Strokovne razprave GDK: 148.2: 151.2: 156.2: (497.12) Divji petelin in stanje v gorsketn gozdu Slovenije leta 1999 Miran (AS* Izvleček Čas. M .: Divji petelin in stanje v gorskem gozdu Slovenije letn 1999. Gozdarski vestnik. št. 5-6/2000. V slovenščini, ci t. lit. 30. Stanje in prime1java številčnosti populacij divjega petelina (Tetrao urogallus L.) v predgorskem in gorskem gc:zdu na površini le še 22,4 % S loven ije v letih 1998 in 1999 kažeta na vel iko ogroženost habitata predvsem v rob nem predelu, v predgorskem gozdnatem prostoru pri nndmorskih višinah pod 1.000 m. Leta 1999 je bilo skupno le še 46.3% aktivnih rastišč. leta 1998 pa le 45 %. Število opaženih aktivnih rastišč se je rahlo povečalo v alpskem prostoru, s 46, l %na 47,5 %, v dinarskem prostoru pa je ostalo nespremenjeno, le 35,9 %. Boljše habitatske razmere v visokogorskih gozdovih v alpskem prostoru se odražajo tudi v višji subpopulacijski gostoti z 1,8 aktivnega petelina na aktivno rastišče, kot v dinllrskem prostoru, z 1,4 aktivnega petelina. Ocena glavnih dejavnikov ogrožanja habitatov oziroma subpopulacij na rasliščih nakazuje poleg prekomerno izsekanega starega gozda povečan negativen vpliv mestoma ekstenzivnega gospodarjenja v gozdu v času ra5titve in gnezdenja spomladi. neusme1jenega gorskega turizma in plenilcev. Ključne besede: divji petelin, Tetrao urogalus L., popis rastišč. gorski gozd, ogroženost habitata, Slovenija. UVOD Populacije divjega petelina (Tetrao urogallus L.) v Sloveniji predstavljajo del alpske in dinarske živ- ljenjske skupnosti na robu njene naravne razširjenosti na površini okoli 4.840 km2 ali 74% recentne površine habitata (ČAS 1999 b). Velika občutljivost te gozdne kure na ohranjenost naravnih struktur borealnega tipa gozdnih ekosistemov in krajin oziroma sekundamih smrekovih, macesnovih in jelovih gozdov z ostanki avtohtone bukve s pomembno primesjo rdečega bora v montanskem in subalpinskem pasu (ČAS 1 ADAMIČ 1998) jo zaradi vse večje obljudenosti gozdov že de- setletja uvršča med ogrožene živalske vrste. V Slove- niji je divji petelin kotlovna vrsta divjadi od leta \982 med prvimi v Evropi z dogovorom Lovske zveze Slo- venije zaščiten s prepovedjo lova. Tega ukrep-a še do danes ni vpeljala Avstrija, ki na naši severni državni meji v Karavankah meji na naše številčno najbogatejše delne populacije. Od leta \993 je divji petelin v Slo- veniji na Rdečem seznamu ogroženih živalskih vrst in je zakonsko zaščiten (Ur. l. RS 1993, št 57, s. 2852). Spremljanje številčnosti populacij divjega petelina v nekaterih območjih v Sloveniji je po letu 1960 po- kazalo izrazito negativno težnjo številčnosti oziroma vse večjo ogroženost habitata. Že desetletja so znane osnovne življenjske zahteve divjega petelina tudi pri nas. Primeren habitat ene subpopulacije divjega petelina v predgorski in gorski gozdnati in gozdni krajini predstavlja dovolj velika '" mag. M. č .. univ. dipl. inž. gozd., G IS, Večna pot 2, 1000 Ljubljana, SLO 266 površina, vsaj 50 ha starega mešanega iglastega gozda na kislih tleh, vrzelastega in presvetljenega s podrasdo borovničevja in z mravljišči, s skupinami vejnatih dreves, kjer se osebki varneje zadržujejo čez noč, ter z jasami ali pašniki z usklajen imi populacijami prosto- živečih živali (ERJAVEC 1868, TEPLO V 1947, EIBERLE 1982, MIKULETIČ 1984, WEGGE 1985, ADAMIČ 1987, SCHROTH 1989, ROLSTAD 1 WEGGE 1989, ČAS 1 ADAMIČ 1993, STORCH 1995, BEŠKAREV et al. 1995, BATNES 1995, ČAS \982, 1996, 1998). Takšen gozd zagotavlja divjemu petelinu primerno prehrano, varnost in razvoj popu- lacije (sliki 1, 2). V zadnjem času pa se pri nas pojavUajo strokov- njaki s tega področja, ki splošno znane in objavljene izsledke okoljskih zahtev divjega petelina ponovno odkrivajo in objavljajo kot novo znanje (KRAJčrč 1 KLADNIK 1 PERUŠEK 2000). Vzroke propadanja habitata divjega petelina in ne- katerih drugih redkih živalskih vrst v gorskem gozdu pripisujemo intenzivnemu gozdarjenju ter odpiranju odmaknjenih predgorskih in gorskih gozdnih območij z gozdnimi prometnicami za različne človekove dejav- nosti, saj nam ob njih ne uspeva vzpostaviti primernega režima njihove občasne, namenske uporabe oziroma zapore. Naše gozdarstvo še vedno ne upošteva do- volj nekaterih pomembnih okoljetvornib vlog gor- skega gozda, kot je npr. ohranjanje habitatov redkih avtohtonih vrst in s tem biotske pestrosti gozdov. Do teh vlog gozda intenzivno gozdarstvo ni le pasivno, ampak mnogokrat uničujoče. Primernost babitata divjega petelina se slabša z izsekovanjem GozdV 58 (2000) 5-6 debelega, vejnatega drevja in z razgradnjo naravne starostne strukture sekundarnih iglastih gozdov z ostanki biotsko raznolikejših avtohtonih gozdnih združb in s predčasnim prehajanjem starejših, še nezrelih presvetljenih sestoj ev s primerno podrastja v mladovja (ERJAVEC 1868, WEGGE 1985,ADAMIČ 1987, MLINŠEK 1989, B EŠ KA REV et al. 1 995, STORCH 1995, ČAS 1996, ŽNIDARŠIČ 1 ČAS 1999 idr.). Z gozdnimi cestami v ohranjeni naravi v teh od- maknjenih višinskih legah se za gozdne kure ponekod pojavljajo moteč nemir zaradi raznovrstne rekreacije in neusmerjenega gorskega turizma po brezpotjih (mo- tokros, motorne sani, padalstvo in letalstvo, kolesar- stvo, množični pohodi ipd.) ter motnje zaradi konku- rence pri prehrani jagodojedov zaradi prekomernega nabiralništva jagodičevja (borovnica, maJina, brusnice), kar ogroženost divjega petelina še povečuje. Habitatske razmere divjega petelina v preobsežnih mladovjih dodatno slabšajo še številni plenilci (ROLSTAD 1 WEGGE 1989, STORCH 1995) (lisica, kuni,jazbec, divji prašič, druge zveri, ujede in sove), še posebno ob krmiščih {npr. za divjega prašiča). Ta knnišča se v današnjem času kot nalašč postavljajo v zadnje še odmaknjene in "zanemarjene" višinske gozd- ne predele, v mnogih lovskih družinah po vsej Sloveniji. Bivalne oziroma prehranske razmere divjega pe- telina se marsikje slabšajo še z zaraščanjem zadnjih pašnikov v že tako neprimerni, izsekani gozdni krajini s pomanjkanjem jagodičevja in mravljišč. Tako se kot enostavna rešitev z opravičilom o skrbi za divjega petelina ponekod pojavlja celo zagovarjanje enostavnega obrtniškega, za trajen večnamenski gorski gozd uničujočega golosečnega sistema gospodarjenja, kjer bi bilo na golosekih in nastalih plantažah smreke z zakisanimi tlemi dovolj borovnice in maline (KRAJČIČ J KLADNIK J PERUŠEK 2000). Tega pa sonaravni koncept gojenja gozdov in Zakon o goz- dovih v Sloveniji že dolgih 50 let ne priznavata, prav tako pa tudi ne vso napredno evropsko gozdarstvo. Deloma same gozdne ceste kot objekti in odprte pašne površine v gozdni krajini izboljšujejo primernost habitata divjega petelina z ugodnim osončen jem tal, z razvojem podrasti z jagodičevjem, z mravljišči, in z nastalimi koridorji za preJete. Z večjo dostopnostjo do kamenčkov zagotavljajo divjemu petelinu neobhoden pogoj za prebavo zimske hrane, iglic in popkov. Po- večane pa so tudi možnosti prepeličenja na tleh. Enako se ob gorskih gozdnih cestah poveča primernost babi- tatov mnogih drugih redkih višjih vrst gorske gozdne GozdV 58 (2000) 5-6 favne. Vendar se zaradi razrezanega tepi ha gozdnih tal na dolgih pobočjih planin z gosto mrežo gozdnih cest oziroma z drenažo zmanjša vodoohranjevalna kapa- citeta gozdov oziroma gozdnih tal in poveča hudour- niški značaj gorskega vodnega režima. Obenem se s poslabšanimi vlažnostnimi razmerami oziroma s sušo v tleh ob cestah zmanjša tudi bogastvo nevretenčarjev tal {pedofavne: npr. žuželk, deževnikov, strig idr.) ter s tem prehranska kapaciteta beljakovinske hrane za višje živalske vrste v gozdu, kot je npr. divji petelin. Vse to paje skupaj z navedenimi negativnimi vplivi v gozdnih območjih s povečano obijudenostjo za ohran- janje habitatov redkih živalskih vrst preveč (npr. Po- horje). Zato je pri gospodarjenju v gospodarskem gozdu v odmaknjenih višinskih legah, v še ohranjenih predelih habitata divjega petelina z velikim deležem starih vr- zelastih sestoj ev z dolgo življenjsko dobo, z gozdnimi jasami, s prisotnimi dupli ter podrticami in trohnečimi debli z veliko vitalnostjo naravnega pomlajevanja in bogastvom gozdnega živalstva (ERJAVEC 1868, MLINŠEK 1989), primernejši način žičničarsko spra- vilo z daljšo obhodnjo gospodarjenja, in sicer nad 20 let. Po cenilnih operatih Franciscejskega katastra iz leta 1827 za primer katastrske občine Topla na Peci je drevje v gorskem gozdu zrelo za posek pri 250 letih (ČAS 1988, MLINŠEK 1989). Žičničarski način spra- vila prinaša sicer nekoliko ekstenzivnejše, a redke posege, z močnim odpiranjem starih sestojev na pre- hodu v dolgoletno naravno pomlajevanje. Vseeno pa se s tem zagotavlja ohranjanje večnamenskega gorske- ga gozda in naravne dediščine, kar narekujeta Zakon o gozdovih Slovenije in sonaravni koncept gojenja gozdov brez golosečnega načina gospodarjenja v gorskem gozdu, ki povzroča degradacijo biotske pestrosti gozdnih ekosistemov in rodovitnosti gozdnih tal. Star presvetljen gozd s sklepom krošenj od 0,7 do 0,8, z bogato podrastja borovničevja, s prisotnostjo mravljišč ob ohranjanju redkih jas in pašnikov pred- stavlja za divjega petelina ugodne življenjske razmere (ADAMIČ 1987, ČAS 1996). Namen sonaravnega koncepta gojenja gozdov je uravnotežen trajen več­ namenski gozdni ekosistem z uveljavljanjem vseh funlc:cij gozda v prostoru, brez pretiranega poudar- janja ali zanemarjanja katere koli od njih. Tako tudi brez pretiranega poudarjanja številčnosti populacij katere koli živalske vrste, tudi divjega petelina, s čimer bi nekateri radi upravičili enostaven, kratkoročno učin- 2137 kovit, protinaraven golosečen način gospodarjenja z gozdom. Tako je žičničarski pristop pri gospodarjenju v go- spodarskem gozdu, v habitatu divjega petelina v eko- sistemsko še ohranjenih zap1tih gozdnih območjih> ki jih "razvita" Evropa nima več, še vedno veliko boljši način kot intenzivno oziroma ekscenzivno, vsakoletno poseganje v gozd po gozdnih cestah in vlakah. Miselno bi bilo 1reba spremeniti antropogene gledanje na živ- ljenjsko dobo gozda skozi maksimalno življenjsko dobo človeka od 1 OO do 120 let, ker povzroča rušenje stabilne skupinske starostne strukture gorskega gozda in s tem predčasno pomlajevanje, razvoj polnilnega sloja in premladega gozda ter izgubo naravne dediš- čine redkih vrst in vsestranske dolgoročne stabilnosti gozda (MLTNŠEK 1989, ČAS 1996, 1998, ČAS 1 ADAMTČ 1998, žNIDARŠIČ J ČAS 1999). V primerjavi z gospodarskim gozdom se naravni gorski gozd nad 1.300 m n. v. brez vpliva človeka od mladovij ob ostrih klimatskih razmerah v gorski naravi tako že sam razvije v vrzelast skupi.nast gozd (ODERLAP 1983, ČAS 1988, MLINŠEK 1989), ki odgovarja mnogim redkim in ogroženim vrstam, katerih značilen predstavnik v gozdni favni je divji petelin (BEŠKAREV et al. 1995, ČAS 1996, ČAS 1 ADAMIČ 1998, ANGELSTAM 1 999) (skica 1 ). To dokazuje primer gozdnega rezervata na Olševi na n. v. 1.250-1.650 m s šestimi aktivnimi petelini. M 1:200 o mac o sm -e- suhi osebki Zato je zmotno prenašanje vedenja o naravnih strukturah gozda iz montanskega v subalpins.k.i višinski pas (KRAJČfČ 1 KLADNIK 1 PERUŠEK 2000). Enake pogoje za habitat pa lahko v teh višinah nudi tltdi gospodarski gorski gozd z dolgo obhodnjo gospo- darjenja, z mirom in dovolj velikim deležem presvet- ljenega vendar sklenjenega starega gozda z jasami ali pašniki. Vendar je takšno stabilno strukturo počasi rastočega gorskega gozda v današnjem času zaradi eksistenčnega ali pridobitniškega gledanja lastnikov predvsem na manjših posestvih težko doseči ali ohran- jati. Zato je ideja o razglasitvi gozdov z redkimi žival- skimi vrstami nad 1.400 m nadmorske višine in z izra- zito večnamensko vlogo v gorskem prostoru za naravni park (ČAS 1999 b ), ki obsega do začetka gozdne meje pri 1.600 m Je 1.5 % površine Slovenije, toliko bolj upravičena . Ob tem pa se v teh mešanih iglastih gozdovih že pojavlja problem našega časa zaradi daljinskega one- snaženja zraka, ki poleg prekomemih predčasnih se- čenj zaradi propadanja odraslih iglastih gozdov, babi- tata divjega petelina, predvsem pod inverzijskimi plastmi pod 1.000 m (ČAS J ADAMIČ 1993), pov- zroča tudi spreminjanje pritalne gozdne vegetacije. Imisije nitratov višajo pH tal in prisotnost dušika v gozdnih tleh . V gozdovih po Evropi se zato že pojavlja bujna rast in povečana pestrost trav in zeliščnih vrst, kar izriva za prehrano gozdnih kur neobhodno borov- h.ic.t 1· Vrzelasta struktura naravnega, 145 let starega macesnovo-smrekovega gorskega gozda na Peci na n. v. 1.450 m, je razvidna iz posnetka tlorisa krošenj na raziskovalni ploskvi (ODERLAP 1983). Gozd predstavlja primeren habitat divjemu pelelinu. Z izgradnjo gozdne ceste po snegolornu leta 1983 je sestoj z lesno zalogo 750m3/ha prešel v gospodarski gozd. 268 GozdV 58 (2000) 5-6 ničevje in mravljišča (KLAUS 1 BERGER 1 HUHN 1997). Zato je za primerno sonaravne gospodarjenje in ohranjanje trajnega večnamenskega gozda potrebno nekoliko več gozdnogospodarskega in prostorskega načrtovanja in gozdnogojitvenega razmišljanja, brez enostavnih, protinaravnih staroavstrijskih golosečnih konceptov gospodarjenja, kijih v skupni skrbi za hitro ohranitev habitatov divjega petelina posredno pripoM ročajo nekateri naši strokovnjaki (glej Krajčič, Kladnik, Perušek, cit. ZeHer, GozdV 58/3). Kateri so odločilni dejavniki ogroženosti in stanja habitatov v gozdovih po fitogeografskih območjih v Sloveniji, bo pokazala potekajoča raziskava analize habitatov subpopulacij divjega petelina na površinah v polmerih od 300 do 1.500 m okoli centrov rastišč. V skupnem projektu sodelujejo Gozdarski inštitut Slo- venije (GIS), Lovska zveza Slovenije (LZS), Zavod za gozdove Slovenije (ZGS) in Uprava za varstvo narave pri MOP, izvaja pa ga Zavod za gozdove Slo- venije. Analiza bo dala osnove oziroma smernice za prilagojeno gozdnogospodarsko načrtovanje za ohran- janje večnamenske vloge gozdov ali za revitalizacijo habitata divjega petelina ter s tem tudi habitatov mno- gih drugih ogroženih živalskih vrst v pred gorskem in gorskem gozdnatem prostoru. Po prvem popisu aktivnosti rastišč divjega petelina v Sloveniji v letih 1979-1986 (Lovska zveza Slovenije in Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo, ADAMIČ 1986, 1987) smo v obdobju 1998-2000 pristopili k ponovnemu popisu aktivnosti rastišč. V dogovorjenem raziskovalnem projektu (ČAS 1998, 1999 a, 1999 b) sodelujejo LZS, Skupnost gojitvenih lovišč (OL), ZGS in GIS. Opravljen je bil že popo len popis za leto 1998. Popis aktivnosti subpopulacij divjega petelina in razporeditve rastišč leta 1999 je potekal nemoteno, usklajeno na vseh območnih enotah (OE) ZGS ozi- roma Jovskogojitvenih območjih (LGO). V projektu OhraJy·anje habitatov redkih in ogro- ženih živalskih vrst v gozdnih ekosistemih in krajinah (velike zveri, gozdne kure) (nosilec prof. Miha Adamič) oziroma pod projektu Divji petelin in redke vrste gozd- ne favne v Sloveniji v letih 1998-2000 (nosilec mag. Miran Čas) sodelujejo poleg številnih lovcev in goz- darjev s svojim požrtvovalnim delom na terenu s fi- nančno podporo tudi Ministrstvo za kmetijstvo, goz- darstvo in prehrano (MKGP) in Ministrstvo za znanost in tehnologijo (MZT) v sklopu CRP ~ gozd, MKGP v sklopu javne gozdarske službe (JOS) ter Uprava RS za varstvo narave pri Ministrstvu za okolje in prostor (MOP). V primerjavi z državami Evrope se v tej akciji GozdV 58 (2000) 5·6 odraža naša visoko razvita naravovarstvena zavest in kultura. 2 CILJ Namen popisov aktivnosti rastišč divjega petelina v Sloveniji v letih 1998-2000 je ugotoviti stanje po- pulacijske gostote oziroma številčnosti ter ogroženosti subpopulacij po območnih enotah ZGS v alpskem in dinarskem življenjskem prostoru ter opredeliti glavne dejavnike ogrožanja habitata. Rezultati raziskave bodo osnova za varovanje ha- bitata in vzpostavljanje primerne rabe gorskega gozd- natega prostora in gospodarjenja z gozdovi ter s tem ohranjanja naravnejših struktur in biotske pestrosti gorskih ekosistemov (ČAS 1996, ČAS / ADAMIČ 1998), s prilagojenim gozdnogospodarskim, lovskim in prostorskim načrtovanjem in ukrepanjem. 3 METODE Raziskavo stanja prostorske razporeditve in aktiv- nosti subpopulacij divjega petelina v predgorski in gorski gozdni in gozdnati krajini Slovenije smo opra- vili s štetjem petelinov in kur na rastiščih ob spo- mladanskem petju (rastitvi) ter s primerjavo analizi~ ranih podatkov o številčnosti populacij v letu 1999 z rezultati popisa divjega petelina v letu 1998 (ČAS 1999 a, 1999 b). S primerjavo smo poleg preverjanja dejanskega stanja ugotavljali tudi kratkoročno težnjo gibanja velikosti populacij ter ogroženost v značilnih območjih habitata - v alpskem in dinarskem prostoru ter po območnih enotah ZGS (LINDEN 1989, ČAS 1999 c). Popis je zajel tudi nekatera težko dostopna območja aktivnih rastišč v odmaknjenih in zasneženih legah visoko pod gozdno mejo ter nekatera opuščena ras- tišča, ki so v popisu leta 1998 izpadla. Dejavnike ogrožanja habitata divjega petelina v Sloveniji v letih 1999 in ] 998 smo okvirno ocenili na osnovi analiz poudarjenih opisov o vzrokih na ogro- ženih rastiščih. 4 REZULTATI 4.1 Aktivnost subpopulacij divjega petelina na rastiščih v Sloveniji leta 1999 4.1.1 Popis aktivnosti rastišč divjega petelina v Sloveniji leta 1999 Pri popisu rastišč divjega petelina ob jutranjem petju spomladi leta 1999, v katerem so sodelovali šte- 26? vilni lovci in gozdarji, je bilo opravljenih 1.067 opa- zovanj na 409 rastiščih divjega petelina, od lega 980 na 374 rastiščih v alpskem gozdnem prostoru in 87 na 35 rastiščih v dinarskem gozdnem prostoru, t.j. pov- prečno 2,6 opazovanj na rastišče. Evidentirali in pre- verili smo tudi vsa neaktivna in opuščena rastišča. Po letu 1999 je v Sloveniji tako skupaj znanih 592 lokacij rasti šč divjega petelina. 4.1.2 Razporeditev in delež aktivnih rastišč oziroma ogroženosti populacij leta 1999 - v Sloveniji V gozdovih življenjskega prostora divjega petelina v alpskem in dinarskem fitogeografskem območju Slo- venUe je bilo leta \999 evidentiranih 592 rastišč div- jega petelina, od katerih je skupaj z 2 1 na novo po- pisanimi aktivnimi rastišči aktivnih le še 274 rastišč ali 46,3 %. Neaktivnih rastišč*, kjer se divji petelin še opazi, a ne rasti, je 43 (7 ,3 %). Popolnoma opuščenih je 275 rastišč ( 46,6 %), od tega v alpskem delu habitata 236 in v dinarskem 39. -v Alpah V gozdovih življenjskega prostora divjega petelina v alpskem območju j e bilo leta 1999 evidentiranih 528 rastišč ali 89,2 % vseh rastišč v Sloveniji. Od teh je bilo skupaj z 20 na novo zabeleženimi rastišči aktivnih le še 251 ali 47,5 % , to je kar 92,7 % vseh aktivnih rastišč v Sloveniji. Številčno stanje te delne alpske po- pulacUe kaže na mestoma še ohranjene gozd nate predele z dob1imi habitatskimi razmerami (preglednica 1 ). Na rastiščih z zabeleženimi aktivnimi subpopula- cijami je aktivno povprečno 1,83 petelina, kar kaže na zmerne habitatske razmere v območju (preglednica 1). -v Dinaridih V gozdovih življenjskega prostora divjega petelina na območju Dinaridov v Sloveniji je bilo leta 1999 evidentiranih 64 rastišč, od katerih je skupaj z enim novim rastiščem aktivnih le še 23 ali 35,9 %. Na rastiščih z zabeleženimi aktivnimi subpopula- cijami je aktivno povprečno le l ,4 petelina, kar naka- zuje na slabe habitatske razmere te delne populacije (preglednica l ). -po OE ZGS Največ lokacij rastišč divjega petelina je bilo leta 1999 evidentiranih na OE Bled, in sicer ! 17, s še 62 aktivnimi rastišči (53%), in to v 247 opazovanjih . Na OE Slovenj Gradec so bila v kar 271 opazovanjih evidentirana l 03 rastišča, od katerih je aktivnih še 69, kar je največ med vsemi OE (67 % aktivnih rastišč) . Tako visok delež aktivnih rastišč divjega petelina od- raža določene, še sorazmerno dobro o hranjene predele habitata oziroma še ohranjene naravne strukture me- šanih sekundarnih iglastih gozdov (smreke, jelke in bukve) z dovolj starega gozda in miru . V odmaknjenih, še težko dostopnih gozdovih na OE Nazarje s skupaj 40 aktivnimi rastišči ugotavljamo 69% aktivnih ras- tišč , kar je najvišji delež med OE ZGS v Sloveniji. Prcgkllnica 1· Število in akti vnos( rastišč divj ega petelina (Tet rao urogilllus L.) po OE ZGS v Sloveniji leta 1999 Leto 1999 Štev. Štev. Št. op. Akt. Nova Neak. Opušč . Delež(%) Aktiv. Ak. pel. Neak. S k. Kur OEZGS rast. opaz. rast. rast. rast. ras ti š. rnsri š č. akl. rast. pete l. na akt. r. pete l. pel. Tolmin 66 84 43 16 5 4 41 31,8 28 1,3 4 29 15 Bled l L 7 247 81 60 2 9 46 53,0 121 2,0 25 146 140 Kranj 70 1 L6 42 29 2 6 33 44,3 52 1,7 12 64 49 Ljubljana 44 51 22 14 o 4 26 31 ,8 18 1,3 1 19 18 Celje 10 16 7 2 o o 8 20,0 2 1,0 l 3 1 Nazarje 58 102 44 31 9 9 9 69,0 79 2.0 18 97 77 Sl. Gradec 103 271 103 67 :? 8 26 67,0 145 2,1 15 160 112 Maribor 60 93 32 12 o 1 47 20,0 IS \,3 1 16 Il Alpe skupa_j 528 980 374 231 20 41 236 47,5 460 1,83 77 537 423 Postojna 22 23 7 4 o o 18 18,2 6 1,5 3 9 7 Kočevje 42 64 28 19 1 2 21 45,2 26 1.4 5 31 20 Dinaridi sk. 64 87 35 23 1 2 39 35,9 32 1,39 8 40 27 Slovenija 592 1067 409 253 21 43 275 46,3 492 1,80 85 577 450 * V preglednicah o aktivnosti subpopulacij divjega petelina za leto 1998 so bila ta rastišča razdeljena med aktivna in opuščena rastišča (ČAS 1999 a, 1999 b). 270 Gozd\! 58 (2000) 5-6 Iz tega lahko sklepamo, da so v Sloveniji najšte- vilčnejše populacije divjega petelina olu-anjene v vzhodnih Karavankah in vzhodnih Kamniško- Savinjskih Alpah ter na Gorenjskem v Julijskih Alpah. Najslabše stanje številčnosti populacij divjega pete- lina je v obljudenil1 predelil1 v robnem območju narav- ne razširjenosti te ogrožene vrste na skrajnih pogorjih pri nadmorskih višinah pod 1.000 m (ČAS 1999 a, 1999 b) . Tako je v alpskem prostoru na Pohorju in Kozjaku na OE Maribor od 60 znanih rastišč aktivnih le še 12 ali 20 % rastišč·, podobno je na OE Celje (od desetih rastišč sta aktivni le še dve), na OE Ljubljana je od 44 znanih rastišč aktivnih le še 14 ali 31,8 %. Zaslabljujoče je stanje v dinarskem prostoru. Na OE Postojna so od 22 znanih rastišč divjega petelina aktivna le še štiri (4) ali le 18,2 %. Na OE ZGS Ko- čevje je stanje nekoliko boljše, od 42 znanih rastišč je aktivnih 19 ali 45 %. V Dinaridih je od sk'Upno 64 znanih rastišč aktivnih le še 35,9 % (preglednica 1, grafikon 1 ). Številčno najmočnejše subpopulacije, ki jih obrav- navamo s številom aktivnih petelinov na aktivno ras- tišče, so ohranjene v odmaknjenih višinskih gozdnih predelih v osred1~em alpskem prostoru, na OE Slovenj Gradec (2, 1 ), OE Nazarje (2,0) in OE Bled (2,0). To so še ohranjena jedra primernega habitata, ki ga je treba ohranjati z načrtnim lovsko- in gozdnogojitvenirn ter prostorskim gospodarjenjem (ADAMIČ: 1987, ČAS 1999), kar bo omogočalo revitalizacijo populacij v robnih območjih habitata. Številčno najslabše subpopulacije pa so razporejene v robnih območjih življenjskega prostora na OE Celje 130 120 ' 110 -. 100 .Q 90 ;:. ~ 80 e 70 - "-' 60 1-- - r- o 50 c: 1-- - -o 40 v ~ 30 1-- - - FI 1-1-- - - : 20 lO o 1-- G 1 M~ n- 11 r-- - r-- - J (1,0), OE Ljubljana (1,3), OE Maribor (1,3) in OE Tolmin ( 1,3 aktivnega petelina na aktivno rastišče). Prostorska ogroženost habitata divjega petelina v Slovenij ije najbolje ponazorjena na karti populacijske gostote divjega petelina po GLin LD v Sloveniji leta 1998 (ČAS 1999 b). Največ aktivnih divjih petelinov v Sloveniji je bilo leta 1998 na Koroškem v gozdovih LO Bistra na se- vernem pobočju Smrekovca (34), nato v LD Koprivna (32), LO Železniki na Gorenjskem (20), LO Jelovica ( 19), LO Dravograd ( 15), LD Peca ( 13), LO Smre- kovec - Šoštanj ( 12), LD Solčava (Il), LD Luče (Il) in LD Kobarid (lJ). Leta 1998 je bilo v Sloveniji 80% habitata divjega petelina v alpskem in 20% v dinarskem fitogeograf'- skem območju, pod J .000 m nadmorske višine pa je bilo le še Il ,2% vseh aktivnih rastišč (ČAS 1999 b) . 4.1.3 Številčnost divjega petelina na rastiščih v alpskem in dinarskem prostoru Na vseh popisanih rastiščih divjega petelina v Slo- veniji smo leta 1999 opazili 492 aktivnih petelinov in 450 kur. Od petelinov jih je 460 v alpski in samo 32 v dinarski predgorski in gorski gozdnati in gozdni laa- jini . Skupaj z neaktivnimi mladimi petelini, opaženi mi ob rastitvi na rastiščih, se je število vseh petelinov povečalo za 77 v alpskem in za 8 v dinarskem prostoru ali skupaj za 15,7% (prirastek). Povprečna aktivnost moškega dela subpopulacij v alpskem prostoru je 1,8 aktivnega (pojočega) petelina na aktivno rastišče oziroma 2,1 vseh petelinov na aktivno rastišče in v dinarskem prostoru 1,4 pojočega petelina oziroma 1,7 vseh petelinov na aktivno rastišče (pregled- nica 1). O Štev. evident. rastišč div. pele!. i D Delež(%) aktivnih rastišč 1 O Št. akt. pete l. 1 r- l akt. rast.* lO r- r- - 1-- 1 - 1 m1 HI n -1 TO BL KR LJ CE NA SG MB PO KO Območna enota (OE) ZGS C1 1 '~ 1i kon 1: Razporeditev in aktivnost subpopulacij divjega petelina na rastiščih po OE ZGS leta l999 GozdV 58 (2000) 5-6 27 "' .1 4.2 Primerjava aktivnosti rastišč ter ogroženosti populacij divjega petelina po fitogeografskib regijah Slovenije med letoma 1999 in 1998 Alpe Primerjava rezultatov iz analiz podatkov o akti'v- nosti subpopulacij divjega petelina na rastiščih, zbra- nih v popis ih za leti 1999 in 1998, je potrdila stanje iz leta 1998 in pokazala oa rahlo naraščanje številčnosti in s tem na težnjo izboljšanja živUenjskih razmer v gozdovih alpskega območja (preglednica 2). Število evidentiranih rastišč divjega petelina se je od leta 1998 do leta t 999 povečalo za 33. Od tega pripada deset lokacij rastiščem, ki so bila v popisih iz \eta 1998 zajeta v lokacijah več združenih rastišč (Ko- roška). Od preostalih 23 do sedaj neevidentiranih lo- kacij jih 20 pripada novo evidentiranim ali premak- njenim aktivnim rastiščem. To odraža pozitivno težnjo številčne dinamike populacij in dinamiko poziti\·nega spreminjanja primernosti habitata v gospodarskem gozdu v nekaterih območjih . Število aktivnih rastišč se je povečalo za 18, to je za 7,7 % več ali za 1,4 % več aktivnih rastišč glede na vsa popisana rastišča v obeh letih. Število se je zmanjšalo za 35 neaktivnih rastišč, na novo je bilo zabeleženih 40 opuščenih ras- tišč. Število zabeleženih aktivnih petelinov je v letu 1999 naraslo za 31 ali za 7,2 %, številčna moč moškega dela subpopulacij na še aktivnih rastiščihje tako ostala podobna, z 1,8 aktivnega petelina na aktivno rastišče. Število neaktivnih (mladih) petelinov se je zmanj- šalo za 12, kar kaže na stagnacije številčnega stanja tega dela populacije. Sprememba za 1 ,4% več aktivnih rastišč glede na vsa evidentirana rastišča ali za absolutno 7,7 % več popisanih aktivnih rastišč ter povprečno 1,8 aktivnega petelina na aktivno rastišče pomeni pozitivno spre- membo. Težnja je vzpodbudna in daje ob primernih ukrepih v okolju habitata upanje za številčno okrepitev in oživitev subpopulacij v robnih predelih. Dinaridi Primerjava rezultatov iz analiz podatkov iz vseslo- venskega popisa aktivnosti subpopulacij na znanih rastiščih divjega petelina v gozdovih na območju Dina- ridov med letoma 1999 in 1998 je pokazala na stagnacij o relativno slabih habitatskih razmer (preglednica 2). Število znanih rastišč divjega petel1na je ostalo nespremenjeno, in sicer 64. Število aktivnih rastišč je ostalo enako, in sicer 23 ali 35,9 %. Število aktivnih petelinov se je v dinarskem pro- storu zmanjšalo za štiri, številčna moč rastišč je bila leta 1998 1,6 aktivnega samca na aktivno rastišče, kar je pod vrednostjo slovenskega povprečja ( 1 ,82), leta 1999 pa je bila la vrednost le še 1 ,4, to je za 0,4 manj od slovenskega povprečja (1 ,79) oziroma za 0,2 manj kot pred enim letom (preglednica 1, 2). Primerjava podatkov iz teh dveh popisov aktivnosti rastišč divjega petelina kaže na stagnacije oziroma slabšanje življenjskih razmer v že tako manj primernih predelih aktivnega dela habitata. Število neaktivnih (mladih) petelinov seje po po- datkih popisov le malo popravilo, s štiri leta 1998 na šest leta 1999. Število opažen ih kur se je povečalo za devet. To so edini vzpodbudni podatki o delni populaciji divjega petelina v dinarskem območju , ki dajejo upan- je, da se bo stanje popravilo. To lahko dosežemo z odstranjevanjem negativnih vzrokov upadanja številčnosti, s prilagojenim lovskim in gozdarskim načrtovanjem na območju rastišč (opu- stitev krmišč visoke divjadi, ohranjanje mim, 50 ha vrzelastega starega gozda v enem kompleksu ali z nad 50 % starega gozda v območju naravne razširjenosti (WEGGE 1985) ter z gozdnimi jasami na najrevnejših, Pn:g.l~:dniLJ ::! : Primerjava številčnosti subpopulacij in deleža aktivnih rastišč divjega petelina v alpskem in dinarskem življenjskem prostoru Slovenije med letoma t 999 in 1998 Območje Leto Sk'Upaj Ak."tivn. Neak. Op uš. Ni Delež(%) Akt. Neak. Skup. S k. Akt. pete!. rasti šč rastišč rast. rastišč pod. aktiv. rast. pete l. pete l. pete!. kur na akt. rast. Alpe 1999 528 251 41 236 o 47,5 460 77 537 423 1,83 1998 528 233 76 196 23 46,1 429 89 518 383 1,84 Razlika o 18 -35 40 -23 1,4 31 -12 19 40 -O,Ol Dinaridi 1999 64 23 2 39 o 35,9 32 8 40 27 1,4 1998 64 23 6 35 o 35.9 36 6 42 18 '1,6 Razli.ka o o -4 4 o o -4 2 -2 9 -0,0 'SLO l999 592 274 43 275 o 46,3 492 85 577 450 1,80 1998 592 256 82 231 23 45,0 465 95 560 40l 1,82 Razlika o 18 -39 44 -23 1,3 27 -10 17 49 -0,02 272 GozdV 58 (2000) 5-6 kislih grebenskih legah z borovnica in drugim jagodi- čevjem (ČAS 1996, 1999 b). Slovenija Primerjava analiz iz podatkov, zbranih v popisih o aktivnosti subpopulacij divjega petelina na rastiščih v obeh fitogeografskih regijah Slovenije za leti 1999 in 1998, je pokazala na rahlo težnjo izboljšanja (pre- glednica 2), in sicer v alpskem prostoru, medtem ko v dinarskem prostoru stanje stagnira. Število popisanih rastišč divjega petelina se je po~ večalo za 23, na 592. Število aktivnih rastišč se je po analizi zbranih podatkov povečalo za 1 8 ali 7 %, s 45,0 % aktivnih rastišč leta 1998 na 46,3 % aktivnih rastišč leta 1999. Število aktivnih petelinov pa se ni bistveno spremenilo in je ostalo l ,8 aktivnega samca na aktivno rastišče . Več aktivnih subpopulacij divjega petelina v Slo- veniji leta 1999 je povezana s spremembo v alpskem prostoru, ki obsega 80% površin vseh aktivnih popu- lacij v Sloveniji (ČAS 1999 b). To izboljšanje lahko pripišemo izboljšanju stanja še primemih habitatskih razmer in natančnejšemu popisu leta 1999, ki ga odra- ža tudi 20 novih lokacij aktivnih rastišč. 4.3 Primerjava dejavnikov ogrožanja subpopulacij divjega petelina na propadajočih rastiščih med letoma 1999 in 1998 Iz primerjave ocen iz poudarjenih opisov dejav- nikov ogrožanja propadajočih subpopulacij na ras- Preglednica 3: Primerjava dejavnikov ogrožanja subpopulacij di v jega petelina na propadajočih rastiščih med letoma 1999 in 1998 Leto 1999 Dejavniki ogrožanja rastišč Štev. divjega petelina rastišč Sečnja starega gozda 4 Izgradnja gozdnih prometnic Gospod. v gozdu spomladi 5 Gorski turizem - nemir 8 Vpliv plenilcev in krmišč 4 Nabiralništvo o Divja paša ovac o Zaraščanje gozdnih pašnikov _ l o Skupno število opisanih rastišč 22 Slika 1: Divji petelin pri jutranjem petju spomladi Goz:dV 58 (2000) 5-6 1998 Razlika(%) Delež(%) Štev. Delež(%) 1999- 1998 rastišč 18,2 12 24,5 -6,3 4,5 3 6,1 -1,6 22,7 2 4,1 18,6 36,4 12 24,5 11 ,9 18,2 8 16,3 1,9 0,0 4 8,2 -8,2 0,0 6,1 -6,1 0,0 5 10,2 -10,2 100,0 49 100,0 0,0 Slika 2: Že dolgo je mano, da so star vrzelast iglast gozd z zakisa- n imi tlemi, z borovničevjem in z mravljišči osnovni elementi ha- bitata divjega petelina- območje Pece na 1.400 m n. v. (obe foto: Miran Čas) 273 ('as. M.: tiščih v letih 1999 in 1998 predvidevamo, da se je tudi v letu 1998 poleg premajhnega deleža površin starega gozda izrazito povečal negativen vpliv zaradi eksten- zivnega (brezobzimega) gospodarjenja v gozdu v času petja in gnezdenja spomladi (za 18,6 % ), zaradi neus- merjenega gorskega turizma (za 11,9 %) in plenilcev, še posebno ob preštevilnih krmiščih za visoko divjad (npr. divjega prašiča) (za 1,9 %) (preglednica 3). De- jansko stanje glavnih vzrokov ogrožanja populacij pa bomo ugotovili z analizami ankete v po pisnem obrazcu B analize habita in dejavnikov ogrožanja divjega pe- telina, ki trenutno poteka na vseh rastiščih v Sloveniji. Podatki o negativnih vplivih vse bolj ekstenzivnega gozdarstva, neusmerjenega gorskega turizma, rekre- acije in plenilskih vrst nas obvezujejo, da bomo z na- ravovarstvenimi pristopi, osveščanjem in zakoni ter s prilagojenimi lovskimi, gozdarskimi in prostorskimi načrti in ukrepi ustavili negativen trend ogrožanja habitatov redkih živalskih vrst kot bogastva naše skup- ne naravne dediščine, katerih značilen predstavnik je divji petelin, ki je ponos naših večnamenskih gorskih gozdov in krajin. 5 ZAKLJUČEK Kritično stanje populacij divjega petelina v Slo- veniji leta 1998 je bilo potrjeno s primerjavo s popisom aktivnosti rastišč leta 1999. Stabilne subpopulacije se ohranjajo le še v naravnih strukturah gorskih gozdnih ekosistemov in krajin, iz- ginjajo pa z rob nih predelov habitata na osamelih gor- skih masivih na nadmorskih višinah pod 1.000 m, naj- močnejše pa so med 1.400 in 1.600 m, pod gozdno mejo, kar so pokazale analize iz leta 1998 (ČAS 1999 b). Na 43 neaktivnih rastiščih (7,7 %) je potencialno še možno oživiti subpopulacije s prilagojenimi gozd- no- in lovskogojitven imi pristopi za revitalizacijo ha- bitata. Med glavnimi dejavniki ogrožanja habitata oziroma subpopulacij na rastiščih so po grobih ocenah poleg prekomerne sečnje starega gozda tudi povečan nega- tiven vpliv ekstenzivnega gospodarjenja v gozdu v času rastitve in gnezdenja spomladi, neusmerjenega gorskega turizma in plenilcev, še posebno ob prešte- vilnih krmiščih za visoko divjad (npr. divjega prašiča). V teh razmerah slabega številčne ga stanja populacij divjega petelina in izumiranja rastišč v robnih ob- močjih habitata, na OE Ljubljana, OE Celje, na neka- terih obljudenih gorskih masiv ih na OE Maribor (Po- horje, Kozjak), na OE Kočevje in OE Postojna (S než~ 274 leta 1999 nik), lahko ohranjanju naravne dediščine redkih žival- skih vrst in večnamenske vloge gorskih gozdov po- magamo le z analizo habitata divjega petelina na vseh rastiščih in s prilagojenimi gozdno- in lovskogojitve- nimi ter prostorskimi načrti. Uporabniki gorskega gozdnega prostora moramo skrbeti predvsem za sonaravne pristope pri rabi narav- nih dobrin in prostora, ki zagotavljajo tudi ohranjanje naravne zgradbe habitatov in naravnega življenjskega ritma redkih in ogroženih živalskih vrst v občutljivih gorskih gozdovih in krajinah. V času ekspanzije različnih dejavnosti človeka v gorskem prostoru moramo svojo pozornost usmeriti na urejanje in organizacijo gorskega turizma izven območij habitatov redkih in ogroženih živalskih vrst, pristojne lovske in gozdarske organizacije pa morajo bdeti nad strokovnim delom in izvajanjem prilagojenih načrtov v teh območjih. Glede na znane dolgoletne cikluse nihanj popula- cijske gostote (številčnosti populacij) v Sloveniji, s povprečno dolžino 25-28 let (ADAMIČ 1974, ČAS 1996, 1999 c), ter zadnji znan minimum leta 1982 (LINDEN 1989, ČAS 1996) lahko predvidevamo, da je del vzroka velike ogroženosti subpopulacij divjega petelina v Sloveniji leta I 999 poleg razgradnje habitata zaradi različnih človekovih dejavnosti tudi v fluktua- ciji populacij, kije pri divjem petelinu verjetno v upad- ni fazi in označuje krčenje populacij z robnih območij življenjskega prostora (ČAS 1999 b ). ZAHVALA Za požrtvovalno sodelovanje in neprespane noči pri spomladanskem popisu aktivnosti rastišč divjega pe- telina leta 1999 se zahvaljujem številnim lovcem v LD in LGO ter gozdarjem na OE ZGS na terenu. Za pod- poro se zahvaljujem prof. dr. Mihu Adamiču z Bio- tehniške fakultete, z Oddelka za gozdarstvo in obnov- ljive vire, za sodelovanje pri organizaciji in izvedbi popisa pa Zavodu za gozdove Slovenije in Marku Jonozoviču, univ. dipl. inž. gozd., vodji oddelka za usmerjanje razvoja populacij prostoživečih živali v gozdnih ekosistemih, ter vsem vodjem na OE ZGS, Lovski zvezi Slovenije in taj niku Blažu Kržetu, univ. inž. gozd., Skupnosti gojitvenih lovišč in Ivanu Neče­ marju, dipL iur., ter Upravi RS za varstvo narave in mag. Jani Vidic. Obenem se za sofinanciranje projekta zahvaljujem Upravi RS za varstvo narave pri Mini- strstvu za okolje in prostor, enako se zahvaljujem Ministrstvu RS za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano GozdV 58 (2000) 5-6 Č'as. M.: ter Ministrstvu RS za znanost in tehnologijo, v okviru katerih se raziskava dopolnjuje v CRP gozd. Kljub temu da divjega petelina pri nas že od leta 1984 ne lovimo, se z naravovarstveno raziskavo v obdobju 1998-2000 kažeta velika požrtvovalnost in vzpodbudna naravovarstvena zavest slovenskih lovcev in gozdarjev. Viri ADAMIČ, M., 1974. Gibanje številčnosti populacij nekaterih vrst divjadi v Sloveniji v zadnjem stoletju, sodeč po gibanju odstrela.· Zb. Vet. ll, , 1-2, s.lS-53. ADAMIČ, M., 1986. Ekologija divjega petelina v Sloveniji. Opisi in situacija inventariziranih rastišč.- Elaborat. Ljubljana, IGLG, 443 s. ADAMIČ, M., 1987. Ekologija divjega petelina (Tetrao urogol/us L.) v Sloveniji.- Strokovna in znanstvena dela, 93, 93 s. ANGELSTAM, P., 1999. Grouse as Forest Biodiversity Man- agement Tools.- Rovaniemi, The 8th International Grouse Symposium, p. 16. BAINES, D./ BAINES, M./ SAGE, B., 1995. The Importance of Large Herbivore Management to Woodland Grouse and their Habitats.- Udine, The Sixth International Grouse Symposium, p. 93-97. BEŠKAREV, A. 1 BLAGOVIDOV, A. 1 TEPLOV, V. 1 HJELJORD, 0., 1995. Spatial Distribution and Habitat Preference of Male Capercaillie in the Pechora-IIlich Nature Reserve in 1991-1992.- Udine, The 6Lh International Gro use Symposium, p. 48-53. ČAS, M./ ADAMIČ, M., 1993. The Impacts ofForest Die-back on the Distribution of Capercaillie Leks in north-central Slovenija.- Udine, The Sixth International Grouse Symposium, abstract, p. 17 5. ČAS, M./ ADAMIČ, M., 1998. Vpliv spreminjanja gozda na razporeditev rastišč divjega petelina (Tetrao urogallus L.) v vzhodnih Alpah.- Zbornik gozdarstva in lesarstva, 57, s. 5-57 ČAS, M., 1982. Gozdarji in lovci v koroškem kotu za ohranitev divjega petelina.- Lovec LXV, št. 9, s. 289. ČAS, M., 1988. Spreminjanje kulturne krajine in nastanek današnjih gozdov macesna in smreke na Peci.- Elaborat. Ljubljana, Občinska raziskovalna skupnost Ravne na Koroškem, 89 s. ČAS, M., 1996. Vpliv spreminjanja gozda v alpski krajini na primernost habitatov divjega petelina (Tetrao uro gallus L.).- Magistrsko delo. Ljubljana, Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo, 144 s. ČAS, M., 1998. Divji petelin in ogroženo živalstvo v gorskem gozdu Slovenije.- Lovec LXXXI, 5, s. 193-199. GozdV 58 (2000) 5-6 leta 1999 ČAS, M., 1999 a. Napredujoče izginjanje divjega petelina.- Lovec, 82, 6, s. 236-240. ČAS, M., 1999 b. Prostorska ogroženost populacij divjega petelina (Tetrao urogallus L.) v Sloveniji leta 1998.- Zbornik gozdarstva in lesarstva, 60, s. 5-52 ČAS, M., 1999 c. The Influence of Frest Changes in Alpine Slovenia on the Dynamics of the Capercaillie Population Density.- Rovaniemi. The 8th International Grouse Symp. p. 21. EIBERLE, K., 1984. Waldbauliche Voraussetzungen fur die Existenz des Auerhuhns.- Schweizerische Jagdzeitung, J. 11/2, s. 28-32. ERJAVEC, F., 1868. Živali v podobah. Tretji del: PTICE.- Ljubljana, Mohorjeva družba, II. ponatis (1888), 294 s. KLAUS, S. 1 BERGER, D. 1 HUHN, 1., 1997. Capercaillie Tetrao urogal/us decline and emission from the iron industry.- Wildl. Biol. 3, p. 131-136. KRAJČIČ, D. 1 KLADNIK. T. 1 PERUŠEK M., 2000. Divji petelin in intenzivno gozdarstvo.- GozdV 58/3, s. 154-155. LINDEN, H., 1989. Characteristics ofTetraonid Cycles in Fin- land.- Helsinki, Finnish Game Research, 46, p. 34-42. MIKULETIČ, V., 1984. Gozdne kure, biologija in gospodarjenje.- Ljubljana, Lovska zveza Slovenije, 195 s. MLINŠEK, D., 1989. Pra-gozd v naši krajini.- Ljubljana, VDO Biotehniška fakulteta, Vtozd za gozdarstvo, 157 s. ODERLAP, I., 1983. Visokogorski gozd na Peci.- Diplomsko delo. Ljubljana, Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo, 85 s. ROLSTAD, J. 1 WEGGE, P., 1989. Capercaillie Teo·ao urogol/us populations and modern forestry - a case for Jandscape ecological studies.· Finnish Game Research 46, p. 43-46. SCHROTH, E., 1995. Evaluation of Habitat Suitability for Capercaillic Tetroo urogallus in the northern Black Forest- Udine, The 61h International GrouseSymposium, p. 111-115. STORCH, L, 1995. Aucrhuhn-Schutz: Aber wie?.- Munchen, Institute ofWildlife Research and Management, University ofMunich, 25 S. TEPLOV, V. P., 1947. Das Auerhuhn im Pečora -Ilyč - Natirschutzgeb., Trudy Pečara.- Ylyčskogo Cossudarstv. Za po v., 4, l, S. 3-70. WEGGE, P., 1985. The Sociobiology, Reproduction, and Habi- tat of Capercaillie, Tet rao urogallus L. in southern Norway.- Montana, University ofMontana, 145 p. ŽNIDARŠIČ, M./ ČAS, M., 1999. Gospodarjenje z gozdovi, ogroženost in ohranjanje habitatov divjega petelina (Tetrao urogallus L.) v Kamniško-Savinjskih Alpah. Gozd. V., 57, 3, s. 127-140. Uredba o zavarovanju ogroženih živalskih vrst, 1993.- Uradni list RS, 57. 275