Sinkretistična in revivalistična verska gibanja severnoameriških staroselcev po zgodovinskem stiku:' Zgodovinski oris in prikaz modernih staroselskih
stališč
IRENA ŠUMI
I. ORIS VERSKIH GIBANJ IN POJAVOV MED STAROSELCI PO ZGODO VINSKEM STIKU
V severnoameriškem prostoru je že kmalu po zgodovinskem stiku starosclske populacije z evropskimi imigranti prišlo do pojavov, ki jih družboslovje šteje med rcvivalistična oz. sinkretistična verska gibanja in pojave. V najširšem smislu je mogoče v ta kontekst šteti, denimo, tudi tisto, kar so mitologi in drugi raziskovalci nepisanih izročil označili za iz krščanstva prisvojene mitološke elemente; tembolj zato, ker prcučevalci severnoameriških staroselskih verstev vztrajno ugotavljajo, daje bila domačinska verska misel "razpršena" na različna področja nazorskosti in prakse. - Vendar pa je pojem verskega revivalizma, kot tudi pojem rccentnejših, bolj sestavljenih sinkretističnih verstev med severnoameriškimi staroselci v ožjem smislu obveljal predvsem za tista versko utemeljena gibanja in pojave, ki so imeli značaj upora proti evropski invaziji, nadvladi, socialni in drugim marginalizacijam ter kulturnemu in fizičnemu genocidu.
Velik del teh pojavov v prejšnjih stoletjih se veže za osebnosti t.i. prerokov. Že proti koncu 17. stoletja (1680) je vrač Popč organiziral in vodil uspešen upor puebelskih plemen1 proti Špancem in nasilni katolizaciji. Popčjevo gibanje je radikalno odpravljalo vse sledove španske prisotnosti na današnjem ameriškem Jugozahodu: ni se omejevalo le na rušenje cerkva in postojank pokatoličevalcev; uporniki pod Popčjem so uničili tudi vso domačo živino, ki so jo uvajali Španci, prav tako pa tudi vse drugo, kar je na področje današnjega ameriškega Jugozahoda prišlo v obliki evropske "materialne kulture". Ta dokaj preprosti radikalizem je imel relativno dolgotrajen uspeh, saj je za dobro desetletje zavrl španski prodor na severnoameriško celino.
Termin "zgodovinski slik (med Evropo in Ameriko)" na tem mestu uporabljam v skladu z novejšo ameriško literaturo, kjer jc izpodrinil neustrezno, pa v našem prostoru šc močno razširjeno oznako "odkritje Amerike".
1 Med t. im. puebelska plemena na ameriškem Jugozahodu štejemo vrsto jezikovno močno različnih skupnosti, ki so živela v utrjenih, terasasto zidanih naseljih, često vrh tc/Jco dostopnih, mizastih gora (šp. mesas). Družboslovci so zlasti preučevali plemeni Hopi in Zunji (Zuni). Ilopijska naselbina (pueblo) Stari Oraibi velja za najstarejše neprekinjeno nescljeno mesto na »evemi celini. - Mimo naštetih med Pucbelce prištevamo še: llano, Tiva (Tiwa), Hemes (Jcmcs), Pckos (Pecos), laguna, idr.
Prvi zabeleženi verski preroditelj na območju današnjih vzhodnih držav ZDA je bil t.i. Dclavarski (Delaware) prerok, ki je za razliko od Popčja uvedel novo, pomembno, in poslej eno od osrednjih komponent starosclskih uporniških verskih gibanj: namreč celoto etičnih vodil, ki so bila že v celem usmerjena ne le na nadnaravno restavracijo razmer pred stikom, temveč predvsem na formiranje etičnega kodeksa za odpravljanje "deka-dentnega" vpliva občevanja z evropskimi imigranti. Z Delavarskim prerokom, katerega ime ni ostalo zabeleženo, se je tuzemski radikalizem pri odpravljanju evropskega vpliva - in evropske fizične prisotnosti - prevedel v odrešenjsko ideologijo, ki je sorodno kot v prakrščanstvu predvidevala nadnaravni poseg višjih sil, odločujočo kataklizmo, do katere mora priti "ob višku trpljenja": ta višek pa je potrebno izzvati v boju z vsiljivci. Nastopu tega preroka sredi 18. stoletja seje odzval Pontiac (ok. 1720 - 1769) iz plemena Otavan-cev (Ottawa). Vojno, za katero je pod svojim poveljstvom strnil vrsto plemen okrog Velikih jezer, je uvedel z religiozno utemeljenim prepričanjem, ki je izhajalo iz sicer popolnoma realne ocene položaja, da je treba z dednih starosclskih zemljišč izgnati vse Angleže. Pontiacova vstaja je trajala od maja do oktobra leta 1763 in pomeni eno sklepnih dejanj dokončnega poraza Francozov na tleh današnjih ZDA. Za razliko od Dclavarskega preroka je Pontiac - kot je razumljjivo - dovoljeval rabo smodnika in strelnega orožja, pa tudi vojno zavezništvo z Evropejci, seveda z nasprotniki Angležev, s Francozi. Oglejmo si primer takega v versko razodetje preoblečenega političnega vodila: zabeležen je ostal Pontiacov govor z dne 27. aprila 1763, ki ga je imel pred skupščino zavezniških starešin in v katerem seje skliceval na dclavarskega preroka.
"Nek dclavarski Indijanec se je želel poučiti o modrosti Gospodarja življenja; ker pa ni vedel, kje bi ga našel, se je podvrgel postu, sanjam in prepevanju magičnih izrekov.... Zvečer osmega dne se je ustavil ob potoku na robu travnika, kjer si je začel pripravljati obed, takrat pa je pogledal kvišku in v gozdu pred seboj zagledal tri velike čistine, do katerih so vodile tri dobro izhojene poti. Zelo je bil presenečen; ... Šel je /po prvi/ in ni prišel prav daleč, ko je iz zemlje vstal mogočen plamen in ustavil njegov korak. ... V strahu in ves zmeden, vendar odločen, da nadaljuje, je odšel po zadnji izmed treh poti. Ves dan je hodil brez postanka, ko je od daleč zagledal pred seboj ogromno, slepeče belo goro. Vzpon je bil tako strm, da se mu je zdelo skoraj brezupno nadaljevati pot; v obupu se je ozrl naokoli. V tem trenutku pa je zagledal sedečo postavo krasne ženske, oblečene v čisto belino, ki je vstala, ko jo je zagledal, in mu takole rekla: 'Kako lahko upaš, da boš uspel v svojem namenu, obtežen, kakor si? Pojdi k vznožju gore, odvrzi puško,strelivo, popotnico in obleko; umij se v potoku, ki teče tam, in tedaj boš Pripravljen, da stopiš pred Gospodarja življenja.'"
Prerok je zatem plezal, prišel na ravnico s tremi čudovitimi vasmi, se približal največji, kjer ga je sprejel čudovito oblečen mož ki ga je popeljal k Velikemu Duhu. Ta mu je dejal med drugim:
"... 'Zemljo, na kateri živite, sem ustvaril za vas in za nikogar drugega. Zakaj trpite, da belec živi med vami? Otroci, pozabili ste običaje in navade svojih očetov.... Pomcčite vse to /puške, nože, lonce, odeje .../ stran; živite, kakor so pred vami živeli vaši modri očetje. Kar pa dotiče Angležev, teh rdeče oblečenih psov, ki so prišli, da vam ukradejo lovišča in preženejo divjad - dvignite sekiro nadnje. Zbrišite jih z obličja zemlje, potem boste spet deležni moje milosti. ... Otroci vašega velikega očeta, kralja Francije, pa niso kot Angleži. Dragi so mi, ker ljubijo rdeče može in vedo, kako me je treba v resnici Častiti.'" (Po: Vandcrwerth, 1971: 25-28).
Tccumseh (ok. 1768 - 1813) iz plemena Šonijev (Shawnee) je v zgodovini t.i. starega Severozahoda (Old Northwest) ostal zabeležen kot eden najznamenitejših voditeljev staroselcev v času po zgodovinskem stiku.2 Razmerje sil se je bilo od Pontiacovih časov in dokončnega poraza francoskih kolonialnih oblasti spremenilo; Pontiac se je že zelo mlad pridružil Angležem v boju proti osamosvajajočim se kolonistom. Po zmagi slednjih in po ameriški revoluciji je Tecumsch ob pomoči svojega mlajšega brala Tenskwatawe, znanega tudi z imenom Šonijski prerok, zasnoval ambiciozen načrt: na ozemlju današnje države Indiane, ki je tedaj imela šele status teritorija, je ob sotočju rek Tippecanoe in Wabash osnoval indijansko naselbino Tippecanoe (kasneje se je preimenovala v Prophetstown), kjer so se srečevali in drug ob drugem živeli staroselci različnih plemenskih skupnosti. Tecumsch je želel tu osnovati neodvisno indijansko državo in je v ta namen prepotoval takorekoč celotno ozemlje tedanjih ZDA od Velikih jezer pa do Mehiškega zaliva. Uspelo mu je pridobiti mnoga izmed tam živečih plemen in oblikovati militaristično konfederacijo.
Vsekakor je bil Tecumsch prvi, ki je pravilno razumel nauk ameriške revolucije za staroselce: v svojih nastopih pred svčti plemen, ki jih je pridobival za svojo stvar, od katerih jih je nekaj ostalo zabeleženih, je vztrajno poudarjal prvenstvo vscstarosclskc (panindijanske) identitete pred plemensko; to pa je ideja, ki je bila ob svojem času izjemna, saj si je večinski konsenz med staroselci pridobila šele skoraj dvesto let kasneje, v našem času.
Tecumsejev brat, Šonijski prerok, je imel življenjsko usodo, ki ni neznačilna za tisto, kar v evropskem (judaistično-krščanskem) kontekstu pojmujemo kot možen del t.i. preroške psihologije. Razodetje, za katerega je trdil, da ga je prejel neposredno od Velikega Duha (Great Spirit), ga je doletelo kot "mladega človeka razuzdanega življenja" (Waldman 1985: 115). Tcnskwatawa je postal gonilna duhovna sila Tccumscjevega panindijanskega gibanja. Pridigal je versko obnovo, dosledno zavračanje krščanstva, evropskih navad in razvad (zlasti gre sem šteti prepoved uživanja alkohola, kar je poudarjal že Delavarski prerok). Poseben del njegovega učenja pa je predstavljala na novo očrtana celota staroselskih etičnih vrlin, koncipirana kot vračanje k nekdanji etični podobi. - Tcnskwatawa je zgubil ogromen del svojega vpliva ob bitki z ameriškimi milicami pri Tippecanocju leta 1811, ko se je v bratovi odsotnosti dal zapeljati v oborožen odpor; čaranjc ncranljivosti, ki jo je podeljeval bojevnikom, se je izkazalo za lažno. Ta ponavljajoči se vzorec magične ncranljivosti v boju se je šc večkrat v zgodovini staroselskega oboroženega odpora izkazal za pogubnega. - Tccumscjcvi načrti o trdni starosclski konfederaciji ali tudi posebni državi so bili ob dobršen del podpore.3
Nekako v istem času, ko je Tecumsch na tedanjem surovem mejaškem področju starega Severozahoda širil ideologijo odpora in kot prvi izdelal tudi dokaj realen načrt za neodvisno prihodnost staroselcev na področju vzhodno od Mississipija, pa so starosclskc skupnosti, ki so ostale v vzhodnem zaledju meje in so svoje militantno obdobje odpora
General William If. Harrison, tedaj guverner teritorija Indiane, je zapisal: "Nikakršne težave ga ^recumseja/nepotrejo. Čcbi nc imel v soseščini Združenih držav, bi morda ustanovil imperij, ki bi se po svoji veličini mogel meriti z Mehiko ali Pcrujcm." Po: Hamilton, 1972: 159. - Komplimenti te vrste so gotovo imeli svoje dejansko opravičilo, pa tudi neposreden namen, mimo tega pa so bili izvor in vsebina velikega dela mitologije 'plemenitega divjaka'.
Leto po porazu pri Tippecanocju sc je Tecumsch pridružil Britanccm v vojni proti Združenim državam; v zmago Britancev je polagal svoje upe za formiranje neodvisne staro6elske države. Mnogi viri navajajo, da je Tecumsch dosegel celo čin generala brigadirjev v angleški vojski, čemur pa eden njegovih biografov oporeka (Sugdcn, 1947: 17). - Umrl je v bitki za Moraviatown, ko je branil umik Britancev. Njegovo truplo ni bilo nikoli neizpodbitno identificirano, okrog česar sc je napletla vrsta ugibanj.
že pustile za seboj, iskale drugačnih adaptacijskih strategij. Plemena irokeške zveze (The Iroquois League, ki jo je sredi 16. stoletja ustanovil poglavar Hiawatha4) so leta 1794 podpisala trajno pogodba o miru z Združenimi državami. Med Scncki (Seneca) je mož po imenu Ganiodayo (z angleškim imenom Handsome Lake - Lepo jezero) leta 1799 izdelal celoto etičnih in verskih vodil, znanih kot verstvo Dolge hiše (The Longhouse religion). Le leto pred tem so se na dednih ozemljih Scnckov ob reki Allegheny naselili kvekerji. Pod njihovim vplivom je Ganiodayo tradicionalne verske predstave združil z etičnim kodeksom, ki je omogočil hitro prilagajanje novemu, poljedcljskcmu načinu življenja.5 Tudi v primeru seneškega verstva Dolge hiše gre za vplivno bratsko dvojico: Lepo jezero, prerok ali vizionar, je bil brat znamenitega Poglavarja,sahema Gaiantwake (z angleškim imenom Cornplanter, Sadilec koruze)
Do novega vala sinkretističnih odrešenjskih verskih gibanj je prišlo v času, ko je bila končna pacifikacija starosclskih skupin na območju osrednjega ameriškega nižavja, na tem poslednjem prizorišču oboroženega odpora, že v dogledu. Sredi prejšnjega stoletja se je na ameriškem Zahodu pojavilo najprej gibanje vrača Johna Slocuma, t.i. cerkev potresevalcev (Indian Shaker Church), na območju Pugct Sounda v današnji državi Washington. V osemdestih letih pa je vrač Smohalla iz plemena Vanapumov (Wanapum), prav tako v državi Washington, uvedel t.i. kult sanjačev (Dreamer Cult). Poglavitni nauk tega gibanja, ki je na različne načine (predvsem z osamitvijo in postom tor z razlagami sanj) iskal razodetja, je bil ta, da je Veliki Duh dedna zemljišča staroselcev namenil le njim in da belci do njih nimajo pravice; (ameriški) staroselci da so Prvi ljudje na zemlji7 in da jo bodo podedovali. Ta na oko dcfctistiČcn nauk, ki je vključeval vero v poseg nadnaravnih sil, s čimer bo prišlo do restavracije razmer, kakršne so bile pred prihodom belcev, se je uveljavil v času, ko so bile neuspešne vstaje oborožene staroselcev na tem delu Zahoda že preteklost. Nov, in vsekakor poveden element teh pričakovanj je bila vera v vstajenje mrtvih ob tem nadnarav nem preobratu (prim. Ruby in Brown, 1981: 229).
Prav iz že pacificiranega dela Zahoda so se končno taki rcvitalizacijski verski nauki razširili še v samo srce kontinenta, da bi 29. decembra 1890 na ozemlju današnje države
Ime tega znamenitega vodje si jc pesnik William Longfellow sposodil za junaka svoje pesnitve, ki je sicer postavljena med '-ipcvancc (Chippewa). - 1 rok cika zveza je vključevala pet - in kasneje, v začetku 18. stoletja šest - plemen, zapovrstjo Seneke, Onondagc, Kajugc (Cayuga), Mohavke (Mohawk), Oneidc in nazadnje priključene Tuskarore (Tuscarora). V literaturi jih često navajajo na kratko kot Šest narodov Clhe Six Nations). - I-cta 1751 je Benjamin Franklin Veliki zakon miru (The Grand I-aw of Peace) Irokeške zveze navedel kot model za svojo vizijo bodoče unije kolonij. Starosclski avtorji (cf. Schaaf in Swamp: 'V87, 4-6) poudarjajo podobnost ameriške astave z Velikim zakonom tako v organizaciji besedila kot v vsebini, hkrati ugotavljajoč, da jc bil ta vir za ameriško ustavo bolj relevanten kot ob razglasitvi neodvisnosti (1776) zelo mlade evropske demokratične tradicije.
Avtor Josehpy Ir. (1982: 137) pravi takole: "Indijance so /kvekerji/ izobraževali in jih navajali na kmetovanje. (Kvekerji so Seneke prepričali, da so se odpovedali svojemu običajnemu skupnemu načinu življenja v razširjenih družinah v dolgih hišah /longhouses/ in se naselili ločeno na domačijah v individualni lasti, razvrščeni vzdolž reke, tako da možje ne bi bili v zadregi, bi drug drugega videvali na poljih, pri delu, ki so ga tradicionalno pojmovali kot ženskega)."
^cJc drug način prilagoditve vzhodnih plemen ponazarjajo Čerokiji (Cherokee), pleme izmed petorice t.i. petih civiliziranih Plemen (The Five Civilized Nations; imena ne gre zamenjavati za Irokcško zvezo, ki je zgodnejša in k temu še politična tvorba; j^lcg navedenega se k petim civiliziranim plemenom štejejo šc: Čikasoji/Chicasaw, Kriki/Crcck (ali tudi: Muskogee), ~°ktoji/Choctow, in Scminoli/Scminole), plemena, ki so bila skupaj s še nekaterimi na vzhodu na vztrajanje predsenika Andrews Jacksona (1829-1837) preseljena čez Mississipi z uveljavitvijo zakona o odstranitvi (Indian Removal Act, 1830) na P°dročje tedanjega indijanskega teritorija (Indian Territory), katerega nasledek jc današnja zvezna država Oklahoma. Čerokiji So se zgodaj v devetnajstem stoletju pokristjanili, se formirali kot nacija, vzpostavili civilno in sodno oblast, šolstvo in davčni s,sUamt kar pa jim ni prihranilo usode drugih plemen. - Podobno kot pri drugih pokristjanjenih plemenih je mogoče zaradi vrste ^dicev - predvsem močnega modernega verskega revivalizma - govoriti delno tudi o religiozni mimikriji, ki jc imela poseben I*>mcn zlasti v obdobju v nadaljevanju obravnavanega polnomočja t.i. dodcljcvalncga zakona (glej nadaljevanje).
Zlasti so avtorji precej obravnavali t.i. teorijo o rdeči Evi, tedaj o primatu rdeče rase, uokvirjenem v biblijsko zgodbo o 8lvarjenju, ki jo jc razglašal Smohalla (prim. Ruby in Brown, 1981: 225-239)
Južne Dakote obeležili poslednji oboroženi boj med staroselci in oboroženimi silami Združenih držav. Pcjutski (Paiutc) vizionar Wowoka (z angleškim imenom Jack Wilson) je doživel razodetje med težko boleznijo, prav v času sončnega mrka leta 1888: ta naravni fenomen je pleme sprejelo kot vznemirljivo znamenje. Svoje razodetje je Wowoka združil z nauki svojega očeta, vrača z imenom Tavibo. Zemlja bo uničena, potem pa obnovljena v čistem stanju, kakršna je bila pred prihodom belcev; mrtvi bodo vstali in bodo večno živeli, prosti bolečin, bolezni in smrti. Da bi do tega preobrata prišlo, morajo staroselci vzdrževati medsebojno harmonijo, poštenje, česta obredna očiščevanja in sc predvsem odreči vsakršnim stvarem in navadam, ki so jih uvedli belci, zlasti alkoholu. Wowoka je odsvetoval ali celo prepovedal žalovanje za umrlimi, ki bodo tako ali tako v kratkem vstali, predpisal pa je pogostne meditacije, molitve, zlasti pa ples. Wowoka je pridigal tudi nenasilje: "Nikogar nc smete prizadeli ali mu storiti kaj hudega," je sporočil Šajcnom (Cheyene). "Nc smete se boriti. Vedno delajte dobro" (Hamilton, 1972: 205). Njegovo razodetje je prav po plesu, ki so ga udeleženci izvajali do ekstaze in nezavesti, dobilo ime: verstvo plesa duhov (Ghost Dancc Religion). Ekstatičnc vizije plcsalccv so razodevale podobe bodočega paradiža: življenje s predniki v miru in harmoniji, obilico bizonov, plodno in sončno deželo.
Novo razodetje jc imelo nesluten odmev. Mnoga plemena srednjega Zahoda tja do južnih koncev Velike prerije so k Wowoki pošiljala svoje dclcgacijc, da bi sc poučile o njegovem nauku. Sjujski (Sioux) sveti mož, eden od 'apostolov' novega vestva (prim. op. 8), Brcajoči medved (Kicking Bear) jc razodetje prinesel med Sjujskc skupnosti9, ki so po treh dolgih desetletjih oboroženega odpora, zdesetkane in stradajoče v rezervatih, novi nauk željno sprejele. Brcajoči medved, član skupine minikondžujskih tetonskih Sjujcv (Minniconjou Teton Sioux), je nauk priredil tako, da sc jc ognil Wowokine miroljubnosti; Sjujcm jc nova vera pomenila predvsem možnost preobratne oborožene zmage. Že znano čaranjc bojevniških oblačil, neprodirnih za svinčenke, sc jc razmahnilo.10
g
Sjujski izobraženec Masse I ladjo jc listi čas v pismu uredništvu časopisa The Chichago Tribune, odgovarjajoč na oster, kritičen članek o gibanju plesa duhov, med drugim zapisal: "... Moralnega kodeksa belcev nc moremo primerjali z moralnim kodeksom Indijancev. Nimamo plačanih odvetnikov in pridigarjev, ni pa med nami niti desetine zločinov, ki sc zgodc pri vas. Če naš Mesija pride, vas ne bomo silili, da sprejmete našo vero. Nikoli ne bomo zažigali nedolžnih žensk ali s konji razčclverjali mož, ker sc nočejo pridružiti naši religiji plesa duhov. Vi belci ste imeli svojega Mesijo, in čc je verjeli zgodovini, je skoraj vsak narod imel svojega. Vi sle imeli dvanajst apostolov; mi jih imamo le enajst, in nekateri so že v ječi. Imeli smo tudi Devico Marijo, pa sle jo tudi vlaknih v ječo. Zdaj hočete dobiti še našega Mesijo, da ga zaprete. To lahko storite - v resnici, lahko ga križate, kakor sle križali onega drugega, ne morete pa Indijancev spreobrniti v krščansko vem, dokler jih nc zastrupile s krvjo belcev. Nebesa bclcev so indijanski naravi zoprna, in če vam ustreza pekel belcev, no, ga le obdržite. Menim, da se bo našlo dovolj belih kujonov, ki ga bodo napolnili." Po: Hamilton, 1972: 206.
9	Sjuji in Arapahi (Arapaho) so Wowokino razodetje prenesli naprej h Komančem (Comanche) in Kajovam (Kiowa), kakor povzemata avtorja E. Wallacc in E. A Ilocbcl (1952: 343-344): "... Jezus jc nekoč prišel k belcem, ti pa so ga ubili. Zdaj bo spet prišel vrh nove zemlje, ki bo prekrila staro. Z njim bodo prišli duhovi umrlih Indijancev, bizoni, divji konji in vse druge živali, ki so poprej živele v preriji. Indijanci in belci bodo živeli skupaj v bratski strpnosti. ..." Kot poudarjata avtorja, n« jugozahodu ples duhov ni imel posebnih uspehov, nenazadnje zaradi naraščajoče privrženosti mlademu kultu pcjoUa (glej nadaljevanje), pa tudi zaradi neuspeha v sedemdesetih letih (1874) nastopajočega preroka 7. imenom Coyote Dropping, katerega razodetje jc bilo Wowokincmu primerljivo.
10	Prodor plesa duhov jc vznemiril bele oblasti; novembra leta 1890 so prepovedale vsakiinc manifestacije. Ker pa plesi niso ponehali, so rezervata Pine Ridge in Rosebud v Južni Dakoli zasedli vojaki. Zasedba jc sodu izbila dno. Brcajoči medved jc skupino privržencev odpeljal na severno mejo rezervata in poslal sla k znamenitemu Sedečemu biku (Sitting Bull), vraču in vodji Hankpapa (I lunkpapa) Sjujcv v Severni Dakoli s pozivom, naj se jim pridruži. Ta je sporočilo prejel, še isto noč pa so ga ob zori v lastni hiši umorili pripadniki lojalislične plemenske policije v službi vladne agcnlurc v rezervatu. Vojaške oblasti so ukazale aretirali ludi Veliko nogo (Big Foot), znanega vodjo Minikondžujev, in ga s skupino privržencev zasegli na poti iz Roscbuda v Pine Ridgc, kamor sc je bil namenil k Rdečemu oblaku (Red Could), drugemu legendarnemu voditelju Dikotov (=Sjujcv), da bi sc z njim dogovoril o umiritvi položaja. Po tej zmotni aretaciji jc odred vojske 7. ujetniki, ki niso nudili nikakršnega odpora, čez noč postavil tabor pri potoku Wounded Kncc. Zjutraj 29. decembra je ob razoroževanju ujetnikov prišlo do naključne sprožitve puške; sledil je pokol 350 ujetnikov, od katenh je bilo skoraj dve tretjini žensk in otrok-Naslednjega dne sc jc Brcajoči medved s svojo skupinico predal.
Na skrajnem južnem delu območja velike osrednje prerije se jc junija lela 1875 kot zadnji predal komanški poglavar Quanah Parker. Deloma morda tudi zaradi svoje posebne usode11 seje ta voditelj kljub najdaljšemu vztrajanju v borbi proti Združenim državam in kljub svoji trdni staroselski identiteti zelo hitro prilagodil novim življenjskim razmeram v rezervatu in tudi tu ohranil svojo avtoriteto in vodstveno vlogo. Postal jc uspešen kmetovalec in zagovornik izobraževanja staroselcev.12 - Že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je med plemeni Jugozahoda iz Mehike razširila raba narkotika pejotle (pcyotc; Lophophora Williamsii), ki ga vsebuje droben, gumbu podoben kaktus brez bodic. Quanah Parker se jc z učinki uživanja te rastline seznanil leta 1884, ob bolezni, za katero jc menil, da jo je ozdravil prav pejotl. Postal je goreč zagovornik in Širitelj novega verstva, v katerem jc obredno uživanje kaktusa pejotla dobilo osrednjo vlogo13. Med tridesetimi in petdesetimi leti našega stoletja se jc verstvo razširilo do osrčja Kanade in danes predstavlja ob nekaterih trdoživih starejših religioznih kontinuitetah14 enega večinskih verstev med staroselci v ZDA in Kanadi.
Detajlne vsebine tega verstva, danes znanega kot Ameriška domačinska cerkev (Native American Church, pod tem imenom prvič etablirana v Oklahomi leta 1918), ostajajo neznane15. Gre za verstvo, ki je adoptiralo lik Jezusa Kristusa16 kot osrednjega "duha pejotla" (Gill 1982: 171). Formalne značilnosti obredij pejotla so oltar, oblikovan
Quanah Parker (1845-1911) je bil sin komanškega poglavarja Pela Nokona in bele posvojenke, ki jo jc pleme zajelo kot otroka, Cynthic Ann Parker, s tem pa pranečak teksaškega sodnika in kasneje senatorja Isaaca Parkcrja. Cynihio Ann jc vojska rešila" indijanskega ujetništva, ko je bil Quanah še deček. Cynthia Ann se ni nikoli privadila življenju med belci, večkrat jc Pobegnila k svoji družini. Smrt male Quanahovc scstricc jo jc nagnala v samomor. O svojem otroštvu in bridki razdvojenosti zaradi materine usode jc Quanah često pripovedoval svojemu prijatelju, ameriškemu predsedniku Thcodoru Rooscvcltu (1901-J909), ki jc prihajal k njemu na lov (prim. Ciill, 1982: 169).
Quanah Parker je tri izmed svojih številnih otrok poslal v indijanski internat Carlisle v Pensylvaniji. ki ga je ustanovil Stotnik Richard H. Pratt leta 1879. Ta šola jc bila laboratorij slabih deset let 7-alem (1887) inavguriranc vladne asimilacijske dodeljcvalnc" politike. - Upokojene vojaške osebnosti so imele konec prejšnjega stoletja kot terensko preizkušen 'ekspertni* kader sploh ogromen vpliv na ameriško politiko do starosclccv, prcccjšcn pa je bil tudi njihov delež pri zgodnjih etnografskih raziskovanjih zlasti v okviru lela 1879 ustanovljenega vladnega Biroja za ameriško etnologijo (Bureau of American Homology).
John Rave iz plancna Vincbagov (Wincbago) jc prispeval poročilo o svoji seznanitvi s pcjotlom v letih 1893-94 (Hamilton, 1950: 92-94). Po uvodnih opombah o neprijetnih občutkih strahu in strašljivih prividih pri prvih zaužitjih pejotla Rave pravi: Sredi noči sem zagledal Boga. Molil sem k Bogu, ki živi Um zgoraj, našemu Očetu. Imej milost z menoj! Daj mi spoznanja, da ne bom govoril in delal hudega. K tebi, o Bog, skušam moliti. In ti, Sin Božji, mi tudi pomagaj. Daj, da spoznam to religijo!' Potem sem zagledal zvezdo jutranjico, in dobro je bilo videli jo. Luč jc bila prijazna za oko. Ponoči me jc bilo strah, zdaj pa sem bil srečen. Zdaj, ko seje pojavila luč, se mi je zdelo, da mi nič ne ostane skrilo. Vse sem videl zelo jasno." Zatem poroča o znancu, ki jc imel hemoragijo in jc už.il pejotl: "Jcličniki še nikoli poprej niso bili ozdravljeni, zdaj pa je bil eden njih prvič ozdravljen." Pejotl pa ne ozdravlja le telesnih bolezni, temveč tudi tiste moralne narave; Rave pnpoveduje o drugem znancu, ki Je "... rad pil viski, kadil, čikal tobak in igral na srečo. Zelo jc imel rad ludi ženske. Kar jc bilo slabo, lo jc imel rad. ... Imel je 7c'° nevarno bolezen in ludi umor jc imel na duši. Danes pa živi čisto življenje. ... Kdorkoli ima slabe misli, če bo užil pejotl, l*5 opustil vse slabe navade. Pejotl jc zdravilo za vse, kar jc slabega." - Hamilton (1952: 92) je v najavi tega pričevanja zapisal, da ... uživanje pejotla v resnici pomeni stranska vrata v krščanstvo in jc spreobrnilo že mnoge Indijanec, ki so bili ravnodušni do priz.adcvanj misijonarjev".
Med posebej vztrajne religiozne kontinuitete gre šteti predvsem pucbclskc. Te poznajo kompleksen religiozni in cučni sistem, katerega temelj so malrilincami klani in obredne združbe; celoten letni subsistenčni cikljus jc podrejen obredjem karanja plodnosti. Mimo tega imajo pucbclska verstva močno sestavljene predstave o dualizmu dobrega in zla, poteza, ki se Prenaša tudi na vsakdanje življenje in na medčloveške odnose, tako da jc psihoanalitično nastrojena antropologija v tridesetih v Znameniti klasični študiji, in v štiridesetih letih našega stoletja pucbclski temperament označila za paranoidnega (prim. Ruth Benedict: Patterns of Culture, 1934; Laur« Thompson & Alice Joseph: The liopi Way, 1944).
Znane so npr. težave starosclskih umetnikov, predvsem slikarjev, ki jim njihove skupnosti prepovedujejo upodabljali prizore '^Obredja kulta pejotla (prim. Baumann in Schliessler, 1979; Schulze-Thulin, 1976).
Kot se jc to zlasti dogajalo na ozemljih pod špansko kolonialno oblastjo, so tudi nekatere starosclskc skupine na današnjem ameriškem Jugozahodu, nekdanji španski posesli, zgodaj in zlahkoma vključile lik Jezusa Kristusa v svoje religiozne sheme, ■aradi nenasilne pokrščcvalskc laktikc jezuitov in druge katoliške duhovščine (jezuiti so se zelo zgodaj lotih prevodov Biblije V domačinske jezike), katolicizem beleži znatne uspehe v primen z drugimi krščanskimi sektami. Tej politiki katoliške ccricvc JC sledil tudi naš frančiščanski misijonar škof Friderik Ircncj Baraga (1979-1868), ki jemed Čipcvanci služboval od leta 1831 o svoje smrti. - Mimogrede na tem mestu omenimo tudi misijonarja Franca Pirca, ki je služboval med Sjuji v času vstaje Sanli (Sanice) Sjujcv pod vodstvom Male vrane (LitUe Crow) leta 1862, o čemer piše Kovačič 1986: 15-19.
kot na krajce naslonjen, spotegnjen in na gornji površini sploščen polmcscc, na katerega postavljajo Poglavarja Pejotla (Chief Peyotc), lep primerek kaktusa, ki pooseblja osrednje božanstvo oz. duha kulta, ritualne ropotulje iz izvotljenih buč, in pernate pahljače.17 Sam kaktus se v obliki zasušenih, okroglastih stebelc18 uživa na način, ki ga verniki primerjajo krščanskemu zauživanju cvharistije. Ameriška domačinska cerkev je vključila tudi mnoge elemente starih plemenskih verstev predvsem iz prerijskega kulturnega kroga, kar vključuje obredne potilne kopeli (Sweat lodge): tudi sicer se zdi, da jc verstvo izrazito v funkciji revitalizacije starih plemenskih tradicij, zlasti t.i. Sončnega plesa (Sun dance), ki ima pri različnih plemenih različne pomene in vsebine. Gre pa za obred z obeležji prostovoljnega mučeništva, ki naj privede do vizij, očiščenja in do izpolnitve priprošenj; mestoma gre tudi za obredja, ki sc dogajajo ob vrhuncih letne sončne revolucije in katerih namen je vezan za ohranjanje kozmičnega reda (Moore, 1988; Gill, 1982; Waldman, 1985).
Končno je potrebno gornje navedbe na kratko umestiti šc v pravno normativne okvire celote t.i. indijanske politike, politične zgodovine starosclccv, v ZDA. V času dokončne pacifikacijc staroselskih skupnosti na ozemlju ZDA je bil leta 1887 inavguriran kompleksen zakon, znan pod imenom Indijanski dodcljcvalni akt (Indian Allotment Act, ali tudi: The Dawes Act po senatorju, ki ga jc predlagal). Ob izdatni pomoči sočasnega morganovsko usmerjenega, socialno darvinističnega družboslovja so staroselce prisilno "civilizirali" s pokmetovanjem, uvajanjem zasebnega lastništva in s prisilnim šolanjem ter pokristjanjevanjem; starosclska verstva, tradicionalna noša in raba plemenskih jezikov so bili kriminalizirani. V takih razmerah jc seveda prihajalo do podtalnega širjenja kulta pejotla, ki jc izrazito vseindijansko verstvo, ob sočasni obsežni verski mimikriji (prim. op. 6). Opisana deklarativno asimilativna politika jc bila preklicana šele leta 1934 z uveljavitvijo pluralističnega Indijanskega rcorganizacijskcga akta (Indian Reorganization Act, IRA, imenovan tudi Indian New Deal po bolj znanem sočasnem Rooscvcltovcm New Dcalu, pa tudi Whcclcr-Howardov akt po senatorjih, ki sta bila kongresna poročevalca). Ta vladna politika jc ponovno na veliko zaposlila antropologe in se naslanjala na njihova ekspertna mnenja posebej glede revitalizacije plemenskih ekonomij na način, ki naj bi tradicionalnih vrednot nc prizadel, temveč jih vključeval. Po ponovnem valu asimilacionizma v petdesetih in šestdesetih letih, za katerega jc značilno ukinjanje posebnega statusa rezervatov in obsežna agitacija za migriranja starosclccv v mesta in v industrijska središča, jc Nixonova administracija v sedemdesetih letih uzakonila politiko t.i. Indijanskega izobraževalnega in samoodločbenega akta (Indian Education and Sclf-Dctcrmination Act, 1975); celostno
Šajenski pesnik Lance Henxon (r. 1944) v fvoji pesmi Vtisi o obredju pejotla (Impressions of the Peyotc Cult) pravi takole: "nebciki oče/blagoslovi nas svoje otroke/ko tako sodimo okrog/mcscca rdeče zemlje/ ... kličem te izza zvokov ropotuljc/kličem te 7. dimom svoje pipc/kličem sebe celega, ki živi v tebi/ ... sveti duh od povsod/večna duita/ ... koščena piščal/glas večno človeškega/pokaži mi, kako naj/bolje spoznam/svojo mater zamljo/... svojo vodo/koruzo/delimo s leboj/usnjena vrv /rek a/sonce nai brat/ ... oprašeno orljc krilo/sladka prerijska mcdicina/utolaži me svojega osamljenega sinu/ ... večni mesec, ki/varujcŠ posvečeno seme/ ..." (Ilenson, 1985:4-9).
Kaktus pcjotl vsebuje kakih osem alkaloidov iz skupin morfinov in strihninov, med katerimi prevladuje meskalin. Začetni učinki so močan bljuvalni refleks, zatem pa neobčutljivost za temperaturo in bolečino ter motnje v zaznavanju prostora in časa. Pcjotl splošno deluje sedalivno, nc stimulira izbruhov agresije in izzove blago evforična občutja. Ob zadostni dozi sc pojavijo dokaj neizrazite vizualne in slišne halucinacije.
versko svobodo pa je uzakonila šele posebna resolucija o indijanski verski svobodi (Indian Religious Freedom Acl) iz leta 1978.19
II. STRUKTURA INTERPRETACIJ
Uvodoma smo že zapisali ugotovitev, ki jo prcučcvalci severnoameriških staroselcev danes malone brez izjeme delijo, da jc bila (in jc mestoma, pri posebej trdoživih tradicionalnih verskih sistemih, šc vedno) religiozna misel pri teh ljudstvih razpršena, da jc tedaj prevevala vse aspekte življenja. Ameriški avtorji so antropološke analize zgoraj opisanih verskih pojavov in gibanj izvajali iz plemenskih religij oz. njihovega idealnega, baseline, primordialnega stanja. Tako je eden osrednjih vidikov, na katerega se osredotočajo interpretacije, nepismenost tradicionalnih staroselskih kultur. Avtor Gill (1982: 47-56) npr. ugotavlja posebne značilnosti oralncga prenosa kulturnih vsebin.kjcr je osrednje sredstvo verbalni akt v "verigi med seboj povezanih konvcrzacij". Zaradi tega jc proces inkulturacijc vsebovan v neobhodni "osebni in neposredni izkušnji s tradicijo. ...Tradicija jc visoko socializirana, ker sc prenaša le med ljudmi v socialni interakciji. Ker morajo celotno tradicijo držali v spominu, so le kulture adoptiralc mnoga sredstva, ki spominu pripomorejo. Nekateri procesi so tako neločljivi od oralnc transmisijc kulture".20
Razpravo o neopismenjenih kulturah v povezavi z 'ncdifcrcnciranimi' religioznimi predstavami in praksami gre najtesneje povezovati s splošnimi antropološkimi teorijami o t.i. tradicionalnih skupnostih. Prav z omenjeno ncdifercnciranostjo namreč avtorji pojasnjujejo vlogo, pomen in odmevnost preroških razodetij. Na eni strani so namreč preroki sledili tradicionalnemu načinu verske propagande in avtoritete (in tradicionalnemu vzorcu verskega 'razodetja'), po drugi strani pa, kot ugotavlja avtor Hammond (1980: 203) v kontekstu negativne primerjave s fenomenom t.i. civilne religije v Ameriki, so taki kulti obstajali le, "dokler so jim ljudje verjeli". Problem smo zgoraj že nakazali v zvezi s čaranjem ncranljivosti v bilki. Kot ugotavlja vrsta ameriških avtorjev, gre za odločilni vpliv vzorca vodstvene avtoritete zlasti med plemeni prerijskega kulturnega kroga. Vrsta antropologov, avtorjev plemenskih monografij zlasti s prerijskega kulturnega kroga jc izrisala poteze takega voditcljskega vzorca, ki ga je najjasneje izrazil avtor Tom Holm, rekoč, da "... tradiconalnc ... vrednote niso enačile oblasti' z 'avtoriteto'" (1985: 142). Vodstvena osebnost je bila kot taka upoštevana, dokler se jc njeno voditcljstvo potrjevalo z uspehi. Voditelj, bodisi vojni ali mirovni Poglavar, član starešinskega sveta, posebno odličen bojevnik ali član katere od številnih posebnih bojevniških združb, ki so imele v času miru funkcijo in oblast plemenske
T« zakon jc nasledek prav polemik o upravičenosti rabe naikolika pejotla v obredih ameriške domačinske Cerkve; razen pa je prevladalo mnenje, da ustavno zagotovljena verska svoboda starosclske populacije nc zajema v celoti, saj imajo *lcdnji izjemen cclostni pravni status. Zakon jc med drugim tudi razširil starosclskc lastninske in služnostne pravice nad nckdanjimi deli njihovih dednih zemljišč ter mimo siceršnjih konservatorskih določb razširil tudi lovne in ribolovne pravice; mnoge gore, jezera, gozdovi, kot tudi živali in rastline so namreč v skladu s tem zakonom definirani kol objekti, bistveni za realizacijo plemenskih religioznih praks.
Avtor v nadaljevanju sodi, da je ta transmisija vendarle dinamična; jasno razločevanje med vrstami oralnc tradicije-zgodba, P^on, molitev, itd. - služijo kot mnemotehnično sredstvo, skupaj z drugimi pripomočki; vendar pa so vsebine vedno znova Analizirane. Na drugi strani pa avtor meni, da je mogoče "...mnoge poteze, ki jih ...povezujemo z oralno kulturo, kakor denimo personalizacija, neposrednost, konkretnost, najti tudi v tradicijah, ki poznajo zapise in tekste Izvajanje kulture je vedno Predvsem oralno, ne glede na to, ali obstaja pisava ali nc.
policije, vrači ali ljudje s posebnimi zdravilnimi sposobnostmi so se podrejali posebni, rigorozni, altruistični etiki ali celo zapovedi trajne osame. Taki obnašanj ski vzorci so bili v funkciji vzdrževanja avtoritete na osnovi zgleda (prim. npr. Utlcy, 1984; Dale, 1949; Llewellyn in Hocbcl, 1941; Wallace in Hocbcl, 1952; idr.)
Za problem starosclskih verskih sinkretizmov in rcvivalizma so posebej zanimive tri korclativne enote, kakor jih je zabeležila ameriška antropologija na domačem staroselskem terenu, in kot jih je moč za naš namen sintetizirati: namreč (1) korelacija med političnim in religioznim, (2) akulturacijske dispozicije starosclskih družb in (3) panindijanizem, ki zgodovinsko tvori najprej tentativno, zatem pa eksplicitno jedro zgoraj popisanih revivalističnih in sinkretističnih fenomenov na severnoameriških starosclskih tleh.
Medtem ko so ob povedanem korclacijc med religioznim in političnim dovolj razvidne, moremo dodati, da se večina zgoraj popisanih verskih pojavov in gibanj, ki so se med starosclci na ozemlju današnjih ZDA pojavili po zgodovinskem stiku, nanaša na tiste religiozne fenomene prejšnjega stoletja, ki jih jc raziskovalec Weston LaBarre (1938) označil kot kullc kri/x;. Gre za hiliastična gibanja znotraj koloniziranih etnij, ki jih je mogoče hkrati gledati, če parafraziramo tvorca ameriške psihoanalitične antropološke šole Kardincrja (1951), kot defetistična v smislu obrambe tradicij, adaptacijska glede na privzete sinkretistične ideje, s tem pa kot sublimacijska glede na prisilno spremenjeno subsistenčno in politično osnovo.
Manj scicntistično in bolj pragmatično oznako je npr. za kult pejotla prispevala antropologinja Ruth M. Undcrhill (1956: 248) in se nanaša na tovrstno versko prakso pri Navahih (Navaho, tudi po šp.: Navajo): "Ta kult, ki vključuje uživanje narkotičnega kaktusa ... so krščanski misionarji cksorcirali, vladni uradniki pa so gledali nanj s strahom. Jaz pa, ki sem mnogim obredjem prisostvovala, ga morem zagovarjati kot prehodno stopnjo med starimi in novimi verovanji. Včasih sem se spraševala, zakaj se ne moremo Indijanccm, ki nimajo podlage za teologijo greha in kazni, približati s preprosto vero v bratsko ljubezen kot osnovo za krščansko življenje. Nobena krščanska cerkev se ni bila pripravljena predstaviti s tako frakcijo svoje teologije, toda Indijanci so jo sami izoblikovali." To brez rezerve prokrščansko stališče je treba kajpada jemati z rezervo in ob upoštevanju dejstva, da je bilo izraženo v času, ko jc bilo hkrati obremenjeno z iskanjem aplikativnih kompromisov kot tudi z zakasnelim izbruhom nestrpnosti do vsega, kar se ni prilegalo v ameriški mainstream, v petdesetih letih našega stoletja.
Proces kulturne adaptacije (akulturacijc) jc že relativno zgodaj, v tridesetih letih našega stoletja, postal ena velikih tem ameriškega družboslovja; posebej še ameriška funkcioualistična šola je v obliki od psihologizma privzetih razprav o kategoriji socialne (kulturne) vrednote analitično razgrajevala nekatere sodobne obnašanjske in mišljenjske vzorce med severnoameriškimi starosclci. Mimo samega razvitega antropološkega psihologizma (psihodinamične analize, kot se je smer poimenovala) velja omeniti še npr. prispevek avtorja Oplcrja, ki jc na apaškem (Apache) terenu razvil kategorijo kulturne tčme.
Oplcrjcva kulturna tema ima značaj paradoksalno sestavljenih vrednot. Tako npr. pri Čirikava Apačih (Chiricahua) obstaja vzorec (in vrednota) moške dominance, ki pa je omejen z načelom matrilokalnosti in matrilincarncga štetja sorodstva. Podobno ima pri isti skupini Apačcv zet obveznost, da vzdržuje gospodinjstvo svoje tašče, katero šteje za najbližjega človeka v ženini družini; po drugi strani pa obstaja močna obveza
vljudnostnega izogibanja med udeležencema v tem odnosu, ker je videti taščo iz oči v oči tabu; prav tako jc prepovedan neposreden pogovor med njima (prim. Oplcr 1941: 163 ff). - Avtor Voget (1975: 423) povzema vpliv sestava Oplcrjcvih kulturnih tčm na adaptacijsko dispozicijo dane skupnosti: "...Čirikava Apači so se nagibali k individualnemu iskanju /nadnaravne/ moči pri doseganju ideala dolgoživosti, medtem ko so Džikarilja /Jicarilla/ Apači poudarjali /obče/ obrede, ki naj jo zagotovc. Čeprav so bili manj v stikih z belci kot Čirikave, so vendarle doživeli znaten razkroj ccrcmonialncga Življenja, ker so se strogo pridrževali predpisanih protokolov in skupinskih standardov. ••. Na drugi strani pa Čirikave niso imeli nobenih težav pri vključitvi Jezusa kot novega vira nadnaravne moči."
Sam postanek akulturacijskih študij na prizorišču ameriške vede se v njeni zgodovini veže za iskanje t.i. baseline kulturnega stanja opazovancev; to 'nckontaminirano' stanje je bilo šele razmeroma pozno razpoznano za iluzorno v smislu akademskega konstrukta. Zdi se, da je socialno cvolucijo staroselcev po zgodovinskem stiku plodneje gledati v 'uči procesa prisilnega poenotenja v smislu vsiljevanja (pomovanega na tem mestu cscncialistično, kot zgodovinski imperativ) socialnih, političnih, verskih, ideoloških in drugih vzorcev evropske provenience (Šumi, 1990: 8). Prav zgodovinsko neizogibno Privzcmanje teh vzorcev jc pripeljalo do konsolidiranja starosclskcga prebivalstva, do fenomena nazorskega panindijanizma, ki ga v nadaljevanju povzemam kot ideologijo kibalizma.
Ol. KORELAC1JE Z IDEOLOGIJO TRIBALIZMA
Panindijanizcm kot ideologija se jc trajno institucionaliziral šele v štiridesetih letih našega stoletja. V tem času so nastopili oz. se uveljavili odločilni dejavniki, ki so utemeljili povezovanje staroselcev nič več na plemenski, temveč na etnični osnovi (prim. Deloria in Lytic 1984: 237): najprej so to nasledki Reorganizacijskcga akta, ki je ne le vzpostavil plemenske vlade, sodišča in policijo in prvič v pokolonialni dobi širil zemljišča v lasti ali užitku plemenskih skupnosti21; v procesu sprejemanja in aplikacijc zakona jc prišlo do oblikovanja mnogih pravnih doktrin in mnenj, ki so afirmirala Moderni posebni status starosclskih skupnosti.22 Posebej druga svetovna vojna je bila v nadaljevanju mogočen vzvod, ki je staroselce masovno mobiliziral, deloma tudi tako, da JC zavrl dosego ciljcv revolucionarne reorganizacijskc politike. Kar 25000 rekrutov je odšlo na fronto, še pol toliko ljudi izmed rezervatskih populacij pa seje včlanilo v vojno
V	x
V	času službovanja poverjenika za indijanske zadeve (Commisioncr for Indian Affairs pri službi notranjega ministrstva, 'roju za indijanske zadeve, Bureau of Indian Affairs, BIA, ki je bil usunovljen leu 1 824 in jc svoje pristojnosti podedoval od
"Pijanskega odseka vojnega ministnitva ZDA), Johna Collicrja, inieiatorja reorganizacijske politike (1933-1945), so ta '^''•ijišča narasla za skupno 4 milijone aker obdelovalne zemlje in 7 milijonov aker pašnikov. KomenUtorji sodijo, da bi "»ultat mogel biti še boljši, če približno tretjina vseh surosclskih skupnosti refomie, ki jim jc bila kot prva v zgodovini p°"ujena opcijsko, ne bi zavrnila (prim. Deloria in l.ytle, 1984: 180, Dippic, 1982: 310). - Sam Collier jc poudarjal predvsem y*dik obnovljene kulturne in politične samobitnosti sUrosclccv, s tem pa sumsclčcvo obnovljeno samozavest (prim. Coiher, 22^4:7).'
Predvsem jc treba omeniti komcnUr na zakon, znan pod imenom Margoldovo mnenje, ki jc pravico do neodvisnosti PCmcnskih skupnosti interpretiralo kot nasledek inhcrcntnih, ne pa podeljenih pravic surosclskih narodov, ki jih vrhovni suveren, ZDA, nikoli ni izničil; u in še nekateri drugi komenUtji na zakon so pogojili razsodbe, kakršna je bila lista 'nzonskega državnega sodišča iz leu 1958, ki jc indijansko pleme definirala kol skupnosl, ki poseduje status, višji od statusa Zveznc dr/.ave, pri čemer staroselci predstavljajo podrejene in odvisne narode, katerih suverenost jc omejena le toliko, kolikor 10 " ji plemena izrecno odpovedala v korist ZDA (prim. Deloria & Lytic, 1984: 206; podrčrula I.Š.).
industrijo v velikih mestnih središčih (Holm 1985/a/: 149 IT), kar predstavlja glede na totalno število staroselske populacije ob tem času eno najvišjih udeležb po etničnem ključu sploh.23
Praktično takoj po vojni vpeljana tcrminacijska politika in njeni nasledki so spodbudili vseindijansko združenje z imenom Nacionalni kongres Ameriških Indijancev (National Congress of American Indians, NCAI), ki jc nastal leta 1944, da je skupaj z antroploškim oddelkom chicaške univerze leta 1961 sklicalo vseindijansko konferenco v Chichagu. Sklepno zasedanje konference, prve svoje vrste na ozemlju ZDA, je sprejelo izjavo, zelo previdno formulirano, ki jc klicala po formiranju nove vladne politike do staroselcev.24 "Neskladje med izrečenim in zamolčanim" (Dcloria in Lytic, 1984: 199) je pobudilo nastanek mladinske staroselske organizacijo, Nacionalnega odbora indijanske mladine (National Indian Youth Council, NIYC). Prav v delovanju te organizacije jc prišlo do odločilne navezave mladinskega aktivizma na poglede in stališča t.i. tradicionalislov izmed rezervatskih populacij.
Kakor gornji dve, sc je tudi organizacija Gibanje ameriških Indijancev (American Indian Movement, AIM) porodilo v velemestnih getih s populacijo različnih plemenskih provcnicnc. AIM, spočeta v poznih šestdesetih letih v Minncapolisu, je postala najvidnejši protagonist renesanse staroselskega tradicionalizma v povezavi z odločnim političnim aktivizmom, ki je v poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih lcLih nekajkrat stopil v središče vscnacionalnc pozornosti.25
Aktivističnim manifestacijah se je v tem času pridružil orjaški preboj mladih staroselskih umetnikov, intelektualcev in časnikarjev. V poznih šestdesetih letih sta skorajda hkrati izšli deli, ki vsaka na svojem področju pomenila mejnik v artikulaciji nove staroselske zavesti: s Pulitzcrjcvo nagrado okrašeni roman Hiša napravljena i/, zore (House Made of Dawn) N. Scotta Momadaya, pucbclskcga avtorja, ki je začetnik celega tematskega cikla staroselskih literatov, namreč del na temo usode mladega mcšanca, ki na koncu najde svojo realizacijo v povratku k tradicionalnemu plemenskemu življenju; in pa bridko kritično delo Vinca Delorie ml., sjujskega pravnika in politologa z naslovom Custer jc umrl za vaše grehe (Custer Died for Yoru Sins) z zgovornim podnaslovom Indijanski manifest (Indian Manifesto).
Dokument z naslovom Dvajset točk (Twenty Points), ki ga jc oblikoval odbor Pohoda prelomljenih pogodb ("najmarkantnejši dokument, kar jih je zvezni vladi kdaj predložila kaka indijanska skupina" (Dclora in Lytic, 1984: 238), je v osemnajsti točki
23
Komentatorji sodijo, da je bilo najnižje Itevilo staroselcev ob koncu prejšnjega stoletji, 200 - 250 000. V zgodnjih štirideseti*- 1 .lih so demografi opazili hitro naraščanje staroselskega prebivalstva, ki jc ob vstopu ZDA v svetovno vojno mogl° šteti nekaj čez pol milijona ljudi, ljudsko štetje leta 1980 je prvo zabeležilo številko nad milijonom: 1.4 milijona starosclccv na ozemlju ZDA. Natalilcta ostaja zelo visoka (štirikratno presega vsa ameriška povprečja), visoka pa ostaja tudi smrtnost v vseh življenskih dobah. Ker pa so kntenji službe za demografsko statistiko pri notranjem ministrstvu, Biroja za indijanske zadeve pri istem ministrstvu in posameznih plemenskih oblasti močno različni (prva npr. priznava kol kriterij samoodločbo, slednje p' večinoma postavljajo tudi močno različne "standarde krvi", blood quuilum, so ocenc močno nezanesljive. Nekateri avtorji tako celo sodijo, da je skupno število ljudi staroselskega porekla okroglo 15 milijonov, (prim. Dencvan, 1976; Jarvenpa, 1985; Dippic, 1982; McNickle, 1973).
24	Ta izjava, naslovljena Dcklumcijt indijanskih dljev (Declaration of Indian Purpose) jc v razdelku Vera (Creed) postavila naslednjo formulacijo: "VBRJAMIiMO v inherentno pravico vseh ljudi, da ohranjajo svoje spiritualne in kulturne vrednote... (Vogel, 1972: 210). Oznaka spirilutlncgi za religoznc prakse starosclccv je sploh izredno pogosta zlasti v tekstih staroselskih avtorjev.
25	Najbolj znan je incident pri zaselku Wounded Knee v Južni Dakoti leu 1973. Neposredni preccndens te nekaj tednov trajajoče oborožene zasedbe, kjer je med drugim prišlo tudi do razglasitve svobodnega Oglala sjujskega naroda, je bil Pohod prelomljenih pogodb (The Trail of Broken Treaties), ki sc je začel nekaj mesecev pred tem s karavanami staroselcev iz cclotnih ZDA, ki so načrtovale višek pohoda z mimo demonstracijo v Washingtonu D. C. Demonstsracija je prerasla v nasilno zasedbo palače sedeža Biroja za indijanske zadeve (prim. npr. Holm, 1985, Dcloria in Lytle, 1984, idr.).
zahteval, da kongres uveljavi popolno versko svobodo za staroselce. Prinašam celotno besedilo točke:
"Kongres naj izrazi svoje vztrajanje pri spoštovanju in zaščiti verske svobode in kulturne integritete indijanskih ljudi po vseh Združenih družavah, in naj zagotovi, da indijanska religija in kultura, tudi tista, kije na stopnji nastajanja, preroda, ali razvoja, ali taka, kije izražena v osebnem značaju in odnosu do posameznikovega lastnega telesa, nc bo zavirana, obravnavan nespoštljivo, ali porepovedovana. (Noben Indijanec tako ne sme biti v nobeni instituciji ali javnem uradu na primer prisiljen ostriči si las, kar vključuje vojaške oblasti in jetniške uprave.26 Kongres mora vztrajati pri uvedbi strogih kazni za kršenje te zaščite" (podrčrtala I.Š.)27-
Gomja formulacija iz Dvajsetih točk dovolj dobro opisuje moderno stanje staroselske religiozne zavesti in njenih oblik. Mogoče jc pa izluščiti tudi ideološko platformo, ki je modernemu panindijanizmu skupna. Na opisani način afirmirana vseindijanska zavest, ki se je v svojih začetkih v poznih šestdesetih letih okoristila s tedaj splošno klimo zavzetosti za civilne pravicc v ZDA, je artikulirala ideološko ccloto, ki jo za potrebe tega teksta označujemo, kot rečeno, kot ideologijo tribalizma.
Mimo militatnih političnih vsebin, katerih korenine segajo šc v Tccumscjcv čas in ki so sc zlasti izrazile ob zasedbi Wounded Knccja leta 1973, so nekateri protagonisti tedanjega vscstarosclskcga političnega aktivizma in drugi avtorji artikulirali stališča, ki se tesno vežejo za problematiko zgodovinske marginaliziranosti staroselske populacije, s tem pa za kritiko evropoccntrizma z izpostavitvjo razlik v temeljnih zgodovinskih nastrojenostih večinske ameriške družbe na eni strani in starosclccv na drugi. V za nas posebej zanimivi polemiki o možnih vsebinskih povezavah med staroselskimi nazorskimi tradicijami, krščanstvom in marksizmom jc Vine Dcloria jr. (1985/a/: 113-136) med drugim zapisal:
"Marksizem, indijanske tradicije in krščanstvo vsi delijo isto usodo v tem smislu, da nc predstavljajo jasnih miselnih kanalov, temveč široke delte čustev in inspiracij, tako da jc poskus artikulacijc enega za primerjavo z drugim precej tvegano početje. ... V tem Članku nc želim razpravljati o učinkih industrializacije. Zdi sc mi, da je marksizem v tej točki superioren v primerjavi z brezupno apologijo, ki jo očitno ponuja krščanstvo, in v primerjavi z nezmožnostjo Indijanccv, da bi prisotnost industrijske družbe na planetu jemali resno. Najboljščc prizorišče za inteligentno komparacijo se mi zdi razprava o Človekovi osebnosti, kot jo vidijo vse tri tradicije. ... če bi razpravo omejili na rezultate verovanj o človekovi osebnosti, bi sc Indijanci gotovo izkazali kot superiorni." (str. 113-114)
Dalje sc avtor osredotoča na konccpt alicnacijc, kot ga razvijata marksizem in krščanstvo, in ga označi kot
" ... kritičen gradbeni element obeh sistemov. Na drugi strani pa se Indijanci očitno nc posvečajo alicnaciji kot kozmični prvini človeškega življenja ... To ne pomeni, da
Odstotek staroselskih kaznjencev jc vedno zelo visok, zlasti na račun mladostniške dclikvcncc. V zadnjih letih so oblasti v federalnih zaporih starosclskim kaznjcncem omogočile obiske njihovih plemenskih vračev in izvajanje nekaterih obredij, npr. polilnih kopeli in obrednega očiščevanja z dimom svetih rastlin, prerijske sladke trave (sweet grass) in iajblja (sage). Mladi kaznjenci o svojem bivanju v zaporih često poročajo tudi v staroselskih časopisih (npr. Akwcsasnc Notes, Letters to the Editor, Mid-Winter, 1987-1988, zv. 19, št. 6).
Bela hiša sc jc v odgovoru na to točko Dvanajstih točk ravnala po zgoraj le nakazanem argumentu, da ne more širiti verske svobode za kako skupino prebivalstva mimo določb prvega ustavnega amandmaja (TRAIL OF BROKHN TREATTUS 1976: 87). To stališče jc zakon o indijanski verski svobodi (1978) deloma ovrgel.
Indijanci nc čutijo neke stopnje alienacije. Ne postavljajo pa je v središče svojega ceremonialnega življenja, je nc izpostavljajo v svoji kozmološki mitologiji in jc ne gledajo kot bistven element institucionalizirane eksistence, ki bi določal njihov pristop k drugim vidikom življenja. Alicnacija je torej bistven element zahodnjaške kozmologije tako v metafizičnem pomenu, kot v svoji epistemološki dimenziji; medtem ko je v širšem kontekstu kozmičnega ravnovesja za Indijance minorcn in kratkotrajen fenomen. ... Posebnost zahodnjaške alienacije jc seveda v tem, da se siccr pojavlja že v zgodnjih fazah lastne tradicije, da pa se ves čas zastavljajo napačna vprašanje glede njene zgodovinske geneze. Krščanstvo, ki jc gradilo na bližnjevzhodnih religioznih modelih, vidi alicnacijo v prvem dejanju nepokorščine Človeka nasproti svojemu Stvarniku. Zato je vzpostavilo Odrešenika ali Mesijo, katerega naloga je, da kozmično ravnovesje obnovi tako, da se ponudi kot kozmična žrtev, s katero bo izvirni greh odkupljen. Problem te kozmične drame je v tem, da ostaja popolnoma nekonkretna. Enoje razumeti starodavno dramo krvave žrtve; čisto nekaj drugega pa jc počutiti se s to žrtvijo kozmično očiščenega kakih dva tisoč let pozneje."
V	nadaljevanju Dclora vzporeja krščanski in marksistični koncept alienacije in ugotavlja, da slednja vrsta tradicije v bistvu izhaja iz. enakih postavk kot krščanstvo. Ena takih postavk jc paradigma o nastanku:
"Skupna postavka,ki utemeljuje zahodno misel je, da morajo vse stvari imeti svoj začetek. Od krščanskih teoloških špekulacij preko Rousscaujevcga plemenitega divjaka do marksističnih analiz so začetki ali izviri kritično pomembni. Medtem ko imajo vsa ameriška indijanska plemena zgodbe o stvarjenju, pa jih gledajo preprosto kot nakopičeno znanje, ki se je prenašalo z generacije na generacijo. Ne trudijo se, da bi utemeljevali sodobne filozofije, institucije, ali sisteme verovanj v rcalitetah ali dogodkih iz davnine. Nekateri običaji lahko te zgodbe o stvarjenju podpirajo, in na nekatere obrede jc mogoče gledati kot na izhajajoče iz dogodkov ob stvarjenju ali kot na sledeča razodetja, ko so organsko povezana s takimi dogodki, toda resničnost ali neresničnost zgodb samih ni tako strašansko pomembna zadeva" (str. 117).
V	nadaljevanju avtor navaja eno takih zahodnjaških špekulacij o izvoru, tisto H. Marucuscja, ki govori o stanju zavesti v primitivni človeški skupnosti28' in komentira:
"Ta mitski (v najbolj pejorativnem možnem pomenu besede) scenarij je seveda absurden, kljub temu pa ga resno citirajo kot predpogoj, iz katerega izhaja človeško bitje skozi medij različnih izkušenj, med katerimi ni poslednja delo v antropološko-filozofskcm pomenu, in za katerega je Marx menil, da predstavlja njegovo edinstveno odkritje" (str. 118).
Deloria k Marcusejcvi opombi o vlogi jezika v antropogenezi ('Jezik jc medij, v katerem prvič pride do integracije med subjektom in objektom. ... Na drugi strani pa je jezik prvi medij individualizacijc, kajti skozenj posameznik pridobi oblast nad objekti, ki jih pozna in imenuje') pripominja:
"Težava, ki nastane z izhajanjem od hipotetičnih začetkov, ki hoče pojasniti tako človeško zgodovino kot filozofski pomen posameznika in socialnega življenja, mora biti po vsem tem očitna. Marcusc nc vidi nobene nekosislentnostni v tem, da v isti sapi trdi, kako je jezik prvi napor po preseganju prepada med subjektom in objektom ter hkrati prvi medij individualizacijc - ki ustvarja polarizacijo sveta na subjekt in objekt. Še bolj
28 Deloria posebej podčrluje ule odlomek: Čustva, občutja in koncepcije /v primitivni družbi/ niso povsem stvar posameznika, temveč jih vsi delijo, tako da zavest določa skupno in nc posamično.
razočarujoča pa je morda njegova naslonitev na biblijsko interpretacijo poimenovanja stvari kot kritičnega elementa pri človekovem osvajanju oblasti nad drugimi oblikami življenja" (str. 119).
Ko sc nadalje osredotoča na marksistično definicijo posameznika kol dela narave, dela družbe in hkrati produkta samooblikovanja, Dcloria ugotavlja, da laka opredelitev "... ne pove, kakšni so izviri individualnosti, niti zakaj jo je treba šteti za pomembno" (str. 119). Taka razlaga (po A. Schaafu) vztraja, kot meni avtor, pri izključevanju vseh ekstrahumanih faktorjev. Toda,
"... prav na tej točki bi imeli ameriški indijanski ljudje velike težave z marksistično pozicijo. Medtem ko bi odločno zavrnili idejo, daje človeški svet različen od drugih vrst eksistence, bi ameriški Indijanci vsekakor vključili v razpravo izkušnje, ki so docela religioznih vsebin, ... . Povsem pravilno bi ... vztrajali, da vse spada v človeško perccpcijo in da nimamo ničesar, kar bi bilo nadčloveškega izvora, razen tistih idej, ki jih častimo nad svojimi lastnimi izkušnjami. Tudi če kaka konkretna izkušnja priča o nadčulni naravi stvarnosti, se je šc vedno zgodila človeškemu bitju, ali pa jo je ta, on ali ona, sporočil drugim, tako da je poslala del kolektivne družbene zavesti/zgodovine ter hkrati ostala naraven del življenja. Izključevanje nekaterih vrst izkušenj pri marksistih, zlasti tistih, za katere se zdi, da človeška bitja zlasti motivirajo, se zdi doccla nepotrebno in slabi marksistično razlago" (str. 120).
Od teh pripomb Dclora preide na koncept transformacije, ki da je "... doccla zahodnjaška ideja, povezana z nocijo človekove začetne dominacije nad vsemi drugimi oblikami življenja, in sumljiva zato, ker niso podane nikakršne direktive za potek te transformacije ... . Tako jc človekova vloga v odnosu do sveta očitno prepuščena nekakšnim preroškim interpretacijam, ki so uresničljive samo s skrajnim fanatizmom. Transformacija ... v resnici degradira in uničuje vsake vrednote, inherentne naravi, kakršno nahajamo" (str. 121). Dalje pravi avtor:
"V marksistični analizi sc v resnici nc moremo premakniti od začetkov do sedanjih rcalitet, ker se tako zelo vztraja pri neodvisni realiteti primordialnih okoliščin, iz katerih se izvaja začetke. V tem pogledu nam marksizem ponuja komaj kaj več kot krščanstvo ali druge svetovne religije, ki vse govorijo o negativnem svetu, potrebnem prenove, zatem pa, da jc ta prenova naravni nasledek sedanjega stanja sveta - s tem se v resnici zanika Stvarnika (ali pa gre za namig, da pri svojem stvarniškem početju navsezadnje le ni bil tako zelo bister)" (str. 121).
Ko sc proti koncu razprave vrača k problemu alicnacije, Dcloria citira Marxovo niisel o komunizmu kot polno razvitem humanizmu, izenačenim z naturalizmom, in kot definitivni razrešitvi nasprotja med človekom in naravo ter ljudmi med seboj, in komentira:
"Četudi to ni rečeno tako poetično kot pri Izaiji, imamo tukaj vendarle obljubo odrešenja in napoved prihoda Dneva Gospodovega, čeprav v sekulariziranih capah.29 Implikacije marksistične misli so morda revolucionarne za zahodnjake, pri ameriških Indijancih pa so deležne začudenja. Zakaj sc zahodnjaki čutijo alicnirane od narave? In
Russcl Means, aktivist AIM iz plemena Oglala Sjujcv, v svojem prispevku k isti polemiki govori o "novi zahodnjaški "^'giji... veri v znanost" (Means, 1985: 28).
kako to, da iščejo nekakšne mesijanske30, nadzgodovinske rešitve, ko so vendarle to odtujitev že odkrili? Misliti, da jc komunizem, čeprav v najčistejši obliki, definitivna
rešitev odnosa med človeštvom in naravo, pomeni v rcsnici trdili, da je alicnacija človeštva od narave problem, okrog katerega se vrte vsi drugi (str. 132 - podčrtal avtor).
Deloria zaključuje takole:
"Iz perspektive ameriških Indijancev ... /jc marksizem/... zahodnjaška religija v ekonomski preobleki... Nekritično in nezgodovinsko sprejema pogled na svet, ki izhaja iz nekakšne starodavne zahodnjaške travme, da jc naša vrsta alicnirana od narave, zatem pa ponudi le še eno verzijo mesijanizma kot rešitev tega umetnega problema. Njegov univerzalizem, maskiran v intcrnacionalnost ... predstavlja prav tako grožnjo, kot so jo predstavljali krščanski misijonarji. Marksistična teorija izobraževanja ponuja zastarelo in neuporabno socializacijo z abstraktnim, neuporabnim, če nc celo netočnim znanjem; vsekakor pa ponuja generalizacije, ki so kaj malo pomembne za tribalno situacijo. Ameriški Indijanci in drugi tribalni ljudje so danes edini predstavniki resničnega humanizma, ker rade volje priznavajo atribute, ki sestavljajo in določajo človeško bitje. Častijo starost in priznavajo proces rasti. Z dokajšnjo jasnostjo pojmujejo razlike, ki jih za človeško perspektivo predstavlja spolna dihotomija. ... Priznavajo zakonitost, vendar vidijo ludi polnost trenutka in zahtevajo, da so pravne in politične solucije enako pravične kot zakonite. Zavračajo univerzalni konccpt bratstva v prid spoštljivega ravnanja z ljudmi. Ni nujno, pravijo, da bi bile vrane orli. Tako marksisti kot kristjani bi morali to upoštevati, kajti v prizadevanju, da bi svet spremenili v orla, so zahodnjakom v rokah ostali le mrhovinarji" (str. 135-136).
Means sc v zvezi z gornjimi vprašanji (1985: 28) postavlja na skrajno tradicionalistično, za evropsko uho nemara tudi stereotipno stilizirano pozicijo:
"Evropa jc vedno iskala mesijo, najsibo človeka Jezusa Kristusa, ali človeka Karla Marxa, ali človeka Alberta Einsteina. Ameriški Indijanci vedo, da jc to popolnoma absurdno. Ljudje so najšibkejša vseh vrst, tako šibka, da so drugi stvori voljni dajati svoje lastno meso, da bi mogli ljudje preživeti. Ljudje lahko preživijo samo tako, da uporabljajo racionalnost, kajti manjka jim spodobnost, ki jo imajo druge živali, ki pridobivajo hrano tako, da uporabljajo zobe in kremplje... Toda racionalnost je hkrati tudi človekovo prekletstvo, ker povzroča, da človek pozabi na naravni red stvari na način, kot drugi stvori nc morejo ..."
V nadaljevanju pa Means ob zavračanju revolucije kot osrednje marksistične kategorije eksplicitno navaja tudi vsebine modernega panindijanskega ekološkega nazora, ki jc tesno vezan na tradicionalne religiozne predstave:
"Mislim, da gre za nesporazum v poimenovanju stvari. Kristjani, kapitalisti, marksisti so sami sebe vedno šteli za revolucionarne. Toda nihče od njih ni resnično govoril o revoluciji. Kar imajo v rcsnici v mislih, jc kontinuacija.... Kot bolezenske klice
30
Prim.op. 8. Deloria zavrača interpretacijo rcvivalističnih 'kultov krize' kot mesijanskih: "Obstaja precejšnje neskladje glede tega, ali sc je Jack Wilson /Wowoka/ imel za mesijo ali ne. Večina Indijancev meni, da je bil le sel, ki je govoril o svoji preroški izkušnji. V zgodnjih šestdesetih letih sem se pogovarjal z nekaterimi njegovimi tedaj še živečimi učcnci»in ti so g« vsekakor gledali kot oznanjevalca in nc kot mesijo." (Vine Deloria Jr. v pismu avtorici, 13. 2. 1988) - Na drugem mestu Deloria dodaja: "Med Indijanci ni mesijanskih idej, ker ni ideje o mesiji. Obstaja pa množica apokaliptičnih idej - eshatologij in prerokb o koncu sveta. Plemenske religije pojmujejo kot le začasne, za določeno razdobje - planetarno cro, in vsako pleme im« prerokbo o koncu sveta -, tako da se ljudje zelo razburjajo glede tega in se vedno znova prenaglijo. To poletje smo imeli paniko okrog konca cikla majevskega koledarja. Toda pravi tradicionalisti menijo, da se konec sveta še ne bo zgodil zdaj - pač p* kmalu. ... Te prerokbe ... pravijo, da bodo sedanja obredja prišla h koncu in da bo s tem konec tudi plemen kot ljudstev, da bo svet obnovljen, preživelim pa bodo dana nova obredja in prerokbe. ... Kljub temu pa se plemena trudijo, da bi oživila star* obredja - kakor da bi bile prerokbe nekaj povsem ločenega od obredja." (Vine Deloria Jr. v pismu avtorici, 11.9. 1987.)
ima evropska kultura občasne krče, celo ccpi sc sama v sebi, zato da more naprej živeti in rasti. ... Marksizem jc le najmlajša kontinuacija tc /evropske/ tradicije, nc pa rešitev zanjo. Jc pa šc druga pot. Jc pot tradicionalnih Lakotov in pot drugih ameriških indijanskih ljudstev. To je pot, ki ve, da ljudje nimajo pravicc degradirati Matere Zemlje, da obstajajo sile, ki so nad vsem, kar jc kdaj ustvarila evropska pamet, da morajo ljudje graditi harmonijo v vseh odnosih, ali pa jih bodo /te sile/ nazadnje uničile. ... Naravni ljudje tega planeta to vedo in nc potrebujejo teoretiziranja o tem. Teorija jc abstrakcija; naše znanje pa jc resnično.... Mati Zemlja sc bo uprla, vse okolje se bo uprlo in skrunilci bodo odstranjeni. Stvari naredijo poln krog. In pridejo do tam, kjer so se začele. To jc revolucija. In to jc razodetje mojega ljudstva, to jc razodetje tudi hopijskega ljudstva in vseh drugih pravilno mislečih ljudi. ... Le stvar časa jc, kdaj bo prišlo do tistega, čemur Evropcjci pravijo 'večja katastrofa globalnih razsežnosti'. Naloga ameriških indijanskih ljudstev je, da preživijo, to jc naloga vseh naravnih bitij. ... Nočemo oblasti nad belskimi ustanovami; hočemo, da izginejo. To jc rcvolucija." (str. 27-29)31
IV. TEZE
Ob upoštevanju zgoraj očrtanega fenomena prisilne unifikacijc severnoameriških starosclccv jc mogoče staroselske lastne vidike, ki smo jih razvrstili v sklop ideologije tribal izma, gledati tudi kot nasledke spccifičncga zgodovinskega spomina. Ta kaže na poudarjeno pragmatično interpretativno izrabo okoliščin kulturnega konflikta od časov Po zgodovinskem stiku in poudarjeno pozilivistično stališče do kontinuitet, ki jih avtorji razpoznavajo za izvorno staroselske.
Procesa kulturnega konflikta samega pa po drugi strani nc gre gledati enostavno, kot denimo akulturacijo, kakor jc ta proces povzela in definirala ameriška antropološka veda v tridesetih letih, kajti tako gledanje vsiljuje tipično cvropoccntrično opcijo, po kateri "sebe" vidimo kot organsko kontinuiteto, vse druge realitete pa kot stopenjske in razgrajene prav glede na lastno "organskost", morda celo "meritornost".
Šc manj pa jc upravičeno misliti, da gre pri novi starosclski nazorskosti za preprost (politični) pragmatizem. Nekatere poteze nove (vsc)starosclske zavesti jc namreč bolj plodno gledati kot proccs (prisilnih) racionalizacij, do katerih jc prišlo skozi zgodovinski imperativ.
V prejšnjem razdelku besedila samo brez veliko komentatorskih posegov skušali Povzeti stališča, ki jih jc mogoče šteti za najbolj reprezentačna znotraj novega, Panindijanskcga cksplicitncga nazora. Kar takoj velja dodati, da s tako oznako predstavljenih stališč nismo želeli zanikati očitnega dejstva, da so to v resnici stališča izobraženih elit, ki zato zahtevajo najmanj dva razmisleka: prvič, kdo ameriški staroselci danes sploh so; in drugič, arbitrarna oznaka "legitimnega nazora" - s čimer smo menili tisti eksplicitni nazor, ki jc bil politično prištet k sami srži t.i. nove staroselske zavesti -vsekakor zahteva vsaj nekaterih relativizacij.
Podobno v Akwcstsiic Nofcs (Mid-Winter, 1987-1988, zv. 19, h. 6, str. 2) uvodničar zapisuje: "Po dolgi in zmedeni zimi smo, upajmo tako, na pragu pomladi. Kot so naši bralci gotovo opazili, jc bilo vreme približno zadnjega leu precej čudno in "^predvidljivo. Za tiste izmed nas, ki imamo starodavna učenja, to ni presenetljivo, vseeno pa vznemirljivo. Zemlja jc pričeli ^giraii na vse slrahotc, ki ji jih povzročajo ljudje. Vreme bo tekom lcla postajajo Sc vse bolj čudno."
Odgovor na prvo vprašanje jc mogoče uvesti z argumentom, ki bi ga ob določeni meri metodološke popustljivosti mogli šteti za "emskega", izvorno pa jc v rcsnici literaren vsaj po svojem avtorju. Starosclski literat, Pulitzerjcv nagrajencc (1968) N. Scott Momaday je zapisal, da je "... Indijanec ideja, ki jo ima človek o samem sebi". Izrazito pikro nastrojeni (ncstrarosclski) komentator pa je populacijo, o kateri jc govor, označil celo kot "listi milijon in pol ljudi, ki so urad za ljudska štetja /U.S. Census Bureau, op. I.Š./ prepričali, da so 'domorodci', to je Indijanci, Alcuti ali Eskimi" (Williams, 1987: 28).
Zelo blizu "črnskemu" pristopu, kakršnega smo pripisali Momadayjcvi izjavi in katerega vsebino bi radi očrtali z besednjakom evropske tradicije etničnega, je dejstvo, da so štiri stoletj? po "odkritju Amcrije" vsaki nazorski kontinuiteti, lastni staroselcem, v zahodnjaškem pojmovanju pripisala neizogibno vedno manjšo avtentičnost. Gre za znane komplikacije tistih "primordialnih" situacij, ki so klasične konceptualne povezave "enega ozemlja, ene krvi, enega jezika" nujno izpostavile kot hkrati močno dinamiki "razvoja" podvržene in hkrati na drugi strani kot tudi potencialno izrazne, celo "dokazne" za fiktivni, scicntistični primordializem, ki seje zgodovinsko izrazil v celem spektru danes populariziranih (vulgariziranih) predstav o etničnem ("plemenskem"), narodnem ali cclo nacionalnem. Ta konstrukt, ki je najprej vzpostavil neizbežni proces spreminjanja, da bi šele nato lahko sklepal na stanje pred spreminjenjem, je kajpada zgodovinska okoliščina, ki današnja stališča staroselcev posebej obremenjuje, saj jim vsiljuje nenehno dokazovanje "pristnosti" lastnih stališč. V tem kontekstu bi seveda Dcloriino pripombo o "beli" scicntistični "obsedenosti z konceptom izvora" šteli za močno domiselno in umestno.
Hkrati pa bi dodali tudi dovolj samorazvidno rclativizacijo, ki sc nanaša na položaj "Amerike ob odkritju": nc glede na evropski vtis, da jc šlo za "rasno" dokaj homogeno populacijo, vendarle množica jezikov (preko 200 samo danes) kaže na dejstvo, ki so ga evropski imigranti dosledno in kakor hote prezrli, namreč da etnična situacija ameriških staroselcev že ob zgodovinskem stiku ni mogla vsebovati homogenih kvalitet, ki so ji bile pripisane s strani imigrantov; prav zato pa je panindijanizem mogoče šteti za zgodovinski odgovor na takšno prisilno homogcniziranjc.
Obenem, in hkrati morda najbolj plodno, jc mogoče to novo starosclsko zavest, katere delce smo prikazali zgoraj, razumeli tudi kot kritiko prevladujočega cvropoccntrizma. Posebej povedne so v tem smislu povratne, zgodovinske opcijc, kakor jih obravnavajo moderni starosclski avtorji. Značilen primer iz zgodovinskega sklopa starosclskih (panindijanskih) naziranj predstavlja silovit odpor do teorije izvorne migracije preko Bcringovcga kopnega mostu. Deloria meni, da "... ideja o /migraciji preko/ Bcringovc ožine Indijancem preprečuje spoštovanje do lastnih tradicij ... in jc na poti pri doseganju spoštovanja za plemenska verstva."32 Drug tak primer, ki ima velike razsežnosti, v neposrednih konfliktnih situacijah (zemljiški spori, pravicc starosclskih skupnosti) pa odločujočo vlogo, jc močna navezava vscstarosclskcga gibanja na ekologijo. Ta tema ima seveda v posameznih plemenskih kulturah mogočno tradicijo, ki jc versko utemeljena.
Problem verskega v ameriškem starosclskcm prostoru končno zahteva še en razmislek. Misliti jc, da gre po vsem povedanem za cclostnc versko-nazorske sisteme, ki
32
Vine Deloria, Jr. v pismu avtorici, 11.9. 1987.
jih je evropsko družboslovje - pač na primerih "primitivcev" - v 19. in zgodnjem 20. stoletju v skladu s svojo cvropoccntrično pozicijo razslojevalo v tipologijo, ki predstavlja specifično prekodiranje realitctc. V skladu z idejo o neobhodnem obstoju osrednjega verskega principa (najsibo vrhovnega božanstva ali pa kakega drugega centralnega objekta) sc je religiologija odločila za vrsto analitskih oznak (totemizem, fetišizem, animizem...), ki vse predstavljajo napor, da bi se v konccpcijsko dostopne okvire umestilo očitno "razpršenost" ali tudi vseobsegajočnost, "ncdifcrenciranost" staroselske versko-nazorske misli. Seveda se tovrstne analize niso omejevale le na religioznost; prav podobno sc jc godilo tudi drugim "celotam" staroselske nazorskosti in prakse, ki jih je evropska znanost razslojila v "kulturo", "družbenost", "tradicije" "verstva", "običaje", itd. Nova starosclska zavest je ta interpretativni postopek zapovrstjo selekcije, prekodiranja, in končno umetne sistemizacije označila kot natanko tistega, pri katerem staroselcc ostaja nespoznan in nerazpoznaven tudi sebi.33
Če jc ena od temeljnih značilnosti sinkretističnih verskih in etičnih sistemov v kolonialnih in pokolonialnih situacijah ta, da kolonizirani privzamejo nekatere temeljne ideje kolonizirajoče družbe, tedaj vpetost teh privzetih idej v novo starosclsko zavest v ZDA vendarle kaže na temeljna konceptualna razhajanj med zahodnjaško in starosclsko nazorskostjo. Prav ta razhajanja staroselski avtorji izpostavljajo kot temeljno legitimacijsko strukturo novovzpostavljcne vscstarosclske ciničnosti, ki se jc postavila predvsem proti tako osrednjim cvropoccntričnim konceptom, kot je, denimo, "razvoj" s svojim specifičnim ideologiziranim podaljškom, "napredkom" (ki ga Dcloria v prinešenem odlomku povzema kot "transformacijo"; Dcloria, 1985: 121). Tribalni človek in tribalna socialna ureditev sta videna kot (edino) pravilna (humana, "resnična"; pri tem npr. Dcloria /1985: 135-136/ in Means /1985: 27-29/ pojem tribalizma širita na celoten svetovni prostor), značilna cclostnost versko-nazorskih sistemov, ki obvladujejo vse aspekte življenja, pa tudi v tako izrazito sinkretističnih pojavih, kot je Domačinska ameriška cerkev, ostaja pravilo.
REFERENCE
Alba, Richard D. (ur.), ETHNICITY AND RACE IN THE U.S.A. London, Boston, Melbourne, Henley: Rouiledge & Kegan Paul, 1985.
Baumann, Peter in Schiicsslcr, Martin, AMERIKAS INDIANISCIIE SEELE, Dusseldorf, Wicn, New York: ECON Vcrlag, 1987.
Bcllah, Robert N. in Hammond, Philip E., VARIETIES OF CIVIL RELIGION, Cambridge, Hagerlslown, New
York, Philadelphia, London, Mexico City, Sao Paulo, Sydney: Harper & Row, 1980.
Benedict, Ruht (Benedikt, Rut). OBRASCI KULTURE, Prcv. dr. Markovi«, B. Beograd: Prosveta, 1976.
Churchill, Ward (ur.), MARXISM AND NATIVE AMERICANS, Boston: South End Press, 1885.
Collier, John, INTRODUCTION, V: Thompson in Joseph, 1944.
Dcloria v svojem Indijanskem manifestu (1970: 83) jedko smeši evropski scicntizem te vrste: "Debeli zvezki neuporabnega znanja, ki so ga sproducirali antropologi, skušajo resnične Indijanoc ujeti v mrežo teorij, ki so znatno pripomogle, da jc Indijance danes nekakšen neviden manjšinec. Navsezadnje, kdo pa ima lahko za resnične ljudi, ki so nabiralci hrane, nabiralci Jagod, polnomadi, oboževalci ognja, visokoplanotni in gorski prebivalci, na konjih jahajoči, v kanujih plovcči, koraldc uporabljajoči, keramiko proizvajajoči, s trakovi sc okrašujoči, v vejnatih bivakih živeči, ki so kot taki začeli cveteti v glavah 'judi potem, ko jih jc Alfred 1'rump leta 1803 opisal v svojem velikem delu o Indijancih z naslovom NAŠI OPERJENI
PRIJATEUI?"
Zaradi razvidnosti so staroselski avtorji v seznamu referenc in v besedilu (ob prvi omembi) označeni s polkrcpkim tiskom
Dale, Edward Everett, THE INDIANS OE THE SOUTHWEST, A Century of Development Under the United States, Norman: Univ. of Oklahoma Press, 1949.
Deloria, Vine Jr., CUSTER DIED FOR YOUR SINS, An Indian Manifesto, New York: Avon Books. 1970 (1968).
Deloria, Vine Jr. in Lytic, Clifford, THE NATIONS WITHIN, The Past and the Future of Americah Indian Sovereignity, New York: Pantheon Books, 1984.
Deloria, Vine Jr. (ur.), AMERICAN INDIAN POLCY IN THE TWENTIETH CENTURY, Norman: Univ. of Oklahoma Press, 1985.
Deloria, Vine Jr, CIRCLING AROUND THE SAME OLD ROCK. V: Churchil (ur.): 1985/a/.
Dcncvan, William M., THE NATIVE POPULATION IN AMERICAS IN 1492, Madison: Univ. of Wisconsin
Press, 1976.
Dippie, Brian, THE VANISHING AMERICAN, Middlctown, Conn.: Wcslcyan Univ. Press, 1982. Gill, Sam D., NATIVE AMERICAN RELIGIONS, An Introduction, Belmont, Cal.: Wadsworth, 1982. Hamilton, Charles, lR r' OF THE THUNDERBIRD, American Indians' Own Story, Norman: Univ. of Oklahoma Press, 1950.
Hammond, Philip E„ EPIIXX3UE: THE CIVIL RELIGION PROPOSAL, V: Bcllah in Hammond, 1980. Henion, Lance, SELECTED POEMS 1970 - 1983, New York: The Greenfield Review Press, 1985. Holm, Tom, FIGHTING A WHITE MANS WAR: The Extent and Ixgacy of Indian Participation in World War II, V: Iverson (ur.): 1985.
Holm, Tom, THE CRISIS IN TRIBAL GOVERNMENT, V: Deloria (ur.): 1985/a/.
Iverson, Peter, (ur.), THE PLAINS INDIANS OF THE TWENTIETH CENTURY, Norman & London: Univ. of Oklahoma Press, 1985.
Jarvcnpa, Robert, THE POIJTICAL ECONOMY AND POLITICAL ETHNICITY OF AMERICAN INDIAN ADAPTATIONS AND IDENTITIES. V: ALBA, Richard D. (ur.): 1985.
Joscphy, Alvin Jr., NOW THAT THE BUFFALO'S GONE, Norman: Univ. of Oklahoma Press, 1982. Kardiner, Abram in Ovcsey, L., 'HIE MARK OF OPPRESSION. New York 1951: Norton, 1951. Kovači«, Erik A., FRANC PIRC AS PEACEMAKER DURING THE SIOUX UPRISING OF 1862, V: Slovene Studies, 8/2, 1986, str. 15-19.
LaBarre, Weston, THE PF.YOTE CULT, V: Yale University I'ublications in Anthropology, 1938, it. 19. Llewellyn, K. N. in Hoebel, Adamson E., THE CHEYENNE WAY, Univ. of Oklahoma Press, 1941. McNiclde, D'Arcy, NATIVE AMERICAN TRIBALISM, London, Oxford, New York: Oxford Univ. Press, 1973.
Mean«,Russel, THE SAME OLD SONG, V: Churchill (ur): 1985.
Momaday, N. Scott, HOUSE MADE OF DAWN, New York, Evanstown: Harper & Row Publichcrs, 1968 (1966).
Opler, Morris Edward, AN APACHE LIFE-WAY, Chichago: Univ. of Chichago Press, 1941.
Ruby, Robert H. in Brown, John A., INDIANS OF THE PACIFIC NORTHWEST, A History, Norman: Univ.
of Oklahoma Press, 1981.
Schaaf, Gregory in Swamp, Jake, HIE GREAT LAW OF PEACE AND THE CONSTITUTION OF THE UNITED STATES OF AMERICA, V: Adwcsasne Notes, Summer 1987, zv. 19., 5t. 4, str. 3-7. Schulze-Thulin, Axel, WEG OIINE MOKKASSINS, Die Indiancr Nordamcrikas Hcutc, Dtisseldorf: Drostc Vcrlag, 1976.
Sugdcn, John, TECUMSEII'S LAST STAND, I>ondon and Norman: Univ. of Oklahoma Press, 1985. Šumi, Irena, EVROPOCENTRIZEM IN KULTURNI RELATIVIZEM, Primer severnoameriških staroselcev, (v tisku za objavo v: Teorija in praksa), 1990.
Thompson, Laura in Joseph, Alicc, THE HOPI WAY, Chichago: Univ. of Chicago Press, 1944.
THE TRAIL OF BROKEN TREATIES. B.I.A., I'm Not Your Indian Any More, Rooscvcllown, N. Y. 1976
(1973): Akwcsasnc Notes, Mohawk Nation.
Underbill, Ruth M„ THE NAVAJOS. Norman: Univ. of Oklahoma Press, 1956.
Utlcy, Robert M., THE INDIAN FRONTIER OF THE AMERICAN WEST 1846 - 1890, Albuquerque: Univ. of Mcxico Press, 1984.
Vandcrwerth, W. C., INDIAN ORATORY, Famous Speeches by Noted Indian Chiflains, Norman: Univ. of Oklahoma Press, 1971.
Vogel, Virgil J., THIS COUNTRY WAS OURS, A documentary Histoiy of the American Indian, New York, Evanston, San Francisco, London: Harper & Row, 1972.
Vogct, Fred W., A HISTORY OF ETHNOLOGY, New York, Chicago, San Francisco, Atlanta, Dallas, Montreal, Toronto, London, Sydney: Holt, Rcinhart & Winston, 1975.
Waldman, Carl, ATLAS OF THE NORTH AMERICAN INDIAN, New York, Oxford, England: Facts On File Publicatons, 1985.
Wallace, Ernest in Hoebcl, E. Adamson, THE COMMANCHES, Lords of the South Plains, Norman: Univ. of Oklahoma Press, 1952.