£

Srp
:±t> me. vtkal,
male#*, P s 139.13
S!?.*TEVILNI% TISOČEM MER OJ
KI SO UMRLI £/RlLftE SIR •'> "i:: ' rr\RE R»ivDE n %uv$:
■HKIMdNAL!. ,; E 3JOMU MIHO
'm SV JOŽEFU, f
Od zgoraj in od leve:
1. Udeleženke dekliških duhovnih vaj z voditeljem p. dr. jzijem Kukovico (Foto: Lučka Oblak). — 2. Mladina iz Martina prepeva pri mladinski sv. maši. — 3. Mendoška m'5 ijonska skupina (od 23 mladih je bilo 17 slovenski porekla), ki je lani od 1. do 17. januarja pod vodstvom D Matevža Štirna misijonarila med domačini v provinci Sa|!^ Na mendoški avtobusni postaji ob spremstvu sorodnikov.
4. Misijonska skupina na poti v Pueblo Viejo in Čampo
Car;
reras v provinci Salti. — 5. Član misijonske skupine z otr0^ in domačinom kraja, kjer so misijonarili. — 6. V kapeli UsP1 jenega Jezusa, ki je na kraju prej nacionaliziranega Dom duhovnih vaj ob cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani. Dom duhov1 vaj so komunisti spremenili v ..porodnišnico1', kjer so sp|a ili na tisoče nerojenih otrok. — 7. Plošča v kapeli Usmiljerl ga Jezusa v spomin tisočev otrok, ki so bili pomorjeni, P' ^ den so prišli na svet.___________________________
SLOVENSTVO IN KATOLIŠTVO
Božidar FINK
"V T mesecu februarju se spominja-\/ mo smrtnega dne pesnika Franic četa Prešerna in v Sloveniji je 8. februar povzdignjen v državni praznik kulture. Ob praznovanju se spomin obrača najprej na umetnika, ki je najbolj oplemenitil slovensko besedo, da je zablestela sodobnikom in je v vezani obliki za vedno spomenik slovenske duhovne kulture.
Ob slovenskem kulturnem prazniku se razživi obravnavanje o slovenski duhovni preteklosti in o sedanjem stanju duha. Ker smo Slovenci najbolj navezani na svojo literarno dediščino, se Preučevanje osredotoča na poglavitne oblikovalce besedne umetnosti.
Prešeren in med drugimi Cankar sta Predstavnika vseh smeri slovenstva, vendar se ju hočejo v propagandne namene prilaščati Predvsem privrženci proticerkvene miselnosti. Tudi na strani vernih uporabljamo odlomke njunih del, kadar hočemo kaj povedati tako, da bo beseda lepa in da bo segla globoko. Oba vrhova našega leposlovja dajeta Priložnost, da se odpirajo vprašanja o njuni osebni duhovni usmerjenosti, obenem pa tudi o tem, kako in v kolikšni meri pričata o stanju duhovnosti slovenskega °sredja. Koliko smo bili in smo morda še veren narod, zgodovinsko vdan Cerkvi, ali pa nas je prevzelo laicis-tično svobodomiselstvo in zdaj duh nasprotovanja vse-niu verskemu. V dolgi dobi vsega prejšnjega stoletja suio bili priče skrajnostim, včasih pretiravanjem na eni strani, z druge strani sovražnim napadanjem, ki so Pripeljala tudi do prelivanja krvi in prevlade sil, ki so Poškodovale slovenski narodni značaj. Kaj je torej bilo in kaj je ostalo?
Katastrofakomunističnegatotalitarizmaje vsekakor Povzročila izredno hude posledice. Vendar slišimo iz Ust najvišjega predstavnika Cerkve v Sloveniji, daje v slovenskem prebivalstvu 80 odstotkov krščenih in da Se jih od teh blizu 30 odstotkov več ali manj redno udeležuje nedeljskih maš. Ta razmerja so v primerjavi z eyropskim in tudi kakim drugim povprečjem precej rišja in dokazujejo, da bojno brezboštvo le ni tako uničujoče vplivalo na vernost in cerkvenost Slovencev.
Ce se vprašamo, kaj je v slovenskem narodu, da se glede vernosti ohranja na višji stopnji, kot j e povprečna v svetu, ki se razkristjanja, bi lahko odgovorili, da je slovenski človek bolj čustven, nagnjen k spoštovanju lzročil, vzgojen k načelnosti in zvestobi, bolj privržen
staremu in preizkušenemu kot usmerjen k iskanju novega. Morda je tudi nezaupljiv pa uporniški, kadar mu prekipi. To so lahko poteze slovenskega značaja, ki pa vendar ne označujejo usmerjenosti slovenskega duha, kot se je izoblikoval v dolgih stoletjih in sooblikuje tudi vse sedapje miselne tokove na vseh straneh. Preučevalci slovenske miselnosti v preteklosti in sedanjosti zatrjujejo, da se v njej povsod izraža duh katolištva.
To prepričanje je izpovedal malo pred smrtjo Ivan Cankar: „Če bi bil Rus, bi bil pravoslaven, če bi bil Prus, bi bil protestant, ker sem Slovenec, sem katoličan." Kaj je hotel s tem povedati? Mar to, da se pač ni mogel upreti, ko so ga krščevali? V njegovem času so to nekateri tako razlagali. Zdaj pa beremo, kako razumeva Cankarjevo misel današnja literarna veda, ki jo predstavlja med drugimi univerzitetni profesor in akademik dr. Janko Kos.
Katolištvo je najprej dogma in nauk, nato etika, nazadrge še tisto, kar se lahko imenuje duh katolištva. Cankar je hotel reči, da je duh slovenstva katoliški, kot je duh Prusov protestantski in duh Rusov pravoslaven. Posebnost katoliškega duha j e to, daje postavljen med skrajnosti, tako da jih ločuje in hkrati povezuje — telesnost in duhovnost, asketstvo in uživanje, razum in čustvovanje, pravičnost in ljubezen, grešnost in odpuščanje, preveč zunanje in preveč notranje. Duh slovenstva, kije katoliški, je „srce v sredini", je krščanski, a drugačen, kot je duh protestantstva in pravosla-vnosti. Cankar je bil prepričan, da je od krščanskih verstev za Slovence najbolj naravno katolištvo. Z njim smo nastali in nas je skozi zgodovino najdlje in najbolj določalo.
Cankar je bil velik del svojega življenja agnostik, ateist, svobodni spiritualist in še kaj. Vmes pa je bil vendar tudi katoličan: v mladostni dobi, takrat ko je v Sarajevu opravil spoved in prejel obhajilo ter ko je na smrtni postelji prejel zakramente. Tudi Prešeren je bil večji del svojega življenja svobodomiseln, čeprav drugače od Cankarja. Vendar je duh katolištva opazen na vsakem koraku v Cankarjevi prozi in Prešernovi poeziji. Pri Prešernu, ki je sicer rekel, da je nejeveren in vendar veren, je zasidranost v katolištvu bolj neposredno očitna. Vendar je duh katolištva viden tudi pri Cankarju v razpetosti med čisto in zvesto ljubeznijo ter
KRISTUS SPREMINJA SMRT V VELIKO NOČ
Franc RODE
istim, ki trdijo, da na tem našem zbeganem svetu ni nič gotove-JL ga, nič absolutnega, lahko odgovorimo: Pač, ena stvar je gotova: smrt.
Smrt ni eno od vprašanj, ki se nam zastavljajo, eno med mnogimi. To je bistveno vprašanje, ki se zastavlja nam navkljub, ki ga zastavlja smrt sama.
Človek misli na smrt. Odkar je na svetu, živi v zavesti, da bo moral umreti. Prva sled, ki nam dokazuje, da smo pred pojavom človeka, pjegova prva umetnina je grob, to je pričevanje o njegovi veri v nesmrtnost. Vsak nagrobni spomenik pričpje o človekovi veri v nesmrtnost. In vsi, ki hodijo na grobove, to potrjujejo, pa naj izjavljajo karkoli. Dejanja so močnejša od besed.
Ko se človek zave, daje smrten, je v njem še močnejša zavest, da ni ustvarjen za smrt.
Je mogoče sprejeti smrt?
Bossuet pravi: „Vemo, da bomo umrli, a ne verjamemo." Ne verjamemo, ker je smrt nekaj neverjetnega. In vendar je gotova.
Je kakšno zdravilo proti smrti? Vprašanje je staro toliko kot človek. Nanj odgovarjajo miti in pravljice. Z njim se ukvarja vsa svetovna književnost.
Edini odgovor na vprašanje smrti je smrt Boga v Jezusu Kristusu. Ta smrt je
nenadomestljiva.
Bog je umrl. Če ne bi bil umrl, nobena njegova beseda ne bi imela smisla pred človeško smrtjo. Če bi se bil Bog zadovoljil samo s kakšno besedo o smrti, bi mu človek vselej lahko postavil nasproti smrt samo. Vrgel v obraz očitek: „Zakaj moram umreti?"
Toda Bog sam sprejme grozo smrti. In ko umira, ne neha biti Bog. Smrt sprejme zato, dajo premaga, da napravi razpoko v ječi smrti. Pokaže nam na
minljivo in pogubno čutnostjo.
Razlaga literarne vede, ki utemeljuje, da je duh slovenstva prepojen s katolištvom, se dopolnjuje s tem, daje treba celo sovraštvo ateistov na Slovenskem razumevati ne kot izvorno usmerjenost, temveč kot odpadništvo od krščanstva, odstopanje od izvirnika, ki se je nekaterim zamrzil in so ga zasovražili. Na dnu Slovenca, naj bo še tako neveren in sovražen, se skriva duh katolištva.
Smemo torej pričakovati, da bo duh katoliškega krščanstva, kije neločljivo obsežen v slovenstvu, zavrgel negativni predznak, vzbrstel in vzplul ter oplodil slovensko kulturo in politiko, da se bosta vrnili k prvotnim virom slovenskega duhovnega izročila? ■
Kristusov prazen grob, ki ne zaudarja po mrliču, ker je iz njega vstal večno Živi: „Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je vstal."
Če v središču krščanstva ne bi bil vstali Kristus, ne bi mogli verjeti v njegov nauk, „naša vera bi bila prazna".
Če kristjan ne bi imel absolutnega odgovora pred vprašanjem smrti, bi bilo brez pomena, da mu zastavljamo nadaljnja vprašanja. Nič od tega, kar bi nam lahko povedal, ne bi moglo nadomestiti te besede.
Samo Kristus spreminja smrt v veliko noč za vsakega človeka Nihče drug ne spreminja smrti v večno življenje. „ Gospod, h komu poj demo? Samo ti imaš besede večnega življenja."
Krščanstvo odklanja smrt zaradi večno Živega.
Tu je temelj krščanske vere v življenje. Življenje, ki žubori povsod—ko se otrok prvič zgane v telesu svoje matere ali ko se zariše poslednji nasmeh na obrazu umirajočega — to življenje bi bilo zgolj iluzija brez Kristusa.
„Smrt in življenje sta se borila v prečudnem dvoboju.
Gospod življenja je umrl, kraljuje živ. “
Tako Jezus nosi vse upanje človeštva v življenje.
Na njem temelji naše upapje v življenje.
Prvi kristjani so zapisovali na svoje grobove dva datuma: rojstvo in smrt. Zanje sta bila oba datuma rojstva — dies natalis: rojstvo na svet in rojstvo v nebesa.
Če živimo v tej veri, je naše življenje spremenjeno v jedru, ker je spremenjena naša smrt. Življenje in smrt dobita smisel. Če smrt nima smisla, ga tudi življenje nima. Po drugi strani: Kakršen smisel daješ življenju, tak smisel daješ smrti. Življenje brez smisla ne more dati smisla smrti.
S Kristusovim vstajenjem oboje dobi svoj smisel. Tesnoba, obup, groza pred smrtjo — vse to je premagano z vero v vstalega Kristusa. Pa tudi sedanje življenje je ožarjeno s svetlobo vstalega Kristusa.
Njemu, ki je Alfa in Omega našega življenja, ki je bil mrtev, a glej, živi, njemu slava in oblast na veke vekov.
DELEŽ PRI ZMAGI NAD SMRTJO
Franc RODE
T T pariškem muzeju Louvre je med tisoči mojstrovin \/ tudi slika, ki jo je leta 1639 ali 1640 naredil Nicolas » Poussin in se imenuje Arkadijski pastirji (Les ber-gers d’Arcadie). Prizor je do kraja resnoben, predstavlja namreč tragično odkritje smrti tam, kjer je ne bi smelo biti. V nasprotju z baročnimi slikarji svoje dobe Poussin ni vnesel na platno mrtvaške Iobapje, belih kosti, peščene ure, vodnjaka in ruševin, da bi opomnil na človeško bež-nost in na minljivost vsega, kar je na svetu. V središče Arkadije — te idilične grške pokrajine —je postavil velik, kamnit, grob, ki je videti kot mogočen spomenik. Na grob pa je napisal nekaj strašnega: Et in Arcadia ego. Jaz, smrt, sem navzoča tudi v Arkadiji.
Na sliki so tudi na pol goli mladi pastirji. Prvi začuden Prebira napis, drugi se melanholično opira na grob. Veličasten ženski lik, ki predstavlja usodo, polaga roko na tretjega, kot da mu dopoveduje: Smrt je povsod, tudi v Arkadiji.
Njena oblast ne pozna meja. Smrt vlada ne samo na zemlji, kjerjenašdom, ne samo na morju, kamor bežimo Pred samim seboj, ne samo med peščenimi urami in ruševinami, ampak tudi v tej blaženi in utopični deželi, ki se imenpje Arkadija. Kdo se ji more upirati? Človek že ne. Tudi narava ne. Smrt kraljuje. Čeprav seje izogibamo In skušamo nanjo pozabiti, je vendar navzoča: tiha in nema, nepremagljiva. Pred njo ni rešitve. Ujeti smo v krog smrtnosti in nihče ne more iz njega.
„ Tako je bilo vedno občutje človeštva. Tako je danes. Človek si lahko zgradi prijeten dom, lahko si ustvari srečno družino in krog prijateljev, lahko uživa lepoto tega sveta in bogastvo kulture, lahko doseže ugled in slavo — na koncu začuti na tilniku hladen dih smrti. Nihče ji ne uide.
Pač, nekdo je ušel. „ Kristus, kije zdrobil verige smrti iu kot zmagovalec vstal od mrtvih, “ oznanja velikonočna hvalnica. Se več: vsem, ki so po veri in krstu združeni z hjini, daje delež pri svoji zmagi nad smrtjo. „S krstom smo bili skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v noči Očetovega veličastva vstal od Mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja." (Rim 6,4).
To novo življenje se odlikuje najprej po izrednem občutju svobode, prav zato, ker smrti ni več. V pismu Hebrejcem (2,15) naletimo na nenavadne besede: „Kris-^us je odrešil tiste, kijih je strah pred smrtjo vse življenje vklepal v sužnost."
Strah pred smrtjo! To je človekova prvotna, temeljna sužnost. Nobena revolucija nas ne reši te sužnosti, no-°u politični sistem, noben gospodarski napredek, no-en kulturni dosežek, nobena Arkadija, nobeni Sejšeli,
noben Tahiti, noben jadranski otok, kajti vse danosti tega sveta so končno zapisane smrti, kije naša najbolj usodna sužnost.
V tem svetu smrti samo Kristusovo vstajepje pomeni radikalno spremembo. Z njim se spremeni smisel našega življenja: to postane nedopovedljivo radostno in svobodno, ker na obzorju ni več smrti. Prav zato je v srcu Cerkve nepremagljiva radost, kije ne more zatreti nobeno sovražno nasprotovanje.
Čudovita, velika krščanska vera, ki izpoveduje: Verujem v vstajenje mrtvih in večno življenje. Vera, ki nam zagotavlja, da bo imelo tudi naše telo delež pri Božjem življenju, ko bo Kristus ..preobrazil naše bedno telo, tako da ga bo naredil podobno telesu svojega veličastva" (Fpl 3,21).
Voščim vam lepo velikonočno jutro in lep velikonočni dan. Naj vas svežina tega jutra, ko je Gospod kot zmagovalec nad smrtjo stopil iz groba, navda z občutjem svobode in radosti. In naj vas ta dan, ko je človeškem rodu vzšlo nepremagljivo Sonce, Kristus Gospod, utrdi v veri, daje življepje lepo in polno smisla, ker se pred njim odpirajo neskončna obzorja večnosti.
VERA, UPANJE IN LJUBEZEN
JANEZ PAVEL II.
"V ~T era, upanje in ljubezen so pred-\ / nostne kreposti, ki nas povezuje-
▼ jo z Bogom in nas vodijo k njemu. Ko razmišljamo o njih z ekumenskega vidika, želimo globlje dojeti vlogo teh kreposti na poti k popolni edinosti s troedinim Bogom in z brati.
„Tvoja svetilka je svetilka mojim nogam, luč na moji stezi11 (Ps 119). Cerkve in cerkvene skupnosti izpovedujejo vero v enega Gospoda Jezusa Kristusa, pravega Boga in pravega človeka, in v enega Boga in Očeta vseh. Ta temeljna edinost skupaj z edinostjo, ki jo vzpostavlja edini krst, je jasno izražena v dokumentih ekumenskega dialoga, čeprav v nekaterih točkah obstajajo nesoglasja. Vse Cerkve in cerkvene skupnosti se sklicujejo na starodavne izpovedi vere in na opredelitve prvih vesoljnih cerkvenih zborov. Kljub temu ostajajo razhajanja v verskem nauku, ki jih je treba odpraviti, da bo pot edinosti vere dosegla polnost.
V Pismu Efežanom Pavel govori tudi o edinem upanju, h kateremu smo poklicani. To je upanje, ki se izraža v skupnem prizadevanju v molitvi in v dejavni skladnosti življenja za prihod Božjega kraljestva. Na tem obširnem področju seje ekumensko gibanje usmerilo k temeljnim ciljem, ki se med seboj prepletajo kot cilji enega in edinega upanja: edinost Cerkva, evangelizacija sveta, osvoboditev in mir
v človeški skupnosti. Ekumenizem se je obogatil tudi z dialogom z nosilci zemeljskega in humanističnega upanja našega časa, celo skritega, dozdevno premaganega upanja ljudi „brez upanja11. Za nas kristjane vedno velja spodbuda sv. Petra, naj bomo vselej pripravljeni odgovoriti vsakomur, če nas vpraša za razlog upanja, ki je v nas.
Najvišja teh božjih kreposti je ljubezen, ki jo Pavel primerja zlati vezi, ki zedinja v popolno soglasje vso krščansko skupnost: „Nad vsem pa naj bo ljubezen, kije vez popolnosti.11 V slovesni molitvi za edinost učencev Kristus razodeva njen globoki teološki temelj: „Ljubezen, s katero si me ti (Oče) ljubil, naj bo v njih in bom jaz v njih.11 Prav ta ljubezen, kije bila sprejeta in raste, sestavlja eno telo Cerkve.
Goreče si želimo obhajati skupaj edino Gospodovo evharistijo. Ta želja že postaja skupno slavljenje in prošnja. Skupaj se obračamo k Očetu vedno bolj z enim samim srcem.
Koncil nas je opomnil, da ta sveti načrt, namreč doseči v edinosti ene same in edine Cerkve spravo vseh kristjanov, presega človeške moči in zmožnosti. Zato moramo vse svoje upanje polagati v Kristusovo molitev za Cerkev, v ljubezen Očeta do nas in v moč Svetega Duha.
(Ave Maria)
POST — vprašanje preživetja
S. Francka ŽIŽEK
1% /E" ordase še spomnite: april 1986, | % /1 reaktorska nesreča v Černobi--i- V -L. lu. Strah pred atomskim sevanjem je kmalu zagrabil tudi našo družbo. Smem še jesti gobe iz gozda? Moram pod prho, če me ujame dež? Panični obrazi ob deževnem vremenu. Četudi se nam zdi dogodek precej umaknjen v preteklost, od tega zagrešenega primera dalje drži: odnos človeka do narave je porušen. Žalosten dokaz, daje tako, je november 2000: svetovna konferenca o podnebju v Haagu j e spodletela; v boju proti segrevanju ozračja so prevladali ozkosrčni sebični cilji politikov.
Ob prvem pojavu bolezni — norih krav, pošteno rečeno, zaradi človekove neumnosti zbolelih krav, ki so postale simbol današnje požrešne civilizacije, so ljucjje postali histerični: Alije hrana zastrupljena? Je morda kuga na pohodu? Koliko smrtnih primerov lahko pričakujemo v naslednjih nekaj letih? Toda zindustrializirano poljedelstvo in živinoreja sta ostala pri svojem stališču, in od takrat j e jasno eno: odnos človeka do živali je porušen.
Ne dolgo nazaj je svetovna zdravstvena organizacija WHO objavila najnovejšo statistiko o aidsu — sida. Čeravno so uspeli to bolezen v zahodnem svetu zadržati in se imajo bolniki v industrijskih deželah zahvaliti učinkovitejšim zdravilom, da lahko upajo na daljše življenje, odpira globalna situacija streznjen pogled: aids — sida je postal najnevarnejša bolezen na svetu. Število na novo okuženih in žrtev stalno narašča. Rešilnega izhoda v razvitih deželah ni opaziti. Tukaj moramo ugotoviti: odnos človeka do človeka je porušen. Tako na Nizozemskem, kjer so v novembru 2000 v parlamentu izglasovali zakon, ki dovoljuje umor na zahtevo težko bolnega človeka.
Ljudje, ki so izgubili vero v vsemogočnost tehnike, se boleče zavedajo dejstva, da iste moči, ki usposabljajo človeka za nov način življenja, nosijo v sebi pasti samouničenja. Človek je s svojimi posegi porušil ekološko ravno-
POBOŽNOST
esnična človekova modrost je krepost pobožnosti, kot lahko bereš v Jobov! knjigi, kjer Modrost govori I I človeku: Glej, modrost je v pobožnosti.
Pobožnost pa obstaja v služenju Bogu, a Bogu se služi s tem, da se ga ljubi. Zato je vrh prave pobožnosti v oni prvi zapovedi: Ljubi Gospoda svojega Boga z vsem svojim srcem in z vso dušo. Pobožnost je torej v ljubezni do Boga, ki je razvita v naših srcih po Svetem Duhu, ki nam je bil dan.
Pobožnost, ali, kar je isto, služenje resničnemu Bogu, je za vse dobra. Pobožnost je namreč tista, ki odvzema ali pa lajša težave tega življenja in ki vodi v tisto življenje in odrešenje, v katerem ne bomo več trpeli nobenega zla in oživali najvišjo in večno srečo. Zato tebe in sebe vzpodbujam, da si pridobiva čim popolneje to krepost in jo potem z vso vztrajnostjo ohranjava.
ošabnih. Bodi ponižen, da ne boš padel z višine. Kvišku srce, a pri Gospodu, ne proti Gospodu. Vsi ošabni imajo srce visoko, a imajo ga visoko proti Bogu. Če ti hočeš imeti visoko svoje srce, ga imej pri Gospodu.
Služi Bogu, pa bo on skrbel za tvojo dušo. Ko ti služiš Bogu, ne delaš tega z namenom, da bi Boga zboljšal. On pa skrbi zate, kakor kmet skrbi za svoje polje. On te hoče poboljšati, kakor to dela kmet s svojo zemljo. Bog neprestano dela na tebi, ko skuša s svojo besedo izruvati iz tvojega srca slabe poganjke. Hoče tako rekoč odpreti tvoje srce s pomočjo pluga svojega oznanjevanja in vsejati vanj seme zapovedi.
To so stvari, ki jih boš razumel, če boš ljubil Boga z resnično ljubeznijo. Tvoja ljubezen ne bi bila resnična, če bi svojo nesmrtno srečo iskal v uživanju zemeljskih strasti in bi samo za pridobitev teh služil Bogu. To se pravi, če bi služil Bogu samo, da bi užival zemeljsko in bi prosil milost dolgega življenja na zemlji zato, da bi užival svoje zlato in srebro, svoja posestva in svoja prijateljstva in ljubezen svojih prijateljev in otrok ter svojih služabnikov.
Ker pa ne moreš imeti za vedno omenjenih dobrin - veš namreč, da ne boš živel večno - morda zato služiš Bogu in vzdihuješ v Gospodovi prisot-
Trkaj na Božja vrata z življenjem; da, kajti Bog odpre življenju. Prosi s srcem, B°9 odpira srcu. Da pa bo moglo srce Pravilno prositi, dobro iskati in trkati, m°ra biti pobožno. To se pravi, predvsem mora ljubiti Boga s čistim srcem.
sme pričakovati nobenega plačila zase, razen njega samega. Ni namreč aobene reči, ki bi veljala več kot on. Od B°ga ni ničesar boljšega; katero veliko sh/ar bo prosil tisti, ki malo ceni Boga samega? Če si vesel, če ti da zemljo, koliko bolj moraš biti vesel, če se ti da Oo sam, ki je ustvaril nebo in zemljo.
Ne veš, kako bi bil Bogu všeč? Ne Veš, kaj bi mu dal? Daruj mu samega sebe. Kaj drugega išče od tebe, če ne 'ebe samega? Med vsemi stvarmi na žemlji ni ničesar, kar bi bilo boljše od tebe. Išče tebe od tebe samega, kajti ti si sam sebe pogubil. Preziraj to, kar si,
z življenjem trkaj, s srcem išči, kajti
da boš mogel postati to, kar še nisi. Poboljšaj se, hvali Boga za dobro, ki ga imaš, in priznaj slabo, ki je v tebi. Kadar boš spoznal in priznal, da si slab in se boš s pomočjo tistega, ki te je ustvaril, poboljšal in boš postal dober, boš imel pobožnost in vse druge kreposti.
Če služiš Bogu zaradi zemeljskih dobrin, mu ne služiš s pravim srcem. Ko opazuješ tiste, ki ne služijo Bogu, pa imajo tisto, zaradi česar bi ti hotel služiti Bogu, tedaj misliš v svojem srcu: Kakšno korist imam od tega, da služim Bogu? Imam morda toliko kot tisti, ki ga neprestano preklinja? Jaz molim, pa trpim lakoto; oni drugi ga preklinja, pa ima vsega zadosti. Če pričakuješ novo, preziraj zemljo in ničevo veličino
ezJe, z onesnaževanjem in hrupom je zastrupil lastno življenjsko okolje. Tako Je človek kršil stvarjenjski red. Kot ses-avni del stvarstva pri tem ni ostal nedotaknjen. Rane, nad katerimi se zdaj pri-°zuje, sije zadal sam. V svojem precen-■ c xanju samega sebe, da lahko na vse yp iva in vse obdavči, do vprašanja o žaljenju in smrti, je zadel ob lastne eje. Kršene meje paimajo svoje posle-?e’ ki v primeru norih krav, denimo, nzadevajo slehernega posameznika.
Na tem ozadju bi bilo naivno aztiii,šijati o tem, ali naj se v postnem asu odpovem čokoladi ali alkoholu ali teievtziji. Čeravno bi te
vzeli in s težavo uresničevali, ne bodo dovolj učinkoviti ukrepi, ko ‘post postane vprašanje preživetja’. Zdaj gre za to, da se človek znova razume kot sestavni del stvarstva, v kateregaje njegov Stvarnik pri vseh človekovih oblikovalnih možnostih položil zapovedi, ki se brez usodnih posledic ne smejo prelomiti. To pa ni prvenstveno naloga znanosti ali politike, marveč vsakega posameznika. Kako se obnašam jaz kot sestavni del stvarstva? Ali upoštevam stvarjenjski red? O tem razmišljati in v danem primeru lastno ravnanje spremeniti, bi lahko bila naša postna naloga—z upan-
namere resno
jem na prihodnost.
Duhovno življenje • FEBRUAR - MAREC 2002
MATI TEREZIJA IZ KALKUTE
Veselje darovanja samega sebe
Prevaja Metka MIZERIT UVOD
Vsega, kar je v tej knjigi in je podpisano z njenim imenom, ni napisala mati Terezija za to knjigo. Pravzaprav za to knjigo ni napisala ničesar. Pač pa je vse to napisala ali povedala svojim sestram v privatnih razgovorih, sodelavcem pri javnih nastopih, časnikarjem na tiskovnih konferencah. Njeni sodelavci so zapisali razgovore z materjo Terezijo in jih poleg njenih zapiskov izdali v knjigi.
Mati Terezija ni bila pisateljica. Bilaje oseba, ki je živela za uboge in se izživljala za najubožnejše med ubogimi v Kristusu. Že za časa svojega življenja je bila med najbolj znanimi osebami na svetu. Dobila je mednarodne nagrade, med njimi Nobelovo nagrado za mir. Vse je sprejela, ne v svojo čast, ampak v prid svojih revežev.
Daje sedaj, po njeni smrti, ne bi pozabili, bomo objavljali njene misli.
nosti, ker hočeš vse te dobrine ohraniti do starosti.
Plačilo pobožnosti je večno življenje. Ne smeš odlašati spreobrnjenja h Gospodu, ker veš, da boš prejel isto plačilo zmeraj, kadar boš šel k njemu. Res si lahko samo po sebi gotov, da ti je nagrada obljubljena, a ni ti rečeno, da odlašaj. So mar delavci, povabljeni zgodaj zjutraj za delo v vinogradu, rekli gospodarju: Počakaj, bomo šli šele sredi dopoldneva. Ali pa so mar tisti, ki jih je šel najemat sredi dopoldneva, rekli gospodarju: Bomo šli, toda šele opoldan? Kajti plačilo bo itak za vse enako. Res je, da se bodo vsi izvoljeni svetili v božjem kraljestvu, eden bolj drugi manj, skladno z njihovimi zasluženji, čeprav bo bistveno plačilo, namreč večno življenje, za vse enako. Ne bo za enega daljše, za drugega krajše, ko bo pa za vse večno, kajti to, kar nima konca, ga ne bo imelo ne zate ne zame. Vsem je obljubljeno isto plačilo, a veliko vprašanje je, kdaj je kdo začel delati.
Hišni gospodar ti je obljubil plačilo tudi če bi bil prišel šele proti večeru, a nihče ti ni obljubil, da boš živel do opoldne. Zakaj torej odlašaš priti, ko se te pokliče, ko veš, kakšno bo plačilo, ne veš pa za njega dan. Pazi, da s svojim odlašanjem ne izgubiš tega, kar ti obljublja Oče.
Kako dobro mi dene, Gospod, biti združen s teboj. Hočem ti služiti s čistim srcem, hočem ti služiti tudi zaradi dobrin, ki mi jih daješ. Ničesar se tako ne bojim kot da mi ti vzameš samega sebe. Vzemi mi vse, kar hočeš, ne vzemi mi pa sebe. Tvoja dediščina sem, ti pa si moja. Jaz delam zate, ti pa mene obdeluješ. Ne ponižuješ se, ko me obdeluješ. Jaz delam in s svojim delom častim tebe, ki si moj Bog, ti me pa obdeluješ kot svoje polje, kar v resnici sem.
Ti si rekel: Jaz sem trta, vi mladike in moj Oče je vinogradnik. Ti me torej obdeluješ in če prinesem sad, mi pripravljaš žitnico. Če pa ob roki tako vzvišenega vinogradnika ostanem neploden in če bi namesto žita obrodil osat, ne maram niti misliti, kaj se bo zgodilo. Raje končam z bolj tolažilno mislijo.
KRUH ŽIVUJENJA
Pred 750 leti je sveti Frančišek Asiški sestavil molitev zase in za tiste, ki jih je naučil ljubiti Boga.
Gospod naredi iz mene orodje miru; kjer je sovraštvo, naj prinesem ljubezen,
kjer je žalitev, naj nosim odpuščanje, kjer je nesloga, naj vnašam slogo, kjer je dvom, naj prinašam vero, kjer je zmota, naj prinašam resnico, kjer je obup, naj prihajam z upanjem, kjer je žalost, naj prinesem veselje, kjer je tema, naj postavim luč. Gospod, daj da bom bolj tolažil, kot iskal tolažbe,
bolj razumeval, kot iskal razumevanje, bolj ljubil, kot pričakoval ljubezni.
Bog je svet tako ljubil, da mu je dal svojega Sina.
Jezus nam je postal enak v vsem, razen v grehu. Naročil nam je: „Ljubite se med seboj, kakor sem jaz vas ljubil."
Kaj je storil Jezus iz ljubezni do nas? Spremenil se je v kruh in vino, da je naša hrana za večno življenje. Postal je majhen in slaboten, da bi nasitil našo lakoto po Bogu.
Zato je vzel kruh, najbolj preprosto hrano, da ga celo vsak otrok sprejme in razume, ga spremenil v svoje telo in rekel: „Če ne boste jedli mojega mesa in pili moje krvi, ne boste imeli življenja." Potrebujemo Kristusovo telo, da ljubimo Očeta, da se ljubimo med seboj.
Dobrota Kristusove ljubezni čuti lakoto
po vaši ljubezni, po moji ljubezni. Kristus je hotel nasititi lakoto po naši ljubezni in je postal lačen, nag, obupan, da ga moremo vi in jaz videti, se ga dotakniti, mu služiti.
Zato vam pravim, da jaz in moje sestre in bratje, misijonarji ljubezni, nismo socialni delavci: smo kontemplativni red v svetu. Naše življenje je posvečeno Evharistiji, Kristusu pod podobo kruha in vina in mi mu služimo v ubogih.
Da bi nam pomagal zaslužiti si nebesa, nam je Kristus postavil pogoj, da nas bo ob smrtni uri sodil po tem, kaj smo naredili za reveže.
Kristus je rekel: Lačen sem bil in ste mi dali jesti. Lačen sem bil, ne samo kruha; predvsem razumevajoče ljubezni, biti ljubljen, biti spoznan, biti nekdo za nekoga. Bil sem nag, ne samo brez obleke, predvsem brez človeškega dostojanstva, brez spoštovanja zaradi krivic, kijih trpijo revni, samo zato, ker so revni.
Bil sem obupan; ne samo ker nisem imel stanovanja, obup vseh jetnikov sem vzel nase, vseh, ki niso zaželeni, vseh, ki niso ljubljeni; vseh, ki hodijo po življenjski poti in nimajo ničesar.
Jim gremo mi naproti?
Jih poznamo?
Jih skušamo odkriti?
RADODARNOST UBOGIH
Reveži ne potrebujejo našega usmiljenja, našega pomilovanja.
Reveži potrebujejo našo pomoč, našo oskrbo, našo postrežbo. Oni nam dajo več kot jim moremo dati mi.

ZGODILO SE JE V SLOVENIJI Letopis Cerkve na Slovenskem (obletnice)
50 let: 1.2.1952: Prepoved verouka v šoli. Verouk je bil do takrat vedno po končanem pouku. Odslej so smeli v cerkvah poučevati verouk samo tisti duhovniki, ki so prej imeli dovoljenje za poučevanje v šoli. Izdajati dovoljenja za pouk verouka si je pridržala svetna oblast.
40 let: 3.3.1962: Škofija Ljubljanaje povišana v nadškofijo, škof Anton Vovk postane nadškof.
Spominjam se težkih dni, ki smo jih preživljali, ko so milijoni beguncev bežali proti Indiji. Prosila sem indijsko vlado, naj dovoli, da bi nam tuji redovniki prišli pomagat.
Res so se odzvali in kakih šest mesecev so živeli med nami. Delili so ljubezen, nežnost, oskrbo in stregli vsem, ki sojih potrebovali. Ko so odšli, so rekli, da so prejeli več kot so oni mogli dati.
Včasih smo, kakor veste, delale tudi Ponoči. Hodile smo po cestah v Kalkuti in vsako noč pobrale štiri ali pet oseb in jih Prenesle v našo hišo za umirajoče. Neko noč smo pobrale starko, kije umirala. Rekla sem sestram: „Sama bom poskrbela za njo.“ Ko sem jo položila na posteljo, meje prijela Za roko; na njenem obrazu se je pojavil smehljaj. Izgovorila je samo eno besedo: "Hvala." V tistem trenutku je izdihnila.
Dala mi je veliko več, kot sem ji jaz mogla dati. Dala mi je svojo hvaležno Ijube-Zen. Za trenutek sem jo pogledala in se vprašala: „Kajbi storila jaz na njenem mes-tu?“ Kričala bi: ,,Lačna sem, zebe me! Hmiram!" Ona je bila v svoji majhnosti naj večja; tako veličastna v zadnji uri. Ubogi
so čudoviti; nikdar ne bom nehala ponavljati tega.
DVE PORCIJI RIŽA
V	Kalkuti je primanjkovalo sladkorja. Majhen otrok, indijski deček štirih let je prišel s svojimi starši. Prinesli so škatlico sladkorja. Ko so mi jo izročili, je malček rekel: „Tri dni ne bom pil sladke kave. Daj sladkor svojim otrokom."
Tisti deček je ljubil z ljubeznijo odraslega. Odrekel se je nečemu, kar je bilo njegovo. Iz Združenih držav Amerike je prišel k nam mlad mož in nam povedal, da je v bližini indijska družina z osmimi otroki, ki že več dni nima hrane. V žela sem malo riža in odšla k njim na pomoč. Videla sem otroške obraze in oči so se jim svetile od lakote.
Mati je vzela riž iz mojih rok in ga razdelila na dva enaka dela ter odšla z eno porcijo riža. Ko seje vrnila, sem jo vprašala: „Kam si šla ? Kaj si naredila?" Odgovorila mi je: ,,Tudi oni so lačni."
V	soseščini je bila muslimanska družina z enakim številom otrok. Žena je vedela,
da tudi oni že več dni niso jedli. Naredila je to, kar dela Jezus: Razlomil je kruh in ga dal. Ona je delila svojo ljubezen, delila kruh s sosedi.
Ne morem popisati izraza obrazov tistih otrok. Ko sem prišla, sem vedela, da trpijo, da so lačni. Ko sem odšla, so se njihove oči svetile od veselja, ker so mati in otroci delili svojo ljubezen z drugimi. Kar meje ob tisti priložnosti najbolj pretreslo, je bilo to, daje žena „vedela“.
Poznamo naše reveže? Poznamo ubož-ce v naši hiši /
Morda njihova lakota ni po kosu kruha. Možno je, da naši otroci, mož, žena niso lačni, niso goli, obupani; vendar ste prepričani, da ni kdo v vaši bližini, ki se včasih počuti nezaželen, ki potrebuje ljubezni?
Kje je vaša stara mati ali stari oče ? Kje so?
Nekoč sem obiskala neko hišo v Angliji. Naše sestre so delale tam. Ne spominjam se, da bi kdaj videla lepši dom za ostarele; vse je bilo urejeno in najboljše.
Vendar starčki niso bili videti srečni. Na nobenem obrazu nisem zasledila smehljaja. Vsi tisti starčki so gledali proti vratom. Vprašala sem sestro: „Zakaj so takšni? Zakaj se nič ne smehljajo?" Sestra mi je odgovorila: „Vedno so taki. Pričakujejo, da bi jih kdo prišel obiskat. Samota jih razjeda; dan za dnem gledajo tako, nihče jih ne obišče." Zapuščenost je velika revščina.
Neko noč smo hodile po ulicah. V Londonu delajo sestre tudi ponoči. Srečale smo mladega fanta; imel je dolge, negovane lase. Bil je sam, sedel je zamišljen.
Rekla sem mu: „Ob tem času ne bi smel biti tukaj. Moral bi biti doma pri starših; toni prostor zate ob tej mrzli nočni uri." Pogledal meje in mi rekel: „Moja mati me ne mara, ker imam dolge lase." Zamislila sem se. Morda njegovo mamo skrbi lakota v Indiji ali Afriki ali v tretjem svetu. Morda bi želela nasititi vse, samo svojega sina ne. Ne ve, da so lačni v njeni lastni hiši, da ona sama povzroča to lakoto po ljubezni.
Prav zaradi tega se spominjam:,,Poznamo naše uboge? Vemo, kako ubogi smo mi sami?"
Dežela, ki ubija življenje nerojenega otroka, kije bil ustvarjen za ljubezen, kije bil ustvarjen po božji podobi, ne zato da bi uničili njegovo življenje samo zaradi sebičnosti tistih, ki se bojijo, da ne bi mogli nahraniti še enega otroka, da ne bi mogli vzgojiti še enega in se zato odločijo, da mora otrok umreti; to je velika revščina.
PRVO PRIKAZANJE BERNARDKI__________
9WW^9WWV9WW999vvW\^^vvvvvvv^v'viw':; .V :•• '
LURŠKA MATI BOŽJA
11. februar
f I 'l isto, kar je Bog hotel človeku povedati o sebi in o odrešenju -Z- človeštva, imenujemo razodetje. Ločimo javno in zasebno ali posebno razodetje. Javno je tisto, ki je obvezno za vso Cerkev in prek nje za vse človeštvo vseh časov. To je doseglo višek v Jezusu Kristusu, končalo pa se je s smrtjo zadnjega apostola. Vsa poznejša razodetja, katerih pristnost je dokazana, pa niso namenjena vsej Cerkvi, pač pa blagru Cerkve v določenih zgodovinskih okoliščinah, imenujemo zasebna. Osebe, ki so takega razodetja deležne, so ga dolžne sprejeti, če so o njegovem dejstvu prepričane z živo vero, drugi pa ravnajo pametno, če ga sprejmejo, potem ko gaje Cerkev potrdila. Med taka zasebna razodetja spadajo tudiprikazovanjaMaterebo^je pastirici Bernardki Soubirous v Lurdu leta 1858.
Cerkev jih je potrdila in na današnji dan, na obletnico prvega prikazanja, obhaja spomin lurške Matere božje. 11. februarja 1858 je šla štirinajstletna Bernardka s sestro in sosedo nabirat drva k rečici Gave. Bemardkaje zaostala, ko sije sezula nogavice, da bi prebredla vodo. Bila je pred votlino in v njej je zagledala čudovito lepo gospo v
belem, ki jo je smehljaje povabila naprej in skupaj sta molili rožni venec. Prijateljici nista nič videli. Čez tri dni je Bernardka z nekaj dekleti spet šla k votlini in gospa, ki se ji je spet prikazala, je z njo govorila v lurškem narečju, ki je mešanica španščine in francoščine. Rekla jije, naj prihajanaslednjih petnajst dni vsak dan k votlini. Doma soji strogo branili, tudi mestne oblasti soji hotele preprečiti prihod k votlini. „Obljubila sem Gospe!“ je dejala Bernardka in prihajala vsak dan. Zbiralo se je vedno več pobožnih gledalcev in radovednežev. Pri prikazanju 24. februarja je gospa naročila Bernardki: ,,Pokora! Molite za spreobrnjenje grešnikov!" Naslednji dan ji je velela, naj gre pit vodo iz majhne lužice blizu votline. Ker vode ni mogla zajeti, je začela kopati z rokami in iz zemlje je privrel studenec; ki teče še danes in ob katerem so že mnogi bolniki dobili zdravje, ko so se v tej vodi, speljani v kopeli, umili.
Ko je 2. marca Gospa naročila Bernardki, naj duhovnikom sporoči, da nad votlino sezidajo kapelo in naj ljudje tja romajo v procesiji, sije nakopala jezo domačega župnika. Taje postavil pogoj: zidali bomo, če Gospa pove svoje
ime in če stori, da vzcveti rožni grm pod votlino. Drugega pogoja ni izpolnila, svoje ime pa je povedala med prikazanjem 25. marca. Dejala je: „Brezmadežno spočetje sem!" Tako je potrdila versko resnico, ki jo je štiri leta prej, leta 1854, razglasil papež Pij IX. Sledili sta še dve prikazanji: 7. aprila in 16. julija.
Štiri leta kasneje je Cerkev po natančni in strogi preiskavi potrdila nadnaravni značaj teh prikazovanj. Takrat je bila Bernardka varovanka redovnic v Lurdu. Leta 1866 seje udeležila posvetitve oltarjev v spodnji cerkvi nad votlino, potem pa je odšla v samostan usmiljenk v Nevers v osrednji Franciji, kjer je z ljubeznijo stregla bolnikom vse do svoje smrti 16. aprila 1879. Leta 1933j e bila razglašena za svetnico. Lurd je že skoraj sto štirideset let kraj molitve in milosti, ki ga vsako leto obišče na milijone romarjev.
Kratke novice
VATIKAN — Papež Janez Pavel II. je imenoval msgr. dr. Ivana Jurkoviča za naslovnega nadškofa krbavskega in apostolskega nuncija v Belorusiji. Msgr. Jurkovič je bil rojen v Banjaloki pri Kočevju 1. 1952 in bil posvečen v duhovnika 1977. Diplomatsko službo je opravljal na nunciaturah v Južni Koreji, Kolumbiji in Rusiji ter na vatikanskem državnem tajništvu. Škofovsko posvečenje je prejel 6. oktobra v ljubljanski stolnici. (Ave Maria)
MEDŽUGORJE — Slovenci so poleg Ircev in Libanoncev glede na število prebivalcev najštevilnejši narod, ki je v zadnjih dvajsetih letih obiskal Medžugorje. (Mladika)
PRAVOPIS — Novi Slovenski pravopis, ki je pravkar izšel, obsega 300 strani pravil, ki jim sledi 1.500 strani slovarja, ta pa obsega več kot 130.000 besed oziroma besednih zvez v 90 slovarskih sestavkih. (Mladika)
KALKUTA — Ob četrti obletnici smrti matere Terezije je 5. septembra 2001 več sto ljudi položilo cvetje na njen grob. Njena naslednica s. Nirmala je povedala, da so od smrti m. Terezije po vsem svetu ustanovili 78 novih centrov za pomoč ubogim. (Ave Maria)
SVETO PISMO — V knjigarnah Združenih držav se je po 11. septembru 2001 zelo povečala prodaja Svetega pisma.
(Mladika)
MODE ST,
apostol Karantanije
31. marec
tari Latinci so rekli: „Nomen est omen“, karpomeni: ,,Im,ejezna-menje“. S tem so hoteli povedati, da včasih že ime samo razodeva človeka. O svetniku, ki velja za apostola Slovencev v Karantaniji, je bolj malo zgodovinskih podatkov; tistih nekaj zanesljivih virov pa nam ga prikazuje k°t blagega in milega moža. Njegovo inte Modest, najbrž redovniško, ne krst-n°—prihaja iz latinske besede „modes-tus“ in pomeni ,,dobrosrčen, blag, P°šten“. Svoje ime je povsem opravičil.
Legendami življenjepis, ki pa ni brez zgodovinske podlage, ne ve povedati, kje je bil Modest rojen in kdaj. Prosil je za sprejem v neki samostan na Zahodu. ^Prejeli so ga, ker ga je priporočalo *epo obnašanje, bister razum in Prepenenje po krščanski popolnosti. ^ maral, da bi ga spraševali po rodu in lnrenu. Sprejel je ime Modest, ki so mu §a dali v samostanu. Bil je natančen v sPolnjevanju redovnih pravil, ljubezni-v° Pozoren in pripravljen priskočiti na Pomoč, kjer je bilo treba. Najljubša mu •je bila samota, kjer seje potopil v mo-Pev. Kadar je bil pri delu, je bil tam z Xseivi srcem. Raje je poslušal kakor
govoril, kadar je spregovoril, paje pokazal nenavadno preudarnost in spoštljivost do vsega — njegovo govorjenje je bilo prav tako zbrano kot pjegova molitev.
Preden so mu v samostanu zaupali pomembnejše naloge, je prišel k njim na obisk sv. Virgil, opat in upravitelj škofije Salzburg, kije prišel kot misijonar z Irskega. Redovnikom v Mode-stovem samostanu je pripovedoval o slovanskem ljudstvu, ki živi na jugovzhodni strani njegove škofije, v Karantaniji. To ljudstvo je dobro in plemenito, gostoljubno in pogumno, vdano petju in igri, kar razodeva, da mora biti dovzetno za evangeljsko oznanilo. Takrat so bili Karantanci že bavarski zavezniki v bojih zoper Obre, zato so bili dani zunanji pogoji za misijonsko delo. Virgil je iskal delavcev za božjo setev med Karantanci. Modest je bil takoj pripravljen iti v misijonsko šolo, najprej v samostan sv. Petra v Salzburgu, potem pa na otok Awa na Chiem-skem jezeru. Tu je našel duhovnika Lupa, učitelja in botra kasnejših karantanskih knezov Gorazda in Hotimira.
To pripoved legende potrjujejo
zgodovinska dejstva. Virgil je prišel na Bavarsko okoli leta 745. Gorazd in Hotimir sta bila krščena na otoku Awa in tam seje Modest pripravljal za misijonsko delo v Karantaniji. Zgodovinar Fran Kos v Gradivu povzema zgodovinske dokumente: „Ko je preteklo nekoliko časa, odkar je nastopil med Slovenci vlado knez Hotimir, je ta prosil solnograškega škofa Virgila, da bi prišel obiskat pjegovo ljudstvo in ga potrdit v veri. Tej želji Virgil ni mogel ustreči in j e zato poslal med Slovence škofa Modes-ta za svojega namestnika.“ To je bilo leta 755, najkasneje 757. Modest je bil v Karantaniji pokrajinski ali korni škof z vsemi pooblastili in stalnim sedežem.
Prva cerkev je bila na Krnskem gradu, a je bila kmalu premajhna. S Krnskega gradu je bilo videti razvaline mesta Virunum, ki je bilo do prihoda Slovencev (ok. 590) sedež starokrščanske škofije. Tu je Modest s Hotimirovo pomočjo sezidal Marijino cerkev, predhodnico sedapje cerkve pri Gospe Sveti. Tam je imel Modest svoj škofijski sedež. Kasneje je postavil še dve večji cerkvi: eno pri Spittalu ob Dravi, drugo ob zgornji Muri. S svojo blago osebnostjo je močno pripomogel k širjenju krščanstva med karantanskimi Slovenci. Šele po njegovi smrti — okoli leta 763 — beremo o dveh poganskih uporih. Modest je umrl pri Gospe Sveti in tam je tudi pokopan. Je zavetnik Korotana, doma za slovenske visokošolce na Dunaju.
Kratke novice
SEDANJI PAPEŽ — Janez Pavel II. je rekel hrvaškemu frančiškanu p. Zovku (ta je študiral v Ljubljani in med njegovimi profesorji je bil dr. Rode), da bi bil že zdavnaj poromal v Medžugorje, ko ne bi bil papež. (Mladika)
LJUBLJANA — Sestre uršulinke pri cerkvi Sv. Trojice v Ljubljani so 30. septembra praznovale 300-letnico prihoda v Ljubljano. Slovesnost ob obletnici je vodil škof Jožef Kvas. (Ave Maria)
VIPAVA — V začetku šolskega leta 2001/02 je minilo deset let od ustanovitve Škofijske gimnazije Vipava, ki seje izoblikovala iz malega semenišča in Srednje verske šole. Pred desetimi leti je gimnazijo obiskovalo 23 dijakov, letos jih je vpisanih 258. Doslej seje na gimnaziji šolalo 464 dijakov, maturiralo pa jih je 162. (Ave Maria)

Angel
lahkotnosti
Anselm GRUN
Skušnjavec in njegova taktika
Hanzi ROSENZOPF
| ^ vangelij na prvo postno nede-ljonaspopeljevpuščavo, kjer H -A se Jezus pripravlja na svoje poslanstvo kot Mesija in Odrešenik sveta. V samoti ga hudič skuša. Pri tem se sklicuje na Sveto pismo z namenom, da odvrne Jezusa od Božjega načrta. „Če si Božji Sin“, tako začenja skušnjavec, čeprav dobro ve, da je Jezus Božji Sin. S to besedico „če“ želi vzbuditi dvom in omajati zaupanje. Skušnjavec pogosto uporablja to vznemirjajočo besedo, kaj pa, če ni Boga, če je Kristus samo človek, če ni vstajenja, če je Cerkev zgolj iznajdba človeka...
Ta besedica „če“ nam morda niti ni tako nesimpatična, ker nas varuje pred nujnimi konkretnimi posledicami. Osebno prepričanje, da Bog obstaja, vključuje, da se ravnam po njegovih zapovedih in da se spreobrnem.
In kako bi dopolnili mnoge stavke z besedico „če“? Morda: potem bi bil končno svoboden; vsega bi se oprijel, kar mi svet ponuja; osredotočil bi se na zemeljsko srečo.
Sem prepričan, da bi bilo takšno življenje lepše in srečnejše? Kje bi našel oporo, tolažbo in upanje?
Jezus izkusi, da si zlo nadeva krinko dobrega. Jezus ve, kako zakrnelo in negotovo je življenje brez odločitve. Zato je dejal: Bogu samemu služi! Ne preiskušaj Gospoda!
Postni čas nas vabi, da se spreobrnemo in se upiramo raznim skušnjavam. Zato prosim Boga:
„Ti, od tebe prihaja vse, kar je dobro. Imej oblast nad menoj, nad mojimi očmi, da bom gledal, kar je dobro; nad mojimi ušesi, da bom poslušal, kar je dobro; nad mojimi usti, da bom govoril, kar je dobro; nad mojimi čustvi, da bom čutil, kar je dobro; nad mojim srcem, da bom ljubil, kar je dobro, nad mojimi rokami, da bom delal, kar je dobro; nad mojimi nogami, da bom hodil po dobri poti. “ A. Rotzetter
■ apež Janez XXIII. je nekoč zapisal v svoj dnevnik: ,,Giovanni, ne -R imej se za tako važnega!“ On je imel na sebi nekaj od te lahkotnosti, ki bi te je rad naučil angel lahkotnosti. Vse ima svoj čas. Gotovo je dobro, če se res lotimo težkih problemov. V ta namen je potreben angel poguma. Toda prav pri osebnih problemih to dosledno lotevanje ni vedno prava rešitev. Kajti bolj ko se frontalno borimo proti svojim napakam, bolj bomo čutili njihovo nasprotno moč. In potem se moramo stalno ubadati z njimi. Tu bi nam dobro dela lahkotnost papeža Janeza XXIII. Prav ta papež, kije laže jemal tudi svojo službo kot marsikateri njegovih predhodnikov, ki so se zgrudili pod bremenom svoje službe, je zmogel pogum, da skliče koncil in s tem pokaže poti za prihodnost.
Lahkotnost bi potrebovali prav v odnosu do samega sebe. Mnogi si ne morejo prav pomagati, ker ravnajo s seboj tako živinsko resno. Ne morejo si odpustiti, če imajo še napake, ki jih človek v njihovi starosti pravzaprav naj ne bi več imel. Torej se dosledno lotijo tega, da bi te napake iztrebili. Toda bolj ko se proti napakam borijo, bolj se oglašajo. In že kmalu zgubijo takšni resni bojevniki potem potrpljenje s seboj. Ali bodo še strožji v odnosu do samega sebe, ali pa se bodo odpovedali boju. Angel lahkotnosti bi nas rad naučil drugačnega ravnanja. Ne zadovoljimo se kar s svojimi napakami. Toda borimo se s humorjem. Ne vzamemo tako tragično, če smo spet odpovedali. Lahkotnost ne pomeni lahkomiselnosti ali malomarnosti, marveč temelji na globokem zaupanju, da smo v dobri Božji roki in da on skrbi za nas.
Angel lahkotnosti bi nas rad popeljal tudi v novo svobodo v naših medsebojnih odnosih. Sicer si življenje umetno otežkujemo. Vsaka mati, ki vzgaja otroka, ve tudi, da nič ne pomaga, če se stalno jezi nad napakami svojih otrok. Otroci, ki doživijo to lahkotnost staršev, bodo imeli več zaupanja v življenje kot drugi, pri katerih starši vzamejo vse tako resno, pri katerih starši razumejo vzgojo otrok
kakor kakšno doktorsko disertacijo, ki jo morajo opraviti kar se da dovršeno. Kdor hoče perfektno vzgajati, ta doseže praviloma nasprotno. Lahkotnost prihaja tudi tukaj iz zaupanja, da otroci niso samo moji otroci, da v svojem razvoju niso odvisni samo od moje vzgoje, temveč da so v Božji roki, da Bog za vsakega otroka pošilja svojega angela, ki zanj skrbi.
Če opazujemo angele ali putte baročnega časa, potem čutimo nekaj od lahkotnosti, ki jo izžarevajo. Življenje ne jemljejo tako resno kakor mi. Za marsikaj se ne zmenijo, v kar se mi zagrizemo, kar bi mi radi na vsak način rešili. Umetniki so nekoliko razumeli to lahkotnost angelov, ko sojih slikali ali mladostne ali celo kot otroke, igrive, notranje svobodne in vesele. Med temi mnogimi angeli je tudi angel lahkotnosti, ki nam je dodeljen, da bi nam odvzel težo našega življenja in nam posredoval lahkotnost bivanja.
Kratke novice
LJUBLJANA — Tri slovenske parlamentarne stranke, vladna SLS-SKD ter opozicijski SDS in NSi, so 27. septembra dobile status opazovalk pri Evropski ljudski stranki (EPP), ki je z 232 poslanci največja politična skupina v626-članskem Evropskem parlamentu. (Ave Maria)
OSLO — Papež Janez Pavel II. tudi letos ne bo dobil Nobelove nagrade za mir, čeprav je njegovo ime vsako leto ne seznamu kandidatov. Vzrok je povedal član komisije za podeljevanje nagrad, luteranski škof Gunnar Staal-seth iz Osla: zato, ker katoliška Cerkev nasprotuje uporabi kondomov v boju proti aidsu. (Ave Maria)
LJUBLJANA — Kaj so naredili slovenski komunisti za osamosvojitev Slovenije, je ob dnevu državnosti 2001 povedal takratni predsednik skupščine republike Slovenije dr. France Bučar, ki je dejal, da nikdar niti pomislili niso na to, da bi odšli iz Jugoslavije. (Ave Maria)-
„VSE V VEČJO BOŽJO SLAVO"
Cerkev sv. Ignacija Lojolskega
Metka MIZERIT
Na križišču ulic Bolivar in Alsina stoji "ajstarejša cerkev v Buenos Airesu, pos-Večena sv. Ignaciju Lojolskemu; jenajlepši Primer baročne arhitekture, ki so jo pri-nesli jezuiti v Južno Ameriko.
ZGODOVINSKI VIDIK
Dejstvo, da so bile leta 1609 v Buenos Airesu že štiri redovne družbe, in sicer frančiškani, dominikanci, mercedarci in Jezuiti, je dakaz, da je bil med glavnitmi nameni odkritja in naselitve novega kontinenta tudi pokristjanjenje prvotnih prebivalcev. Gotovo je bila Družba Jezusova red, ki je v tem smislu največ naredil za maijance. Jezuiti so opravljali predvsem evangelizacijo nove celine; bili pa so tudi Zgodovinarji, matematiki, arhitekti, ki-Parji, glasbeniki in učitelji. S svojim de-'°rn so dali tedanjemu času in krajem Poseben kulturni in prosvetljenski pečat.
Leta 1568 je prišla v Peru Prva jezuitska odprava z name-n°rn, da bi pokristjanili domači-ne- Iz Lime so širili svoje delo-vanje proti jugu. Leta 1585 so Prišli v Santiago del Estero, dve eti kasneje v Cordobo; leta 1608 s° bili v Buenos Airesu.
Manuel de Farias je Družbi ezusovi podaril zemljišče med anašnjimi ulicami Rivadavia, Hi-P°lito Yrigoyen, Defensa in Bal-oarse. Tu so jezuiti sezidali kape-'Co’ ki je bila posvečena Naši 0sPe iz Loreta, stanovanjske Prostore in šolo. Ko je iz Španije Prišla novica, daje bil Ignacij Lo-!° ski prištet k blaženim, so to ^menovanje jezuiti v Buenos Alij11 zeIo slovesno praznovali, romna kapelica je tedaj dobila zavetnika sv. Ignacija Lojols-
Leta 1659 je hotel guverner esto v°jaško utrditi, ker je bilo v ■ 3 n‘ nevamosti zaradi angleških "holandskih morskih roparjev, ezuiti so se morali umakniti, češ A1®3 njihovo zemljišče strateški °zaj. 25. avgusta 1662 so se
preselili na prostor, ki ga je Družbi Jezusovi s testamentom podarila Isabel de Carvajal in je bil med sedanjimi ulicami Bolivar, Moreno, Peru in Alsina. Tu so začeli zidati cerkev sv. Ignacija Lojolskega, hišo za redovnike, šolo in zavod za študente. Cerkev je bila dokončana leta 1675, kar priča plošča, ki so jo kasneje našli. Vse zgradbe so bile zidane iz opeke, posušene na soncu. Zaradi vlažnega podnebja in slabega gradbenega materijala se je cerkev kmalu začela rušiti, zato so sklenili, da bodo sezidali novo. Leta 1690 so zgradili stolp in pročelje na temeljih kamnov, ki sojih pripeljali z otoka Martin Garcia. Takrat so že imeli na vrtu svojega zavoda opekarno in peči za izdelovanje opeke. Novo cerkev so začeli zidati leta 1712; načrte je naredil jezuit inženir Juan Kraus, po rodu Čeh. Ko je umrl, je njegovo delo nadaljeval Juan Wolff, nemškega
rodu. Njemu je sledil ali pa m uje pomagal Andres Bianchi, kije bil arhitekt. V zapiskih je tudi Juan Bautista Primoli in končno Pablo Weger, kije bil izveden v kovaški obrti. Pri vseh zidarskih in drugih delih so bili zaposleni tudi Indijanci, ki sojih pripeljali v Buenos Aires iz jezuitskih redukcij v notranjosti dežele.
Cerkev je bila dokončana; posvetil jo je 7. oktobra 1734 paraguajski škof redovnik Jose Palos, ki je tedaj kot begunec živel v Buenos Airesu.
Poleg cerkve so imeli jezuiti šolo, gojili znanost in umetnost; sploh so pros-vetljensko vplivali na mesto tako, da seje njihovo bivališče z okolico imenovalo „Manzana de las Luces“ - okraj luči; ime se je ohranilo do danes.
Zaradi političnih spletk je španski kralj Karel III. leta 1767 izdal ukaz, po katerem je izgnal jezuite iz vseh dežel, ki so bile pod njegovo oblastjo. Redovniki, ki so bili v Tucumanu, Guayra in na področju Rio de la Plata, so imeli šole, cerkve, posestva in redukcije. Vse so morali zapustiti; dvesto let njihovega dela na novi celini je bilo kmalu uničeno.
Cerkev sv. Ignacija v Buenos Airesu je bila zaprta. Po treh letih jo je guverner Juan Jose Vertiz dal odpreti. Jezuitska cerkev je od takrat pripadala škofiji. Ko so leta 1775 popravljali stolnico, so škofijski sedež in cerkveno upravo prenesli v cerkev sv. Ignacija Lojolskega, dokler ni bila zgrajena današnja stolnica. Mnogo važnih dogodkov se je vrstilo v tej cerkvi, med njimi ustanovitev Univerze Buenos Aires leta 1821.
Leta 1955 je tudi cerkev sv. Ignacija postala žrtev podivjane tolpe, kije požigala svetišča. Zgorelo je več umetniških del, kipov in podob.
CERKEV SV. IGNACIJA DANES
Odpravila sem se na ogled tega najstarejšega svetišča v Buenos Airesu. Moram priznati, da cerkve nisem poznala.
Pročelje so obnavljali v raznih dobah, po različnih načrtih, vendar je v zasnovi razgiban barok, privlačen in bogat z izrazitim nemškim vplivom. Dva stolpa skladno oklepata pročelje, ki je s tremi loki odprto v obokano

preddverje. V starejšem, levem stolpu so trije zvonovi; največji je najstarejši; ulil gaje Francisco Naso leta 1766. Manjša dva sta bila narejena leta 1858. Oba stolpa sta sestavljena iz štirih kvadratnih delov, peti je osmerokotnik, kronan z malo ku-pulo, pokrito z mozaiki. Na vrhu je križ iz litega železa. Desni stolp je dozidal inženir Felipe Senillosa sredi 19. stoletja; ima v spodnjem delu slepo okno, na zgornjem pa je ura, ki sojo prinesli iz Londona in je bila prvotno na stari mestni hiši (Cabil-do).
Tudi notranjost cerkve je pozidana v baročnem slogu. Ostala je skoraj popolnoma enaka, kot je bila leta 1734. Je enoladijski prostor s petimi stranskimi kapelami na vsaki strani. Od glavne ladje jih ločijo mogočni stebri, ki prehajajo v obok. Nad kapelami je visoka galerija z balkoni; ograja je umetno kovaško delo iz litega železa. Svetloba prihaja skozi okna galerije; zaradi tega je cerkev mračna.
Stebra pred prezbiterijem se podaljšujeta v križni obok s kupulo. V cerkvi je tudi lesena prižnica, umetniško izdelana v 18. stol. Nad vhodno vežo je kor z orglami.
Notranja strogost in resnost prostora, gladki stebri in oboki, so pravo nasprotje prekrasnih baročnih oltarjev, ki v bogatih
ornamentih prehajajo v takrat nastopajoči rokoko. Glavni oltarje izdelal rezbar Isi-dro Lorea v letih 1757 — 1767; je lesen, obložen z zlatimi ploščicami. V oltarju je kip Srca Jezusovega; nad nj im je kapelica Device iz Monserrata, pod njim pa Praški Jezušček. Poleg je kip sv. Ignacija Lojol-skega, ustanovitelja Družbe Jezusove in Frančišeka Ksaverija, velikega misijonarja Kitajske.
Ogledala sem si še stranske kapelice in oltarje v njih. Prvi od vhoda na desno je Kalvarija; Kristus na križu, ob njem Mati božja in Marija Magdalena. Na drugem oltarju je kip sv. Rite, v naslednjem pa je sv. Rok. Sledi kapelica Brezmadežne; na oltarju je še kip sv. Ane in Marije deklice. Nato sta oltarja sv. Alojzija in sv. Jožefa. Ob prezbiteriju glavnega oltarja je Marija Snežna, ki so jo jezuiti prinesli iz prvotne cerkvice in je druga zavetnica mesta Buenos Aires. Po levi strani od glavnega oltarja proti izhodu je najprej oltar Žalostne Matere božje. V naslednji kapelici je sv. Jakob apostol; sedi na stolu, v rokah drži list Evangelija. Kip je umetnina; iz lesa ga je idelal Jose Ferreiro leta 1785. Potem sledi kapelica z nadangelom Mihaelom. „Sv. Juda Tadej — zavetnik za delo in nepremagljive težave11, berem na ploščici pod naslednjim kipom. Zapisujem imena
in podatke.
,,Dajte mi nekaj denarja, lačen sem“, zaslišim glas za seboj. Zdrznem se, še pred kratkim sem bila sama v cerkvi. Mlad fant bledega obraza strmi vame. Dam mu nekaj drobiža, pogleda ga in odide brez besed. „0 sveti Juda Tadej, preskrbi mu delo“, še zaprosim svetnika. Pomaknem se v naslednjo kapelico, kjer je v oltarju sv. Terezija Avilska, prenovi-teljica karmeličanskega reda. V zadnji kapelici je Naša Gospa iz Covadonge; častijo jo Španci iz province Asturias.
Z ogledovanjem cerkve sem pri kraju. Pozdravim še Jezusa v Najsvetejšem zakramentu in odidem na cesto s svetlo zavestjo, da Bog prebiva med nami.
,,Una monedita, por amor de Dios“, zaprosi ženska, ki sedi na cerkvenem stopnišču. Iz sveta lepote in umetnosti me je njen glas postavil v resnično življenje. Buenos Aires utripa v poletni vročini in se krči v vsestranski krizi.
NAMENI
APOSTOLATA MOLITVE
ZA FEBRUAR
Katoliške bolnišnice — branilke
življenja in človekovega dostojanstva
Splošni: Da bi bile katoliške bolnišnice svetel zgled v boju proti bolezni in kraj posebnega pomena za oznanjevanje evangelija življenja in spoštovanja človeške osebe.
Misijonski: Da bi se ob vztrajnem prizadevanju krščanskih občestev v Kambodži in Laosu večalo zanimanje za duhovniške in redovniške poklice.
Slovenski: Da bi se vsi, ki oblikujejo slovensko kulturo, zavedali, daje religija nepogrešljivi dejavnik vsake kulture.
ZA MAREC
Socialna dejavnost naj odraža evangelij ljubezni
Splošni: Za cerkvene organizacije in skupine, ki se ukvarjajo s socialno dejavnostjo, da bi odločno in dosledno pričevale za evangelij ljubezni.
Misijonski: Da bi ljudstva afriške celine odprtih src sprejemale evangeljsko sporočilo resnice in ljubezni in si prizadevala za spravo in solidarnost.
Slovenski: Da bi v naših župnijah zaživele molitvene, svetopisemske, mladinske, zakonske in druge skupine ter bi po svojih članih pričale za Jezusovo navzočnost med nami.
Katoliški misijoni na nadagaskarju__________________________

LETNO POROČILO
združenja AKAMASOA — 2001
Dragi prijatelji!
Spet se bliža konec leta. Zato želim deliti z vami veselje in skrbi, ki so se tudi v tem letu prepletale pri našem delu.
Letos mineva 12 let, odkar smo začeli z delom. Težke razmere, v katerih so se Zr*ašli mnogi ljudje v Tananarive, so nas Prisilile, da smo začeli s konkretnim delom. Veliko stvari se je zgodilo v teh letih. Koliko potov in koliko zgodb človeške stiske smo že slišali. Čeprav Se> hvala Bogu, čuti sprememba, naše delo s tem seveda ni končano. Nasprot-n°> dela je vsak dan več. Problemov revščine, ki imajo tako globoke koreni-nerin so takšnih razsežnosti, ni mogoče rešiti v kratkem času.
Ta množica ljudi (17 tisoč), ki živi Pod okriljem Akamasoe, še ni povsem avtonomna. Mnogi so na dobri poti, da to uresničijo. So pa tudi takšni, ki jim Jjdsli uhajajo nazaj. Beda, v kateri so Zlveli prej, jim je vtisnila pečat, navade,
!z katerih se težko izvlečejo. Človek, ki •!e z'vel na smetišču, na cesti, brez upanja na boljši jutri, seje prepustil misli, da Je Pač to njegova usoda. Zato seje predal P'Jači ali drugim mamilom, da je tako azje pozabil na krutost vsakdanjega življenja. In v teh novih razmerah se sedaj ezko privaja na določeno disciplino in na trdo delo, ki mu edina zagotavljata ,zhod iz bede.
Delo integracije teh množic je brez voma zahtevno, je dolgotrajen proces. n'eg tega pa prihajajo še novi ljudje vj at na vrata Akamasoe. In kako je . °yeku težko, če ne more vsem ustreči 1,1 jim pomagati.
n Dejansko je Madagaskar danes med ajbolj revnimi državami na svetu. To ne Slcerčudno sliši, če pomislimo, daje P° površini zelo velik (587 tisoč km2) in |0'azmcrn° redko naseljen (25 ljudi na n)-). Ima kar nekaj naravnih bogas-> ee bi le-ta bila pametno izkoriščena.
0 se ninogi vprašujejo, kaj je pravza-3v vzrok tako klavrnemu stanju.
^*en od vzrokov je gotovo slaba gospodarska politika. Po drugi strani pa t , udl res, da je svetovna ekonomija Dri h gasilna, da dežele v razvoju težko čai ej° besede. Bogate dežele dolo-J° cene pridelkom, ki jih imajo revne
za na trg. Ena od ovir pa je tudi mentaliteta ljudi. Manjka jim namreč iniciative; premalo se čutijo odgovorne drug za drugega.
Tisti, ki so na oblasti, nimajo lahkega dela. In če je med njimi veliko korupcije, preveč klečeplazenja, potem smo tam, kjer seje dežela znašla danes. Akutni problemi, ki bi jih bilo treba rešiti čim-prej, se grmadijo. Nihče pa nima volje, da bi se jih lotil reševati s prave strani.
Nekaj upanja dajejo predsedniške volitve, ki so bile v nedeljo, 16. decembra. V tej predvolilni kampanji šest kandidatov obljublja boj proti revščini. Kako želim, da bi to upanje ne bilo prazno. Tudi naše humanitarno združenje hoče prispevati svoj delež v tem boju ter nadaljevati z delom, se pravi, stati ljudem ob strani, jim prisluhniti, jim pomagati pri vzgoji.
Z dosledno uporabo sredstev za tis-
to, za kar so bila namenjena, si je Aka-masoa pridobila zaupanje darovalcev in dobrotnikov. To si bomo prizadevali tudi v prihodnje. Tako bo, upamo, mnogim vrnjeno njihovo človeško dostojanstvo.
Naj vam sedaj na kratko povem, v koliki meri smo uresničili dane obljube in kaj nas čaka še za naprej:
1.	Zgradili smo 82 stanovanj za naše ljudi. V njih se sedaj počutijo bolj domače. Tako bo, upamo, tudi njihovo družinsko življenje bolj normalno. Prav sedaj je v gradnji 20 novih hiš v okviru projekta „Koroška vas“ (vsega skupaj je v načrtu 50 novih hiš). To je projekt rojakov na Koroškem. Vsaka hiša stane 25 tisoč FF. Da ne bi mislili, daje ljudem to kar podarjeno, je bil narejen ta-le dogovor: družina se obveže, da bo vsako leto vrnila simbolično vsoto in s tem prispevala svoj delež za njihov novi dom. Od vsake družine pa zavisi, kako bo skrbela, da bo njihov novi dom prijeten in lepo oskrbovan.
2.	Zaradi vedno večjega števila otrok, je bilo treba razširiti prostore. To nam je uspelo v vaseh: Bemasoandro in An-tolojanaharz. V Safata smo zgradili za
Tojoniana (na njegovi desni) in Felana ob misijonarju Opeki. „Tojoniano sem prvič videl na smetišču, ko je bila stara 9 let in pol,“ je povedal misijonar. „Bila je s sestrico, mama je bila nekaj metrov stran, oče in starejša sestra. Tak otrok v takem smetišču! Tista slika mi je ostala v spominu za vse življenje!“

tamkajšnje vasi 4 šole. V Vangaindranu in okolici pa sta v gradnji dve novi šoli. Tudi 20 novih učiteljev smo angažirali.
3.	Za zdravstveno oskrbo prebivalstva je bila letos zgrajena porodnišnica v Safata.
4.	Izboljšana je bila tudi druga infrastruktura: vodovod, elektrika, ceste; povečali smo športno dvorano v Manan-tenasoa, ki ob nedeljah služi kot bogoslužni prostor. Sola v Andralanitra je dobila nove sanitarne prostore (WC s tuši).
5.	Letos smo imeli v okviru Aka-masoe prvega maturanta. Teh bo vsako leto več, s tem pa bodo tudi nove skrbi, ker bo treba mladim pomagati, da lahko nadaljujejo s študijem in se tako pripravijo na življenje.
Bilo je tudi nekaj manj veselih dogodkov. Trije požari so uničili 25 (lesenih) hiš. Čeprav so bila to skromna stanovanja, je to za združenje vseeno velika izguba in dodatno breme, saj je bilo treba prizadetim družinam priskrbeti začasno stanovanje in vse ostalo, kar rabijo za življenje. V požaru so namreč izgubili še tisto malo, kar so imeli. Do požarov pa navadno pride zaradi premajhnih prostorov, kjer živijo, in premajhne pazljivosti ljudi samih; včasih pa so lahko vzrok vremenske razmere.
Še vedno se najdejo nepridipravi in tatovi, ki izkoristijo vsako priložnost, da pridejo na lahek način do denarja. Tako so nekajkrat oškodovali več centrov Aka-masoe. Breme vsega tega pa je spet na ramah združenja.
Mladina je še naprej naša prva skrb. Na njih želimo graditi bodočnost, saj so le mladi upanje za narod in Cerkev. Seveda pa je mladina zelo izpostavljena raznim vplivom in zelo ranljiva. Vsak veter jih lahko odnese s seboj. Zato si Akamasoa prizadeva preko raznih srečanj: duhovnih, kulturnih in športnih ter jim stoji ob strani, da bi se tako lažje pripravili na izzive, ki jih v življenju še čakajo.
Jezus pravi, da bomo imeli uboge vedno med seboj. S tem pa ni rečeno, da smemo mi mimo spati. Nasprotno je to velik izziv za nas. Poklicani smo, da storimo vse, kar je v naši moči, da bi bilo bede in revščine na svetu čim manj.
Namen združenja Akamasoa je tudi: zbuditi med temi mladimi takšne, ki bi bili pripravljeni dati življenje in vse svoje sile za brate in sestre, ki sami ne zmorejo bremen vsakdanjega življenja. Vesel dogodek za nas je bil obisk abbe Pierre-a pred Veliko nočjo. S svojo prepros-
DR. VALENTIN MERŠOL,
radovljiški zdravnik in slovenski domoljub
V Slomškovi dvorani v radovljiškem župnišču je 23. novembra društvo Sotočje pripravilo zanimiv in prijeten večer, posvečen radovljiškemu zdravniku in slovenskemu domoljubu Valentinu Meršolu. Večerje povezovala Petra Resman, za glasbeno popestritev pa je poskrbel Markos Fink, ki se je rodil slovenski družini v Buenos Airesu, s svojimi nastopi pa je navduševal po vsem svetu.
Valentina Meršola so predstavili radovljiški dekan gospod Jože Drolc, Janez Resman, dr. med. in dr. Aldo Jovan, psihiater. Spomine nanj pa so poleg nečakinje Helene Bešter obudili tudi domačini, ki so bili v Vetrinjah in po Meršolovi zaslugi ostali živi. Konec maja 1945 je namreč dr. Meršol v Vetrinju na Koroškem rešil na tisoče Slovencev s svojim znanjem angleščine, ko je britanske oficirje prepričal, da niso vračali beguncev, ki so bežali pred partizani v Avstrijo, nazaj v Slovenijo, ker jih tam čaka zanesljiva smrt.
Valentin Meršol se je rodil v Radovljici 22.2.1894 kot sin železničarja, po študiju pa je postal zdravnik za nalezljive bolezni. 1913 je bil v prvi skupini maturantov škofijske gimnazije v Ljubljani, dobil kot prvi Jugoslovan Rockefellerjevo štipendijo za podiplomski študij na ameriški univerzi John Hopkins v Baltimoru. Bil je predsednik zdravniškega slovenskega in jugoslovanskega društva. Bil je skromen in požrtvovalen meščan, nudil je duševno in telesno pomoč, spomin nanj pa ne bo zamrl ne doma in ne onkraj luže. Z ženo, s tremi sinovi, ki nadaljujejo z zdravniškim poklicem, in hčerko je po vojni živel v Ameriki. Umrl je 15.2.1981. leta v Clevelandu. Njegova žena, ki je prav tako kot on po svojih močeh pomagala v taborišču v Vetrinju na Koroškem, pa je umrla leta 1958.
Kot je bilo slišati na spominskem večeru, je dr. Valentin Meršol za vse, ki so preživeli, svetnik, kar je tudi dokazal s svojim odločnim dejanjem posredovanja pri zavezniški vojaški upravi, da so Angleži nehali vračati Slovence in druge iz Koroške. To je skrivnost zla, ki ne bo nikoli razložljiva. O življenju in dobrih delih radovljiškega rojaka Valentina Meršola bi lahko napisali knjigo, s katero bi se mu vsaj malce oddolžili.
V. K. v Deželnih novicah
Dr. Meršola se bo Duhovno življenje obširneje spomnilo v prihodnji številki.
tostjo in ljubeznivostjo je vlil novega poguma množici, ki ga je prišla pozdravit.
Naši načrti za prihodnje leto: Stotim novim družinam omogočiti dostojno stanovanje; mladim, ki zaključujejo šolo, pomagati najti delo; vsem šoloobveznim otrokom, da gredo v šolo; izboljšati zdravstene razmere teh ljudi.
Za vso zvestobo in sodelovanje, dragi pijatelji, prav iskrena hvala. Iz vsega srca vam želim vesele božične praznike in obilo sreče v novem letu
P. Pedro Opeka
Kratke novice
LJUBLJANA — Slovenski salezijanci so novembra 2001 praznovali 100-letnico svojega prihoda v Ljubljano. Praznovanja so se začela z večerno mašo v nedeljo, 18-novembra. (Ave Maria)
RADOVLJICA — Leta 2001 je minilo 20 let od smrti zdravnika, infektologa, higienika in organizatorja zdravstva dr. Valentina Meršola. Ob tej priložnosti sta mu Kulturno društvo Sotočje in župnija Radovljica pripravila 23. novembra 2001 spominsko prireditev v novi Slomškovi sobi v radovljiški župniji. (Ave Maha)
ZLATOMAŠNIK
MILAN POVŠE —
50 let mašniškega posvečenja
Ob svojem drugem obisku v Argentini Je škof dr. Gregorij Rožman 13. januarja 1952 posvetil enajst slovenskih bogoslovcev. To so bili Anton Gosar, Julij Čuk, Vinko Flek, Anton Dejak, Jože Hom, Branko Rozman, Vencelj Rijavec, Jože Kunčič, Jože Puš, Tone Škulj in Milan Kovše. V Argentini sta ostala le Jože Korn v Mendozi in Milan Povše v Mar de Ajd. Oba smo prosili, naj nam ob 50-letnici mašniškega posvečenja kaj povesta o sebi in svojem dušnopastirskem delovanju skozi 50 let. Objavljamo pričevanje, ki ga je poslal župnik duh. svetnik Milan Povše.
Sem iz Povšetove družine z devetimi °troki. Rodil sem se 13. decembra 1921 v Baragovem gradu v Trebnjem kot peti otrok Leopolda Povšeta in Josipine Kot-n'k. Grad je služil po prvi svetovni vojni °krajnemu sodišču. V njem je služboval "loj oče kot sodni uslužbenec. Po letu in P°! se je preselila vsa naša družina na okrožno sodišče v Novo mesto po iniciativi "ašega očeta, da bi tako omogočil nam otrokom lažje, bolj izpopolnjeno šolanje.
V ljudsko in meščansko šolo sem "odil v Novem mestu. Po mali maturi sem ^tatu 1938 vstopil na gradbeni oddelek Srednje-tehnične šole v Ljubljani. V njej aem končal tretji letnik od štirih, kajti v letu '942 so me italijanski okupatorji zajeli in zaprli v šentpetersko kasarno, nato pa v juniju istega leta odpeljali v Italijo v zlo-9lasno internacijo v taborišča Gonars in ^°nigo. Tam je bilo življenje zame polno 2ai°sti in mogel sem se vrniti domov šele [Halo pred italijanskim zlomom, 8. septembra 1943.
Da sem vztrajal v dobrem v tistih raQičnih časih, se moram zahvaliti brez voma staršem, kapitlju, kjer sem stregel . °t ministrant vsa leta mladosti, in pa erijini kongregaciji pri frančiškanih. Levo ^merjena Srednja tehnična šola in zdušje internacije me nista osvojili, kot udl ne ulica z gorostasno partizansko pr°Pagando.
Ob povratku v domovino sem se rešil mlajšim bratom Florjanom na čudežen acin iz rok dobro organiziranih komunis-'cmh tolp, ki jih je z orožjem ojačila itali-"ska soldateska pod vodstvom genera-
la Ceruttija. V tistih urah tragike dolenjskih vaških straž je izšel kot njihov osvoboditelj poveljnik Vuk Rupnik s svojim junaškim nastopom. Z udarno gesto je združil vso množico fantov in mož. Izpeljal jo je iz krempljev komunistov preko pogorja Gorjancev na Zamešek in tamkaj pričakal partizane, ki so mu sledili. Bitka Vukovih fantov proti partizanom se je končala z zmago in omogočila organiziranje domobranstva v Sloveniji. Nemci, ki so občudovali tisto borbo in zmago, so jim bili takoj na uslugo za vzpostavitev slovenske domobranske vojske proti zlu komunizma. Po nekaj tednih so zasedli Novo mesto in vzpostavili obrambo proti partizanom. V tistih urah sva se odločila z bratom, da zapustiva skrivno bivališče in se pridruživa domobrancem. Kmalu po vstopu v domobranske vrste sem bil dodeljen brez vsake priprave v borbeni in nepremagljivi Meničaninov bataljon, moj mlajši brat pa v podoficirsko šolo v Ljubljano, od tam pa v Cofov bataljon v Stično.
Prestal sem precej zelo nevarnih pohodov preko Žužemberka, Sv. Križa pri Litiji, Sv. Trojice, Blok, Cerknice, Sv. Treh kraljev in podobno. Po vseh teh poteh, polnih neizprosnih borb, sem se srečal nekoč v Ljubljani s komandantom tehničnega odseka domobranstva, kapetanom inž. Škofom, ki je bil moj profesor na gradbeni. Po posredovanju pri
vodstvu me je odpoklical iz bataljona ter uvrstil v svoj resor kot tehnika do konca vojne.
Konec vojne me je doletel v Velikih Laščah kot sodelavca pri hišnem oskrbništvu tamkajšnje postojanke. Od tam sem odpotoval s kolesom preko Gro-suplja v Ljubljano in se po tretjem maju podal s prijateljem Bojanom Maršičem, vedoč, da ni drugega izhoda, preko Št. Vida, Kranja, Tržiča, ljubeljskega tunela, Borovelj in dravskega mostu v Celovec. Tam tedaj še ni bilo Angležev. Pridružil sem se skupini, ki sojo sestavljali vrhniški župan Hren, notar Marijan Marolt, dekan Milavec in njegov brat advokat, glavar Franjo Maršič, njegova žena in hčerka Zdenka. Brez vsakih slutenj smo se podali ob Vrbskem jezeru na pot v Beljak. Med potjo smo srečavali že prve skupine angleške osvajalne enote. Ko smo prišli v Beljak, smo se utaborili v neki stavbi, kjer je prej delovala organizacija TOT, sedaj pa je bila izpraznjena. Po nekaj dneh se je število slovenskih beguncev povečalo, tako daje prišlo povelje od Angležev, da nas prepeljejo v Italijo, v Videm. (Takrat še ni bilo izdajalske odločbe za predajo beguncev v roke komunistov). Tamkaj so nas nastanili v neki šoli za nekaj dni in naposled prepeljali vso to množico s tovornjaki v Monigo, v taborišče, kjer sem bil pred tremi leti v internaciji. Kakšen občutek! Tam se je kmalu organizirala na preprost način ljudska in srednja šola s požrtvovalnimi skupinami učiteljev in profesorjev. Te zadnje je vodil prof. Srečko Baraga. Tudi pevskega zbora ni manjkalo; vodil ga je Andrej Pogačar. Kapela nam je vsem nudila duhovno versko tolažbo.
Kmalu zatem je prispela iz Avstrije in preko jugoslovanske meje strahotna vest, da so zlovešči zahrbtni Angleži izročili domobrance in številne civilne begunce v roke komunistov. V prvem trenutku ga ni bilo v taborišču, ki bi verjel tej novici. A poročila o tem so se pričela širiti tudi iz ust zanesljivih prič. Vsi smo bili strašno pretreseni. V tistih urah neizmerne žalosti sem se odločil, da se izročim duhovništvu. Življenje mi je bilo podarjeno. Če bi ostal na Koroškem, bi bil vrnjen s prvim transportom tehničnega oddelka, kateremu sem pripadal. Brat Florjan, pripravljen, da stopi v semenišče, je bil tedaj že ob življenje. Menil sem, da ga moram nadomestiti. Nisem okleval.
Božja pota so skrivnostna. Moramo stopiti nanje, da ne zaidemo na stranpoti, kar bi bilo tragično. Ko sem se torej odločil za duhovništvo, sem pričel z intenzivnim študijem in pričel polagati dopolnilne izpi-

te čez peto, šesto in sedmo gimnazijo ter dokončal osmo z maturo.
Vse te nujne pogoje sem izpolnil v petnajstih mesecih in v prvih dneh septembra leta 1946 vstopil v slovensko begunsko semenišče, ki je bilo nastanjeno v Briksnu na Južnem Tirolskem. Študij je bil naporen. Zame je bila zamenjava ekstremna: preiti iz tehnične izobrazbe gradbene stroke na filozofsko in teološko izobraževanje. Volje mi ni manjkalo. Vodstvo v rokah prelata Odarja in Truhlarja ter odgovornih in res izšolanih profesorjev nas je, z božjo pomočjo, bogoslovce dvigalo, da smo zmogli premagovati vsakovrstne težave. Kar nas je bilo novih bogoslovcev, smo bili vsi iz vrst domobrancev, na čudežen način rešenih grozotne morije.
Po volji sv. očeta Pija XII. in prošnji sanluiškega škofa v Argentini, ki je bil tedaj Antonio Emilio Di Pasco, je prišel sklep, da se naše semenišče preseli v mesto San Luis v Argentini. Preselitev je bila za tisti čas nujna, kajti vrnitev v domovino je bila nemogoča. Vkrcali smo se v hudi zimi 29. decembra 1947 v Neaplju na ladjo Santa Cruz in se 21. januarja 1948 izkrcali v Buenos Airesu. Po nekaj dneh smo z vlakom odpotovali v San Luis. Profesorski zbor se je precej zmanjšal, a premagal je vse težave in pričel s poukom v novem semenišču.
Avgusta 1951 nam je sanluiški škof postavil kot pogoj za nadaljni obstoj semenišča, da se definitivno inkardinira-mo v njegovo škofijo. Tega semenišče ni
moglo sprejeti, kajti njegov namen je bil, da pripravi duhovnike za domovino, ki bo potrebovala novih moči, ko se odprejo vrata v Slovenijo. To dejstvo nas je prisililo, da smo morali poiskati nove prostore. Dobili smo možnost v kraju Adrogue v bližini mesta Buenos Aires. Novo zatočišče je bilo silno skromno in je pričelo delovati že meseca septembra 1951. Zadnji meseci priprave na posvečenje so bili povezani z velikim naporom vseh, profesorjev in slušateljev. A prestali smo tudi ta križ.
V veliko tolažbo nam je bil v vseh teh letih naš mučeniški begunski vladika dr. Gregorij Rožman. Podpiral nas je duhovno pa tudi nosil glavni delež za eko-
nomsko plat obstoja. Po vsem svetu je prosil za gmotna sredstva v ta namen. Ima zaslugo za posvetitev nad sto slovenskih duhovnikov v begunstvu.
Subdiakonat sem prejel v San Luisu na dan sv. Jožefa (19.3.1951), diakonat 11. septembra v predmestju Buenos Airesa, posvečenje pa v nedeljo, 13. januarja 1952, v baziliki Marije Pomočnice kristjanov v Ramos Mejiji. Škof Rožman nas je tisti dan posvetil enajst bogoslovcev, po večini bivših domobrancev, ki smo se na čudežen način rešili smrti. Novo mašo sem pel v okraju Florida, v cerkvi Naše Gospe Varuhinje, kjer je takrat kaplano-val sedaj že pokojni duhovnik Albin Avguštin. Z očetovsko pozornostjo je izpeljal, prav po slovensko, vse novomašno slavje nadan sv. Blaža, 3. februarja 1952.
Po dveh mesecih sem nastopil kaplansko mesto v župniji sv. Jožefa v La Plati, star 30 let. Mesec kasneje so mi podelili zapuščeno predmestno lapla-ško župnijo sv. Roze, zavetnice Amerike. Zanjo ni bilo zanimanja pri argentinskih duhovnikih, tako da sem bil dobrodošel. Imel sem obilo težav, pa tudi božje pomoči ni manjkalo. Vedno sem občutil božji poseg. V tistem delavskem okolju sem tedaj moral prena-šati vse vrste psovk, ki pa mi niso odvzele potrpljenja in volje do odpu-ščanja. Z delom na ubožni fari sem uspeval po milosti božji v vsem; tudi v tistih grenkih urah zapora, 16. junija 1955, pa nato v oktobru istega leta ob prevzemu oblasti s strani argentinske vojske.
Do leta 1973 sem dozidal dve ljudski
Škof Gregorij Rožman z enajstimi novomašniki na dan posvečenja, 13. januarja 1952, ob baziliki Marije Pomočnice kristjanov
v Ramos Mejiji (Foto: Lojze Erjavec).

šoli in eno gimnazijo. Število šolarjev je preseglo 900. Napor ni bil majhen. Zgradil sem tudi več kapel, kar mi je bilo v veliko zadoščenje in tolažbo.
Moji predstojniki, od nadškofa Solarija preko kapitularnega vikarja Borle pa do dokončnega nadškofa Plaze, so mi dali v vsem zadoščenje. Civilna oblast se je kdaj oglasila s kako podporo, čeprav malenkostno. V glavnem sem bil primo-ran, da si sam pomagam, z organiziranjem tombol, kermesov in privatnih nabirk. Le tako so v tistih časih uspevale župnijske šole. Ob vsem tem sem bil odgovoren za 25.000 duš, kar jih je štela moja župnija. Od slovenskih duhovnikov so mi Prihajali na pomoč za nekaj dni dr. Branko Rozman, dr. Alojzij Kukoviča in spritu-dldr. Filip Žakelj, večkrat pa tudi profesorji iz laplaškega semenišča.
Prve dni januarja 1973 sem šel z župnikom Albinom Avguštinom za nekaj dni na oddih v obmorsko mesto San Bernardo. Videl sem, da v tamkajšnji fari s sedežem v Mar de Ajo ni župnika že leto dni. Tedaj sem se odločil, spet po milosti Ložji, da grem v Mar del Plato, pod katere škofijo je spadala fara in katero je vodil rn°j prijatelj škof Pironio, ter zaprosim za dodelitev župnije.
Po štirih mesecih se je stvar uredila. Nadškof Plaza je odobril mojo odsotnost 'z župnije sv. Roze za leto dni, privoljenje Pa se je nato podaljšalo do njegove smrti. Nastopil sem delovanje v povsem Zapuščeni fari dne 29. maja 1973. Ime župne cerkve nosi ime po sv. Mariji Alaco-Aue, pobudnici prvih petkov s češčenjem Srca Jezusovega. V kraju, ki leži ob neizmernem Atlantskem oceanu, za dušnega Pastirja ni bilo počitnic. Med letom je dušno Pastirstvo obsegalo okoli 25.000 stalnih Prebivalcev, čez poletje, od decembra do Velike noči, pa se je povečalo še za tisoče turistov, ki so prihajali na počitnice na morsko obalo. Razsežnost župnije je bila velika, prav do Pinamara.
V teku 28 let, kar delujem na župniji, J® bilo kar precej napora z deli, ki pripadajo župniku. Ni bilo zaman, da sem študiral nekoč v Ljubljani gradbeno stro-o. Bilo mi je v veliko korist, ko sem zidal st|ri cerkve v čast ljubemu Bogu in Ma-'Jt ki so v službi apostolata in zveličanju Us- Vsakoletna priprava otrok na prejem Prvega svetega obhajila in mladine na Poejem svete birme pomeni zame veliko
Moja prostrana župnija je pripadala Seofiji Mar del Plata do leta 1980, nato pa Je priključila novi s sedežem v mestu
L-has'
comus. Isto leto se je ustanovila v
moji župniji nova s sedežem v mestu San Bernardo, ob koncu leta pa še ena s sedežem v Villa Clelia. Tako imam sedaj okoli 10.000 duš za redno dušnopastirsko delovanje, kar je za naše razmere normalno. Število vernikov se sicer v poletnih mesecih potroji, a tudi kak duhovnik mi priskoči na pomoč.
+ + +
Rad bi povedal še to: ne bi bil vreden duhovnik, če bi v meni zamrl spomin na vse tiste, ki so mi pripomogli do vzvišenega duhovniškega poklica. To so bili moji dobri starši, moj že pokojni najstarejši brat Leopold, ki je kot duhovnik pretrpel vse mogoče križe pod komunisti, moj brat Florijan, mučenec, katerega nadomeščam v duhovništvu, ki si gaje tako želel; potem so vsi moji profesorji iz let semenišča, nepozabni škof Rožman, vsi tovariši duhovniki, ki so bili istočasno z menoj posvečeni, od katerih so trije že pokojni in sicer Tone Škulj, Julij Čuk in Venceslav Rijavec. Prav tako ne bi bil vreden Slovenec, če bi vse to pozabil, čeravno vsa leta duhovništva pastorujem le med argentinskimi verniki. Ohranjam hvaležen spomin tudi na pokojnega mon-
senjorja Antona Oreharja, mojega profesorja na gimnaziji.
Vzpodbuja me občudovanja vredna vsebina Duhovnega življenja in Oznanila. Pa tudi vse vzpodbudne slovenske revije, ki so nas dvigale v letih begunstva. Za tiste, ki smo odrezani od slovenske domovine pa tudi od delovanja slovenskih središč, je slovenski tisk pravi blagoslov, nujno potreben, da se ne utopimo v vodah tujine. Nečloveški komunizem v času zadnje svetovne vojne in po njej je zadal našemu narodu neozdravljive rane. Pa vendar, po vsem tem, klije iz jam mučencev, zalitih s krvjo pomorjenih, nova pomlad. Domovina počasi priznava vsa čudovita dela, ki so ji jih darovali vsa dolga leta iz tujine ljudje, katere so nekoč sramotili kot izdajalce, danes pa jih priznavajo kot iskrene domoljube, ki se niso branili nobenih žrtev. To je nam vsem zunaj domovine v veliko zadoščenje.
Imam veliko zaupanje v Boga, kateremu služim sedaj že 50 let kot Njegov služabnik, in v Marijo Pomagaj, ki me ni zapustila v vseh teh letih s svojimi blagoslovi. V tej zavesti ohranjam upanje v dosego večne domovine.
ZLATOPOROČENC A STANKO JEREBIČ IN NADA, ROJ. CLEMENTE_______
ZLATI JUBILEJ
Lani oktobra stav krogu svoje družine praznovala zlato poroko Nada elemente in Stanko Jerebič, ki živita vsa svoja zakonska leta v Hurlinghamu. Oba izhajata iz zavednih, globoko katoliških in poznanih družin in tudi pjuno delo je pustilo močno sled.
Stanko je ostal maja 1945, kot najmlajši domobranec, v Vetrinju, medtem ko so njegovega brata Francija vrnili in skupaj s tisoči drugih umorili. Oče pa je kot domobranski častnik pa-delžeprej, med revolucijo. Ker sta mama in sestra ostali doma, in sta prišli za njim v Argentino leta kasneje, seje mladi Stanko znašel v begunstvu sam. Na begunski gimnaziji v Spitalu je končal srednjo šolo, maturiral, nato pa se je, kot toliko drugih, moral odpraviti na pot in se leta 1950 pripeljal v Argentino.
Z Nado Clemente sta bila sošolca. Nadin oče, poznani učitelj August Clemente, je odšel v begunstvo sam s hčerko. Tudi njima se je pridružila žena s ostalima hčerkama kasneje. Tako sta se poročila Stanko in Nada leta 1951 le ob prisotnosti nevestinega očeta in nekaj prijateljev ter dobila prvo stano-vanjepri prijazni Trohovi družini vHur-linghamu.
Kmalu je družinica narasla. Naj-
starejšemu sinu Janezu so se pridružile hčerke Rožka, Anča in Monika, ob zlati poroki pa se je veselilo okrog slavljencevže precej vnukinj in vnukov.
Kljub zasluženemu uradnemu pokoju dela Stanko še vedno kot samostojen časnikar pri nekaterih argentinskih revijah, predvsem pa pri znanem dnevniku La Nacion. Njegovo ime lahko zasledimo včasih dnevno, gotovo pa tedensko v rubriki križank in ugank, kar je njegova specialiteta.
Ob poklicnem delu je Stanko vedno našel čas za delo v skupnosti. Od prvih dni v Argentini pa vse, dokler mu je dopuščalo zdravje, je bil eden od vidnih in priljubljenih gojiteljev gledališke umetnosti v naši slovenski skupnosti. S svojim neizčrpnim humorjem je poživel nešteto prireditev in tudi kot režiserja so ga domovi, posebno Naš dom v San Justu, radi vabili na svoje odre. Kdo se ne spomni njegovega Krpana!
Kasneje je redno sodeloval pri javnih uprizoritvah križevega pota, ki ga je slovensko gledališče leto za letom pripravljalo na prostem širom Argentine. Njegovaobšima gledališka izkušnja je bila v oporo mnogim, ki so ob teh priložnostih prvič stopili pred množič-
'.-i		
		1 jpr '
A		[fi
		
	
% a v * d	
JEZA IN VESELJE
E. BECK
Gospod, prosim te za današnji dan: Ne pošlji mi več jeze kot je morem prenesti;
več uspeha kot ga morem skriti; več nepotrpežljivosti kot je zmore moje potrpljenje.
Daj mi malo veselja, da me ne bo minil smeh,
in toliko uspeha, da se ne bom odvadil zahvale.
Danes nam daj kruh, ki ga potrebujemo;
človeka, besedo, pesem, da bo dan dobil svoj lesk.
no občinstvo.
Nekaj let je poučeval Stanko Jerebič na srednješolskem tečaju in tudi spremljal petošolce, kot RAST, na zaključna taborjenja. Kot nekdanji skavt se jev družbi mladih razživel in znal družiti koristno s prijetnim.
Že nekaj let se posvečata Stanko in Nada tudi verskemu delovanju v argentinskem okolju. Sprva sta bila aktivno udeležena pri Cursillos de Cris-tiandad, nato pa sta na pobudo gospoda Augusta Clementeja, kije bil na tem polju pionir, poprijela pri gibanju Malih duš. Stanko Jerebič je bil več let glavni zastopnik tega gibanja za Argentino in je v ta namen tudi prepotoval kar nekaj bližnjih pa tudi oddaljenih provinc. Tudi zdaj, ko mu bolezen ne dopušča, da bi zavzemal v gibanju vidnejša mesta, je skupaj z ženo Nado še vedno nekak starosta gibanja in med člani središče pisemskih, telefonskih in osebnih posvetov.
V slovenski skupnosti v Hurlinghamu pa sta prevzela po smrti gospoda Clementeja zakonca Jerebič skrb za mesečne slovenske maše. Te ima na skrbi vsakokratni dušni pastir iz Caste-larja, ki pa ima v Stankotu in Nadi potrebno oporo.
Vsem dobrim željam, ki so jima bile izrečene na jubilejni dan, se pridružuje tudi Duhovno življenje. Namnogaleta!
m.k.
Zlatoporočenca Stanko Jerebič in Nada, roj. Clemente, med svojimi.
jOO-LETNICA ROJSTVA DRAMATIKA JOŽETA VOMBERGARJA______________________
MOJE ŽIVLJENJE
Joža VOMBERGAR
Letos februarja bo poteklo 100 let, kar se je rodil dramatik Joža Vombergar, ki je živel vsa leta z nami v begunstvu, v taboriščih in nato v Argentini do svoje smrti 20. oktobra 1980. V begunskih taboriščih in nato v Argentini so neštetokrat igrali njegove drame, komedije in raznovrstne skeče-enodejanke, tako predvojne kot tiste, ki jih je napisal v zdomstvu. Med zadnjimije bila najbolj znana in uspešna odrska priredba Levstikove povesti Martin Krpan. Bil je tudi navdušen pevec in skoraj do smrti sodeloval pri SPZ Gallus. Objavljamo njegov življenjepis, kot ga je leta 1954 napisal sam na prošnjo dr. Tineta Debeljaka.
Rodil sem se 16. februarja 1902 v Pšenični polici pri Cerkljah na Gorenjskem, kot sin posestnika in čevljarja Jer-neja in Marijane, roj. Cankar.
Ljudsko šolo sem obiskoval v Cerkljah. Ker pa sem v tistem času (v Avstro-Ogrski) moral za sprejem na gimnazijo napraviti sprejemni izpit tudi iz nemščine, sem moral dve leti še v mestno ljudsko šolo, eno leto v Kranj in eno leto v Kamnik.
Nato sem vstopil v Škofijsko gimna-zijo v Št. Vidu nad Ljubljano. Po dovršeni gimnaziji (maturi) sem se vpisal na pra-Vn° fakulteto v Ljubljani. Zaradi pomanjkanja sredstev sem moral študije prekiniti in si iskati zaslužka. Tako sem bil eno et° prefekt v mestnem vzgojnem zavodu v Ptuju, kjer sem se pripravil za prvi državni izpit. Zaradi večkratne bolezni,
2 asti na očeh, študija nisem mogel pra-v°časno dovršiti. A ko sem bil prijavljen 2a nadaljni izpit, sem bil poklican k vo-jdkom, kjer sem zbolel in sem se potem dto dni zdravil pri svojem prijatelju (borcem svaku) Janku Steletu v Kamniku. er nisem imel nobenih sredstev, sem si m°ral iskati priložnostnega zaslužka in Sem končno dobil namestitev kot programski referent na ljubljanski radijski Postaji. Odtod sem šel za korektorja k ovenskemu domu, nato k Slovencu ter ae posvetil novinarstvu. Kot časnikar , em slednjič nastavljen na Ijubljans-®m magistratu kot novinarski referent, koder sem s časom presedlal v ^radniški kader mestnega poglavarstva, h/a^e™ °Sta' c*° časa svojega begunski® udejstvovanje v katoliških prosvetnih organizacijah
v vi-=)d-četrte š°,e dalje sem bil pri Orlu,
'sJi soli predsednik mladinskega Orla av°du v Št.Vidu. Med počitnicami Duh°vno življenje • FEBRUAR - MAREC 2002
sem deloval pri domačem Orlu in pri izobraževalnem društvu. Na univerzi sem bil član SKAD Borba (to akademsko društvo je prvo začelo študirati socialna vprašanja). Eno leto sem bil predsednik Akademske zveze in istočasno predsednik Slovenske dijaške zveze (SDZ) in Akademskega podpornega društva. Vodilno sem deloval pri Kamniški počitniški organizaciji Bistrici (pravzaprav SDZ za kamniški okraj), ki je bila, morda po moji zaslugi, najbolj delavna dijaška organizacija te vrste, to je, najbolj delovni odsek SDZ; pozneje se je imenovala Slovenska dijaška počitniška zveza in Bistrica je bila ena izmed njenih odsekov.
Bil sem član Maroltovega Akademskega pevskega zbora in Pevskega zbora Ljubljana. Mnogo sem pomagal pri katoliških prosvetnih organizacijah po deželi na Gorenjskem, pretežno v kamniškem pa tudi kranjskem okraju.
Moje literarno udejstvovanje
Prvo pravljično povest sem napisal doma v ljudski šoli in sem jo na željo učiteljice Vavknove bral v šoli pred razredom. To je nagnilo učiteljico, da je nasvetovala mojim staršem, naj me pošljejo v šole in to je bilo odločilno. V drugi šoli sem napisal povest, ki sem jo dajal brati sošolcem in je tako krožila po razredu, vsakih 14 dni novo poglavje. Bila je fantastična povest o potovanju po Afriki in sošolci so vedno težko čakali na nadaljevanje, tako da so mi vsako napisano stran tako rekoč vlekli izpod rok. V tretji in četrti šoli sem začel pisati v Jutranjo zarjo in sem bil v četrti šoli njen urednik. V peti šoli sem napisal planinsko črtico oz. potopis Na Krvavec, ki je bil priobčen v Domačih vajah. V Vaje sem napisal potem še več krajših stvari. Spominjam se, da mi je eno teh dr. Šolar zelo pohvalil. Slovenske naloge sem moral vedno prebrati pred razredom. (Dr. Breznik je bil moj razrednik).
V	ljudski šoli sem napisal otroško pravljično igro, ki smo jo potem otroci igrali na skednju. V tretji ali četrti šoli sem napisal prvo večjo igro z naslovom Lajnar, kasneje pa igro iz prosvetnega društvenega življenja. V šesti šoli sem napisal petdejanko Pod Lutrovim jarmom, zgodovinsko igro iz časa protireformacije, ki se godi v mojem rojstnem kraju. To igro smo v počitnicah igrali dijaki in domači fantje na cerkljanskem prosvetnem odru s takim uspehom, da smo jo morali pri še bolj polni dvorani ponoviti. V sedmi šoli sem napisal veseloigro Je že tako..., ki je prvi zametek poznejše Vode. Isto leto sem napisal žaloigro Daritev, zgodovinsko igro iz turških časov. Obe smo potem igrali v počitnicah, drugo dvakrat. Zanimanje za to igro je bilo tolikšno, da so jo prišli gledat ljudje iz sosednjih fara in celo Danilo Cerar iz Ljubljane. Društveni odbor je ves dobiček od igre poklonil meni kot nagrado. Znašala je toliko, da sem šel potem za mesec dni na potovanje po Nemčiji. V šoli sem moral na Breznikovo zahtevo igro prebrati pred razredom, sošolci pa so potem igro ocenjevali; končno pa je Breznik sam povedal dobre in slabe strani igre. Posebej meje poklical k sebi na razgovor ter mi dal nasvete za gradnjo igre. Vse te igre so se mi kasneje izgubile.
V	težki borbi za življenje v visokošolskih letih dolgo nisem nič pomembnejšega napisal, razen krajših | črtic in potopisov v raznih revijah in čašo- "

piših, večinoma pod psevdonimi. Napisal pa sem precej priložnostnih prizorov za potrebe podeželskih odrov. Prevedel sem več krajših in daljših povesti iz nemščine in hrvaščine za časopise, da sem kaj zaslužil. Pisal sem tedaj tudi strokovne članke iz prava in med temi daljšo rapravo o novem jugoslovanskem kazenskem pravu; tej panogi prava sem se namreč posebej posvetil. Prof. Dolenc mi je razpravo zelo pohvalil. To je bilo tik, predno so me poklicali v vojaško suknjo.
Razen mojih sošolcev in starejših vaščanov me moji prijatelji niso poznali kot literata, ker niti tistih krajših stvari, ki sem jih napisal in priobčil, nisem objavil pod svojim imenom. Vedno pa sem gojil željo, da bi začel več pisati, kajti gradivo in motivi so se stalno nabirali v meni. Naravnost trpel sem, ko nisem našel prave priložnosti in zbranosti, da bi se lotil kake večje stvari. Tudi bolezen na očeh mi je ovirala to delo, enako kot moj študij. Imel sem namreč pogosto se ponavljajoče vnetje na očeh. Rešil sem se te nadloge po dolgotrajnem zdravljenju.
V vojaški službi na vojnem sodišču v

Skoplju sem zbolel in so me po šestih mesecih poslali domov. Čas svojega zdravljenja sem uporabil tudi za literarno delo. Ze dolgo sem nosil v sebi koncept veseloigre, ki sem jo krstil z Vodo. K temu me je spodbudila še akcija za vodovod v moji rojstni vasi, ki se je prav tiste čase izvajala in končno dozorela v pozitiven uspeh. Idejo za to igro so mi dala sicer doživetja iz otroških let, pobudo za realizacijo pa tedanja gradnja vodovoda. Kmalu nato sem napisal še Vrnitev in sta obe igri izšli tiskani v knjigi; dve leti za tem tudi Zlato tele. Pozneje sem napisal še Konkurz, veseloigro iz trgovskega življenja, Igro življenja in Krik krvi (obe žaloigri) ter več enodejank, ki pa so vse ostale v rokopisih pri Prosvetni zvezi v Ljubljani. Bojim se, da so izgubljene.
Kakor usoda ni bila naklonjena tem rokopisom, prav tako (najbrž!?) tudi ne velikemu kupu rokopisov mojih radijskih iger, ki so tudi ostali v arhivu Prosvetne zveze.
Ko sem nastopil mesto programskega referenta v ljubljanski radijski postaji, sem se začel zanimati med drugim tudi za slušne igre, ki so jih oddajale inozemske, zlasti nemške in švicarske radijske postaje. Ko sem jih poslušal, sem študiral njihove posebnosti, njihov način gradnje, pa tudi bral sem o njih v nemških radijskih revijah. Slušna igra je bila tedaj novost. Prirejena mora biti tako, da poslušalec dobi plastično predstavo, kot bi
jo gledal na odru, čeprav jo le posluša. Vidni efekt je treba nadomestiti z raznimi zvočnimi efekti, ki sicer spadajo bolj v spretnost režije, a pisec jih mora poznati. Tudi besedilo mora biti skrčeno na najbolj bistvene stavke, s hitrejšim in pestrejšim razvojem dejanja, da poslušalca ne utrudi. Ko sem spoznal bistvene elemente slušne igre, sem napravil prvi poskus: napisal sem igrico s slovenskimi božičnimi običaji in verovanji v skrivnostne sile (pravljična verovanja in vraže), ki smo jo nato oddajali na božični večer 1933. V igri nastopajo kmečka družina, pastir in živina ter poosebljene naravne sile, drevesa, angelski zbor, itd. Igra je uspela in na radijsko postajo je prišlo mnogo pisemskih priznanj in izraženih želj, da bi predvajali še kaj podobnega. Ta uspeh me je opogumil, da sem takoj napisal novo, satirično slušno igro za celovečerno oddajo z naslovom Ljubljanski smučarji, ki je vzbudila še večje zanimanje. Zato sem nadaljeval s temi igrami in, uporabljajoč iste osebe, napisal s časom cel ciklus iger v raznih življenjskih situacijah z naslovom Jaka Smodlaka in njegovi. Jaka Smodlaka je ljubljanski trgovec, ki doživlja vse mogoče življenjske konflikte v družini, od svoje srečne ženitve do nesrečne ločitve, pa zopetne združitve in smrti žene; njegovo drugo, nesrečno ženitev, ki ga privede v konkurz, iz katerega ga rešijo prijatelji, do njegove smrti in prihoda na drugi svet. S temi satirami sem prikazoval oziroma bičal izrodke življenja ljubljanske malomeščanske družbe v vseh mogočih variantah. Teh iger je bilo nad dvajset. Oddajali smo jih
Obe fotografiji sta iz taborišča v Italiji.
Levo: V svoji sobi.
Spodaj: Joža Voinbergar (tretji od desne) s skupino drugih taboriščnikov.

Kratke novice
BERLIN — Kardinal Joachim Meis-ner je za neko nemško revijo dejal, da bi bilo sojenje Osami Ben Ladnu bolj koristjo kot njegova usmrtitev. Bistvo problema je namreč v tem, ali seje človeštvo dolžno zavarovati pred tistim, ki seje smrt in sovraštvo. Kardinal je tudi prepričan, da 'slani ni vera strpnosti, saj muslimani pozi-Vajo k strpnosti samo v deželah, kjer so v Manjšini. (A ve Maria)
TORONTO — Svetovni dan mladih leta 2002 v Torontu bo največje mladinsko srečanje v kanadski zgodovini. V prvem mesecu prijav do 20. novembra je svojo Prisotnost zagotovilo že 45 tisoč mladih iz 50 držav sveta. Vlada Ontaria je že oblju-
bila svojo finančno pomoč dogodku, ki bo imel za vso državo tudi kulturne in gospodarske posledice. (Ave Maria)
SARAJEVO — Od konca vojske so v Bosni in Hercegovini iz 250 množičnih grobišč izkopali več kot 12 tisoč trupel. Največje množično grobišče so odkrili v Jakarini Kosi, kjer so v začetku oktobra 2001 izkopali 372 trupel. V vojski 1992 do 1995 je v Bosni in hercegovini umrlo več kot 200 tisoč ljudi,še vedno pa jih pogrešajo 20 tisoč. (Ave Maria)
LJUBLJANA — Po mnenju jezikoslovca Toporišiča je slovenščina danes zmožna obsegati (po besedotvornih načelih) okrog 250.000 besed, kar dajo uvršča med razvite svetovne jezike. (Mladika)
RIM — Za novega rektorja slovenskega papeškega zavoda v Rimu je Kongregacija za katoliško vzgojo imenovala dr. Jožka Pirca. Ljubljanski nadškof dr. Franc Rode je 28. septembra dosedanjemu rektorju protonotarju dr. Maksimilijanu Jezerniku izročil visoko papeško odlikovanje, nato pa uvedel v službo novega rektorja. (Ave Maria)
BLEJSKA DOBRAVA — V 103. letu starosti je 9. septembra na Blejski Dobravi umrl Simon Sodja-Šimen, zadnji Maistrov borec, ki se ga bodo Jeseničani spominjali tudi kot častnega občana občine Jesenice. Rojenje bil 15. februarja 1899 na Blejski Dobravi, kjer je živel vse do svoje smrti. Na tamkajšnjem pokopališču so se od njega poslovili 12. septembra. (Ave Maria)
°sem let (s ponovitvami) v nekaj mesečih časovnih presledkih. Zanimanje za ta ciklus je bilo veliko. Ljudje na deželi s° se ob sobotnih večerih, ko je bila [^Povedana nova igra, zbrali v velikem številu pred radijskim aparatom; po-nekod cele vasi, kot so mi poročali. Do-bival sem priznanja iz vseh krajev Slovenije.
Imeli smo svojo posebno radijsko JSralsko družino, ki jo je vodil inž. Ivan engov. Osebe v ciklusu Jaka Smo-maka in njegovi so igrali vedno isti '9ralci. Glavno vlogo je igral Gnidovec, ajegovegasina pa Frane Milčinski-Ježek.
Poleg tega ciklusa, ki je gotovo na-Jvečji humoristični tekst v slovenski lite-
raturi, sem napisal še celo vrsto drugih slušnih iger resne in satirične vsebine ter več legend, basni in pravljic, na primer Sv. Trije kralji in Veronika z Malega gradu. Pri teh so sodelovali tudi nekateri glasbeniki: France Marolt je na podlagi stare koroške kolednice uglasbil pesem za Sv. Tri kralje; za Veroniko je dr. Dolinar uglasbil pesem, ki so jo pele hčerke v okviru te oddaje; dr. Šivic neko smučarsko himno.
Vse moje slušne igre je režiral inž. Pengov, ki se je v to vrsto režije popolnoma vživel in mi stalno dajal tehnične nasvete za pisanje teh iger. Bil mi je v veliko pomoč in pobudo!
Bil sem prvi pisec slovenske slušne
(radijske) igre in več let tudi edini. Povabil sem druge pisatelje (Jalna, Finžgarja), naj poskusijo s to zvrstjo igre, pa brez uspeha. Pozneje je nekaj igric napisal inž. Pengov in za njim Milčinski.
Ne vem, če so se rokopisi mojih slušnih igerohranili. Nekajjih je na srečo imel doma Niko Kuret. Ko so po vojni komunisti mojo družino vrgli iz stanovanja, se je v nekaj urah in v dežju morala preseliti v oddaljeno malo podstrešno stanovanje. Treba je bilo v prvi vrsti paziti na stvari, nujno potrebne za življenje, manj na svežnje papirja...
V	begunskih taboriščih sem pisal le črtice in krajše igrice, ki smo jih potrebovali za razne priložnosti. Za 10-letnico evharističnega kongresa sem napisal igro Dva brata, ki pa se mi je izgubila. Za marijansko proslavo v taborišču v Senegalliji sem napisal misterij za zbor in soliste Marija, pomoč kristjanov, katerega je z velikim uspehom zrežiral Niko Jeločnik. Napisal sem precej humorističnih črtic za Svobodno Slovenijo in več krajših povesti za Svet in dom.
V	Argentini (po letu 1948) sem sodeloval pri vseh slovenskih publikacijah: v časopisu Svobodna Slovenija, v njenih Koledarjih-zbornikih, v Duhovnem življenju in Slovenski besedi, v zborniku Balantičeve družine, itd. Napisal sem drami Tabor brezpravnih in Napad, dve iz trilogije naše narodne nesreče in begunstva, katerima naj bi sledila Lepa Vida. Daljši tekst so tudi moji Spomini v dveh delih: Naš križev pot in Spomini na trnjevo deželo, kjer sem popisal vso našo begunsko pot.
Martin Krpan (Levstik, Vumbergar), Slovensko gledališče v Buenos Airesu, 1967
SPOMINI

MOJ IN NAŠ BEG
iz špitalskega taborišča pred Titovo „pravico“ in pred angleškimi „zavezniki“
Prof. Božidar BAJUK
(1) Nekaj besed za uvod
V taborišču so s privoljenjem angleških taboriščnih oblasti vedno pogosteje prihajale jugoslovanske komunistične komisije in prirejale mitinge, na katerih so beguncem delale propagando za povratek v domovino. Včasih so jih propagandisti od tega ali onega navzočega tudi kaj ,,slišali" in morali požreti. Nekateri pa so se dali pregovoriti. Oblasti so začele med begunci iskati nekatere osebe. Pričele so krožiti najrazličnejše vesti in domneve. Govorilo se je o nekih listah ,,vojnih zločincev", ki naj bi morali biti izročeni jugoslovanskim oblastem. Živci so postajali vedno bolj napeti. Nekateri so kar na osebnih izkaznicah, ki so nam jih dajali ob posebnih zaslišanjih ,,Special Refugee Interrogat" (moje zaslišanje 12.IX.47, žig napol čitljiv) razbirali na zadnji strani žige, jih med sabo primerjali ter iskali,,posebne" variante, ki jih seveda ni bilo. Toda v temi je vsaka krava črna. Ugibali so pač, katere so osebe, ki so na listi.
Nekateri so že redno hodili vsako noč spat v skrivališča v taborišču. Midva z Markom (bratom inž. Markom Bajukom, op. ur.) sva imela v baraki,,za vsak slučaj" pripravljene prostore na tramih nad stropom, kamor se je s stola na mizi prišlo brez težave.
Mamica (žena ravn. Marka Bajuka, op. ur.) je spet kot zaskrbljena mati redno hodila dnevno k rani maši ob 6 zjutraj v mesto, deset minut od taborišča, v farno cerkev s prošnjo Materi božji, da vzame v varstvo nas moške in naše družine. In tu pričenja moj dnevnik.
Ponedeljek, 10.11. 47
Zjutraj okrog šestih je bilo taborišče v Špitalu blokirano. Od vseh strani so ga obkolile in zastražile angleške vojaške sile. Očividci so vedeli povedati, da so od zgornje strani, od Edlinga prišli kar preko njiv v strelcih. Na prostoru pred skavtskim domom so utaborili brezžično postajo.
Mamica je šla k rani maši v mesto kot po navadi in je ob izhodu iz taborišča videla ležečega človeka v jarku. Spremljal jo je Amon, slučajno tudi na poti v mesto.
Ko je opazila nekaj korakov dalje spet enega z orožjem, je spoznala, da se je prej zmotila, ker je prvega imela za pijanca.
Vrnila se je brž v taborišče in obvestila Marka in mene: „Boži, pohiti! Blokada! Vse polno vojaštva!" Skočil sem v hlače in tekel ven. Od kapele semkaj je že segan-jal ljudi Anglež. ,,Back to barraks!"
Torej smo notri! Iz taborišča ni bilo več mogoče. Na vratih naše barake sem dobil Marka, bledega in prepadlega. V baraki, kjer je imel skrivališče pod streho, je bilo vse zaprto; odšli so k maši in bili blokirani v kapeli.
Nad Markovim stanovanjem je bilo tudi pripravljeno skrivališče, kot sem že omenil. Silil sem očeta, naj zleze gor; pa ne in ne!,,Da bi se mi smejali, če me najdejo! Ne pojdem nikamor! Kar bo, pa bo!“
Zadnji hip sem se odločil in zlezel za Markom gor, da mu bom delal druščino. Ležala sva tik nad vrati njegovega stanovanja v naši baraki. Že so se čuli vojaški koraki po hodniku. Uredila sva si ležišče na zaprašenih deskah za dimnikom in z mrzlično živčnostjo pridrževala sapo ter poslušala. Glas po zvočnikih v taborišču: ,,Pozor, pozor! Taborišče je obkoljeno! Govori vam angleški oficir. Angleško vojno ministrstvo išče angleške begunce, črnoborzijance in neke ljudi, ki jih hoče
vojna komanda zaslišati. Bodite mirni in pomagajte." Prišla je komisija skozi barako. Očeta so najprej zamenjali z Markom. Ko so ugotovili pomoto, so ga takoj izpustili. Po Marku so povpraševali, po meni nič!
Oddahnil sem se! A čez eno uro so prišli znova in povpraševali pri Ini (ženi inž. Marka Bajuka, op. ur.) po Marku, pri očetu (ravn. Marku Bajuku, op. ur.) in Cilki (ženi prof. Božidarja Bajuka) pa po meni. T orej, tudi jaz! T a trenutek spoznanja je bil menda najtrpkejši: torej sem tudi jaz „na listi"! Pričenja se nova doba trpljenja; ločitev od družine, beg. S filmsko naglico je šlo skozi domišljijo.
Ko so odšli, so nama skozi strop dali cigaret, kave in ,,posodo" (kam pa hočeš na stropu!?) Ležala sva na stropu od 6. zjutraj do 2. popoldne, ko so vojaški oddelki odšli.
Zvečer sva z mrakom izginila iz taborišča v mestno župnišče, kjer je bil za kaplana katehet Pavle Slapar, moj prijatelj.
Kot sem slutil in se bal: slovo od otrok je bilo silno tesno! Odhajal sem z veliko muko in jim še in še govoril. Celo ponovno sem se vrnil v sobo. Zares se v njej in v angleški coni nismo več videli. Oče je ostal doma. Tršinar je prišel za nama, trojki je bila druščina lažja. Enajst so jih ta dan odpeljali v zamreženih kamionih. Naši zavezniki!
Torek, 11.11. 47
Pri rani maši v mestu sem bil neverjetno miren. Videl sem iz zakristije mamico v klopi in bil sem prepričan: vse je v redu. A po maši je vsa trepetala in mi šepetala: „Bog ne daj domov!" Opolnoči so bili spet v baraki in zahtevali naju oba. Morala sva biti izdana, da sva popoldne bila še doma v baraki. Na vsak način so hoteli iz najinih žena izsiliti to priznanje. Pred preiskavo v najinih sobah so se pa sumljivo dolgo mudili pri dveh sosedah v naši baraki. Zakaj? Čemu? Pri Ini je vojaški organ zahteval, da bo morala ona z njim.,,Spravite skupaj svoje stvari! Pojdite z nami!" „ Ne pojdem nikamor; imam čisto majhnega otroka!" Pri teh besedah je ,Junak" pograbil za pištolo. Napovedal se je, da pride po Marka drugi dan opoldne. Na Inino vprašanje, zakaj naju zahtevajo, ko nisva nič storila, je rezko odvrnil: ,,Že dobro veste, kaj sta v Jugoslaviji počela!" Pri Cilki je zahteval priznanje, da sva bila zvečer še doma.
Na njeno tajitev je zatulil vanjo:,, Lažete! Zakaj ni ostal tu doma, če je nedolžen? j Nima nič okoli iskati; doma mora biti in za

otroke skrbeti."
Tudi njej je grozil, da pojde z njim in ko Se je upirala in ugovarjala, je potegnil Pištolo ter z naperjeno iskal mene po koteh. Markec (sin, op. ur.) je nervozen sedel v postelji.
Za opoldne je naročil, da ga počakam doma. Ko je sedaj po maši mamica ugibata. kaj naj ukrenejo, sem jo pregovoril, da Pojdejo vse tri žene dopoldne k taboriščnemu komandantu in mu vse povedo ter razlože, kar se je dogodilo. S seboj naj morda vzamejo še Markca, da do otrok izpričal surov nastop ponoči.
Popoldne je prišel k nama oče v skrivališče, v majhno sobico v župnijskem Podstrešju s sporočilom o uspehu avdien-Ce Pri taboriščnem direktorju. Komandant ie bil ob obisku žensk vidno presenečen in si vse zapisoval. Posebej mu je sapo ZaPrlo, ko mu je Ina dejala: ,,Po njegovem vedenju bi sklepala, da ta človek ni bil Anglež, ampak preoblečen partizan." Obljubil jim je vso svojo zaščito in pomoč. Pridržal je ženske še opoldne pri sebi v Pričakovanju, če bi vojni organi res ponovno prišli po naju. A ni bilo nikogar.
Sreda, 12.11. 47
Zvedela sva za akcijo za najin pobeg.
Živci so seveda delovali s podvojeno silo. Tudi k rani maši nisva več upala. Ostala sva v skrivališču.
Vse tri ženske so bile dopoldne pozvane v pisarno h komandantu taborišča. S strahom so opazile, da je bil poleg komandanta in VVellfare Officerja Miss Maredith Pamela tudi oficir, ki je prejšnjo noč grozil.
Stopil je k njim in se jim za svoj nastop opravičil z zagotovilom, da se ga ni treba več bati, če bi morda še prišel. Prišepnil pa jim je nasvet, naj zginejo v ameriško cono. „Toda jaz vam nisem nič rekel!"
Mamica je zatarnala, kako naj neki to store, same ženske z malimi otročiči. Družina je razbita: dve ženi sta zgubili moža, otroci očeta, ona, mati, oba sinova; in v teh razmerah!?
Komandant taborišča je do solz ganjen pripomnil: ,,Jaz bi šel takoj peš."
Opoldne je komandant po taboriščnih zvočnikih proglasil listo tistih, ki morajo do ponedeljka zapustiti s svojimi družinami taborišče. Med njimi je bil tudi naš oče! Strašno! V prsih mi je bilo, kakor da me hoče zadušiti, v glavi se mi je temnilo, na sencih mi je razbijalo.
Doma ta zbeganost z ženskami in
otročiči! Midva pa tu kot v ječi, sama čakava na pobeg!
Četrtek, 13. 11.47
Naj tu še dodatno omenim, daje komandant bil zares na naši strani. Ko so nam sedmim profesorjem begunske gimnazije prepovedali nadaljnje poučevanje, je on sam svetoval očetu, da naj skrivaj poučujemo do konca šolskega leta, da fantje ne izgube leta. Tako se je dogajalo, da sem vsako uro imel grščino in latinščino v drugi baraki in večkrat je ob koncu ure, ko je klicala sirena h kuhinjskemu kotlu, potrkalo na vrata: ,,Gospod profesor, počakajte! Military Police je v taborišču!" Vozili so se lenobno z nogami stegnjenimi na sprednjih robovih voza ter neumno ogledovali okoli. Ko je nevarnost minila, je spet potrkalo in prišli smo na dan h kuhinji s svojimi pločevinastimi konzervnimi posodicami. Dobra kuharica nam je postregla z dvema porcijama, ki jih je imela skrite za nas pod mizo.
Četrtek je bil tedaj dan mučnega in napetega pričakovanja. Živci so strašno delali! Spanja ni hotelo biti! Apetita nobenega; kar so nama prinašali od doma, sva komaj pokušala. V tolažbo je prihajal Pa-
Slovenska begunska gimnazija v Špitalu v času, ko so angleške vojaške oblasti hotele izročiti ravnatelja Marka Bajuka jugoslovanskim revolucionarjem. Prazen stol v prvi vrsti priča o tem..
W Avisžttrett
dr. Hubert POŽARNIK
Me slišita?
Veliko otrok pravi, da se o svojih problemih ne morejo pogovoriti s starši, pa čeprav bi to želeli. Na drugi strani pa se pritožujejo tudi ti. Radi bi, da jim otroci zaupajo svoje stiske in težave ter sprejmejo njihove nasvete, a nekako ne pride in ne pride do tvornega pogovora z njimi.
Na vprašanje, zakaj je tako, imajo psihologi nekaj odgovorov. Med najvažnejša spoznanja nedvomno sodi ugotovitev, da starši ne znamo poslušati svojih otrok. Zato svetujejo staršem, naj se naučijo posebne, tako imenovane aktivne metode poslušanja. Prednosti te metode so:
1.	Otrokom pomaga brez strahu in sramu čutiti in govoriti o čustvih, ki jih prevevajo.
2.	Poglablja odnose med njimi in starši, saj daje otrokom občutek, da jih ti resnično poslušajo, jemljejo resno in jih skušajo razumeti, zaradi česar se odzivajo s hva-
vle Slapar (profesor, duhovnik, gimnazijski katehet v Ljubljani). Minute so se vlekle v brezupno večnost.
Opoldne je prišel oče s pomirjevalno vestjo, da mora iz taborišča le on osebno, družina sme ostati. Strašno se mi je smilil pod težo tega strašnega ponižanja in trpljenja. Za naju pa še ni nič odločenega. Slutil sem: jutrišnji dan, ko je petek, naj bo še v dober namen po Božji previdnosti.
V grobih obrisih pa sva vendarle že zvedela, da se pripravlja najin pobeg po najkrajši in najvarnejši poti s tursko železnico. Torej čakaj! Potrpi! Vse pride pravočasno, čim bo vse pripravljeno in urejeno. Navezovali smo pa zveze na več strani in računali z različnimi možnostmi. Eno je bilo seveda neizogibno: ven iz angleške cone in proč od svojih! V ameriško cono! In kdaj in kje spet snidenje z družinami?! Kaj prinese bodočnost! In emigracija!? Kaj bo z družinami brez naju v angleških krempljih!? Parola je bila: v ameriško cono, od tam pa v Nemčijo pod Berchtesgad-nom, v Munchen in s ponarejenimi papirji preko luže.
Prihodnjič dalje
ležnostjo in vedno večjim zaupanjem.
3.	Omogoča staršem, da se v otroka vživijo in ga bolje razumejo, s čimer se veča tudi njihova pripravljenost, stati mu ob strani.
4.	Spodbuja otroka k boljšemu razumevanju njegovih problemov.
5.	Vpliva na otroke, da so bolj pripravljeni poslušati mnenje staršev.
KAJ JE ZNAČILNO ZA AKTIVNO POSLUŠANJE?
V prvi vrsti to ni preprosta tehnika, ki jo vzamemo iz svoje,,škatle za orodje" le takrat, ko imaotrok resne probleme. Da bi ji bili kos in da bi učinkovala, moramo biti sami zrele osebnosti in imeti pravilna stališča do otroka ter njegovega odraščanja. Sicer bo naš pogovor z njim nekako prisiljen, nepristen, neživljenjski, poln nesporazumov, zaradi česar bo otrok sklepal, da nam v resnici ni veliko do njega, ampak ga skušamo le izprašati, nadzorovati in mu,,soliti pamet". Kaj potemtakem zahteva aktivno poslušanje od nas?
1.	Iskreno si moramo želeti, da slišimo, kar nam ima otrok povedati. Pogoj, da bi to zmogli, je, da nismo preplavljeni s svojimi lastnimi nerešenimi problemi. Poleg tega si moramo vzeti dovolj časa za poslušanje. Če ga nimamo, je bolje, da otroku to iskreno in z obžalovanjem povemo in pogovora sploh ne začnemo. Nič ni namreč slabšega, kot če smo med pogovorom nestrpni in ga skušamo čim prej prekiniti oziroma pripeljati h koncu.
2.	Voljni moramo biti tisti hip pomagati otroku pri reševanju njegovih problemov, če nas za to zaprosi.
3.	Sprejeti moramo otrokova čustva, na primer občutke manjvrednosti, jeze užaljenosti, razne želje, bojazni, dvome, ljubezni, sovraštva, in sicer neglede nato,
kaj mi mislimo o njihovi upravičenosti. To bomo zmogli, če se bomo zares vživeli v njegov svet.
4.	Imeti moramo globoko zaupanje v sposobnost otroka, da bo zmogel oceniti, obvladati in predelati svoja čustva ter najti rešitev svojih problemov.
5.	Zavedati se moramo, da se otrok osebnostno in čustveno še razvija in zori. Zato je marsikaj, kar nas morda ta hip pri njem moti, le prehodno in začasno.
6.	Pogovarjati se moramo o prav vseh zadevah, o katerih želi govoriti z nami.
7.	Izogibajmo se temu, da bi čutili vse otrokove probleme, na primer z vrstniki ali učitelji, kot svoje. Otroci tega ne marajo, ker vidijo vtem zanikanje svoje enkrat-nosti in osebnosti. Poleg tega bomo tako bolj nepristranski in jim bomo laže pravilno svetovali.
8.	Ne skušajmo rešiti otrokovih problemov namesto njega. Bolje je, če mu skušamo pomagati tako, da sam najde rešitev zanje in jo tudi izpelje.
9.	Aktivno poslušanje nam mora priti v navado in postati naš način pogovarjanja z otrokom. Z njim je treba pričeti čimbolj zgodaj. Ko otrok ugotovi, da se z nami ne more pogovarjati, ga bomo navadno le težko pripravili do tega.
OVIRE ZA ISKRENOST
Psihologi vedo našteti tudi nekaj napak, ki jih delamo v pogovoru z otroki. Te so:
Najpogostejša in najhujša napaka je, da se v pogovoru z otrokom ne vzdržimo kritiziranja, obsojanja, zgražanja, opominjanja, omalovaževanja problemov, ocenjevanja, groženj, posmehovanja in cenenega moraliziranja. Tudi to, da pogovor stalno prekinjamo z opazkami, je velika napaka.
Druga napaka je, da skušamo pripraviti otroka do tega, da bo mislil, čutil in ravnal tako, kot je po našem edino prav.
Tretja napaka je, da se skušamo pogovoriti z otrokom ob nepravem času. Otrok ni vedno pripravljen govoriti o svojih problemih. Zato ga ne smemo siliti, ampak rajši počakajmo. Nič ni narobe, če mu rečemo, da bi se radi pogovorili o njem, o njegovem življenju in problemih, če to želi in ko bo to želel.
Otroku ne smemo nikoli dati občutka, da je z njim kaj narobe, da je izključno sam kriv za svoje probleme, da nihče drug nimatakih problemov kot on ali da jih vsi drugi zmorejo rešiti brez težav.
Starši, ki sami ne živimo tako, kot svetujemo otroku, ne smemo računati, da nam bo zaupal.

KRSTI, POROKE IN SMRTI
v Argentini leta 2001
KRSTI
Nikolaj Kastelic-Tomazin, Janez Valentin Rode-Duran, Sofija Bajda-Bajuk, Luka Aleksander Avguštin-Sparhakl, Ta-beiKržišnik-Modic, Marjana Medic-Petelin, Natalia SofiaSmole-^oželnik, Natalia Lo Faro-Miklič, Damijan Aleksander Malo-^rh-Verbic, Milena Aleksandra Llallire Luro-Hočevar, Tatjana Erjavec-Urbančič, Maksimilijan VladimirŽnidaršič-Pregelj, Mak-similijan Franc Rozman-Mugerli, Pavlinka Viktorija Voršič-erez Lera, Camila Rant-Cattaruzzi, Andrej Fekonja-Levstik, r'na Podržaj-Hribar, Diana Camila Rezelj-Rovan, Clara Maria Mazieres-Poznič, Tomas Franco Marinucci-Lukančič, IgorZu-Panc-Petek, Matjaž Godec-Avguštin, Friderik Matija Kinkel-“lanc, Kristjan Matija Pregelj-Kociman, Erika Čeč-Zurc, Mar-'na Pavla Filipič-Zupanc, Ariadna Lucia Capuani-Lampret, ^aši Selan-Smole, Viktorija Cecilija Burja-Grbec, Aleksij Peter ^ociman-Dolenc, Nikolaj Aleksander Leber-Verbic, Matej Markež-Ambrosetti, Alenka Modic-Golob, Damian Miklavc-erreyra, Martin Miklič-Podržaj, Fiona Beltram-Petkovšek, ndrej Trontelj-Slak (Slov.), Sebastjan Andrej Maringolo-^oljevšček, Matej Aleksander Kavčič-Miklavc, Kamila Ale-sandra Taboada-Grilj, Jože Ivan Rezelj-Albreht. (42 otrok)
POROKE
. Marko Pugelj in Liliana Lacontra, Tomaž Amon in Patricia Palos, Damian Fondevila in Lučka Makovec, Dano Muscare-
0	'n Aleksandra Lazar, Aleksander Barle in Goljevšček Miri-■fH1’ Albin Vladimir Magister in Andreja Viviana Zupanc, Miha
ndrejak in Mariana Distefano, Marcelo Juan Bezlaj in Laura artinez, Boris Mežnar in Eriča Cornelio, Ivan Kočar in Marija rnsek, Adrian Omar Disabato in Ana Marija Vidmar, Marko anez Hladnik in Maria Laura Fernandez Berardi, Marcel ^°dnik in Saši Jelenc, Vinko Bavec in Lucia Flores, Sergio enti in Marija Kočar, Lojze Lavrič in Gabriela Beatriz Faccaro, ndrej Močnik in Irena Risner, Jose Maria Spineta in Kristina Vikt^3 '~azar’ Marcelo Klavdij Brula in Marta Pavlina Selan, ' tor Martin Pugelj in Amina Elena Miengochea, Gustavo V,aaddi 'n Adriana Možina, Adrian Tripoli in Marta Bajuk,
1	®dirr|ir Andrej Žumer in Eliana Paola Granizo, Jože Zupančič
ndreaSusana Ricci, Albert Medicin Irena Lucija Javoršek, k- rked° Bretembucher in Ivana Škulj, Jure Javoršek in Barbara Kobl- (27 parov)
SMRTI
har^cf6 ®kerbec (71) delegat SDP, Zofka Peralta, roj. Stre-Jelp ^at'lde Petrena (82), Ani Štajdohar (68), Janez roi 6t^86^' JožeOnuk (86), Mario Šonc (58), Filomena Jesih, Loq C,ncer (78), Anton-Zvone Beltram (81), Pavla Juhant, roj. (7g>ar Stanko Babnik (79), Mira Zupanc, roj. Zablatnik ’ ar'ja-Mici Pavli (79), Marija Krvina (78), Ema Brejc, roj.
B*uhovi^> i •	•	_______________________
Kessler (93), Tončka Zajec (92), Zvonko Ravnik, Janez Malenšek (81) duhovnik, Iva Vivod, roj. Pregelj (91), Angela Gorenšek, roj. Ravnikar (91), Irina Kocmur (9 mesecev), Valentin Fatur (74), Cvetka Bidovec, roj. Božnar (66), Sonja Logar, roj. Klemenčič (73), Amalija Vilfan, roj. Reberščak (74), Rozalija (Zalka) Peršuh, roj. Pritekel (77), Janez Jakoš (76), Tone Jenko, Jože Repar (86), Miha Benedičič (89), Nuša Jakulin, roj. Stupica (78), Mateja Černič, roj. Marinček (56), Anica Buda, roj. Cotič (88), Janez Kocijančič (79), Marija Fradl, roj. Horvat (90), Rezka Zajc, roj. Jemec (74), Kristina Danijelčič
(87)	, Marija Mali, roj. Poljanšek (84), Avgust Tekavec (82), Frančiška Grbec, roj. Lavrič (85), Franc Rozman (77), Franc Hrastnik (76), Jože Modic (72), Celestina Osič, roj. Kraljič (92), Franc Žnidaršič (80), Jože-lztok Skele (78), Jože Burja (88), Natalija Žbogar, roj. Goljevšček (78), Andrej Rožič (92), Anton Strehar (81), Alojzij Vodopivec, Angel Anton Bolcich (91), Zora Ojo, roj. Pipan (94), Olga Leban, Vera Holosan, roj. Učakar (84), Andrej Možina (45), Frančiška Gabrenja (92), Blaž Razinger (79), Matilda Furlan, roj. Božič (90), Štefanija Marušič
(88)	, Julka Bavec, roj. Grabnar, Ivan Caserman SJ (95), duhovnik. (62 oseb)
Op.: Med umrlimi so omenjeni tudi predvojni naseljenci.
Škof Rožman na dan posvečenja enajstih bogoslovcev v cerkvi Marije Pomočnice v Ramos Mejiji, 13. januarja 1952.

Duhovno življenje
je objavilo
PRED 60 LETI (1942)
FEBRUAR — MAREC
BLAGOSLOV SPOMENIKA
Poročilo č. g. Janeza Hladnika: ,,V Puente del Inča se je 8. februarja vršil slovesen blagoslov spomenika rajnemu gospodu Jožetu Kastelicu. Dopoldne je bila sv. maša, popoldne pa blagoslov spomenika, ki bo skozi stoletja znanil potnikom o zgodbi našega rojaka, častitega g. Jožeta.
Neverjetnega delaje dala plošča. Naš rojak g. arhitekt Viktor Sulčič je imel najprej nadležnega opravka z načrtom spomenika; še več dela pa mu je dala ureditev napisa. Njegova zamisel so črke in njih razporedba. Obenem, ko rojaku čestitamo k tako lepo izvršenemu delu, se mu patudi zahvalimo zapjegovo ljubeznivost, ker je vse delo opravil brezplačno.
Tudi Mesarsko delo je izvršil naš rojak. Izredno se je potrudil g. Justo Marušič in njegova natančna roka je izdelalaspomin, M bo ostal v čast našemu imenu in trajen spomin. Ploščaje iz trdega črnega brazilskega granita. Gradbo spomenika je prevzelo podjetje Forn. Tudi tej tvrdki smo dolžni zahvalo in še prav posebno. Vsa dela postavitve spomenika iz delanega granita so izvršili zastonj.
Končni obračun bomo podali, kadar bo vse izvršeno. Vemo pa že sedaj z gotovostjo, da bo iz nabranega sklada nekaj preostalo za druge velike namene."
V VEDNOST ROJAKOM V CORDOBI IN MENDOZI
G. kaplan Hladnik bo obiskal po možnosti rojake v Rio Cuarto, San Rafael in v Mendozi. Odpotuje 9. februarja iz Puente del Inča v Čile in se bo oglasil v Santiagu, Talci in v Concepcion. Vrne se 15. februarja, ko bo maša na Patemalu, molitve pa na Avellanedi.
CERKEV SVETE NEŽE
,,Bližnjim sosedom bo že znano, daje cerkev sv. Neže na Avalosu dobila precej
drugačno obliko. Bila je znatno povečana in dobila j e tudi lično pročelje.
Ker je ta cerkev v tesnem stiku s slovensko kolonijo v Buenos Airesu, kije tamkaj imela najprej svojo redno službo božjo in je tam dolgo časa tudi stanoval njen prvi kaplan rajni g. Kastelic; ker je tamkaj bilo sklenjenih nekaj stotin slovenskih porok in izvršenih še mnogo več krstov; ker so tamkaj duhovniki vedno bili in so naši najboljši prijatelji: zato je primemo, da tudi mi skupno proslavimo ta dogodek.
Povabljeni ste, da se v velikem številu udeležite svete maše v tej cerkvi na Avalos 250, ki se bo z vso slovesnostjo vršila 1. marca ob 10. uri.
Istotam se vrše tudi popoldanske molitve ob 16.30, nakar ste povabljeni vsi rojaki v šolo, kjer bo slovesno otvorjena slovenska javna knjižnica."
SLOVENSKA JAVNA KNJIŽNICA
,,Od rajnega g. Kastelica imamo lep spomin med nami. Zbral je namreč lepo knjižnico, katero j e nato odkupil g. Hladnik in jo daje sedaj na javno uporabo.
Knjižnica bo poslovala v naši pater-nalski šoli (Paz Soldan 4924) in bo odprta v nedeljah od 15. do 16. ure in po končanih molitvah od 18. do 19. ure. Vodijo jo šolske sestre. Knjig je čez 600 in so mnoga dragocena dela. Najprej imajo pravico do njene uporabe člani bratovščine Živega rožnega venca. Dragi bodo morali dati poleg svojega imena tudi enega poroka, da bo tako odstranjena nevarnost, da se knjige izgube. Nikomur se ne bo posodila nova knjiga, dokler ne bo prejšpje vrnil. Odškodnina za knjigo bo 10 centavov za 1 teden, za knjige debelejše od 300 strani pa 20 centavov. Vsak bralec bo moral imeti vložen 1 peso kavcije. Podroben poslovnik bo na razpolago v knjižnici.
Slovesna otvoritev knjižnice bo 1. marca po končanih molitvah, ki se bodo vršile v cerkvi sv. Neže na Avalos 250."
NOVA KNJIŽNICA IN ŠE KAJ
,,Prvega marca nas je iznenadil pri-
hod Davida Doktoriča, slovenskega dušnega pastirja iz Urugvaja, kije prihitel med nas in prevzel svečanosti ob priliki slave povečane cerkve sv. Neže in otvoritve naše knjižnice. Pri mašnem nagovoru je rekel med drugim: ‘Imeli smo velike može, ki so naš narod oblikovali. Slomšek, Jeglič, Krek, Sedej, to so bili velikani, ki so dvignili naš narod inče bi jih bili mi vredni, bi se gotovo ne zgodilo to, kar se je. Saj naša tukajšnja kolonija glasno priča, koliko smo vredni: Kje so tisti verni sinovi in hčere, ki jih je desettisoče tukaj, pa jih komaj kaka peščica še pride v cerkev? In v sedapjem času, ko domovina naša krvavi iz tisoč ran in narod trpi nepopisne boli, je tako malo tistih, ki v dejanju kaj storijo za olajšanje bede sobratom, polna pa so plesišča tistih, ki se zabavajo, med tem ko toliki drugi mrjo v bedi in na vojnih poljanah...’"
Isti dan je minilo ravno šest let, odkar je prišel v Argentino izseljenski duhovnik Janez Hladnik. Pred zbranimi je spomnil na ta dogodek in z obžalovanjem priznal, da se ne more ponašati z nikakim uspehom svojega šestletnega dela, kajti ta mala peščica rojakov, ki se je prav ta dan zbrala, je slaba pohvala njegovega dela.
BRATOVŠČINA ŽIVEGA ROŽNEGA VENCA
„Vendarle smo prišli do tega, daje bil 1. marca izvoljen odbor obnovljeni bratovščini. Predsednik je Stanislav Troha, tajnica Marija Grežer, blagajničarka Katarina Cotič, knjižničar Bojan Čebron, odbornici Vida Kjuder in Pepca Furlan-Duhovni vodja je g. Janez Hladnik.
N a Avellanedi pa tvorij o odbor Franc Bojnec, Marija Horvat, Veronika Nemeš in Ana Šeruga. Ta odbor je bil izbran 15. marca."
... PRED 50 LETI (1952)
FEBRUAR
3: Zaključil je novomašne slovesnosti Milan Povše iz Novega mesta. Fara v Floridi, Kjer kaplanuje Albin Avguštin, mu je priredila lepo slavje. Pridigal je Jože Jurak, navzoč je bil škof Rožman, obdan s številnimi duhovniki. Župnišče Z dvoriščem je bilo polno svatov, narodnih noš in pevcev SPZ Gallusa, ki je ob tej priložnosti prvič pel Perosijevo mašo.
7: V spremstvu Antona Oreharja je škof Rožman odšel z letalom v Men-dozo. Med potjo so ga na letališču v

pordobi pozdravili zastopniki tamkajšnjih Slovencev na čelu z duhovniki dr.
Rudolfom Hanželičem, prof. Francem Le-vstekom in novomašnikom Jožetom Kunčičem. Ob prihodu v Mendozo so ga Pozdravili zastopniki Društva Slovencev Hirschegger, Majeršič, Ovčjak in drugi, dušni pastir Janez Malenšek pa je bil bolan. V dneh do nedelje je obiskoval družine in sprejel posameznike.
10: Prevzvišeni je v spremstvu bogoslovca Jožeta Škerbca imel dopoldne mašo Za Slovence, med katero je podelil 15 otrokom sv. birmo. Popoldne, po litani-jah pri marianistih, je bila akademija v dvorani.
11: Škofje obiskal še nekaj družin,
•jno blagoslovil nove domove, obiskal bolnike, nato pa je odšel z omnibusom v San Luis, kjer so ga že pričakovali slo-Venski duhovniki. Še isti večer se je popravil z domačim škofom, drugi dan pa Več z njim govoril. Zahvalil se mu je za dosedanje gostoljubje semenišču.
13: Škof Rožman je imel zjutraj za lQjake sv. mašo, popoldne pa je odletel 2 avionom nazaj v Buenos Aires.
16: Z Antonom Oreharjem sta odšla Pa dušnopastirski obisk k rojakom v ^°sario. Prvi so ga pozdravili že na Plezniški postaji, nato pa je bil gost v Prijaznem Berlotovem domu. Proti veče-P je obiskal provincialno hišo slovens-*b šolskih sester in si ogledal nekaj znamenitosti mesta.
17: V nedeljo zjutraj seje zbrala veli-a skupina rosarijskih Slovencev, opra-]a spoved, prisostvovala škofovi maši *P Pristopila k obhajilu. Potem so se fotografirali in pokramljali s škofom Rožma-Pom.
18: V ponedeljek sta se škof Rožman P spremljevalec Anton Orehar vrnila v uenos Aires.
Za pustne dni so imeli slovenski fan-le in dekleta duhovne vaje. Fante, ki t' 'P;Prišlo nad stoje vodil dr. Žakelj, pa l(u škof Rožmanjimje govoril; deklet se e zbralo 140, vodil jih je dr. Alojzij Odar.
Istočasno so bile duhovne vaje v ^ PPd°zi. Dekletom (7) je govoril Stan-
Kavalar, kije nastavljen kot župnik v a oiriavSan Luisu, fantom (9) in možem > Pa dr. Rudolf Hanželič iz Cordobe.
MAREC
Ud n	dr. Gregorij Rožman se je
n n seJe Odbora za semenišče,
'o Pa še sestanka SKAS-a.
Ver , ^^IPdpji dan je obiskal slovensko c| S ° skupnost v San Martinu, kjer je pjr?Va' sv- mašo. Nato se je udeležil
c'eve proslave naBelgrano, katero je
pripravila Slovenska misijonska zveza in kjer je tudi govoril. Proslava seje vršila ob 100-letnici prihoda misijonarja Pirca v Minnesoto, ZDA, leta 1852. Poleg škofa dr. Gregorija Rožmanaje govoril tudi dr. Franc Jaklič, bile so še recitacije in petje SPZ Gallus. Zatem je škof odšel v Moron na ogled Slovenske pristave in bil navzoč na izredni seji Društva Slovencev.
5: V slovenskem semenišču v Adro-gue so gojenci, njihovi domači in drugi gosti škofu pripravili godovanje in slovo. Obljubil jim je, da bo v ZDA še naprej prosil in zbiral sredstva za vzdrževanje, katerim se bodo pridružili prispevki iz Argentine, da bo ustanova mogla živeti.
9: V nedeljo, dan pred odhodom, je škof Rožman obiskal več skupin rojakov. Zjutraj je imel mašo in pridigo v Lanusu, kjer si je ogledal slovensko naselbino. Isti dan popoldne je šel k fantom na sestanek SFZ. Nato je bila v župni cerkvi v Ramos Mejiji slovenska sveta birma, kjer je podelil zakrament 92 otrokom ter vsem dal blagoslov z Najsvetejšim. Po tem je škof odšel na obisk družin.
10: Škof Rožman je odšel nazaj v ZDA. Na letališču so se poslovili od njega novi rektor slovenskega semenišča dr. Franc Gnidovec z bogoslovci in profesorji, predsednik odbora za semenišče France Kremžar, glavni dušni pastir za Slovence v Argentini Anton Orehar z drugimi duhovniki, predsednik Društva Slovencev Miloš Stare z odborniki itd.
Škof Rožman je razrešil dr. Alojzija Odarja službe rektorja semenišča, ostal pa je dekan teološke fakultete, dočim je nov rektor semenišča in Apostolske šole za gimnazijce postal dr. Franc Gnidovec, kateremu bo pri vzgoji najmlajših pomagal Lojze Kukoviča.
Semeniška kapela je dobila novo podobo Marije Pomagaj, delo slikarja Marjana Koritnika, katero j e Prevzvišeni tudi kronal; to je bila prva kronana Brezjanska Marija v Argentini. Škof Rožman je dosti časa posvetil slovenskim duhovnikom, bil z njimi dvakrat na skupnem mesečnem sestanku, jim govoril ter tudi zasebno mogel govoriti z vsakim. Obiskal je cerkvene predstavnike v Argentini. Vsi so ga prijazno sprejeli, občudovali življenje in delo Slovencev, ter obljubili svojo pomoč, za katero se jim je za nazaj zahvalil, v naprej pa priporočil.
23: Materinsko proslavo na Bel-grano so pripravili fantje in dekleta iz mladinskih organizacij. Po litanijah v cerkvi, je bila v dvorani akademija s sodelovanjem naj mlajših.
Kratke novice
LJUBLJ ANA—Ob svetovnem dnevu boja proti aidsu so ugotovili, da v Sloveniji živi najmanj 105 oseb, okuženih z virusom HIV, od tega je 26 bolnikov z aidsom. Leta 2001 je umrlo 8 bolnikov, na novo pa je prijavljenih 13 primerov okužb s Hiv. Številke iz minulih let se torej bistveni niso spremenile. (Ave Maria)
VATIKAN — Papež Janez Pavel II. je v nedeljo, 4. novembra 2001, med osmimi blaženimi razglasil tudi slovaškega škofa Pavla Gojdiča in češkega redovnika Metodeja Trčka. Oba sta umrla kot mučenca za edinost tamkajšnje katoliške Cerkve z Rimom v zaporu, potem ko soju obtožili domnevnih zločinov proti komunistični državi. (Ave Maria)
GORICA — V Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici je bila 23. novembra 2001 slovesnost ob 150-letnici Mohorjeve družbe, katere ena izmed naslednic je tudi Goriška Mohorjeva družba. Glavni govornik je bil predsednik dr. Oskar Simčič, govorili pa so še: dr. Jože Markuža, prof. Marija Kacin, Jurij Paljk, Sonja Marija Maraž in Irena Bednarich. Slovesnosti so se udeležili tudi: goriški nadškofmsgr. Dino De Antoni, slovenski senator v Rimu Miloš Budin, goriški župan Gaetano Valenti in državni sekretar v zunanjem ministrstvu Slovenije Zorko Pelikan. (Ave Maria)
VATIKAN — Z dekretom papeža Janeza Pavla II. je bil 24. novembra 2001 njegov državni tajnik kardinal Angelo Sodano imenovan za papeškega legata za slovesno posvetitev nove stolnice v albanskem glavnem mestu Tirani, kije bila 26. januarja 2002. (Ave Maria)
USPEŠNOST
Neki fabrikant mila je rekel duhovniku:„Krščanstvo ni doseglo nič. Čeprav se oznanja že dva tisoč let, na svetu ni nič bolje. Še zmeraj obstaja zlo in slabi ljudje.11
Duhovnik mu je pokazal dečka, ki je bil umazan od nog do glave, in rekel: „Milo ni za nobeno rabo. Še zmeraj je umazanija in umazani ljudje na svetu.11
,,Milo“, je odvrnil fabrikant, »učinkuje samo, če se ga rabi.11
„Krščanska vera tudi11, mu je odgovoril cerkveni mož.
o ©b&la araa *
P. Ivan Caserman, D.J.
P. Caserman je bil rojen 13. aprila 1906 na Vrhniki, končal klasično gimnazijo v Škofovih zavodih v Št. Vidu nad Ljubljano, bogoslovno fakulteto pa kot teolog ljubljanskega semenišča. Leta 1931 gaje škof dr. Gregorij Rožman v ljubljanski stolnici posvetil v duhovnika. Prvo kaplansko mesto je imel v lepi gorenjski fari Cerklje na Gorenjskem. Ko je bil kaplan Ivan Platiša zaprt zaradi šenčurskih dogodkov, ki so nastali kot opozicija proti takratni diktatorski jugoslovanski vladi, je Caserman šel ,,na posodo1' v Komendo v pomoč ostarelemu župniku Janezu Zabukovcu. Iz Cerkelj je šel za kaplana v Kamnik k dekanu Mateja Riharju in od tam tik pred vojno v Ljubljano k Sv. Jakobu, kjer je bil župnik Janko Barle. Po njegovi smrti je bil do imenovanja novega župnika dr. Janka Arnejca župni upravitelj.
Že v dijaških letih se je zanimal za leposlovje ter mladinsko križarsko gibanje, zlasti na liturgičnem področju. V Ljubljani se je posvetil pastoraciji Marijine kongregacije uradnic ter bil asistent KA.
L. 1945 je odšel v begunstvo, ki ga je preživel nekaj tednov v Monigu pri Trevisu, nato v semenišču Vittorio Veneto, odkoder je odšel v dušno pastirstvo k slovenskim beguncem v taborišče Riccione. Ko so to taborišče razpustili, je prišel v taborišče v Senigalliji pri Anconi. Od tam seje odselil v Argen-
tino, kamor je prišel I. 1948. Po nekaj tednih je na prošnjo slovenskih beguncev, ki so se naselili kot skupina v Mendozi, šel k njim za dušnega pastirja. Na tem mestu je bil dve leti, potem pa se je odločil za redovniški poklic ter vstopil k jezuitom. Po končanem noviciatu je šel prek več jezuitskih samostanov v Cordobi in Mar del Plati. Vmes je bil v malem semenišču nadškofije Buenos Aires prefekt, ekonom in profesor klasičnih jezikov, v velikem semenišču pa je nekaj časa učil pastoralko. Od tod je šel v Colegio Maximo v San Miguel, kjer je deloval v pastoraciji in kot voditelj duhovnih vaj. Kot tak je večkrat vodil tudi duhovne vaje za slovenske rojake vseh stanov. Iz bližnjega San Miguela je redno hodil na duhovniške sestanke slovenskih duhovnikov in nekajkrat tudi predaval. Nato so ga predstojniki poslali v jezuitsko rezidenco v daljno in vročo Resistencio v provinci Chaco, kjer je postal kaplan v stolni župniji in kancler na škofijski kuriji. Na tem mestu je bil v odsotnosti škofa večkrat provikar škofije, ker ta ni imela generalnega vikarja.
Leta 1992 se je že zdravstveno oslabljen vrnil iz Resis-tencie v jezuitski kolegij v San Miguelu, kjer je preživel zadnja leta svojega življenja na zemlji. 26. decembra 2001, v svojem šestindevetdesetem letu pa je zaključil zemeljsko romanje in prestopil prag večnosti in se vrnil v Očetovo hišo. Naslednji dan je ob somaševanju 15 duhovnikov, med katerimi sta bila tudi njegov redovni sobrat p. dr. Alojzij Kukoviča in mons. dr. Mirko Gogala, vodil pogrebno mašo rektor Colegia Maxima. Njegovi zemeljski ostanki počivajo zdaj na pokopališču, ki ga imajo jezuiti v tem zavodu za umrle člane svojega reda. Naj pokojni slovenski duhovnik in redovnik uživa večno srečo pri Gospodu, ki ga je poklical v svojo službo. Naj bo deležen plačila, ki je namenjen zvestim delavcem v vinogradu Gospodovem!
Župnik
Albin Avguštin
Župnik Albin Avguštin je bil rojen 3. marca 1912 v Gornji vasi — Reteče pri Škofji Loki. Po maturi na Klasični gimnaziji v Ljubljani je vstopil v ljubljansko semenišče in bil 3. julija 1938 posvečen v duhovnika.
Prvo kaplansko mesto je dobil pri Sv. Križu pri Litiji (sedaj imenovana Gabrovka) in tam ostal štiri leta. V tej fari ga je doletela druga svetovna vojna, poraz Jugoslavije in italijansko-nemška okupacija. Tu se je začelo njegovo življenje begunca: za dobo dveh mesecev pred nacisti, od julija 1942 do padca berlinskega zidu pa pred komunisti.
Sv. Križ so najprej zasedli Nemci. Župnik se je umaknil pred njimi v italijansko cono. Kaplan Albin pa je kljub vsemu ostal na svojem mestu, dokler ni
opomnjen po nemškem žandar-skem oficirju še sam izginil na ..italijansko" stran. Res so ga gestapovci prišli iskat in vohunili za njim še v italijanski coni.
Ko so po dveh mesecih Nemci prepustili Sv. križ Italijanom, sta se oba vrnila v zapuščeno faro. A ne za dolgo. Nevarnost je prišla zdaj od slovenske strani — od partizanov. Ti so kljub italijanski zasedbi po svoji volji terorizirali prebivalstvo tistih krajev Dolenjske. Župnik se je umaknil, kaplan Avguštin pa je še vztrajal, dokler ni dobil škofovega sporočila, naj se umakne tudi on. V tistem času so partizani v Loškem potoku ugrabili kaplana Henrika Novaka, ga grozno mučili in umorili. Iz Šentruperta pa so ubili župnika Nahtigala in kaplana Cvara.
Kaplana Cvara so privlekli neke noči vsega umazanega pred župnišče k Sv. Križu in zahtevali od g. Avguština, da jim odpre cerkev. Tam je pod strogo partizansko kontrolo zadnjikrat maševal, g. Albin pa mu je ministriral. Ko si je slačil mašne paramente, se je spozabil in začel govoriti: ,.Vidiš, Albin, zdaj je pa takole..." T akoj so zarjuli nad nad njim in obema grozili z usmrtitvijo. Cvara so od tod odvlekli v gozd, od koder se ni več vrnil.
Da je ista usoda čakala tudi g. Albina, so partizani potrdili s tem, da so le nekaj ur po njego-
PRIVOŠČI SAMEMU SEBI
Ni dvoma, daje v temeljnem programu krščanskega življenja ljubezen do bližnjega čisto na vrhu. Toda ljubezen do bližnjega je napačno razumljena, če pri življenju in skrbi za druge pozabim na odnos do samega sebe, če zanemarim svoj jaz. Znani sv. Bernard piše v pismu prejšnjemu menihu papežu Evgenu III.: „Kakodolgo boš namenjal vsem drugim svojo pozornost, samo ne samemu sebi! Da, kdor ravna slabo s samim seboj, komu bo lahko ta dober? Misli torej na to: Privošči sebe samemu sebi.“
NE SE BATI KRISTUSOVE POTI
Vatikan — Papež Janez Pavel II. katoliške mladince svari pred napačnimi ideali, površnostjo, pretirano težnjo po karieri in neodgovorno spolnostjo. Današnji čas propagira lahek uspeh, hitro kariero, egoizem in spolnost brez zavesti odgovornosti, pravi papeZ v svoji poslanici za naslednji svetovni mladinski dan. Mnogi danes menijo, da je treba odstraniti križ, če hočemo priti do sreče. Toda to ni pot za življenje, temveč pot, ki vodi v smrt, tako Janez Pavel II. Mladi naj se ne bojijo slediti Kristusovi poti in njegovemu križu-

Vem umiku v Ljubljano — julija 1942 — pobrali farovško kuhajo Ano Komat, perico in strežbo Francko Zupan ter Mino Kožamelj, ki je čistila cerkev — Vse samske in stare čez 60 let ''jih odvedli v gozd, divje mučili 'n umorili. Prej so si pa še mora-'6 same izkopati grob.
Drugo in poslednje kaplansko mesto v Sloveniji je g. ^vguštin vršil pri sv. Pavlu na Vfhniki. Od tu je šla njegova pot 5- maja na Koroško, v Italijo in sPet nazaj v Avstrijo, kjer je ka-Pianoval med Tirolci. 1 .januarja l949 se je z drugimi begunci 0c)Peljal z vlakom iz Spittalasko-Innsbruck v Turin in Genovo, k|®r seje 17. januarja vkrcal na ameriško ladjo Holbruck in 6. ®bruarja pristal v Buenos Airesu.
V Argentini je prvih pet let kaplanoval v Floridi, kjer je vršil uušnopastirsko delo med Argen-lnci> pa tudi med slovenskimi rojaki tega kraja. Z veliko vne-I710 je zbiral Slovence iz Floride 'n okolice k sv. mašam, pouče-Val otroke v krščanskem nauku 'n _ sploh skrbel za vse ošnopastirsko delo med njimi.
. eta 1954 je na prošnjo paškega škofa Solarija odšel ka Plato, nato pa je postal uPni upravitelj v Sarandl in v anusu. Kmalu nato pa je postal 'sni kaplan zavetišča za osta-® e v San Isidru, hkrati pa tudi Povednik v velikem dijaškem Pet^ju ^ar'n sk°z' nadaljnjih
», keta 1957 je nastala nova ofija v San Isidru. Škof Agui-n® 9a je 24. oktobra 1960 ime-val za župnika zapuščene fare anta Rita (sv. Marjete Kasijs-ze{v Boulogne. G. Avguštin je v oel z vso zagnanostjo popra-šof*' 'n °k|r|avljati cerkev, graditi v P’ istočasno pa se je pos-cal poživljanju in organiziran-omega življenja. V nekaj letih D jPuPnija po njegovi zaslugi D s a na Prvo mesto v škofiji in D ® ala dekanija. Zadnja leta far' Up°k°jitvijo je zgradil vsvoji 1 v Villa Adelina tudi veliko n°v° cerkev.
Sv Pd k 1971 do 1981 je poleg t,, Je9a dela skrbel kot kurat
1981
niku. Leta 1985 — za 25-letnico njegove prisotnosti v župniji — je škof Casaretto poskrbel, daje fara obhajala najbolj slovesno ta jubilej. L. 1988 je obhajal svojo zlato mašo in sicer najprej v Tinjah na Koroškem, nato v Kartitschu na Tirolskem, v Sloveniji v rojstni vasi Reteče in v Pleterjah pri kartuzijanih. Ko se je vrnil v Argentino, pa še v svoji nekdanji fari pri Santa Riti v Boulogne.
Še iz dijaških let je rad hodil po gorah. Poznal je vrhove Kamniških planin, Karavank in Julijskih Alp. Na Triglavu je bil desetkrat! V Tirolah je dosegel glavne vrhove Karnskih Alp, bil je na Velikem Kleku (3798 m) in naGrosswenedigerju(3479m). Ko je prišel v Argentino, je že leta 1950 obiskal Bariloče. Bilje na Lopezu, Tronadorju, Cate-dralu in na Capilli, kjer je trikrat na vrhu tudi maševal.
G. Albin je do zadnjega maševal vsak dan ob osmih, pred mašo pa je sedel pred zakristijo in bil vernikom na razpolago za spoved. Tudi pred nedeljskimi mašami je vedno spovedoval, včasih dolge ure, posebno vsakega 22. v mesecu, ko je prišlo veliko častilcev sv. Rite. Vsak prvi četrtek so ga pripeljali v karapačajski Dom, da je tam spovedoval rojake, ki so prihajali k sveti uri. Do zadn-
jega je tudi na veliko soboto rojakom okraja blagoslavljal jedila. Mnogi pa g. Avguština hranijo v lepem spominu iz Počitniškega doma v Cordobi, kamor je dolga leta hodil v spremstvu msgr. dr. Mirka Gogale na počitnice.
V četrtek, 27. decembra, je g. Albin še maševal, kot vedno. A bila je to njegova zadnja maša, kajti v petek zjutraj ga ljudje že niso več pričakali. Sporočeno jim je bilo, da maše ne bo, ker je gospod bolan. Našli so ga v sobi na tleh, a še pri zavesti. Odpeljali so ga v bližnji sanatorij na pregled, kjer je potem tudi ostal interniran, da je bil pod zdravniško kontrolo. Ko ga je obiskala soseda, gospa Pirčeva s svojo hčerko, je videla, da gaje zelo mučil kašelj. Obiskali so ga tudi škof Casaretto, njegov kancler Miguel Angel D’ Annibale, obe sorodnici g. Avguština in še nekaj drugih rojakov. Popoldne so ga prepeljali v sobo za intenzivno nego, kjer se mu je stanje postopoma slabšalo vse do 1. januarja 2002, ko se je malo po drugi uri popoldne poslovil od tega sveta in dozorel za večnost.
Prepeljali so ga v cerkev sv. Rite, kjer je toliko let delal kot župnik. Rojaki in domači verniki so se vrstili ob njegovi krsti tudi ponoči in molili za pokoj njego-
ve duše. V sredo, 2. januarja, ob pol 11 je bila pogrebna sv. maša, ki jo je vodil škof Casaretto ob somaševanju sedanjega župnika ter msgr. dr. Mirka Gogale, osebnega pokojnikovega prijatelja, v prisotnosti 30 duhovnikov (med temi tudi slovenskih: župnika Matije Borštnarja, msgr. Jožeta Guština, Francija Cukja-tija in Franca Šenka) in polne cerkve vernikov. Škof Casaretto je v pridigi poudaril njegovo duhovniško pripravljenost, daje bil do zadnjega vernikom vedno na razpolago za prejem zakramentov sv. spovedi in sv. obhajila. Pogrebne slovesnosti se je udeležilo toliko naših rojakov, da so med sv. mašo lahko zapeli tudi slovensko pesem. Po maši so pogrebci spremljali njegovo krsto na duhovniško pokopališče poleg ,,Doma duhovnih vaj Mons. Aguirre" v Victo-riji. Do groba so jo nesli duhovniki med petjem pesmi ,,Ti si duhovnik na veke". Poleg drugih govornikov se je od pokojnega poslovil v imenu karapača-jskega Doma g. Ivan Žnidar, prisotni rojaki pa še s pesmijo: ,,Marija, mati moja".
Molimo, da bi Gospod žetve obudil novih duhovskih poklicev argentinski in slovenski Cerkvi, da bodo zasedli mesta duhovnikov, ki zadnje čase prehitro drug zadrugim odhajajo od nas.
(L Albin Avguštin je še lansko leto opravil obred blagoslovitve jedil na veliko soboto za rojake iz njegovega okraja.
fari,dafe
^uhov:
občinske v San Isidru. Leta se je upokojil, a ostal na
pomagal novemu župno življenje • FEBRUAR - MAREC 2002

iz naše kronike
Metka MIZERIT
50. obletnica šole Sv. Cirila in Metoda. Kar vrstijo se zlati jubileji naših šol; tokrat so praznovali v Mendozi. Rojaki so se zbrali na dvorišču Doma. Predsednica šolskega odbora Ani Štirn Arrigoni in predsednik društva Jernej Bajda sta dvignila zastavi: argentinsko in slovensko. Voditeljica šole Lenčka Božnar in podpredsednica društva Ani Grintal Hirschegger sta odkrili spominsko ploščo, delo arhitekta Božidarja Bajuka, ki jo je blagoslovil g. Jože Horn. Sledila je zahvalna sv. maša. Pri nagovoru je g. župnik Jože Horn poudaril pomen slovenske šole pri vzgoji mladine. Med sv. mašo je pel Mendoški pevski zbor. Po sv. maši so si rojaki ogledali obnovljene šolske prostore in spominske slike, razstavljene ob vhodu v dvorano. Sledila je prireditev ob sklepu šolskega leta. Učenci osnovne in srednje šole so v priredbi in režiji Lenčke Božnar predstavili Kunčičevo igro „Škratec Rogatec".
Mendoški oktet seje poklonil voditeljici šole in zapel šopek narodnih otroških pesmi. Slavnostni govor ob 50. obletnici šole je imela voditeljica Lenčka Božnar. Nakazala je na kratko zgodovino šole. Zahvalila seje Bogu za blagoslov skozi vsa ta leta in tudi, da je bilo v Mendozi vedno dovolj požrtvovalnih in idealnih rojakov, ki so bili pripravljeni zastaviti visoke cilje in za nje navdušiti mlade. Končno se je zahvalila učiteljem, katehetom in vsem, ki so sodelovali v šoli. Nato seje zahvalil tudi predsednik društva Jernej Bajda vsem, ki so se skozi petdeset let trudili, da šola praznuje zlati jubilej.
Vsem sodelujočim so podelili priznanja in prebrali čestitke, ki so jih prejeli od slovenskih ustanov in raznih osebnosti. Ob jubileju je izšel,,Glasnik", posvečen zlati obletnici šole. Za izdajo je odgovoren Miha Bajda.
V nedeljo, 18. novembra, je bilo v Slovenski hiši srečanje mladih zakoncev. Sodelovali so: g. Jože Bokalič, g. Toni Bidovec, pater dr. Alojzij Kukoviča, zakonca Stariha, Emi Urbančič Marušič, Marjana Šušterčič Rezelj, Mateja Hribar Šmalc in zakonca Lipovšek.
Duhovne vaje za dekleta so se vršile od 23. do 25. novembra. Vodil jih je pater dr. Alojzij Kukoviča. Za fante je imel
duhovne vaje g. Marjan Vidmar in sicer od 30. novembra do 2. decembra.
Slovenska — latinskoameriška trgovska zbornica je organizirala Podjetniško srečanje 2001 v petek, 23. novembra, v Slomškovem domu v mestu Ramos Mejfa. Srečanje je povezoval podpredsednik Zbornice Marjan Loboda. Predavali so veleposlanik Republike Slovenije mag. Bojan Grobovšek, predsednik Zbornice g. Herman Zupan, lic. Marko Rebozov in dr. Ricardo O. Busacca. Teme teh predavanj so bile gospodarskega značaja.
Zaključek šolskega leta v Slomškovem domu je bil v nedeljo, 25. novembra. Pri sv. maši so peli učenci Slomškove šole pod vodstvom Pavla Erjavca. Na orglah jih je spremljala ga. Anka Savelli Gaser. Po sv. maši je bil nastop učencev. Od osmošolcev sta se poslovila g. Franci Cukjati in Marjan J. Loboda. Od vodstva šole pa seje poslovila tudi ga. Saša Zupan Omahna. V imenu šole se ji je zahvalil Marjan J. Loboda, v imenu staršev pa Nežka Kastelic Ribnikar.
V nedeljo, 9. decembra, je šolske otroke Slomškovega doma obiskal sv. Miklavž.
Novega škofa patra Andreja Stanovnika so rojaki iz Slovenske vasi slovesno sprejeli v nedeljo, 2. decembra. V imenu krajevne skupnosti gaje pozdravil Vinko Glinšek. Gospod škofje daroval sv. mašo; v nagovoru seje spomnil pokojnih staršev, ki so ga vzgojili v katoliški veri, pa tudi učiteljev, ki so mu budili slovensko zavest. Lepo se je tudi zahvalil za sprejem. Ob zaključku sta ga pozdravila še Lučka Mehle v imenu slovenske mladine in dr. Andrej Fink za farno skupnost.
Skupnega kosila v Hladnikovem domu se je udeležilo lepo število rojakov, tudi predsednik krovne organizacije Zedinjena Slovenija Tone Mizerit.
Novi škof je bil posvečen v nedeljo, 16. decembra, v mestu Reconquista v provinci Santa Fe, kjer je njegova škofija.
Rozmanova šola v San Martinu je
zaključila šolsko leto v soboto, 1. decembra. Slovesnosti so se poleg šolskih otrok in učiteljstva udeležili tudi starši, stari starši terprijatelji. V zahvalo Bogu za vse prejete
dobrote v preteklem letu je župnik Franci Šenk daroval sv. mašo v kapeli Srca Jezusovega. Prireditev se je vršila v dvorani Slovenskega doma, kjer je voditeljica šole Nina Pristovnik Dfaz pozdravila vse navzoče. Nato so nastopili otroci, vsak razred , posebej. Učenci, ki so dokončali osnovno šolo, so recitirali Balantičevo pesem „V ognju groze plapolam" v spomin na osemdeseto obletnico pesnikovega rojstva. Njim v slovo je spregovorila Vera Podržaj in tudi voditeljica šole. Dobili so tudi knjigo s posvetilom, ki jim jo je izročil predsednik Doma Andrej Rezelj. V imenu sošolcev seje zahvalila Lucijana Dimnik-Predsednica odbora staršev Magdalena Belec pa seje zahvalila vsem sodelujočim, posebno še učiteljem, ki so skozi leto poučevali otroke.
Grdi raček na odru v Slomškovem domu. V nedeljo, 2. decembra, so otroci Slomškove šole, ki jo vodi ga. Saša Zupan Omahna, igrali igro „Grdi raček" pod spret-nim vodstvom režiserke Andrejke Vont-bergar Štrfiček. Pri tem velikem delu so ji pomagale Marjana Šušteršič Rezelj, Aleksandra Omahna in Pavlinka Vombergar. Znana j e igra o račku, ki ga tovariši njegovega gnezda ne marajo, ker je drugačen, pa se končno po mnogih doživljajih in trpljenju razvije v čudovitega laboda. Pravljično igro so popestrili plesi, ki jih je pripravila Gabrijela Malovrh in korakanje Pavlinka Vombergar. Za glasbeno opremo . zgodbe so se potrudili Pavel Erjavec, Ivan Hrovat, Marko Štrubelj in Martin Dobovšek. Obleke in maske, ki so nas popeljale v čarobni svet pravljice, so pripravile Tonči Koželnik Malalan, Mateja Hribar, Olga Pregelj Mehle in mamice šolskih otrok. Čudovito sceno si je zamislila Sonja Zorko Snoj, izdelali pa so j° 1 Stane Snoj, Andrejka Dolinar Hrovat, Miha Ribnikar, Narte Kinkelj, Jože Oblak, Jaka Kocmur, Oskar Pregelj in skupina staršev-Koordiniral je Marjan J. Loboda. Za luči in zvok sta poskrbela Dani Cestnik in Matjaž Ribnikar. Besedilo pesmi je pripravila Marjana Šušteršič Rezelj; pri prevodih je sodeloval Jure Vombergar. Šepetalki sta bili Tatjana Javoršek in Erika Ribnikar-Lične programe je oblikovala Rozka Snoj- ,
Prvo sv. obhajilo slovenskih otrok je
bilo na praznik Brezmadežne, 8. decembra, v slovenski cerkvi Marije Pomagaj-Letos je prvič prejelo Jezusa v svoje srce 31 otrok. Slovesnosti seje udeležilo veliko število staršev in sorodnikov prvoobha-jancev. Maševal je pater dr. Alojzij Kuko-vica, ki je otrokom razložil veličino dogo' | dka. Pri sv. maši so peli otroci Slomškove

šole pod vodstvom Pavla Erjavca. Prvo-°bhajanci so bili po sveti maši povabljeni na skupni zajtrk. Dobili so tudi podobe, ki jih bodo vedno spominjale na njihovo prvo Sv- obhajilo.
9. decembra je bilo v Slovenski hiši Mladinsko srečanje. Najprej so se mladi iz vseh okrajev udeležili sv. maše, nato pa s° imeli občni zbor svojega osrednjega odbora Slovenske dekliške organizacije in Slovenske fantovske zveze. Za leto 2002 Je bil ponovno izvoljen kot predsednik Gregor Modic. Po občnem zboru so mladi odšli na Našo domačijo v San Justo, kjer so Preživeli vesel dan.
Na Pristavi v Castelarju so se v nedeljo, 9. decembra, zbrali mladci in mladenke slovenskih Domov. Srečanja se je Udeležilo preko sedemdeset mladih. Tekmovali so v nogometu, namiznem tenisu in *§ri med dvema ognjema. Zvečer jih je obiskal sv. Miklavž, ki je vsem prinesel darila. Zdi se, da so bili med letom vsi Pridni.
Folklorna skupina s Pristave je v sobo-to’ 15. decembra, priredila XII. veselico darodnih plesov. Sodelovale so skupine raznih narodnosti in sicer argentinska, armenska, grška, kolumbijska, španska in slovenska. Pesterpogram plesov seje raz-tegnil pozno v noč.
Lep pomladanski dan je bil v nedeljo, o. decembra, ko smo se Slovenci iz ve-'hega Buenos Airesa srečali na 46. slo-Venskem dnevu v Slovenski vasi v La-dusu. Slovesnost je potekala pod geslom: -'Slovenski dan, naš dobri dan.“ Dopol-anski program seje začel v Hladnikovem °mu z dviganjem zastav in petjem obeh 'men. Vse navzoče je pozdravil predsed-n*k Doma g. Stane Jemec. Gostje in domači smo odšli v cerkev Marije Kraljice. a čelu sprevoda so bili zastavonoše vseh rajevnih Domov v narodnih nošah. Sv. mašo je daroval vicedelegat slovenskih ^ušnih pastirjev dr. Alojzij Kukoviča. °maševala sta gospoda Jaka Barle in Fran-U-ukjati. Ubrano ljudsko petje je sprem-■lalo sveto daritev.
Lo sv. maši so gostje odšli na skupno
kosil,
Slovi
o, ki so ga odlično pripravile gospe iz
enske vasi in mladi hitro in spretno Postregli.
* . ^ Popoldanskih urah so na igrišču slo m°Va*' m*adci in mladenke iz vseh enskih Domov in sicer fantje v nogo-- u in dekleta med dvema ognjema.
N' ■	.19'Uri seje začel kulturni program.
VedJP.reJje govoril predsednik društva Slo-oska vas, gospod Stane Jemec. Nato je
pozdravila ga. Anita Pipan, prva sekretarka in začasna odpravnica poslov na veleposlaništvu Republike Slovenije. Slavnostni govornik je bil predsednik Zedinjene Slovenije, diplomirani časnikar Tone Mizerit. Poudaril je važnost povezanosti vseh Domov in organizacij pri ohranjanju slovenske skupnosti, vrednot slovenstva in vere.
Sledila je akademija, letos v smislu Slovenija v plesu in glasbi. Napovedovalec j e bil arh. Jure Vombergar; povezavo je napisala Veronika Godec. Vsi slovenski domovi so pripravili svojo plesno točko; nastopajoči so bili oblečeni v noše posameznih pokrajin, ki so jih predstavljali. Najprej so zaplesali otroci Slomškovega doma in sicer gorenjski ples. Mladi iz Našega doma San Justo so plesal i dolenjski ples. Skupina iz Slovenskega doma San Martin se je predstavila z gorenjskim plesom; enako tudi folklorna skupina iz Slovenske vasi. Plesna skupina Maribor iz Slovenskega doma Carapachay seje spretno zasukala v štajerski ples. Folklorna skupina s Slovenske pristave pa nas je s s voj im plesom popeljala v Rezijo.
Nastopi so potekali na prostem, na posebej za to priložnost pripravljenem odru. Sceno, slovensko kmečko hišo, je izdelal Andrej Golob s sodelavci. Za zvok so poskrbeli Ignacij Glinšek, Pavel Erjavec, Marko Zorko in Aleksander Šuc. Za 45. slovenski dan smo dobili tudi lepe simbolne nalepke in programe, ki jih je oblikoval Marjan Stanič. Program sta pripravila kulturni referent Zedinjene Slovenije inž. Bogdan Magister in kulturni referent Hladnikovega doma Martin Sušnik.
„Slovenci v Argentini imamo svojo spletno stran na internetu14, je oznanil predsednik Zedinjene Slovenije Tone Mizerit na slovenskem dnevu 16. decembra. Njen naslov je: www.slo.org.ar.
V čertek, 21. decembra, je imel odsek Zveze slovenskih mater in žena v San Martinu svoj redni sestanek, ki gaje vodila ga. Ančka Podržaj.
Taborjenje za ministrante je bilo od
18. do 21. decembra. Vodil gaje g. Franci Cukjati. Udeležilo se ga je lepo število ministrantov in bivših ministrantov.
Odbornice Zveze slovenskih materin žena so pod vodstvom gospe Marte Jeloč-nik pripravile božična pakete, ki so jih razdelile med naše rojake.
Sveta noč, blažena noč. Slovenska polnočnica v cerkvi Marije Pomagaj je
bila, kot vsako leto na sveti večer, 24.
REVŠČINA V SVETU
Po vsem svetu živi z manj kot dolarjem na dan več kot 1,2 milijarde ljudi. Vsako leto pred svojim petim rojstnim dnevom umre 10 milijonov otrok, 113 milijonov otrok pa ne hodi v šolo.
Med najrevnejše države spadajo Etiopija, Burundi in Sierra Leona, v katerih znaša letni prihodek na prebivalca manj kot 130 dolarjev. Na drugem delu lestvice so Švicarji: z 38.380 dolarji prihodka na prebivalca so najbogatejši narod na svetu. Švici sledijo Norveška, ZDA, Danska, Japonska, Švedska in Nemčija. Svetovno gospodarstvo je leta 1999 obsegalo 32,5 bilijona dolarjev, kar je štirikrat več kot leta 1960.
decembra, ob 21. uri. Veliko število rojakov je prihitelo, da bi skupno doživeli skrivnost božične noči in počastil i Jezuščka v jaslicah. Sv. mašo je, namesto obolelega delegata dr. Jurija Rodeta, daroval vicedelegat slovenskih dušnih pastirjev, pater dr. Alojzij Kukoviča. Pri pridigi je govoril o rojstvu božjega Sina, kije prišel na svet, da bi nas odrešil. Berili pri sv. maši sta brala gospodična Angelca Klanšek in Jernej Stefe. Med polnočnico je ubrano prepeval Mešani pevski zbor San Justo pod vodstvom prof. Andrejke Selan Vombergar. Po sv. maši so si rojaki med seboj voščili blagoslovljene praznike in se še nekaj časa zadržali v pogovoru, potem pa so se razšli na svoje domove, kjer so nadaljevali praznovanje božiča v družinskem vzdušju. Naslednji dan so bile slovenske maše po vseh slovenskih okrajih.
Božičnica v Našem domu v San Jus-
tu je bila na praznik 25. decembra po jutranji sv. maši, kjer je prepeval božične pesmi Mešani pevski zbor. V Domu je najprej pozdravila predsednica Mici Malavašič Casullo, nato pa dušni pastir g. Toni Bidovec. V imenu odseka Zveze žena in mater je pozdravila predsednica Nežka Lovšin Kržišnik, v imenu mladine Marko Štrubelj, Ivana Tekavec v zastopstvu šole, Stane Mustar pa za upokojence. Na odru so v režiji Blaža Mikliča mladi predstavili prizor betlehemske noči. S pesmijo sta jih spremljala Mešani pevski zbor pod vodstvom prof. Andrejke Selan Vombergar in otroški zbor, ki ga vodita Marija Krajnik Štrubelj in Anica Mehle. Za konec je Nevenka Godec Zupanc recitirala Božično skladbo. Lepo sceno je pripravil Tone Oblak, za luči sta poskrbela Pavle Erjavec in Marko Štrubelj.
UVOŽENO 02 8tiž)\^[ia0£ia
Nimamo več prijateljev, imamo pa televizijo. Dokaze imam, le krivcev ni.
Domači šovinist je užaljen, če ga imenujete za nacionalista. Sovraži ves svet, zatorej se ima za internacionalista.
Pri sestopanju z oblasti so nam komunisti stopili na glavo.
Posocializem se bo prejkoslej prelevil v predfašizem ali predkomunizem.
Revolucionarji so borci zoper svobodo drugih. Slovenski vampirji sesajo krvavice s kislim zeljem-Štirideset let smo gradili socializem, potem pa smo se lepega dne zbudili v kapitalizmu.
Televizor: včasih okno v svet, največkrat okno v sekret.
Slovenci se ne pogovarjamo, temveč polemiziramo. Prihajajo lepši časi za pesimiste.
Če krivci iščejo krivce, naj se nedolžni dobro skrijejo.
Sestopajoč so se približevali k vrhu!
Oče je imel tri sinove. Dva sta bila pametna, tretji pa je živel na njun račun.
Višek emancipacije — brkasta in plešasta ženska. Edino, kar še zmore prizadeti nekatera srca, je infarkt.
Zdaj pišem zelo hitro — rad bi se izognil prihodnji cenzuri.
ČEVAPČIČ — Pijanec nikakor ne more natakniti čevapčiča na zobotrebec. Natakar mu pomaga.
,,Poglejte, kako je to lahko!"
,,Ja, seveda, zdaj, ko sem ga že jaz utrudil. “
ZAKONSKA ZVEZA — V čem je bistvo zakonske zveze?
Bistvo zakonske zveze je, da mož in žena s skupnimi močmi rešujeta skupne težave, ki jih ne bi bilo, če ne bi bila skupaj!
SEMAFOR — Janezek, mamica in očka se peljejo y avtomobilom po Rivadaviji in pridejo do semaforja.
,, Očka, ustavi, ta rdeča luč je prelepa. Rad bi si jo od blizu ogledal", reče Janezek.
Pa spet: ,,Očka, ta rumena luč mi je tudi všeč, počakaj!"
Očka ga spet posluša. ,,Očka, kako lepa je ta zelena luč, mi dovoliš, da si jo od bliže ogledam?"
Očka mu spet dovoli... Pri naslednji rdeči luči očka zgubi potrpljenje.,, Dovolj imam tvo-
jih traparij! Gremo naprej! Saj si to lučko že videl, kajne?!"
ŠOLA - ,,Bo vaš fant letos izdelal šolo?"
,,Ne vem. Je šola že preveč zdelala njega. “
ADAM — „Eva, poslednjič te prosim za roko. Pomisli, da imam še veliko reber. “
LUNA — Učitelj:,,Marko, m povej mi! Kateri je važnejši: 1 sonce ali luna?"
Marko: ,,Luna, ker sveti ponoči. Sonce sije podnevi, ko je že tako svetlo. “
GLAVNIK — „Uf, kako sem besen!" potoži Gorenjec svojemu sosedu.
,,Ja, kaj se je pa zgodilo ?“ ga začuden vpraša sosed.
,,Na glavniku se mije odlomil zob“, mu odgovori.
,,Zaradi enega zoba boš kupoval nov glavniki?" se mu smeje sosed.
,,Moram, bil je zadnji. “
JANEZ — Janez je padel v jezero in se začel utapljati.
Ko so ga potegnili ven, mu je
dejala žena očitajoče:
,, Janez, priznaj, da si pil!"
NAGLUŠNA — Naglušna
mož in žena si pišeta na list. Žena napiše: ,,Bodi tiho!" Mož odgovori:,,Ne bom! Žena: ,,Ne deri se!“
KJE JE KAJ
Slovenstvo in katolištvo —
Božidar Fink................. 33
Kristus spreminja smrt v veliko noč —
Franc Rode................... 34
Delež pri zmagi nad smrtjo —
Franc Rode................... 35
Vera, upanje in ljubezen —
Janez Pavel II............... 36
Post — vprašanje preživetja —
S. Francka Žižek............. 36
Sv. Avguštin nas uči —
Pobožnost.................... 37
Mati Terezija iz Kalkute —
Prevaja Metka Mizerit......... 38
Lurška Mati Božja —
Silvester Čuk................. 40
Modest, apostol Karantanije —
Silvester Cuk................. 41
Skušnjavec in njegova taktika —
Hanzi Rosenzopf............... 42
Angel lahkotnosti —
Anselm Grun................... 42
Cerkev sv. Ignacija Lojolskega —
Metka Mizerit................. 43
Letno poročilo združenja Akamasioa — 2001 —
Pedro Opeka................... 45
Dr. Valentin Meršol........... 46
Milan Povše — 50 let mašniškega
posvečenja.......................47
Zlati jubilej....................50
Moje življenje —
Joža Vombergar...................51
Moj in naš beg iz špitalskega taborišča —
Prof. Božidar Bajuk............. 54
V družini — Me slišita? —
Dr. Hubert Požarnik............. 56
Krsti, poroke in smrti v Argentini
leta 2001....................... 57
Duhovno življenje je objavilo... 58 Odšla sta....................... 60
Iz naše kronike — Metka Mizerit 62 Kratke novice 40, 41, 42, 46, 53, 59
DUHOVNO ŽIVLJENJE
SLOVENSKA VERSKA REVIJA
Izdaja ga Slovensko dušno pastirstvo.
Direktor: mons. dr. Jure Rode - Urednik: arh. Jure Vombergar - Tehnični urednik: Stane Snoj - Kamdn L. Falcon 4158 - C1407GSR Buenos Aires, Argentina - Tel.: +54-11-4636-0841 - Fax: +54-11-4636-2421 - Registro de la Propiedad Intelectual N9 90.877- Oblikovanje in tisk: Talleres Graficos VILKO S.R.L. - EE. UU. 425 - C1101AAI Buenos Aires, Argentina - Tel.: +54-11-4362-7215 - Fax: +54-11-4307-1953 - E-mail: vilko@ciudad.com.ar
POVERJENIKI
2
ARGENTINA: Dušnopastirska pisarna, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires. ZDA: Slovenska pisarna, Baragov dom, 6304 St. Clair A ve., Cleveland 3, Ohio 44103, USA. KANADA: Rado Krevs, 75 Trovvell A ve. Toronto M6M - 1L5 Canada. ITALIJA: TRST: Marijina družba, Via Risorta 3, Trieste, Italia. GORICA, Riva Fiazzuta 18,34170 Gorizia, Italia. AVSTRIJA: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec.
NAROČNINA
Naročnina v Argentini za leto 2002: $ 55.- in izdatki za pošto; drugod U$S 55.- Denarna nakazila na bančni (ne osebni) ček na ime: Jorge Rode, Ramon L. Falcon 4158 - C1407GSR Buenos Aires. Argentina^
Od zgoraj in od leve:
1. in 2. Dva posnetka s šaljivke Dobro jutro-kaj bo dobrega? na Slovenski pristavi (Foto: Bine Kočar).
3. in 4. Zaključni nastop udeležencev gledališkega tečaja, ki ga je vodil gledališčnik Tone Kuntner v Slovenski
hiši.
5. Tone
Kuntner
podaja
Prešernovo
0rq .	6- škof Alojz Uran posluša razlago
nizatorke umetniške razstave v Slomškovem domu Karel p	(Foto: M. Šušteršič).
re9elj s hčerkico ob bistri Soči, ko je obiskal rodne kraje svojega očeta v Sloveniji.
Zdravljico
(Foto:
Lučka
Oblak).
Od zgoraj in od leve:
1. in 2. Dva od folklornih nastopov na 46. slovenskem dnevu v Hladnikovem domu 16. decembra 2001. —3. Udeleženci popoldanskega programa na 46. slovenskem dnevu (Foto: M. Čeč). — 4. Prvi letnik SSTRMB v Slovenski hiši ob koncu lanskega leta, z ravnateljico go. Nedo Vesel Dolenc ter razrednikoma, dr. Štefanom Godcem in Lojzetom Rezljem-— 5. Drugi letnik z ravnateljico ter razrednikoma, Tonetom Mizeritom ter Mirijam Oblak (Foto: M. Vombergar). -6. Gorenjski narodni plesi skupine ,,Maribor" iz Carapachaya v Rožmanovem domu. — 7. Plesalci skupine ,,Maribor" v dolenjskih narodnih nošah na vrtnem predelu Rožmanovega doma s predsednikom R.D. Petrom Čarmano^ in domovalcem Tonetom Šušteršičem (Foto: M. Š.)
o?	FRANOUEO PAGADO
$1S	Concesion NQ 6395
O j?7;	TARIFA REDUCIDA
< =	P.nnrPQinn N|e PRAD
La Vida Espiritual
Revista mensual religiosa. Editor: Mision Catolica Eslovena. Director: Mons. dr. Jorge Rode Ramon L. Falcon 4158 - C1407GSR Buenos Aires - Argentina - Registra Nacional de la Propiedad Intelectual N2 90-87


Ot-inH A Al Pii