GEOLOGIJA 27, 107—158 (1984) Ljubljana UDK 551Л61:552.5:56.02(234.323.6) = 863 Karnijske plasti v Tamarju in pri Logu pod Mangartom Carnian beds at Tamar and at Log pod Mangartom Bojan Ogorelec, Bogdan Jurkovšek, Ljudmila Šrihar, Bogomir Jelen, Božo Stojanovič in Miha Mišic Geološki zavod Ljubljana, Parniova 33, 61000 Ljubljana Kratka vsebina Raziskane so bile karnijske plasti v Tamarju in pri Logu pod Man- gartom. V delu so prikazani rezultati mikrofacialnih, paleontoloških, mi- neraloških in geokemičnih analiz. Cordevolski dolomit je svetle barve in vsebuje nad 90 "/o karbonata. Nastal je z zgodnje- in kasnodiagenetsko dolomitizacijo biomikritnega in stromatolitnega apnenca v litoralnem in sublitoralnem okolju odprtega šelfa. Julsko-tuvalske plasti so temne barve. Zanje je značilno menjavanje plastovitega lapornatega apnenca s tanjšimi polarni laporja in glinovca. Apnenec je biomikriten, s števil- nimi školjkami in foraminiferami. Odlagal se je v zelo plitvem zaprtem šelfu z lagunami (redukcijsko okolje), karbonatno sedimentacijo pa je občasno prekinjal dotok detritične komponente. V krovnini julsko-tuval- skih plasti leži plastoviti dolomit, ki navzgor prehaja y dachsteinski apnenec. Mikrofacialne analize julsko-tuvalskih plasti kažejo, da gre tako v Tamarju kot pri Logu pod Mangartom za precej enoten in mono- ton razvoj oziroma za podobno sedimentaci j sko okolje. Zato lahko raz- širimo pojem »tamarska formacija« tudi na karbonatno klastične plasti v okolici Loga pod Mangartom. Abstract Investigated were Carnian beds in Tamar and at Log pod Mangar- tom. In the paper are presented results of microfacial, paleontológicas mineralogical and geochemical analyses. The Cordevolian dolomite is of light color, and it contains above 90 "/o carbonate. It was formed by early and late diagenetic dolomitization of biomicritic and stromatolitic limestone in the littoral and sublittoral environment of the open shelf. Julian-Tuvalian beds are of dark color. They are characterized by inter- bedding of layered marly limestone with thinner sheets of marl and shale. Limestone is biomicritic and it contains numerous pelecypods and foraminifers. It was deposited in a very shallow restricted shelf with lagoons (reducing environment). Carbonate deposition was at times in- terrupted by supply of detritic component. Julian-Tuvalian beds are overlain by layered dolomite which passes upwards into the Dachstein limestone. Microfacial analyses of Julian-Tuvalian beds indicate at Ta- mar and at Log pod Mangartom a rather uniform and monotonous de- velopment, respectively a similar depositional environment. The term Tamar Formation can therefore be extended also to carbonate clastic beds in the surroundings of Log pod Mangartom. 108 В. Ogorelec, В. Jurkovšek, L. Šribar, B. Jelen, B. Stojanovič in M. Mišic Uvod Članek opisuje rezultate raziskav karnijskih plasti v Tamarju in pri Logu pod Mangartom, ki smo jih opravili za Osnovno geološko karto SFRJ 1 :100.000. Posebno pozornost smo posvetili razvoju julskih in tuvalskih plasti, njihovi fosilni združbi ter interpretaciji sedimentacijskega okolja. Okvirno podajamo tudi regionalno geološko zgradbo z opisom spremljajočih kamenin v njihovi krovnini in talnini. Terenske in stratigrafske raziskave sta opravila B. Jurkovšek in B. Stojanovič, sedimentološke in geokemične analize B. Ogorelec, mikropaleontološke analize zbruskov S r i b a r , palinološke analize B. Jelen, rentgensko pa je vzorce raziskal M. Mišic. Pregled dosedanjih raziskav Karnijske plasti v Tamarju in pri Logu pod Mangartom so bile že v pre- teklosti predmet številnih bolj ali manj natančnih proučevanj. O njih je pisal že K. Peters (1856). Sledil jih je v Belopeški dolini in na vznožju Mangarta, SI. 1. Lega raziskanih profilov karnijskih plasti v Julijskih Alpah Fig. 1. Location map showing investigated profiles of Carnian beds in Julian Alps Karnijske plasti v Tamarju in pri Logu pod Mangartom 109 do zahodnega obronka Ponce, majhno sled karnijskih kamenin (rabeljskih plasti) pa je odkril tudi v Mali Pišnici. Sele C. Diener (1884) je ugotovil rabeljske plasti tudi v Tamarju in jih sledil v pasu, ki se izklinja med Velikim Sleme- nom in Mojstrovko. Tudi on omenja te kamenine iz notranjega kota Male Pišnice. Na pregledni geološki karti tega ozemlja F. Kossmata (1913) у.г na severnem vznožju Mangarta zarisan pas rabeljskih plasti, ki se vleče ne- pretrgano od visoke Ponce v loku proti Tamarju. A. Winkler-Herma- den (1936) je zapisal, da so rabeljske plasti klastično razvite samo na sever- nem robu Julijskih Alp, kar kaže na njihov nastanek v obrežnem pasu. Kar- nijske plasti na tem ozemlju so opisovali tudi I. Rakovec (1951), R. Selli (1963) in še nekateri drugi avtorji, ki pa so v obsežnejših študijah v glavnem interpretirali podatke starejših avtorjev. SI. 2. Shematizirani htostratigrafski stolpec zgornjetriadnih plasti v raz- iskanem delu Julijskih Alp Fig. 2. Schematic lithostratigraphic column of the Upper Triassic beds in the investigated area of Julian Alps 110 B. Ogorelec, B. Jurkovšek, L. Sribar, B. Jelen, B. Stojanovič in M. Mišic K poznavanju geološke zgradbe ozemlja zahodno od Mangarta so med 1955. in 1967. letom pomembno prispevali geologi, ki so ta prostor raziskovali v okvi- ru sledenja svinčeve in cinkove mineralizacije (A. Nosan, M. Iskra, S. Pire in K. Braun). Izdelali so geološko karto v merilu 1 : 10.000 ter prečne geološke in geokemične profile. Podrobno so opisali srednjetriadni ru- donosni dolomit, rabeljske plasti, glavni dolomit in dachsteinski apnenec. Zal izsledki vseh teh raziskav niso bili objavljeni. Shranjeni so v arhivu Geološke- ga zavoda Ljubljana. Makrofavno iz karnijskih plasti pri Logu pod Mangartom je opisala M. M i k n i ć (1978). Določila je 12 vrst školjk, od katerih je večina vodilna za zgornji del rabeljskih plasti. V zadnjem obdobju je karnijske plasti na ozemlju severnih Julijskih Alp raziskoval A. Ramovš (1981 in 1985). Ugotovil je, da se julske in tuvalske plasti v Tamarju ločijo po litološkem razvoju in po fosilni združbi od rabeljskih plasti v klasičnem najdišču Rabelj. Zato je zanje upravičeno uvedel novo ime — »tamarska formacija«. Geološka zgradba ozemlja Ozemlje, ki smo ga raziskali, leži v zahodnem delu Julijskih Alp in se raz- teza zahodno od Vršiča preko Tamarja in Loške Koritnice proti Predelu (si. 1). SI. 3. Geološka karta Tamarja in lega raziskanega profila Crna voda Fig. 3. Geological map of Tamar area and location of the investigated profile Crna voda Karnijske plasti v Tamarju in pri Logu pod Mangartom 111 Pretežno je zgrajeno iz zgornjetriadnih karbonatnih kamenin (si. 2), nekaj malega pa je tudi jurskih in krednih apnencev, ki jih zasledimo v luskasti zgradbi Mangartskega sedla in na Plešivcu. Preko ozemlja potekajo številni sistemi prelomov. Večina jih je neotekton- skega porekla, nekateri pa kažejo tudi na predneotektonsko aktivnost. Najpo- membnejši prelomni sistemi imajo prečnodinarsko smer. V smeri severovzhod- jugozahod poteka močan prelom iz Male Pišnice preko Grla in Tamarja v Loško Koritnico, kjer so ga že prejšnji avtorji poimenovali koritniški prelom. Podobno smer ima tudi prelom, ki poteka iz Tamarja preko Jalovške škrbine proti Ple- šivcu. Na celotnem ozemlju zasledimo tudi močan sistem prelomov v smeri sever—jug. Ob takem prelomu se je izoblikovala ledeniška dolina Planice, nič manj pogostni pa niso prelomi v tej smeri na področju Mangarta in Jalovca ter zahodneje od tod proti Predelu. Omeniti moramo predvsem klanjški prelom, ki poteka iz doline Belopeških jezer v Loško Koritnico. Ob njem se stikata cordevolski in karnijsko-norijski dolomit, ki so ga poimenovali tudi »glavni dolomit«. Eden od odcepov klanjškega preloma poteka preko Gornjega stana, nanj pa je vezana baritno-sulfidna mineralizacija. S stališča prospekcije svin- čevo-cinkove mineralizacije je bil za prejšnje raziskovalce zelo zanimiv tudi prelom v smeri severozahod—jugovzhod v dolini Predelice. Prelomi v drugih smereh so manj izraziti; so krajši in niso bistveno vplivali na geološko zgradbo opisanega ozemlja. Legenda k slikama 3 in 9 Explanation of figures 3 and 9 112 B. Ogorelec, B. Jurkovšek, L. Sribar, B. Jelen, B. Stojanovič in M. Mišic Opisi profilov Tamar Na ozemlju med Veliko Pišnico na vzhodu in jugoslovansko-italijansko mejo na zahodu prevladujejo cordevolske kamenine. Največ je belega in svetlo si- vega masivnega ali debelo skladovitega sparitnega dolomita s prekristaljenimi algami v posameznih horizontih. Nad planiškimi skakalnicami je razvito tudi nekaj plastovitega apnenca in dolomitiziranega apnenca z rekristaliziranimi ostanki alg, med katerimi smo določili vrsto Diplopora annulata Schafhäutl in foraminifere Diplotremina astrofimhriata Kristan-Tollmann, Variostoma sp. in Earlandinita sp. V splošnem lahko ugotovimo, da je na širšem področju več apnenčevih plasti v spodnjem delu cordevolskega zaporedja. Zrnat cordevolski dolomit sega še globoko v dolino Tamarja, kjer tvori talnino julsko-tuvalskim plastem. Te so razvite karbonatno-klastično in izdanjajo v 4 km dolgem pasu med Tamarjem in Vršičem. Zasledimo jih tudi ob izviru Nadiže in v posamez- nih krpah na Ciprniku, v Grlu ter na severnem pobočju Škrbinjka v Mali Pišnici. Karbonatne plasti julske in tuvalske podstopnje so makroskopsko značilne po temni barvi in menjavanju tankih plasti apnenca in laporja. Zajeli smo jih s profilom v 80 metrov debeli skladovnici v grapi Crna voda nad dolino Tamar (si. 3 in 4). Profil je vseskozi odlično odkrit. Zajeta sta tako njegova talnina, ki jo sestavlja cordevolski dolomit, kot tudi krovnina (dolomit noriško-retske stopnje — »glavni dolomit«). Lateralno je v julsko-tuvalski skladovnici pone- kod razvit le dolomit z rožencem, ki doseže debelino tudi do 100 m, drugod pa dolomit z rožencem manjka oziroma se močno stanjša. SI 4. Geološki presek čez dolino Tamar. Razlago glej na si. 2 Fig. 4. Geologie cross-section through Tamar valley. See fig. 2 for explanation Karnijske plasti v Tamarju in pri Logu pod Mangartom 113 V vrhnjem delu profila so plasti ob prelomu sicer premaknjene v dolžini 30 metrov, vendar pa lahko profil po značilnih plasteh v popolnosti rekonstru- iramo. Plasti padajo z naklonom od 20" do 40" proti jugu in jugozahodu. Skup- no je bilo v profilu odvzetih 58 vzorcev. Litološki razvoj plasti je prikazan na si. 5. Profil se pričenja s svetlo sivim zrnatim dolomitom cordevolske starosti, z debelino plasti 10 do 20 cm. Prvotna struktura kamenine v dolomitu ni več ohranjena. Prehod med cordevolskim dolomitom in plastmi julsko-tuvalske podstopnje je oster. Pogojen je s spremembo barve kamenine, ki postane temno olivno siva, in s številnimi polarni temnega laporja. V spodnjih desetih metrih profila se menjavajo plasti apnenca in dolomita, oboje pa prekinjajo ca. 20 cm debele pole in plasti laporja. Večidel so plasti tanke, merijo 5 do 10 cm, izjema sta le dve 0,5 in 1 meter debeli plasti. Tako apnenec kot dolomit sta precej lapornata. Delež karbonata v preiskanih plasteh znaša med 79 in 93 °/o. Apnenec je po strukturi biomikriten in vsebuje številno favno. Najbolj pogostne so lupine tanko- in debelolupinskih školjk, slede mikrogastropodi, ploščice ehinodermov in ostrakodi (tab. 1, si. 2 in 3, tab. 2, si. 2 in 3). Mestoma se javljajo še drobne foraminifere. Delež fosilov cenimo v povprečju na 10 do 20 "/o, tako da kamenino po Dunhamovi klasifikaciji uvrščamo v »wackestone«. Nekatere plasti je zajela kasnodiagenetska dolomiti- zacija. Dolomitni romboedri merijo med 20 in 30, izjemoma do 80 //m, delež dolomita pa cenimo na 10 do 30 "/o, razen v plasteh, ki so skoraj popolnoma dolomitizirane. Zanimiva sta vzorca št. 8 in 6, pri katerih je celotna osnova popolnoma dolomitizirana, medtem ko so školjčne lupine in ploščice ehinoder- mov kalcitne. V vzorcu 6 so krinoidi tako številni, da apnenec lahko poimenu- jemo kar »krinoidni«. Energijski indeks vzorcev je nizek do zelo nizek (1—2), kar kaže na sedimentacijo v mirnem okolju. Osrednji del profila, med 10. in 50. metrom, je zelo monoton (si. 6). Menja- vajo se 5 do 20 cm debele plasti temnega lapornatega apnenca in 5 do 10, izjemoma do 120 cm debele plasti laporja, kar na terenu lepo opazujemo po značilnem nazobčanem reliefu. Apnenčeve plasti kažejo teksturo budinaža. Fosilna združba tega dela profila je enaka kot v spodnjem delu, pač pa je fosilov manj (pod 10 "/o), kar uvršča apnenec v skupino »mudstone«. Školjke so le drobne in tankolupinske, več pa je foraminifer. Od alokemov se občasno pojavljajo še posamezni peleti. Delež karbonata se giblje med 61 in 91 "/», primes organske komponente pa daje kamenini vonj po bitumnu. Nekarbo- natnemu delu vzorcev pripadajo le minerali glin, organska primes in piritni pigment. Delež dolomita (do 30 ¡jm veliki romboedri) znaša od sledov do 15 "/o; izjema je le ena plast (št. 3), ki vsebuje 76 Vo dolomita. V redkih plasteh, te so ponavadi nekoliko debelejše, opazujemo drobne korozijske votline. Te imajo nepravilne oblike, merijo do 2 cm, z daljšo osjo so orientirane vzporedno s plastovitostjo kamenine in so zapolnjene z zrnatim dolomitom. Zaradi primesi železa je dolomit obarvan rjavkasto, kar daje kamenini na površini še posebno patino. Korozijske votline kažejo na občasne lokalne okopnitve znotraj sedi- mentacijskega bazena, ki so omogočile zakrasevanje karbonatnega zaporedja. Vrhnji del profila se od osrednjega dela makroskopsko ne loči bistveno. Se vedno se menjavajoi 5 do 20 cm debele plasti temno olivno sivega apnenca 8 — Geologija 27 114 B. Ogorelec, B. Jurkovšek, L. Šribar, B. Jelen, B. Stojanovič in M. Mišic SI. 5. Litostratigrafsko zaporedje karnijskih plasti v profilu Crna voda nad Tamarjem Fig. 5. Lithostratigraphic sequence of the Carnian beds in Crna voda at Tamar Karnijske plasti v Tamarju in pri Logu pod Mangartom 115 z budinažasto krojitvijo in do 20 cm debele plasti trdega laporja (si. 7 in 8). Mestoma vsebuje lapor toliko organske snovi, da je že črne barve in ga terensko poimenujemo kar »premoški lapor«. Apnenec je temno siv, bolj ali manj lapornat, in vsebuje 83 do 95 "/o karbonata. Po strukturi je biomikriten in biopelmikriten, glede na delež fosilov in alokemov pa večidel spada v grupo Legenda k slikama 5 in U Explanation of figures 5 and 11 116 B. Ogorelec, B. Jurkovšek, L. Šribar, B. Jelen, B. Stojanovič in M. Mišic »wackestone«, poredkeje v »mudstone« in »packstone«. Med fosili so najštevil- nejše školjčne lupine, tako tanko- kot debelolupinske, pogostne so tudi drobne foraminifere, manj pa je polžev, ostrakodov in ehinodermov; v sledovih so prisotne še skeletne alge. V nekaterih plasteh so fosili tako številni, da tvorijo že prave lumakele. Med školjkami sta najbolj pogostni vrsti Lopha montiscapri- lis (Klipstein) in majhne megalodontidne školjke. Od alokemov opazujemo drobne pelete, mestoma pa tudi mikritne plastiklaste. Redke plasti apnenca so dolomitizirane. Dolomitizacija je kasnodiagenetska; javlja se v obliki do 150/^m velikih romboedrov, delež dolomita pa cenimo med 2 in 20 "/o. Popolnoma dolomitizirane so plasti v vrhnjih treh metrih profila, na prehodu v noriški dolomit (»glavni dolomit«). V vzorcu št. 54 opazujemo v sledovih do 40 «m velika kremenova zrna detritičnega izvora. Energijski indeks preiskanih vzorcev je nizek do zelo nizek (1—2), kar kaže na sedimentacijo v mirnem plitvem šelfu lagunskega značaja. Le v dveh vzorcih je mikritna osnova nekoliko izprana in delno nadomeščena z drobnozrnatim sparitom dveh generacij. SI. 6. Menjavanje apnenčevih in lapornih plasti v karnijskem pro- filu Crna voda nad Tamarjem Fig. 6. Alternation of limestone and marl beds within Carnian profile Crna voda at Tamar Karnijske plasti v Tamarju in pri Logu pod Mangartom 117 Mineralna sestava štirih plasti laporja in glinovca, ki se pojavljajo med plastmi apnenca in dolomita, je prikazana v tabeli 1. Mineralna sestava preiskanih vzorcev je precej enotna, z izjemo vzorca 52, kjer je kalcit nadomeščen z dolomitom. Med minerali glin prevladuje illit nad kloritom, v dveh vzorcih (25 in 44) pa je prisoten še montmorillonit. Zanj predvidevamo, da je lahko nastal pri diagenetskih spremembah vulkanskega stekla kot avtigen mineral. Iz julsko-tuvalskih plasti v Tamarju, iz profila Crna voda, smo mikro- paleontološko raziskali več vzorcev in v njih določili mikrofavno, ki potrjuje domnevno starost plasti. V raziskanih zbruskih prevladujejo foraminifere: Pilamminella kuthani (Salaj), Agathammina austroalpina Kristan-Tollmann & Tollmann, Nodosaria ordinata Trifonova, Aulotortus sinuosus Weynschenk, Angulodiscus tjaschei praegaschei (Koehn-Zaninetti), Glomospira sp., Glomospi- rella sp. in Ophthalmidium sp. Poleg foraminifer smo v vzorcih dobili še ostanke ostrakodov, lupine mehkužcev in ehinoderme. Alge so zelo redke; dobili smo jih v dveh vzorcih. Ohranjene so slabo, pripadajo rodu Clypeina, verjetno vrsti SI. 7. Detajl apnenčevih in lapornatih plasti znotraj profila Crna voda—Tamar Fig. 7. Detail of limestone and marl beds within Crna voda—Tamar succession 118 B. Ogorelec, B. Jurkovšek, L. Šribar, B. Jelen, B. Stojanovič in M. Mišic Clypeina besici Fantič, ki je vodilna vrsta julske podstopnje. V istem horizontu smo našli tudi algo Poikiloporella duplicata (Pia). Konkordantno na julsko-tuvalskih plasteh leži plastovit dolomit. Meje med obema litološkima enotama nam v profilu Crna voda s fosili ni uspelo dokazati. Postavljena je glede na litološko spremembo plasti tam, kjer se laporni vključki ne pojavljajo več in kjer postane dolomit svetel, čist karbonat pa brez detritičnih primesi. V krovnini profila Crna voda je plastovitega dolomita razmeroma malo; zato ga na karti nismo izdvojili. Nad dolomitom leži debela skladovnica dachsteinskega apnenca, ki gradi najvišje gorske grebene južno in zahodno od Tamarja. Sedimentološko in mikropaleontološko smo raziskali tudi okrog 70 m debelo julsko-tuvalsko skladovnico pri izviru Nadiže v Tamarju (si. 3). Profil je večidel lepo odkrit. Spodnji del izdanja med meliščem, ki ga je odkril plaz, vrhnjih 30 metrov profila pa poteka v živi skali pod samim izvirom Nadiže. Profil zajema le vrhnji del karnijskega karbonatnega zaporedja; v talnini je prekrit z meliščem. V bistvu je raziskani profil le ostanek zahodnega krila antiklinale, katere os poteka po dolini Tamarja. SI. 8. Detajl iz vrhnjega dela karnijskih plasti v profilu Crna voda—Tamar. Apnen- čeve plasti kažejo budinažasto teksturo Fig. 8. Detail from the upper part of the Carnian succession at Crna voda—Tamar. Remarkable boudinage structure of limestone beds Karnijske plasti v Tamarju in pri Logu pod Mangartom 119 Tabela 1. Mineralna sestava karnijskega laporja in glinovca, profil Tamar Table 1. Mineral composition of Carnian marl and claystone, Tamar succession Tabela 2. Mineralna sestava karnijskega la- porja, izvir Nadiže v Tamarju Table 2. Mineral composition of marl; Carn- ian succession at Nadiža source in Tamar Raziskani profil pri izviru Nadiže lahko litološko razdelimo v dva dela — spodnjega, ki ga sestavlja apnenec z vložki laporja, in v zgornji, dolomitni kompleks. Apnenec je srednje olivno sive barve in se javlja v 10 do 40 cm, poprečno 20 cm debelih plasteh. Kontakti posameznih plasti so večidel neravni. Pogosto opazujemo budinažasto teksturo, ki je pogojena s številnimi, do 10 cm debelimi vmesnimi lapornimi polami. Po strukturi je apnenec biomikriten in biopel- mikriten, po Dunhamovi klasifikaciji (1962) pa so zastopani vsi strukturni tipi od »mudstone« do »packstone«. Med fosili prevladujejo tanko- in debelo- lupinske školjke nad polži, ehinodermi, foraminiferami, ostrakodi in algami (tako neskeletnimi kot skeletnimi). Školjčne lupine, velike do 2 cm, so večkrat tako številne, da govorimo lahko že kar o lumakelnih plasteh. Osnovo med fosili in peleti sestavlja gost mikrit z do 5 //m velikimi zrni, med katerega so kot pigment pomešani redki minerali glin ter občasno tudi pirit in organska snov. Slednja dva kamenino lokalno temneje obarvata, zaradi primesi gline (do 5 "/«) pa imajo nekatere plasti videz lapornega apnenca in tako laže preperevajo. V nekaterih vzorcih opazujemo bioturbacijsko teksturo ter redke in drofene stilolitne šive. Energijski indeks kamenine je zelo nizek (1—2) in kaže na mirne pogoje sedimentacije znotraj plitvega zaprtega šelfa z občasnim 120 B. Ogorelec, B. Jurkovšek, L. Šribar, B. Jelen, B. Stojanovič in M. Mišic dotokom klastične komponente (glina). Redke plasti je zajela kasnodiagenetska dolomitizacija. Dolomit, katerega delež cenimo od sledov do 2 "/o in največ 10 "/o, se javlja v izoliranih romboedrih. Zaradi limonitizacije piritnih zrn so nekatere plasti apnenca lokalno rjavkasto obarvane. Analizi dveh vzorcev laporja kažeta, da ta vsebuje zelo nizek odstotek karbonata (ca. 25 "/o), tako da je že na meji z glinovcem. Med karbonatnimi minerali kalcit rahlo prevladuje nad dolomitom, med minerali glin pa natrijev montmorillonit nad kloritom in illitom (tabela 2). Apnencu z lapornimi polami sledi 12 metrov masivnega zrnatega dolomita svetlo sive barve, nato pa okrog 20 metrov tankoplastovitega do ploščastega dolomita z redkimi gomolji roženca in polami laporja. V zrnatem dolomitu (dolosparit z do 150 jum velikimi zrni) prvotna struktura kamenine ni več ohranjena. Pač pa kaže ploščasti dolomit strukturo rekristaliziranega biomikrita (tab. 3, si. 3) in biopelmikrita (»mudstone« in »wackestone« po Dunhamovi klasifikaciji). Fosilna združba je enaka, kot jo opazujemo v apnenčevem kompleksu spodnjega dela profila. Zastopane so školjke, foraminifere in ploščice ehinodermov. Foraminifere so rekristalizirane in nedoločljive, pre- poznamo jih le po konturah. Vendar pa po fosilni združbi in mikrofacialnih značilnostih vzorcev vseeno lahko sklepamo, da pripada ta ploščasti dolomit še najbolj verjetno vrhnjemu delu karnijskega zaporedja. V več vzorcih opazujemo tudi piritni pigment in stilolitne šive. Prvotna mikritna osnova je rekristalizirana v mikrosparitni dolomit. Gomolji roženca so redki, merijo do 5 cm in na površini izstopajo iz kamenine. Po strukturi je roženec mikrokristalen, nastal pa je v okolju plitvega zaprtega self a. Na tako okolje, občasno tudi z litoralnimi pogoji, sklepamo po mikrofaciesu in po izsušitvenih porah v redkih vzorcih. Izvor kremenice za nastanek gomoljev lahko iščemo v detritični klastični komponenti lapornih lezik, ko je prišlo pri lokalnih povišanjih pH znotraj sedimentacijskega bazena med diagenezo do raztapljanja kremenovih zrn, pri ponovnem znižanju pH (kislo in nevtralno okolje) pa do izločanja kremenice v obliki roženčevih gomoljev. V nekaterih vzorcih opazujemo tudi lepe, okrog 50 jum velike kristale avtigenega kremena. Dolomitizacija vrhnjega karnijskega kompleksa je po vsej verjetnosti dvojnega značaja. Ploščasti dolomit z ohranjeno prvotno strukturo kamenine in mikritno osnovo je zajela zgodnjediagenetska dolo- mitizacija; zanjo so bili litoralni pogoji zaprtega šelfa zelo ugodni. Zrnati dolomit pa je rezultat kasnodiagenetske dolomitizacije. V preiskanih vzorcih smo našli naslednje foraminifere: Pilamminella kutha- ni (Salaj), Agathammina austroalpina Kristan-Tollmann & Tollmann, Nodosaria ordinata Trifonova, Aulotortus sinuosxis Weynschenk, Angulodiscus gaschei praegaschei (Koehn-Zaninetti), Pseudonodosaria cf. tenuis (Bornemann), Vario- stoma sp., Acicularia sp. in Ophthalmidium sp. Vzorec 7 je vseboval poleg fora- minifer tudi bogato mikrofloro. Določili smo alge: Clypeina besici Pantić, Poikiloporella duplicata (Pia) in Thaumatoporella parvovesiculifera (Raineri). Poleg foraminifer in alg smo našli še ostanke krinoidov Ossicrinus cf. reticulatus Kristan-Tollmann, ehinoderm, ostrakodov in mehkužcev. Nad karnijskim dolomitnim zaporedjem je več sto metrov debela skladov- nica dolomita, v kateri se menjavajo tanjše pole stromatolitnega in loferitnega Karnijske plasti v Tamarju in pri Logu pod Mangartom 121 dolomita z debelejšimi plastmi zrnatega dolomita. Starosti teh plasti nam ni uspelo paleontološke dokazati. Sam kontakt med karnijskim ploščastim dolo- mitom z gomolji roženca in dolomitom je omejen z lokalnim prelomom in nekaj metrov debelo milonitno cono. Log pod Mangartom Na širšem področju raziskanega profila smo izdvojili cordevolski dolomit, julsko-tuvalsko karbonatno-klastične plasti, »glavni dolomit« in dachsteinski apnenec (si. 9 in 10). Poleg julsko-tuvalskih plasti je zanimiv predvsem cordevolski dolomit, saj je prav ta nosilec orudenenja v rabeljskem rudniku in ga imenujejo tudi rudonosni dolomit. Iz cordevolskega dolomita smo orientacijsko preiskali 15 vzorcev. Dolomit je deloma masiven, deloma pa plastovit in izredno čist (vsebuje nad 98 "/o karbonata). Preiskani vzorci pripadajo praktično dvema facialnima tipoma. SI. 9. Geološka karta ozemlja Loške Koritnice in situacija raziskanega profila kar- nijskih plasti. Legenda pri si. 3 Fig. 9. Geological map of Loška Koritnica area and location of the investigated Car- nian succession. See fig. 3 for explanation 122 В. Ogorelec, В. Jurkovšek, L. Sribar, В. Jelen, В. Stojanovič in M. Mišic Debele plasti in masivni dolomit so po strukturi biointramikritni oz. intra- pelmikritni in kažejo na sedimentacijo v relativno mirnem okolju zelo plitvega šelfa (sublitoral). Med fosili so zastopane tanke školjčne lupine, polži, redke rekristalizirane foraminifere, kopuče neskeletnih alg in posamezni ostrakodi. Energijski indeks vzorcev je zelo nizek do nizek (1—2). Večkrat je tak dolomit delno ali pa popolnoma rekristaliziran v sparitni dolomit s hipidiotopično strukturo, tako da prvotna struktura kamenine ni več opazna. Bolj debelozrnat dolomit je lokalno tudi rahlo porozen; gre za medzrnsko poroznost nekaj deset џт dimenzij, delež por pa cenimo na ca. 5 "/o. Drugi tip dolomita, ki se mikroskopsko loči na terenu že po tanjši plasto- vitosti (pole in plasti do 30 cm) ter po teksturnih oblikah, kaže na sedimentacijo v litoralnem okolju, kjer so se med sedimentacijo epizodično ponavljale faze kratkotrajnih okopnitev in preplavitve ozemlja. Za litoralni facies so značilne plasti stromatolitnega dolomita, onkosparita ter pravega loferita s številnimi, do nekaj mm velikimi izsušitvenimi porami (te so naknadno zapolnjene s sparitnim dolomitom ali kalcitom, tab. 1, si. 1). Tip sedimentacije je bil v cordevolskem obdobju na ozemlju Mangarta enak, kot ga opazujemo v mlajši formaciji dachsteinskega apnenca, le da je prvotna struktura kamenine zaradi bolj ali manj izrazite dolomitizacije dosti slabše ohranjena kot npr. pri dachsteinskem apnencu. Za večji del dolomitnega kompleksa predvidevamo kasnodiagenetske dolomitizacijske procese, medtem ko so bile stromatolitne in loferitne plasti po vsej verjetnosti delno dolomi- tizirane že v fazi zgodnje diageneze. Nad cordevolskim dolomitom leži več deset metrov debela skladovnica julsko-tuvalskih plasti, ki izdanjajo v nekaj sto metrov širokem pasu med Vraškim Skrabom na jugoslovansko-italijanski meji in dolino Loške Koritnice. Nekaj posameznih krp julsko-tuvalskih plasti izdanja tudi ob koritniškern prelomu na severnem pobočju Loške Koritnice, pri Gornjem stanu in ob SI. 10. Geološki presek med Loško Koritnico in Malim vrhom pod Mangartskim sedlom. Razlago glej na si. 2 Fig. 10. Geologic cross-section through Loška Koritnica valley and Mali vrh below Mangartsko sedlo. See fig. 2 for explanation Karnijske plasti v Tamarju in pri Logu pod Mangartom 123 SI. 11. Litostratigrafsko zaporedje karnijskih plasti v profilu Log pod Mangartom. Legenda pri si. 5 Fig. 11. Lithostratigraphic sequence of the Carnian beds at Log pod Mangartom. See fig. 5 for explanation 124 B. Ogorelec, B. Jurkovšek, L. Šribar, B. Jelen, B. Stojanovič in M. Mišic SI. 12. Osrednji del karnijskega profila v grapi Nakel — profil Log pod Mangartom Fig. 12. Middle part of the Carnian carbonate succession in Nakel gorge — Log pod Mangartom SI. 13. Detajl apnenčeve plasti z izluženimi megalodontidnimi školj- kami; profil Log pod Mangartom Fig. 13. Detail of limestone bed with numerous megalodontid pe- lecypods: Log pod Mangartom Karnijske plasti v Tamarju in pri Logu pod Mangartom 125 klanjškem prelomu. S profilom so bile te plasti zajete v potoku Nakel (na nekaterih kartah imenovan tudi Ilovec), 300 m vzhodno od ostrega cestnega ovinka med vasjo Log pod Mangartom in prelazom Predel( si. 11). Skladovnica karnijskih plasti je tu debela 25—30 metrotv, v profilu pa smo preiskali 40 vzorcev. Plasti padajo z nagibom 25" proti jugozahodu. Julsko-tuvalsko karbonatno-klastično zaporedje kaže v celotni debelini precej monoton oz. enoten, tako litološki kot mikrofacialni razvoj. Za celoten profil je značilen temno olivno siv, bolj ali manj lapornat apnenec, med katerim se javljajo tanjše, največ do 30 cm debele plasti laporja (si. 12 in 13). Apnenec je večidel tankoplastovit s 5 do 20 cm debelimi plastmi; izjema pa je nekaj plasti, ki merijo 50 do 120 cm. Tanjše plasti imajo neravne ploskve in budi- nažasto teksturo, prav tako pa so tudi bolj lapornate kot debele plasti apnenca. Delež karbonata se v apnencu giblje med 83 in 97 "/o, v povprečju pa okrog 95 "/o. Po strukturi je apnenec biokrimiten, v vrhnjem delu profila tudi intra- biomikriten, s spremenljivim deležem fosilov, tako da ga po Dunhamovi klasifikaciji uvrščamo v vse prehodne skupine med tipoma »mudstone« m »packestone«. Med fosili so najbolj pogoste debelo- in tankolupinske školjke, manj zastopani pa so polži, ehinodermi, ostrakodi in foraminifere (tab. 2, si. 1, tab. 3, si. 1). V nekaterih plasteh so med fosili prisotni skoraj izključno ostra- kodi. V sledovih se javljajo še skeletne alge in kopuče neskeletnih alg z neiz- razito stromatolitno strukturo (tab. 3, si. 2). Od drugih alokemov nastopajo poredki peleti ter posamezni mikritni intraklasti in plastiklasti. Školjčne lupine so mestoma tako številne, da imajo nekatere plasti značaj pravih lumakel. Večidel gre za drobne, do 3 cm velike školjke iz skupine megalodontid. Mikritna osnova, med katero so enakomerno pomešani tudi minerali glin, organska snov in piritni pigment, je navadno rahlo rekristalizirana. Večji del apnenca je rahlo dolomitiziran. Dolomit je kasnodiagenetski in nastopa v 40 do 80 um velikih izoliranih romboedrih. Njegov delež cenimo med 2 in 10 "/o, izjemoma do 25 "/o. Iz analiz na tabeli 3 je razvidno, da delež karbonata v laporju narašča — v talnini profila znaša le 27 "/o, v vrhnjih delih profila pa doseže do 80 "/o. Med minerali glin prevladuje illit nad kloritom, v vzorcu 11 pa se pojavlja še montmorillonit. Njegov izvor je verjetno^ isti, kot ga predvidevamo za vzorce Tabela 3. Mineralna sestava lapornih plasti znotraj karnijskega zaporedja; profil Log pod Mangartom Table 3. Mineral composition of marl within Carnian carbonate succession, profile Log pod Mangartom 126 B. Ogorelec, B. Jurkovšek, L. Šribar, B. Jelen, B. Stojanovič in M. Mišic Paleontološki del Paleontološko smo obdelali pomembnejše fosilne ostanke iz skupine alg, palinomorf in foraminifer. Vzorce smo raziskali po ustaljenih laboratorijskih postopkih. L Alge Dasycladaceae Diplopora annulata Schafhäutl, 1863 Tab. 6, si. 1, 2 1920 Diplopora annulata Schafhäutl — Pia, 73—87, Taf. 5, Fig. 12—27. 1950 Diplopora annulata Schafhäutl — Herak, Tab. 1, sl. 2, 3, Tab. 2, sl. 1, 2. Tab. 4, sl. 1. 1964 Diplopora annulata Schafhäutl — Herak, 22—24, PI. 6, figs. 1—4, pl. 7, figs. 3—4, pl. 12, fig. 7. 1964 Diplopora annulata var. annulata Schafhäutl — Bystricky, 140—143, Tab. 29, f. 1—3, 4. Material : Cordevolski, nekoliko dolomitizirani apnenec iz Planice (nad skakalnico). Zbruski Be 7219/2 in Be 7219/3 z različnimi preseki dazikladacej. Kratek opis: Talus ima cilindrično obliko, vejice so razvrščene v vrete- na. Apnenčev ovoj kolobarjaste oblike ima premer od 2,2 mm do 4,00 mm. Steblo je segmentirano, razdeljeno na vretena, vejice oblike trichophora pre- bijajo apneni ovoj in se končujejo v tanke asimilatorje. iz profila Crna voda v Tamarju. Precej pogost mineral je še pirit; njegov delež se giblje, po rentgenskih analizah, med 3 in 10 *'/o. Piritu pripisujemo avtigen nastanek in kaže na redukcijske pogoje znotraj sedimentacijskega okolja. Na ozemlju snemanega profila leži konkordantno na julsko-tuvalskih plasteh »glavni dolomit«, ki je v spodnjem delu verjetno še tuvalske starosti. Plasti »glavnega dolomita« je Braun razdelil v tri dele. Spodnji del ob meji z julsko-tuvalskimi plastmi je debeloplastovit in brez lapornih vložkov, debeline okrog 200 m, srednji del karakteriziraj o zelene, do 1 m debele plasti dolomitnih laporjev, v zgornjem delu pa laporji zopet izginejo. V splošnem ugotavljamo, da je spodnji del bolj plastnat, navzgor proti dachsteinskemu apnencu, ki leži konkordantno nad »glavnim dolomitom«, pa plastnatost pojema. Iz profíla Log pod Mangartom smo pregledali 12 mikropaleontoloških zbruskov. V njih smo določili naslednje mikrofosile: Ammodiscus parapriscus Ho, Agathammina judicariensis Premoli Silva, Agathammina austroalpina Kristan-Tollmann & Tollmann, Agathammina sp., Pilamminella kuthani (Salaj), Glomospira sp., Glomospirella sp., Angulodiscus gaschei praegaschei (Koehn- Zaninetti), Aulotortus sinuosus Weynschenk, Nodosaria cf. ordinata Trifonova, Nodosaria sp., Ophthalmidium tori Zaninetti & Brönnimann, Ophthalmidium sp. in Trocholina sp. Mikrofavna dokazuje karnijsko starost raziskanih plasti, alg, vodilnih za julsko-tuvalsko podstopnjo, pa nismo našli. Karnijske plasti v Tamarju in pri Logu pod Mangartom 127 Clypeina besici Pantić, 1965 Tab. 9, si. 3, 4 1965 Clypeina hešići sp. nov. — Pantić, 134—135, Tab. 1—5. 1975 Clypeina hesici Pantić — Pantić, 27, Tab. 71, si. 1, 2; Tab. 72, si. 1. 1978 Clypeina besici Pantić — Trifonova, 49—62, Pl. 5, fig. 9. Material : Ploščast, nekoliko lapornat karnijski apnenec v dolini Tamar, profil Nadiža, vzorec 7. Kratek opis: Talus alge sestavljajo zaporedna vretenca čašaste oblike. Število vejic vretenc se giblje od 12—22. Vejice so med seboj zraščene, razen na distalnem delu. Premer odprtine talusa je od 0,55—0,65 mm, višina vretenc približno 0,60 mm. Stratigrafska in geografska razširjenost: Karnijski ap- nenec (jul-tuval) v dolini Tamarja. Dokaj pogosto nastopa vrsta tudi drugod v Sloveniji v karnijskem apnencu šelfnega razvoja na območju lagune in litorala. Znana nahajališča so na območju Idrije, v Polhograjskih Dolomitih in širši okolici Ljubljane. V Bolgariji nastopa Clypeina besici v julsko-tuvalskih (?) sedimentih, ki ustrezajo coni Turritellella mesotriassica — Involutina gaschei praegaschei (Trifonova, 1978). Poikiloporella duplicata (Pia), 1943 Tab. 9, si. 3, 4 1920 Oligoporella duplicata nov. spec. — Pia, 48—50, Tab. 2, Fig. 23—29. 1964 Poikiloporella duplicata (Pia) — Bystricky, 107—108, Tab. 9, f. 1—3. 1968 Poikiloporella duplicata (Pia) — Ott, 259—260, Abb. 2. 1972 Poikiloporella duplicata Pia — Pantić & Rampnoux, 317, PI. 2, Fig. 5 in 6. Material : Karnijski ploščast, nekoliko lapornat biomikritni apnenec v dolini Tamarja (izvir Nadiže, vzorec 7, in Crna voda, vzorec 38). Kratek opis: Talus je kalciten, ravne trobčaste oblike in nečlenjen. Pore prebijajo stene talusa in so poševne na os steljke. Premer talusa doseže velikost do 2,50 mm. Stratig rafska in geografska razširjenost: V Sloveniji je Diplopora annidata razširjena v plitvomorskem razvoju cordevolskega apnenca in dolomita v slovenskem delu Dinaridov. Nad skakalnicami v Planici smo našli Diploporo annulato v združbi foraminifer, ki so živele od anizijske do vključno karnijske stopnje. Na območju sosednje Hrvaške jo je opisal M. H er a k (1950, 1964) iz številnih nahajališč ladinijskega apnenca Dalmacije in Like. V ladinijskih plasteh Srbije in Cme gore so vrsto Diplopora annulata opisali S. Pan tic in J. P. Rampnoux (1972) ter S. P an tic (1975); J. Bystricky (1964) citira vrsto prav tako v ladinijskih sedimentih na območju Slovaške (Slovensky kras) in Karpatov ter v celotnih Alpah. 128 B. Ogorelec, B. Jurkovšek, L. Šribar, B. Jelen, B. Stojanovič in M. Mišic Stratig rafska in geografska razširjenost: Vrsta nastopa v julsko-tuvalskih plasteh Tamarja. Pojavlja se tudi drugod v Sloveniji v kar- nijskih plasteh, pogosto skupaj z vrsto Clypeina hesici. Iz Srbije in Cme gore ter ostalih Dinaridov citirajo vrsto S. Pantić in J. P. Rampnoux (1972) ter S. Pantić (1975). J. Bystricky (1964) je uvrstil plasti z vrsto Poikiloporella duplicata v najvišji del ladinijske stopnje, in to iz Severnih Alp, Dinaridov in Slovaške (Slovensky kras). 2. Palinomorf e Palinološko sta bila raziskana vzorca iz plasti 9 in 11 — profil Log pod Mangartom. Spektra obeh vzorcev sta si podobna, zato ju obravnavamo skupaj. Acritarcha Leiosphaeridium sp. Veryhachium sp. Dictyotidium íenuiornatum Eisenack, 1955 S p o r i t e s Calamospora sp. Todisporites minor Couper, 1958 Concavisporites crassexinius Nilsson, 1958 Lycopodiacidites kokenii Van der Eem, 1983 Sellaspora rugoverrucata Van der Eem, 1983 Densosporites sp. cf. Paleospongiosporis P o 11 e n i t e s Patinasporites densus (Leschik, 1956) Scheuring, 1970 Alet (proto)dissacat sp. div. Vitreisporites pallidus (Reissinger, 1950) Nilsson, 1958 Lunatisporites sp. Ovalipollis pseudoaletus (Thiergart, 1949) Schuurman, 1976 Enzonalasporites tñgens Leschik, 1956 Enzonalasporiies sp. 1 Enzonalasporites sp. 2 Praecirculina grnnijer Leschik, 1956 Partitisporites maljawkinae (Klaus, 1960) Van der Eem, 1983 Partitisporites verrucosus (Praehauser Enzenberg, 1970) Van der Eem, 1983 Duplicisporites granulatus Leschik, 1956 Cycadopites sp. Od stratigraisko pomembnih oblik bo opisana oblikovna vrsta Partitisporites maljawkinae. Opisi ostalih so že objavljeni (B. Jurkovšek et al., 1984). Dobljena združba Patinasporites densus in Partitisporites maljawkinae določa kronocono densus-maljawkinae. Le-ta v Alpah obsega julsko podstopnjo (J. G. L. A. Van der Eem, 1983, 236—242, H. V iss cher & W. A. Brugman, 1981, 119). Karnijske plasti v Tamarju in pri Logu pod Mangartom 129 SI. 14. Porazdelitev relativnih frekvenc morfoloških skupin palinomorf v plasteh 9 + 11. Metoda po H. Visscherju & C. J. van der Zwanu (1981) Fig. 14. Relative frequency distribution of the morphological groups of palynomorphs in beds 9-1-11. Method of H. Visscher & van der Zwan (1981) A Monoletne akavatne spore Monolete acavate spores B Triletne akavatne levigatne in apikulatne spore Trilete acavate laevigate and apiculate spores C Triletne akavatne murornatne spore Trilete acavate murornate spores D Triletne cingulatne in conotriletne spore Trilete cingulate and zonotrilete spores E Skupina Aratrisporites Aratrisporites group F Porcellispora kompleks Porcellispora complex G Monosulkatni pelod Monosulcate pollen grains H OvalipoUis kompleks Ovalipollis complex I Aletni (proto) bisakatni pelod Alete (proto) bisaccate pollen grains J Samaropollenites K Teniatni (proto) bisakatni pelod Taeniate (proto) bisaccate pollen grains L Triadispora kompleks Triadispora complex M Vezikatni pelod U Leiosphaeridia Vesicate pollen grains V Micrhystridium N (Proto) monosakatni pelod Z Dictyotidium (Proto) monosaccate pollen grains Y Veryhachium O Circumpollis skupina UVZY Mikrofitoplankton — akritarhi Circumpollis group Microphytoplankton — Acritarchs 9 — Geologija 27 130 B. Ogorelec, B. Jurkovšek, L. Šribar, B. Jelen, B. Stojanovič in M. Mišic Kronocono densus-maljawkinae označuje oblikovna vrsta P. maljawkinae in nastop oblikovne vrste Partitisporites quadruplicis. Zadnja v dobljeni združbi manjka. V Sloveniji jo redkokje najdemo. Sodimo, da sta plasti 9 in 11 julske starosti. Osnutka nove kronostratigrafske razdelitve karnijske stopnje (H. Zapfe, 1983, 11) nismo uporabili. Kljub zahtevani uporabi kronostratigrafskega termina kronocona so pali- nologi pričeli uporabljati izraz faza, npr. faza densus-maljawkinae. Tukaj smo se odločili za kronocono. Histogram na sl. 14 kaže odstotkovne odnose v združbi. Dane morfološke skupine palinomorf lahko ekološko uvrstimo. Prevladujejo kserofilni elementi z relativno frekvenco 58,1 %. Higrofilni elementi so zastopani z relativno frekvenco 9,0 "/o, mezofilni elementi in elementi z nepoznano ekološko pre- ferenco s 25,4 "/o. Predhodno omenjamo, da se karnijski palinološki spekter Julijskih Alp kvalitativno in kvantitativno močno razlikuje od enako starih spektrov, ugo- tovljenih severno od periadriatske tektonske linije. Partitisporites maljawkinae (Klaus, 1960) Van der Eem, 1983 Tab. 5, sl. 5 1960 Paracirculina maljawkinae n. sp. — Klaus, 163, Taf. 36, Fig. 62—63. 1983 Partitisporites maljawkinae (Klaus 1960) Van der Eem, nov. comb. — Van der Eem, 256, PI. 27, Fig. 1. Material : Primerki so pogosti, primerna ohranjenost omogoča pravilno določitev. O p i s : Pelod brez vidne germinalne odprtine, v ekvatorialni ravnini skoraj okrogel. Seksina, ki je pritrjena na neksino, je brez strukture in skulpture. Subekvatorialno na distalni strani teče naokrog utor brez seksine (tenuitas). Utor razdeli pelodno zono na dve neenaki polovici. Distalna polobla je manjša. Tam ima na polu manjši triletni znak. Na proksimalnem polu je okrogla površina stanjšane seksine. Stratigrafska razširjenost: V Alpah obsega julsko podstopnjo, v zahodni in srednji Evropi pa julsko in tuvalsko podstopnjo ter norijsko stopnjo. Geografska razširjenost: Evropa. 3. Foraminifere Ammodiscidae Reuss, 1862 Ammodiscus parapriscus Ho, 1959 Tab. 8, sl. 1, 2 1959 Ammodiscus parapriscus sp. nov. — Ho, 408, Pl. 2, figs. 3—6. 1976 Ammodiscus parapriscus Ho — Zaninetti, 89, Pl. 2, fig. 1—2. 1983 Ammodiscus parapriscus Ho — Salaj, Borza & Samuel, 61, Pl. 1, fig. 2; Pl. 6, fig. 3—8. Karnijske plasti v Tamarju in pri Logu pod Mangartom 131 Material : Karnijski, nekoliko dolomitizirani mikrosparitni apnenec iz profila Tamar—Crna voda, vzorec 22 in karnijski apnenec iz profila Log pod Mangartom, vzorec 32. Kratek opis: Mala aglutinirana hišica je diskoidalne, konkavne oblike. Proloculu sledijo planspiralni zavoji (4—5) z ustjem na odprtem koncu tubularne kamrice. Premer hišice je 0,15 mm, višina pa je 0,04 mm. Stratigrafska in geografska razširjenost: V Julijskih Alpah (dolina Tamar in Log pod Mangartom) v karnijskem apnencu. Holotip je opisan iz spodnje in srednje triade Kitajske (J. Ho, 1959). Vrsto poznamo iz spodnje triade Irana (L. Z a ni nett i, 1976) ter v anizijski in retijski stopnji Češkoslovaške (J. Salaj, K. Borza & D. Samuel, 1983). Pilamminella kuthani (Salaj), 1967 Tab. 7, si. 2, 3: Tab. 9. si. I 1967 Pilammina kuthani Salaj n. sp. — Salaj, Biely & Bystricky, 124, Taf. 3, Fig. 5—6. 1976 Glomospira kuthani (Salaj) — Zaninetti, 91—92, PI. 2, Fig. 22, 23. 1978 Pilamminella kuthani (Salaj) — Salaj, 107, Tab. 1. 1983 Pilamminella kuthani (Salaj) — Salaj, Borza & Samuel, 69, PI. 13, fig. 1—4; Pl. 14, fig. 1—4; Pl. 47, fig. 3 b. Material : Številni preseki v zbruskih iz karnijskega apnenca iz profila Crna voda, vzorec 36, in Nadiža, vzorec 5, v dolini Tamar. Kratek opis: Aglutinirana hišica ovalne oblike s sferičnim prolokulom v aksialnem preseku. Deuterolokulum tvori nepravilno okroglasto obliko s 4—5 zavoji. Premer hišice je od 0,55—0,65 mm, višina od 0,25—0,30 mm. Stratigrafska in geografska razširjenost: Karnijski apne- nec v Julijskih Alpah v dolini Tamarja in v profilu Log pod Mangartom. Vrsta Pilamminella kuthani je vodilna karnijska vrsta v Karpatih (J. Salaj, K. Borza&D. Samuel, 1983) in na Balkanu (E. Trifonova, 1978). Fischerinidae Millet, 1898 Agathammina austroalpina Kristan-Tollmann & Tollmann, 1964 Tab. 9, si. 2; Tab. 10, si. 1, 4 1964 Agathammina austroalpina sp nov. — Kristan-Tollmann & Tollmann, 550—551, PL 2, fig. 6—13; Pl. 5, fig. 8—9. 1972 Agathammina austroalpina Kristan-Tollmann & Tollmann — Samuel, Borza & Köhler, Pl. 17, fig. 5—7. 1974 Agathammina austroalpina Kristan-Tollmann — Pantić, Pl. 6, fig. 5, 6. 1976 Agathammina austroalpina Kristan-Tollmann & Tollmann — Zani- netti, 131—132, Pl. 5, fig. 1, 2: Pl. 7, fig. 3—13. 1983 Agathammina austroalpina Kristan-Tollmann & Tollmann — Salaj, Borza & Samuel, 96—97, Pl. 7, fig. 6—11, Pl. 49, fig. 1—16, Pl. 50, fig. 1—6, Pl. 123, 4 e 132 B. Ogorelec, B. Jurkovšek, L. Sribar, B. Jelen, B. Stojanovič in M. Mišic Material: Karnijski biomikritni apnenec iz doline Tamarja v profilu Nadiža, vzorec 5 in Crna voda, vzorec 26 ter v zbruskih iz karnijskega apnenca v profilu Log pod Mangartom, vzorca 19 in 32. Kratek opis: Kalcitna hišica je uniserialna, imperforatna z enostavnim terminalnim ustjem. Preseki v zbruskih imajo okroglasto, ovalno do trikotasto obliko z značilnimi kvinkvelokulinskimi zavoji. Širina hišice je ca. 0,14 mm, višina do 0,25 mm. Stratigrafska in geografska razširjenost: Holotip je iz retijskih plasti avstrijskih Alp (E. Kristan-Tollmann & A. Toll- man n, 1964). Stratigrafski razpon vrste je od srednje do zgornje triade na celotnem območju Tetide, kjer jo citirajo številni avtorji. Vrsta je zelo pogostna v karnijskih plasteh v Julijskih Alpah (dolina Tamarja in Log pod Mangartom), pa tudi drugod v Sloveniji. Pogosto nastopa zlasti v zgornjetriadnih sedimentih. Nodosariidae Ehrenberg, 1838 Nodosaria ordinata Trifonova, 1965 Tab. 10. sl. 1, 2 1965 Nodosaria ordinata sp. nov. — Trifonova, 216, Pl. 1, fig. 1—15. 1975 Nodosaria ordinata Trifonova — Chatalov & Trifonova, 5—6, Tab. 2, fig. 4, 5. 1983 Nodosaria ordinata Trifonova — Salaj, Borza & Samuel, 118— 119, Pl. 53, fig. 9, 14; Pl. 144, fig. 10. Material: Karnijski apnenec v dolini Tamarja in v profilu Log pod Mangartom, različni preseki v zbrusku 19. Kratek opis: Hišica je kalcitna, gladka in rekristalizirana. Najpogosteje sestoji le iz 5 do 7 kamric (maksimalno 10), ki so skoraj enake velikosti in nanizane v eni ravnini. Dolžina hišice je ca. 0,50 mm. Karnijske oblike so manjše od srednjetriadnih. Stratigrafska in geografska razširjenost: Karnijski ap- nenec Julijskih Alp v dolini Tamarja in v profilu Log pod Mangartom. Vrsta je zelo razširjena v karnijskih plasteh tudi drugod v Sloveniji. Holotip je iz norijskih plasti Bolgarije (E. Trifonova, 1965), v Zahodnih Karpatih (A. G a ž d z i C k i, 1974) nastopa v sedimentih anizijske, karnijske, norijske in retijske stopnje. Discorbidae Ehrenberg, 1838 Diplotremina astrofimhriata Kristan-Tollmann, 1960 Tab. 6, sl. 3, 4 1960 Diplotremina astrofimbriata nov. gen. spec. — Kristan-Tollmann, 64, Pl. 14, fig. 1—4. 1972 Diplotremina astrofimhriata Kristan-Tollmann — Pantić & Ramp- noux, 313—323, Pl. 1, Fig. 6. 1983 Diplotremina astrofimhriata Kristan-Tollmann — Salaj, Borza & Samuel, 152, PI. 131, fig. 3—8. Karnijske plasti v Tamarju in pri Logu pod Mangartom 133 Involutinidae Biitschli, 1880 Aulotortus sinuosus Weynschenk, 1956 Tab 8, si. 3, 4 1956 Aulotortus sinuosus nov. gen. n. sp. — Weynschenk, 26—28, Pl. 6, fig. 1. 1965 Aulotortus sinuosus Weynschenk -- Zaninetti & Brönnimann 700—705, Pl. 1, fig. 1—3.^ Material : Spodnjekarnijski-cordevolski biopelmikritni apnenec pri pla- niški skakalnici v Julijskih Alpah, različni preseki v zbruskih Be 7219 1 in 7219/3. Kratek opis: Trohospiralna kalcitna hišica s konveksno dorzalno in ventralno stranjo. Dorzalni del hišice je nekoliko bolj vzbočen, na preseku je vidnih 12 kamric. Ustje je interiomarginalno in leži med popkom in perifernim delom. Premer hišice je ca. 0,40 mm, višina pa 0,20 mm. Stratigrafska in geografska razširjenost: Vrsta Diplo- tremina astrofimhriata nastopa v Julijskih Alpah (Planica) v cordevolskem apnencu, skupaj z algo Diplopora annulata. Stratigrafski razpon vrste je od anizijske do vključno karnijske stopnje (cordevol), in to na območju celotnih Alp in Karpatov. Archaediscidae Cushman, 1928 Permodiscus pragsoides Oberhäuser, 1964 Tab. K), si. 3 1964 Permodiscus pragsoides nov. sp. — Oberhauser, 200—201, Pl. 1, fig. 10, 12, 13, 14, 16, 17; Pl. 2, fig. 2, 3, 23; Pl. 4, fig. 8, 9. 1967 Arenovidulina pragsoides (Oberhauser) — Salaj, Biely & By- stricky, 125—126, Taf. 1, Fig, 22; Taf. 2, Fig. 2 a; Taf. 4, Fig. 2(a); Taf. 6, Fig. 3: Taf. 8, Figs. 1, 3, 4. 1969 Involutina sinuosa (Weynschenk) pragsoides (Oberhauser) — K o e h n - Zaninetti, 126, Text. fig. 37, 1, 4, 5, 6. 1975 Involutina (Aulotortus) sinuosa pragsoides (Oberhauser) — Gušić, 17— 18, Pl. 4, fig. 5. 1983 Permodiscus pragsoides Oberhauser — Salaj, Borza & Samuel, 140, Pl. 11, fig. 3 a; Pl. 43, fig. 3 b: Pl. 92, fig. 1—6; Pl. 105, fig. 2 a. Material : Različni preseki v zbruskih 20 in 32 iz biomikritnega karnij- skega apnenca pri Logu pod Mangartom. Kratek opis: Kalcitna hišica ima lečasto obliko s sferično začetno kamrico. Druga kamrica je nesegmentirana, planspiralno zavita z ustjem na odprtem koncu. Premer kamrice je ca. 1 mm. Stratigrafska in geografska razširjenost: Stratigrafska razširjenost vrste je od ladinijske do vključno norijske stopnje. Razširjena je v celotnih Alpah, Dolomitih, Dinaridih in Karpatih. 134 B. Ogorelec, B. Jurkovšek, L. Šribar, B. Jelen, B. Stojanovič in M. Mišic 1967 Aulotortus sinuosus Weynschenk — Salaj, Biely& Bystricky, 127, Taf. 5, Fig. 4. 1969 Involutina sinuosa sinuosa (Weynschenk) — Koehn-Zaninetti, 121—122, Fig. 36 (1—3); Fig. 37 (3). 1972 Involutina sinuosa sinuosa (Weynschenk) — Pantić & Rampnoux, 317, PI. 3, Fig. 3. 1975 Involutina (Aulotortus) sinuosa sinuosa (Weynschenk) — G u š i ć , 16—17, Pl. 3, figs. 1—8. 1976 Involutina sinuosa sinuosa (Weynschenk) — Zaninetti, 167—168, Pl. 9, fig. 18. 1983 Aulotortus sinuosus Weynschenk — Salaj, Borza & Samuel, 142, Pl. 102, fig. 1—5; Pl. 103, fig. 1—3. Material : Primerki so iz julsko-tuvalskega zaporedja plasti, vzeti v Tamarju, profil Crna voda, vzorca 24 in 34, ter iz profila Log pod Mangartom, vzorec 32. Kratek (jpis: Kalcitna hišica je lečaste oblike, sferičnemu proloculu sledijo planspiralni zavoji nerazčlenjene kamrice (deuteroloculum). Ustje je na koncu tubularne kamrice. Aksialni preseki v zbruskih imajo eliptično obliko z večjim ali manjšim osciliranjem pri zavijanju deuterolocula. Megasferične hišice so približno dvakrat večje od mikrosferičnih. Premer hišice na tablah prikazanih primerkov je približno 1 mm. Stratigrafska in geografska razširjenost: Vrsta je zelo razširjena v karnijskih plasteh raziskanega dela Julijskih Alp, pa tudi drugod v Sloveniji je zelo pogostna oblika predvsem v zgornji triadi. Stratigrafska razširjenost je velika; pojavi se že v zgornjem ladiniju in sega še v celotno zgornjo triado. Vrsta A. sinuosus je tudi geografsko zelo razširjena v severnih Alpah, Dolomitih, Dinaridih in Karpatih. Pripomba: V smislu nomenklature po L. Koehn-Zaninetti (1969) smo začeli opisani vrsti Permodiscus pragsoides Oberhauser in Aulotortus sinuosus Weynschenk označevati kot Involutina sinuosa pragsoides (Oberhauser) in Involutina sinuosa sinuosa (Weynschenk). J. Gušić (1975) je predlagal delitev rodu Involutina v podrodove, npr. Involutina (Aulotortus) sinuosa sinuosa (Weynschenk) in Involutina (Aulotortus) sinuosa pragsoides (Ober- hauser). Pri paleontoloških opisih naših vrst smo se držali sistematike po A. Loeblich & H. Tappan, 1964, ki se pa glede involutin tudi ne ujema povsem z najnovejšim sistemom triadnih foraminifer (J. Salaj, K. Borza & D. Samuel, 1983). Geokemične raziskave Iz obeh profilov karnijskih karbonatnih plasti — iz Crne vode v Tamarju in Loga pod Mangartom — je bilo geokemično preiskanih 45 vzorcev, in sicer na železo, mangan, natrij, cink ter CaO in MgO. Za analizo posameznega vzorca, preiskanega s plamensko atomsko absorpcij- sko metodo, smo raztopili 1 g homogeniziranega prahu v 100 ml razredčene Golitrne kisline v razmerju 1 : 20. CaO in MgO smo določili s kompleksometrično metodo. Karnijske plasti v Tamarju in pri Logu pod Mangartom 135 Tabela 4. Vsebnosti Fe, Mn, Na, CaO in MgO v karnijskem apnencu, profil Crna voda v Tamarju Table 4. Concentrations of Fe, Mn, Na, CaO and MgO in limestone of the Carnian succession, profile Crna voda in Tamar Analize - Analyses: Laboratorij Rudnikov svinca in topilnice Mežica (Fe, Mn, Na) Laboratorij Geološkega zavoda Ljubljana (CaO, MgO, skupni karbonat - total carbonate) Rezultati analiz preiskanih vzorcev po posameznih profilih so prikazani v tabelah 4 in 5. Profil Crna voda v Tamarju (25 vzorcev): Značilne za ta profil so relativno visoke vsebnosti tako železa in mangana kot tudi natrija. Železo je v mejah od 0,31 do 2,20 "/o (poprečno okrog 0,8 "/o), mangan je v mejah od 55 do 490 / 4 Praecirculina granifer Leschik, 600 < 5 Partitisporites maljawkinae (Klaus) Van der Eem, 600 X в Partitisporites verrucosus (Praehauser Enzenberg) Van der Eem, 600 7 Duplicisporites granulatus Leschik, 600 X S Cycadopites sp., 600 X 10 — Geologija 27 146 B. Ogorelec, B. Jurkovšek, L. Šribar, B. Jelen, B. Stojanovič in M. Mišic Tabla 6 — Plate 6 Planica Karnij; cordevol — Carnian; Cordevolian 1 Diplopora annulata Schafhautl, Diplotremina astrofimbriata Kristan-Tollmann, 20 X 2 Diplopora annulata Schafhautl, 20 X 3, 4 Diplotremina astrofimbriata Kristan-Tollmann, 65 X Karnijske plasti v Tamarju in pri Logu pod Mangartom 147 148 B. Ogorelec, B. Jurkovšek, L. Šribar, B. Jelen, B. Stojanovič in M. Mišic Tabla 7 — Plate 7 Profil Tamar (Crna voda) — Profile Tamar (Crna voda) Karnij; jul-tuval — Carnian; Julian-Tuvalian 1 Glomospira sp., Glomospirella sp., 40 X 2 Pilamminella kuthani (Salaj), 65 X 3 Pilamminella kuthani (Salaj), Glomospirella sp., 50 X 4 Poikiloporella sp., Aulotortus sinuosus Weynschenk, 20 X Karnijske plasti v Tamarju in pri Logu pod Mangartom 149 150 B. Ogorelec, B. Jurkovšek, L. Šribar, B. Jelen, B. Stojanovič in M. Mišic Tabla 8 — Plate 8 Profil Tamar (Crna voda) — Profile Tamar (Crna voda) Karnij; jul-tuval — Carnian; Julian-Tuvalian 1, 2 Ammodiscus parapriscus Ho, 150 X 3 Aulotortus sinuosus Weynschenk, 40 X 4 Aulotortus sinuosus Weynschenk, Agathammina sp., Glomospirella sp., 40 X Karnijske plasti v Tamarju in pri Logu pod Mangartom 151 152 B. Ogorelec, B. Jurkovšek, L. Sribar, B. Jelen, B. Stojanovič in M. Mišic Tabla 9 — Plate 9 Profil Tamar (Nadiža) — Profile Tamar (Nadiža) Karnij; jul-tuval — Carnian; Julian-Tuvalian 1 Pilamminella kuthani (Salaj), 65 X 2 Agathammina austroalpina Kristan-Tollmann & Tollmann, 85 X 3, 4 Poikiloporella duplicata (Pia\ Clypeina besici Pantić, 20 X Karnijske plasti v Tamarju in pri Logu pod Mangartom. 153 154 B. Ogorelec, B. Jurkovšek, L. Šribar, B. Jelen, B. Stojanovič in M. Mišic Tabla 10 — Plate 10 Profil Log pod Mangartom — Profile Log pod Mangartom Karnij; jul-tuval — Carnian; Julian-Tuvalian 1 Nodosaria ordinata Trifonova, Agathammina austroalpina Kristan-Tollmann & Toll- mann, 100 X 2 Nodosaria ordinata Trifonova, 65 X 3 Permodiscus pragsoides Oberhauser, 65 X 4 Agathammina austroalpina Kristan-Tollmann & Tollmann, Agathammina sp., mik- rogastropod, 40 X Karnijske plasti v Tamarju in pri Logu pod Mangartom 155 156 B. Ogorelec, B. Jurkovšek, L. Šribar, B. Jelen, B. Stojanovič in M. Mišic Literatura Bystricky, J. 1964, Slovensky kras. Vyd. Geol. Ust. D. Štura, 1—204, Bra- tislava. Bystricky, J. 1982, The Middle and Upper Triassic of the Stratenská hor- natina Mts. and their relation to the Triassic of the Slovak Karst Silica nappe (the West Carpathians Mts., Slovakia). Geol. Zborn., Geologica carpathica, 33, 4, 437—462, Bratislava. Chatalov, G. & Trifonova, E. 1975, Microfacies in the Triassic carbo- nate rocks in the Teteven anticlinorium. Rev. Bui. Geol. Soc, 3, 3—9, Sofia. Diener, C. 1884, Ein Beitrag zur Geologie des Zentralstockes der Julischen Alpen. Jb. Geoi. R. A., 34, 659-706, Wien. Dunham, R. J. 1962, Classification of Carbonate Rocks according to deposi- tional Texture. In: Ham W. E. (ed.) — Classification of Carbonate Rocks, a Sym- posium. Amer. Assoc. Petrol. Geol. Memoir 1, 108—122, Tulsa. Gazdzicky, A. 1974, Rhaetian microfacies, stratigraphy and facial develop- ment in the Tatra Mts. Acta geol. pol., 24, 17—96, Warszawa. Gušić, J. 1975, Upper Triassic and Liassic Foraminiferida of Mt. Medvednica, Northern Croatia. Paleont. jugoslavica, 15, 1—45, Zagreb. Herak, M. 1950, Ladiničke Dasycladaceae Jugoslavije i njihovo stratigrafsko značenje. Rad. Jug. akad., knj. 280, 115—141, Zagreb. Herak, M. 1964, Comparative Study of some Triassic Dasycladaceae in Yugo- slavia. Geol. vj., 18/1, 3—31, Zagreb. Ho, J. 1959, Triassic foraminifera from the Chialingchiang Limestone of South Szechuan. Acta paleont., Pékin. 40.5—418, Pékin (po katalogu). Jurkovšek, В., Ogorelec, В., Kolar-Jurkovšek, T., Jelen, В., Sribar, L. in Stojanovič, B. 1984, Geološka zgradba ozemlja južno od Vršiča s posebnim ozirom na razvoj karnijskih plasti. Rudarsko-metalurški zbornik, 31, 301—334, Ljubljana. Klaus, W. 1960, Sporen der karnischen Stufe der ostalpinen Trias. Jb. Geol. B. A., Sonderbd. 5, 107—184, Wien. Koehn-Zaninetti, L., 1969, Les Foraminifères du Trias de la région de l'Almtal (Haute-Autriche). Jb. Geol. B. A., 14, 1—155, Wien. Koehn-Zaninetti, L. & Brönnimann, P. 1968, Angulodiscus ? gaschei, n. sp., un Foraminifere de la Dolomie principale des Alpes Calcaires septen- trionales (Autriche). C. R. Sci. SPHN, NS, 2, 1. 74—80, Genève. Kos s ma t, F. 1913, Die adriatische Umrandung in der alpinen Faltenregion. Mitt. Geol. Ges. Wien 6, 61—165, Taf. (1) III, (2) IV, Wien. Kristan-Tollmann, E. & Tollmann, A. 1964, Das mittelostalpine Rhät-Standardprofil aus dem Stangalm — Mesozoikum (Kärnten). Mitt. Geol. Ges., V. 56, n. 2, 539—589, Wien. Loeblich, A. R., Jr. & Tappan, H. 1964, Protista 2; Sarcodina; chiefly »Thecamoebians« and Foraminiferida. — In: Moore, R. C. (Ed.): Treatise on Invertebrate Paleontology, C. XXXI + 900, 653. sl. Geol. Soc. Am. and Univ. Kansas Pre.ss. Miknić, M. 1978, Lamellibranchiata torskih slojeva (trijas, karnik) Ilovec po- toka pod Mangartom u Julijskim Alpama. Geol. vj., 30, 481—483, Zagreb. Oberhauser, R. 1964, Zur Kenntnis der Foraminiferengattungen Permo- discus, Trocholina und Triasina in der alpinen Trias und ihre Einordnung zu den Arhaedisciden. Verh. Geol. Bundesanst., 2, 196—209, Wien. Ott, E. 1968, Zur Nomenklatur obertriadischer Kalkalgen, besonders der Gat- tungen Hetercporella Praturlon und Poikiloporella Pia (Dasycladaceae). Mitt. Bayer, staattssamml. Paläont. hist. Geol., 8, 253—262, München. Pantić, S. 1965, Clypeina bešići sp. nov. iz trijaskih sedimenata spoljašnjih Dinarida. Geol. glasn., knj. 4, 133—141, Titograd. Pantić, S. 1974, Contributions to the stratigraphy of the Triassic of the Prokletije Mountains. — Za\'. Geol. Geof. istraž. Ves., A, 31/32, 135—150, Beograd. Pantić, S. 1975, Trijaske mikrofacije Dinarida. Društvo za nauku i umj. Crne gore, odd. prirodnih nauka, knj. 4, 9—257, Titograd. Karnijske plasti v Tamarju in pri Logu pod Mangartom 157 Pantić, S. & R a m p n o u X , J. P. 1972, Concerning the Triassic in the Yugo- slavian Inner Dinarids (Southern Serbia, Eastern Montenegro): Microfacies, Micro- faunas, an attempt to give a Paleogeographic Reconstitution. Mitt. Ges. Geol. Bergbaustud., 21. 311—326, Innsbruck. Peters, K. 1856, Bericht über die geologische Aufnahme in Kärnten, Krain und dem Görzer Gebiete im Jahre 1855. Jb. Geol. R. A., 7, 629—691, Wien. Pia, J. 1920, Neue Studien über die triadischen Siphoneae verticillatae vom Karbon bis zur Kreide. Abhandlungen d. Zool.-bot. Gesellschaft 11/2, 1—263, Wien. Rakovec, I. 1951, K paleogeografiji Julijskih Alp. Geogr. vestnik 23, 109—135, Ljubljana. Ramovš, A. 1981, Nova spoznanja o razvoju julskih in tuvalskih plasti v se- vernih Julijskih Alpah. Rudarsko-metalurški zbornik, 28, 177—181, Ljubljana. Ramovš, A. 1985, Geološke raziskave severnih Julijskih Alp in njihov bio- stratigrafski razvoj. Jeklo in ljudje. Jeseniški zbornik, 5, 391—428, Jesenice. Salaj, J. 1976, On the phytogeny of Ammodiscidae Rhumbler, 1985, Fischeri- nidae, Millet, 1898 and Involutinidae Buetschli, 1880 emend. Salaj, Biely and Bystricky, 1967 from the Central Carpathian Triassic of Slovakia. First Int. Symp. Benth. Foram. of Cont. Margins. Part B: Paleoecology and Biostratigraphy Maritime Sediments, Spec. pubi. 1, 529—536, Halifax. Salaj, J. 1978, Contribution à la microbiostratigraphie du Trias des Carpates occidentales tchécoslovaques. Act. du VI' Coll. Afr. Micropal., Tunis, 1974, Ann. Mines. Geol., 28, 103—127, Tunis. Salaj, J-, Biely, A. & Bystricky, J. 1967, Trias Foraminiferen in den Westkarpaten. Geol. Prace, Spravy 42, 119—136, Bratislava. Salaj, J., Borza, K. & Samuel. D. 1983, Triassic Foraminifers of the West Carpathians. Geologicky ustav Dion3>za Stura, 1—213, tab. 1—157, Bratislava. Samuel, O. , Borza, K. (S;- Köhler, E. , 1972, Microfauna and Lithostrati- graphy of the Paleogene and adjacent Cretaceous of the Middle Váh Valley (West Carpathians). Vj'd. Geol. Üst. D. Štura, 1—246, Bratislava. Selli, R. 1963, Schema geologico delle Alpi Gamiche e Giulie occidentali. Annali Museo Geol. Bologna. Ser. 2 a, Voi. 30, 1—136, Tav. 1—7, Bologna. Trifonova, E. 1965, Nodosaria ordinata sp. nov. form the Upper Triassic in Bulgaria. Rev. Eulg. Geol. Soc, 2, 213—216, Sofia. Trifonova, E. 1978, Foraminifera Zones and Subzones of the Triassic in Bulgaria. II. Ladinian and Carnian. Geol. Balean., 8, 4, 49—64, Sofia. Van der Eem, J. G. L. A. 1983, Aspect of Middle and Late Triassic Paly- nology. 6. Palynological investigations in the Ladinian and Lower Karnian of the Western Dolomites, Italy. Rev. Palaeob. Palyn. 39 3—4: 189—300, Amsterdam. Visscher, H. &Brugman, W. A. 1981, Ranges of selected palynomophs in the Alpine Triassic of Europe. Rev. Palaeob. Palyn. 34 1: 115—128. Amsterdam. Visscher, H. &van der Zwan, C. J. 1981, Palynology of the Circum- Mediterranean Triassic. Geol. Rundschau, Bd. 70, Hf. 2, 625—636, Stuttgart. Weynschenk, R. 1956, Aulotortus, a new genus of Foraminifera from the Jurassic of Tyrol, Austria. Contr. Cush. Found. Foram. Res., 7 1, 26—28, Washington. Winkler-Hermaden, A. 1936, Geologische Studien in den inneren Ju- lischen Alpen. Min. Geol. Pal. Abt. B, 54—63, Stuttgart. Zaninetti, L. 1976, I^es Foraminifères du Trias. Essai de synthèse européen et asiatique. Riv. Ital. Paleont.. 82, 1, 1—258, Milano. Zaninetti, L. & Brönnimann, P. 1965, Étude morphologique et strati- graphique de l'espèce type du genre Aulotortus Weynschenk. 1956. Arch. Sci. Genève, 18, 3, 699—705, Genève.'^ Zaninetti, L. & Brönnimann, P. 1974, Étude micropaléontologique comparée des Involutinidae (Foraminifères) des formations triassiques d'Elika, d'Espahk et de Nayband, Iran. Ecl. geol. Helv., 67, 2, 403—418, Basel. Zaninetti, L. & Brönnimann, P. 1978, Enroulement et structures chez les Involutinidae Buetschli, les Archaediscidae Cushman, et les Hemigordiopsidae Nikitina (Foraminifères). Not. Lab. Paleont. Univ., Genève, 2, 13—17, Genève. 158 B. Ogorelec, B. Jurkovšek, L. Šribar, B. Jelen, B. Stojanovič in M. Mišic Zapfe, H. 1983, Das Forschungsprojekt »Triassic of the Tethys Realm« (IGCP Proj. 4). Abschlussbericht. Neue Beiträge zur Biostratigraphie der Tethys — Trias, österreichische Akademie der Wissenschaften. Schriftenreihe der Erdwissenschaft- lichen Kommissionen, 5, 7—16, Wien.