zdrav," je povedal njegov sin. In vendar se je v teh štiridesetih letih brez odmora silil k delu, ki bi ustrašilo celo najmočnejše in najbolj zdrave može. Imel je čudovito sposobnost vztrajati pri stvari; da, celo opravičeval se je zaradi svoje potrpežljivosti: ne more si pomagati, a odnehali mu ni možno. Kakor da bi bila to slabost! Večkrat je dejal: »Z odločnostjo se zmore prav vse!" V dokaz njegove velikanske potrpežljivosti, vztrajnosti in skrbnosti naj navedem, da je potreboval za zbiranje materijala za svojo knjigo »Izvor plemen" dvajset let ter da ga je stala knjiga „Rod človeški" skoro trideset let napornega dela.
ž i. §tev.
TEDENSKE SLIKE.
Stran t
Kako nastajajo vojne.
Vojna je večna. Kakor bi jo rodilo prokletstvo v raju, se je začel boj na življenje in smrt že med sinoma prvih človekov, med Abelom in Kajnom. Čemu? Za večjo posest ali za lepšo ženo? Vzrok nam je neznan, a že sv. pismo trdi, da je bila kriva prvega poboja zelena zavist in bleda ljubosumnost. Ako zasledujemo zgodovino vojen, nas predvsem zanimajo njih vzroki, tista drobna gorčična zrnca, iz katerih je vzraslo, kakor s čarobno
vlago zalivana, vselej kar______
čez noč silno drevo, zakrivajoče solnce. Trojanska vojna se je unela zaradi krasne Helene, ki jo je odvedel princ Pariš. Ustanovitelji Rima so šli ter ukrali Sabinom najlepše žene ter najzalša dekleta. In nato je nastala vojna, ki je bila obenem začetek rimske svetovne oblasti. Sorodstva, svaštva, testamenti, dvoumne pogodbe, dvoumni mirovni sklepi, taki in enaki vzroki so bili seveda največkrat povodi vojen. Slučajno prekoračenje meja, pretepi straž ob meji, včasih celo neljube ženitve ali ugrabljeni otroci so povzročili izbruh vojne. Ludovik XIV. je začel z Nizozemsko vojno zaradi dovti-pov nekega amsterdamskega lista, ki se je ro-gal škandalom na francoskem dvoru. Med Španijo in Zjedinjenimi državami se je unela leta 1897. vojna zaradi ame-ričanske oklopne ladje »Maine", ki se je potopila blizu Kube. Američani so trdili, da jo je potopila španska torpe-dovka. Španija je v vojni izgubila vse svoje bro-dovje in večino svojih kolonij. Ko pa so pred tremi leti dvignili „Maino", se je izkazalo, da se je potopila zato, ker se je v njej unel smodnik. Izkazala se je torej popolna nedolžnost Španije, toda brodovje je bilo izgubljeno in kolonij jej ne vrne nihče več. L. 1827. se je alžirski bej Husejn paša spri s francoskim konzulom Davalom. Sprla sta se zaradi 30 let starega dolga. Sultan je hotel ta dolg izterjati od Francije, in Husejn paša je igral torej ulogo terjalca. Beseda je dala besedo, in razdraženi paša je udaril konzula po rami z lahko pahljačo. Zaradi tega udarca se je unela krvava vojna, in konec je bil ta, da je moral sultan odstopiti Franciji cel Alžir. Strašne križarske vojne, ki so trajale 174 let, so nastale, ker romarji niso smeli na sv. grob, sedemletno vojno je
t Anton Verovšek, odlični režiser v
povzročila zveza Avstrije s Francijo in Rusijo proti Prusiji in severnoameričanska vojna je izbruhnila proti Angliji zaradi uvedenja davkov v kolonijah. Krimska vojna je izbruhnila pioti Rusiji zaradi podonavskih kneževin, iz katerih se stvori rumunska kneževina, angleško francoska vojna proti Kitajski zaradi prelo-mitve trgovinskih pogodb, vojna proti Mehiki iz enakih trgovinskih ozirov in nemška vojna I. 1866. zaradi Vojvodine Šlezvig in Holstein, a nemško-francoska vojna zaradi španske krone. Največkrat so trgovski
interesi vzrok vojne, včasih tudi domače ustaje, upor zatiranega naroda, ki se hoče osvoboditi ali maščevanje za prizadeto škodo na političnem ugledu. Nešteto vojn so povzročila verska vprašanja in fanatizem svečenikov, ali umori poslanikov. Vojno balkanskih držav proti Turčiji je izzvala Makedonija in v njej zatirana krščanska raja; vojno med Bolgarijo in Srbijo pa spor za sadove pravkar mi-nole vojne. V resnici pa sta se vršili obe balkanski vojni za pomnoženje ozemlja.
In sedanja vojna? Neposredni povod ji je bil strašni umor v Sara-jevem: posredni in resnični pa večletna napetost med trozvezo in ftrojnim sporazumom. Rastoči vpliv Rusije na Balkanu in silna moč Anglije na morju, maščevalnost Francije, čudoviti razvoj Nemčije in povsod križajoči se interesi zdaj vojujočih se držav so končno morali izzvati vojno. Vsi želimo, da bi donesla današnja vojna svetu pravičen mir, ki bi bil stalen in ki bi prinesel tudi našemu junaškemu in požrtvovalnemu narodu srečo in blagostanje. Smrt Frnnca Ferdinanda naj bi prinesla Evropi blagoslov medsebojnega spoštovanja, medsebojne ljubezni ter kulturne in gospodarske svobode! To bi bil najlepši spomenik na grobu sarajevskega mučenika.
t Anton Verovšek.
v nedeljo, 20. t. m. zjutraj je umrl! Slovensko gledališče žaluje za vrlim članom.
Anton Verovšek je bil rojen dne 18. jan.' 1866. v Ljubljani. Njegov oče je bil vrtnar in trgovec s cvetlicami. Anton je obiskoval spodnjo gimnazijo v Ljubljani in Gorici, bil par let učiteljiščnik, potem pa
slov. gledališki igralec in Ljubljani.
stran 4.
TEDENSKE SLIKEl.
21. Stev.
Anton Verovšek kot sodnik Satamejskr.
se je posvetil tudi vrtnarstvu. Še kot ISletni mladenič je že sodeloval pri „Jour-fixih" Sokola s svojim bratom Miho in obenem pri diletantovskih predstavah v Rokodelskem društvu. Dr. Josip Stare ga je pri neki priliki pridobil, da je igral duhovnika v Prešernovem ^Krstu", ki ga je Dram. društvo priredilo še v starem, pogorelem gledišču. Potem je igral v Ign. Borštnikovi enodejanjski burki »Ponesrečena glavna skušnja" ter je dobil prvo večjo ulogo v Gogoljevem »Revizorju". V starem gledišču je nastopil pokojnik le par-krat; ko pa je febr. meseca 1887. staro gledališče pogorelo, je prirejalo Dramat. vodstvo predstave v stari čitalnici v Souvanovi hrši v Šelenburgovi ul. Igrali so le diletantje za mal honorar; igralec z gazo je bil le Ignac Borštnik kot režiser in učitelj. Tam je igral tudi Verovšek. Ker pa ni dobival primernih ulog in ker za salonske igre ni imel smisla, je imel prva leta dosti težko stališče. Poizkušali so ž njim junaške ljubimce in igral je celo »Karla Moora" in „Othella". A tudi v klasični drami ni bilo Verovškovo polje. Toda vztrajal je. Šele ko so začeli igrati kmečke, ljudske in malomeščanske drame (L' Arronge, Costa, Anzengruber, Morre,
Rosegger i. dr.), se je pokazal Verovškov talent. Kmečke očance in fante je znal predstavljati izborno; kmečki župani in oštirji so bili njegova špecijuliteta. Kmalu pa je pokazal, da ima predvsem komično žilo ter se je polagoma razvil v najboljšega komika. Dram. društvo je poslalo Verovška parkrat na Dunaj in v Prago, da je študiral tamošnje predstave. Dr. Tyrolt mu je bil kot umetnik vzor. S časom je popolnoma obvladoval karakterno starejšo in komično stroko v modernih igrokazih in burkah ter je njegova popularnost zlasti visoko vzrasia, ko je zaigral „Blaža Mo-zola" in „Krjavlja". V teh dveh ulogah ga je poznal in čislal malone ves slovenski svet. Postal je režiser in nato še učitelj dramatične šole ter se je oziral repertoar poslej vedno bolj na njegove sposobnosti. Tudi v operetah je nastopal ter kreiral nekaj prav dobrih komičnih tipov. Dasi ni bil pevec, si je s svojim sonornim glasom znal povsod pomagati^ Kot »Revček Andrejček", stari mlinar »Krištof Črnot", »Boštjan Jež", „Martin Krpan", v igrah »Pri belem konjičku", »Zemlja", »Voznik Henčl", »V Ljubljano jo dajmo", »Tuji kruh", „Moč teme", „Samosvoj", „Naša kri" ostane nepozaben. Igral je včasih izredno mnogo ter je bil povsod uporaben, dasi seveda ne vedno povsem dober. Do svoje smrti pa je bil v realističnih kmečkih in komičnih ulogah nedosežen. Njegov temperament in humor, njegov velesimpatični organ, im-pozantna moška postava in srčna dobrodušnost, ki se je razodevala v vsaki ulogi, so mu pridobila nešteta srca. Balkon in galerija pa sta ga uprav oboževala. Celih 27 let je deloval na polju slovenske Talije; priredil je Slovencem, zlasti Ljubljančanom, mnogo veselih in srečnih ur smeha in zabave ter je zaigral več ulog res umetniško. Kot dober domač, nadarjen, večkrat požrtvovalen igralec in junaški zastavonoša Sokola ostane njegov spomin neizbrisen. Tudi za slovensko gledališče v Trstu, kjer je deloval dve sezoni kot glavni igralec in režiser, si je pridobil neoporečnih zaslug. Bolehal je že več let; po hudem prehlajenju
Anton Verovšek na zdravljenju v Kraljeviči avgusta 1913; na levi J. Bettetto, basist dvorne opere na Dunaju, bivši član slovenske opere v Ljubljani.
21. Ste^.
TEDENSKE SLIKE.
Stran 5.
na odru pa je izbruhnila predlani bolezen akutno. Po dvakratnem daljšem bivanju v južni Dalmaciji je podlegel vzlic svoji orjaški moči tuberkulozi, šele 48 let star. Bodi mu lahka slovenska zemlja, ki jo je vroče ljubil!
Koliko časa bo trajala vojna?
(Konec.)
V francoski akademiji moralnih in političnih znanosti se je razvila razprava o financialnih, gospodarskih in etnoloških vprašanjih, ki posezajo v današnjo svetovno vojno.
Leroy-Beaulieu je izrazil mnenje, da bi mogla vojna trajati še jako dolgo. Nasprotniki Nemčije in Avstro-Ogrške štejejo 321 milijonov prebivalcev, dočim štejeta obe zvezni državi samo 116 miljonov. Število prebivalstva Nemčije je za 65 od sto večje od prebivalstva francoske republike, ali to razmerje pada na 35 od sto, računajoč moške, ki so prekoračili 20. leto. Tudi šibkejši narodi morejo prenašati dolgotrajne vojne. Klasičen vzgled za to nam dajejo Buri, ki so z vojsko 30 000 ljudi tri leta zadrževali 150.000 mož angleške vojske- Tudi Srbija je že dve leti z malim presledkom v vojnem stanju in drži pod orožjem okolo 13 od sto prebivalstva. Ako se taki narodi mo-
Srbsko prebivalstvo beži iz Valjeva na Srbskem pred našo vojsko.
rejo boriti toliko časa, potem je izven vsakega dvoma, da bodo mogli temdalje vzdržati narodi, ki razpolagajo z večjimi rezervami in bogastvom.
Temu mnenju se je protivil Yves Guvot, meneč, da se sedanja vojna konča prej iz gospodarskih, nego iz fizičnih razlogov.
Leta 1870. so skupni vojni stroški dosegli blizu 12 milijard, ker si je dala Nemčija poravnati stroške z vojno odškodnino 5 milijard. Razun vojne odškod-
Beg iz Vperna pred bombardiranjem.
stran 6.
TEDENSKE SLIKE.
21. Štev.
Srbska hiša "pri Užicah, za katero so se vršili ljuti boji na nož.
nine je potrosila Francija še okolo 5 milijard. Ako računamo sedaj, da ima Nemčija na bojnem polju tri milijone ljudi, Avstrija dva. Francoska tri in Rusija štiri, znašajo stroški že okoli 150 milj. frankov na dan, 4^ in pol milijarde na mesec in 54 milijard na leto. Ta številka predstavlja vrednost letne produkcije teh štirih držav, a le šesti del te produkcije tvorijo pro-
izvodi zemlje. Ti proizvodi se v vojnem času zmanjšujejo za tri četrtine, če se računa, da ne dela tri četrtine za delo sposobnih moških. Efektivna izguba znaša potemtakem 775 milijarde na mesec, 46"50 milijarde na pol leta in 93 milijard na leto. Francoska bi v šestih mesecih vojne izgubila 15 milijard frankov, Nemčija pa 22 milijard. Ne glede na druge posledice bi bilo treba več nego celo desetletje dela, da se ozdravijo te rane. Tudi londonski »Economist" pobija mišljenje in izvajanja Leroy Beauliena in meni, da more vojna trajati največ osem mesecev in utemeljuje to mnenje, kakor Guyot, s stroški posameznih držav.
Berolinski listi razpravljajo o fantazijah »vojaškega" sotrudnika londonskega lista „Daily Mail", ki prorokuje, da bo vojna trajala tri leta. Nemški listi temu prorokovanju ne ugovarjajo, pač pa se norčujejo .iz nadaljnih njegovih izvajanj. „Vojaški" strokovnjak namreč pravi, da se bo triletna vojna delila v tehle 6 razdobij : 1. Nemška ofenziva v Belgiji in Franciji. 2- Bitka na Mami in odstop k Aisni 3. Bitka na Aisni do Calaisa- [4. Odstop Nemcev na
Zakopi ruskih sibirskih "strelcev na Rusko-Poljskem.
21. Štev.
TEDENSKE SLIKE.
Stran t.
Moso in bitka na Mosi. 5. Odstop k Reni in bitka na Reni. 6. Pohod Francozov, Rusov, Belgijcev in Japoncev na Berlin. Bitka na Mosi bo trajala baje 5 mesecev in se bo torej končala začetkom meseca maja 1915. Boji ob Reni bodo trajali 9 do 10 mesecev, torej do konca februarja 1916. Pohod v Berlin k mirovnim pogajanjem in povratek zavezniških armad v domovino bo trajal do leta 1917. Tako dolgo bo trajala tudi vojna z Rusijo. V celem tem času ne bo nobene odločilne bitke. Seveda je vse to prazno ugibanje angleškega žurnalista, ki samo ob sebi umljivo nima prav nobene vrednosti.
Gotovo je, da ne doživimo niti SOletne vojne, kakoršna je divjala od 1618—1648; niti desetletne vojne, kakoršno so imeli Grki s Trojo (1194—1184 pr. Kr.), niti ne sedemletne vojne, ki je razsajala od 1756—1763.
Moderna vojna izrabi poprej gmotna in ljudska sredstva, zato se konča preje kot vse druge. Upajmo, da doživimo vsaj mirno pomlad! Naj bi nam lastavice prinesle oljko miru in zmage I
EMIL GABORIO: 34. nadaljevanje.
Izgovor krivca.
Kako jasno je bila zdaj izpričana njena ljubezen do njega! In on — pahnil jo je od sebe in jo obsodil, ne da bi bil poslušal njen zagovor!
Globoka grofova bol je ganila pokojničinega brata. Podal mu je roko, rekoč z globoko resnobo in žalostjo:
„Gospod grof, moja sestra vam je odpustila že zdavnaj — odpustim vam tudi jaz."
»Hvala vam ... O Bog. kako strašen konec! Ko bi ji bili mogli vsaj odvzeti misel, da je njen sin zlo-
činec! Vsaj to bi jo bilo tolažilo v smrtni uri. — Toda eno nam še preostaja: osvoboditi Alberta takoj, da more izkazati svoji materi poslednjo čast. — Noel!"
Odvetnik je pristopil. „Obljubil sem vam že, da storim vse v Albertovo rešitev."
Klara in Noel sta se videla prvikrat. Njegov temni, srepi pogled je dirnil Klaro neprijetno. Odgovorila je hladno:
»Albert je že otet. Gospod grof in jaz želiva samo, da ga izpuste takoj na svobodo, ker je nedolžen. Sodnik je že poučen o resničnem položaju."
»O kakšnem resničnem položaju?" je vprašal.
»Tisto noč, ko se je zgodil umor, je bil Albert pri meni." In povedala je že tretjikrat današnji dan vse, kako se je vršilo. Ko je končala, je rekel Noel:
Netnški vojaki polagajo telefonsko žico pri Ostende.
Naročite in razširjajte »TEDENSKE SLIKE"! Pridobivajte noviii naročniicov!
„Jutri sem vama ves na razpolago; ta hip pa imam res toliko posla —"
»Kakol Še e jutri?" je vzkliknil grof nestrpno. »Jaz ne počakam do jutri. Tu gre za Albertovo čast in svobodo — kar moči storiti zanj, se mora zgoditi brez odloga. Ako hočete storiti tej ubogi ženski poslednjo uslugo, osvobodite njenega sina nemudoma."
Noel se je priklonil.
„Ubogati hočem vaše povelje. Zvečer vam pridem poročat, kako in kaj. Morda se mi posreči, da prive-dem vikonta še nocoj v vaše naročje."
ŠESTNAJSTO POGLAVJE.
Ko ga je pustila Klara samega, je hodil preiskovalni sodnik z dolgimi koraki čakaje po brezkončnih koridorih justičnega dvorca. In zdajci mu priteče nasproti stari Tabaret, hoteč zdirjati naglo mimo njega.
»Gospod Tabaret!" ga je poklical.
Toda možiček se ni hotel dati zadržati. Pozdravil je in stekel dalje; samo viknil je preiskovalnemu sodniku: »Nedolžen je, pa je! Nekakšno sledje imam. Predno minejo trije dnevi, pograbim svojega jnoža za vrat. Ževrol je tu in dedec z uhani tudi. Ževrol je vendar prebrisanejši, nego sem si mislil!"
Tabaret je tekel proti stopnicam in zdirjal po njih nizdol, skakaje vedno čez tri hkrati.
Dabiron se je vrnil po dolgih hodnikih. Na leseni klopi pred vrati njegove uradne sobe je sedel mladi grof s svojim spremljevalcem.
»Takoj vas dam poklicati," mu je rekel sodnik in vstopil v svojo sobo.
Našel je Konstanta v razgovoru s tajnim agentom.
»Vaša naročila, gospod preiskovalni sodnik, so že izvršena," je dejal Konstant. ,,Evo gospoda Martena, ki se vrača pravkar iz vile d' Arlanž."
»Dobro, dobro," je pokimal Dabiron in se obrnil k agentu. »Poročajte tedaj."
„Nekdo je plezal čez vrtni zid."
»Je 11 dolgo tega?"
»Pet do šest dni utegne biti."
„Ali ste gotovi svoje stvari?"
»Povsem gotov. Sledovi se poznajo še razločno. Tat — saj tatvina je bila menda? — je splezal pred dežjem čez zid in se vrnil po dežju — gospod sodnik so sklepali čisto pravilno. Lahko mi je bilo ugotoviti to okolnost, ko sem primerjal sledove prihoda in po-vratka; ena sled je vsa blatna, drugo pa je le težko videti. Dober plezalec mora biti ta naš tat. Tja je kar skočil čez, nazaj pa si je pomagal z lestvico. Ko je stal zgoraj, na zidu, jo je najbrže pahnil nazaj. Sledovi lestvice se poznajo še dobro. Zgoraj, na zidu je omet odrgnjen, na tleh pa se poznajo globoki vtiski."
„To je vse?"
„Ne. Par steklenih škrbin vrhu zidu je izdrtih in par akacijevih vejic polomljenih. Na trnju neke vejice pa sem našel tale košček sivega usnja; najbrže bo od kake rokavice."
Sodnik je segel hlastno po usnjati krpici ter si jo ogledal. Zares, prav lahko je bilo od sivih Albertovih rokavic! Nato je rekel agentu:
»Upam, da ste opravili svojo preiskavo dovolj prebrisano, da se ni zdelo nikomur sumljivo?"
»To se razume. Prosil sem, naj me puste na vrt, da ujamem papigo, ki je ušla. Pri tem sem se jezil na vse kriplje nad staro damo, ki jo je zapustil krilati ljubimec. Ljudje so me imeli pa za služabnika in so me spustili na vrt brez težav."
S'poinorske bitke: Nemška torpedovka, ki je poškodovala sovražno.križarko, se^umika zasledujoči angleški oklopnid.
»Vrlo, vrlo; prav zmožen človek ste", ga je pohvalil preiskovalni sodnik. »Zapomnim si vaše ime." Nato je pozvonil ter si dal privesti Alberta.
Sodnik se je spustil brez okolišev naravnost na jedro vprašanja. »Ali ste mi zdaj pripravljeni povedati, kako ste preživeli pustno noč?"
»Povedal sem vam že."
„Ne, gospod. V svojo žalost vam moram reči, da me izkušate speljati na led."
Albert je poškrtal od gneva nad to žalitvijo. Oči so se mu zaiskrile.
»Vem, kaj ste ^počeli tisti večer", je nadaljeval sodnik neomajno. »Že enkrat sem vam rekel, da ne ostane nič prikritega sodnikovemu očesu." Pogledal je Alberta trdno v cči in dejal nato počasi: »Govoril sem z gospodično d' Arlanž."
Ko je začul obtoženec to ime, so se mu razjasnile mrkle črte na obličju; zdelo se je, da se čuti neizrekljivo olajšanega in sluti, da je zdaj utekel strašni usodi.
»Gospodična d' Arlanž mi je povedala, kje ste bili v^torek zvečer!"
Še vedno se je obotavljal Albert z odgovorom. Takrat pa je rekel sodnik:
»Ne nastavljam vam pasti, verujte mi na častno besedo. Gospodična d' Arlanž mi je povedala vse."
Zdajci se je razvezal Albertu jezik; priznal je obširno vse svoje korake tistega usodnega dne. Točka za točko njegovih izpovedb se je ujemala do pičice s Klarino povestjo. Sodnik ga je poslušal z napeto pozornostjo. Prišlo mu je na um: ali je mogoče, da sta dogovorjena oba in me hočeta ukaniti? Ali je mogoče, da bi bila Klara deležna zločina? Toda z gnusom je zapodil to misel od sebe. A kje je bil potem krivec, ako ni bil Albert v nikaki zvezi z zločinom?
In strogo je velel sodnik, obrnjen k Albertu: »Krivo je bilo, da ste me hoteli prevariti. Zakaj mi niste povedali takoj resnice? V veliko nevarnost ste se podali s tem!"
»Gospod sodnik, moral sem čuvati dobro ime svoje neveste. Molčanje mi je bilo dolžnost. In razen tega sem upal, da izpregovori sama od sebe."
»In bili bi molčali, kljub nevarnosti, da izgubite glavo?" ga je prekinil Dabiron z ironičnim glasom. »Hm, rekel bi, da ste šli topot malce predaleč v svoji taktnosti... Zahvalite Boga, da se je končalo tako dobio! — Vrnite se zdaj v svojo celico. Ne morem vam povedati, koliko časa vas bom moral še obdržati tu. Skrbeti pa hočem, da bodo ravnali z vami odslej kar najobzirneje."
Albert se je poklonil v znak zahvale ter se odstranil s svojim spremljevalcem.
Dabiron je ukazal zdaj poklicati Ževrola.
Toda načelnik kriminalne policije je bil šel na prefekturo. Samo njegov svedok je bil tu; čakal je zunaj. Dabiron ga je velel privesti.
Mcž, ki je stopil zdaj pred sodnika, je bil majhen, čokate postave in širokih pleč, ki se im je poznalo, da neso najtežje breme brez težave. Be i lasje in brada so mu delali ogoreli obraz še temnejši, nego je bil v resnici. Imel je velike, široke roke z žilavimi prsti. Veliki uhani so mu bingljali v ušesih. Nosil je nedeljsko obleko normanskih ribičev.
Okorno in plašno je stopil možak v sobo preiskovalnega sodnika. V rokah je sukal in obračal grob klobuk, okrašen z mnogimi svinčenimi svetinjicami.
Dabiron je spoznal na prvi pogled, da stoji pred njim tisti rdečelični mož, ki ga je bil videl paglavec
Stran. 10
TEDENSKE SLIKE.
Stev. 21.
v La Žonšeri. Uvidel je tudi, da ima posla z vrlim, poštenim človekom.
„Kako se pišete?"
„Pier Leruž."
,,Ste li v sorodu s Klavdino Leruževo?" „Njen mož sem."
Kaj! Mož umorjenke je bil živ, in policija ni niti slutila tega! Glasno je velel Dabiron:
»Klavdina Leruževa se je izdajala vedno za vdovo. Čemu je delala to?"
»Nemara zato, da bi opravičila svoje lahkomiselno življenje. In saj sem ji bil tudi rekel pravzaprav, da me zanjo ni več na svetu."
»Tako--Ali veste, da je bila Kiavdina Leruževa umorjena?"
»Da. Gospod s policije, ki me je privede! semkaj, mi je povedal. Da, da, saj sem rekel, da ne bo dobrega konca."
In tako je šlo dalje. Mož je povedal sodniku dolgo storijo, kako je poročil Klavdino proti volji svojega očeta in kako je bil njiju zakon že od početka vse prej nego srečen, ker je bila Kiavdina nečimerna in pohlepna zabave, v zakonski zvestobi pa nič preveč natančna. Po dolgem besedovanju, v katero mu je večkrat posegel sodnik, je izustil naposled opazko, ki jo je porabil Dabiron za nova vprašanja, tičoča se
dogodka v La Zonšeri. Mož "je omenil namreč "ponovno, da je prerokoval Klavdini vedno nesrečen konec. Zakaj bila je tudi častihlepna, stremila je visoko in se spuščala tudi v razne tajinstvenosti z imenitnimi ljudmi.
»Kakšne skrivnosti pa je imela vaša žena z imenitnimi ljudmi?" je prašal Dabiron. Povejte mi zvesto in natanko. Pred sodnikom morate govoriti golo in čisto resnico."
Širje in podrobneje od starega Leruža bi pač ne
bil mogel pripovedovati živ človek na svetu. Klobuk je bil zdaj odložil na stol; obračal in sukal je svoje prste, da so kar treskali v členkih. Zdajpazdaj se je popraskal v zadregi za ušesom ter izpustil nato iz-nova brezkončni tok svoje besede. Toda sodnik ga je poslušal potrpežljivo, zakaj reči, ki jih je slišal, so prekašali vsa njegova pričakovanja in mu kazale zadevo v čisto novi luči.
Služabnik grofa Komarena je bil predlagal nekega dne Klavdini Leruževi, da bi vzela otroka v rejo. On da ni maral niti poslušati tega, saj sta bila dovolj imovita in ni jima bilo treba odgajati tujih otrok. Toda žena mu je zaupala, da ima deto čiste posebno zgodbo in da dobi lepe denarce, ak- ga vzame k sebi. (Dalje sledi.)
Ruske čete pri prodiranju na Poljskem ponoči v strelskili jarkih, ki jih razsvetljuje reflektor.
21 Stev.
TEDENSKE SLIKE
Stran 11.
Štabni narednik Eduard Delak.
Bilo je v boju pri Turkoczinu. Polk je imel nalogo zadrževati sovražnika tako dolgo, da se glavna moč razvije na odkazano mesto in črto. Štabni narednik Delak je poveljeval 2 vodoma 16. stotnije. Zasedli so neki gozdni rob ter čakali nadaljnih povelj. Boj je trajal venomer dalje in ob vedni menjavi fronte in spremembi bojne črte sploh je bil E. Delak naenkrat v najhujšem navskrižnem šrap-nelskem ognju. Grmelo in treskalo je tako, kot bi se peklo zarotilo proti peščici vojakov. Toda »Fantje, le korajžo!" je rekel Delak, in naskočil z bajoneti sovražnika, ga
prepodil iz utrjene postojanke in se vgnezdil v njegovih lastnih jarkih. Vztrajal je v ognju 4 cele dni in šele ko mu je došlo poročilo, da ga dolžnost kliče drugam, je odšel.
S tema dvema vodoma je toliko časa in tako temeljito izvršil svojo nalogo, da je bil odlikovan s srebrno hrabrostno svetinjo I. reda. moštvo pa je dobilo najvišjo pohvalo. Pozneje, v boju pri Grodeku je imel štabni narednik Delak skoro enako nalogo, samo s tem razločkom, da sovražnik ni dolgo poskušal prodirati, ampak se je že po prvih ponesrečenih poskusih
Beg družin z otroki ii Pjotrkova pred nemško vojsko
obrnil in zbežal — Delak seveda 'za njim in ob tej priliki je bil ranjen v desno nogo. Sedaj je v privatni oskrbi, toda odide kmalu zopet na bojišče-
•f* Ivan Peterman.
Dne 23. novembra t. 1. se je vršil ob snežnem vremenu okrog treh popoldne z vojaško častjo pogreb Ivana Petermana z Dovjega.
O tem nam poročajo: Pokojnik je bil rojen 1. 1883 na Dovjem kot edini sin posestnika na Dovjem. Slu-
Izborno urejeni strelski jarki nemške armade na Francoskem.
Stran 12.
TEDENSKE SLIKE.
21. Stev.
žil je pri 27. domobranskem pešpolku v Ljubljani, bojeval se je na severnem bojišču od začetka vojne. Dne 1. nov. pa ga je zadela krogla, ki mu je zadala težke rane, da jim je moral podleči v dunajski bolnici Rdečega križa 17. nov. Kakor je naroči!, so iz bolnice brzojavili njegovi materi o smrti sinovi. Mati se je zatekla iskat tolažbe k župniku Aljažu. Sklenila sta vojno žrtev pokopati v domači zemlji, kar se jima je tudi s trudom č. g. Aljaža posrečilo. Eno nogo pokojnikovo so pokopali že prej na Dunaju; ostali zemeljski ostanki so dospeli z vlakom v ponedeljek 24. nov. na postajo Dovje, odkoder se je vršil veliki izprevod na pokopališče. Udeležili so se nenavadnega pogreba tudi gg. okr. glavar iz Radovljice, stotnik z Jesenic z vsem moštvom in z orožništvom v spremstvu. Ob odprti gomili je župnik Aljaž opisal dobrote in milote pokojnikove. Udeležba je pokazala, kako priljubljen je bil vsej občini in okolici. Tudi Slovensko planinsko društvo ga bode pogrešalo. Bodi mu blag spomin! Zemlja, ki jo' je toli ljubil, naj mu bo lahka!
f Ciril Kraigher.
Jadranska banka je prejela službeno nhvpstiln. ria ip n3 spupr-
Trstu širok delokrog. Sodeloval je skoraj v vseh narodnih društvih, Čitalnici, Dramatičnem društvu, Glasb. Matici, Sokolu itd., bil je vesel, dovtipen dmžabnik, priljubljen povsod, kamor je prihajal. Za tržaško družabno življenje pomenja njegova smrt občutno izgubo. Globoko užaloščeni pokojnikovi rodbini izrekamo svoje najgloblje sožalje; Tebi pa, dragi Ciril, bodi lahka bratska žemljica na oni strani Karpatov I
Vsem p. n. naročnikom, ki jim poteče v novem letu naročnina, smo v prejšnji številki priložili poštne položnice in prosimo, da jo naj takoj obnove. Mi moramo v teh težkih časih vse sproti, da, klišeje in vojne slike celo v naprej plačevati ter ne moremo nikomur dajati lista na upanje. Blagovolite to upoštevati in ne odlašajte z obnovitvijo naročnine.
štabni narednik Eduard Delak,
odlikovan s srebrno kolajno I. vrste.
t Ivan Peterman, padel na severnem bojišču.
t Ciril Kraigher,
pade na severnem bojišču.
Žl. gtev.
TEDENSKE SLIKE.
Stran 13.
Prošnja.
Vsi isl