DE ALBIN OGRIS

TRGOVINSKA

POLITIKA

LJUBLJANA / 1932 / SAMOZALOŽBA

DE ALBIN OGRIS

TRGOVINSKA

POLITIKA

LJUBLJANA / 1932 / SAMOZALOŽBA

47776

I


Jry fr

Tiskarna »Slovenija« v Ljubljani. Predstavnik A. Kolman.

Predgovor.

Naša doba je prenapolnjena trgovinsko-politične problematike.
Sporov in interesnih nasprotij glede mednarodne izmene gospodar¬
skih dobrin je bolj, kakor kedaj, na prebitek. Ni ga naroda, ki bi
si danes ne prizadeval, da se izmota iz kaotičnega stanja, v katero
je zašla trgovinska politika. Sredstev in poti je pa zelo mnogo, tako
da pravilna zbira med njimi ne šteje k najenostavnejšim poslom.

Zavoljo tega poskus, podati kratek pregled sedanjega stanja in
opisati glavne smeri, ki se križajo na kompliciranem področju med¬
narodnega gospodarskega prometa, ne more biti čisto odvišen.

Sodba o tem, ali in v kakšni meri se mi je to posrečilo, pritiče
čitateljem. Samoposebi se razume, da bo iz njih marsikateri v spisu
pogrešal stvari, ki jih smatra za važne, in da bo marsikdo želel, da
se marsikaj' postavi v drugačno svetlobo.

Toda pisci, ki razmotrivajo vprašanja trgovinske politike, so
vajeni in pripravljeni, da čujejo o svojih publikacijah sodbe, ki si
diametralno nasprotujejo. Saj jim tudi nič drugega ne preostane.
Kajti ako je že na področju gospodarske vede težko kaj najti, kar
bi ne vzbujalo sporov in dvomov tako med strokovnjaki kakor
izven njih kroga, je treba na političnem polju še več naporov, ako
naj debata in presoja ne zaideta brž v nemirni svet čistega subjek¬
tivizma. V trgovinski politiki pa se druži nesigurnost vsaj velikega
dela, kar je o gospodarstvu dognano, z menjavostjo političnih
teženj. Razloga dovolj, da 4 am  tej knjižici, ko se podaja med čita-
telje, poleg nekaj optimizma, ki se ga noben avtor ne oprosti, še
izdatno merico skepse na pfot.

Vsem, ki so mi k izdaji te knjige pripomogli, se prav iskreno
zahvaljujem.

Ljubljana,  jeseni 1932.

Pisec.















































































1

PRVO POGLAVJE.

Teorija in predmeti vnanje trgovine.

1. Teorija vnanje trgovine.

a) Va žnost teoretičnega vprašanja.

Kako važno je vprašanje: zakaj je mednarodna trgovina na¬
rodnemu gospodarstvu potrebna in kakšne so koristi, ki mu jih
prinaša, izhaja že iz dejstva, da stoji razmotrivanje o vnanji
trgovini na začetku moderne narodnogospodarske vede. Kako
komplicirano in težavno je pa obenem to vprašanje, se razvidi iz
tega, da narodnogospodarska veda navzlic svoji razvitosti in kljub
vsem naporom tudi danes ne more dati nanje enotnega odgovora;
razlike med mnenji in nauki so večje, kakor kedaj.

Teorijo o vnanji trgovini je na podlagi izsledovanj angleških
ter italijanskih merkantilistov in francoskih fiziokratov 17. in 18.
stoletja sistematično načel Adam Smith  (1723—1790), po njem pa
so jo izgrajevali ter dopolnjevali najprej narodnogospodarski teo¬
retiki klasične struje: David Ricardo  (1772—1825), J. St. Mili
(1806—1873), Cairnes  (1824—1875), Bastable, Edge-
w o r t h in mnogi drugi.

b) Načelo absolutnih troskovnih razlik.

A. Smith  gradi svojo teorijo o vnanji trgovini na načelu
o delitvi dela. Po primeru preudarnega gospodarja, ki ne prideluje
in ne izdeluje vsega sam, temveč le ono vrsto blaga, čigar proiz¬
vodnja se mu največ izplača, in ki za iztrženi novec kupi vse drugo,
kar potrebuje, skuša Smith dokazati, da se ravna vnanja trgo¬
vina po absolutnih troškovnih razlikah. Sleherni državi, pravi, se
izplača, blago, ki bi ga mogla sicer tudi sama proizvajati, uvažati
iz druge države, kjer se to blago izdeluje ceneje, ter dajati v zameno
blago, ki ga more sama ceneje proizvajati, kakor druga država.

t

2

Korist obstoji v tem, da doseže ena kakor druga država z isto
količino produkcijskih sredstev večjo količino blagovnih dobrin,
nego ko bi vse vrste blaga proizvajala sama. Na ta način bogati.

Ako proizvaja torej po tem Smithovem načelu abso¬
lutnih troškovnih razlik:

država A enoto blaga m za 50, enoto blaga p pa za 60 denarnih
enot, in

država B enoto blaga m za 40, enoto, blaga p pa za 70 denarnih
enot,

je jasno, da se splača državi A proizvajati samo blago p in državi B
proizvajati le blago m, drugo vrsto blaga pa za dobljeni iztržek
uvažati. Pri tem predpostavlja Smith, da se ravna vrednost blaga
predvsem po količini dela, ki je bilo za njegovo proizvajo potrebno.

Raz zrelišče obče gospodarske politike nastane tu načelno
težko rešljivo vprašanje, ali je takšna izmena ob vseh o k o 1 -
nostih trajno koristna.  Raz teoretično stališče moramo
reči, da more to načelo veljati samo, ako, oziroma dokler se cene
trajno ravnajo po proizvajalnih troških, kakor Smith predpostavlja,
in ako se višina produkcijskih troškov, odpadajočih na enoto blaga,
sorazmerno in v isti smeri spreminja, kakor se produkciji izpre-
minja obseg. Kajti ako se to ne zgodi, izgubi država lahko kaj
kmalu svojo prednost cenejše produkcije.

Te sorazmernosti pa ne vidimo v poljedelstvu, v katerem se
uveljavlja zakon o pojemajočih poviških donosov (načelo progre¬
sivnih troškov), ako slučajno tehnični napredek ne odmika uve¬
ljavljanja tega pravila zmiraj ravno tako, da se proporcionalnost
med donosi in troški varuje. Te sorazmernosti pa ne najdemo vse¬
skozi niti v industrijski proizvodnji, v kateri velja do izvestne
mere, t. j. dokler podjetja ne zavzamejo optimalnega obsega, na¬
čelo o degresivnih troških. V industriji že zato ne padejo, oziroma
ne rastejo proizvajalni troški proporcionalno, kadar se spremeni
produkciji obseg, ker se kapaciteta v posameznih strokah in v po¬
sameznih državah ne izrabi enako in ker sodelujejo v posameznih
strokah produkcijski činitelji (zemlja, kapital, delo) v dosti ne¬
enakem razmerju. Če gredo, kar se tiče izpreminjanja relativnih
troškov, nagibnosti v poljedelski in industrijski proizvodnji ter v
raznih strokah daleč vsaksebi, mednarodna menjava, ki jc doslej
bila najbolj ugodna, kmalu ne obeta več nikakšnih koristi in postane
lahko neekonomična. Nastane potreba, proizvodnjo neprenehoma

3

preurejevati, prenaravnavati in razpolagati s proizvajalnimi sredstvi
negospodarno.

c) Načelo primerjalnih (komparativnih) troskov.

Klasično teorijo o mednarodni trgovini pa je v načelnih točkah
ustvaril in razvil med vsemi najbolj David Ricardo.  Ko je bil
zgradil svojo teorijo o tvorjenju vrednosti in produkcijskih troskih,
po kateri se menjalna (tržna) vrednost pretežne večine proizvodov
ravna po količini dela, ki je za proizvodnjo sorazmerno potrebno,
prehaja v sedmem poglavju svojega slavnega spisa: »Načela narod¬
nega gospodarstva in obdavčenja« (1817) k vnanji trgovini.

O tej trdi in dokazuje, da se v nji relativna vrednost blagovnih
dobrin ne ravna po pravilu, katero odloča o relativni menjalni
vrednosti večine blagovnih dobrin v mejah države, da se torej
vrednost blaga v mednarodnem prometu ne ravna po količini
proizvajalnih, t. j. delovnih troskov, marveč po drugačnem pravilu.
Vzrok, da se ravna tvorjenje cen (menjalnih vrednosti) tako v
notranji kakor v vnanji trgovini po različnih specijalnih pravilih,
vidi Ricardo v okolnosti, da se moreta delovni trg in glavnični
promet v mejah države razviti in vršiti svobodno, tako da se vsled
tega v proizvaji delo tehnično ter krajevno razdeli ter donaša ka¬
pital povsod povprečno isti relativni donos, dočim zadeva prehod
kapitala in delovnih moči čez državne meje na zelo velike ovire
in z velikim delom sploh ni mogoč in torej ni svoboden.

Zavoljo teh ovir, naravnih kakor umetnih, kapital in delo ne
moreta zmiraj tja, kjer se jima obeta največji dobiček ter najboljši
zaslužek. Vsaka država razpolaga torej z neko dano, relativno stalno
količino delovnih moči pa tudi kapitala. Pa tudi izdatnost delovnih
moči ni v vseh državah enaka. Ako se v mednarodni tržni izmenjavi
zameni izvestna količina blaga (n. pr. platna), ki je stala delo 100
Angležev, za blago (n. pr. vino), ki je izsledek dela 80 Portugalcev
ali 110 Španjolcev, ki bi pa stalo, ako bi se proizvajalo v Angliji,
delo 120 Angležev, je vendar nemogoče trditi, da se zameni delo
100 Angležev za delo 120 Angležev. Mednarodno gospodarske
vrednote torej nis.o medsebojno primerljive. Sleherna država ima,
ker so količine njenih proizvajalnih činiteljev relativno trajne in
stalne, svoj poseben gospodarski in cenovni sistem. V njem se
dobrine medsebojno zamenjavajo v izvestnih, singularnih raz¬
merjih, ki so drugačna, kakor v vsaki drugi državi. Med cenovnimi

l*

4

sistemi raznih držav primerjava ni mogoča, ker med njimi ni orga-
nične zveze. Vrednosti blaga se morejo medsebojno primerjati le
v mejah ene in iste države, ali z drugimi besedami povedano,
»mednarodnih vrednot« pravzaprav ni, mi poznamo le vrednote
v raznih narodnih gospodarstvih; ravnotako pa tudi ni medna¬
rodnega gospodarstva v strogem smislu besede, ker ni nikakih
samostojnih pravil, po katerih bi se mednarodno svetovno gospo¬
darstvo moglo ravnati.

Vrednote iz drugih narodnih gospodarstev moremo torej pre¬
sojati in poznati samo tako, da jih projiciramo na cenovni sistem
lastnega narodnega gospodarstva, da jih s pomočjo tuzemske le¬
stvice gospodarskih vrednot primerjamo z vrednotami domačega
gospodarstva. Poznavati mednarodno trgovino, se pravi, poznavati
komplicirane odnose med cenovnimi sistemi raznih narodnih go¬
spodarstev.

Ako torej blago, ki pride iz inozemstva, t. j. iz drugega na¬
rodnega gospodarstva, na vrednosti v tuzemstvu ne more nič
pridobiti, nastane važno vprašanje: odkod potem mednarodni
gospodarski promet in kakšne so njegove koristi? Po katerem
pravilu nahaja blago iz enega sistema gospodarskih vrednot, ki
vlada v izvestni državi, svojo pot v sistem vrednot, ki velja v
drugi državi? In zakaj se dogaja celo, da se uvaža blago, ki bi se
moglo v tuzemstvu izdelovati ceneje?

Na to osnovno vprašanje najde Ricardo odgovor tako, da
izračunava vrednost uvoženega blaga po njegovi tuzemski vred¬
nosti, t. j. po tuzemski vrednosti onega izvoženega blaga, ki se je
za uvoženo blago dalo v zameno, in primerja to vrednost s količino
vrednot, za katero bi se dalo dotično uvoženo blago izdelati v
tuzemstvu. Na ta način dospe do zakona, ki daje po njegovem
mnenju občeveljaven odgovor na vprašanje: zakaj  se blago
uvaža in pa izvaža. Ta zakon smo vajeni imenovati zakon o
primerjalnih (komparativnih) troških.

Načelo o primerjalnih troških ponazorujejo klasični pisatelji
radi z matematično izraženimi primeri dveh držav, ki proizvajata
ob neenakih troških isti dve vrsti blaga. Ako proizvajata obe državi,
recimo A in B, isti dve vrsti blaga m in p, in ako znašajo troški,
ki odpadejo na enoto blaga,

v državi A za blago m 30, za blago p 20 denarnih enot, in
v državi B za blago m 25, za blago p 10 denarnih enot,

5

tedaj se v A za 100 p dobi 66.6 m, oziroma za 100 m se dobi 150 p,
dočim je treba v državi B za 100 p dati 40 m, za 100 m pa 250 p.

Z drugimi besedami povedano: za 100 svojih m more država
A v državi B kupiti 250 p, doma pa le 150 p; za 100 p more država
B dobiti v državi A 66.6 m, doma pa le 40 m; korist, ki jo z iz¬
menjavo doseže država A, znaša 100 p, korist, ki jo doseže država
B, pa 26.6 m.

Teoretični zaključek se torej glasi:

a) Ako proizvaja kakšna država, — v našem primeru država
B —, obe vrsti blaga ob ugodnejših  pogojih, kakor druga
država (A), toda eno vrsto blaga primeroma ceneje, kakor pa
drugo, se ji izplača, proizvajati le ono vrsto blaga, prebitek iz¬
važati ter za iztržek uvažati drugo vrsto blaga iz druge države (A).

b) Proizvaja li kakšna država, — v našem primeru država
A —, obe vrsti blaga ob manj ugodnih  pogojih, t. j. dražje,
kakor pa druga država (B), toda eno vrsto blaga primeroma dražje,
kakor pa drugo, se ji izplača, prvo uvažati in proizvajati samo
drugo. Z drugimi besedami povedano: ali se dajo na mednarodnem
trgu blagovne dobrine v medsebojno zameno, ne zavisi samo od
razlike med absolutnimi proizvajalnimi troški, ki odpadejo na enoto
blaga v eni in drugi državi, temveč od njih primerjalnih (kompa¬
rativnih) proizvajalnih troškov.

Če se vsaka izmed obeh držav omeji na proizvodnjo one vrste
blaga, ki jo more proizvajati s primeroma nižjimi troški, drugo
vrsto pa uvaža, priteka iz takšne izmenjave dobiček obema drža¬
vama, torej tudi oni državi, ki more proizvajati obe vrsti blaga
absolutno ceneje, kakor pa druga država, ker more ena kakor
druga država z istimi troški pridobiti večjo količino vrednot,
kakor če bi vsaka država obe vrsti blaga proizvajala sama. Vred¬
nost  uvoženega blaga se sicer n e zviša ne v eni ne v drugi
državi, pač pa se v obeh zviša narodovo blagostanje
(bogastvo), ker si more vsaka država za isto žrtev kapitala in
delovnega truda pribaviti v mednarodni tržni menjavi večjo ko¬
ličino gospodarskih dobrin.

S tem, tako naglasa dalje klasična teorija —, da se nahaja v
medsebojnih trgovinskih stikih mnogo držav, izmed katerih proiz¬
vaja vsaka mnogo več vrst blaga, kakor le dve, in s tem, da se v
blagovni menjavi kot posredovalen činitelj rabi denar, se razmerja
sicer zamotajo in zveznosti postanejo nejasne, osobito če vnašajo
motnje še druge, n. pr. prometne, valutarne in druge okolnosti,

6

toda na obči veljavnosti načela o komparativnih troskih se zatega¬
delj nič ne spremeni.

Po tem načelu proizvaja, oziroma bi morala proizvajati vsaka
država le one vrste blaga, ki jih more z ozirom na prirodno
bogastvo, spretnost ali cenenost delovnih moči, kapital in druge
prednosti proizvajati relativno najbolj poceni, torej tiste vrste
blaga, v proizvaji katerih uživa največjo prednost, oziroma tiste
vrste blaga, v katerih proizvajanju zaostaja za drugimi državami
najmanj. Ako proizvaja vsaka država le tiste vrste blaga, za enoto
katerega mora trošiti najmanjšo količino dela, vse drugo blago pa
uvaža ter plača z lastnim blagom, se prihrani na vred¬
notah.

Če torej ni umetnih ovir, stremi mednarodni gospodarski
promet k mednarodni delitvi dela;  produkcija kaže
nagibnost, da se porazdeli avtomatično med narode (države) tako,
kakor kaže raz zrelišče tega načela biti za obogatitev njih vseh in
vsakega posebej primeroma najbolj ugodno.

Z izvajanji, podanimi tu v zelo poenostavljeni obliki, Ricardo
ni podal popolne teorije o mednarodni trgovini ter tudi ne občega
pravila, kako se v nji tvorijo cene, kakor ga je podal za notranji
gospodarski promet s svojo teorijo o tvorbi vrednosti po količini
dela. On hoče pravzaprav samo začrtati meje, v katerih se med
posameznimi narodnimi gospodarstvi gibljejo cene, ako naj se po¬
sameznim narodnim gospodarstvom medsebojna blagovna menjava
še splača. Ricardo svojih idej tudi ne sprede do konca in skuša s
svojimi izvajanji dokazati bolj to, zakaj  imata v mednarodni
trgovini kakor kupec tako prodajalec korist in dobiček.

Na podstavi Ricardove teorije je nadaljeval J. St. Mili  ter
ustvaril obsežno, podrobno izdelano ter logično enovito teorijo o
vnanji trgovini, kakor nikdo pred njim in za njim. Tudi Mili zida
spočetkoma na isti podlagi in istih predpostavah, kakor Ricardo,
pa se od njega zmiraj bolj oddaljuje ter posveča svojo pozornost
zlasti enačbi mednarodne tržne menjave (povpraševanja ter po¬
nudbe ter njunega uravnovešavanja). Izsledki, h katerim dospe,
spominjajo v marsičem bolj na moderno gospodarsko teorijo in sc
ne ujemajo več popolnoma s teorijo o tvorjenju menjalnih vrednot,
ki jo je prvotno od Ricarda prevzel.

V svojih izvajanjih pretresa Mili tudi vprašanje, po kakšnih
pravilih se porazdeljuje dobiček, ki priteka iz mednarodne trgo¬
vine, med udeležene države (narode); po podrobnih analizah pride

7

k zaključku, da odloča o porazdelitvi dobička stopnja nujnosti,
vsled katere mora država blago, ki ga druga ponuja, nabaviti,
oziroma stopnja nujnosti, s katero mora blago, ki ga sama ponuja,
prodati. Dobiček doseže sicer ena kakor druga država, toda manjši
nujnosti prodaje ali nakupa odgovarja večji dobiček.

Klasični nauk o vnanji trgovini je znatno spopolnil še Ca-
i r n e s, pozneje pa so ga pojasnjevali in dopolnjevali zelo mnogo¬
številni narodnogospodarski teoretiki do začetka našega stoletja.
Kakor pa je našla klasična teorija mnogo občudovalcev in propo-
vednikov, ji ni manjkalo tudi hudih nasprotnikov. Na ozkem
prostoru, ki je v tem spisu teoriji odmerjen, ni mogoče našteti
dolge vrste očitkov, ki so se tekom stoletja naperili proti tej teoriji.
Zategadelj zadostuj za primer samo par novejših.

6) Nekateri ugovori proti Ricardovi teoriji.

Ricardov nauk o komparativnih troških, se oporeka, se z re¬
alnostmi mednarodnega gospodarskega prometa že zato ne more
ujemati, ker se z dejstvi ne sklada njegova osnovna predpostava,
da se namreč ravna menjalna vrednost blagovnih dobrin po koli¬
čini dela in kapitala (troškov), ki je bila za njihovo proizvajo po¬
trebna. To misel je prevzel Ricardo enostavno od Smitha in od
svojih prednikov; v tedanjem času se je zdela vsem tako samo¬
umevna, da je tudi Ricardo smatral, da ni potrebna dokazila o
svoji pravilnosti.

Ta predpostava v današnji gospodarski teoriji nima obče
osnovne veljave. Vsakdanje življenje pravi nazorno dovolj, da se
cene ne ravnajo zgolj po troških, temveč še po drugih činiteljih,
najbolj pa po intenziteti povpraševanja in po vsem, kar za povpra¬
ševanjem stoji. Lahko da se v kakšni državi proizvaja veliko število
vrst blaga absolutno in sorazmerno ceneje, kakor drugod, navzlic
temu pa taka država ne bo žela obilo koristi, ako je povpraševanje
po njenem blagu neznatno in ako ona svoje produkcije noče ali
ne more preurediti na druge vrste blaga. Klasična teorija gradi na
predpostavi, ki se v realnem dogajanju najde samo kot izjema.

Cene se ne tvorijo, pravijo drugi, po merilu relativnih delovnih
troškov, in sicer že zategadelj ne, ker se cena veže na ceno in ker
je sleherna cena izslednica vseh drugih cen. Tudi v mednarodnem
prometu velja načelo o medsebojni zveznosti cen: kupna moč, ki
se radi pocenitve kateregasibodi blaga oprosti, se pokaže kot ojačena

8

povpraševalka po drugih, — tudi inozemskih — vrstah blaga; ako
proizvodnja tega blaga, kakor se pogostoma dogaja, ne sledi ojače¬
nemu povpraševanju z bogatejšo ponudbo, poskočijo cene ob istih
proizvajalnih troških lahko neprimerno visoko in ustvarjajo ne¬
katerim podjetjem lahko diferencialne dobičke. Zategadelj, — pa
tudi iz drugih razlogov —, se nahajajo cene v neprestanem valo¬
vanju in to neenako od stroke do stroke, od države do države;
zmiraj in zmiraj je treba vsled tega pritegovati k produkciji nove
obrate in spraviti v obrat take, ki doslej niso bili konkurenčni in
kateri postajajo poslej s svojimi višjimi troški mejni obrati. Narobe
pa se morajo v drugih strokah zadovoljiti z vlogo mejnih obratov
ali čisto izpasti obrati, ki so doslej obratovali z ugodnim uspehom.
Razmerja med menjalnimi vrednostmi torej ne pridejo iz valovanja
in preprečujejo, da bi se proizvodnja omejila na izvestne vrste
blaga, ker izpremembe v proizvajalnih pogojih tudi najlepši načrt
lahko kmalu izprevržejo.

Da manjka tej teoriji v realnosti vsaka podlaga, pripominjajo
tretji, se seveda ne more trditi, le da pride samo tedaj do veljave,
kadar se znajdejo v dejanski situaciji vse one okolnosti, ki jih ona
predpostavlja, t. j. v razmeroma bolj maloštevilnih primerih. No¬
vejša zgodovina poroča pač o več primerih, kako se je v tej ali
drugi državi opustila nekoč cvetoča produkcijska stroka enostavno
zato, ker je zaradi relativno previsokih proizvajalnih troškov nabava
zadevne vrste blaga iz inozemstva postala cenejša in se je izplačalo,
obrate opustiti ter delo in kapital zaposliti v drugih strokah, kate¬
rih izdelki gredo z večjim zaslužkom v denar. Tipičen in normalen
pa ta pojav v gospodarskem dogajanju ni, narobe, že površen
pogled naokoli nam zgovorno pove, kako malo se gospodarska
menjava ravna dejanski po načelu o komparativnih troških, in
kako zelo tudi po izvengospodarskih činiteljih. Troški sami so
vsekakor le preveč spremenljivi, da bi mogli biti pripravno merilo
za primernost in koristnost mednarodne tržne menjave. Troški so
le eden izmed činiteljev, ki odločajo o spremembah, ki nastajajo
v razmerju med ponudbo in povpraševanjem.

Današnji realnosti, pripominjajo četrti, ne odgovarja tudi
druga predpostava Ricardovega nauka, da sta namreč kapital in
delovna moč v mejah države mobilna, mednarodno pa imobilna
činitelja. Prav nikakšnega dokazovanja ni treba, da prehajajo v
normalnih časih glavnice obče brez velikih težav iz države v
državo, in isto se sme reči o delovnih silah, kolikor moderne pre-

9

povedi in omejitve vseljevanja in zakoni o zaščiti domače delovne
moči ne ustvarjajo umetnih ovir. Obratno pa delovne moči tudi
v notranjosti države niso tako mobilne, kakor predpostavlja Ricar-
dov nauk, in tudi glavnice, ki so investirane v tvornicah in drugih
stalnih napravah, niso razpoložljive tako, da bi se moglo govoriti
o njih neovirani prometni svobodi v mejah države.

d) Značaj in namen klasične teorije.

Na omenjene in mnoge druge ugovore bi mogli odgovoriti,
da so klasiki upoštevali mimogrede ali implicite marsikaj, o čemer
trdijo njih kritiki, da so to prezrli. Saj ne moremo niti pred¬
postavljati, da bi, bistroumni, temeljiti ter logično dosledni, kakor
so bili, ne mislili na osnovne pogoje in dejstva proizvaje in med¬
narodnega tržnega prometa. Pogoje mednarodne gospodarske me¬
njave so motrili seveda tako, kakor jih je podajala življenska empi-
rija njihovega  časa. Zategadelj kajpak njih zadevne predstave
ne ustrezajo kompliciranim razmeram našega časa.

Če predpostavljajo in trdijo, da se gibljejo proizvajalni čini-
telji v mejah države svobodno, iz države v državo pa ne, ne gre
vendar, kakor se vidi iz drugih njihovih izvajanj, za kvalitativno,
temveč zgolj za kvantitativno razliko, kakor velja tudi dandanes.

Klasiki tudi ne mislijo na kakšno racionalno najboljšo med¬
narodno delitev dela; saj temelji njih teorija ravno na tem, da so
produkcijska sredstva mednarodno neprenosljiva (rodovitna polja,
ležišča surovin). Klasiki nasprotujejo le umetnemu povečevanju
mednarodnih prometnih ovir ter izrecno pripominjajo, da kot
domoljubi niti ne žele,  da bi domači kapital uhajal iz države
drugam, kjer ga vabi ravno največji dobiček.

Tudi tega jim ni mogoče očitati, da niso uvaževali vpliva, ki
ga ima na cene razmerje med ponudbo in povpraševanjem, da so
2r li na gospodarstvo samo raz statično zrelišče in da njihove ab¬
strakcije ne upoštevajo dinamike gospodarske realnosti. Saj je bil
njih namen samo ta, da pokažejo, zakaj se sploh  razvije
mednarodni promet in po kakšnem pravilu se ravna, a k o vlada
v gospodarstvu trajnejše ravnovesje.  Uprav radi tega se niso
tako močno ozirali na dinamiko tržnega mehanizma ter na izpre-
menljivost proizvajalnih činiteljev in so predpostavljali enake pro¬
izvajalne pogoje, t. j. bolj statično stanje. Da bi tudi drugim vpra¬
šanjem mednarodne trgovine posvečali večjo pozornost, klasiki v

10

svoji dobi niso imeli tehtnih vzrokov, podobno kakor se je pred¬
vojna gospodarska teorija le malo pečala z valutarnimi problemi,
ker za to v časovnih razmerah ni bilo povoda dovolj.

Ker sploh nimajo namena, da bi podali popolno, dosledno raz¬
vito teorijo o vnanji trgovini, njih nauki kajpak ne morejo dati
odgovora na marsikatero pereče vprašanje sedanjega časa. Odtod
pohaja večina očitkov, da je klasična teorija le bistroumna, ab¬
straktna shema, ki pa nima nikakšne praktične vrednosti.

Daši upošteva objektivistična gospodarska teorija, ki so jo
izgradili klasiki, nekoliko tudi subjektivne činitelje, današnje dobe
res ne more več zadovoljiti. Sodobni teoriji o gospodarstvu, ki
upošteva z enako pazljivostjo tako objektivne kakor subjektivne
činitelje, nepremakljivo središče gospodarskega dogajanja niso več
troski, ni pa tudi sam človek. Človeške želje in troski krožijo ne¬
ločljivo drug okoli drugega in ustvarjajo tako nepričakovane situa¬
cije in ravnovesja, da je postal v njih svetu strogo racionalistični
homo oeconomicus klasične dobe kakor nemogoča figura. So¬
dobnikom Ricardov nauk ne pomeni več tiste evidentnosti, ki ga
je privedla tako visoko v čisle, in nekako ne more odvrniti vtisa
zastarelosti.

e) Revizijske težnje.

Ker klasična teorija ni popolna, so jo skušali že pred vojno
nekateri narodno-gospodarski teoretiki dopolniti (n. pr. Marshall,
Pareto, Edgevvorth, Graham i. dr.), vendar pa so se zadovoljili z
bolj neznatnimi modifikacijami. Po vojni so postali podobni po¬
skusi številnejši in dalekosežnejši. Mlajši teoretiki se vprašujejo
z mira j iznova, ali je potrebno in smiselno, ločiti s klasiki dvoje
načel, veljavnih za tvorjenje cen, eno, ki velja za notranjost države,
in eno, ki velja za mednarodni gospodarski promet. Tudi skušajo
moderni znanstveniki dognati, ali se morda klasična teorija ne da
z raznimi modifikacijami, drugačnimi razlagami, z dopolnitvami
in pojasnili prikrojiti izpremenjenim gospodarskim razmeram ali
pa dograditi na predpostavah, ki odgovarjajo dinamičnemu zna¬
čaju gospodarstva in kompliciranejšim razmeram, nego so jih imeli
klasiki pred očmi. V tem smislu delujejo zlasti Taussig, Viner,
Angeli, Colm, Haberler, Ohlin, Esslen, Beckerath, Williams in
mnogi drugi.

Njih poskusi so raznolike narave, se deloma medsebojno do-

11

tikajo, deloma pa se daleč razhajajo, tako da prehajajo izsledki
včasih eden v drugega ali pa se ločijo v hudih ekstremih. Zato
danes ni še lahko podati sintezo teh revizijskih poskusov in reči,
ali so rodili že važne in trajne uspehe; to zlasti radi tega, ker slone
tudi te revizijske težnje pogostoma na dosti nesigurnih podstavah.
Naloga, ki jo stavijo revizionisti, je tudi vsled tega zelo težavna,
ker v gospodarski teoriji danes niti o glavnih osnovah še ni edi¬
nosti, temveč vse polno navskrižnih smeri in nasprotujočih si
mnenj.

Dokler pa ne dobimo boljše teorije o mednarodni trgovini,
ostane klasična teorija še zmiraj najboljša, čeprav nam na mnoga
vprašanja ne more dati zadovoljivega odgovora. Vsekakor nam je
ustvarila možnost, da si moremo pojasniti marsikateri pojav med¬
narodnega gospodarskega prometa, in pripravila znanstveno pod¬
lago, na kateri je mogoče graditi dalje. Nekateri poskusi novejšega
časa, postaviti teorijo o mednarodni trgovini na čisto drugačno
osnovo in jo izgraditi v drugačnem duhu, se niso obnesli; njih
predpostave so ravno tako ali še bolj nesigurne, kakor predpostave
klasične teorije.

f) Teorija in praktična p olitika.

Izkustva kažejo, da ravno na področju mednarodnih gospo¬
darskih stikov nobena teorija, in naj si bo logično še tako dosledno
razvita in dobro utemeljena, sama po sebi trgovinsko-politični
praksi ne more prinesti tako velikih koristi, kakor bi na prvi po¬
gled radi pričakovali. Teorija nam pač lahko pove, kakšna so
občeveljavna, abstraktna pravila, lahko reče, da utegne ta ali drugi
ukrep državo kvantitativno z izvestnimi gospodarskimi dobrinami
bolje oskrbovati, toda takšen odgovor je zgolj formalne narave.
Teorija ne more dati odgovora na osnovno vprašanje gospodarske
politike,  ali bo namreč narod kot celota  iz konkretne
odločitve zares črpal  koristi, kakšne in kako dolgo, ali pa
mu bodo poznejše posledice dotičnega ukrepa morda celo v škodo.
Če se tudi statistična konjunkturna prognoza postavi na skozinskoz
eksaktno podlago in prispe na pomoč teoriji o mednarodnih go¬
spodarskih odnosih, ostane v računih trgovinske politike še dosti
neznank. Kajti politika  vodijo zelo raznovrstna načela in
smotri. Da jih doseže, izbira ter kombinira sredstva po gospodar¬
skih i n izvengospodarskih ozirih obenem. Pri tako usmerjeni

12

izbiri pa mu pogostoma tudi najboljša gospodarska teorija, ker se
more ozirati samo na gospodarske činitelje, svojo pomoč rada
odreče. Kajti za politika gospodarski zakoni ni da bi morali biti
vselej tudi norme ravnanja; so situacije, v katerih se morajo gospo¬
darski interesi žrtvovati interesom, ki so nujnejši. Trgovinska
politika je del obče politike;  v vsaki državi jo moramo
tolmačiti po celotnem  mednarodnem položaju države, ki jo
sprovaja.

2. Pomen vnanje trgovine.

a) Mnogovrstnost potreb in nazoro v.

Zamotano in občeveljavno težko rešljivo ni le splošno teore¬
tično vprašanje, kako se tvorijo cene v mednarodni trgovini in
kako se porazdeljujejo njene gospodarske koristi, marveč tudi vpra¬
šanje, kakšen obči  pomen ji gre za posamezne  narode.
Zgodovina trgovinske politike pravi, da najde na to vprašanje
sleherna doba raz svoje posebno zrelišče svoj poseben odgovor,
kakor stopa zdaj bolj ta, pozneje bolj drugi kolektivni interes v
ospredje. Srednjeveški in zgodnjemerkantilistični politiki se je zdela
n. pr. oskrba bolj nujna, kesnejši merkantilisti so imeli močanski
položaj države predvsem pred očmi, liberalistična doba je povdar-
jala zviševanje pridobitnih donosov, današnji gospodarski politiki
pa narekuje, kakor izgleda, poleg mnogih drugih interesov zlasti
skrb za zavarovanje ter utrjevanje nacionalnih ter socialnih inte¬
resov njeno ravnanje.

Ako bližje pogledamo, kako danes mednarodni gospodarski
odnosi nastajajo, se zgoščajo in se razvezujejo, vidimo, da živi,
kakor v vseh, tudi v tem pogledu vsak narod svojo posebno usodo,
ter da ni veliko nadeje, najti formulo, ki bi bila široka in ohlapna
dovolj, da bi vso to pestrost trgovinsko-političnega dogajanja, ki
ga opazujemo v posameznih deželah, mogla prevesti na en sam
števec. Vse preveč je glavnih in stranskih smeri, križajočih ter pre¬
pletajočih se pravcev, interesov, ki so drugemu drug v napoto.

b) Nujnost uvoza.

Ena izmed mnogih okolnosti, katera stopa posebno važno v
ospredje, je ta, da narodi glede mnogih vrst blaga sploh nimajo
izbire, da-li jih hočejo proizvajati sami ali kupovati od drugih.

13

Popolna gospodarska samosvojost je danes utopija. Naj si bo
država še tako prostrana in preobdarjena s prirodnim bogastvom,
takšne, ki bi v zadostni meri razpolagala s prav vsemi osnovnimi
tvarinami poljedelske, rudarske in industrijske proizvaje, vendarle
ni nikjer. Ako niti orjaške države, kakor so Ameriška Unija, Bri¬
tanski imperij in Rusija, ne morejo prebiti s tem, kar jim nudita
priroda njih zemlje in obrtno delo njih prebivalstva, kaj še le tiste
majhne in najmanjše države, kjer uspeva le nekaj malo hranilnih
rastlin in kjer je premalo ali celo ni nobenih rudnin. Za produkcijo
kolonijalnega blaga, južnega sadja, kavčuka, bombaža, džute i. dr.
nedostaje v mnogih deželah elementarnih pogojev; tekstilnega blaga
izvestnih kakovostnih stopenj ni mogoče proizvajati povsod, ker
je njih proizvaja vezana na gotovo podnebje; razne potrebščine,
katerih izdelovanje je vezano na komplicirano znanstveno tehniko
(barvila, zdravila, optični predmeti, elektrotehnično blago, preci-
zijski stroji i. pod.), se v mnogih državah zaradi tehnične in znan¬
stvene zaostalosti še ne morejo proizvajati; v nekaterih državah je
premalo kapitala in podjetnosti za produkcijo velikih parnikov,
elektrarenskih naprav, pristaniških žerjavov, lokomotiv, mostnih
konstrukcij, vojnih potrebščin i. pod. Vse takšne mnogoštevilne
predmete mora država, ki noče ali ne more prebiti brez njih,
hočeš-nočeš uvažati, pa naj so razmeroma za dotično državo še
tako dragi.

Pa ne le oni narodi, ki niso še utegnili razviti zadostne obrt-
nosti in ki jim je priroda bivališča štedijivo obdarovala, so primo¬
rani poogledati se pri drugih narodih po predmetih nujne porabe,
ne da bi oziri na troške govorili odločilno besedo, marveč ravno
industrijsko najbolj razvite države so na uvoz še najbolj navezane.
Njih industrije morajo jemati velike količine surovin, pomožnih
snovi, specialnih strojev ter priprav iz drugih držav tudi tedaj,
kadar njih zvišane cene skrčijo donosnost na minimum in bi raz
čisto računsko-gospodarsko stališče bolje kazalo, ogrožene indu¬
strijske stroke opustiti in uvažati gotove izdelke. V industrializi¬
ranih državah prehrani domače poljedelstvo prebivalstvo samo še
deloma, tako da se morajo hraniva v velikih količinah uvažati.
Nobena država, tudi ne tiste, katerim koristi politika trgovinske
svobode največ in ki se je torej najbolj dosledno oklepajo, pa ne
dopusti, in dokler velja današnji politični sistem, tudi ne more do¬
pustiti, da bi radi zvišanja cen uvoženega blaga, ki je namenjeno
industrijski tehnični potrošnji, širokim masam delovnega ljudstva

14

ter njih obilnemu mestnemu prebivalstvu resno pogrozila beda in
nujnost se izseliti; države prej rajši poskrbe z raznimi umetnimi
sredstvi, da se industrijam in kmetijstvu, če ne gre drugače, renta¬
bilnost zopet popravi.

c) Nujnost izvoza.

Pa tudi v izvozu mnogokatera država nima proste izbire. K
njim štejejo osobito države, ki so ali popolnoma ali z velikim delom
monokulturno obdelane, tako da morajo, ako naj pridejo k denar¬
nim dohodkom, prodati velik del pridelka v inozemstvo tudi z
najmanjšim dobičkom. Mnogo izbire nimajo tudi države, katerih
industrijska produkcija je prerastla sprejemljivost notranjih odje-
mališč. Tudi pretežno agrarne države morajo, hočeš-nočeš, pa če
so izvozni zaslužki še tako medli, izvažati velike količine polje¬
delskih pridelkov in to tudi takšnih, katerih velikemu delu doma¬
čega prebivalstva hudo primanjkuje; ti se morajo izvoziti preprosto
vsled tega, ker je zanje doma premalo kupne moči, in zato, da se
morejo, ker druga vrsta produkcije tudi nič več ne obeta ali se ne
more uvesti, pokriti one nujne potrebe (oddolževanje, davčna pla¬
čila, zboljšanje obrata i. t. d.), ki slede v svojem vrstnem redu
normalno takoj najbolj nujnim in primitivnim (zasilna hrana, sta¬
novanje, obleka).

č) Gospodarska zmogljivo st.

O tem, koliko velja v izvestni dobi konkretna država v sve¬
tovni trgovini in koliko v njej zmore, odloča torej izmera, v kateri
je na uvoz ter izvoz naravno navezana, poleg nje pa odloča še
obča gospodarska zmogljivost njenega prebivalstva in njene zemlje.
Sprejemljivost za dobrine drugih narodnih gospodarstev pa se raz¬
vija, ker je poskrbeti za plačilne možnosti — raz zrelišče trajnega
teka stvari — vzporedno z zmogljivostjo lastne produkcije ter z
njeno izrabo in zavisi tudi od narave ter obsega onih potreb,
katerih tuzemska produkcija ne more zadovoljiti; ta sprejemljivost
je v državah, kakor so n. pr. Nizozemska, Norveška, Švedska,
Anglija in Ameriška Unija relativno kakor absolutno velika. Toda
dočim se nahaja v prvoimenovanih državah le malo osnovnih
tvarin v zadostnih količinah, tako da se mora, na posameznega
prebivalca preračunano, mnogo uvažati in dosledno tudi izvažati,
imajo države, kakor so n. pr. Ameriška Unija, Rusija, Francija, v

15

svojih mejah skoraj vsega v izobilju in niso navezane v taki meri
na uvoz in izvoz, kakor bi ob enako močni potrošnji odgovarjalo
imovitosti in številčni moči njih prebivalstva. Anglija proizvaja
sama le toliko hranil, da bi zadostavala za 7 do 8 tednov v letu.
Ameriška Unija je v tem oziru skoraj avtarkična. Ameriška Unija
izvaža le 5 do 8 % svoje produkcije, Nemčija 15 do 20 %,  Anglija
pa več kakor 30 %.

d) Vnanja trgovina kot pot k blagostanju.

Ker torej v vsaj velikem številu primerov narodom vsled na¬
vedenih okoliščin ni na izbiro — vsaj ne takoj —, da-li hočejo z
drugimi narodi stopiti v tržno izmeno, ter kaj naj na mednarod¬
nem trgu ponujajo oziroma iščejo, se tudi koristi mednarodne
trgovine med nje ne dele po teoretično eksaktnih pravilih. O tej
razdelitvi odloča po Mill-ovem nauku sicer nujnost, s katero en
narod inozemsko blago potrebuje, in po kateri ga mora drug narod
prodati, toda ta teza velja za notranji promet ravno tako in je
preohlapna, da bi mogla vprašanje bolj podrobno pojasniti. Še
ohlapnejša je teza, po kateri se korist porazdeljuje po intenziteti
subjektivnega ugodja, ki ga vstvari tržna izmena kakor pri narodu,
ki v inozemstvo prodaja, tako pri drugem, ki to blago iz ino¬
zemstva uvaža.

V splošnem se more pač samo reči, da doseže dobiček, »se
obogati« vsak narod iz mednarodne gospodarske izmene toliko,
kolikor more — brez ozira na kakšno subjektivno ugodje — za¬
dovoljiti svoje potrebe objektivno bolje in v večjem številu ko
P r ej; pri tem je na hierarhični vrstni red teh potreb jemati ozira.
Država bogati osobito v tej izmeri, kakor more in zna s pomočjo
uvoženih surovinskih snovi ter strojnih priprav zboljšati svojo
lastno proizvodnjo, jo tudi racionalnejše zorganizirati in vsled tako
uastale pocenitve proizvajalnega procesa razširiti ter poglobiti
kakor domača tako inozemska odjemališča. Kajti na ta način oja-
cena  produktivnost in poživljena trgovina pomnožujeta prebival¬
stvu dohodke, dvigata občo kupovno moč in potrošno možnost,
ti dve pa zopet od"svoje strani dovoljujeta vnanji trgovini še več¬
jega razmaha, kar vstvarja zopet nove možnosti, razširiti ter po¬
ceniti proizvajo; na ta način se zboljšuje tudi ob dvigajoči višini
cen razmerje med dohodki in troški.  Tov  gospo¬
darskem pogledu ugodno razmerje pa se posredno pokaže tudi v

16

finančnem gospodarstvu države in v njeni politični moči ter samo-
posebi tudi v napredovanju kulture. Če sploh kaj, dokazuje zgo¬
dovina poslednjih treh petdesetletij vsaj to, da raste blagostanje v
deželi, — če ne bolj, — vsaj sorazmerno z obsegom vnanje trgo¬
vine. Le da na področju vnanje trgovine niso vsi narodi od narave
enako pogodovani; tistim, ki sta jim že zemljepisna lega in narava
njih bivališča odkazali posredovalno vlogo, se dobički kakor avto¬
matično sipljejo od vseh strani, drugim pa se vzpenja pot k blago¬
stanju bolj strmo.

Iz mednarodne gospodarske konkurence sama po sebi ni iz¬
ključena nobena država, pa naj si bodo njeni naravni viri še tako
neznatni in delovna moč še tako skromna. Ker o tem, kaj more
posamezni narod v mednarodni tržni izmeni prodati ali kupiti,
odločajo cene, se more v ponudbi kosati z bogato, veleproduktivno
državo tudi revna in malo produktivna država, pod pogojem
seveda, da se njeni produktivni sloji ter posredno tudi vse ostalo
prebivalstvo zadovolje s primeroma nižjimi denarnimi donosi in
delovnimi zaslužki. Na drugi strani radi visokih mezd in zelo
visokih režij ni nobena država izključena iz konkurence z državo,
v kateri so troški še tako nizki, le da mora produktivnost njene
proizvaje biti sorazmerno večja, takšna, da izravna in prekosi vse
režijske razlike. Kakor v notranjem prometu odločajo tudi v med¬
narodni tržni menjavi blagovne cene o višini denarnih dohodkov
ter vplivajo na donose podjetij, delavske mezde in vse drugo, kar
je ž njimi v zvezi. Zato se poda korist, ki pohaja iz mednarodne
trgovine, za vsako državo različno in je le izslednica njene edin¬
stveno oblikovane gospodarske in socialne
strukture.  V državi n. pr., v kateri je — vseeno ali iz narav¬
nih ali iz socialnih razlogov — produktivnost in morda celo tudi
osebna izdatnost slabša, morajo — v denarju izraženi — produk¬
cijski troški biti toliko nižji, kakor v bolj produktivni ter delovno
izdatnejši državi, da postane tekmovanje med obema državama
mogoče. Med raznimi produkcijskimi troški morajo v tem primeru
pač tisti ostati na relativno nizki stopinji, ki so najbolj elastični,
ponavadi torej ne kapital, katerega taka država nima preveč, tudi
ne cene strojne opreme in uvoženih produkcijskih sredstev, temveč
osebni zaslužki, ako tega nedostatka morda ne izravna kakšna spe¬
cialna srečna okolnost (izredno ugodna prometna lega, posebno
podnebje, primerno cenene surovine i. pod.). Ako pa takih izvan-
rednih okolnosti ni, mora pač obča življenska mera ostati raz-

17

meroma nižja; življenje je v takih državah, ako ga primerjamo z
onim v bogatejših državah, poceni, je pa relativno drago, ako pri¬
vzamemo v primerjavo povprečno višino realnih dohodkov. Do¬
nosi, zaslužki, mezde in plače so n. pr. v Ameriški Uniji, Angliji,
Holandski i. t. d. lahko dosti višje, kakor n. pr. v Španiji, Poljski,
Bolgarski i. t. d., ker je zaradi izrednih naravnih ugodnosti, zavoljo
denarno močne in smotreno organizirane proizvaje ter trgovine
in vsled izdatnejših delovnih sposobnosti produktivnost relativno
mnogo večja. V državah, imenovanih na prvem mestu, da pro¬
dukcija ob enakih ostalih okolnostih v časovni enoti mnogo več
blagovnih enot. Zato more biti tudi v denarju izraženi delež oseb¬
nega dela na donosu v Ameriki trikrat ali še večkrat večji, kakor v
osrednjih in vzhodnih državah evropske celine: od dveh delavcev,
zaposlenih n. pr. v produkciji čevljev, more kupiti oni v Ameriški
Uniji par solidnih čevljev za zaslužek enega dne, oni, ki dela pri
nas, pa šele za zaslužek treh do pet dni. Ako pa naj živita pri-
lično oba enako, mora zaslužiti oni v ameriški Uniji letno ca
95.000 Din, oni, ki dela pri nas, pa ca 20.000 Din.

e) Socialna razslojenost prebivalstva.

Tudi pomen, ki gre vnanji  trgovini v primeru z notra¬
njim  trgovinskim prometom, je od države do države drugačen
ter zavisi v splošnem od nujnosti, poogledati se po gospodarskih
dobrinah v inozemstvu, ter zavisi nadalje tudi od možnosti, dati
lastne v zameno ter od pripravljenosti tujine, iste prevzeti. V sploš¬
nem se lahko reče, da se dviga za posamezne države pomen vnanje
trgovine stopnjema, kakor napredujeta njena gospodarska razvitost
J n socialna razplastenost prebivalstva. Sta-li n. pr. v državi pro-
uktivnost in donosnost kmetijskega ter obrtnega dela bolj pičli,
' n ce  tudi storitve za druge države ne prinašajo zadovoljivih do-
° k °v, je obstoječe potrebe, ako se že tuji kapital ne privzame
na začasno pomoč, mogoče le deloma kriti z uvozom; mnogo rela¬
tivno nujnih potreb mora ostati nepokritih enostavno zato, ker
nudi domače gospodarstvo premalo, kar bi se moglo dati v plačilo.
Cim pa postaja nasprotno proizvodnja v državi izdatnejša, oziroma
cim se dvigajo njeni čisti donosi, tako da širokim plastem prebi¬
valstva po kritju elementarnih življenskih potreb preostajajo še
obilnejši deli dohodkov za drugačno porabo, tedaj se ta zvišana
kupna moč pojavlja v živahnejšem povpraševanju po inozemskih

2

18

pridelkih ter predelkih ter tudi odločilneje vpliva na tvorjenje nji¬
hovih cen in s tem posredno na njih produkcijo. Posebno v državi,
v kateri vzcvetita močna industrija in trgovina in v kateri so torej
povprečni dohodki velikega dela prebivalstva, nastanjenega po
mestih in trgih, neprimerno višji, kakor v čisto ali pretežno agrarni,
obrtno nerazviti državi, nastanejo številnejše ter raznovrstnejše
potrebe ter tudi čilejše povpraševanje po predmetih, ki jih je treba
v tujini iskati. Z drugimi besedami povedano: navezanost kon¬
kretne države na mednarodno trgovino zavisi ceteris paribus v
splošnem od mere, do katere se je razčlenil družbeni ustroj ter od
povprečne življenske mere njenega prebivalstva; ta je n. pr. nizka
na Kitajskem, v Rusiji, Britanski Indiji, Rumuniji i. t. d., in zato
je gospodarski promet teh dežel z inozemstvom razmeroma maj¬
hen, ona je pa visoka n. pr. v Angliji, Nemčiji, na Nizozemskem
i. dr., in zategadelj so vpletene te države v svetovno trgovino
čvrsteje.

Manj številno pa gospodarsko ugodneje postavljeno ter po¬
klicno in socialno bogateje zdiferencirano prebivalstvo zaposli
mednarodno trgovino lahko vse izdatneje, kakor pa sicer številčno
večkrat močnejše, pa proletarske ali gospodarsko šibke kmečke
množice. Pomembnost vnanje trgovine je za pretežno industrijske
države po sami naravi stvari dokaj večja, kakor za države, ki so
pretežno agrarne; to pohaja neglede na večje potrebe po uvozu
blaga, ki služi tehnični potrošnji, in neglede na hitrejšo porast pre¬
bivalstva, ki ga lastno poljedelstvo več ne prehrani, že enostavno
odtod, ker dosega v takih državah urbanizacija življenja dokaj
višjo stopinjo; zdiferencirane potrebe mestnega prebivalstva stavijo
tehnični civilizaciji dosti višje in številnejše zahteve in nastopajo
kot izdatnejša kupna moč inozemskega blaga, kakor čeprav imo-
vito in številčno močnejše kmečko prebivalstvo, katero pa, kar se
življenskih udobnosti tiče, ni tako zahtevno in čigar potrošnja je
enolična. Pomen, ki gre vnanji trgovini izvestne države, se ravna
torej tudi po stanju kulture, kajti ravno kultura je eden iz najmoč¬
nejših činšteljev, ki diferencirajo ljudske sloje, množijo s tem po¬
trebe in stavijo vnanji trgovini številnejše naloge.

f) Mednarodna primerljivost.

Pomen, ki ga ima vnanja trgovina za eno državo, je torej
dokaj težko primerjati s pomenom, ki ga ima za drugo državo.

19

čeprav sta po vnanjem izgledu morda obe državi gospodarsko
sorodni. Primerjava je neglede na vse druge razloge težka že za¬
tegadelj, ker imajo tudi ob enakem obsegu vnanjega prometa iste
skupine uvoznih oziroma izvoznih predmetov ter storitev, učinje-
nih v mednarodni izmeni blaga in storitev, za posamezna narodna
gospodarstva različno vrednost. V relativno samostojni gospodar¬
ski sistem, ki ga ima vsaka država, se ne včlenjuje vsaka vrsta go¬
spodarskih dobrin z isto vpoštevnostjo; v tem sistemu ima v vsaki
državi sleherna vrsta blaga svojo posebno stopnjo pomembnosti,
v nekateri višjo, v drugi pa nižjo. Že ta okolnost sama zamotava
primerljivost tako, da je priporočljiva pri primerjanju največja
opreznost. Vnanja trgovina vsake države odgovarja posebni pri-
krojenosti njenega gospodarstva in kulturnega življenja ter svoje-
vrstnosti diferenciacije v njeni socialni strukturi; pa ta sama je
zopet le izslednica zelo mnogolikih sestavnih, medsebojno glede
njih upoštevnosti težko primerljivih činiteljev.

Iz vsega tega sledi, da se mora trgovinska politika vsake
države prilagoditi specifični njeni situaciji ter da trgovinsko-poli-
tičnih ukrepov raznih držav nikdar ne smemo presojati shema¬
tično in po enem kalupu.

3. Predmeti mednarodnega gospodarskega prometa.

a) Obseg predmetov.

Mednarodni gospodarski promet obsega sploh vse vrste
prenosov  gospodarskih vrednot, vseeno, ali se dajo odplatno
ali neodplatno iz države v državo. Res je sicer, da služi v končnih
posledicah ves mednarodni gospodarski promet zadovoljevanju
materialnih ter duševnih potreb in da se nam kaže mednarodna
trgovina končno v obliki izmenjavanja tvarnih predmetov. Toda
ta promet predpostavlja kompliciran sistem raznovrstnih predhod¬
nih ter pomožnih poslov in storitev, katerih opravljanje ustvarja
med narodi obveze in terjatve. Ta gospodarski promet, ki ne ob¬
stoji v prenašanju tvarnih dobrin iz države in vanjo, vpliva, ker
je treba storitve in usluge z nečem plačati, močno na porazdelitev
koristi, ki jih prinaša mednarodna trgovina posameznim državam.
Vendar pa, kakor dokazujejo dejstva, često ponavljani nauk, po
katerem se v mednarodnem prometu vsaka terjatev ter obveza
končno poravna z uvozom ali izvozom tvarnih dobrin, v tej svoji

2 *

20

obči obliki nima brezizjemne veljave. Nasprotno, medsebojne ter¬
jatve in obveznosti med narodnimi gospodarstvi se ne izravnajo že
zavoljo časovnega valovanja cen deviznih tečajev in denarnih
veljav; če ne upoštevamo niti drugih pogostih motnjav.

Kakor v gospodarskih stikih v notranjosti države, se končno
tudi v mednarodnih stikih brezizjemno vse obveze ne poravnajo.
Že sama zgodovina državnih dolgov ter industrijskega financiranja
podaja o tem zelo zgovorne dokaze.

b) Blagovni promet.

Glavni delež na mednarodnem gospodarskem prometu ima
seveda blagovni promet, t. j. prodajanje ter kupovanje prenosnih
tvarnih dobrin. K njim spada zlato samo deloma, ker radi relativno
trajne stalnosti svoje vrednosti (cene) nima le značaja blaga, temveč
tudi značaj mednarodnega plačilnega sredstva.

Po svojem namenu ima uvoženo blago za notranjo gospodar¬
sko bilanco kajpak dokaj različen pomen. V tem oziru ni vseeno,
da-li je uvoženo blago namenjeno osebni potrošnji, nadaljni prodaji
v druge države ali tuzemski predelavi v končne izdelke, in glede
teh nadalje ni vseeno, da-li so namenjeni notranji porabi ali zopet¬
nemu izvozu. V prvem primeru tvori iz tujine nabavljeno blago
užitno, v drugem pa pridobitno imovino in je namenjeno nadalj-
nemu pridobivanju dohodkov, t. j. večanju imovine.

Danes postaja tudi električna energija, ki se po daljnovodih
»izvaža« čez meje, zmiraj bolj važen predmet mednarodne gospo¬
darske menjave. Italija je dobi precej iz Švice, Nemčiji jo dobavlja
poleg Švice (eno milijardo kilovatnih ur na leto) še Avstrija, Nem¬
čija sama pa jo oddaja Poljski in Češkoslovaški; Norveška »izvaža«
energijo v prevozu skozi Švedsko na Dansko, Kanada v Ameriško
Unijo i. t. d.

Blagovni promet ni med vsemi državami enako ustrojen in
ima za vsako državo malo drugačen pomen. Med pretežno indu¬
strijskimi državami, v katerih se je specializirala proizvodnja kva¬
litetnega blaga, je blagovna trgovina — in to v splošnem menjava
istovrstnega blaga — mnogostranska ter po obsegu relativno naj¬
večja. Med pretežno agrarnimi in pretežno industrijskimi državami
vrši trgovina — izmenjujoč kmetijske pridelke za obrtne predelke
— funkcijo dopolnjevanja, med pretežno ali celo čisto agrarnimi
državami pa, kjer potrebe prebivalstva tako glede kolikovosti

21

kakor glede kakovosti niso posebno razvite, se obsežnejši in mno-
govrstnejši promet ne more razviti.

c) Storitve na inozemski račun.

Na velikost koristi, ki jo ima posamezna država od blagovnega
prometa z inozemstvom, močno vplivajo prevozni in posredniški
troški. Iz čim oddaljenejših držav prihaja blago, s tem višjimi pre¬
voznimi troški iste vrste je treba računati, ki jih plačajo potrošniki
izvornim in prevozniškim državam, ako se blago ni uvozilo iz
države izvora z lastnimi prometnimi sredstvi. Čim daljše so poti
k razpečevališčem tuzemskih izdelkov, tem manjše koristi prina¬
šajo ob istih pogojih taka tržišča in tem manj so po navadi sigurna.
Iz tega razloga pritekajo državam, ki uživajo ugodnejšo prometno
lego (Belgija, Danska, Anglija, Nizozemska, Francija), iz med¬
narodne blagovne trgovine relativno večje koristi, kakor pa dru¬
gim (Ogrski, Poljski, Rumunski). Industrijska proizvodnja, ki je
v takih državah navezana na surovine, dovažane iz oddaljenih
držav, mora ceteris paribus računati z večjimi troški, t. j. s slab¬
šimi konkurenčnimi pogoji na svetovnih tržiščih in se zadovoljiti
z zmernejšimi čistimi donosi.

Poleg blagovnega prometa ustvarjajo torej v mednarodni trgo¬
vini obveze in terjatve tudi mednarodni prevozi,  ki jih
vrše prebivalci ene države na račun prebivalcev druge države. V
tem pogledu uživajo pomorske države, ki prevažajo na inozemski
racun  gromadno blago in potnike, izredno ugodnost, v precejšnji
meri pa lahko tudi one kontinentalne države, v katerih se nahajajo
vazna križišča velikih mednarodnih prometnih zvez.

Iste države, katere si ustvarjajo s prevozi pomembne dohodke,
povečujejo te ponavadi še z zavarovalnimi posli,  uči-
njenimi na račun inozemstva, čegar prevoz zavarujejo. Pa tudi
življensko in drugo zavarovanje, prevzeto za inozemstvo, donaša
nekaterim državam lepe dobičke, n. pr. v Italiji in Avstriji iz Jugo¬
slavije. Čim bolj dobiva v državi gospodarstvo kapitalistični značaj,
tem višji so riziki, tem večje je njih število in tem bolj naraščajo
troški za zavarovanje. Dokler si lastna zavarovalna stroka ne
ustvari dosti široke finančne podlage, kar traja lahko dlje časa,
gredo letno visoka premijska vplačila v inozemstvo in ojačujejo
njegovo gospodarstvo v obliki raznovrstnih naložb.

Nekaterim državam prinaša v mednarodnih stikih k r e -

22

ditno posredovanje stalne dobičke; takšno mednarodno
posredovanje, h kateremu se pridružijo še menični, čekovni, nakaz-
nični, izplačilni in sorodni posli, se nemore v večjem ob¬
segu ustvariti poljubno in brž v vsaki  državi,
ker predpostavlja tako posredovanje zelo mnogostranske in tradi¬
cionalno utrjene zveze, ker predpostavlja nadalje poseben, dobro
izvežban in spreten oseben aparat, čvrste valutne razmere in pre¬
cejšnje kapitale. Države, ki imajo nizek diskont in obsežno lastno
mednarodno trgovino, kakor so Anglija, Amerika in Francija,
imajo v tem pogledu seveda pred drugimi prednost in si ustvarjajo
s kreditnimi posli visoke zaslužke. Ti so tem večji, ker se v ome¬
njenih državah iste bančne organizacije, ki posredujejo kreditne
transakcije, posvečajo obenem posredovanju pri mednarodnih pre¬
nosih dolgoročno naloženih kapitalov. Ta njihova vloga je postala
v modernem času izredno važna: kajti naj gre že za državna,
samoupravna in korporacijska posojila ali za prevzem inozemskih
efektov, obligacij in vseh vrst zadolžnic, pritekajo iz takih dolgo¬
ročnih glavničnih naložb v inozemstvu posredujočim zavodom, ki
morajo vrednostne papirje med občinstvom še le umestiti, ako jih
v celoti sami ne obdrže, precejšnji dohodki; oni pa zaslužijo še pri
drugih prenosih kapitalov, n. pr. pri pošiljanju pokojnin, odškod¬
nin, zakupnin inozemskim imetnikom tuzemskih nepremičnin,
premij in še prav posebej pri kratkoročnih glavničnih naložbah,
izvedenih na inozemski račun v svrho arbitraže, kot garancije,
borzne spekulacije, skratka za posredno financiranje mednarodne
trgovine. Države, ki posredujejo bolj, kakor druge, prenos kratko¬
ročno investiranih kapitalov, so pretežno iste, katere kapitale iz¬
važajo; vendar pa se izvažajo lahko tudi tuji kapitali; vloga tak¬
šnega posredovalca (izvoznika tujih, izposojenih kapitalov) je ostala
Dunaju še leta po poslednji vojni, pred vojno sta tudi Rusija in
Severoameriška Unija nalagali izposojene kapitale dolgoročno v
tujih, narodno-gospodarsko ali politično od njih zavisnih državah,
danes posredujejo tuje kredite precej tudi Švedska, Anglija, Belgija
in Nemčija.

Podobno kakor kreditno ter glavnično posredovanje je t r g o -
vinsko posredovanje  vir obilnejših dobroimetij v ino¬
zemstvu. Velike ter denarno močne izvozne ter uvozne tvrdke v
velikih pristaniščih in spretni prekupčevalci vseh vrst na prometnih
križiščih (n. pr. Dunaj, Budimpešta, Amsterdam, Le Havre, Trst
i. t. d.), ki kupujejo kot komisionarji po inozemskih naročilih,

23

morejo ob gromadnih pošiljkah in obratih zaslužiti velika premo¬
ženja, četudi so posredovalnine, odpadajoče na enoto blaga, mini¬
malne. Posli imenovane vrste komisijskega posredovanja (komisijski
in dobavni posli, avkcije, transakcije na blagovnih borzah i. pod.)
zahtevajo tradicionalno izvežbano rutino, razmeroma velike kapi-
tale in kredite ter obsežnejšo organizacijo mednarodnih zvez. Ker
pa oboje ni v vsaki državi ustvarljivo ali le deloma in zelo počasi,
ustvarja posredovanje v mednarodni blagovni trgovini dotičnim
državam monopolne položaje ter jim donaša diferencialne dobičke.
Iz takih poslov so nekoč bogatele Benetke, danes pa uživajo njih
koristi zemljepisno ugodno ležeče države, ki se nahajajo ob rokav-
ski morski ožini, poleg njih pa tudi že Švedska in Švica in v manj¬
šem obsegu celo Italija. V nizu storitev, pomembnih v mednarod¬
nem gospodarskem prometu, so seveda še mnogovrstne druge od-
platne storitve, n. pr. zdravnikov, inženjerjev, odvetnikov, umet¬
nikov i. dr.

Znatni mednarodni prenosi gospodarskih vrednot izvirajo
nadalje iz tujskega prometa.  Tujci, ki se kot letoviščarji,
alpinisti, trgovski potniki, romarji, posetniki kongresov, potujoči
umetniki i. t. d. poslužujejo storitev tuzemskega prebivalstva,
ustvarjajo temu plačilno moč v gotovini ali čekih, ki nastopi lahko
kot povpraševalka po inozemskem blagu ali pokrije s tako pridob¬
ljenimi dobroimetji drugačne svoje inozemske obveze.

Podobne in v nekaterih državah pomembne učinke ustvarjajo
stalne preselitve, denarne pošiljatve izseljen¬
cev  in uživanje stalnih denarnih dohodkov, ki pohajajo iz ino¬
zemstva, v tuzemstvu (n. pr. pokojnine, rente, čisti denarni donosi)
ter obsežnejše sezonske selitve  delavskih mas, ki pohajajo
bodisi redno vsako leto v inozemstvo na žetvene posle, bodisi ob
priliki, kadar se v inozemstvu grade železnice, obsežne stavbe,
ceste, dolinske zatvornice i. pod.; pred vojno so n. pr. v naših
krajih italijanski delavci zaslužili letno razmeroma čedne vsote in
pomagali svoji domovini na ta način ublaževati njeno prislovno
finančno mizerijo in mednarodno gospodarsko odvisnost.

č) Enostranski prenosi.

Končno postanejo v sistemu mednarodnih prenosov gospo¬
darskih vrednot lahko važni tudi enostranski prenosi. Ti ne po¬
hajajo iz gospodarskih menjalnih odnosov, temveč iz pravnih in

24

političnih razmerij, so torej plačila brez quid pro quo, toda ustvar¬
jajo kakor v prejemajoči tako v oddajajoči državi gospodarske
učinke. Poslednji niso tako pomembni, kolikor gre le za normalne
prenose vsakdanje narave, kakor n. pr. darila, dediščine, pokojnine,
rente i. pod., pač pa, kadar mora, kakor po vojni, ena ali več
držav drugim državam skozi vrsto let kot stvarne reparacije do¬
bavljati velike količine blaga ali kadar je treba za vojno odškod¬
nino velikanske gospodarske vrednote iz enega narodnega gospo¬
darstva jemati in jih prenašati v druga. Takšni prenosi morejo
povzročiti kakor v predajni tako v prejemni državi komplicirane
motnjave v notranjem gospodarstvu ter dalekosežne, neugodne
kakor ugodne posledice v mednarodni trgovini ne le prizadetih,
temveč tudi neprizadetih držav. Kajti država, ki plačuje vojno
odškodnino v obliki prenosa svojih mednarodnih terjatev, mora
take terjatve šele ustvarjati, česar pa ne more drugače, kakor da
v tekmi za inozemska odjemališča s zvišanim naporom iztisnjuje
na njih prejemne pa tudi druge države.

4. Trgovinska in plačilna bilanca.

a) Pojem in njegov post anek.

V denarju izraženi primerjalni pregled vsega blagovnega
uvoza in izvoza v izvestni dobi (v enem' letu, polletju, četrtletju)
imenujemo trgovinsko bilanco. Ako presega vrednost uvoza vred¬
nost izvoza, jo imenujemo aktivno  (ugodno), v obratnem pri¬
meru pa pasivno  (neugodno).

Pojem trgovinske bilance je nastal v Angliji za dobe začet¬
nega merkantilizma (16. stol.), ko so se mednarodni gospodarski
stiki omejevali še bolj na blagovni promet. Merkantilisti so zatega¬
delj mislili, da se mora pasivni saldo trgovinske bilance poravnati
z izvozom kovanega novca (zlata), ter da je aktivna trgovinska
bilanca ugodna zato, ker prinaša bogastvo (denar) v državo,
pasivna pa vsled tega neugodna, ker mora država, ki se ji to pri¬
godi, v izravnavo trgovinskega deficita izvoziti zlato, kar narodno
imovino zmanjšuje. Že izza začetka 17. stoletja pa so opozarjali
narodni gospodarji kakor T. Mun, J. Child, Serra i. dr., da more
iti ugodna trgovinska bilanca prav dobro roko v roki z neugodnim
gospodarskim razvojem, ter da poda le delno, nezanesljivo sliko
mednarodnega prometa; osobito Mun je v spisu: »Englands Trea-

25

sure by Foreign Trade« (1664) opozarjal, da, kakor pritok denarja
v državo, tako tudi odtok iz nje ne zavisi zgolj od aktivnosti ozi¬
roma pasivnosti trgovinske bilance, temveč od prav vseh med¬
sebojnih obvez in terjatev, ki nastanejo med narodnimi gospodar¬
stvi. Leta 1861 je izdal poznejši angleški finančni minister G. J.

G o s h e n spis »The Theory of foreign exchanges«, v katerem
dokazuje, da gospodarskega ravnovesja vnanjega prometa ni iskati
v blagovnem prometu, temveč v plačilih, ki pa nastajajo tudi iz
drugih razlogov.

Na ta način je nastal in se utrdil pojem plačilne  bilance,
ki je pravzaprav le razširjena trgovinska bilanca in ki pomenja v
denarju izraženi primerjalni pregled vseh  terjatev in obvez, iz¬
hajajočih kakor iz blagovnega tako iz vsega ostalega gospodarskega
prometa, ki nastanejo državi (prebivalstvu in oblastem) v izvestni
dobi napram inozemstvu. Plačilno bilanco smatramo kot aktiv-
n o (ugodno), kadar v razdobju, za katero se je bilanca napravila,
celokupne terjatve tuzemstva presegajo njega celokupne obveze, v
nasprotnem primeru pa jo imenujemo pasivno  (neugodno). Če
so aktiva enaka pasivam, je bilanca, trgovinska kakor plačilna,
uravnovešena; pa to se utegne pripetiti bolj redkoma. Včasih se
loči med trgovinsko in plačilno bilanco tudi tako, da se prva na¬
naša samo na blagovni, druga pa na ves ostali gospodarski promet
z inozemstvom, in se pravi: neugodno trgovinsko bilanco izravna
oziroma popravi aktivna plačilna bilanca in narobe.

Plačilno bilanco lahko razčlenimo po posameznih istovrstnih
postavkah na aktivni ter pasivni strani in govorimo n. pr. o aktivni
ali pasivni trgovinski bilanci, bilanci tujskega prometa, prevozni¬
ških storitev, glavničnih ter kreditnih prenosov itd. Tako trgovin¬
sko kakor plačilno bilanco sestavimo seveda lahko tudi z ozirom
na gospodarski promet med samo dvema državama.

Primerjalni pregled vseh obveznosti in terjatev med tuzem-
stvom in inozemstvom po njih vsakokratnem trenotnem stanju
imenujemo terjatveno  bilanco. Od plačilne bilance se loči po
tem, da velja ta poslednja za daljšo dobo; terjatvena bilanca prika¬
zuje trenotno stanje obvez in terjatev, plačilna pa izsledek njih
gibanj, zgodivših se v dobi, za katero se je sestavila. Ako pa upo¬
števamo izmed vseh postavk plačilne bilance samo tiste terjatve
in obveze, ki zapadejo  kakor v tuzemstvu tako v inozemstvu
izvest n ega dne v plačilo,  torej ne tudi n. pr. terjatve

26

iz stalnih naložb, ki niso takoj razpoložljive, dobimo d o s pe¬
lo s t n o bilanco.

Terjatvena bilanca je važna za presojo mednarodnega plačil¬
nega prometa; o tem nam posamezna plačilna bilanca ne more
mnogo povedati, kajti nedospele terjatve in obveze se pokažejo
šele v poznejših plačilnih bilancah, pa tudi iz vseh teh zveza med
posameznimi plačili in terjatvami ni nikakor razvidna; tuzemstvo
ima n. pr. lahko prav velike terjatve do druge države in vendar
najdemo o njih v posamezni plačilni bilanci ali celo v celi vrsti
zaporednih takih bilanc prav malo sledu ali nobenega. Terjatveno
in dospelostno bilanco je kajpak še veliko težje računsko natanko
ugotoviti kakor plačilno bilanco; nekatere važne postavke se stati¬
stiki popolnoma izmikajo, kajti za bilančno stanje je merodajna le
posest terjatev, te in dobroimetja pa se lahko prenašajo, ne da bi se
prenesli tudi predmeti, ki jih utelešujejo (efekti, zadolžnice, de¬
vize itd.).

b) Spoznavna vrednost.

Pojem trgovinske »bilance« in njene razširitve, plačilne »bi¬
lance« zavaja rad k obratno-gospodarskemu pojmovanju narodno¬
gospodarskih vprašanj. V zasebnem gospodarjenju pomenja beseda
»bilanca« računsko sredstvo, s katerim ugotavljajo zasebna prido¬
bitna podjetja, koliko so se približala svojemu cilju t. j. ustvaritvi
čistih donosov in povečanju imovine. Ker so merkantilisti smatrali
narodna gospodarstva kot mehanične vsote zasebnih gospodarstev,
t. j. kot nekakšne trgovske združbe, ki se nahajajo medsebojno v
poslovnih zvezah in obavljajo med seboj dobičkanosne posle, so z
zasebno-gospodarskim pojmom »bilance« presojali tudi narodno¬
gospodarske razmere. Toda narodno gospodarstvo je nekaj več in
nekaj kvalitativno drugega nego mehanična vsota zasebnih gospo¬
darstev.

Narodno gospodarstvo bi mogli n. pr. imenovati miselno skup¬
nost vseh zasebnih in javnih gospodarstev na državnem ozemlju z
ozirom na njih trajno, specifično zveznost in medsebojno zavisnost
v tržnem menjalnem prometu. Trgovinske in plačilne bilance,
kakršne so, torej ne morejo povedati nič zanesljivega o kakem na-
rodno-gospodarskem uspehu;  iz njih ne moremo niti zanesljivo
posneti, če se nahaja narodno gospodarstvo v ugodnem ali neugod¬
nem stanju. Tega ne povedo neglede na to, da v mednarodnem

27

\

prometu niso vse postavke dvostranske, da podaja trgovinska
bilanca umetno izračunane vrednote, ki veljajo v zasebnem gospo¬
darstvu bolj redkoma, in da se morejo nekatere važne postavke
plačilne bilance ugotoviti samo približno. Trgovinska bilanca je
lahko aktivna iz vzrokov, ki niso baš znamenje gospodarskega
zdravja. Najprej je narodnogospodarska razlika že v tem, je-li
trgovinska bilanca pasivna zaradi obsežnega uvoza finalnega blaga,
ki se takoj potroši, ali zaradi trenotno naraslega uvoza produkcij¬
skih in obratovalnih sredstev, zlasti takšnih, ki se njih tehnična
potrošnja porazdeli na daljšo vrsto let (strojev, železniškega vozov¬
nega in gradbenega materiala, mostnih konstrukcij, pristaniških
naprav, kmetijskega orodja i. pod.). Trgovinska bilanca je nadalje
lahko aktivna n. pr. zato, ker se vsled denarne inflacije narodni
imetek tako rekoč razprodaja, ali zavoljo tega, ker se je država v
neproduktivne svrhe — n. pr., da krije budžetne primanjkljaje, na¬
stale vsled neurejenega državnega gospodarstva — v inozemstvu
močno zadolžila in mora na vso moč pospeševati izvoz, da se
najdejo sredstva za obrestovanje in amortizacijo. »Ugodnost« trgo¬
vinske bilance pohaja lahko tudi iz slabe konjunkture, ki uvoz
industrijskih surovin, obratovalnih pripomočkov in pomožnih
snovi močno zavre, ali zato, ker se je izvoz na vso moč forsiral
(n. pr. z izdatnimi izvoznimi premijami, z izredno znižanimi želez¬
niškimi tarifami, z vračanjem inozemskih carin itd.), toda v škodo
državnega finančnega in zasebnega pridobitnega gospodarstva.

c) Izravnava pasivne trgovinske bilance.

Ker je trgovinska bilanca le ena, četudi najvažnejša, postavka
plačilne bilance, more biti brez škode celo trajno pasivna, ako njeno
pasivnost izravna aktivnost plačilne bilance; osobito morejo obil¬
nejši prihodki iz glavničnih naložb, bančnega posredovanja, tuj¬
skega prometa, prevoznih in komisionarskih posredovanj i. dr. iz¬
ravnati tudi zelo pasivno trgovinsko bilanco, da, ako ima kakšna
država trajno zelo pasivno trgovinsko bilanco, priča včasih to prej
0  močnem narodnem gospodarstvu nego o slabem.

Bogatejše države, kakor so Anglija, Francija, predvojna Nem¬
čija in po vojni Ameriška Unija, morejo izkazovati trajno zelo pa¬
sivno trgovinsko bilanco, ker so investirale v inozemstvu velike
kapitale in prejemajo od njih v ogromnih vsotah obresti, s katerimi
plačajo, kolikor jih vnovič ne nalože v dolžniških državah, precej-

28

šen del svojega blagovnega uvoza. Tako je Anglija prejemala pred
vojno letno skoraj pet milijard zlatih Din kot obresti od svojih
v inozemstvu posojenih kapitalov. Ker je bila njena trgovinska
bilanca pasivna za ca. 3 - 7 milijarde zlatih Din, so torej že same
obresti pomanjkljaj trgovinske bilance čisto pokrile. Pa tudi po
vojni sprejema Anglija na inozemskih obrestih in dividendah letno
vsoto, ki presega 100 milijard sedanjih dinarjev. Tako je 1. 1929
prekašal uvoz Anglije njen izvoz za 366 milj. funtov, toda ker je
prejela za prevoznine 130 milj. funtov, na donosih kapitalov, na¬
loženih v inozemstvu, 285 milj. funtov, kot provizije 65 milj. fun¬
tov in druge take dohodke, izkazuje njena plačilna bilanca vedno
še 151 milj. funtov prebitka. Nemčija je pred vojno dobivala na
obrestih mnogo sto milijonov mark. Leta 1928 so izvozile Ameriška
Unija 1100, Vel. Britanija 725 in Francija 187 milj. dolarjev kapitala
kot posojila v Argentinijo, Avstralijo, Nemčijo itd. in bodo z
obrestmi mogle kriti še večje deficite svojih trgovinskih bilanc. Ka-
pitali Ameriške Unije, ki so naloženi v inozemstvu, se cenijo v
začetku 1. 1932 na 18 milijard dolarjev (1 bilijon Din).

Države, ki imajo močno trgovinsko mornarico, dosežejo že
radi tega ugodnejšo trgovinsko in plačilno bilanco, ker plačujejo
tovornino samim sebi, poleg tega pa jim omogočajo prevozi na tuji
račun izravnati z zaslužki, ki jih prinašajo, velik del pasivnega sal¬
da trgovinske bilance. Saldo prekomorskih prevozov je izkazoval
pred vojno v Angliji nad 600 milj. zlatih din, v Nemčiji 3’6 milj.
zlatih Din. L. 1925 so znašali prevozniški dohodki Italije 14 milijard
lir, Norveške 484 milj. norv. kron, Anglije 115 milj. funtov, Nem¬
čije 301 milj. mark. Zavoljo tega stremi vsaka država za tem,
kako bi usmerila kolikor mogoče mnogo inozemskih prevozov po
svojih železnicah ter skrbi, da bi lastna mornarica izrabila svojo
tonažo ne le čim bolj popolno za tuzemske, temveč tudi za ino¬
zemske prevoze.

Nekatere države morejo pasivni saldo trgovinske bilance pre¬
cejšnjim delom izravnati s prejemki iz tujskega prometa, zlasti
Franciji, Italiji, Švici pa tudi Avstriji in Grški teko iz tega »nevid¬
nega izvoza« obilni dohodki, dočim so druge države v tem pogledu
per saldo vedno pasivne, med njimi najbolj Ameriška Unija, 1. 1928
n. pr. s 614 milj. dolarjev; njeni turisti zapuste letno samo v Franciji
vsote, ki daleč presegajo milijardo franc, frankov. Italija nudi kla¬
sičen primer, kako more tujsko-prometna postavka plačilne bilance
omiliti neugodno trgovinsko bilanco; potroški tujcev, ki to državo

29

obiskujejo, ji dovoljujejo, pokriti z njimi več kot tretjino, semtertje
celo več nego polovico pasivnega salda trgovinske bilance, ki znaša
letno 6 do 8 milijard lir.

Po podatkih za 1. 1928 in 1929 znašajo iz tujskega prometa po¬
hajajoči

Dohodki Izdatki

(v milj. Din)

za Francijo
„ Italijo . .

„ Švico . . .

„ Avstrijo
„ Češkoslovaško
„ Poljsko . .

„ Jugoslavijo .

„ Ogrsko . .

„ Nemčijo

Pasivnost trgovinske bilance izravnavajo v nekaterih državah
znatno denarne pošiljatve izseljencev; vsota, ki so jo n. pr. 1. 1928
poslali iz Ameriške Unije, se ceni na 217 milj. dolarjev (12,325 milj.
Din), iz Argentinije 1,704 milj. Din, iz Kanade 1,400 milj. Din.

S temi vsotami so popravile pasivnost svoje trgovinske bilance naj¬
bolj Italija, Poljska, Grška in Japonska.

Včasih, osobito ako peša kupna moč denarja zaradi inflacije
ali ako zavrejo izredni dogodki blagovni izvoz, se more pasivna
trgovinska bilanca »popraviti« z odprodajo delnic in podobnih
efektov ter tuzemskih nepremičnin inozemcem. Češče in še veliko
bolj pa zaležejo dolgoročna posojila države, samouprav in indu¬
strije, najeta pri vladah in zasebnikih v drugih državah. Ker niso
inozemski krediti nič drugega, kakor nakazila za nakup inozem¬
skega blaga in ukoriščanje inozemskih storitev in služb, ne da bi
se zanje moralo takoj dati plačilo iz donosov tuzemskega gospo¬
darstva, ima zadolžena država, ki najema velika posojila, spočet-
koma aktivno plačilno bilanco ter pasivno trgovinsko bilanco. V
poznejših letih seveda postane trgovinska bilanca aktivna, — ako
se niso najeli še novi dolgovi, — ker je treba na moč pospeševati
izvoz, ki ustvarja v inozemstvu dobroimetja v tuji valuti, s katero
se dolg obrestuje ter odplačuje. V upniških državah se pokaže kot
posledica izvažanja kapitala početkoma aktivna, pozneje pa pasivna
trgovinska bilanca. Po tem, ali imajo pasivno ali aktivno glavnično
bilanco, ločimo zadolžene ter upniške države.

30

Ker segajo v gospodarsko razvitih državah njihove industrije
in druga gospodarska podjetja s svojim poslovanjem in napravami
preko meje, iz ene v drugo državo, se upniška ter dolžniška raz¬
merja med njimi prepletajo zmiraj bolj zamotano, salda se pogo-
stoma sploh ne poravnavajo več z blagovnim uvozom in izvozom,
temveč se obračunavajo medsebojno le z računskimi prenosi ter
prepisi. Ampak tudi takšno izravnanje med obveznostmi in terjat¬
vami, med pasivnimi ter aktivnimi saldi trgovinske ter plačilne
bilance, je le bolj računsko; ravnotežje je, če se sploh pokaže, samo
formalno, ni pa da bi moralo biti vsled tega tudi dejansko. Tudi
ako bi bilo mogoče sestaviti trgovinsko bilanco tako, da bi vsebo¬
vala samo izmeno blaga za blago, ne pa tudi drugače osnovanih
blagovnih uvozov ter izvozov — n. pr. blagovni uvoz ali iizvoz,
ki se izvrši na podlagi glavničnih prenosov, posojil kakor vračil —
bi iz takšne trgovinske bilance še ne sledilo ničesar, iz česar bi mogli
zanesljivo sklepati na ugoden ali neugoden položaj narodnega go¬
spodarstva, ker vpliva vnanji blagovni promet na notranjo gospo¬
darsko bilanco zelo različno.

Iz ene same bilance, trgovinske kakor plačilne, o konkretnem
stanju narodnega gospodarstva tudi zato ni posneti nič zanesljivega,
ker je doba, za katero velja, veliko prekratka. Cela vrsta zapo¬
rednih narodnogospodarskih bilanc iste države more seveda pove¬
dati nekaj več, pouči nas n. pr. nekoliko o strukturnih spremembah
v gospodarstvu naroda in o pravcu, v katerem se ravno razvija.
Tudi moremo iz primerjave trgovinskih ter plačilnih bilanc skle¬
pati na razlike v njih gospodarskem sestavu.

Medsebojno primerljive so postale plačilne bilance šele v naj¬
novejšem času, kolikor jih izza 1924 vlade in zasebniki sestavljajo
po skupnem vzorcu Društva narodov, katero jih v svojih spome¬
nicah (memorandih 1. 1927 in 1930) objavlja. Na podlagi vzorca
Društva narodov je komisija strokovnjakov predložila Mednarodni
trgovinski zbornici na njenem štokholmskem zasedanju 1. 1927 nov
spopolnjen vzorec, ki je izdelan tako, da ustreza kateremukoli
narodnemu gospodarstvu in da je za mednarodno primerljivost
prikladen. Ker po današnjem stanju statistike ni dobiti za vse nje¬
gove postavke zanesljivih podatkov, se vlade danes tega vzorca še
ne morejo posluževati; ker pa v svoji smoterni razčlenjenosti na¬
zorno prikazuje mnogostranost meddržavnega gospodarskega pro¬
meta, ne more biti čisto odvišno, ako se priobči vzorec Mednarodne
trgovinske zbornice tudi v našem jeziku.

31

č) Vzorec plačilne bilance Mednarodne Trgovinske Zbornice.

KREDIT.

I. BLAGOVNI PROMET (TRGOVINSKA BILANCA);

1. a) izvoz blaga vštevši srebro v šibicah in izvzemši

izvoz v kolonije;

b) prodaja ladij;

c) poštni paketi;

2. Korekture zaradi poprave previsokih ali prenizkih
cenitev:

a) da se dobi vrednost »fob«;

b) da se starejše, uradoma ugotovljene vrednosti
izrazijo tako, kakor odgovarjajo sedanjim
cenam;

c) da se popravijo nepravilnosti deklaracij;

c) da se upoštevajo izvozi, izvršeni na račun vlade,
ki niso vračunjeni v uradno izvozno statistiko;

d) da se statistike prilagode političnim mejam
države.

3.  Tihotapljeno blago.

II. ZLATO V ŠIBICAH, KOVANI NOVCI IN BANKOVCI:

4. izvoz zlata v šibicah in v kovanem novcu;

5. izvoz drugačnih kakor zlatih novcev;

6. izvoz drugje ne vračunjenih bankovcev;

7. korektura previsokih in prenizkih cenitev v po¬
stavkah 4. in 5.

III. TRGOVINSKA POSREDOVANJA ZA INOZEMSTVO:

A) Prevozniška posredovanja:

8. voznine, ladijske zakupnine, potniške voznine in
podobni prihodki, ustvarjeni od domačih ladij
v vseh trgovskih poslih izvzemši kabotažo;

9. luške pristojbine, pobrane od inozemskih ladij v
tuzemskih lukah;

10. prevoznine in drugi prihodki, prejeti za prekla¬
danje ali tranzit inozemskega blaga, kolikor niso
upoštevani že v skupini I. 1.—3.;

11. prejemki od pošte, brzojava in telefona, ki niso
upoštevani že drugje.

32

B) Trgovinske posredovalnine, kurtaže
in komisije:

12. od izvozov in povratnih izvozov, kolikor niso
upoštevane v cenah »fob«;

13. od blaga, kolikor niso te posredovalnine vraču¬
nane v izvozu in uvozu.

C) Bančne in druge finančne posredo¬
valnine:

14. od akceptnih poslov;

15. od eskonta inozemskih trgovskih vrednostnih pa¬
pirjev;

16. od komisijskih prihodkov, ustvarjenih ob emisijah
inozemskih posojil;

17. od meničnih operacij;

18. od bančnih obresti.

D) Zavarovalni posli:

19. Zavarovalni posli.

IV. OBRESTI:

20. dejanski prejete obresti od posojil, emitiranih od
inozemskih občinskih samouprav in vlad;

21. drugačne, dejanski prejete obresti in dividende od
glavnic, naloženih v inozemstvu.

V. DRUGI TEKOČI PRIHODKI, KI POHAJAJO IZ ZASEBNIH

OPERACIJ:

A) P r i s e I j e v a n j e in izseljevanje:

22. vsote, prinesene od priseljencev in vrnivših se
izseljencev;

23. od izseljencev poslane vsote.

B) Prihodki iz tujskega prometa:

24. prihodki, ki pohajajo od inozemskih turistov in
potnikov.

C) Darila, prejeta iz inozemstva v ka¬
ritativne in pedagoške namene:

25. darila, prejeta iz inozemstva v karitativne in pe¬
dagoške namene.

33

Č) Drugi tekoči prejemki:

26. drugi tekoči prejemki.

VI. OPERACIJE VLADE:

A)  Izdatki diplomatskih, konzularnih
in drugih podobnih zastopništev:

27. inozemskih vlad;

28. kolonij;

29. od inozemskih vlad.

B)  Prejemki, ki izvirajo iz inozemskih
posojil in so se plačali neposredno
vladi:

30. od kolonij z isto denarno veljavo;

31. od kolonij, ki nimajo iste denarne veljave.

C) Prejemki vlade iz naslova reparacij:

32. prejemki vlade iz naslova reparacij.

Č)  Drugi inozemski prejemki, ustvar¬
jeni od vlade:

33. drugi inozemski prejemki, ustvarjeni od vlade.

VII. GIBANJE KAPITALOV:

34. Prejemki, ki izvirajo iz amortizacij posojil, najetih
od inozemskih vlad ali občinskih samouprav;

a) izplačila zapadlih obligacij;

b) operacije amortizacijskih skladov za izplače¬
vanje obligacij;

35. prejemki, ki izvirajo iz amortizacije drugačnih
posojil:

a) kakor 34 a);

b) kakor 34 b);

36. obveznice že obstoječih notranjih posojil, ki so se
prodale v inozemstvo, ne vštevši obveznice no-
trajnih posojil, kupljene od tuzemcev v ino¬
zemstvu;

37. inozemske obveznice, ki so sc zopet prodale ino¬
zemstvu;

38. izvoz novih tuzemskih obveznic povodom emi¬
sije novih posojil v inozemstvu;

3

34

39. tuzemske nepremičnine, prodane inozemcem;

40. drugi inozemski kapitali, investirani v ...

VIII. OSTALO:

A) Prirastek kratkoročnih posojil:

41. prirastek inozemskih naložb v tuzemskih bankah;

42. prirastek tuzemskih trgovskih efektov, nahaja¬
jočih se v inozemstvu;

43. prirastek trgovskih obvez napram inozemcem, ki
niso upoštevane v prejšnjih dveh postavkah.

B) Nepojasnjena razlika med celokupno
kreditno in celokupno debetno vsoto:

44. nepojasnjena razlika med celokupno kreditno in
celokupno debetno vsoto.

DEBET.

Vstavijo se odgovarjajoče postavke.

Vsaki postavki je dodati še koeficient točnosti.

35

DRUGO POGLAVJE.

Bistvo in smisel trgovinske politike.

a) Pojem in predmet.

Ako se ne oziramo na one mnoge vsakdanje primere, v ka¬
terih se poslužujemo pojma »politike« v bolj prenesenem smislu,
moremo politiko imenovati izbiranje in smotreno spa¬
janje ciljev, metod in pa sredstev, s katerimi
se izoblikujeta ter preoblikujeta država  in
d r u ž b a. Politika je prizadevanje, po kakršnihkoli načrtih in
smotrih oblikovati in usmerjati socialne odnose: tiče se lahko vseh
plati socialnega sožitja ali pa lahko tudi le nekaterih in posameznih.

Skupnost onih političnih prizadevanj, ki naj zoblikujejo go¬
spodarjenje in gospodarske socialne odnose, je gospodarska politika;
ta je po subjektu lahko n. pr. državna, pokrajinska, zbornična,
občinska, vplivnega posameznika i. t. d., deliti jo pa moremo tudi
po predmetu ter govorimo o agrarni, kreditni, obrtni, trgovinski
politiki i. pod. Pa takšno razlikovanje nam narekuje bolj miselna
ekonomika; dejanski ene vrste gospodarske politike od druge ne
moremo ločiti, ker vplivajo politična prizadevanja na enem gospo¬
darskem področju na vsa druga gospodarska področja; agrarna
politika je z enim svojim delom socialna obenem, valutna in kre¬
ditna je tudi obrtna, industrijska vpliva na prometno, finančna pa
sega sploh na vse strani. O zveznosti med gospodarsko in občo
kulturno politiko, ki je tako evidentna, ni da bi govoril.

Predmet  trgovinske politike ni trgovanje v tehničnem
smislu besede, t. j. poklicno posredovanje gospodarske menjave;
predmet trgovinske politike so marveč gospodarski odnosi tuzem-
stva napram inozemstvu. To politiko imenujemo vnanjo  trgo¬
vinsko politiko; njo imamo v mislih, kadar govorimo o trgovinski
politiki brez druge označbe. Pravzaprav bi jo morali imenovati
politiko vnanjega gospodarskega prometa,  ker se nanaša na

3 -

36

vse vrste gospodarskih stikov tuzemcev z inozemci in ne samo
na prodajanje ter kupovanje tvarnih blagovnih dobrin. Trgovin¬
ska politika obsega po svojih nameravanih učinkih in po vsestra-
nosti svojih sredstev seveda vse tuzemske interese,  ne
izključno le gospodarskih, ki nastanejo v gospodarskem oziru s
tujino, obsega torej n. pr. tudi socialne, kulturne, populacijske,
vojaške in mnoge druge interese. Iz te opredelitve trgovinske poli ¬
tike sledi, da zadeva ta poklicno trgovino le kot eno izmed glavnih
sredstev in točk, kjer zasadi država razmeroma najlažje svoj vpliv
in svojo moč zavoljo tega, da na eni strani odvrne nevšečne ino¬
zemske vplive na domače gospodarstvo, in na drugi strani podpre
in učvrsti koristi, ki se obetajo iz gospodarskih stikov s tujino.
Vnanji trgovinski politiki torej ne gre v prvi vrsti za pospeševanje
poklicne trgovine kot takšne; ozirati se mora na celotno narodno
gospodarstvo. Zato pa tudi ni potreba, da prinaša tuzemski po¬
klicni trgovini zmiraj koristi, nasprotno,  ako smatra, da
zahteva tako obči narodov interes, ji stavi, kakor baš danes, celo
ovire.

Država nima izbire, ali hoče sprovajati trgovinsko politiko ali
ne, ako hoče svoj obstanek varovati. Škodljivim vplivom, ki pri¬
hajajo iz drugih narodnih gospodarstev, se je treba postaviti v
bran ali jih vsaj ublažiti. Ako preti n. pr. uvoz z zanašanjem živin¬
skih kužnih bolezni, se morajo  izdati potrebne prepovedi, kajti
živina je važen del narodovega premoženja; kadar inozemska de¬
narna inflacija preti z izvoznim dumpingom tuzemski obrtnosti,
nastane nujnost,  da se to zaščiti; če visoka obrestna mera v
tujini izvablja preveč tuzemskih kapitalov iz dežele, nastane po¬
treba,  odrediti njih embargo. V takih primerih pa ne gre le za
to, kako tuzemsko gospodarstvo obraniti, oz. je prilagoditi spre¬
membam, ki se zgode drugod, temveč tudi zato, kako tujino pri¬
siliti, da uredi svoje gospodarjenje tako, kakor zahtevajo interesi
tuzemskega gospodarstva. Sredstva, ki pridejo pri tem v uporabo,
ni da bi morala biti ravno gospodarska, so lahko drugačne narave,
od časa do časa nastane potreba, poseči celo po vojaških sredstvih
močanske politike.

Pa če tudi vnanji dogodki ne dajo povodov, prisili državo
gospodarski razvoj sam k aktivistični trgovinski politiki. Kajti
razvojne možnosti vsake države kažejo v nedoglednost, toda pro¬
dukcijski činitelji so le v omejenih količinah na razpolago. Čim
višjo razvojno stopnjo je konkretno narodno gospodarstvo do-

37

seglo, tem raznovrstnejših surovin, pomožnih snovi, kapitalov in
strojnih priprav mu je treba, tem sir je in gosteje so poraztresena
njegova nabavišča in odjemališča, tem kompliciranejše se vpleta v
medsebojne zavisnosti svetovnega gospodarstva. V oni meri, kakor
se razvijata mednarodna gospodarska navezanost države in njena
gospodarska zmogljivost, raste tudi za trgovinsko politiko število
njenih nalog.

Trgovinska politika bi tudi ob takih okolnostih še ne bila tako
važna, če bi med državami ne bilo tako velikih in tako menjavih
razlik v cenovnih relacijah, kakršne so. Toda te razlike so pre¬
cejšnje. Sleherno narodno gospodarstvo tvori svojevrstno menjalno
zajednico, ki obstoji v okvirju izvestnega pravnega reda; vsaka
država je posebna gospodarska enota, v kateri vlada svojevrstno
ravnovesje med blagovnimi cenami, mezdami in plačami, novčno
enoto, dohodki, donosi, obrestno mero, davki, tarifami vseh vrst,
življensko mero itd. Zavoljo svojevrstnih relacij teh činiteljev, ki
se njih ravnovesje spreminja baš tudi pod vplivom prenosov vred¬
not iz države v državo, nastajajo trgovinski politiki zmiraj in
zmiraj nove naloge, kako urediti gospodarsko menjavo s tujino
tako, da se iz inozemstva prihajajoče gospodarske vrednote pra¬
vilno včlenjajo v sistem tuzemskih vrednot, oziroma kako bi se
tuzemski cenovni sistem mogel držati v ravnovesju in spraviti,
kolikor treba, v skladnost z drugimi cenovnimi sistemi, tudi z
mednarodnim, kolikor ga je.

Ker je notranji gospodarski ustroj v vsaki državi drugačen in
so med državnimi cenovnimi sistemi velike razlike, zato tudi po¬
ložaji, ki jih zavzemajo posamezne konkretne države v trgovinsko-
političnem oziru, ne morejo biti isti. V splošnem se more reči, da
sprovajajo velike, s prirodnimi zakladi obdarovane države svojo
trgovinsko politiko z dokaj širšo svobodo, kakor manjše države,
katerih sredstva so pičla in katerim veli tesnost notranjega trga,
prilagoditi trgovinsko politiko oni velikih držav. S smotrenim
izkoriščanjem danih okoliščin more pa tudi trgovinska politika
majhnih držav doseči lepe uspehe; primeri Švice, Danske, Belgije
in Švedske dokazujejo to prepričevalno.

b) Vrhovni cilji trgovinske politike.

Pojem politike vključuje pojme njenih smotrov in ciljev. Kdor
izvaja politiko, izbira med pravci in sredstvi. Brez ciljev si osobito

38

ne moremo predstavljati državne politike, ki mora vendar ustvar¬
jati pogoje, ob katerih more narod v odmaknjenejši bodočnosti
najti možnosti za svoj obstanek. O državni politiki velja pri kul¬
turnih narodih aksiom, da tvori, oziroma da naj bo njen cilj obča
blaginja.  Toda kaj je obča blaginja, kaj spada k nji in kaj ne?
O tem se nazori od nekdaj razhajajo. O obči blaginji ima vsak
človek svoje mnenje, ki se ne zlaga popolnoma z drugimi mnenji,
po svoje si jo predstavlja vsaka generacija, vsak narod in sleherna
doba. Kaj naj velja v konkretni  dobi o f i c i e 1 n o kot obča
blaginja, o tem odločajo močanska razmerja med socialnimi in po¬
litičnimi sloji, razredi, poklici, t. j. ono javno mnenje, ki prevla¬
duje, in vse one okoliščine, ki to javno mnenje vzdržujejo in
preoblikujejo.

Toda ali so morda vendar kakšni občeveljavni ter splošno pri¬
znani vrhovni smotri in cilji, katere je treba doseči in udejstviti,
ako naj nastopi obča blaginja? In nadalje: kje so cilji, ki naj jih v
teh širokih mejah zasleduje specielno trgovinska politika?

Najbližje cilje gospodarske in posebej trgovinske politike
moramo iskati pač v gospodarstvu samem; mednarodni gospo¬
darski stiki naj se uravnajo tako, da nastane domačemu narodnemu
gospodarstvu kar največ gmotnih in posredno tudi kulturnih
vrednot.

Kakor pa obstoji vsako gospodarjenje v pribavljanju in uprav¬
ljanju pičlih materialnih sredstev, potrebnih, da se doseže višje
življensko ugodje, tako more biti tudi trgovinska politika zopet
le sredstvo, s katerim skušajo narodi in države doseči višja ugodja.
Ta višja ugodja, ti višji cilji in smotri, ki jih je doseči, ako naj na¬
stopi obča blaginja, pa se nahajajo izven  gospodarskega področja
v svetu duhovnih (nravnih, kulturnih, nacionalnih i. pod.)
vrednot. Tudi državi je izvestno stanje oziroma začrtani razvoj
narodnega gospodarstva le bližji cilj, s katerim naj se dosežejo višji,
izvengospodarski cilji; oni se včasih pripisujejo državi kot njeni
posebni smotri, pa so dejanski le vsakokratni, menljivi cilji naroda
ali prebivalstva, čigar pravna vnanja organizacija je ravno država,
ozir. oni so cilji posameznikov in slojev, ki imajo v državnih
stvareh odločilno besedo. Trgovinski politiki kot praktičnemu pri¬
zadevanju države, poskrbeti za zadostna gmotna sredstva, pa se
ne nudi možnost, izbirati poljubno med izvengospodarskimi cilji:
ti so ji po situaciji večinoma dani, še preden jih državna oblast
tudi formalno določi in prične s konkretnimi čini.

39

Ako se nadalje vprašamo, kakšna je narava izvengospodarskih
ciljev, nam pove izkustvo, da so zmiraj zelo ozko vezani s sploš¬
nimi političnimi, kulturnimi, socialnimi in enakimi občimi težnjami
dotične dobe; ako se vprašamo po njih neposrednem izvoru, zve¬
mo, da pohajajo iz splošnega svetovnega nazora svojega časa. Pa
tudi svetovni nazor je, če ga bližje ogledamo, le ime za celo skup¬
nost nazorov o najvišjih problemih-ugankah življenja, oziroma o
stvareh in odnosih, ki se smatrajo za probleme-uganke. Najvažnejši
med njimi so pač oni, ki skušajo dati odgovor na vprašanje: v čem
je izvor in bitnost sveta, kakšen je njegov smoter in kaj je posebej
še smoter človeka in njegovega življenja. Okoli teh osnovnih
vprašanj se nizajo druge prvine svetovnega nazora, n. pr. po
kakšnih normah je urediti življenje, kakšni naj bodo odnosi po¬
sameznika do drugih ljudi, do družbe in države, kakšni so smotri
družbe in njenih pravil itd. Na takšna in slična vprašanja svetovnih
nazorov, ki so, kakor rečeno, pestre zmesi raznih metafizičnih,
etičnih in sociologičnih teženj, si daje vsaka doba, vsak narod svoj
poseben odgovor, narekujejo ga pa interesi, oziroma pravilneje:
bolj ali manj pravilna spoznanja lastnih interesov in dane situacije.

Iz vsebine tega odgovora se podaja razvojna stopnja, posebno
svojstvo in svojevrstna prikrojenost vsake kulture. Kakor stopa
pač zdaj eno potem drugo vprašanje, zdaj eno potem drugo zre-
lišče bolj v ospredje, in kakor se pač glasi odgovor na glavna vpra¬
šanja, se izpreminjajo tudi svetovni nazori. Na njih prvine se
naslanjajo konkretne politične, gospodarske in socialne težnje sle¬
herne dobe, razni oni »družbeni smotri«, ki se bolj ali manj
odkrito, bolj ali manj zavedno zrcalijo v vsebini javnega mnenja,
v podobi »socialnega ideala« sleherne dobe.

V piramidasto ustrojenem sistemu družabnih ciljev so tudi
cilji trgovinske politike torej le ena med stopnjami; napram nižjim
stopnjam so njeni cilji pač cilji, napram višjim stopnjam pa samo
sredstva. Kajti kakor posameznikovo, tako je tudi življenje družbe
in države nedeljiva enota; zavoljo tega je nedeljiva enota tudi
državna politika in veljajo isti vrhovni cilji tako za kulturno kakor
za gospodarsko, tako za upravno kakor za trgovinsko politiko
i. t. d. »Politika« je le eden iz občih izrazov obče duhovne usmer¬
jenosti tiste generacije, ki socialno v konkretni dobi odloča.

Vsled tega uspehov trgovinske politike v širšem smislu n i
presojati in vrednotiti zgolj  po gospodarskih uspehih, ki jih
doseže, temveč tudi po izvengospodarskih  uspehih in

40

posledicah. Gospodarsko manj važni uspehi pa imajo politično in
kulturno lahko zelo dalekosežen, včasih usoden pomen in narobe.
Ta presoja bo in concreto kajpak zmiraj precej subjektivna, kajti
vrhovni cilji se izmikajo racionalni logični analizi, vsakdo jih hoče
po lastni duševni podobi. Ideali o družbi in državi, t. j. najvišje
socialne težnje, prikazujejo sicer neko trajnejše jedro, ne dovoljujejo
pa nikakšne natančne opredelitve; lahko jih bolj ali manj posrečeno
opišemo, ne moremo jih pa razmejiti, kajti ena težnja-vodnica pre¬
haja neločljivo v drugo in nahaja svojo oporo v vseh drugih, povrh
pa so še njih kombinacije nepregledljive.

c) Bližji in avtonomni smotri trgovinske politik e.

Ako naj se približujemo vrhovnim ciljem, je treba najprej vse¬
kakor živeti, t. j. gospodariti. Ker je pa zemlja, kar je je suhe, že
vsa porazdeljena, ni noben narod več prostih rok v gospodarskih
stremljenjih. Njegov obstoj je definitivno navezan na kos ozemlja
in gospodarjenje na njem zavisi tudi močno od vplivov, ki priha¬
jajo od drugih narodnih gospodarstev. Ti vplivi prinašajo državi
in narodu lahko ogromne koristi, toda posledice nekaterih njih
kvarnih vplivov morejo biti takšne prirode, da ogrožajo samostoj¬
nost države in narodovo samobitnost, njegovo politično in kul¬
turno svobodo.

Državi nastane dolžnost, postaviti sc za življenjske interese in
za svoje lastne proti tem vplivom v bran. To stori deloma s sred¬
stvi močanske, deloma s sredstvi trgovinske politike, kakor pač
kaže, da bo uspeh bolj siguren, in obrača svoje prizadevanje v smer,
v kateri so nasprotujoči odpori najmanjši. Noben narod ne more
trpeti, da mu n. pr. sosedov dumping ubija domačo obrtnost, ali
da se zaradi cenene delovne moči v prekomorskih državah lastni
kmečki stan pogreza v bedo, ali da stavi sosedna država ovire na
poti k velikim tržnim središčem; tega ne more dopustiti enostavno
zato, ker bi se sicer omajali temelji, na katerih stoji. Osobito pa
mora država s sredstvi trgovinske politike zaščititi gospodarstvo,
kadar obče krize, kakor dandanes, nevarno izpodkopujejo osnove
socialnega reda.

Oni bližji cilji trgovinske politike torej, ki se nahajajo v hier¬
arhični zaporednosti ciljev na drugi stopnji,  so v splošnem:
politična samostojnost, ohranitev narodove samobitnosti in svo¬
bode, gospodarska samosvojnost, materialno blagostanje in pri-

41

merno visoka stopnja prosvetne kulture. Vse te cilje je treba
udejstvovati hkrati, vzporedno, ker se uspehi na nobenem posa¬
meznem iz teh področij ne dajo vzdržati trajno, ako ne najdejo
opore v uspehih, doseženih na ostalih področjih.

Med imenovanimi magistralnimi cilji  trgovinsko-
politične prakse, podrejenimi najvišjim ciljem, gre močan-
skemu položaju države  prednost in prvenstvo. Ako si
naj narod utira z gospodarskimi uspehi pot k vrhovnim ciljem,
mora najprej utrditi politični obstoj in svobodo vnanje svoje orga¬
nizacije, ki je istovetna z državo. Obrana države je važnejša kakor
bogastvo, pravi celo Smith, prvi veliki apostol mednarodne trgo¬
vinske svobode. Očuvati politično svobodo pa postaja tem zaple¬
tenejša naloga, čim bliže primika prometna tehnika narod k
narodu.

Da je stremljenje po moči in čim večji veljavi v družbi držav
glavna misel-vodnica trgovinske politike, dokazuje njena zgodo¬
vina več ko dovolj. Po tej plati trgovinska politika ni nič drugega,
kakor en del oziroma ena iz mnogih metod mednarodne borbe za
gospodarski in nacionalni obstanek, za višje ali celo za prven¬
stvene politične položaje. Močanska politika in gospodarska poli¬
tika, obe sta navezani druga na drugo. Narod, ki izgubi gospodarsko
samostojnost, se tudi politično težko ohrani, narodi pa, ki se osvo-
bode politično, postanejo bolj samozavestni in si prizadevajo na
vso moč, da se osvobode še gospodarsko. Ta težnja je obča in glede
svojega obstoja nezavisna od notranje-političnih položajev. V
tem so si komunistične vlade edine s kapitalističnimi, napredne s
konzervativnimi; razlike so le v izberi sredstev in v metodah; v
bistvu žele vse, da se s pomočjo trgovinske politike gospodarsko
okrepe in da množijo narodno imovino, ker vedo, da se politična
samostojnost na ta način najlažje ohrani.

Materialna podlaga državne moči sta prebivalstvo in
njega  i m o v i t o s t. Prav zato jima posveča državna trgovinska
politika baš v današnji dobi toliko skrbi. Prebivalstvo je treba,
in naj velja še tako drago, ohraniti. Višje število državljanov
pomeni večjo armado, več delovnih rok, več davčnih zavezancev,
več možnosti produkcije. Če se redči naseljenost, bodisi zaradi
izseljevanja ali radi prevelike umrljivosti, peša tudi politična moč.
To je treba preprečiti z vsem, kar zgoščuje naseljenost in nudi
prirastku možnost, ostati doma in se preživljati v mejah rodne
države. Ohraniti ozir. pridobiti številčno močno prebivalstvo je

42

druga vodilna ideja trgovinske politike. Problemi, katere ji stavi
ta briga, prikazujejo kaj različno in menjavo lice, kakršno je pač
razmerje med gostoto obljudenosti, naravo ozemlja in stanjem
produkcije; v tem ogledu so majhne države v dosti težavnejšem
položaju kakor široki imperiji, gospodarsko razvite države v ugod¬
nejšem nego države, kjer se obrtnost nahaja še v prvih početkih.

Iz skrbi za ohranitev prebivalstva nastajajo trgovinski politiki
nadaljne naloge, namreč kako ustvarjati naraščajočemu prebi¬
valstvu nove možnosti prehrane  v poljedelstvu, obrti
in industriji, in osobito, kako razviti poslednjo, ako rodovitne
zemlje ni več na razpolago ali ako se jame trdovratno uveljavljati
pravilo o pojemajočem donosu, ki odreka nadaljnim prirastkom
kmečkega prebivalstva preživo. Države, ki so pretežno agrarne in
ki so v industriji tehnično ter organizatorično zaostale, se znajdejo
prej ali slej pred vprašanjem: kako ohraniti razvijajočo se obrt in
industrijo pred uničujočo konkurenco držav, ki so se industriali¬
zirale že prej ter morejo zaradi boljše tehnične pripreme in stro¬
kovne spretnosti proizvajati dosti ceneje. Države, ki niso tej nalogi
kos, morajo z zvezanimi rokami gledati, kako se njih prebivalstvo
trumoma seli v tujino, morajo namesto blaga izvažati pač delovne
sile. Pa to je z redkimi izjemami izvoz na gotovo izgubo in po-
menja po svojih posledicah lahko toliko, kakor izgubljeno vojno.
Le malo je takih držav, kakor Grška, katere izseljenci se v tujini
pečajo pretežno s trgovskimi in obče s posredovalnimi posli in ki
morejo domovino zalagati z obilnim kapitalom.

Zategadelj veli državi že enostavno skrb za eksistenco, kolikor
zavisi od številčne moči prebivalstva, da rajši s sredstvi trgovinske
politike spopolni domačo obrtnost tako, da prenese konkurenco
z inozemstvom, in sicer najprej doma, pozneje pa tudi na tujih
tržiščih. Ker ga ni naroda, ki bi na lastnem ozemlju našel proizva¬
jalne možnosti vseskoz v zaželjenem ugodnem stanju in se morajo
prej ali slej izkoriščati vendarle tudi manj ugodne, nastane brez-
izjemno v vseh državah potreba obrtne ter agrarne zaščite. Poli¬
tično in nacionalno svobodo mora ob carinskih zidovjih najprej
braniti trgovinska politika, preden se zavzame druga obrambna
črta, armada.

Gosta naseljenost pa ni sama po sebi trajno nosna podlaga
državne moči in narodove svobode, ako je ne dopolnjuje primerna
produktivnost v gospodarstvu.  Ako siromaštvo ne
pripušča, da se razmahnejo naravne energije, če uničujeta socio-

43

logično jedro naroda beda in glad, in če razjeda nezadovoljnost
med stanovi čut solidarnosti, je tudi država ob zdravje in svojih
moči ne more razviti. V isti meri, kakor primanjkuje prebivalstvu
gospodarskih sredstev, občuti država slabokrvnost svojih financ,
brez katerih ni ne dobre uprave, ne dobre armade.

Skrb za čim večjo naseljenost gre torej roko v roki s skrbjo
za prehrano in blagostanje  prebivalstva. Ta postane
državi nova vodnica na zapletenih potih trgovinske politike. Treba
je pogledati daleč v bodočnost in pravočasno ukreniti, kar je
potrebno, da bi količina gmotnih sredstev rasla hitreje, kakor se
zgoščuje naseljenost. Vzporedno s številom prebivalcev, če le
mogoče hitreje, mora rasti tudi povprečni dohodek. Le tedaj bo
poskrbljeno tudi za kulturne potrebe, ki zahtevajo materialne
žrtve v progresivno naraščajoči izmeri. S smotreno trgovinsko poli¬
tiko izravnava živeča generacija lastne svoje interese z interesi
bodočih generacij in jim pripravlja ugodne pogoje obstanka. Najsi-
gurneje jih jim še pripravi tedaj, ako ustvarja tehnične možnosti,
da more izkoristiti domače prirodne zaklade, ako vzbuja v prebi¬
valstvu duha odvažne iniciative in tvorne gospodarske vztrajnosti,
solidne podjetnosti in pa varčnosti. Krajše povedano: trgovinska
politika vodi narod v zadovoljnejšo bodočnost najbolje tako, da
vzbuja in učvršča v njem produktivne moči.

Okoli omenjenih glavnih vodilnih idej, ki kažejo smeri trgo¬
vinski politiki, se vrsti še več manjših vzporednih. V današnjih
dneh zahteva n. pr. na področju trgovinske politike tudi soci¬
al n o-politična misel  zmiraj več uvaževanja in se sklicuje
na pomen, ki ga ima za državo in narod izravnanost v socialnem
ustroju prebivalstva. Včasih je treba staviti oviro propadanju roko¬
delskih poklicev, včasih zahteva ohranitev kmečkega stanu izjemnih
ukrepov, v novejšem času pričakuje od trgovinske politike več
upoštevanja delavski stan, kadar mu mednarodna konkurenca
odjeda zaslužek.

Zasledujoč vrhovne ter bližje obče cilje, ki so skupni vsej
gospodarski ter izvengospodarski politiki, mora slediti trgovinska
politika, ako naj reši svoje specifične naloge, še bližjim ciljem, ki
jih zasleduje skupno z drugimi panogami gospodarske politike (z
agrarno, kreditno, industrijsko, prometno itd. politiko). Ako naj se
namreč gospodarstvo razvije, je treba pripraviti pogoje: poskrbeti
je za donosnost in čim višjo produktivnost gospodarskega priza¬
devanja z vsemi sredstvi, kar jih je na razpolago, n. pr. z ustvar-

44

janjem možnosti, da se tvori kapital ali da je od drugod v uporabo,
da ne primanjkuje strokovnih delovnih sil, da se vzdrži relativna
trajnost cenovnih relacij, da je dosti prometnih sredstev itd.

Iz narave teh smotrov, ki se nahajajo torej na tretji  stopnji
v hierarhiji gospodarsko-političnih smotrov, se podajajo tudi spe¬
cifični, avtonomni  smotri trgovinske politike, t. j. taki, ki so
lastni le njej. Naloga, cilj trgovinske politike je, da pomaga pospe¬
ševati donosnost in produktivnost domačega gospodarstva z ustvar¬
janjem tistih pogojev, ki se dajo doseči s prikladnim urejevanjem
gospodarskega prometa s tujino. Zato mora izbrati trgovinski
politik primerno metodo (svobodno trgovino ali zaščitni sistem ali
kakšno prehodno stopnjo med njima) ter ustrezna glavna sredstva
(carino, trgovinske pogodbe, uvozne ali izvozne monopole i. dr.).

Iz narave te naloge se podajajo nadaljne naloge in sredstva.
Uporabljati izvestna glavna sredstva (uvajati carinsko zaščito, po¬
deljevati izvozne premije, sklepati trgovinske pogodbe i. dr.) se
pravi, pripraviti še konkretnejše pogoje, ob katerih so ta glavna
sredstva po tehnični svoji naravi, po načinu svojega učinkovanja
in ob specialnih krajevnih ter časovnih okoliščinah sploh uporab¬
ljiva. Tudi za postanek in obstoj takih postranskih in tehničnih
pogojev mora trgovinska politika poskrbeti z nadaljnimi, poseb¬
nimi sredstvi. Te bližje in najbližje naloge, ki se nahajajo na nižjih
stopnjah v hierarhični zaporednosti ciljev, so izvor onih neštetih
malih brig in tehničnih težkoč vsaktere vrste, s katerimi se trgo¬
vinska politika dnevno srečuje.

Krog problemov, ki se neprenehoma stavijo trgovinski politiki
v vedno novih in novih oblikah, je torej zelo obsežen. Daši ji gre
tehnično v prvi vrsti le za ohranitev in podkrepitev narodnega
gospodarstva, mora svoje metode in sredstva izbirati vendar tudi
po višjih, izvengospodarskih namenih. Kot del državne politike
mora stremeti nujno za tem, da je predvsem država močna in da
je njen položaj v družbi držav ugleden in čvrst. Ta cilj hoče doseči
s pomočjo močnega, kolikor mogoče samostojnega gospodarstva.
Če hoče država zaščititi sebe kot narodovo močansko organizacijo,
mora z uspešno trgovinsko politiko pripraviti gospodarsko podlago,
poskrbeti ji je za izdatno produkcijo, smotreno porazdelitev njenih
izdelkov, pridelkov ter donosov, za ugodne valutne, kreditne,
prometne razmere, skratka za vse, s čimer se da doseči čim višja
stopnja občega povprečnega blagostanja v državi.

To se ji bo posrečilo zopet lažje, ako podpre gospodarska pri-

45

zadevanja politična moč ter na močni gospodarski podlagi zasno¬
vana kultura. Četudi ne vedno, redoma more trgovinska politika,
ako naj sledi svojim ciljem dejanski svobodno, imeti možnost,
opreti se v krajnih primerih na realno politično moč; koncem
koncev so v političnem dogajanju izvengospodarski činitclji z
gospodarskimi nerazdružljivo povezani. Ker ne pomeni narodno
gospodarstvo nič drugega, kakor celokupnost neštetih gospodarsko-
socialnih zavisnosti v mejah države, tudi gospodarskih činiteljev
in učinkov ni mogoče ločiti drugega od drugega: zato prehajajo
koristi kakor škode, ki jih prinaša trgovinska politika, iz ene plasti
prebivalstva na drugo ter nadaljujejo svoj vpliv iz panoge v panogo,
iz stroke v stroko. V končnih posledicah gre za vse plati
življenja, fizične in duhovne. Trgovinska politika se torej s svojimi
posledicami razteza na vse gospodarjenje  in kar je z njim
v zvezi, na produkcijo ravno tako kakor na potrošnjo, in na
kulturo nič manj kakor na tehnično civilizacijo. Univerzalnosti
državnih in družbenih ciljev odgovarja univerzalnost
področja  trgovinske politike, njenih nalog in skoraj tudi
sredstev.

č) Težave trcjovinsko-politične prakse.

V kulturno vsaj kolikortoliko razvitih državah vrhovni,
izvengospodarski cilji trgovinske politike seveda niso enotni in
stalni, niso niti enoviti in pogostoma vse prej nego skladni; vse to
pa zategadelj, ker prebivalstvo, kar se tiče njegovih socialnih polo¬
žajev in magistralnih teženj, ni enotno. Socialistični ideal družbe
kaže v čisto drugo smer in dosledno narekuje drugačna trgovinsko-
politična sredstva, kakor prizadevanje, tudi z metodami trgovinske
politike ohraniti v veljavi glavne osnove gospodarskega libera¬
lizma. Katoliški nauk o namenu države in dolžnosti človeka vodi,
ako se izvaja dosledno, k drugačni izbiri pravcev in pripomočkov,
kakor težnje versko indiferentnih političnih imperialistov, in te
ukazujejo nekaj drugega, kakor načela komunistične družbe.
Trgovinska politika menja torej več ali manj, prej ali slej cilje in
sredstva, kakor dobivajo pripadniki ter glasniki enega ali drugega
nazora moč odločevanja v glavnih državnih zadevah in jih skušajo
zares urediti po svojem prepričanju ter po tem, kakor znajo svoje
interese zares tudi spoznati in vešče ustvarjati stanja, ki odgovarjajo
njih interesom. Ta menjavost je, kakor naravno, v čisto demokra-

46

tičnih državah večja, kakor v državah, kjer je vodstvo državne
politike v stalnejših rokah. V državi, ki je urejena ustavno po
načelih parlamentarne demokracije, so vlade običajno vse prej
nego stalne, in zato se tudi kontinuiteta in doslednost politike
radi pretrgata; zavoljo te okolnosti je v takšni državi nestalna tudi
trgovinska politika in včasih baš radi tega ne doseže uspehov, ki
bi jih drugače lahko dosegla. Stalno enotnost ter enovitost trgo¬
vinske politike pa ovira v demokratično-parlamentarnih državah
nadalje še stanovska zainteresiranost onih plasti, ki razpolagajo
vsakokrat kot večine monopolno ali s pretežnim vplivom z zako¬
nodajno oblastjo; če ima n. pr. v vladi agrarni del prebivalstva
odločujočo besedo, je verjetno in skoraj samoumevno, da bo njegov
interes trgovinsko politiko usmeril malo drugače kakor pa zastop¬
niki delavskih slojev ali kapitalistične veleindustrije.

Ako že glede višjih ciljev ni sloge, tako da mora trgovinska
politika skoraj vedno ubirati kompromisna pota in hoditi včasih
po stranskih stezah, je sloge ravno tako malo, kadar mora končno-
veljavno izbirati med konkretnimi sredstvi ali določati, v kakšnem
vrstnem redu jih je uporabljati. Tu se ne uveljavljajo samo razna
načelna naziranja o tem, kam usmeriti razvoj gospodarstva in
politike sploh, temveč še bolj različna mnenja o večji ali manjši
primernosti ter učinkovitosti  posameznih sredstev.
Nasvet, da je treba ubrati srednjo, zlato pot, kadar se na trgo-
vinsko-političnem področju križajo veliki interesi, je poceni, dokaj
težje pa je ob konkretnih razmerah potegniti črto, po kateri ta
srednja pot dejansko vodi; sestaviti n. pr. sistem solidarne carinske
zaščite tako, da pravično upošteva vse interese, ki se vidijo narodno¬
gospodarsko in zasebno-gospodarsko upravičeni, je naloga, ki sc
doslej še ni nikomur posrečila. Baš v trgovinski politiki se kmalu
izkaže, da ni vsakdo politik, četudi jo mora poklicno sprovajati.
Nekomu je dano že po naravi, da napram trgovinsko-političnim
problemom takoj spočetkoma zavzame pravo distanco, konkretne
okolnosti takoj pravilno oceni in si napravi pravilno sodbo in
potem sestavi načrt, ki je izvedljiv; taki ljudje so rojeni politiki in
čim več ima država takih ljudi, tem bolje seveda za njo.

V trgovinsko-politični praksi so razlike med mnenji tem pe¬
strejše, čim več bližjih  ciljev (produkcijskih v raznih panogah
in strokah, prebivalstvenih, valutnih, kreditnih itd.) zahteva sko¬
rajšnje in vzporedne udejstitve, pa so konkretna sredstva posamez¬
nim ciljem v različni meri primerna ali nekatera primerna samo

47

enemu ali nekaj ciljem in drugim škodljiva. Celo glede na eno in
isto dobrino si trgovinsko-politični interesi po raznih stopnjah
produkcije in raznih proizvajalnih oblikah lahko zelo nasprotujejo.

Nadalje sporazum ne zadeva na ovire samo zato, ker ni pri
vseh prizadetih ali odločujočih mera političnega smisla, gospo¬
darske preudarnosti, strokovne sposobnosti in lastnega vpogleda v
zveznosti domačega gospodarstva z gospodarstvi drugih držav čisto
enaka, ampak tudi iz narave sredstev samih  izvira
obilo težav. Ista sredstva vodijo lahko v raznih primerih, ako niso
vse okoliščine povsem enake, k zelo neenakim učinkom. Ponavadi
se vlade zatečejo k trgovinsko-političnim ukrepom tedaj, ko je že
kriza v deželi. Toda o vzrokih krize je pogostoma težko dobiti
pravo spoznanje, zlasti ako se razteza hkrati na več strok ali celo
na več gospodarskih področij; vsakdo jih vidi rad drugod in v
drugačnih vzročnih zvezah in zna za svoje mnenje navesti razloge,
ki se zde utemeljeni. Ni zmiraj lahko zadeti, ali pohajajo kvarni
gospodarski pojavi iz strukturnih sprememb gospodarstva, ali
morda iz konjunkturnih valovanj ali iz tehnične preorganizacije
ali iz singularnih vplivov, ki pridejo iz tujine, ali pa so morda na
krizi kot vzroki udeleženi vsi imenovani ali drugačni činitelji in v
kateri izmeri; za sedanjo agrarno krizo in za brezposelnost so našli
strokovnjaki več kakor sto vzrokov, kar sporazumnemu odprav¬
ljanju vzrokov gotovo ni v prid. Mnogokrat se vidi vse polno
vzrokov, vzrokov vzrok pa ostane zakrit. Od pravilne presoje
zavisi pravilnost pri izberi sredstev. Če pa že presoja ni pravilna,
se izberejo lahko napačna sredstva, ki krizo le še poostrijo. Ker je
zamotane niti gospodarskih razvojnih nagibnosti težko pregledati,
ni tako lahko spoznati, katera sredstva so ob danih okoliščinah
najbolj primerna. Osnovni pogoj je seveda, da vsaj cilje dobro
poznamo.

Naj pa se tudi sredstvo še tako pravilno in skrbno izbere,
razmere, ob katerih je bila izbira pravilna, se lahko neopaženo in
kmalu izpremenijo, tako da krene učinkovanje sredstva v po¬
stranske smeri. Nov položaj, ki so ga ustvarila uporabljena sredstva
in ki ga nikdo ni slutil in še manj pričakoval, ustvarja nove
težkoče in zahteva izbiro novih sredstev, katerih uporaba rodi
poleg pričakovanih lahko zopet nepričakovane učinke in položaje.
V političnem udejstvovanju poznamo le izhodno točko, ne vemo
pa, kje se ustavimo. Smeri, ki jih ubira trgovinska politika pod
vplivom te heteronomije smotrov in sredstev, so torej že po svoji

48

naravi zelo vijugaste; to pa daje po dani človeški naravi sto novih
povodov za nesporazumljenja.

V omenjenih tehničnih težavah in v razlikah med osnovnimi
nazori o ciljih tiči vzrok, zakaj so baš v trgovinski politiki, v
znanstveni nič manj kakor v praktični, mnenja stalno tako deljena.
Ker so vrhovni cilji raznorodni in ker se nahajajo izven gospo¬
darskih področij in si vrhutega med seboj hudo nasprotujejo, se
argumenti, vzeti iz njih, ne morejo križati v svetu pozemskih
realnosti, temveč šele v neskončnosti, t. j. v načelnih stvareh
trgovinske politike ne prepričaš s samo logiko lahko koga o stro¬
kovni pravilnosti lastnega mnenja. Kadar gre za življenske interese
posameznika, narodov in države, objektivnost že iz omenjenih
razlogov ni prav mogoča, če bi tudi že specialna narava trgovinske
politike in njenih sredstev sama po sebi ne ustvarjala tisoč raznih
»vidikov«, teh neizčrpljivih izvorov nesporazumljenj. Hoteti
enotnost nazorov o predmetu, ki je istoveten z važnim delom
narodno-kolektivnega življenja, je torej, kakor izgleda, utopična
želja.

49

TRETJE POGLAVJE.

Metodična načela trgovinske politike.

(Trgovinsko-politični sistemi.)

A) Sistem svobodne trgovine.

1. Osnovna misel.

Osnovna misel sistema svobodne trgovine se glasi: gospo¬
darstvo, zlasti pa proizvodnja, razvije svoje najboljše moči in
prinese največ koristi, ako ga država ne ovira ter mu pusti popolno
svobodo. Država naj ovira tudi mednarodno menjavo gospodarskih
dobrin le tedaj in tam, kjer zahtevajo tako zdravstveni, nravni,
valutami, politični ter podobni zelo upoštevni oziri, nikakor pa
zato, da bi kakšna proizvajalna panoga ali stroka dosegla v tu-
zemstvu ugodnejše pogoje, zlasti višje cene, nego bi jih dosegla brez
vmešavanja državne oblasti. Da prikaže svojo edinstveno upravi¬
čenost podrobneje in bolj prepričevalno, obeta ta teorija praksi
vrsto ugodnih posledic.

2. Mednarodna delitev dela.

Vse vrste izdelkov in pridelkov, pravijo zagovorniki svobodne
trgovine, se ne morejo pridobivati v vsaki državi ob enako ugodnih
pogojih, mnoge sploh ne; kar se v eni državi zaradi naravnih in
kulturnih prednosti (n. pr. strokovne usposobljenosti, boljše tehni¬
čne in komercialne organizacije, politične moči i. pod.) prideluje
ceneje, se pridobiva dražje v drugi, ki nima tako ugodnih pogojev,
zato pa ima druga država za pridobivanje drugačnih tvarnih dobrin
naravne in druge prednosti, ki jih nima prva država.

Ker je pa gospodarno, kupovati, kjer so cene najnižje, in pro¬
dajati, kjer so najvišje, donaša vsaki državi največ koristi, ako se
omeji na tako proizvodnjo, za katero ima najboljše in zato naj-

4

50

cenejše pogoje, proizvodnjo drugih vrst blaga pa prepusti zanje
bolj pripravnim državam. Podobno kakor je v notranjosti države
proizvodnja porazdeljena med posamezne poklice, se poraz¬
deli ob svobodni trgovini produktivno delo
samo od sebe med posamezne države in na¬
rode ^motreno  tako, kakor nahajajo posamezne panoge
proizvodnje pri njih najbolj ugodne pogoje; čisto brez njih ni
nobena država. V specializirani proizvodnji doseže vsaka država
najvišjo produktivnost, za pridobitev enote blaga se troši v njej
najmanj kapitala in dela. Iztržek, ki se dobi v inozemstvu za pro¬
dano odvišno blago, v čegar produkciji se država specializira, je
relativno najboljši, zanj se kupi v tujini največ takega blaga, ki se
v državi ne izdeluje, ozir. se ga izdeluje premalo. Namen medna¬
rodne trgovine sta vendar uvoz in potrošnja, prizadevanje, da bi
bila prebivalstvu čim večja količina dobrin na razpolago, in da se
dane potrebe čim popolneje zadovolje; izvoz je le cena, s katero se
uvožene potrebščine plačajo.

Sklicujoč se na zakon o komparativnih troških skušajo propo-
vedniki svobodne trgovine torej dokazati, da se porazdeli ob
svobodnem mednarodnem prometu produkcija med narode sama
od sebe tako, da priteka iz te razdelitve vsem narodom največji
dobiček, ki se more ob danem stanju produkcijske tehnike in
ostalih činiteljev sploh doseči. Takšna mednarodna delitev pro¬
dukcijskega dela je, kakor pravijo, naravna,  in zategadelj bi
pomenjalo ravnati proti naravi, če bi stavili ovire mednarodni
izmeni gospodarskih dobrin. Delitev dela je izvedljiva samo ob
svobodnih stikih med narodnimi gospodarstvi; drugače ni mogoče,
da pridobi vsaka država največ koristi od svoje produkcije in da
ustvari ono najvišjo stopnjo blagostanja, ki je zanjo dosegljiva. Le
s pomočjo svobodne mednarodne trgovine nastane najugodnejše
razmerje med potrebami in sredstvi v vsaki državi, se ustvari
podlaga obče blaginje.

Glasniki svobodne trgovine izvajajo iz načel svojega nauka
tudi podrobnejše izsledke ter ponazorujejo občo blaginjo, katero
obeta svobodna trgovina, s temi-le glavnimi pridobitvami:

3. Učinki svobodne trgovine.

a) Ako pustimo mednarodni trgovini neovirano pot, se morajo
v posameznih državah opustiti manj ugodne in se goje le najbolj

51

ugodne panoge in stroke, t. j. tiste, v katerih je produktivnost
relativno najvišja in za katerih izdelke se dobi na mednarodnem
tr gu z izmeno največja količina drugih dobrin. Takim panogam
pritekajo razpoložljivi kapitali in domače delavstvo se v njih za¬
posli najbolj racionalno in z najbolj ugodnim zaslužkom. Z eno
besedo: svobodna trgovina budi in dviga domače pro¬
duktivne moči.

b) Svobodna mednarodna tekma vzbuja ter razvija v prebi¬
valstvu najboljše sposobnosti,  ker ga sili k specializaciji,
v z  g a j a duha gospodarske iniciativnosti in izkorišča dane zmož¬
nosti v optimalni izmeri. Da ostanejo konkurence zmožni, se
morajo produkcijski obrti glede organizacije in tehnične opreme
neprestano prilagajati menjajočim se zahtevam. Skrb za ohrano
ndjemališč pa vodi tudi h koristnim izumom, k smotrnejši racio¬
nalizaciji in k cenejšim, izdatnejšim delovnim metodam. Zategadelj
je svobodna trgovina obenem najučinkovitejša pospeševalka teh¬
ničnega napredka.

c) S pravkar omenjenimi učinki je zvezana kot nadaljnji učinek
splošna pocenitev vseh važnih potrebščin. Vsaktera vrsta blaga se
pocenjuje v tej smeri, kakor narašča količina njene produkcije.
Mednarodna delitev dela skrbi pa za to, da se produkcija sleherne
vrste blaga čim najbolj specializira in osredotoči v državah, ki
imajo najbolj ugodne pogoje, t. j. najnižje produkcijske troške.
Zavoljo tega padajo cene vsem vrstam blaga, predvsem predmetom
dnevne potrošnje. To pa pomeni zviševanje kupne moči,
naraščanje realne vrednosti dohodkov.  Zlasti
delavskim in kmečkim  slojem nudi mednarodna delitev
dela še največ možnosti, nabaviti si predmete, za katere bi jim
sicer ne preostajalo sredstev, t. j. izboljšati svojo življensko mero.
Delovni zaslužek pa zraste tudi n o m i n e 1 n o , ker se morejo
ob zvišani produktivnosti isti količini dela priznati višji zaslužki.
Če torej mednarodni trgovini ne stavimo umetnih pregrad, se še
najprej dvigne obča življenska mera v državi, poraste obče blago¬
stanje in se še najhitreje približamo idealu socialne pra¬
vičnosti.

č) Ojačena kupna moč domačega prebivalstva pa daje od
svoje strani industrijam novega razmaha in ustvarja nove možnosti,
da se še bolj razširijo in izdelujejo še večje količine blaga. Množična
produkcija s svoje strani zopet pocenjuje blago in o t v a r j a
vedno nova odjemališča ter stare poglablja.

4 *

52

Vse to dovoljuje, da se specializacija izpopolni skrbneje in da se
doseže z dovršenejšo opremo ter zboljšanimi metodami še povolj-
nejša rentabiliteta. Na ta način približuje svobodna trgovina interese
delodajalcev interesom delojemalcev in gradi socialnemu
miru  najbolj solidno podlago.

d) Ker raste ob takih okoliščinah delitev dela mednarodno
zmiraj bolj v širino in se tudi v posameznih panogah čim dalje
bolj specializirano porazdeljuje, fungira obenem kot činitelj, ki
izločuje produkcijske krize  in jih omiljuje. Specia¬
lizirana proizvodnja, ki ni navezana na domačo potrošnjo, temveč
najde na širokih svetovnih tržiščih vedno dosti povpraševanja,
občuti vplive krajevnih kriznih valovanj, ki nastanejo vsled slabih
žetev, elementarnih nezgod, prenasičenosti domačega trga, kreditnih
motnjav itd., samo bolj rahlo, ker druga odjemališča istočasno vsa
ne oslabe in se razne krajevne ter časovne ugodnosti in neugod¬
nosti med seboj izravnajo. Čim bolj so odjemališča prostrana in
čim številneje so poraztresena po kulturnem svetu, tem enako¬
mernejša ostaneta odjem ter produkcija. Podjetnikom se torej ni
toliko bati zastoja, delavcev pa ne tarejo skrbi, da jim kriza vzame
možnost zaslužka in prehrane. Pomen te okolnosti raste vzpo¬
redno z naraščanjem deleža delavskega zaslužka na celokupnem
narodovem dohodku.

e) Dočim prinaša umetno pospeševanje proizvodnje državi
včasih sicer takojšnje, pa zmiraj le prehodne koristi in še te le
relativno maloštevilnim poedincem, ki bogate na račun širokih
socialnih plasti, dviga svobodna mednarodna trgovina blagostanje
vsake  države, ki jo izvaja, postopno, nepretrgoma, trajno,
ter ne obogačuje le posameznih socialnih slojev in posameznih
narodov, temveč vse v tej meri, kakor znajo dalekovidno in
vztrajno izkoriščati svoje najboljše produktivne moči. Narodi
čutijo, kako so njih interesi po mehanizmu delitve dela vezani
drug na drugega, in se izogibajo vsemu, kar preti, da zanese v njih
gospodarske stike motnjave. Njihova miselnost se nagiba torej
načeloma k miroljubnosti in se odvrača od nasilnega reševanja
mednarodnih sporov. Svobodna trgovina ustvarja torej paci¬
fistično  razpoloženje med narodi in stavi vojnam ovire, dočim
povzroča zaščita zavist, vzbuja imperialistične težnje ter vede prej
ali slej k vojnim spopadom.

53

4. Kritimi ugovori.

Proti navedenim trditvam in razlogom teorije o svobodni
trgovini ugovarjajo njeni kritiki in nasprotniki v glavnem tako-le:

a) Svobodna trgovina je dete gospodarskega liberalizma in
temelji ž njim na pogrešnem socialno-filozofskem načelu, po kate¬
rem vodi egoistično zasledovanje zgolj lastnih materialnih koristi
k vseobči harmoniji in splošni blaginji ne le vseh prebivalcev v
državi, temveč tudi vseh narodov. To načelo, ki je samo po sebi
že dosti čudno, izvira iz nič manj čudno zasnovanega, povsem
negativnega načela o avtonomiji posameznika. Obe načeli sta bili
zamišljeni že izza pričetka le kot ideala, kot bojni klic proti utes-
njevalni politiki avtokratičnega merkantilizma, in sta izpolnili
svojo historično nalogo. Ricardova teorija o komparativnih troških
in mednarodni delitvi dela se je porodila iz stremljenja po odpravi
merkantilističnega jerobstva; njen namen je bil, dati temu strem¬
ljenju teoretsko in filozofsko podlago in prikazati blagodati go¬
spodarske svobode. Ker pa so predpostave Ricardovega nauka le
deloma resnične, ne drže tudi izvajanja iz njega. Dokazi te
teorije vodijo v iracionalni svet živi jenski h
in svetovnih nazorov.

b) Osnovno filozofsko načelo, na katerem sloni nauk o trgo¬
vinski svobodi, je destruktivne narave. Ako bi hoteli po njem
ravnati dosledno, bi gospodarstvo kmalu zagazilo v čisto anarhično
stanje. Ni res, da je lastni interes gibalo prav vsega gospodarjenja,
nasprotno, človek ureja svoje gospodarsko prizadevanje po dokaj
različnih nagibih,  po egoističnih in altruističnih, etičnih,
političnih, kulturnih, socialnih i. t. d., t. j. po racionalnih i n
iracionalnih. Drugače bi se vendar ne moglo razumeti, zakaj
žrtvujejo narodi tako mnoge milijarde za nematerielne dobrine,
ki dozore za uživanje morda šele v dalnji bodočnosti, in se od¬
rečejo marsikateri ugodnosti in bogastvu, ki bi jih takoj lahko
užili.

c) Teorija o svobodni trgovini ima v vidu samo čim večje
količine tvarnih dobrin, materialno bogastvo. Uprav zato zahteva
svobodno konkurenco v mednarodnih stikih. Ako tudi priznamo,
da je njeno utemeljevanje logično brezhibno, hasni kaj malo, kajti
v narodovem življenju ne gre zmiraj v prvi vrsti za večje mate¬
rialno  blagostanje, temveč za razmerje med celo¬
kupno škodo in celokupno koristjo; ti dve pa

54

nista le gospodarske narave, temveč obstojita tudi iz važnih izven-
gospodarskih prvin. Tudi presojajo teoretiki gospodarskega libe¬
ralizma narodno gospodarstvo vse preveč kvantitativno, suma-
rično in po nalikovanju z gospodarstvom posameznika. Ta stremi
navadno v prvi vrsti seveda za čim večjim materialnim bogastvom,
za narod pa je važnejše, da je bogastvo med njegove člane po¬
razdeljeno čim najbolj ugodno,  čeprav je morda
v celoti manjše.

č) Vnanji logičnosti te teorije premalo odgovarja praktična
primernost, ker vsesplošno predpostavlja ljudi in razmere, ki jih
v realnosti ni. Zlasti njen zakon o komparativnih troških pred¬
postavlja celo vrsto takih nerealnih razmer. Dejanska veljavnost
tega zakona, ki je v individualnem gospodarjenju, ki se vrši v
mejah države, vsakodnevna samoumevnost, se v mednarodnih
stikih zaradi obilnih drugih smeri in teženj, ki se križajo, prikaže
samo kot redka izjema. Mednarodna delitev dela, ki že poj¬
movno predpostavlja  tudi kooperacijo,  bi morda
res prinesla ogromne koristi, če bi se mogel kapital in delovne
moči v vseh smereh svobodno gibati. Toda v resnici sta kljub
moderni mobilnosti delo in kapital vezana na izvestno ozemlje,
njiju gibanje zavisi od pravnega reda, njuno stanje tvori člen v
dolgodobnem razvoju, iz katerega ju brez škode ni mogoče iz¬
trgati. Mednarodna delitev dela, po kateri se tudi slabejši narodi
omeje na relativno najugodnejše stroke produkcije, torej nikakor
ne garantira,  da se zaposlijo v tuzemstvu vsaj kapitali, ki
so na razpolago, in razpoložljive delovne moči, tem manj pa more
zasigurati šibkejšemu narodu nadaljni razvoj. Šibkejši narodi, ki
jim njih ozemlja priroda ni bogato obdarovala z zakladi ali jim
ni namenila geopolitično ugodno lego, bi ob poostreni konkurenci
sploh ne mogli upati, da kedaj optimalno razvijejo svoje sposob¬
nosti. Pač pa se lahko zgodi, da je treba zavoljo načela svobodne
trgovine glavno in morda celo edino domačo produkcijo omejiti,
s čimer se zmanjša narodov dohodek in zdrkne življenska mera
navzdol.

Nadalje izvestno stanje v mednarodni delitvi dela ne more
biti nič stalnega;  zavoljo izprememb v tehničnih in potrošnih
razmerah se strokam, ki so bile v tej ali oni državi doslej zane¬
marjene, odpre lahko naenkrat lepša bodočnost; v tem primeru
pa so zopet oni narodi na boljšem, ki so kljub »delitvi dela«
pravočasno poskrbeli, da se v manj rentabilnih panogah in strokah

55

izvežbajo delovne moči in izvrše zadostne investicije. Ako že
zategadelj ne kaže, da se narodnemu gospodarstvu zapro drugačne
razvojne smeri radi izključnega pospeševanja par strok, ki so tre¬
nutno bolj rentabilne, to še posebej ni previdno, kadar je računati
z vsemi nevarnostmi monokulture,  ob kateri zavisi višina
narodovega dohodka preveč od nepreračunljivih prirodnih čini-
teljev. Če je n. pr. država še čisto agrarna, njeno gospodarstvo ob
mednarodni delitvi dela nekaj časa lahko dobro uspeva, toda čim
se jame močneje uveljavljati zakon o pojemajočem donosu, nastane
potreba, onemu delu kmečkega prebivalstva, ki ne more več najti
obstanka v poljedelstvu, preskrbeti zaposlitev v industriji, ako naj
ne zapade bedi ali se trumoma ne izseli. Nasprotno pa je tudi in¬
dustrijskemu prebivalstvu varovati možnost povratka h grudi za
čas, ko nastopijo v industriji trajnejše krize.

Takšnim razlogom je že zato težko oporekati, ker teorija o
svobodni trgovini niti sama ni dosledna. Že njeni klasični zagovor¬
niki dopuščajo vse polno dalekosežnih izjem in zahtevajo, da se
ob posebnih okoliščinah zaščitijo s carino cele panoge. Popolnoma
svobodne trgovine itak še ni bilo nikjer; dejanski torej ne
gre za izbiro  med svobodno trgovino in zaščitno politiko,
temveč le za vsakokratno izmero zaščite.

d) Kakor kaže napredovanje svetovnega gospodarstva, razvoj
ni usmerjen k delitvi dela, temveč gre bolj za porazdelitev pro¬
izvajalnih stanišč, nabavišč in odjemališč. Produkcija mnogih vrst
dobrin je namreč stalno vezana  na izvestna ozemlja (bom¬
baž, riž, svila, tobak, petrolej, kolonijalno blago, rudnine i. t. d.),
produkcija drugih je deloma stalno vezana na krajevno omejene
okolnosti, n. pr. na izredne prevozne ugodnosti, specialne spret¬
nosti, posebno visoke glavnice, politične okoliščine i. t. d., glede
njih pridelave ter predelave je konkurenca za mnoge države vna¬
prej kakor izključena, tako da na izpremembo delitve dela ni
misliti. O proizvaji dobrin pa, katere so vezane le rela¬
tivno in začasno  na izvestna ozemlja ali sploh ne, odločajo
bolj kakor naravne, razne kulturne in tehnične prednosti (stro¬
kovna izobrazba, tradicionalna privajenost, delovna izdatnost, iz¬
najdljivost, trgovska organizacija i. pod.). Te ugodnosti se pa dado
ustvariti in izpopolhiti do višje dovršenosti,  nego je že
dosežena v drugih državah. Država, ki se je v smislu nauka o svo¬
bodni trgovini specializirala že na nekatere stroke, pozneje ne
more več preiti ali preide le z velikimi žrtvami k strokam, katerih

56

specializacija obeta tako državi kakor vsemu svetu že najboljšo
donosnost. Kriterij, po katerem naj se delo mednarodno deli,
torej premalo upošteva mnogoličnost produkcijskih pogojev in
njih izpremenljivosti. Ni ne jasen in ne stalen, in je zato malo
poraben.

e) Specialne ugodne posledice, s katerimi skuša ta teorija ute¬
meljiti svojo praktično upravičenost in edinstvenost, torej niso
nikakor sigurne. Že sama gospodarska zgodovina dokazuje, da
dviga zaščitni sistem ob okoliščinah produktivne moči najmanj
ravno tako, kakor svobodna trgovina. Tehnični napredek se v
zadnjih časih boljše razvija v visoko zaščitenih državah (v Ame¬
riški Uniji, Nemčiji, Franciji, Italiji, Češkoslovaški i. dr.), medtem
ko povzroča baš v klasični državi svobodne trgovine, v Angliji,
tehnična zaostalost industrijske in rudarske proizvodnje težke
skrbi.

f) Če bi se pa tudi zares povsod uveljavilo načelo svobodne
trgovine in če bi se mogli produkcijski činitelji popolnoma svo¬
bodno gibati, še zmiraj ni sigurno, da bi človeštvo s tem kaj
pridobilo. Prej še narobe. Široke pokrajine, kjer cvete zdaj visoka
kultura, bi kmalu postale pustinje, druge pa bi bile preobljudene
ter bi trpele na vseh hibah in šibah, ki so združene s preobljude-
nostjo.

g) Ogromne borbe med podjetniki in delavci, ki baš v Angliji
zmiraj zopet izbruhnejo, ne dokazujejo, da socialno-poli-
tični razlog  te teorije trdno drži. Kar pa zadeva interese
potrošnikov,  jim tudi v klasični državi svobodne trgovine
praksa ne nudi niti del onih ugodnosti, ki jih obeta teorija. Ravno
tam, kjer se načelo gospodarske svobode razvije dosledno, potroš¬
nikovi interesi pogostoma ne najdejo dosti uvaževanja.

Ker je gospodarsko udejstvovanje svobodno, se produkcije
kmalu polaste interesne združbe vseh vrst (karteli, trusti i. dr.)
in izkoriščajoč svoj monopolni ali prednostni položaj, ki ga ustva¬
rijo, drže cene tako visoko, kolikor dopušča njih interes na naj¬
višji rentabilnosti, ki se more doseči. Tudi če bi n. pr. naša država
ukinila vse uvozne carine, bi prebivalstvo od tega ne imelo po¬
sebnih koristi. Ker je produkcija važnih surovin in izdelkov ter
trgovanje ž njimi monopolizirano v rokah nekaterih velikih
združb, bi cene znatno ne popustile, kajti monopolistična produk¬
cija in trgovina zahtevata povsod najvišje cene, ki jih je z ozirom
na hoteno rentabilnost in kupno moč potrošnje mogoče doseči.

57

Ako preti prevelika produkcija s padanjem cen, se obseg produk¬
cije, ako ne gre že za poljedelstvo, vsak čas lahko omeji in kontin-
gentira.

h) Kakor je že v naravi stvari in kakor prikazujeta to tudi
Ricardo in Mili, pomore svobodna trgovina najbolj takim drža¬
vam, ki se po njihovih izdelkih veliko povprašuje. Nesorazmerno
bolj koristi politično in gospodarsko močnim državam in pa takim,
ki imajo v prometnem pogledu izjemno ugodno lego, majhnim in
šibkim pa preti, da jim izbije edina sredstva iz rok, s katerimi si
morejo svoj po naravi neugoden položaj vsaj pogodbenim potom
izboljšati.

Trditev, da ustvarja svobodna trgovina miroljubno razpolo¬
ženje med narodi, ni tako nesporna. Politično prijateljstvo je lahko
trajnejše, ako ga ne motijo nasprotujoči gospodarski interesi, go¬
spodarski konkurenti pa v sporih radi sežejo po političnih, vojnih
sredstvih. Ker sta politika in gospodarstvo že po svoji notranji
težnji ekspanzivni in imperialistični, je vseeno bolje, da se postavijo
konkurenci pregrade. Ideja svobodne trgovine niti v kratki dobi
svojega slavja (1850 — 1880) ni mogla preprečiti štirih velikih
vojn (prusko-avstrijske, avstrijsko-italijanske, nemško-francoske in
rusko-turške). Ravno tako zaznamuje baš ta doba prav občutne
gospodarske krize.

i) Vprašanje svobodne trgovine danes v načelu ni prav nič
aktualno. Nauk o svobodni trgovini je pač odgovarjal liberalistični
miselnosti v začetku in sredi preteklega stoletja. Ustrezal je težnjam
obogatujočega se meščanstva, ki je zahtevalo svobodno pot svo¬
jemu pridobitnemu stremljenju in ki je hotelo, prosto vseh spon
in zaprek, videti v državi le policijskega stražnika, ki naj varuje
pridobljeno državljanovo bogastvo. Svobodna trgovina ustreza
kozmopolitični orientiranosti svojega časa, ki je hotela, naj bo ves
svet le eno samo gospodarsko ozemlje, na katerem morejo tisti, ki
so močni, uveljavljati svojo ekspanzivno voljo po ovladovanju go¬
spodarskih moči (gospodarski univerzalizem). — Današnji časi so
čisto drugačni. Gospodarstvo sedaj stremljivo hiti, da se veže v
najrazličnejših organizacijah; noče ustvariti svobodno konkurenco,
temveč načrtno kooperacijo  gospodarskih moči; v si¬
stemu socialne solidarnosti  pa za prosto voljo posa¬
meznika in za svobodno trgovino ni več prostora.

Skratka: svobodna trgovina je samo idealen načrt za idealne
ljudi in idealne razmere.

58

B) Zaščitni sistem.

1. Zapletenost argumentacije.

Dočim je osnovna misel svobodne trgovine preprosto začrtana
in kažejo tudi njeni razlogi na prvi pogled precej zapeljiv in jasen
obraz, črpa zaščitni sistem svoje dokaj bolj zapletene razloge iz
dosti različnih preudarkov. To in pa še okolnost, da prevladuje
v dosedanji zgodovini zaščitni sistem kot pravilo, dočim je svo¬
bodna trgovina redka izjema, vzbuja domnevo, da ta sistem bolj
uvažuje mnogoličnost gospodarskih realnosti.

Mnogovrstni gospodarski razlogi, na katere se sklicuje zaščitna
politika, temelje na enem iz dveh splošnih preudarkov: po enem
je načeloma  zaščititi vso tuzemsko produkcijo, po drugem
pa se priporoča, izbirati  med panogami in strokami. Praktična
politika daje danes prvemu preudarku prednost.

2. Načelna zaščita celokupne domače produkcije .

a) Oni razlog za načelno zaščito celokupne domače produk¬
cije, ki slovi v novejšem času pod imenom »solidarnosti za¬
ščitnih intereso  v«, izhaja iz merkantilistične dobe, v kateri
so absolutni vladarji na vso moč pospeševali in krepko ščitili gospo¬
darstvo bolj le zato, ker so videli v njem vir obilnejših davčnih
dohodkov in posredno politične državne moči. Naj si prihaja
konkurenca, — tako pravijo —, iz katerekoli tuje strani, čim
preti radi nje neposredno ali posredno kakšni tuzemski panogi ali
stroki nevarnost ali vsaj škoda, jo je, enostavno ker je domača,
pred konkurenčnim uvozom zaščititi. Izmera zaščite se ravnaj po
večji ali manjši nepogrešnosti blaga, uvoz luksusnih predmetov
naj se pa z visokimi carinami omeji na minimum ali enostavno
prepove; uvoz industrijskih surovin in pomožnih snovi, ako teh ni
v državi, je lahko prost in se naj olajšuje.

V novejšem času nahaja načelna obča zaščita svoje opravičilo
tudi v načelu pravičnosti:  ako se že kakšna panoga ali
stroka zaščiti, naj zaradi zveze med troški in cenami druge panoge
in stroke ne pridejo v škodo. Če n. pr. žitne carine vsled zvišanja
mezd podraže industriji proizvajalne izdatke, je treba z uvedbo
industrijskih carin to škodo izravnati; seveda tudi narobe.

Temu razlogu je stvarno soroden razlog o medseboj-

59

ni tehnični in komercialni zavisnosti vseh strok
obrtnosti; skoraj vsaka stroka ustvarja, čim se v državi količkaj
razvije, eksistenčne pogoje drugi in tretji stroki in te zopet drugim;
to že enostavno zato, ker se stanišča industrij primikajo bližje
drugo k drugemu in se nahajajo na področju enega in istega prav¬
nega reda. Na ta način napreduje gospodarski razvoj države vse
hitreje, nego če je v državi samo nekaj, četudi močnih specializi¬
ranih strok.

b) Načelna splošna zaščita se sklicuje dandanes tudi na razlog
o prvenstvu tuzemskih odjemališč.  Kakor naj bo
tudi priporočljivo, da se pospešuje izvoz, zavisita vendar, tako se
pravi, obstanek in razvoj domače produkcije v prvi vrsti od
notranjega trga. Ta kupi ponavadi pretežni del proizvodov tuzem¬
skih podjetij, je bližji, zanesljivejši in preglednejši. Mlada podjetja,
ki morajo, zlasti ako so investirani kapitali veliki, prebroditi naj¬
prej težave začetnih let, se še najlažje razmahnejo, ako se morejo
zanesti na kupno moč domačega trga. Starejšim podjetjem je za-
sigurati domače tržno zaledje, da lahko z manjšim rizikom raz¬
širijo svoje obrate. Če se tuzemski proizvodnji odpro in širijo tudi
inozemska odjemališča, ta vendar niso nikdar sigurna in je treba
za njihovo ohranitev z vedno novimi koncesijami prinašati žrtve.
Domači trg pa država lahko kontrolira, neguje in ureja po vsako¬
kratnih potrebah. Zlasti kupna moč poljedelskega prebivalstva
vzdržuje industrijske obrate v teku, močno domače industrijsko
delavstvo pa je najboljši odjemalec kmečkih pridelkov. Zategadelj
mora država z načelno sprovedeno zaščito trajno  zavarovati
tuzemski produkciji veliko sprejemljivost domačih odjemališč.

3. Zaščita posameznih produkcijskih panog in strok,
a) Vzgojna zaščita.

Kriteriji, po katerih določa ideja vzgojne zaščite obseg, stopnjo
in dobo zaščite, izhajajo iz razvojnega stanja, ki ga je doseglo
gospodarstvo konkretne države ali njene posamezne proizvajalne
panoge. V isti dobi, v kateri se nahajajo izvestne posamezne panoge
in stroke v nekateri državi že na višku razvitka, zbirajo v drugi
državi šele začetne moči, v tretjih pa navzlic temu, da so dani
nekateri pogoji, ne pride niti do začetnih poskusov. Ako pustimo,
da poteka razvoj po svoji lastni nagibnosti, oziroma se zaradi ovir
vzdržuje zastoj, se v tuzemstvu še ne razvite industrije iz lastnih

60

moči ne povzpno; premočno jih s konkurenco tolčejo istovrstna
pa močna industrijska podjetja, katera so imela čas, da so se že
prej in morda ravno s pomočjo daljedobne zaščite tehnično in
komercialno organizirale in finančno okrepile.

In vendar si mora država — tako izvajata Al. Hamilton
(1757—1804) in Fr. List  (1789—1846), — v svojem najlastnejšem
interesu prizadevati, kako bi na svojem ozemlju vzbudila in koli¬
kor mogoče mnogovrstno razvila vse napredka zmožne pro¬
duktivne moči. K tem ne štejemo samo naravne zaklade, delovne
sposobnosti, tehnične naprave, prometne ugodnosti in druge go¬
spodarske možnosti, temveč posredno tudi duhovne vrline prebi¬
valstva, politične institucije, dobro upravo, skratka vse, česar je
treba narodu, da si pridobi močno nezavisnost v gospodarskem
oziru. Če ustvari država še nerazvitim in zanemarjenim industri¬
jam z zaščitnimi pregrajami v tuzemstvu pred inozemsko konku¬
renco varno zavetje, tedaj se jim prično posvečati kapitali in
delovne moči v obilnejši meri. Industrije jamejo množiti in raz¬
širjati svoje obrate, lažje premagajo rizike ustanovnih let, se teh¬
nično in komercialno izpopolnijo in ustvarijo polagoma proizvodnji
tako solidno podstavo, da morejo in morajo zaradi notranje kon¬
kurence pocenjevati svoje izdelke. Končno pride čas, ko se spuste
v tekmo na inozemskih tržiščih in ko se morejo tujim industrijam
postaviti kot konkurenčno enakovredne ob bok. Tedaj postane
seveda zaščita odvišna in lahko odpade. Končni cilj vzgojne zaščite
je svobodna trgovina.

Iz tega razloga odobravata vzgojno zaščito celo dva tako
vneta zagovornika svobodne trgovine kakor sta J. St. Mili  in
J. B. S a y. Vendar pa velja po njih mnenju upravičenost vzgojne
zaščite samo za panoge in stroke, katere imajo po vsem izgledu
bodočnost in ki ob časovno omejeni državni zaščiti zares lahko
razvijejo konkurenčne sposobnosti. List  je prikladnost te vrste
zaščite omejeval celo le na malo število močnejših držav. Ta misel¬
nost je ostala in v njenem duhu je, ako starejše industrijske države
danes mlajšim odrekajo sposobnost, da se z zaščito industrijsko
povzdignejo.

V dobi, ko je List  razvijal svoj nauk, je uživala poljedelska
produkcija še naravno zaščito, izvirajočo iz dragih in težavnih pre¬
vozov, za katere relativno ceneni in voluminozni kmetijski pri¬
delki niso bili prikladni. Zategadelj List, kakor tudi Ricardo, kme¬
tijstvu načeloma ne priznava pravice do vzgojne zaščite; ne pri-

61

znava je pa tudi zato ne, ker po njegovem mnenju poljedelstva ni
treba šele vzbujati k življenju in ker ima posredno od industrijske
zaščite itak mnogo koristi. Tudi bi zaščita poljedelstvu ne mogla
pomagati, ker podlega zakonu o pojemajočem donosu. Šele kriza,
ki je jela v sedemdesetih letih pritiskati na evropsko kmetijsko
produkcijo, je teorijo dopolnila, tako da jo smatra zaščitne obra¬
ne vredno in nadaljne vzgoje sposobno, zlasti ako gre za takšne
njene stroke, ki so spopolnitve sposobne in so je zaradi izvoza tudi
potrebne (mlekarstvo, sirarstvo, hmeljarstvo, vinogradništvo, vrt¬
narstvo, sadjarstvo i. t. d.).

b) Izravnalna zaščita.

Njen namen je, izravnati nekatere razlike med proizvajalnimi
pogoji inozemske in tuzemske produkcije. To je razlog, s katerim
utemeljuje svobodna trgovina baš nasprotne zahteve. Te razlike
so kajpak tako mnogoštevilne, da bi se ves promet z inozemstvom
udušil, ako jih z zaščito upoštevamo vse.

Zaščitna izravnava se zahteva in uvaja predvsem za panoge,
katerih blago je v notranjosti države obremenjeno s posebno
davščino,  osobito s trošarino.  Da tuja produkcija vsled
manjše obremenitve domači ne zožuje tuzemskih odjemališč, se po¬
bira od njega blaga ob uvozu ta davščina lahko tudi v obliki
carine. Tu gre pa le za poseben način pobiranja davkov oziroma
preložitev pobiranja na mejo. Zategadelj tega postopka ni šteti k
sredstvom zaščite v ožjem smislu besede.

Izravnavna zaščita se zagovarja pogostoma tudi iz razloga
celokupne davčne obremenitve,  če je, oziroma če se
smatra, da je v tuzemstvu višja, nego v tekmujočih državah. V
novejšem času se navaja v prvi vrsti prometni davek, čigar ne¬
enaka višina in razni načini pobiranja morejo povzročiti neenakost
v konkurenčnih pogojih.

Kot razlog za uvedbo zaščitne izravnave se smatra večkrat tudi
neenaka višina delavskih mezd.  Vendar pa se uporablja
opozarjanje na visoke mezde zmiraj bolj kot pomožno propagand¬
no sredstvo, ki naj pomaga resnejšim razlogom k zmagi. Nizke
mezde same po sebi produkciji še ne morejo pomeniti ugodnega
pogoja, so pa narobe, ako je delovna storitev nezadovoljiva, lahko
zelo drage; na drugi strani pa visoke mezde same po sebi ravno
tako ne pomenjajo zmanjšane konkurenčne možnosti, ker so po-

62

navadi le posledica višje delovne izdatnosti, tako da na enoto
blaga odpade manjša enota mezdne režije. Toda dežele, v katerih
so mezde visoke, utemeljujejo potrebo zaščite z neko drugo skrbjo,
da ne bi namreč vsled uvoza cenenega blaga in radi znižanja mezd,
ki utegne potem postati potrebno, padla obča življenska mera de¬
lavskih slojev in s tem tudi kakovost delovnih storitev. To svojo
zahtevo pa dosežejo tudi tako, da na vso moč ovirajo doseljevanje
delavcev iz tistih dežel, kjer so ti vajeni dosti skromnejših razmer;
storitvena izdatnost takih delavcev je običajno tudi manj zadovo¬
ljiva. Da more prekomerno izžemanje cenenih delovnih sil, ki se
sprovaja v eni državi, povzročiti konkurenčnim izgledom druge
države, kjer se to sredstvo ne uporablja, izredno škodo, je treba
kajpak priznati. V tem primeru učinkujeta nizka mezda in zane¬
marjena socialna zakonodaja lahko kakor eksportna premija. Zato
se zdi, da je izravnalna zaščita, če ni boljših sredstev, potrebna.

Soroden razlog naglaša v nekaterih državah nujnost zaščitne
izravnave zaradi velikih socialnih bremen  (socialne za¬
ščite in socialnega zavarovanja).

Tudi ta razlog sam po sebi ni prepričevalen, ker tvorijo soci¬
alne dajatve v gospodarskem pogledu samo del mezde in ne odlo¬
čajo merodajno o višini donosov, temveč le v zvezi z drugimi

-- cenotvornimi činitelji. Nizko stanje delavskih mezd (pauper labor

argument) navajajo kot enega izmed glavnih razlogov svoje zaščitne
politike Zedinjene države. Z razlogom »socialnega dumpinga«, ka¬
kor se pogrešno imenuje konkurenca držav, ki nimajo dovršene
socialne zakonodaje, pa se tujega uvoza branijo zlasti avstralske
države.

Včasih se zahteva po zaščiti splošnjuje ter razširja na izravna¬
vanje vseh razlik v produkcijskih troških, poleg že imenovanili
troškovnih razlik torej tudi na obrestno mero, poštne in prevoz¬
niške izdatke, kurivo i. t. d. Tej zahtevi je že zavoljo tega težko
ustreči, ker primerjava posameznih režij sama za sebe še ne pove
ničesar o zaščitni potrebi. V kmetijski produkciji se pa taka pri¬
merjava sploh ne da izvesti, ker so troški in koristi, ki prihajajo
iz posameznih strok (žitarstva, živinoreje, vrtnarstva, perutninar¬
stva, sadjarstva, mlekarstva i. dr.), medseboj nerazdružljivo pove¬
zani, tako da jih za posamezne stroke ne moremo zanesljivo ugo¬
toviti ali le zelo površno.

Sicer je pa razlog izravnalne zaščite sploh zelo tenljiv,
tako da se da s pozivom na njega uvoz omejiti na minimum ali

63

za poljubne vrste blaga skoraj vsak čas izključiti. O tem nudi ca¬
rinska politika Ameriške Unije nazorne primere.

c) Obrambna zaščita.
n) O bramba narodne imovine.

Včasih tlači inozemska konkurenca tako zelo na posamezne
domače produkcijske stroke, da pridejo te v nevarne krize. Naval
konkurence more izvirati sicer le bolj od prehodnih činiteljev, od
slučajnih konjunkturnih okolnosti, ali pa od takih, ki so tudi v
tuzemstvu ustvarljivi, n. pr. od tehničnih iznajdb, zboljšanih de¬
lovnih metod, spretnejše organizacije, širše finančne podlage, spo-
polnjenih prometnih naprav, racionalizacije i. pod., a obstoj do¬
mačih podjetij pride vseeno lahko v resno nevarnost. V njih so in¬
vestirani veliki kapitali, ki se ne morejo vsakčas in brez nadalj-
nega likvidirati in zaposliti v drugih strokah, ne da bi nastale
celotnemu narodnemu gospodarstvu, čigar del so ravno ta podjetja,
nenadomestljive izgube. Tudi mnogo delovnih sil bi izgubilo za¬
poslitev in grozi javnosti, da ji nastanejo iz njihovega vzdrževanja
bremena.

Zategadelj je v svrho ohranitve takšnih strok in panog, ki so
prehodno ogrožene, uvesti zaščito, dokler nevarnost ne premine.
Da nezaposlenost ne zagrozi resno in da domače investicije ne
izgube prenaglo svoje vrednosti, mora država, ako tuji konkurenci
predvidoma sploh ne bo mogoče takoj odoleti, z obrambno zaščito
podpreti ogrožene produkcijske stroke vsaj tako dolgo, dokler se
postopoma ne prilagode ali ne preurede svojih obratov za produk¬
cijo drugačnih izdelkov. Isto velja tudi za poljedelstvo, ki mora
zaradi prehude konkurence postopno preiti od pretežnega pridelo¬
vanja žita k živinoreji ali se zintenzivirati, kar pa zahteva časa in
dosti finančnih žrtev.

V okvir obrambne zaščite spadajo tudi bojne in retor-
z i j s k e carine. Njihov namen je, da prisilijo druge države, da
opuste agresivne ukrepe in da prenehajo z neprijateljskim ovira¬
njem gospodarskega prometa. V carinski vojni služijo kot glavno
orožje in so v tej funkciji seveda samo prehodne.

V kriznih časih, ko zagrozi nevarnost zlatemu in deviznemu
zakladu emisijske banke, včasih ne preostane nič drugega, kakor
z zvišanjem carin in z drugimi ukrepi (uvoznimi prepovedmi, kon-
tingentiranjem uvoza, centralizacijo deviznega prometa i. dr.)

64

močno zajeziti uvoz, Na ta način se ohrani vsaj stabilnost
nacionalnega novca  in se prepreči delno razvrednočenje
narodove denarne imovine.

Obrambnim nameram služi nadalje zaščita proti d u m -
p i n g u, t. j. neki vrsti umazane konkurence, obstoječe v pre-
plavljanju inozemskega trga z blagom, ki se v izvorni državi pro¬
daja dražje, v inozemstvu, kamor se izvaža, pa po znižanih cenah,
ali celo po cenah, ki so pod lastno nabavno ceno.

Dumping postane mogoč osobito tedaj, ako uživajo dotične
produkcijske panoge izdatno carinsko zaščito in morejo s pomočjo
kartelne organizacije na domačih odjemališčih držati cene na pri¬
merni višini, ali ker jih država pospešuje z izvoznimi premijami ali
z drugimi izrednimi ugodnostmi (n. pr. z neobičajno nizkimi pre¬
voznimi cenami, subvencijami i. pod.). Dumping je pričela v prvih
desetletjih 19. stoletja izvajati Anglija, njej je sledila Nemčija in
druge države.

Ko je v osemdesetih letih pret. stol. padala cena srebru, še bolj
pa v inflacijskih povojnih letih, je obrambna zaščita našla krepek
razlog v valutnem dumpin  g u,  t. j. v uvozu iz držav, v
katerih se surovine, mezde in troški plačujejo v padajoči valuti,
ki pa nje kupna moč nazaduje doma počasneje nego padajo tečaji
nanjo glasečih se deviz. O valutnem dumpingu moremo govoriti
kajpada le v prenešenem smislu, podobno kakor o mezdnem in
socialnem dumpingu.

P) Obramba politične nezavisnosti .

Z istim razlogom, s katerim so zagovarjali zaščito kot iz¬
jemo že klasični zastopniki svobodne trgovine (n. pr. Smith,
Malthus), se osobito izza svetovne vojne utemeljuje potreba, da
se zaščitijo takšne produkcije, ki so važne za opremo vojske in za
njeno prehrano, t. j. predvsem kovinske, kemične, konservne,
tekstilne, ladjedelniške i. dr. industrije. Ravno poslednja vojna je
prinesla nepobitne dokaze, kako je uspeh državne obrambe v visoki
meri zavisen od izdatnosti domače industrije in poljedelstva. Ker
pa ni mnogo strok, katerih izdelki bi ne bili ob korenito izpreme-
njeni vojni tehniki danes za vojsko oziroma za vojno vsaj posredno
pomembni, ni lahko najti kriterija, po katerem bi se trajnoveljavno
izbiralo med strokami, ki jih je iz tega razloga zaščititi. Krog, ki
objema te industrije, kaže nagibnost, da se še razširi. Vojno mini-

65

strstvo Ameriške Unije je 1. 1930 proglasilo 3876 vrst blaga mirovne
produkcije kot vojaško pomembne.

4. Težave praktične zaščitne politike.

Danes je misel vzgojne zaščite najbolj priljubljena zlasti v
agrarnih in polagrarnih državah, stremečih za tem, da v čim pol¬
nejši meri dosežejo samosvojnost (avtarkijo), t. j. stanje, v katerem
more domača produkcija kriti vse ali skoraj vse domače potrebe.
Te vrste zaščita ustvarja produkciji v mladih državah nedvomno
dosti trdno oporo in je včasih njena edina pomoč. Kajti vsaj v
začetnih ustanovnih letih je podjetništvu treba dati zaslombo, sicer
v državi, kjer nedostaje kapitala in strokovnih moči, ne bo nihče
mnogo riskiral in tvegal.

Kakor skoraj povsod, se senčna plat tudi tu rada pokaže. Čim
se namreč zaščitijo posamezne panoge in stroke, se zavoljo zvez¬
nosti cen podraži proizvodnja tudi drugim panogam in strokam,
osobito takšnim, ki po vsem izgledu nimajo bodočnosti, vse pa
zdaj zahtevajo zaščito tudi za sebe. Notranje politične razmere pa
so ponavadi že take, da je mogoče v ljudskih zastopih prodreti
s predlogi o uvedbi zaščite le za ceno medsebojnih koncesij, tako
da se zaščita, ki je bila namenjena vzgojnim svrham, spremeni rada
v solidarno zaščito vse produkcije, industrijske in poljedelske.

Kriterij, po katerem se določata vrednost in potreb¬
nost  posameznih panog in strok, da se zaščitijo, v praksi nikakor
ni jasen in se da poljubno razlagati. Ob današnji mobilnosti kapi-
talov in strokovnih moči je mogoče »vzgojiti« marsikatero indu¬
strijo, ki nima naravnih razvojnih pogojev. Pa če jih tudi ima,
ravna država dalekovidno, ako jih tudi z drugimi sredstvi podpira
ter vzgaja podjetnost, iznajdljivost in delovno vztrajnost med pre¬
bivalstvom.

Mero, s katero naj se zaščitijo posamezne stroke, je težko
objektivno določiti. Tudi niso vsa podjetja iste stroke enake zaščite
potrebna, kajti razlike v proizvajalnih pogojih tuzemskih podjetij
iste stroke včasih niso mnogo manjše kakor dotične razlike med
tu- in inozemskimi podjetji. Prav tako povzroča časovno stop¬
njevanje zaščite težave, a revizije se rade zavlečejo, še rajši se sploh
ne izvedo. Vsekakor mora n. pr. trajati industrijska zaščita v
agrarni državi dalj časa, ker se kmečko prebivalstvo industrijskemu
delu in snovanju ne priuči tako v par letih. Vnaprej se ne da ugo-

5

66

toviti, kako dolgo naj traja zaščita. Pri izberi se zgode lahko po¬
mote in morda se zaščitijo stroke, ki se iz vzrokov, kateri nasta¬
nejo pozneje, ne morejo povzpeti do konkurenčne zmožnosti. Ker
je pa vezanih v njih mnogo kapitalov in raznih koristi in ker ni
izključeno, da se jim položaj zboljša, jih je treba vseeno ščititi dalje.
Ako je takih industrij več, se mora zaradi zveznosti cen zaščita
pustiti tudi strokam, ki bi je drugače ne bile potrebne.

Iz takšnih in sorodnih razlogov se vzgojna zaščita rada spre¬
meni v vsesplošno in solidarno oz. obrambno zaščito, produktivne
moči pa se neracionelno porazdele po panogah in strokah. Ako
stori to večje število držav, postanejo borbe za odjemališča izdelkov
ter nabavišča surovinskih tvarin ostrejša, kar tudi politično ni brez
posledic. Tudi tehnični napredek zaide lahko vsled tega v počas¬
nejši tek.

Daši ima po teoriji vzgojna zaščita svoj cilj v svobodni trgo¬
vini, jo umejo zaščiteni interesi z raznimi razlogi vedno zopet
podaljšati ali uvesti, če se ukine, iznova. Navadno je stvar pravza¬
prav ta, da ustvarja vprav vzgojna zaščita v narodnem gospodar¬
stvu take razmere, da se že iz stvarnih ozirov ne more več opustiti,
ko je vzgojno nalogo že dovršila, Zlasti se ne ukine, ako tudi v
notranjosti države konkurenca ni dejansko svobodna, temveč so
zaščitena podjetja združena v kartelih ali podobnih združbah, ki
goje monopolistične težnje. Tedaj se ravna zaščita rada po zmož¬
nostih mejnih podjetij, ki jih hočejo karteli še držati. Razen v An¬
gliji in začasno v Nemčiji (I. 1862) se vzgojne carine nikjer niso
odpravile.

Če so se tudi s pomočjo zaščite posamezne produkcijske
stroke »vzgojile« in utrdile, potreba po zaščiti s tem ni da bi mo¬
rala pasti, temveč se samo izpremeni. »Vzgoja« je lahko dosežena,
toda nadaljno zaščito morejo imperativno narekovati zdaj drugi
oziri, n. pr. ohranitev življenske mere delavstva, dumping, ne¬
pričakovane izpremembe v prometnih zvezah i. dr. V praktičnem
izvajanju izjemnih načel dosledno ne bo mogoče zastopati, sicer se
kmalu pokaže absurdnost. Funkcije in naloge carin se danes menjajo
hitro. Težnji po posplošnjevanju se rade pridružijo potrebe držav¬
nega gospodarstva, ki brez carinskih dohodkov, ki znašajo danes
10—20 %  vseh dohodkov države, enostavno ne more več izhajati.

67

5. Relativna upoštevnost obeh sistemov.

Poldrugo stoletje traja že spor med obema teoretičnima siste¬
moma, tolikrat ju je že veda pretresla, in vendar se zmiraj še vnovič
načenja vprašanje: ali svobodna trgovina ali zaščita? Odgovor iz¬
zveni v teoriji zelo pogostoma tako, da je en sistem načelno za¬
vreči, drugega pa načeloma sprejeti. Razlogi, s katerimi se odgo¬
vori utemeljujejo, si deloma hudo nasprotujejo. Bolj redki so teo¬
retiki, kateri, kakor Edgeworth, odkrito izjavljajo, da more teorija
le malokdaj jasno povedati, kakšen bo učinek konkretnega trgo-
vinsko-političnega ukrepa in da zavisi vse od konkretnih pred-
postav vsakega posameznega primera.

Sicer je pa alternativno vprašanje: ali svobodna trgovina ali
zaščita, stavljeno napačno, kajti osnovna misel ene kakor druge
ima svoj izvor na subjektivnem področju in je znanstveno ne¬
dokazljiva.

Praktična trgovinska politika si izbere razloge po vsakokratnih
potrebah ali pa si jih sama napravi, ako že na katere sploh reflek-
tira. To je čisto samoumevno. Teorija o mednarodni trgovini raz-
motriva najrajši s statičnega zrelišča, obrača poglede nazaj v zgo¬
dovino ter se omejuje na gospodarske razloge;  teo¬
rija o mednarodni trgovini je gospodarska teorija o medna¬
rodni tvorbi  cen  in je del obče teorije o gospodarstvu.
Praktična trgovinska politika pa je politika,  je usmerjena
torej v bodočnost, ki je v posameznostih nepredvidljiva. V tej ne¬
poznani bodočnosti skuša zavarovati gospodarske možnosti ravno
tako, kakor pomagati državi k moči in graditi nacionalno kulturo.
Trgovinsko-politično prakso smemo in moremo soditi in razumeti
samo teleologično. Pri tako širokem in zamotanem prizadevanju,
v katerem izvengospodarskih  interesov ni ločiti od go¬
spodarskih, ne morejo odločati le gospodarski razlogi, pa najsi bi
bili logično in teoretično še tako pravilni.

Razlogov in nagibov se nobena obeh teorij ne poslužuje enotno,
temveč v zaporednosti, kakor so stopali zgodovinsko v ospredje
drug za drugim. Tako zahtevajo fiziokrati in Smith svobodno trgo¬
vino predvsem zaradi poljedelske produkcije, Ricardo in sodobniki
v prid industrijskega kapitala, danes se pa daje potrošnemu in soci¬
alnemu interesu več poudarka. Zaščitni sistem je pričel ustvarjati
svojo ideologijo v dobi, ko se je po francoski revoluciji krepila na¬
cionalna misel in se je država jela otresati liberalnih načel. To svojo

5 *

68

ideologijo je zaščitni sistem dopolnjeval pozneje sproti, kakor so
zahtevale konkretne potrebe, in nadaljuje s to metodo še danes.
Sodobni protekcionizem temelji na misli nacionalne  politike,
je torej bolj partikularističen in imperialističen, dočim je miselnost,
ki zastopa svobodno trgovino, bolj kozmopolitična in pacifistična;
zrasla je iz utilitaristične angleške filozofije 17. in 18. stoletja (Hume
i. dr.), pohaja torej iz dobe, ko so propovedniki naravnega prava
in harmoničnosti naravnega božjega reda enostavno pred¬
postavljali,  da vodi gospodarska svoboda k harmoniji inte¬
resov; njim se je zdelo  vse to tako samoumevno, da dvomov
niso niti pripuščali, kakor smatra tudi sodobnost marsikaj za na¬
ravne vrednote, kar bodo zanamci proglasili za kolektivne pred¬
sodke in zmote.

Ako jo torej domislimo dosledno do konca, nas notranja
logika nobenega obeh sistemov ne zadovolji; v praksi, kjer vlada
duh oportunitete, je njiju vrednost povsem relativna,  ker so
relativni tudi vsi cilji in smotri. Kakor vsako državno-politično,
moramo še posebej gospodarsko-politično prizadevanje soditi po
vseh namenih,  ki naj se dosežejo, in po vseh posle¬
dicah,  ki utegnejo brž ali šele pozneje nastati, po celokupni
količini koristi in škod,  ki jih prinese oziroma pred¬
vidoma utegne povzročiti. Dostikrat se prigodi, da je treba na
enem področju socialnega življenja velike koristi žrtvovati zato,
da se na drugem področju dosežejo večje. K zaželjenemu cilju vo¬
dita lahko obe metodi. Katero od njih je uporabiti v konkretnem
primeru, pa zavisi, kakor pravi že napolitanski diplomat abbe Ga-
liani, od individualnosti realnega stanja posameznega narodnega
gospodarstva. To stanje je treba kajpak najprej temeljito poznati
in ugotoviti predhodno, kam se nagiba razvojno težišče. Kakor pa
to stanje ni nikdar »normalno«, tako tudi v trgovinski politiki
ne more biti »normalne«, splošnoveljavne metode. Cilje moramo
seveda postaviti jasno in trdno. Iz narave teh ciljev in iz vseh de¬
janskih okoliščin izhaja, kateri od obeh sistemov utegne vesti bolj
sigurno k cilju, ali svobodna trgovina ali protekcionizem.

Končno pa tudi pomena trgovinske politike ne smemo
precenjevati.  Bogastva angleškega, amerikanskega, nizozem¬
skega, nemškega in francoskega naroda niso ustvarjale le odredbe
protekcionizma oz. svobodna trgovina, temveč v visoki izmeri tudi
politična moč, zgodovinska sreča in ugodna naključja, zemljepisna
lega in razni duhovni činitelji kakor n. pr. stremljivost, organiza-

69

torična nadarjenost, iznajdljivost, vztrajnost, duševna prožnost,
varčnost i. dr. Takšne lastnosti znajo kljubovati tudi največjim te¬
žavam in privedejo k ciljem, ki so se spočetkoma zdeli nedoseg¬
ljivi. Te lastnosti spadajo k na j učinkovitejšim pro¬
duktivnim močem  in jih je ravno tako pospeševati, kakor
pa tehnične in komercielne možnosti produkcije.

6. Mednarodni karteli kot regulatorji vnanje trgovine.

V poslednji dobi, osobito izza konca svetovne vojne, skuša
spričo težav, s katerimi se bori državna trgovinska politika, za¬
sebno gospodarstvo z lastnimi organizacijami zracionalizirati ter
uravnati mednarodni gospodarski promet. V prvi vrsti silita ostra
konkurenca za odjemališča in inozemski dumping produkcijo in¬
dustrijskih surovin, poluizdelkov in končnega blaga, da se organi¬
zira najprej v domačih, nacionalnih kartelih, ti pa se združujejo
potem v mednarodne kartele.

Pa ne samo medsebojna konkurenca, tudi stremljenje, da bi
se bodisi s celotno bodisi z delno monopolizacijo proizvodnje ali
prodaje ali obeh dosegli višji donosi in dobički, je pogostoma po¬
vod, da izvedejo mednarodni karteli, sindikati, trusti, pooli in
razne podobne združbe regulacijo proizvodnje in razpečave. Včasih
jih sili k temu koraku tudi nadprodukcija, ki grozi, da sklesti cene
preveč globoko.

Pogoj, da se take namere posrečijo, je predvsem ta, da je pro¬
izvodnja zadevne vrste blaga v posameznih produkcijskih državah
kartelno čvrsto organizirana ter da kartel ovlada ali vsaj odločilno
kontrolira domača odjemališča. Blago, promet s katerim naj se na
ta način mednarodno uredi, mora biti predmet široke in trajne
potrošnje, mora biti enostavno, tipizirano in kolikor toliko stan¬
dardizirano. Za to so pripravne predvsem industrijske surovine in
poluizdelki (baker, bombaž, kavčuk, gumi, kositer, cink, žito, les,
kože, palično železo, traverze, elektrotehnično blago itd.) in ne¬
kateri gotovi izdelki, katerih potrošnja je po vsem svetu zunifor-
mirana ali proizvaja katerih je osredotočena izza početka v
razmeroma neznatnem številu močnih podjetij (cevi, avtomobili,
tračnice, vagoni, žarnice, umetna svila itd.). Pri tem pa ni nujno,
da imajo mednarodni karteli celotno producijo v svojih rokah;
zadostuje, ako morejo ovladati velik njen del ( 50 , 60 , 70  ali še
več %),  tako da morejo vplivati na tvorjenje cen odločilno.

70

Imenovane producentske organizacije izločajo s svojimi zaseb¬
nimi dogovori medsebojno konkurenco tako na domačih kakor na
inozemskih odjemališčih s tem, da si odjemališča med seboj po-
razdele po gotovem ključu. Seveda skuša vsak včlanjeni kartel
ohraniti odjemališča v lastni državi za sebe, ako more njegova
produkcija vsaj za silo kriti potrebe domače potrošnje. Ostala
potrošnja se računsko ugotovi ter potem med včlanjene kartele
porazdeli, ponavadi v tem razmerju, kakor se je izoblikovalo v
poslednjih letih pred medkartelnim dogovorom. Če se izkaže, da
je produkcija preobilna, jo mednarodni karteli omeje ter med svoje
člane porazdele (kontingentirajo). Blago, ki bi moglo, če pride na
trg, tlačiti cene, se zadržuje v skladiščih tako dolgo, dokler se
potrošnja ne ojači ali dokler slabejša letina cen ne popravi ter se
pušča potem po dogovorjenih količinah v promet. Zgodi se pa tudi,
da se takšno blago deloma enostavno uniči, ali da se obustavijo
nekateri manj rentabilni obrati, ali da se nasadi (plantaže) preurede
na pridelovanje drugačnih pridelkov.

Trgovinsko-politični pomen imenovanih organizacij je dosti
različen in ni stalen. Spočetka se je pričakovalo, da bodo ti dogo¬
vori uspešno dopolnjevali državno trgovinsko politiko in jo storili
deloma celo odvišno. Kajti ako mednarodni karteli porazdele med
seboj odjemališča, izločijo konkurenco in po gotovem načrtu kon¬
tingentirajo proizvodnjo za vsako državo, postanejo zaščitne
carine kakor nepotrebne. Karteli, tako se je pričakovalo, bodo
regulirali konjunkturo, zniževali med državami carinske pregraje
ter vodili na svojih področjih načrtno mednarodno gospodarsko
politiko. Mednarodni kartelni dogovori urejajo, se poudarja na¬
dalje, proizvodnjo in razpečavo v večjem številu držav hkrati,
dočim se sklepajo trgovinske pogodbe samo med dvema državama;
na ta način bi se mednarodni gospodarski sporazumi dosegli še
prej in učinkoviteje, nego to more doseči Društvo Narodov.

Navzlic temu, da se je mednarodnim kartelom, trustom in
monopolom zares posrečilo, da so na nekaterih področjih stabili¬
zirali proizvodnjo in ustalili cene, se je v poslednjih letih izkazalo,
da so bila pričakovanja vseeno preveč optimistična. Kakor beleži
dnevna gospodarska kronika, so omenjeni dogovori po pretežnem
delu zelo kratkotrajni. Zadostuje, da na porazdeljenih odjemališčih
potrošnja nazaduje ali da se kontingent prekorači, pa je treba
dogovor izpremeniti. Hitra izpremenljivost produkcijskih čini-
teljev ter raznovrstnih produkcijskih pogojev kaj kmalu sprevrže

71

sporazumom podstavo ter spodkoplje mednarodnim kartelom
eksistenčno podlago, ako tega ne stori že osebna politika močnejših
podjetnikov. Zategadelj, pa tudi iz drugih razlogov, se morajo
mednarodni kartelni in sindikatni sporazumi neprestano obnav¬
ljati; pri obnavljanju pa kaj zelo radi nastajajo spori — n. pr. o
novi porazdelitvi odjemališč in kontingentnih deležev — in pogo¬
noma traja razmeroma zelo dolgo, dokler se sporazum ne doseže
na novi podlagi. V splošnem bi mogli trditi, da kartelni medna¬
rodni dogovori ne urejajo mednarodnih gospodarskih stikov nič
manj površno, kakor državne trgovinske pogodbe, ter da morejo
te nadomeščati le deloma in le redkoma.

72

ČETRTO POGLAVJE.

Sredstva zaščitnega sistema.

A) Carine.

I. Carinsko-tehnični pojmi in sredstva.

1. Pojem carine.

Carine so javne naklade, ki se pobirajo od blaga, ko prehaja
čez državne ozir. carinske meje. V starem in srednjem veku po¬
birajo vladarji, mesta, graščaki, samostani, cerkve i. dr. carine liki
mitninam in podobnim pristojbinam tudi v notranjosti države.
Vendar pa je smoter tedanjih carin skoraj docela fiskaličen; šele
merkantilistična doba pričenja globlje pojmovati pomen, ki gre v
narodnem gospodarstvu carinam. Od tedaj naprej se notranje
carine polagoma odpravljajo, ozir. se njih pobiranje prelaga popol¬
noma na državne meje.

2. Razvrstitev carin.

a) Po njihovem namenu  ločimo:

«) finančne  (davčne) carine,  ki niso nič drugega kakor
trošarine, katere se pobirajo na meji namesto v notranjosti države.
Njih donosi so važni za pribavno gospodarstvo države. Za dolo¬
čitev njihove višine so merodajne v prvi vrsti potrebe državnih
financ, šele v drugi vrsti oziri na potrošne in proizvajalne razmere.
Zategadelj moramo razloge, iz katerih se uvajajo, njihovo višino in
metode, po katerih se odmerjajo, presojati bolj po občih davčnih
kriterijih. Pri tem se je pa ozirati na značaj celotnega davčnega
sistema konkretne države.

Finančne carine se m o r a j o ob uvozu pobirati od vseh onih
vrst blaga, ki se izdelujejo tudi v tuzemstvu in so tu obremenjene
s trošarino, na pr.: alkoholne pijače, sladkor, kvas i. dr. Da se

73

potrošnja takšnega blaga zaradi davčne obremenitve ne obrne
preveč k nadomestilom, je treba tudi te obremeniti s carino.
Težava je v tem, kako določiti višino carine, če se od dotičnega
blaga v notranjosti države pobira trošarina kot produkcijski
davek (od surovine ali poluizdelka), dočim se pobira carina od
gotovih izdelkov. Ako presega finančna carina tuzemsko trošarino,
učinkuje namreč obenem zaščitno. Izrazit finančni namen imajo
osobito carine od blaga, ki se v tuzemstvu sploh ne prideluje, pa
se mora v večjih količinah uvažati (n. pr. kolonialno blago, indu¬
strijske surovine, v severnih deželah južno sadje, riž i. pod.).

Ker otvarjajo državi vire izdatnih dohodkov, nahajamo
finančne carine v vsaki državi, dasi v precej neenaki izmeri. V
gospodarsko močnih državah, kakor n. pr. v Angliji, donaša uvozna
finančna carina na nekaj malo vrst blaga, ki je pa predmet razšir¬
jene in močne potrošnje, ogromne dohodke, druge, zlasti gospe-
darsko zaostale države, kakor n. pr. Turčija, Kitajska, Južno¬
ameriške države, katerih javno gospodarstvo je bolj zavisno od
carinskih dohodkov, morajo s finančno carino obremeniti skoraj
vse vrste uvoženega blaga. Finančne carine imajo to neugodno
lastnost, da jih je treba ob naraščajočih potrebah države zmiraj
zviševati, če se ne najdejo viri državnih dohodkov drugod.

Ko dospo do izvestne višine, pridobe finančne carine novo,
mnogokrat ne nameravano funkcijo: učinkovati jarnejo zaščitno.
Če so namreč dosti visoke, se mnogokrat splača, ustanavljati v
tuzemstvu podjetja za proizvajanje predmetov, katerih uvoz obre¬
menjuje finančna carina. O takšni izpremembi v funkcijah carin
nudi trgovinska politika Ameriške Unije, Rusije, Avstralije itd.
tipične primere. Zaščitnim interesom pa se včasih ustreže že takoj,
ko se finančna carina uvaja, n. pr. s carino na riž se nekoliko
zaščiti domača žitna produkcija.

/S) Trgovinsko-politične carine;  te se pobirajo
v glavnem zategadelj, da se izvestnim vrstam blaga vzdrže oziroma
dvignejo cene v tuzemstvu in da se s tem zaščiti njih tuzemska
proizvodnja proti konkurenci inozemske produkcije. Dokler do¬
mača proizvodnja ali glede količine ali glede kakovosti ne krije
vseh potreb v tuzemstvu in je carina zmerno visoka, prihaja ino¬
zemsko blago sicer" še zmiraj v deželo, toda potrošniki ga morajo
kupovati po ceni, ki se lahko za znesek carine poveča. Ako pa
carina obremenja kakšno blago tako močno (n. pr. s 73 %  ali več
odstotki vrednosti), da inozemska produkcija s tuzemsko na zašči-

74

tenem ozemlju ne more več tekmovati, postane prohibitivna,
ter se po svojih učinkih približuje uvozni prepovedi. Pri kateri
višini jame carina na uvoz izvestne vrste blaga učinkovati prohi-
bitivno, zavisi od raznih okoliščin, zlasti od kupne moči prebi¬
valstva in od stopnje, s katero se more potrošnja brez velike škode
utesniti; ob okoliščinah more že 25% na ali še nižja carina učin¬
kovati prohibitivno.

b) Po smeri blagovnega prometa ločimo:

«) Uvozne carine,  ki se pobirajo od blaga, ki prihaja
iz tujine v tuzemstvo; te so v današnjem gospodarstvu najvažnejše,
tako da mislimo, kadar govorimo o carinah, v prvi vrsti le nanje.

Navadno se pobirajo uvozne carine po stalnih  tarifnih
stavkih, včasih pa tudi po polzečih lestvicah  (gliding
scale), posebno na žito, uvažano v državo, ki je primorana žito
kupovati, ker ga sama ne pridela zadosti, a hoče lastno žitno pro¬
dukcijo vseeno carinsko zaščititi. Glavni vzrok, da se uporablja
carina po polzeči lestvici ravno za uvozno žito, izhaja iz okolnosti,
da so žitne cene precej nestalne, in da zavisi višina žitnih cen z
velikim delom od količine vsakokratne letine, tako da je z običajno
stalno carino donosnost poljedelstva težko zavarovati. Za žito, ki
ima v tuzemstvu izvestno tržno ceno, se določi izvesten carinski
stavek. Čim poskočijo tuzemske žitne cene preko neke mere, čim
narastejo n. pr. za 20%, se uvozna carina avtomatično zniža, v
nasprotnem primeru pa zviša.

Uvedbo carinjenja po polzeči lestvici pokrene ponavadi pri¬
čakovanje, da se bodo na ta način tuzemske žitne cene še naprej
vzdržale brez znatnih valovanj stalno na približno isti višini, kar
naj pride tako poljedelcem kakor potrošnikom v prid. Carinjenje
žita po polzeči lestvici je pogostoma kompromisna rešitev, ki naj
na srednji črti pomiri poljedelske interese z interesi mestne po¬
trošnje. Carina od ustreznih mlinskih izdelkov se pri tem določa
ali z izvestnim stalnim pomnožkom (n. pr. 1\5 krat) ali s prištev-
kom izvestnega zneska k žitni carini.

Vendar pa prinaša carinjenje po polzeči lestvici toliko težav,
da se ta metoda ni obnesla doslej v nobeni državi, kjer so jo uvedli.
Nikjer ni stabilizirala domačih žitnih cen, narobe, koristila je pred¬
vsem le prekupčevalski spekulaciji. Kajti, visoke cene poživljajo
tuzemsko proizvodnjo in ponudbo in poženo cene kmalu navzdol

75

in ker se je v tem primeru zavoljo prvotnih visokih cen avtoma¬
tično znižala tudi carina, jame siliti obenem tudi inozemsko žito
huje v deželo. Če pa padejo tuzemske žitne cene tako nizko, da se
carina avtomatično poviša, tedaj se trgovina in uvoz nagloma in
neprimerno omejita in čakata, da cene zopet porastejo; kadar do¬
sežejo zopet primerno višino, prihajajo kakor iz tuzemskih skladišč
tako iz inozemstva nakrat velike količine žita na trg in potisnejo
cene zopet neprimerno navzdol. Iz enega kakor iz drugega razloga
prihajajo cene v prepogosto valovanje. To kmetovalcu ne more
koristiti, ker je uspeh njegovega obratovanja zavisen bolj od stal¬
nosti cen kakor pa od visokih čistih donosov, ki so samo prigodni-

Te vrste carino so uvedli Angleži (1828), njim pa so sledile
druge države kakor Francija, Nizozemska, Avstrija in Češkoslo¬
vaška (1925/26). Praktične izkušnje so tekle povsodi precej enako.
Cene se ne ustalijo, valovanje cen se rajši ojači nego omili.

(/) Izvozne carine  se pobirajo od blaga, ko prehaja iz
tuzemstva na inozemsko carinsko ozemlje. V starejših dobah so
bile zelo pogostne. Pobirale so se predvsem od hranil, da se osigura
domačemu prebivalstvu prehrana, in pa od surovin, da ne bi tu¬
zemski industriji nedostajalo surovin.

Pred svetovno vojno so bile izvozne carine izjema ter so slu¬
žile bolj finančnim interesom države.

Semtertja so posredno namenjene tudi zaščiti lastne produk¬
cije. Da bi se namreč s prostim izvozom izvestnih surovin ne
pogodovala inozemska konkurenčna produkcija, se obremeni njihov
izvoz s carino (n. pr. celuloza, kaolin, konoplja, kože, izvestne
vrste lesa i. dr.). Vendar je pri tem vsa opreznost priporočljiva.
Kajti ako podraži inozemskim odjemalcem izvozna carina dotične
surovine količkaj preveč, si poiščejo takoj dobavne vire drugod ali
porabljajo v zvišani meri nadomestne tvarine. Zmanjšani odjem
lahko podraži tuzemsko produkcijo in ovira njeno konkurenco v
tujini, tako da jame lahko nazadovati.

Najprej se izvozna carina obnese še v obsežnih agrarnih
državah, pri takšnih tvarinah in pridelkih, po katerih je na vsem
svetu močno povpraševanje, a je njihova produkcija vezana na
nespremenljive prirodne pogoje. V takih primerih pa uvaja država
izvozno carino zgolj le zato, da si odpre vir obilnih dohodkov, ne
da bi se tuzemska produkcija zmanjšala ali potrošnja utesnila, ker
se prevali taka carinska obremenitev lahko na inozemsko potrošnjo

76

(n. pr. plutovina v Španiji, soliter v Chile, rude v Švedski, kava v
Braziliji i. dr.).

V prvih letih po vojni, ko je vsega blaga primanjkovalo, so
pobirale nekatere države neke vrste izvozno carino enostavno zato,
da posnamejo prekomerne izvozne dobičke. Danes so te carine po
večini odpravljene in narodno-gospodarsko ne zelo vpoštevane.
Uvidevajoč, da so glede pribave mnogih važnih vrst blaga druga od
druge zavisne, skušajo danes države na lastno pobudo kakor tudi
dogovorno odpraviti ozir. znižati število izvoznih carin na naj¬
manjšo mero.

y)  Prevozne carine,  katerih je bilo v srednjem veku
prav mnogo, so se tekom druge polovice 19. stoletja odpravile.
Po mednarodni konvenciji, sklenjeni 1. 1921 v Barceloni, se države
nasprotno zavezujejo, da prevoz preko svojega ozemlja drugim
čim najbolj olajšajo; pristojbine se pobirajo le za nadziranje pre¬
voženega blaga. Prevoz se sme omejevati ali prepovedati le ob
izvestnih pogojih, n. pr. iz zdravstvenih in varnostnih ozirov. Da
čimbolj povišajo rentabiliteto svojih prometnih naprav in zaslužijo
na tranzitnem prometu, skušajo danes države na vso moč pritegniti
tuje prevoze z raznimi olajšavami na lastno ozemlje.

c) Po načinu odmere so carine lahko:

«) Specifične carine,  ki se odmerjajo v stalnih zneskih
(stavkih) po utežnih enot  ah (kg), po meri  (n. pr. m) ali
po k o m a d i h (n. pr. ure, klobuki, živina) ocarinjenih predmetov.
Ker se določi na ta način višina carinskega plačila brez težave lahko
hitro in enostavno, nahajamo specifične carine v največ deželah.
Te ne povzročajo toliko sporov in zatajb ter ne ovirajo v toliki
meri prometa.

Toda specifične carine upoštevajo bolj količino kakor ka¬
kovost, radi česar se lahko zgodi, da se ceneno množično blago,
ki ga trošijo široke prebivalske plasti, obremeni relativno težje,
kakor pa kvalitetno blago, ki ga kupujejo premožnejši sloji. Da
se ta nedostatek kolikor toliko odpravi, in da se morejo pri odmeri
carine upoštevati razlike v kakovosti in vrednosti blaga, se morajo
carinske postavke razčleniti na mnoge oddelke in pododdelke in
se stavki zelo pomnožiti, tako da gre število carinskih stavkov v
nekaterih modernih tarifah v tisoče (v naši uvozni tarifi jih je
1730, tarifa otoka Haiti jih ima 4000). Razven tega se carinska

77

obremenitev odstopnjuje lahko po produkcijski stopnji, tako da se
surovine ocarinijo nižje kakor gotovi izdelki.

Da bi se obremenljivost nekaterih dražjih predmetov bolje
izkoristila, se morejo ti izvzeti ter se carinijo po svoji vrednosti
(n. pr. glasbila, kolesa, avtomobili i. dr.).

Ako vrednost tuzemskega denarja ni stalna, je poskrbeti, da
se specifične carine prilagode dejanski vrednosti denarja. To se
doseže, kadar vrednost denarju pada, ali tako, da se carina pobira
v zlatu, ali pa tako, da se kakor n. pr. pred vojno v Avstriji, Rusiji,
Srbiji, po vojni pa v državah z razvrednočeno denarno veljavo,
carinski stavki pomnožijo z uradoma ugotovljenim množiteljem
(koeficientom), ki ustreza stopnji, v kateri je denar zgubil na
vrednosti. S tem se doseže, da se ne poslabša zaščitni učinek in da
država na carinskih dohodkih preveč ne zgubi. Isto se stori lahko,
kadar se ob stabilni vrednosti denarja posamezne blagovne cene
močno spreminjajo.

Ker je njih višina določena relativno stalno, se specifične
carine glede na zaščito dobro obnesejo. Kadar inozemskemu blagu,
ki ga zadene ob uvozu v tuzemstvo carina, padajo cene in grozi
torej nevarnost, da konkurenca pritisne močneje, se zaščita domače
produkcije sama od sebe ojači. Kadar pa kažejo cene dotičnega
blaga vzpenjavo nagibnost v tu- in inozemstvu, se relativna obre¬
menitev avtomatično zniža, tako da se domači potrošili produkciji
konkurenčnost varuje. Specifične carine dovoljujejo tudi finančni
upravi, da more zanesljiveje ceniti verjetne bodoče donose, ki
zavise bolj od drugih sprememb v gospodarskem prometu kakor
od valovanja cen.

P)  Vrednostne carine  (carine od vrednosti blaga, ad
valorem) so bile v prejšnjih stoletjih iz fiskalnih razlogov mnogo
bolj priljubljene, kakor so danes, ko jih nahajamo le še v nekaj
malo državah, n. pr. v Zedinjenih državah, Angliji, Belgiji, na
Danskem, Nizozemskem, Avstraliji in Kanadi. Odmerno podlago
tvori deklarirana ali uradoma ugotovljena cena ozir. vrednost
blaga; carinski stavek (carinsko plačilo) se izraža v odstotkih cene
ozir. vrednosti. Narava vrednostnih carin dopušča, prilagoditi
obremenitev blaga njegovi kakovosti in vrednosti, je odstopnjevati
po raznih potrebah, kakor pač zahteva stanje gospodarskih razmer
v državi. Obremenitev tudi lažje in vsaj približno sledi spremem¬
bam valute, cen, dohodkov ter potrošnje. Vendar pa te ugodne

78

plati skoraj odtehtajo kvarne, in to kakor v tehničnem, tako v
gospodarskem oziru.

V tehničnem pogledu povzroča ugotavljanje vrednosti blaga
precejšnje težave. Ponavadi se vzame kot carinska vrednost blaga
njegova fakturna vrednost, h kateri se prištejejo še stroški (pre¬
vozni, zavarovalni i. dr.), ki so nastali do meje (obmejna vrednost).
Ako je pa vrednost treba šele oceniti, nastane vprašanje, po kateri
ceni (tu- ali inozemski?) in po katerih metodah? V Zedinjenih
državah S. A. n. pr. tvori (po zakonu iz 1. 1922) odmerno podlago
ali a) inozemska vrednost, t. j. cena na debelo, ki jo ima dotično
blago na glavnih tržiščih izvozne dežele, pri čemer se tej ceni pri¬
štejejo še prevozni stroški do Amerike, ali b) izvozna vrednost, t. j.
cena, za katero se dotično blago ob istih okolnostih ponuja za
izvoz v USA; carinsko plačilo se določi po oni teh vrednosti, ki je
višja. Če se ne da ugotoviti ne ena in ne druga, tvorijo odmerno
podlago domači (ameriški) produkcijski stroški, katerim se pri¬
štejejo še splošni stroški, ki nastanejo do odpošiljatve (omot, prevoz
i. dr.) in kot dobiček še 8 %  osnovnih troškov.

Ker so ob carinjenju po vrednosti zatajbam vse možnosti
odprte (n. pr. dobavitelj pošlje naročniku dve fakturi, eno pra¬
vilno, drugo pa za carinsko manipulacijo z nižjimi zneski), in ker
gospodarsko še tako dobro šolano carinsko osobje ne more zasle¬
dovati valovanj cen po vsem svetu, je treba poskrbeti za kompli¬
ciran sistem strogih in dragih kontrol (n. pr. ocenjevanje od stro¬
kovnjakov in komisij, potrdila faktur od inozemskih zastopništev,
predkupna pravica carinikov ozir. države i. dr.). Vse te težave in
še okolnost, da je treba ocarinjenje osredotočiti v nekaj malo cari¬
narnicah, in da zavaja narava tega načina carinjenja k šikanoznemu
postopanju, ovira promet in ga podražuje.

Tej gospodarski kvarnosti se pridružujejo še večje: zavoljo
strokovno bolj šolanega carinskega osebja in vsled mnogih kontrol
so stroški pobiranja večji kakor pa, če so carine specifične. Carina
po vrednosti lahko odpove kot zaščitna carina, kadar inozemskemu
blagu padajo cene, če se pa dvigajo, povzročijo zavoljo prekomerne
podražitve tuzemske potrošnje lahko škodljive posledice.

Za trgovino je ta vrsta carin sicer primerna, ker se dajo lastni
stroški lažje kalkulirati, industriji pa ravno v kritičnih časih lahko
kot pomoč odpove, ker ob padajočih cenah uvozno blago premalo
zadene. — Kot finančna carina daje carina ad valorem ob znatnej¬
šem valovanju cen neenake, težko predvidne donose.

79

3. Carinski pribitki in odbitki (diferenčne carine).

K tarifno določenim carinam se pobirajo razni pribitki ozir.
carine se z odbitki znižujejo. Daši so ti pribitki in odbitki name¬
njeni tudi zaščiti domačega gospodarstva, je neposrednji povod
njihove uvedbe včasih bolj včasih manj izrazito političen.

Po svoji vnanji podobi se izražajo kot znižbe ozir. zvišbe
običajnih avtonomnih in pogodbenih carin. Pogostoma se uvajajo
zbog tega, da se poleg gospodarskih dosežejo ali približajo tudi
cilji izvengospodarske obče nacionalne in državne politike. Dife¬
renčne carine so se izza Crommwellovih zakonov o pomorski
plovbi zelo razširile, v novejšem času pa stavi klavzula o največji
ugodnosti njih uporabi precejšnje ovire. K najbolj znanim vrstam
takih diferenčnih carin štejejo:

«) Zastavni pribitki  (surtaxes de pavillon), ki se po¬
birajo od blaga, ki se uvaža z inozemskimi ladjami. Njih namen je
okrepiti tuzemsko trgovinsko mornarico. To v starejši angleški in
francoski politiki tako priljubljeno sredstvo se ne ujema z mo¬
dernimi načeli o olajševanju mednarodnih gospodarskih stikov in
se uporablja le še sporadično.

/9) Pribitki na posredni uvoz  (surtaxes d’ entre-
pot) so pribitki k carini na blago, ki ne prihaja neposredno iz
države svojega izvora, temveč posredno preko druge države, ki
uvoz takega blaga posreduje. Njih domovina je v Angliji in Franciji
in imajo za nalogo, da pospešujejo in olajšujejo navezovanje nepo¬
srednih gospodarskih stikov z oddaljenejšim inozemstvom ter da
omejujejo podražitev, ki nastane tuzemskim potrošnikom iz vmesne
trgovine tretje države. Ker gre ponavadi za blago iz prekomorskih
dežel, pomenjajo ti pribitki obenem pogodovanje domačih pri¬
stanišč pred inozemskimi.

)j Prednostne carine za kolonialni promet
se uvajajo, da more država pospeševati trgovino z lastnimi kolo¬
nijami in državami, ki so od nje odvisne na drugačen način. V tem
primeru postanejo prednostne, znižane carine dobro pomagalo
imperialistične politike, kakor to dokazuje novejša angleška zgodo¬
vina. Kolonije se tesneje privežejo na matično državo, tako da se
utrdi zveza med njo in odvisnimi državami v trdnejšo, nosnejšo
gospodarsko enoto, ki more političnim nameram lažje utirati pot k
uveljavitvi. Obenem se domačim industrijam zaščitijo prostrana
odjemališča. Prednostne carine uživa n. pr. Anglija v svojih domi-

80

nijonih in kolonijah. Ker do pred kratkim ni imela zaščitnih
carin, je nudila kot kompenzacije znižane fiskalne carine in druge,
zlasti kreditne ugodnosti. Od zaščitnih carin, ki jih je Anglija
uvedla po vojni, jim je dovolila znatne odbitke. Iz sorodnih raz¬
logov se prednostne carine te vrste uvajajo med državami, ki
hočejo iz gospodarskih in občepolitičnih vzrokov olajšati carinsko
obremenitev medsebojnega prometa (n. pr. med Španijo in Portu¬
galsko).

rf) Prednostne carine za pomorski promet
se določajo v znižanih carinskih stavkih na blago, katero se uvaža
in izvaža preko lastnih pomorskih pristanišč. Ž njimi hoče država
dvigniti domačo prekomorsko plovbo in ojačiti obenem nepo¬
sredne trgovske stike s prekomorskimi državami. Načeloma torej
ne pogodujejo nobene države posebej, temveč so bolj del prometne
politike. Na ta način je skušala n. pr. bivša Avstro-Ogrska speljati
uvoz kolonialnega blaga preko Trsta in Reke.

*) Carinski pribitki proti dumpingu,  s kate¬
rimi se brzda uvoz iz držav, v katerih prodajajo proizvajalci svoje
blago dražje nego v izvozno državo. 2 njimi se omejuje tudi uvoz
iz držav, v katerih pada valuta ali v katerih je socialna zakonodaja
zaostala. Uveljavljali so se posebno v prvih letih po vojni. Ti pri¬
bitki se dajo glede svoje višine težko določiti stalno (n. pr. v % k
veljavni tarifi), vedejo lahko k sporom in povzročajo ozlovolje-
nost, ki se potem tako brž ne poleže. S podobnimi pribitki se
paralizira lahko tudi konkurenca, prihajajoča iz držav, ki pod¬
pirajo svoje industrije z izvoznimi premijami ali drugimi izrednimi
sredstvi. Carinske pribitke proti premijam in dumpingu, kakor
valutnemu tako socialnemu, poznajd mnoge države (n. pr- Zedi¬
njene države, Avstrija, Češkoslovaška, Francija, Italija i. dr.).
Stvarno nalikujejo carinam, ki se pobirajo po premičnih lestvicah,
s to razliko seveda, da se izpremene lahko po izvolji in ne šele ob
izvestni višini cen, ki je določena vnaprej.

Č) Borbene in retorzijske carine  so prehod¬
nega značaja in se izražajo ponavadi v občem ali delnem odstot¬
nem zvišanju običajnih carin. Država poseže k temu sredstvu le
v skrajnih primerih, osobito, ako se po prestanku veljavnosti
trgovinske pogodbe z bivšo državo sopogodnico ne more več spo¬
razumeti o sklenitvi nove ali podaljšanju stare pogodbe. Ker
stopnje njihovih tarif niso enake, hoče po preteku pogodbenega
stanja ena kakor druga država izravnati razlike v relativni carinski

81

obremenitvi svojega uvoza v drugo državo z novimi zvišbami,
vsled česar se vname med obema lahko carinska vojna. V takšnih
primerih se posluži država pooblastila, ki ga ji daje carinski zakon,
da sme po lastnem preudarku zvišati carino na uvoz iz držav, ki
iz neprimernih, nesprejemljivih razlogov ovirajo tuzemski izvoz.
Da bi uvozniki ne uvažali svojega blaga iz države, proti kateri so
naperjene retorzijske ali borbene carine, s posredovanjem drugih
trgovcev preko ozemlja carinsko pogodovanih držav, se uvajajo
za uvoznike obvezni dokazi o izvoru blaga. Pa takšne odredbe
pomenijo za trgovino včasih občutno oviro.

Gospodarsko učinkovite so borbene carine tedaj, ako ino¬
zemsko blago, ki ga zadene tuzemska borbena carina, drugod ne
more poiskati izdatnih nadomestnih odjemališč in je z izvozom na
tuzemstvo močneje navezano. Ako borbene carine ne dosežejo
svojega namena takoj, spremene lahko svojo funkcijo; tuzemska
produkcija jih lahko izrabi, ako trajajo dlje časa, ter zahteva, ko
naj se ukinejo, njih nadaljno veljavnost zaradi zaščite.

r[)  Preferenčne carine od kontingentirane
količine blaga.  V trgovinskih pogodbah si države lahko
dovolijo druga drugi, da smejo uvoziti določene količine določenih
vrst blaga, katere zadene carina z nižjim zneskom, kakor ono koli¬
čino istega blaga, ki dovoljeni kontingent prekorači, in od katere
se pobere normalna carina.

4. Carinske tarife.

a) Pojem in struktura.

Carinska tarifa je seznam raznih vrst blaga z ustreznimi na¬
vedbami carinskih enot (kg, hi, m, komad) in carinskih stavkov
za vsako vrsto blaga posebej.

Seznam blaga (tarifna shema) se sestavi najprej, brez ozira na
carinske enote in stroke, ker služi tudi uvozni in izvozni statistiki
in ker se mora prilagoditi stanju konkretnega narodnega gospo¬
darstva.

Od spretne in vešče sestave carinske tarife, — te šahovnice
trgovinsko-politicne diplomacije —, zavisi dostikrat uspeh ali pro¬
pad celih gospodarskih strok v državi. Iz strukture tarifne sheme
ponavadi tudi lahko sklepamo o stopnji, na kateri se nahaja
gospodarstvo gotove države, v kateri velja. Primitivne države
(n. pr. Siam) in kolonije se zadovolje lahko zenotno carino,

6

82

ki zadene vse uvažano blago z enako visokim zneskom. V tem
primeru tarifne sheme niti ni treba. Države, gospodarstvo katerih
je nekoliko bolj razvito, uporabljajo razredni sistem,  po
katerem se v shemi blago porazvrsti na več skupin po višini skup¬
nega carinskega stavka. Ta se določi za vsako skupino posebej po
dovršenosti izdelave in gospodarski pomenljivosti blaga.

V današnjih evropskih tarifah pa dobi vsaka  količkaj po¬
membna vrsta blaga svoj poseben  carinski stavek, ki se ravna
po njegovi tuzemski gospodarski važnosti. Zaradi tega so postale
carinske tarife v državah, čijih gospodarski promet z inozemstvom
je bolj živahen, obsežni elaborati. Radi večje preglednosti so nji¬
hove tarifne sheme sestavljene sistematično  po gospodar¬
skih in tehničnih vidikih ter po ciljih gospodarske politike. V
takšnih tarifnih shemah se morejo n. pr. surovine porazvrstiti po
prirodoslovnem vidiku (živalsko, rastlinsko in rudninsko blago),
polu- in gotovi izdelki pa ali po istovrstnosti surovine, iz katere
so izdelani (n. pr. keramično, plutovinsko, kovinsko blago i. dr.),
ali po sorodnosti v načinu izdelovanja (n. pr. rezbarsko, kemično,
tekstilno blago), ali po sorodnosti v potrošnji (n. pr. vozila, kon¬
fekcijsko blago, glasbila, hranila i. pod.). Čim bolj je v kakšni
državi industrija razvita, tem podrobneje se specializira razčlenje¬
nost tarifne sheme v posameznih njenih delih, oddelkih, skupinah
ter postavkah, da se more odstopnjevati carinska obremenitev
uvoza skrbno po potrebah posameznih panog in strok.

Da bi bilo mogoče višino carine vsak čas prilagoditi spreme¬
njenim proizvajalnim razmeram, dajejo carinski zakoni vladi po-
gostoma pooblastila, da zviša ali zniža carinske postavke z uprav¬
nimi uredbami. V tem pogledu slovi zlasti takoimenovana Flexible
Tariff Clause, t. j. določilo carinskega zakona Ameriške Unije, da
more državni načelnik po zaslišanju stalne tarifne komisije zvišati
posamezne carinske postavke do 50 %. Podobno pooblastilo je
dobila v novejšem času tudi angleška vlada. Na ta način naj se
pravočasno oslabi inozemska konkurenca, ki proizvaja z nižjimi
proizvajalnimi troški ali ki uživa v izvozu izredne ugodnosti, n. pr.
izvozne premije. Omenjena pooblastila nudijo carinski politiki
nekaj več elasticitete, tako da se hitreje in lažje prilagaja spre¬
menljivim razmeram.

Nekaj elasticitete daje tarifi tudi časovno odstopnje-
vanje  njenih postavk; tako so n. pr. carinske postavke za zgod¬
nje sadje, sočivje, krompir i. pod. spomladi lahko skoraj prohibi-

83

tivno visoke, pozneje pa se znižujejo, kakor prihajajo večje količine
domačih pridelkov na trg.

Po razlogu ter po obsegu njih veljavnosti
ločimo avtonomne (obče, generalne) ter pogodbene tarife.

b) Avtonomne tarife.

Izdajajo jih kot zakone države same, ne da bi pri tem for¬
malno sodelovala kakšna druga država. V materialnem pogledu
učinkujejo seveda odnošaji napram drugim državam in tendence
njihove trgovinske politike lahko v obilni meri tudi na avtonomne
tarife. Ta tarifa velja v splošnem za uvoz iz dežel, s katerimi se ni
sklenila nikakšna trgovinska pogodba, oziroma iz katerih uvoz ni
pogodbeno urejen.

c) Pogodbene tarife.

Te veljajo v prometu z državami, s katerimi se sklenejo o po¬
sameznih carinah posebne pogodbe. Tudi ta tarifa mora dobiti, ker
izpreminja zakon, t. j. delno veljavnost avtonomne tarife, ako naj
stopi v veljavo, obliko zakona. Toda dočim more zakonodajni či-
nitelj (parlament) po izdatnem, podrobnem pretresu prikrojiti sle¬
herno postavko avtonomne tarife po svoji želji, more pogodbeno
tarifo, ne da bi jo mogel izpremeniti v posameznostih, samo v celoti
sprejeti ali zavreči. Ker so ravno najvažnejše carinske pogodbe delo
dolgotrajnih in težavnih pogajanj in bi zavrnitev lahko povzročila
zastoj v gospodarskem prometu ter izzvala krizo v notranji poli¬
tiki ali celo carinsko vojno z inozemstvom, jih parlament ponavadi
sprejme, četudi je očito, da groze nekatere postavke domačemu
gospodarstvu s škodo.

Carinski stavki pogodbene tarife so nižji kakor stavki avto-
nomnih tarif. Ker se pa stavki avtonomne tarife lahko vsak čas
zvišajo, ne da bi se samo radi tega kršile pravice kakršnesibodi
druge države in se lahko pripeti, da je druga država interesirana
na tem, da se nekatere postavke avtonomne tarife, za katere se ni
dosegla znižba v pogodbeni tarifi, v bodoče ne zvišajo, se sprej¬
mejo v takih primerih v pogodbe no tarifo tudi dotični stavki
avtonomne tarife. S tem se doseže, da se dotični carinski stavki
napram pogodbeni državi ne morejo zvišati, dokler traja pogodba.
Taksne carinske stavke imenujemo vezane.  Pogodbenim potom
pa se morejo vezati posamezne postavke avtonomne tarife ne samo

6 *

84

proti zviševanju, temveč lahko tudi proti zniževanju. Poslednje
postane potrebno tedaj, kadar kaže ohraniti v svojo korist razmerja
med carinami, katere obremenjajo v drugi državi surovine, polu-
izdelke in gotove izdelke iz njih.

d) Dvojna tarifa.

Avtonomna tarifa je lahko enotna, dvojna, trojna i. t. d.

Kadar se določi za vsako vrsto blaga, ki je v tarifni shemi
imenovana, en sam carinski stavek, nastane enotna tarifa  z
enim samim stolpcem. Ako pa določimo za carinsko obremenitev
vsake vrste blaga po dva stavka in sicer tako, da so stavki enega
stolpca mišljeni kot najvišji, stavki drugega pa kot najnižji, dobimo
dvojno tarifo, t. j. minimalno in maksimalno
tarifo.  Stavki minimalne tarife se določijo ali v absolutnih šte¬
vilkah ali v odstotkih maksimalne tarife; stavki maksimalne tarife
pa se določijo lahko tudi z odstotnimi pribitki k stavkom mini¬
malne tarife (Rumunija, Poljska). Carinske postavke pa se lahko
tudi le deloma minimalizirajo n. pr. na nekatere poljske pridelke;
tako nastane delna minimalna tarifa.

Dvojno tarifo je najprvo uvedla Španija (1. 1877), njej so sledile
kmalu nekatere druge države (Francija, Belgija, Portugalska, Ru¬
munija i. dr.). Vse druge imajo enotno tarifo, v kateri se semtertje
kot izjeme za kakšno vrsto blaga (žito, moko) uvedejo maksimalne
in minimalne carine (n. pr. Avstro-Ogrska 1. 1906). Najbolj eno¬
stavna je tarifa zmiraj še v Angliji, kjer je pred vojno štela 27 po¬
stavk, katerih število se je pa po vojni vsled uvedbe zaščitnih
carin dosti povečalo.

d) Trgovinsko-politični pomen carinskih tarif.

Avtonomne tarife (enotne kakor dvojne) tvorijo podlago za
sklepanje trgovinskih pogodb, v katerih se carinski stavki v obsežni
izmeri lahko spremene, tako da obveljajo carinski stavki avto¬
nomne enotne kakor dvojne (zlasti maksimalne) tarife samo bolj
kot izjema napram državam, s katerimi se ni sklenila carinska
pogodba. Pri sklepanju pogodb služita obe vrsti avtonomnih tarif
kot sredstvi, od katerih ima vsako po svoji naravi svoje posebne
neenake ugodnosti, pa tudi vsako svoje posebne kvarne plati.

Enotno avtonomno tarifo ohrani neokrnjeno samo država,
katera se na interese drugih držav ne mora ozirati in ne znižuje

85

carin, ki sprovaja torej trgovinsko politiko monopolno, ozir. se go¬
spodarsko čisto izolira. Ako pa ima avtonomna enotna tarifa za¬
ščitni značaj, tedaj se v gospodarskem prometu z inozemstvom
mnogi carinski stavki v svoji prvotni višini ne morejo držati in
težko tudi enotnost tarife.

V državah, ki imajo enotno avtonomno (generalno) tarifo,
prevladuje kot posledica carinskih pogodb druga vrsta dvojne
tarife, namreč v tem smislu, da se splošni (generalni) tarifi priključi
še pogodbena tarifa. V trgovinskih pogodbah določene posebne
tarife z znižanimi carinskimi stavki se ne morejo vstaviti v splošno
(generalno) tarifo, ker bi se sicer ugodnosti, ki se pridobe za
znatne koncesije, poslužile brez protidajatve vse druge države.
Zato dobi tarifa po sklenitvi trgovinskih pogodb dva stolpca; v
enem so carinski stavki avtonomne, v drugi pa stavki pogodbene
tarife, ki so v korist vsem državam, ki uživajo po sklenjenih trgo¬
vinskih pogodbah klavzulo največje ugodnosti.

Dvojna avtonomna (maksimalna in minimalna) tarifa nudi
prednost, da si pridrži zakonodaja na pogodbeno tarifo mnogo več
vpliva. Tuzemskim zastopnikom pomenja minimalna tarifa mejo,
pod katero v pogajanjih za sklenitev nove carinske (trgovinske)
pogodbe ne smejo iti. Imajo torej smernico in mejo, do katere
morejo popuščati, določeno že vnaprej. Sklenjena pogodba zaradi
tega ni tako lahko v nevarnosti, da je parlament ne odobri.

Ta dvojna tarifa, ki nastane navadno po predhodno doseženih
sporazumih kot kompromis med zahtevami tuzemskih produkcij¬
skih panog in strok, jamči domačemu gospodarstvu vsaj stalno
neko minimalno mero zaščite. Odvrne namreč nevarnost, ki je
sicer združena s pogodbenimi tarifami, da sklepanje novih pogodb
povzroči nadaljnje znižbe carinskih stavkov, s katerimi se ni raču¬
nalo pri sestavljanju avtonomne generalne tarife in ki gospodarstvu
lahko občutno škodujejo. Dokler traja ob veljavi dvojne avto¬
nomne tarife veljavnost trgovinske pogodbe, more računati tu¬
zemska produkcija vsaj z neko večjo ustaljenostjo v konkurenčnih
razmerah.

Neugodno pa učinkuje dvojna avtonomna tarifa s tem, da
druge države iz tarife takoj posnamejo, kaj morejo v najbolj
ugodnem primeru doseči in omeje zato od vsega začetka na naj¬
manjšo mero koncesije, h katerim bi bile pripravljene. Hotele bodo
doseči celo minimalno tarifo in jo, ako velja načelo največjih
ugodnosti, navadno zares tudi dosežejo.

86

Kadar ena država drugi ne prizna cele minimalne tarife,
temveč le deloma, nastane posebna vmesna pogodbena tarifa, ki je
nekakšna zvišana minimalna tarifa in ki obstoji kot del carinske
pogodbe sama zase.

Kakor učijo izkustva, dvojna avtonomna tarifa v splošnem
sklepanja novih trgovinskih pogodb ne pospešuje, temveč prej
otežkoča. Zategadelj se je zgodilo, da se minimalne tarife tudi ne
smatrajo več kot absolutno nespremenljive, temveč se daje državni
upravi zakonsko pooblastilo, da izjemoma tistim državam, ki nu¬
dijo prav posebno važne koncesije, zniža carino za posamezne
vrste blaga tudi pod mero, ki jo določa minimalna tarifa. Tako je
tudi n. pr. Francija v poslednjih letih znižala nekatere postavke
minimalne tarife v pogodbah z Nemčijo, Avstrijo in drugimi
državami. Na ta način postaja minimalna tarifa nekakšna tarifa, ki
je namenjena za pogajanja, maksimalna tarifa pa kot nekakšna
kazenska (povračilna) tarifa, namenjena državam, ki nočejo skle¬
niti trgovinske pogodbe. Po minimalni tarifi se carini ponavadi
blago iz takih dežel, ki priznajo v kompenzacijo državi, ki ima
dvojno tarifo, neomejeno in občo pogodnostno klavzulo.

5. Carinsko-tehnične olajšave gospodarskega prometa,
a) Obmejni promet.

Politične meje teko med državami mnogokrat drugače, nego
bi zahtevala gospodarska narava pokrajin, katere dele. Mnogi kraji
so zategadelj v neugodnem prometnem položaju, veliko število go¬
spodarjev ima svoje nepremičnine ter naprave tostran in onstran
politične meje; naravne nabavne in odjemalske zveze grozi meja
prekiniti. Da se takšni nedostatki omilijo ter da se omeji obmejno
tihotapstvo, ki ga omenjene okoliščine prav posebej pospešujejo,
se dovoljuje v medsebojnem gospodarskem prometu med prebivalci
obeh, največ do 15 km širokih obmejnih pasov, razne olajšave. To
se zgodi bodisi avtonomno v carinskih zakonih ali pogodbenim
potom, mnogokrat hkrati na obojen način.

Po svojem obsegu olajšave niso vedno enake. Včasih se oprosti
sploh vsa medsebojna trgovina, kolikor služi le lastnim in krajev¬
nim potrebam, vsake carine in carinskih obličnosti; včasih pa velja
oprostitev samo za nekatere vrste blaga in predmetov, zlasti za
hranila, krmila, kmetijske in gozdarske pridelke, živino, gospodar¬
sko orodje, gospodinjske potrebščine, zdravila i. pod.

87

b) Sejmski promet.

V prizadevanju, da se na vse mogoče načine podpre tuzemska
produkcija in trgovina v pridobivanju in utrjevanju inozemskih
prodajališč, dovoljuje država carine prosti povratek blaga, ki se je
bilo poslalo v inozemstvo na sejme, razstave, v komisijsko prodajo,
skladišča i. pod. Ob povratku blaga v tuzemstvo se mora istovet¬
nost izvoženega in uvoženega blaga kajpak dokazati; kot dokazilni
pripomoček služi lahko poseben register, v katerem carinski uradi
takšno blago zabeležijo ter popišejo, dalje carinski žigi, tvorniški
znaki in znamke, trgovska korespondenca ali kakšno drugo do¬
kazilo, s katerim se more istovetnost brez daljšega postopka hitro
ugotoviti. Podobne ugodnosti pa dovoljuje država tudi inozem¬
skemu blagu, ki prihaja v iste svrhe (n. pr. na sejem, razstavo
i. pod.) v tuzemstvo, ko se neprodano vrača v tujino.

e) Vzorčni promet.

Imenovanim olajšavam se po svojem namenu približuje carin¬
ska prostost, katero uživa vzorčno blago inozemskih trgovskih
potnikov. Vzorci morajo ponavadi biti takšne narave, da sami po
sebi nimajo trgovinske vrednosti in da so uporabni samo kot
vzorci, ne pa tudi v druge namene. V nekaterih državah (n. pr- v
Franciji, skandinavskih državah, Španiji i. t. d.) se ob uvozu pla¬
čana carina povrne, kadar se vzorci in ogledki tekom izvestnega
časa zopet izvozijo in se njih identiteta izkaže. Naštete ugodnosti
vzorčnega prometa določa tudi mednarodna konvencija o poeno¬
stavitvi carinskih obličnosti iz 1. 1923.

č) Carinska skladišča.

Carinska skladišča so namenjena predvsem mednarodni tr¬
govini, ki je navezana na suhozemski promet. Kot izredno sredstvo
jih pozna že merkantilistična Francija 17. stoletja, danes jih pa na¬
hajamo v vseh državah. V tehničnem oziru so carinska skladišča
naprave (poslopja), v katerih se neocarinjeno blago hrani pod kon¬
trolo carinske uprave tako dolgo, dokler se ne izvozi v inozemstvo
ali se proti plačilu carine (davka, trošarine) ne pusti v tuzemski
promet. Tako vskladiščeno blago velja kakor neuvoženo. Lastnik
more z vskladiščenim blagom sicer vsak čas razpolagati, pa je pusti
lahko tako dolgo neocarinjeno ležati v skladišču, dokler se mu ne

88

nudi prilika za prodajo. Izvoz tega blaga je olajšan s tem, da je
trgovski promet oproščen carinskih obličnosti in zavarovanja cari¬
ne (izgube na obrestih, provizijskih izdatkov). Ako se pa pusti
blago v tuzemski promet, pomeni hranjenje v carinskem skladišču
toliko, kakor da država uvozniku kreditira carino, dokler za blago
ne najde primernega kupca.

Carinska skladišča so bodisi javna  (entrepots reels) bodisi
zasebna  (entrepots fictifs). Prve ustanavlja država oz. dovo¬
ljuje, da jih ustanavljajo javne korporacije (n. pr. trgovinske zbor¬
nice, občine); njih uporaba je vsakomur dovoljena. Za ustanovitev
zasebnih carinskih skladišč je treba dobiti od državne uprave po¬
sebno dovoljenje (koncesijo). Nahajajo se pod carinsko sozaporo in
pod stalnim carinskim nadzorstvom. Zasebna carinska skladišča so
pogostoma le posebni oddelki tvornic (za sladkor, špirit, pivo in
podobno trošarinsko blago), ali pa so v zvezi s splošnimi zasebnimi,
javni uporabi namenjenimi skladišči, od katerih pa morajo biti
strogo ločena. Po različnih carinsko-tehničnih namenih in po raz¬
lični izmeri upravičenosti se delita obe osnovni vrsti teh skladišč
na razne nižje vrste, ki se imenujejo v raznih državah različno.

d ) Svobodna pristanišča in svobodne cone.

Namen svobodnih pristanišč in svobodnih con je, da služijo
na svoj način mednarodni vmesni trgovini, ki je navezana na po¬
morski ali rečni promet. V dobi od 16. do 18. stoletja, ko so kljub
prohibitivno močni carinski zaščiti vendarle na vse pretege skušali
ojačiti prekomorske zveze, so se važnejša pomorska pristaniška
mesta v celoti izločila iz carinskega ozemlja, tako da so se v carin¬
skem oziru mogla smatrati kot inozemstvo. Blago, ki se je v ta
mesta iz inozemstva uvažalo ozir. iz njih izvažalo, sploh ni bilo
podvrženo nikakšni carini in niti kakšnim obličnostim, tako da
je bil gospodarski promet svobodnih pristaniških mest z inozem¬
stvom lažji in ugodnejši nego s tuzemstvom. Prvo svobodno pri¬
stanišče je nastalo v Livornu (1547), v bivši Avstro-Ogrski je 1. 1719
cesar Karol podelil tak privilegij Reki in Trstu.

Zaradi omenjene in drugih kvarnih okolnosti (razvoj tiho¬
tapstva, oviranje prometa s tuzemstvom, komplicirana in nadležna
kontrola), se je naprava svobodnih pristanišč v 19. stol. postopno
odpravila; Trstu in Reki je ta privilegij vzel poseben zakon 1. 1891.
Danes so svobodna pristanišča starejše vrste še v Gibraltaru ter v

89

deželah daljnega vzhoda (n. pr. Singapore, Hongkong, Aden i. dr.)
ter izza 1. 1928 na Reki, Kvarnerska cona).

Drugod so se kot nadomestilo ustvarile svobodne pri¬
staniške cone  (»punti franchi«), osobito za države, ki sploh
nimajo lastnih pristanišč (n. pr. češkoslovaška cona v Hamburgu)
ali jih nimajo na dotičnem morju (jugoslovanska cona v Solunu).
To so pa le kosi ožjega pristaniškega ozemlja s skladiščnimi in
drugimi tehnično potrebnimi poslopji in napravami; zasebna sta-
novališča so iz njih izključena. Svobodne cone so od ostalega
ozemlja pristaniškega mesta strogo oddeljene in veljajo v carin¬
skem pogledu kot inozemstvo; zategadelj za blago, ki prihaja vanje
in jih zapušča, da se izvozi v tujino, ni potrebno zamudno carinsko
poslovanje. Sicer so te olajšave le bolj tranzitni trgovini v prid.
Posredne koristi pa nastanejo tudi tuzemskemu gospodarstvu,
osobito v tem pogledu, da imajo takšna pristanišča z mnogimi pre¬
komorskimi, zlasti oddaljenejšimi tržišči, vse pogostejše in ugod¬
nejše prometne zveze, katerih se moreta posluževati tudi tuzemska
produkcija in trgovina ter prihranita tako na investicijah in pro¬
metnem kapitalu.

e) Požlahtnjevalni (plemenitilni) promet.

Požlahtnjevalni promet pohaja kot posebna naprava carinske
politike že iz Colbertovih časov in postane potreben, kadar se
izdelava ali priprema posameznih vrst blaga ne izvrši celoma na
ozemlju ene in iste države, temveč se mora, ozir. se more ugodneje
izvršiti deloma v inozemstvu. Vzrok je običajno v razvitejši tehniki
ali prirodnih ugodnostih druge države, pa tudi lahko v večji cene¬
nosti ali spretnosti delovnih moči. Včasih se mora del produkcij¬
skega procesa izvršiti v inozemstvu zato, ker se tam nahajajo po¬
trebne specialne priprave, katere bi v tuzemstvu ne bile rentabilne.

Požlahtnjevalni promet je aktiven,  ako prihajajo surovine,
zlasti pa poluizdelki ter skoraj gotovi izdelki iz tujine v tuzemstvo,
da se tu predelajo, obdelajo, dodelajo ali popravijo, ter se potem
oddado v tujino, odkoder so prišli; pasiven  pa je, ako se
požlahtnjevanje še negotovih izdelkov zgodi v tujini. Če gre blago
po dovršeni predelavi ali pripremi (apreturi) v drugo državo, nego
iz katere je bilo uvoženo, govorimo o tranzitnem  požlahtnje-
valnem prometu. Najvažnejši je seveda aktivni plemenitilni promet,
ki zasluži prednostno pospeševanje. Kot predmet plemenitilnega

90

prometa pa niso vse vrste izdelkov enako primerne; najprej pri¬
hajajo vpoštev še: tekstilno blago in prediva (za tiskanje, barvanje
i. pod.), kovinsko blago, kože in krzna, žito (da se zmelje), riž,
vozila, konfekcija, kuhinjske posode i. dr. Pogostoma gredo izdelki
v inozemstvo samo zaradi popravila (stroji) ali na končno dovr-
šitev (poslikanje, poliranje i. pod.).

V interesu tuzemske produkcije dovoljuje država carine pro¬
sti uvoz blaga in tvarin, ki prihajajo radi požlahtnjevanja v državo.
Na uvoženo blago in tvarine se ne plača nikakšna carina, temveč se
carinska dolžnost zaradi razvidnosti pri carinarnicah samo zabeleži,
carinski znesek pa zavaruje (z bančnimi garancijami, vrednostnimi
papirji, včasih tudi z gotovino). Doba, v kateri se mora blago po
izvršenem požlahtnjevanju izvoziti, se po zakonskih rokih omejuje
(navadno 3—12 mesecev). Ta postopek postane kajpak le tedaj po¬
treben, ako uvoz dotičnega blaga sploh zadene uvozna carina, ka¬
tera po svojem občem namenu obremenja le tuzemsko ne pa tudi
inozemsko potrošnjo.

Zaradi svoje važnosti se požlahtnjevalni promet urejuje avto¬
nomno v carinskih zakonih, tvori pa tudi predmet trgovinskih
pogodb. S sredstvi carinske tehnike se mora preprečiti, da ne bi
zlorabe škodovale domači produkciji ali finančnemu interesu dr¬
žave. To se more zgoditi na dva načina: ali tako, da se mora iz¬
kazati istovetnost uvoznika z izvoznikom ter izvoženega blaga z
uvoženim (načelo i d e n t i t e t e), ali pa z dokazom, da je izvoženo
blago po svoji količini in kakovosti enako vredno, kakor blago, ki
se je carine prosto uvozilo (načelo ekvivalence).  To drugo
načelo se manj uporablja, pač pa edino ustreza v primerih, kadar je
istovetnost blaga težko ali nemogoče dokazati (železo, moka). Po¬
stopanje po ekvivalenčnem načelu pa more kljub vsem kavtelam
prinašati poseben, izvozni premiji nalikujoč dobiček onim požlaht-
njevalnim obratom (zlasti mlinom), kateri morejo radi tehnično
dovršenejših priprav iz surovine oz. poluizdelka izdelovati in izva¬
žati večje količine blaga, kakor odgovarja utežnemu razmerju med
surovino in končnimi izdelki, ki ga zakon po občih tehničnih izku¬
stvih predpostavlja. Tudi se žlahtilni promet zlorablja včasih tako,
da je surovinska kakovost izvoženega blaga slabša, kakor surovinska
kakovost uvoženega, kar pomenja prihranek na višji carini, ki se
pobira od kvalitetno boljših surovin in poluizdelkov.

Od požlahtnjevalnega prometa je razlikovati carine prosti oz.
carinsko pogodovani uvoz takšnih tvarin, ki se dajo uporabiti

91

kakor za produkcijsko tako tudi za osebno potrošnjo. Carinska
olajšava se v takih primerih veže na dolžnost, da se dotično uvo¬
ženo blago napravi za osebno uživanje neporabno (d e n a t u r i r a)
ali da se dotično podjetje postavi pod carinsko kontrolo.

f) Carinska in davčna povračila.

Uvozne carine in trošarine obremenjujejo po svojem namenu
zgolj tuzemsko potrošnjo. Da ne bi inozemsko blago, ki se uvaža,
oškodovalo tuzemsko produkcijo in finančne interese države, se
pobira od njega trošarina s carino vred takoj ob uvozu. Trošarina
bi pa učinkovala kakor izvozna carina, če bi se pobirala tudi od
onega trošarini podvrženega blaga, ki se izvozi. Da bi takšni tuzem¬
ski izdelki v tujini ostali vseeno prodajni in da tuzemska produk¬
cija na inozemskih trgih ne izgubi konkurenčne zmožnosti, je
umestno, da se carina oz. trošarina ob izvozu povrne. Tudi je
umestno, da se davek na poslovni promet ob izvozu vrne oz. od
takšnega blaga sploh ne pobira.

Kakor je tudi načelo samo po sebi jasno, tako malo enostavna
se pogostoma izkaže njega udejstvitev. Vrniti carino  ne dela
tezkoc, kadar zadeva takšno uvoženo blago, ki se v nespremenje¬
nem stanju zopet izvozi. Carinska povračila te vrste (angl.: draw-
backs) so bila pomembna v starejših dobah trgovinske politike.
Danes je neposredni prevoz carine prost, posredni pa se z večjim
pridom poslužuje carinskih skladišč in svobodnih pristaniških con.
Manj enostaven postane način, kako se vrača carina, kadar se
zacarinjeno oz. ob uvozu zatrošarinjeno blago (surovine, poluizdelki
in gotovi izdelki) izvaža. Pravičnost in bistvo carine oz. trošarine
bi zahtevala, da se ob izvozu vrne v istem znesku, s katerim se je
plačala ob uvozu blaga oz. v onem znesku, ki odgovarja količini
uvoženega blaga, ki se nahaja predelana v izdelkih, pripravljenih
za izvoz. Obenem bi bilo kontrolno dognati, če kakovost snovi,
iz katere je izdelano izvoženo blago, odgovarja kakovosti uvožene
snovi. — Potreba vrniti trošarino seveda prestane, kadar gre za tu¬
zemsko blago, ki ima takšen monopolni značaj (n. pr. zdravilne
vode, izredno dober premog), da je inozemstvo prisiljeno, kupo¬
vati ga kljub zvišanju cen.

Na prvi pogled bi se dalo misliti, da gre le za neko vrsto
požlahtnjevalnega prometa. Pa je vendar precejšnja razlika, go¬
spodarska in carinsko-tehnična. Kajti v požlahtnjevalnem prometu

92

predeluje tuzemska produkcija uvožene surovine oz. poluizdelke
po naročilu inozemskih podjetnikov in proti vnaprej dogovor¬
jenemu plačilu, dočim vrši pri povračilu carine, trošarine in drugih
davkov tuzemski podjetnik predelavo za neznane kupce in to iz¬
ključno na lastni riziko. Plemenitilni promet predpostavlja torej le
eno samo trgovsko transakcijo (prevzem v predelavo), vrnitev ca¬
rine oz. trošarine pa vsaj dvoje takih opravil, namreč nakup surovin
oz. poluizdelkov in na to njih prodajo. Pogostoma podjetnik, ko ob
uvozu zacarinja suroVine in poluizdelke, ne ve in ne more vedeti,
ali bo gotove izdelke pustil v tuzemski promet, ali pa bo morda
bolje kazalo, jih izvoziti. V pogledu carinske tehnike je razlika ta,
da v požlahtnjevalnem prometu uvoznik sploh ne plača nikaksne
carine, temveč da carinarnica dotično blago v svojih registrih le
zabeleži, carina pa se more vrniti samo tedaj, ako se je prej dejanski
plačala.

Kakor pri požlahtnjevalnem prometu, se tudi pri vračanju
carin ter trošarin postopa ali po načelu istovetnosti  (identi¬
tete) ali pa po načelu enakovrednosti  (ekvivalence). Tudi
se zahteva, da mora podjetnik zacarinjeno blago v predelanem sta¬
nju izvoziti do izvestnega roka. Če so izvoženi izdelki taksne na¬
rave, da je mogoče količino in kakovost prej zacarinjenih oz. za-
trošarinjenih surovin oz. poluizdelkov, ki jih vsebujejo, ob izvozu
brez dolgega postopka prilično zanesljivo ugotoviti, tedaj se postopa
ob vračanju carine oz. davka po načelu istovetnosti. Ta postopek
pa postane neprimeren in neuporaben, kadar so zacarinjene suro¬
vine oz. zacarinjeni poluizdelki predelani v gotovih izdelkih tako,
da njih istovetnosti sploh ni mogoče več ugotoviti ali pa šele po
zamudni kontroli (n. pr. kovina v strojih). Če bi tudi v takih pri¬
merih veljalo načelo istovetnosti, bi morala imeti carinska oblast
dotična podjetja pod stalno in zato drago kontrolo. Istovetnost je
tudi težko dokazati, ako se trošarina ne pobira od gotovih izdel¬
kov, temveč od surovine ali poluizdelka, oz. kadar se trošarina do¬
loča po kakršnihkoli vnanjih znakih predelovalnih naprav. V ta¬
kih primerih se ugotavlja višina vračljive carine oz. trošarine po
ekvivalenčnem načelu, t. j. vračljivi znesek izračuna carinska oblast
na podlagi zakonsko določenega razmerja med izvestno količino
surovine oz. poluizdelkov in količino gotovih izdelkov, katero je
ob normalnem načinu predelave mogoče iz nje pridobiti.

Mnogokrat pa ni mogoče dognati, ali se je za izdelavo gotovih
izdelkov porabil zares prej uvoženi in zacarinjeni material ali pa

93

morda tudi ali celo izključno le domači, od katerega se seveda ni
plačala nikakšna carina. Zato carinska oblast ne zahteva več niti
dokaza o prejšnjem uvozu in istovetnosti, temveč vrne carino brez
ozira na to, ali pohajajo surovine, iz katerih so napravljeni izvo¬
ženi gotovi izdelki, iz tuzemstva ali iz inozemstva. Carina se torej
»vrne« brez ozira na kakšno prejšnje plačilo uvozne carine, le da
je za uvoz dotične surovine sploh plačevati carino. Iz uvoženih
tvarin pridobljeni izdelki se morejo potemtakem dati vsi v notranji
promet, ob izvozu izdelkov, pridobljenih iz podobnih, dasi ne
enakovrednih tuzemskih tvarin pa se vseeno celoma ali le deloma
»vrne« carina.

V) Uvozne izkaznice.

Vrnitev carine se more izvršiti v dveh oblikah, ki sta prav¬
zaprav identični; druga se od prve razlikuje zgolj po izhodni točki,
na katero se navezuje pravica zahtevati, da se carina povrne. Prva
oblika je enostavnejša, starejša in se je v preteklem stoletju razvila
predvsem na Francoskem. Obstoji pa v tem, da carinarnica ob pri¬
liki uvoza surovin, oz. poluizdelkov uvoznikom izstavlja carin¬
ske pobotnice  (potrdila o plačani carini, acquits a caution),
na podlagi katerih se carina v gotovini povrne ob izvozu ustreznih
izdelkov, ne da bi se ugotavljalo, iz kakšnih surovin so izvoženi
izdelki napravljeni.

Druga oblika, tako imenovani sistem uvoznih izkaz-
n i c (Einfuhrscheine, dovozne listy) se je izza 1. 1894 razvil v
Nemčiji, po vojni pa so ga uvedle tudi Avstrija, Švedska, Poljska,
in Češkoslovaška. Izhodne točke tu ne tvori uvoz, temveč izvoz.
Izvoznik tuzemskega blaga, čigar uvoz podlega carini, prejme ob
izvozu uvozno izkaznico. Izvoznik sam ali njegov pravni naslednik
more uvozno izkaznico uporabiti za plačilo uvozne carine, ki od¬
pade na izvestno — bodisi enako veliko ali manjšo — količino istega
blaga ali pa na takšno količino surovin, ki po carinski vrednosti
ustreza količini izvoženih izdelkov; n. pr. uvozna izkaznica, iz¬
stavljena ob izvozu x stotov pšenične moke, upravičuje k carine
prostemu uvozu y stotov pšenice. Uvozne izkaznice upravičujejo
lahko tudi k carine prostemu uvozu drugih, v zakonu določenih
vrst blaga, n. pr. izvoz ‘izvestne količine moke upravičuje uvoziti
carine prosto izvestno količino krmil ali kolonijalnega blaga, čegar
carinska vrednost odgovarja carinski vrednosti izvožene moke.

94

Uvozne izkaznice se morajo izkoristiti tekom določene dobe.
Uvozne izkaznice se glase na imetnika in izvestne zneske carine.
Ker se ob uvozu ne zahteva dokaz o istovetnosti blagovne vrste in
in tudi ne dokaz o istovetnosti izvoznika z uvoznikom, smejo iz¬
vozniki uvozne izkaznice prodati uvoznikom liki vrednostne pa¬
pirje; njih cena se ravna sicer po razmerju med ponudbo in po¬
vpraševanjem, vendar pa dobe po navadi le nekoliko nižjo nego
nominalno ceno; to zlasti vsled tega, ker prodaja in nakup takih
izkaznic nista osredotočena.

Uvozne izkaznice so pomembne zlasti za poljedelsko gospo¬
darstvo, to pa samoumevno samo tedaj, kadar so agrarne carine
dosti visoke, tako da že manjši prevozni stroški ne absorbirajo pre¬
velikega dela izkupička za prodane izkaznice. Ker vsled izvoza po¬
nudba blaga v tuzemstvu ne pritiska toliko na njegove cene, pride
carina v cenah do popolnega izraza, t. j. tuzemski potrošnik plača
za dotično blago ceno, ki vsebuje mednarodno ceno in polni znesek
ustrezne carine, dočim se drugače carina pogostoma ne uveljavlja
s polnim zneskom v tuzemski ceni. Če pričnejo tuzemske cene ko¬
ličkaj padati, poraste izvoz, tako da se cene kmalu zopet popravijo
in hitreje zopet ustalijo. Kmetijski producenti dosežejo torej polno
tuzemsko ceno (mednarodno ceno s tuzemsko carino) in morejo
vsled tega svoje pridelke takoj po žetvi v inozemstvo prodati in
niso primorani dalje časa čakati na tuzemskega kupca. Tako si pri¬
hranijo še izgubo na teži.

Uvoznih izkaznic se morejo s posebnim pridom poslužiti
producenti takšnih pokrajin, ki imajo po svoji legi z inozemstvom
boljše in cenejše zveze kakor s tuzemstvom, n. pr. ako se more
blago zaradi cenenega pomorskega prevoza ugodneje prodati v ino¬
zemstvo, kakor pa v oddaljene kraje tuzemske potrošnje. Tudi trgo¬
vina se poživi, tuzemski potrošniki pa ne utrpe posebne škode,
ker se enaka količina pridelkov za uvozne izkaznice carine prosto
zopet uvozi, tako da se cene občutno ne podraže. Kmetijska pro¬
dukcija more hkrati to okolnost izrabiti za zboljšanje kakovosti
svojih pridelkov in preuredi svojo produkcijo za pridobivanje pri¬
delkov, ki so za izvoz posebno ugodni. Naprava carinskih nakaznic
dopolnjuje carinsko zaščito ter paralizira nekatere škode, ki bi se
drugače težko popravile. Vendar povzročajo uvozne izkaznice v
praksi take težave, da po izkustvih poslednjih deset let njih uvedba
ni priporočljiva.

95

6. Trgovinska statistika.

a) Njene naloge.

Trgovinska statistika ugotavlja blagovni promet določenega
carinskega ozemlja z inozemstvom številčno. S tem odkriva ugodne
kakor nevšečne plati narodnega gospodarstva ter prikazuje račun¬
sko, katera trgovinsko-politična sredstva so rodila uspehe in kak¬
šne. Trgovinska statistika more, dasi le v nekaterih pogledih, na¬
zorno povedati, kakšno mesto zavzema gospodarstvo konkretne
države v družbi vseh drugih, ter odkriva tudi vezi, ki ga spajajo z
njimi.

Dopolnjujoč se s produkcijsko statistiko, s pomočjo katere pri¬
merja presežke in primanjkljaje v domači produkciji tako po posa¬
meznih strokah kakor po posameznih letih, razodeva, da-li in kako
se jači gospodarska kapaciteta države in njenega prebivalstva. Tako
bo n. pr. nesporno beležila kot znamenje gospodarskega napredka
v posameznih strokah, ako je iz trgovinske in iz izvozne statistike
razvidno, da izvoz sicer absolutno narašča, da pa kljub temu rela¬
tivno pada oni del produkcije, ki se izvozi.

Ker registrira na ta način učinke storjenih trgovinsko-poli-
ticnih ukrepov, obenem pa dovoljuje pregled tudi v podrobnostih
in ker opozarja, v katere smeri se nagiba gospodarski razvoj, je
trgovinska statistika eden izmed glavnih pripomočkov trgovinske
in splošne gospodarske politike.

b) Spoznavna vrednost njenih izsledkov.

Narodno-gospodarska spoznavna vrednost podatkov, ki jih
more po današnji svoji razvojni stopnji nuditi trgovinska statistika,
je med strokovnjaki vedno še predmet znanstvenih sporov. Pa tudi
tedaj, ako ne jemljemo vpoštev interesov teoretične znanosti, sme¬
mo od trg. statistike zahtevati vsaj toliko, da dovoljuje povprečna
zanesljivost njenih izsledkov časovno primerjati vnanji blagovni
promet v zaporednih letih. Kajti le iz primerjanja more praksa
črpati tiste spoznave, ki soodločajo o usmerjanju gospodarske
politike.

Da se doseže čim višja mera zanesljivosti, je vestnost pri ugotav¬
ljanju podatkov na poizvednih edinicah glavni pogoj. Majhne za-
cet ne, pa gromadne napake morejo občutno škodovati spoznavni
vrednosti rezultatov. Pa popolnoma zanesljivo primerljivost je zelo

96

težko doseči; statistika se ji more samo bolj ali manj približati.
Vrsta razlogov za to ni tako mala. V daljših razdobjih n. pr. že
obseg carinskega področja mnogokrat ne ostane isti. Svobodni
okraji se izločujejo in vključujejo, državno ozemlje se razširja in
krči, carinske unije se sklenejo in zopet razvežejo i. t. d. Še večje
ovire ustvarja neprestano spreminjanje carinske tarife, statističnih
blagovnih seznamov, klasifikacije blaga in tehničnih načel, po ka¬
terih se gradivo zbira in obdeluje. Kar smatra statistika v eni
državi kot surovino, smatra v drugi državi kot poluizdelek ali celo
za gotovi izdelek. Mnogi izdelki se proizvajajo danes iz nado¬
mestnih surovin, ki jih pred par desetletji še niso poznali.

Primerjavi podatkov po vrednosti se včasih valovanje cen
hudo upira. To velja zlasti za trgovinsko statistiko agrarnih držav.
Njih izvoznim pridelkom padajo in rastejo cene, kakor pač žetev
izpade, in kakor se spreminja produkciji obseg. Ker vspodbuja
državo njen fiskalni interes, da posveča ugotavljanju podatkov ob
uvozu čim večjo natančnost, dočim ta njen interes ob izvozu po¬
neha, ne gre podatkom o izvozu ista mera zanesljivosti kakor
podatkom o uvozu. Nadalje podatki specialne trgovine že zato ne
morejo biti čisto pravilni, ker se z njimi neločljivo družijo podatki
posrednjega izvoza, ki v dobah ugodnih konjunktur lahko visoko
naraste. Kadar so carine na dražje blago, ki ni zajetno (n. pr. čipke,
svilo, dragulje, kožuhovine i. pod.), zelo visoke, se večkrat razpase
tako tihotapstvo, da se statistični ugotovitvi izmaknejo značne
vrednosti prekomejnega prometa. Včasih je iz tabelaričnih pre¬
gledov razbrati, da so v udeleženosti posameznih držav na celolet¬
nem prometu ali na prometu posameznih kategorij blaga nastale
temeljite spremembe, more pa to biti tudi le videz, ker so se uvedle
neposrednejše trgovinske ali prometne zveze, ker je blago izpreme-
nilo prometne poti v iste države ali ker se je trgovina preorgani-
zirala. Takšne so ovire, pa je še vse polno drugih, ki vstvarjajo
pravilni analizi ter presoji trgovinsko statističnih izdelkov ne male
težave.

Na še večje ovire kakor notranja, zadeva mednarodna
primerljivost  trgovinske statistike. Namesto da bi se uvoz
iz ene države številčno ujemal z izvozom iz druge države, vidimo,
naj si primerjamo že katerekoli statistike, njih celokupne ali de-
taljne številke, večinoma precejšnje razlike. Vzroki so, kakor
umevno, v neenakem postopanju pri ugotavljanju izvozne ter
namembne države, v različnem izračunavanju vrednosti blaga, v

97

raznovrstnem prištevanju plemenitilnega prometa, v neenakem
poimenovanju, v neenakih klasifikacijah in sistematikah carinskih
tarif in blagovnih seznamov, v različnosti, kako se izračunava
tara i. t. d.

Pogostoma primerjajo carinsko obremenitev (zaščito) raznih
držav na ta način, da primerjajo medsebojno razmerja med carin¬
skimi dohodki države in vrednostjo vsega uvoženega blaga, ki je
carini podvrženo. Pa ravno ta metoda ne more dati uporabnih
podatkov, ker se izražajo v njih najvišje carinske postavke relativ¬
no najmanj, najnižje postavke pa lahko relativno najbolj; carine, ki
so prohibitivno visoke, se v takih odstotnih razmerjih, ker ni
uvoza, sploh ne izrazijo.

V povojnem času so se pojavili poskusi, da se na podlagi trg.
statistik in drugih pripomočkov sestavijo mednarodni indeksi o
carinski obremenitvi. Toda naj so izsledki, h katerim so dospeli
n. pr. angleški parlamentarec Morrison Bell, svetovna gospodarska
konferenca Društva narodov 1. 1927, avstrijska deželna skupina
mednarodne trgovinske zbornice i. dr., še tako poučni in zanimivi,
pričajo že metode same, po katerih so se te primerjalne statistike
sestavljale, da zadeva te vrste statistika po naravi predmeta na
težave, ki jih sedanja statistična metoda še ne more obvladati. Taki
izsledki bi imeli spoznavno vrednost samo tedaj, če bi bile vse
carinske tarife enako ustrojene, in če bi se pri izračunavanju uva-
ževale troškovne razlike zaščitenih strok ter dodatna proizvodnja,
ki je nastala zavoljo carin. Pa tudi iz takih podatkov bi še zmiraj
ne zvedeli, kar je najvažnejše, namreč v kakšni meri carina zares
učinkuje kot breme  in kako se tako v proizvodnji kakor
v potrošnji kot breme občuti.

Z ravno tako veliko opreznostjo moramo sprejeti tudi one
statistične primerjave vnanjega prometa; ki skušajo na primer z
izračunavanjem, koliko uvoza, oziroma izvoza ali vsega vnanjega
prometa odpade na enega prebivalca, z medsebojnim primerjanjem
absolutnih številk o izvozu in uvozu, s primerjanjem udeleže¬
nosti posameznih držav na svetovnem prometu ali drugače vred¬
notiti pomen posameznih narodnih gospodarstev. Takšno primer¬
janje ne glede na razlike v prvotnem statističnem gradivu že
zavoljo tega ne more seči stvari do jedra, ker ima vnanja trgovina
za vsako državo drugačen pomen. Manjše, industrijsko razvitejše
države morajo na vsak način uvažati in izvažati relativno več,
kakor velike, ki so gospodarski samosvojnosti bližje. Precejšen del

7

98

njihovega vnanjega prometa bi bil, da so večje, del njihovega no¬
tranjega prometa. Tudi relativno visokih številk vnanjega prometa
še nikakor ne smemo smatrati za znamenje blagostanja ali izredne
gospodarske izdatnosti. Revnejša država, katere gospodarstvo za-
visi močno od izvoza monokulturnih pridelkov, oziroma pretežno
od izvoza deželnih pridelkov, mora izvažati in uvažati relativno
več, kakor n. pr. bogata Ameriška Unija, ki ima v svojih mejah
vsega v izobilju, ali Sovjetska Unija, kjer velja načelo, da se mora
uvoz na vso moč dušiti.

Da postopamo pri primerjanju skrajno oprezno, je torej po¬
vodov dovolj. Ker so težave primerjanja tolikere, stremljenja po
izenačevanju trgovinskih statistik niso od danes. Po večkratnih ne¬
uspehih so ta stremljenja 1. 1913 vedla k »mednarodni konvenciji
o uvedbi mednarodne trgovinske statistike«, v kateri so se države-
pogodnice zavezale, da bodo poleg svoje lastne sestavile vsako leto
še posebno statistiko po skupnem, enotnem blagovnem seznamu.
Ta je razčlenjen v 186 postavkah, ki so zbrane v petih velikih sku¬
pinah: I) žive živali, 2) hranila in pijače, 3) surovine in preprosto
obdelane tvarine, 4) končni izdelki in 5) zlato in srebro. Konvencija
določa tudi ustanovitev mednarodnega urada za trgovinsko stati¬
stiko v Bruslju, ki naj podatke, ki jih prejema od posameznih
držav, ureja in objavlja. Velik napredek se bo v tem pogledu
dosegel, ko se bo splošno uvedla carinsko-tarifna shema z enotnim
imenoslovjem, ki jo je dovršila po nalogu gospodarske konference
1. 1927 posebna komisija pri Društvu narodov.

7. Carinske unije.

a) Pojem in notranja organizacij a.

Carinsko unijo imenujemo pogodbeno združitev dveh ali več
samostojnih držav v takšno enoto, ki tvori napram ostalemu ino¬
zemstvu enotno carinsko ozemlje in ki sprovaja skupno trgovinsko
politiko.

Pogodbena združitev se mora izvršiti na paritetni podlagi.

Ako se ena država drugi samo priključi, tako da sprejme njen
carinski in davčni sistem in se ji v trgovinsko-političnem oziru
povsem podredi, ne nastane carinska unija, temveč carinsko-poli-
tična priključitev.

Carinsko se velikim državam rade priključujejo majhne in
pritlikave državice.

99

Nekakšno srednjo stopnjo med carinsko unijo in običajno
trgovinsko pogodbo tvori dogovor, v katerem si dajo državc-
pogodnice medsebojno posebne ugodnosti, ki so izvzete iz pogod-
nostne klavzule (preferenčni sistem) in v katerem se obenem
zedinijo na skupne trgovinsko-politične smernice, na enotno ta¬
rifno shemo, istočasne roke za sklepanje trgovinskih pogodb, na
postopno izenačevanje gospodarske in finančne zakonodaje i. pod.
Takšen dogovor, sklenjen n. pr. 1. 1892 in 1. 1931 med Avstrijo
in Nemčijo, je zamišljen kot prehodna stopnja  k postopni
ustvaritvi prave carinske, oziroma tudi politične unije.

Carinsko-politično zbližanje pa se organizira lahko še na dru¬
gačne načine. Takšne organizacijske tvorine, ki jih ne moremo
označiti kot prave carinske unije imenujemo carinske zveze
ali celo le carinske interesne skupnosti,  kakor je
pač zveza med njimi bolj krepka ali bolj rahla. Ta naziv pa nosijo
včasih uradno tudi prave carinske unije; terminologija nikakor ni
ustaljena.

Kot poseben trgovinsko-političen subjekt mora imeti carinska
unija napram inozemstvu enotno carinsko mejo in carinsko tarifo.
Carinske meje  se morejo med državami-pogodnicami čisto
odpraviti, lahko pa tudi ostanejo kot vmesne carinske meje, ob
katerih pa se pobirajo carine po nižjih postavkah in skrajšanih
tarifah. Ostati morajo dotlej, dokler se v posameznih državah, ki
so se carinsko združile, ne izenačijo trošarine, drugi davki, mo¬
nopoli in podobne javne dajatve. Carine skupne tarife se, če je ta
enotna, ob vmesnih mejah kajpak ne pobirajo.

Velike težkoče prizadeva sestavljanje skupne tarife,
posebno, ako se posamezni deli unije po svoji potrošnji, produk¬
cijskih pogojih in stopnji gospodarskega razvoja zelo razlikujejo.
Tu se mora skrbno uvaževaje vse okoliščine najti primerna izrav¬
nava prizadetih interesov. Če se v nekaterih ozirih ne najde, carin¬
ska tarifa ne more biti popolnoma enotna. Kolikor ni enotna,
morajo dotične carine ob vmesnih mejah prehodno ostati. Čim
manj je skupna tarifa popolna in enotna, tem več je treba vmesnih
carin.

Carinski dohodki unije se pobirajo na skupen račun njenih
članic in se porazdeljujejo med nje po izvestnem, pogodbeno do¬
ločenem ključu. Tudi tu je premagati včasih silne ovire, ako zdru¬
žena ozemlja niso enotne gospodarske narave. Dolžina meje, ki
deli posamezne članice od ostalega inozemstva, ni primerno me-

100

rilo, ako obstoje glede dolžine te meje in ugodnosti zemljepisnega
položaja znatne razlike. Število prebivalstva ne more odločevati,
če sta kulturna stopnja in potrošnja zelo neenaki; po površini
ozemlja posameznih članic se je težko ravnati, če je gostota na¬
seljenosti v eni državi znatno večja, kakor pa v drugi.

Carinski dohodki se porazdele lahko tudi v razmerju, kakor
so pred združitvijo pritekali posameznim članicam ali na dru¬
gačen način. Kolikor pa merilo ne poda zadovoljivega ključa, se
morajo neugodnosti, ki nastanejo vsled tega posameznim članicam,
izravnati s primernimi pribitki in odbitki.

Da se carinska unija vzdrži, potrebujejo njene članice skup¬
nega organa;  njegove kompetence se raztezajo lahko na ca¬
rinsko upravo in zakonodajo (carinski parlament), ali pa samo na
poslednjo, tako da pridrži vsaka članica zase carinsko upravo.

Potreben postane tudi poseben kontrolni in prizivni organ in
urad za obračunavanje in porazdeljevanje carinskih dohodkov.

Enotnost se more tudi doseči, ako izdajajo v zadevah carinske
politike vse članice avtonomno enake zakone, o katerih vsebini so
se sporazumele v predhodnih posvetovanjih. Toda takšna ureditev
postane, kakor klasično dokazuje bivša Avstro-Ogrska, lahko izvor
neprestanih nesporazumljenj in trzavic.

b) Gospodarski pogoji in posledice.

Ako naj bo unija popolna in trajna, morajo države-članice
nadaljevati medsebojno prilagajanje in svoja narodna gospodarstva
izenačevati. Carine so, posebno dandanes, le en in ne zmiraj naj-
glavnejši del zunanje gospodarske politike. Ako naj učinkujejo,
kakor se pričakuje, se morajo včleniti v pestri sistem drugih gospo-
darsko-političnih sredstev organično.

Enotna carinska tarifa sama zahteva enakost, oziroma vsaj
precejšnjo sorodnost v proizvajalnih pogojih in večjo stopnjo po¬
dobnosti v narodno-gospodarskem »razdeljevanju dohodkov«. Med
državama, od katerih ima ena kvalitetno, intenzivno poljedelstvo,
dočim prideluje druga le bolj slabejše vrste deželnih pridelkov z
ekstenzivnim kmečkim gospodarstvom, carinska unija ni pripo¬
ročljiva in se tudi težko izvede. Podobno velja glede sestava, pro¬
dukcijskih troskov, finančne podlage in organizacije njunih in¬
dustrij.

101

V zakonskem in gospodarskem zenačevanju pride še najprej
poenotenje trošarinskih davščin na vrsto, njim slede prometni in
neposredni davki, obrtna in prometna zakonodaja, socialno-poli-
tične naprave i. dr. Če je pa združitev enkrat tako daleč dospela,
tedaj iz tehničnih in gospodarskih razlogov ne preostaja drugega,
kakor ustvariti za carinsko unijo tudi enotno denarno veljavo,
kajti drugače je težko doseči, da bi imela novčna enota ene kakor
druge države, čeprav temelji v obeh državah na isti novčni pod¬
lagi, n. pr. na zlatu, na vsem ozemlju unije isto kupno moč. Če
pa te ni, se preveč spremene produkcijski pogoji in te spremembe
postanejo kaj lahko vir hudih sporov, če ne razdorov. Enotna
veljava predpostavlja seveda skupno emisijsko banko in enotno
denarno politiko.

Ko je zbliževanje tako dozorelo, postane širši skupen zako¬
nodajni zastop, skupen parlament in skupna vlada neobhodno po¬
trebna. To pa v praksi ne pomeni nič manj, kakor združitev doslej
suverenih držav-članic v novo, bolj ali manj federativno urejeno
državo, katere posamezni deli uživajo na kulturnem, pravosodnem,
policijskem i. t. d. področju lahko široko avtonomijo. V tem pri¬
meru morejo postati skupni carinski dohodki dobrodošla materiel-
na podlaga, na katero se postavi budžet nove države. Tako daleč
pride le redko, a še najprej tedaj, ako so si države v kulturnem,
nacionalnem in gospodarskem pogledu sorodne. Carinska unija
med bivšo Ogrsko in Avstrijo je dospela do enotne valute in
sorodne gospodarske zakonodaje samo zato, ker je obe deželi vezala
politično tudi realna unija in sta prej tvorili tudi državno enoto.
Po 1. 1867 carinska unija ni narodov, združenih v nji, med seboj
približevala, nasprotno, Madjarom je bila kamen spodtike, Slo¬
vanom pa izvor velikih krivic.

Mnogo številnejši so oni primeri, v katerih je stremljenje po
politični državni uniji podnetilo ustvaritev predhodne carinske
unije — ali povzročilo, da je nastala ta šele kot posledica državno-
pravne združitve. Med približno enako močnimi državami skup¬
nost zgolj gospodarskih interesov ni močna dovolj, da bi se mo¬
gla na njej zgraditi trajna carinska unija; narobe, med gospodar¬
skimi interesi carinsko-politično združenih držav posreduje in jih
obvladuje čut nacionalne in kulturne skupnosti. Carinske unije,
zasnovane samo na gospodarskih interesih, niso nikjer doživele
visoke starosti.

Carinska unija prinaša svojim članicam všečne gospodarske

102

koristi, zlasti manjšim in gospodarsko slabotnim državam, ki imajo
s svojo carinsko samostojnostjo mnogokrat precejšnje težave.
Takšne države ne morejo misliti na avtarkijo in so od večjih držav
gospodarsko posredno precej zavisne; ta zavisnost jim nalaga libe¬
ralnejšo carinsko politiko. Obenem jim pa veleva njih interes, da
zaščitijo industrijske produkcijske stroke, ki jih imajo, s posebno
čvrsto zaščito. Kajti njihove industrije so, ker so domača odjema-
lišča pretesna, v manj ugodnem položaju, nego industrije velikih
dežel, katerim široko domače odjemališče zajamči rentabiliteto in
pocenjuje produkcijo tako, da morejo izvažati zgolj zaradi pol¬
nejše izrabe proizvajalne zmogljivosti svoje blago za cene, ki kri¬
jejo samo lastne stroške ali niti teh ne. To neugodnost manjše
države lahko odpravijo z združitvijo v carinski uniji.

Razširjeno carinsko ozemlje dovoljuje industriji, da svojo
zmogljivost bolje izrabi in proizvajo specializira. Morejo se snovati
podjetja iz strok, katerim se na ožjem domačem ozemlju donos
ne obeta. Širše domače odjemalsko ozadje pa pocenjuje produkcijo,
jači kupno moč prebivalstva, prinaša večjo gospodarsko nezavis-
nost od velikih in gospodarsko močnih držav. Na carinsko izena¬
čenem ozemlju se lažje snujejo velika občekoristna podjetja (želez¬
nice, kanali, melioracije). Carine postanejo donosnejše, ker se so¬
razmerno znižajo stroški za obmejno stražo in pobiranje. Tudi
more carinska unija na trgovinskih pogajanjih nastopati s prav
drugačnim uspehom in doseči večje koncesije. Končno dovoljuje
večja trgovinsko-politična neodvisnost, da se izgradi industrijski in
agrarni produkciji bolj racionalna zaščita.

c) Zgodovinski primeri.

Najbolj tipičen in najznanejši primer carinske unije nudi
Nemška carinska zveza  (1834). Ob političnem zedinje¬
nju (1870) je carinska pogodba postala del nemške ustave. Poučna
je zgodovina te zveze zlasti zato, ker prikazuje, kako prehaja ob
danih okolnostih carinska unija polagoma v zvezno državo.
Južnoafriška carinska zveza,  ustvarjena 1. 1889 in
obnovljena 1. 1903, je združevala Natal, Transvaal, Oranje in
Južno Rodezijo. L. 1909 se je spremenila v državnopravno enoto
(Union of South Africa). Tudi carinska unija avstralskih republik
je izza 1. 1901 neke vrste zvezna država (Australian Comrnon-
wealth). Današnja Evropa ima le carinsko unijo, ki je 1. 1921 na-

103

stala med Belgijo in Luksemburško, ki je bilo pred vojno carinsko
priključeno Nemčiji. Carinska priključitev je bilo tudi razmerje
med bivšo Avstrijo in državo Liechtenstein, ki je sedaj carinsko
priključena Švici. Zgodovinsko pomembna je carinska unija med
bivšo Avstrijo in Ogrsko.

Načrtov in poskusov ustvariti carinske unije, beleži preteklo,
pa tudi tekoče stoletje obilno število. Izza 1. 1884 obstoji načrt
panamerikanske unije.  Načrt srednjeevropske
unije  šteje v svoji skoraj stoletni zgodovini že več začetnih po¬
skusov. Tudi zamisel, zediniti vse evropske države v pan¬
evropsko unijo,  ki naj bi bila nekaka protivna utež proti
konkurenci Severoameriške Unije, se je večkrat pojavila. Priprav¬
ljale so se carinske unije med Srbijo in Bolgarsko (1905), Francijo
in Belgijo (1836—1843), Nizozemsko in Belgijo (1903), Švico in
Nemčijo, med skandinavskimi, baltiškimi, podonavskimi državami.
V zadnjem desetletju načrti raznih carinskih unij nekako ne pri¬
dejo z dnevnega reda. Velik del so znamenje resnega stremljenja,
ustvariti širše gospodarske enote, ki imajo več življenske in odpor¬
ne sile v hudi svetovni konkurenci. Deloma narekujejo te načrte
tudi interesi, katerih gospodovanju je vojna napravila konec, ter
končno tudi ideologije dobrih ljudi, ki premalo računajo z okorno
počasnostjo in s pogoji tako dalekosežnega gospodarskega zbliže¬
vanja.

II. Učinkovanje carin.

a) Neenakost in dalekovernost, učinkovanja.

Na izredno važno, pa ravno tako komplicirano vprašanje:
kako učinkujejo carine, enostavnega, obče veljavnega odgovora ni
mogoče podati, in to že zategadelj ne, ker so predpostave, ob ka¬
terih se carine uvajajo in izpreminjajo, zelo različne, ker jih po¬
klici, ki jih naj ščitijo, neenako izkoriščajo, in ker nadalje v istem
pravcu, kakor carine, istočasno součinkuje še mnogo drugih čini-
teljev.

Predvsem ne smemo prezreti, da tvori carina samo  eno
iz prvin, ki sodelujejo pri tvorbi troškov ter cen, in da drugi čini-
telji njeno učinkovanje lahko ojačijo ali oslabe, tako da je pogo-
stoma zelo dvomljivo, ali in v kakšni meri je izvesten učinek pri¬
pisovati bolj enemu ali drugemu činitelju. Ker je nadalje v sleherni
državi in v vsaki stroki gospodarski koeficient (razmerje med troski

104

in donosom) malo drugačen, ne povzročajo enako visoke carine na
isto vrsto blaga v vsaki državi in stroki enakih posledic. Carina ne
koristi enako že enemu in istemu podjetju, kakor po individualnem
njegovem napredovanju pojemajo troski, odpadajoči na enoto
blaga, dokler se ne doseže optimalni obseg v produkciji, ter ja-
mejo polagoma naraščati, ko je optimum prekoračen.

Učinki carin zavise nadalje od stalnosti v obratovanju, od iz¬
rabe proizvajalne zmogljivosti in od onih raznih okolnosti, ki zvi¬
šujejo oziroma znižujejo relativne troške izdelkom. Včasih se zdi,
da so izvestne pojave povzročile carine, ko pa pogledamo bližje,
vidimo, da so glavni vzroki drugod. Cene porastejo izvestnemu
blagu včasih zategadelj hitro ali visoko, ker n. pr. narašča potroš¬
nja hitreje, kakor tuzemska produkcija, ali carina ostane — v kon¬
čnem izsledku — vsled tega brez učinka, ker se nagiba potrošnja
ne glede na carino k drugačnim izdelkom (n. pr. rženi kruh se
opušča v korist pšeničnemu zgolj iz prehranjevalnih ozirov). Pa
ne le glede intenzitete in krajevno, tudi v časovnem oziru učinek
ni pri vsaki carini enak. Zaščitna carina učinkuje lahko le nekaj
časa, v eni državi ali stroki ali podjetju dalj časa, v drugih bolj
kratkotrajno, dokler njenega učinkovanja ne paralizirajo drugi
činitelji in se cenovna ter troškovna razmerja ne izravnajo na drugi
razini. Učinki se v eni stroki pokažejo lahko takoj, v drugi šele
čez leta.

Razven tega carine v večini primerov ne učinkujejo samo v
eni, temveč v več smereh hkrati  in zaporedno. Učinki
morejo biti v eni in isti stroki deloma koristni, deloma pa škodljivi
in včasih ni lahko dognati, ali presegajo koristi škode ali pa morda
narobe. Še težavnejše je primerjati koristi in škode, ki jih povzroči
carina lahko na raznih stopnjah produkcije,  n. pr.
neugodnosti, ki nastanejo iz visoke carine na surovo železo in jeklo
predelovalnim industrijam, stavbništvu, poljedelcem in drugim.

Učinki carin pa segajo še daleč na druga socialna
področja:  prej ali slej se pokažejo v denarstvu, v državnih
financah, v prehrani in naseljenosti, v socialni in močanski poli¬
tiki in končno na popriščih kulture, kjer jih z gospodarsko analizo
ne moremo več zasledovati; kajti na teh poljih si učinki ne slede
več v enotni vzročni vrsti eden za drugim, temveč so le kakor
posebne mrežne pentlje med mnogovrstnimi drugimi. Njih ne-
posrednje vzročne odnose do socialnih pojavov je iskati le v prvot¬
nih vplivih na cene in troške zaščitenih panog in strok, posredne

105

posledice je pa težavno zasledovati po zamotano pretkanih stikih
in zvezah, katerih skupnost imenujemo socialno sožitje. Če sledi
kaj iz tega, tedaj najmanj to, da se je treba v carinski politiki po¬
staviti na višje zrelišče, pogledati vsaj za desetletja naprej ter se
orientirati pred odločevanjem po interesih celotnega narodnega
gospodarstva, kulture in politične moči, pri katerih se učinki carin
pokažejo morda šele, ko že ni več generacije, ki jih je uvedla.

Iz rečenega pa nadalje sledi, da se zasebno-gospodarske koristi
carin ne morajo zmiraj ujemati s koristjo na¬
rodnega gospodarstva  in da mu ob okolnostih celo lahko
nasprotujejo; tako prenese žitna carina, kadar učinkuje pravilno,
mnogo kupne moči iz trgov in mest na kmečko podeželje, po¬
meni torej v svojih posledicah lahko vzgon agrarne produkcije,
pa zavre lahko obenem industrijski izvoz ter izzove vse kvarne
posledice, ki iz tega slede. Zaradi tega moramo, kadar uvajamo ali
zvišujemo carine, premotriti verjetne učinke sicer najprej raz za¬
sebno gospodarsko stališče konkretnih zaščitenih strok, obenem
pa moramo predvideti nasledujoče akcije in reakcije, ki verjetno
nastanejo, in njih vpliv na narodno gospodarstvo kot celoto. Ce¬
lotno korist,  ki jo nameravana carina obeta, je treba pri¬
merjati s celotno škodo,  ki utegne nastati.

Ako se namerava doseči izvesten uspeh, se zdi pač najbolj
primerno, iz bogate zakladnice trgovinsko-političnih sredstev iz¬
brati ono sredstvo, ki po svoji naravi in po pridobljenih izkustvih
obeta največ. In če se vidi izmed teh sredstev ravno carina najbolj
primerna, je treba zmiraj še rešiti vprašanje, kako naj se z ozirom
na konkretne gospodarske prilike, politični položaj in socialni
ustroj prebivalstva carina uvede čim najbolj koristno kot nov či-
nitelj v obstoječi sistem pridobitnih pogojev in cenotvornih pro¬
cesov. Pri tem more včasih statistika nuditi dobrodošlo pomoč;
le škoda, da so ravno taki podatki, ki so najbolj potrebni (n. pr. o
dosedanjem učinkovanju konkretnih carin), težko dosegljivi in
redkokdaj zanesljivi.

Uspeh, ki ga lahko prinesejo carine, zavisi nadalje močno tudi
od gospodarske miselnosti in sposobnosti  onih,
ki jim je zaščita namenjena. Iznajdljivo prebivalstvo zna iz zmer¬
nejše carinske zaščite črpati večje in trajnejše koristi, kakor jih pa
črpa ljudstvo, katero'je manj iniciativno, manj iznajdljivo in ži¬
lavo, iz močnejše zaščite. Včasih ravno carine, ki so prohibitivno
visoke, stremljivost uspijo.

106

b) Prevaljevanje carin v tuzemstvu.

g) Bistvo in potek prevaljevanja.

Svoj namen in zmisel, t. j. zasigurati domači produkciji pred
inozemsko konkurenco tuzemska razpečevališča in dati ji vzgona,
doseguje zaščitna carina tako, da na svoj način poseže v tvorjenje
cen. Tuzemska produkcija naj dobi možnost in priložnost, za svoje
pridelke ter predelke dociliti v tuzemstvu take cene, ki omogo¬
čajo rentabilnost obratovanja. Kadar postaja razmerje med po¬
slovnim ter gospodarskim koeficientom manj všečno, se donosnost
obratov s carino ponavadi še najhitreje in najbolj enostavno po¬
pravi, ker vpliva carina, če se izrabi, takoj in neposredno na cene.

Carina n e meri vselej in izključno na takojšnje  dvi¬
ganje cen; včasih, izjemoma, postane potrebna zgolj le zato, da
obstoječe cene ne zdrknejo še bolj navzdol, ali da se uveljavi even¬
tualno v bodočnosti, v kateri grozi iz inozemstva na domačo pro¬
dukcijo pritisniti konkurenca, ki začasno ni še občutna.

Toda čim jame carina podraževati potrošnjo, se začne uve¬
ljavljati pravilo o obči zveznosti cen.  Cena sleherne go¬
spodarske dobrine izhaja namreč kot posledica iz cen mnogovrst¬
nih drugih gospodarskih dobrin ter je njih funkcija. Ker se iz cen
in odmen tvorijo dohodki in premoženja, vpliva carina, kadar
se izrazi v cenah blaga in pozneje tudi storitev, bolj ali manj močno
na razmerja med realnimi dohodki posameznih, zaščitenih ter ne¬
zaščitenih poklicnih slojev in celih plasti prebivalstva. Kot nov
činitelj, ki se umetno včleni v sistem činiteljev, od katerih zavisi
tvorjenje stroškov in cen, prenaša carina del kupne moči od ne¬
katerih poklicnih slojev na druge ter spravlja začasno — nekaterim
v prid, nekaterim v kvar, — odnose med dohodki in navajeno
življenjsko mero, med donosi in troški, iz dosedanjega ravnotežja.
Sloji, ki so neugodno prizadeti, jamejo spremenjeno stanje v za-
sebno-gospodarskem prometu, v menjavi blaga in storitev, takoj
zopet uravnavati in popravljati sebi v prilog; v nameri, da se iz¬
ognejo skrčitvi dohodkov oziroma padanju kupne moči, se skušajo
otresti novih bremen oziroma jih prevaliti na druga ramena.
Nekaj bremena pade pri tem tudi na državo, a ta se ga skuša tudi
otresti. Skupnost vseh teh akcij ter reakcij, teh obremenjevalnih in
razbremenjevalnih borb v gospodarskem prometu, imenujemo
prevaljevanje carinskih bremen.  (Ime se sicer ne
sklada čisto z vsebino izvajanj, ker ni vsako razbremenjevanje

107

tudi že prevaljevanje, posluži pa dobro kot zgolj skupen okvir, ki
naj zaradi preglednosti združuje stvari disparatne^ narave.)

Ta vrenja in trenja, ki jih povzroča carina v zapletenem svetu
gospodarskih stikov, nalikujejo močno onim, ki nastanejo, kadar
uvedba visokih davščin, prevelike socialne dajatve ali valutarne
nerednosti vneso zmede v privajene gospodarske račune ljudskih
plasti, ki so škodno prizadete.

Kadar se uvede ali zviša zaščitna carina, zvišajo producenti
svojemu blagu cene običajno za cel ali delen njen znesek. Mnogo¬
krat to breme potrošnike ne zadene tako hudo; oni se niti ne sku¬
šajo razbremenjevati in ostanejo definitivni obremenjenci; pogo-
stoma so tudi vnanje okoliščine takšne, da nimajo druge izbire.
Toda če je carina količkaj visoka in ako zadene važnejše vrste blaga,
povzroči med potrošniki takoj razbremenjevalne in eventualno
prevaljevalne reakcije. Razbremenjevalne ter obremenjevalne borbe
pa potekajo, — če sploh nastanejo, — lahko v teh-le magistralnih
smereh:

1. Prizadeti se kot končni potrošniki  lahko izognejo
(umaknejo) pretečemu bremenu enostavno tako, da podraženega
blaga sploh več ne kupujejo ali da trošijo nepodražene njegove
kvalitete in nadomestila (carinski umik). Kot producenti  se
izognejo n. pr. lahko s tem, da izpremene kakovost svojih izdelkov,
surovinske snovi i. pod.; posrednim posledicam, ki jih povzroči
carina v drugih gospodarskih strokah z izpremembo cenovnih re¬
lacij, se trajno kajpak ne morejo izogniti. Umik seve še ni nikakšno
prevaljevanje.

2. Obremenjenci breme zmanjšajo  oziroma se ga čisto
i z n e b e. To se jim posreči s tem, da breme a) ali odvrnejo,
n. pr. tako, da omeje potrošnjo podražene vrste blaga, ali b) o d -
vale,  n. pr. z omejevanjem potrošnje drugih, nepodraženih do¬
brin (da n. pr. opuste poset gledališča in zabavišč, potujejo manj,
so skromnejši v izbiri hranil in oblačil, itd.), ali c) ga zmanjšajo ali
celo izravnajo z dotekom,  t. j. z zvišanjem dohodkov, ki jih
dosežejo z večjo prizadevnostjo, z razširitvijo odjemališč, z racio¬
nalizacijo obratovanja, z večjo produktivnostjo i. t. d. Pa ta posled¬
nji način seveda tudi ni prevaljevanje v pravem smislu besede.

3. Prizadeti potrošniki carinsko breme prevale  in sicer:
a) ali tako, da ga p r e o d v a 1 e , t. j. zvale kod ponudniki blaga
in storitev naprej na povpraševalce po njih blagu in storitvah
(zvišajo cene lastnim izdelkom, izsilijo višje mezde, plače, hono-

108

rarje, tarife za svoje storitve in zahtevajo v drugih oblikah večje
odmene), ali b) tako, da ga prevale vzvratno,  t. j. zvale
kot povpraševalci na ponudnike (n. pr. producent tlači cene do¬
bavitelju surovin ter pomožnih snovi, delavcu mezdo i. pod.). Ime¬
novani načini razbremenjevanja pridejo seveda lahko tudi zapo¬
redno v porabo ali v raznih kombinacijah skupno; baš ta okolnost
močno ovira zanesljivo presojo carinskih učinkov.

Na to prvo  stopnjo razbremenjevanja ter prevaljevanja
se navezujejo, če sploh dovoljujejo konkretne gospodarske raz¬
mere, lahko še zaporedno n a d a 1 j n e njih stopnje; obreme-
njenci vale carinsko breme na drugi, tretji, četrti in morda celo
na nadaljnih stopnjah od poklica na poklic, se mu izmikajo, pri
čemur prevaljevanje zadene lahko mnoge vrste blaga in storitev.
Ako zadene visoka carina važen predmet vsakdanje potrošnje,
n. pr. moko, običajno tekstilno blago, obutev i. pr., tedaj preva¬
ljevanje carin, ker se skuša razbremeniti en poklic za drugim, ne
prizanese skoraj nobenemu prebivalskemu sloju. Na ta način se
carinsko breme ob okoliščinah polagoma porazkropi na širše in
najširše sloje in končno na vse prebivalstvo, zadene po ovinkih
torej deloma tudi one poklice oziroma stroke poklicev, katerih
zaščiti je bila carina namenjena.

Carina pa na drugi strani lahko koristi poklicem, katerih
zaščiti ni bila namenjena in ki morda sploh ne uživajo nikakšne
carinske zaščite. Kadar podraži namreč carina važno vrsto blaga
ali celo skupino, ga one plasti dosedanjih potrošnikov, katerih
kupna moč je najslabša (mejni kupci), prestanejo kupovati, druge
plasti pa ga kupujejo manj. Kupna moč, ki postane vsled tega raz¬
položljiva, se obrne celoma ali vsaj deloma k drugim vrstam blaga,
povpraševanje po katerih poraste. Izdelovalci tega blaga morejo
torej razširiti proizvodnjo ali celo nekoliko lahko zvišajo cene ter
participirajo, dokler v njih stroki konkurenca hudo ne pritisne, na
ta način posredno na koristih carinske zaščite, ki je bila name¬
njena čisto drugim poklicem in strokam. Tem pa nastanejo lahko
— ne zmiraj seveda, — v drugih, zaščitno pogodovanih strokah
nadomestni, lahko da močnejši povpraševalci, tako da se jim pro¬
met ne skrči ali celo poraste.

Na višjih njegovih stopnjah prevaljevanja ni več lahko za¬
sledovati; kajti na sleherni stopnji součinkuje v raznih kombi¬
nacijah nerazdružno tudi več drugih, tako pocenjevalnih kakor
podraževalnih činiteljev, tako da postajajo vzročne zveze zelo ne-

109

jasne. Situacije, ki jih povzroča prevaljevanje, navadno niso pro¬
zorne ter se zanesljivi presoji rade izmikajo. V razvoju konkret¬
nega pojava, ki se pokaže v tržnem prometu vsled uvedbe, zvišbe,
znižbe ali ukinitve carin, je v začetnem njegovem stanju pač še
precej zanesljivo mogoče ločiti prve in glavne vzročne zveze; v
nadaljnem razvoju pa se, ker pristopijo s svojimi vplivi in posle¬
dicami še razni drugi činitelji, zapletanje in razpletanje položajev
pogosto tako zamota, da je težko ne zamenjati posledic z vzroki
ali narobe; končne posledice se nikakor ne dajo več pripisati po
zanesljivo ugotovljenih deležih posameznim činiteljem. — Vendar
pa se razbremenjevanje pogostoma ustavi — če sploh nastane, —
že takoj na prvi ali vsaj na drugi stopnji; carine morajo biti že
zelo občutne, druge okolnosti pa zelo ugodne, ako naj potroš¬
nikom uspe, preko več stopenj porazpršiti carinsko breme popol¬
noma na vse prebivalstvo in torej deloma prevaliti celo na one
poklice nazaj, ki naj jih carina ravno zaščiti.

Čas,  v katerem se proces prevaljevanja zvrši, zavisi od vsa¬
kokratnih konkretnih gospodarskih razmer in okolnosti, n. pr.
tudi od obtecilne dobe blaga od surovine počenši do one pro¬
daje, s katero pride poslednjemu potrošniku v roke: čim hitreje
se vrste za seboj prometni prenosi, tem prej in popolneje se pre¬
valitev konča, čim počasneje prihaja blago, ki ga obremenjuje
carina, k definitivnemu potrošniku, tem manj postaja vobče pre¬
valitev popolna in zanesljiva in tem bolj narastejo njeni stroški.
Ko na poslednjih stopnjah razbremenjevalne ter obremenjevalne
borbe poležejo, se končno razmerja med cenami, donosi, dohodki
in troški zopet ustalijo, seveda na drugačni, in če v nasprotni smislu
ni učinkoval kak činitelj, na višji razini; realni dohodki se »po-
razdele« med posamezne poklice in sloje po več ali manj spreme¬
njenem ključu.

P) Objektivni pogoji prevaljevanja.

Pogostoma se zatrjuje brez nadaljnjega, da carine vobče, zmi-
raj in za ves svoj znesek dvignejo cene, da poženo cenovno razino
navzgor in podražijo življenje. Podobno se tudi dostikrat zatrjuje,
da izzove vsaka carina prevaljevanje. V tej splošnosti so ta mnenja
zmotna, kajti producenti morejo carino popolnoma izkoristiti, po¬
trošniki pa carinsko breme prevaliti samo tedaj, ako in v kolikor
dovoljujejo to objektivni gospodarski pogoji. Ti so v konkretnem

110

primeru lahko zelo mnogovrstni in spremenljivi, nekateri iz njih
pa so bolj obči in trajni ter imajo večjo odločilno veljavo.

Že takoj ob uvedbi ali zvišbi carin se samoposebi vsili vpra¬
šanje: ali morejo  zaščiteni poklici (producenti) tudi z m i r a j
zvišati svojim izdelkom cene za ves znesek carine ali pa vsaj
za znaten njegov del in ali so morebiti potrošniki njih blaga
zmiraj pripravljeni oziroma primorani,  plače¬
vati za zaščiteno blago zvišane cene? V tem pogledu zavisi uspeh
kakor zaščitenih producentskih tako konzumentskih slojev precej
od možnosti, uveljavljenje interesov organizirati,  in od njih
smisla za organizacijo. Ker je število zaščitenih producentov (po¬
nudnikov) dosti manjše, kakor število potrošnikov (njih odjemal¬
cev), se podaja samo po sebi, da se oni glede cen in obsega po¬
nudbe sporazumejo neprimerno lažje, kakor povpraševalci po za¬
ščitenem blagu, ki so poraztreseni morda še po širokem ozemlju
in se med seboj ne poznajo. Ako ne branijo druge okolnosti, se
zaščitenim proizvajalcem iz tega razloga izraba carine posreči ce¬
loma ali vsaj deloma. Lahko pa se seveda tudi zgodi, da zaščiteni
poklici brez predhodnega sporazuma vštejejo v zvišane cene cel
znesek carine in da jim gre kljub temu prodaja njih blaga ne-
stanjšano in gladko od rok ter da ne nastanejo niti trenja preva-
ljevanja. To lahko dokazuje, da so si doslej s konkurenco odvišno
delali škodo, ali pa, da njih prodajna kalkulacija ni bila pravilna.

Toda potrošniki se branijo lahko s carinskim umikom ali od¬
vrnitvijo bremena. Ali se na ta način sploh hočejo  braniti, za¬
visi od njih subjektivne izvolje seveda, le da nahaja ta njih izvolja
v objektivnih gospodarskih razmerah motivacijo, ki jih h gotovemu
konkretnemu ravnanju prisili. Postaviti se s carinskim umikom v
bran jim kaže namreč samo tedaj,  kadar je škoda, ki na¬
staja ali preti nastati, ako prestanejo kupovati blago, ki mu je vsled
carine poskočila cena, ali ako tega blaga kupujejo manj, večja,
kakor je korist, ki izvira ali se obeta iz uporabe tako oproščene
kupne moči za drugačne namene. V tem pogledu je položaj od stro¬
ke do stroke in v stroki od ene kvalitetne stopnje do druge in con-
creto vedno malo drugačen. Potrošniki se zatečejo k carinskemu
umiku oziroma k odvračanju carinskega bremena dosti lažje,
ako je carina podražila samo  eno  ali nekaj malo vrst
blaga,  posebno kadar to blago ne spada k nujnim življenjskim
potrebščinam. Umik pa postane lahko zelo težaven,  ako za¬
dene uvedba ali zvišba carin veliko  število ali celo skorajda

111

vse vrste blaga. V poslednjem primeru zadene umik potrošnikov
le bolj take vrste blaga, ki se najlažje pogrešajo. Njih proizvajal¬
cem carine ne koristijo mnogo ali pa nič, ako jim zvišanje cen
zaradi zmanjšanja prometa vseeno ne prinaša višjih čistih donosov;
pa to v vsaki stroki ni dosegljivo. Tudi preodvaljevanje ter vzvrat¬
no prevaljevanje zadevata v tem primeru ob dosti močnejše ovire,
kajti cenovna in v glavnem tudi potrošna razmerja se znatno
niso izpremenila in sleherni poklic ali sloj se brani s podvojeno
žilavostjo, prevzeti carinska bremena za druge poklice bodisi kot
prednik bodisi kot naslednik v gospodarskem prometu.

Ali bodo zaščiteni poklici carino izkoristili in v kakšnem ob¬
segu ter ali in kako bodo potrošniki se razbremenjevali, pa ne
zavisi zgolj od imenovanih okolnosti, temveč prav obilno še od
obče konjunkture  in od specialnih konjunktur v posa¬
meznih strokah. Tudi tuzemske konkurenčne razmere
se pokažejo z izdatnimi vplivi, lahko da z odločilnimi. Ako ca¬
rinska obremenitev ni znatna, se tuzemskim producentom, kadar
je konkurenca med njimi ostrejša ali kadar drugačni razlogi in
položaji niso ugodni, včasih niti ne splača, zaradi uvedbe ali
zvišbe carin dvigniti cene ali vračunati v ceno celo carino. Včasih
zadene carina uvoz relativno neznatno, tako da odjemalci ali celo
uvozniki (plačilci carine) ostanejo brez nadaljnega njeni dokončni
nosilci. V tem primeru potrošnikom ne nastane niti povod se raz¬
bremenjevati. Čim pa je obremenitev relativno močnejša in se
bremenu ni mogoče umakniti ali ga izravnati z dotekom, tedaj se
pojavi pri prizadetih stremljenje, se razbremeniti z odvrnitvijo, z
odvalitvijo ali s prevaljevanjem. V kakšnem obsegu jim bo to
uspelo? Gotovo da toliko, kolikor imajo oni bodisi kot produ¬
centi, ki kupujejo s carino obremenjena proizvajalna sredstva, in
kot delodajalci, bodisi kot potrošniki končnih izdelkov pri tržni
menjavi močnejše stališče,  kakor druga menjalna stranka.
Močnejše stališče pa ima oni, ki je na realizaciji dotičnega gospo¬
darskega posla manj nujno interesiran, kakor pa drugi. Manj in-
teresiran je v tržnem prometu gospodar tedaj in v tej meri, kakor
more zadovoljevanje svojih potreb brž prilagoditi izpremembam,
ki nastajajo v razpečevalnih in nabavnih razmerah. Prevaljivost
zavisi torej še od prožnosti, ki se da doseči bodisi v ponudbi bodisi
v povpraševanju, t. j. predvsem od njiju utesnjivosti.

Pojasniti razbremenljivost s utesnjivostjo, vseeno ali v ponudbi
ali v povpraševanju, pa se pravi, podati le najbližji vmesen odgo-

112

vor, kajti utesnjivost sama ne zavisi zgolj od dobre volje priza¬
detih, temveč velikim delom in še več tudi od vnanjih objek¬
tivnih okoliščin, katerim se potrošniki ne morejo izogniti, vseeno
ali hočejo se razbremeniti kot ponudniki lastnega blaga, oziroma
storitev ali kot povpraševalci po carinsko podraženih predmetih.

Z utesnjevanjem ponudbe  je mogoče carinsko breme od¬
vrniti, prevaliti oziroma se mu umakniti vobče v tej meri, kakor
morejo proizvajalci brez večje škode z zmanjšanjem produkcije,
z delno odpustitvijo delovnih sil, s preureditvijo obratov na dru¬
gačno produkcijo ter z drugimi sredstvi proizvajo v ko¬
ličinskem oziru prilagoditi dejanskemu po¬
vpraševanju,  ali zaposliti svoje glavnice vsaj enako plodo-
nosno drugod.

V ponudbi pa je dejansko elastičen le del industrijske
produkcije. Čim večji del kapitala je namreč trajno naložen v
stalnih napravah, in čim daljši je produkcijski proces, tem manj
je možnosti, omejiti produkcijo tudi tedaj, kadar prete n. pr.
uvozne carine odjemalske države ali tuzemska carina na surovine
ali zvišba mezdne režije, katero je povzročila carina zaradi podra¬
žitve življenskih potrebščin, dobiček odvzeti; v takih primerih
producentu pogostoma ne preostane drugega, kakor v tej ali drugi
obliki vzeti vsaj del carinskega bremena na sebe, dokler se novi
troškovni činitelj na drug način ne izloči, izravna ali dokler se ne
najde izdatnejše odjemališče, tako da razširjen odjem razliko
popravi.

Utesnjivost ponudbe se ravna tudi po naraščanju, opadavanju
oziroma stalni enakosti t r o š k o v , odpadajočih na enoto blaga,
kadar se omeji razpečava in vsled tega tudi proizvodnja. Ako ti
troski naraščajo, se produkcija težje odloči k omejitvi in ne more
računati, da se ji prevalitev posreči s polnim uspehom.

Končno je za utesnjivost ponudbe pomembna tudi spe¬
cializacija  proizvodnje. Ker se specializirani obrati za druge
stroke posebno težko preurede in tudi delovnih moči ni lahko takoj
zaposliti drugod, se carinski obremenitvi s prevaljevanjem ne mo¬
rejo zmiraj izogniti. Ona industrija seveda (in trgovina), v kateri
prevladuje mobilni kapital,  in ki moreta torej skoro
vsak čas izpremeniti predmet svojega obratovanja, prevalita carino
lažje ali pa se ji izogneta sploh ter preneseta svoje kapitale v rcn-
tabilnejše stroke. Carina torej ne povzroča preseljevanja kapitalov

113

v druge stroke samo zaradi svojih zaščitnih učinkov temveč tudi
zavoljo razbremenjevalnih borb, katere povzroča.

Utesnjivost povpraševanja  je v splošnem manjša glede
produkcijskih sredstev,  večja pa glede blaga neposred¬
ne potrošnje (konzumnega blaga). Proizvaja le težko pogreša
orodja, strojev in pomožnih snovi in mora kot povpraševalka po
njih vzeti carinsko breme na sebe celoma ali vsaj deloma. To
breme pa občuti povpraševanje po vsakdanjem konzum¬
nem blagu  tem bolj, čim bližje se dohodek prizadetih primika
k eksistenčnemu minimu; zategadelj zavisi utesnjivost zelo od
količine dohodkov, ki pritekajo najširšim ljudskim plastem; zvi¬
šanju cen se v splošnem lažje prilagode podjetniški in mezdni do¬
hodki, kakor dohodki nameščenskih slojev in dohodki le-teh lažje,
kakor pogodbeno določeni dohodki (rente, zakupnine i. pod.). V
vsaki kategoriji dohodkov se utesnjivost odstopnjuje še dalje po
posameznih skupinah. Carina na nujne življenske potrebščine po¬
draži revnejšim slojem potrošnjo neprimerno bolj, kakor imo-
vitejšim, oni pa le težko utesnijo potrošnjo teh potrebščin še bolj,
kakor jo morajo zaradi relativno pičlih dohodkov itak že skrčiti;
carinskemu bremenu oziroma njegovi preodvalitvi se ne morejo
upreti tako uspešno in si tudi na drugačen način ne morejo breme
olajšati, kakor imovitejši sloji, katerim dovoljujejo višji dohodki
širšo izbiro v potrošnji. Ako ne pomore politična moč
strokovnih organizacij  in ako so morda še konjunkture
bolj medle, delavski sloji težje prevale carinsko breme z zvišanjem
mezd in to obleži, ker povpraševanja po nujnih potrebščinah ne
morejo še bolj skrčiti, dlje časa in z večjim delom na njihovih
ramenih.

Prožnost potrošnje pa je zelo spremenljiva  in pri raz¬
nih poklicih in raznih plasteh potrošnikov že glede ene in iste
vrste blaga ni enaka. Pri posameznih vrstah blaga se utesnjivost
potrošnje ravna seveda najprej po stopnji njih nepogreš¬
ljiv  o s t i. Na videz se najlažje utesni še povpraševanje po
luksuznih predmetih, vendar se znatnejša utesnitev pokaže šele
tedaj, ako je carina dosti visoka; potreba po luksusu si pa potem
izbere druge predmete. Podražitev hranil se pokaže rada in brž
v podraževanju storitev. Povpraševanje se utesni nadalje še prej,
ako more seči po nepodraženih nadomestilih, ponudba pa se mora
utesnjevanja v povpraševanju bati tem manj, čim različnejšim in
nujnejšim potrebam more blago, ki se mu je radi carine dvignila

8

114

cena, poslužiti. Povpraševanje se utesni tudi znatno manj, ako je
dotično blago ali zelo drago ali pa zelo poceni, in pa tedaj, kadar
je potrošnja tradicionalno trdneje vezana.

V splošnem  se more torej reči: ako je ponudba elastič-
nejša, kakor povpraševanje, bo kupec prej prisiljen, vzeti carin¬
sko breme na sebe, če je pa povpraševanje bolj utesnjivo, je več
verjetnosti, da ga deloma ali celoma ponese prodajalčevo rame.
Iz gorenjih izvajanj pa tudi sledi, da moremo sicer motriti pre-
valjevanje carin s pomočjo nekaterih občih pravil, toda da se pri
tem kaj lahko kmalu znajdemo na področju kazuistike. Nauk o
prevaljevanju carin je šele v početkih; treba bo še mnogo anali¬
tičnih specialnih študij, preden nastane možnost, dobiti soliden
sintetičen pregled čez to področje gospodarsko-socialnega dogajanja.

c) Prevaljivost carin na inozemstvo.

Cene se velik del ne tvorijo ločeno po posameznih narodnih
gospodarstvih, narobe, čim dalje bolj narašča število dobrin, kate¬
rim določa cene razmerje med celotnim povpraševanjem in celotno
ponudbo na svetovnem tržišču. Na to razmerje pa vplivajo med
raznimi činitelji tudi carine, zlasti tedaj in glede takega blaga, uvoz
katerega zadevajo visoke carine in njih posledice v več državah,
kjer je njega potrošnja pomembna. Glede blaga, ki je predmet
svetovne trgovine ali vsaj čilejše trgovinske menjave med dvema
državama, se torej prevaljevanje carinskih bremen na državnih
mejah ne more ustaviti.

Narava tega prevaljevanja je kajpak drugačna. Izvozne države
si skušajo ohraniti inozemska odjemališča, tudi tedaj in še posebej
ravno tedaj, kadar se upirajo te njih uvozu s carinami; če to ne
gre drugače, popuste na pogojih svoje ponudbe ter se zadovolje,
dokler primerno ne znižajo lastnih produkcijskih troškov, z manj¬
šimi čistimi donosi in dobički; z drugimi besedami, one prevza¬
mejo, kakor se pravi, breme inozemske uvozne carine bodisi
celoma ali deloma na sebe. K temu koraku jih prisili inozemska
uvozna carina tem prej, ako bi se jim zavoljo skrčitve izvoza zožil
obseg proizvodnje ter bi s tem narasli tudi produkcijski troski.
Prevzame-li inozemstvo carinsko breme popolnoma, pride carina
v tuzemstvu seveda ob svoj nameravani učinek, cene se kljub
carini ne dvignejo. Da pa nese carino inozemska ponudba, ni nika¬
kor pravilo; ponavadi zadene carinsko breme tuzemskega potroš-

115

nika, inozemski ponudbi nastane le izjemno potreba, tlačiti v carin¬
sko zaščitenem inozemstvu privajene cene.

Tudi na vprašanje, kdaj bo mogoče carinsko breme »pre¬
valiti« vsaj deloma na inozemsko ponudbo, spričo spremenljivosti
razmerja, v katerem součinkujejo razni činitelji, ne moremo dati
občeveljavnega odgovora; ako naj dobimo vsaj nekaj pregleda,
moramo ločiti nekaj osnovnih, tipičnih položajev.

1. Uvoz ni potreben.

a) Ako uvoz kakšne vrste blaga zato ni potreben, ker sploh
ni omembe vredne inozemske proizvodnje in torej tudi ne konku¬
rence, se ravnajo tuzemske cene izključno samo po tuzemskem
razmerju med povpraševanjem in ponudbo in, ker ni upoštevnega
uvoza, na inozemstvo sploh ni kaj »prevaljevati«. Če gre za blago
monopolne narave, se tudi izvozna carina težko prevali, oziroma
jo je sploh odvišno uvajati, ker mora, ako računa pravilno, mono¬
polna proizvodnja zahtevati izza početka najvišjo ceno, ki je ob
najboljši rentabilnosti in odjemu, ki ji ustreza, dosegljiva. V tem
primeru je carina bolj davek na monopolno rento in je nepre-
valjiva.

b) Uvoz kljub tuji konkurenci ni potreben, ker krije tuzemska
proizvodnja vso domačo porabo.

Tu se pokažejo naslednje možnosti:

«) Če more tuja konkurenca ponujati blago iste kakovosti le
ob višjih ali ob enakih  cenah, v splošnem ne bo uvoza obi¬
čajne vrste dotičnega blaga, pač pa se bodo uvažale nekatere nje¬
gove specialne kvalitete: potrošnike teh kvalitet zadene verjetno
carinska obremenitev, ki je ne bo lahko prevaliti na inozemske
ponudnike.

/9) Če pa ponuja inozemska konkurenca ob nižjih  cenah,
zavisi možnost, prevaliti carino na inozemstvo, od količine tu¬
zemske produkcije in od njene kartelizacije.

Izkoristiti carine popolnoma se posreči, kakor pravijo izkustva
zadnjih let, le nekaterim, ne številnim kartelom. Le malo je namreč
kartelov, katerim bi.močni »outsiderji« ne »kazili« polne izrabe
carin. Ako kartelizacija v oni stroki, katere proizvodnja je v tu-
zemstvu carinsko zaščitena, ni ravno mednarodno močno organi¬
zirana, in ako razpečevališča niso porazdeljena, skuša inozemstvo,
ki proizvaja ceneje, z delnim prevzemom carinskega bremena pri-

8 *

116

dobiti ali ohraniti tudi tuzemski trg, ter jame, ako ne gre drugače,
namesto gotovega blaga čestoma v zaščiteno državo izvažati pro¬
izvajalna sredstva (stroje, kapital in tehnične delovne moči). Se¬
veda, če je carina prohibitivno visoka, tuzemska podjetja sploh
nimajo mnogo povoda, se kartelizirati.

2. Uvoz je deloma potreben.

To se zgodi, kadar tuzemska ponudba ne krije tuzemske po¬
trošnje. Če se uvede oziroma zviša carina, tedaj podraži, ako ta
potrošnja ni znatno utesnjiva in ako inozemstvo ne proizvaja
večjih količin tega blaga znatno ceneje, tuzemsko kakor uvoženo
blago lahko za celi svoj znesek. Na inozemstvo je mogoče prevaliti
carino le redkoma in še tedaj le deloma ali celoma samo toliko,
kolikor morajo inozemski izvozniki popustiti na ceni zategadelj,
da morejo v tuzemstvu razpečavati preobilne svoje zaloge, in to
zlasti tedaj, ako tekmuje za tuzemska odjemališča več dežel, prav
posebej, kadar gre za kmetijske pridelke. Inozemski izvoz nosi
tuzemsko carino seve le tako dolgo, dokler njegova ponudba ne
najde drugod hvaležnejših odjemališč ali dokler se inozemska pro¬
izvodnja rajši ne omeji ali pa se preuredi na izdelovanje in prido¬
bivanje drugačnega blaga.

3. Uvoz je celoma potreben.

Cena blaga, ki se v tuzemstvu sploh ne izdeluje, se zviša v
večini primerov za cel znesek carine, ki se na inozemsko proiz¬
vodnjo ne da prevaliti, ako ta vsled izredno ostre mednarodne
konkurence na tuzemskem odjemu ni že posebno nujno interesi-
rana. Če to ni, potem nosi tuzemski potrošnik polni znesek carine,
ki je pa ponavadi zgolj le finančne narave. Isto velja za kvalitetno
blago, ki ga je iz istega razloga treba uvažati. V tem primeru pa
učinkuje carina lahko tudi vzgojno, t. j. ustvari v tuzemstvu
možnost za postanek kvalitetne proizvodnje, ki se še ni udomačila.

č) Uvajanje in ukinjanje carin.

Uvedba oziroma zvišba zaščitne carine je, ker njenih učinkov
ne moremo zanesljivo vnaprej preračunati, že sama po sebi zelo
odgovorna zadeva. Še bolj težavna pa postane, kadar je carino tudi
z ozirom na razne sekundarne, pogostoma pa nič manj važne po¬
sledice, ki jih povzroči doma in v mednarodnih stikih, treba posta¬
viti pravilno v narodov gospodarski račun. Kajti s tem, da vplivajo

117

na cenovno razino, višino dohodkov, njih porazdelitev med razne
poklice ter na tvorjenje kapitalov, vplivajo tudi na glavnično
tržišče, na delovni trg in na vse, kar je ž njimi v zvezi. Posrednih
učinkov, ki jih carine ustvarjajo na teh in drugih področjih, pa
podrobno ni mogoče predvideti. Pravilno presoditi učinkovanje
carin pa postane še težavnejša naloga, ker ne zadostuje, presoditi
ie učinke ene same carine oziroma vsake carine posebej, marveč
je treba zaradi njih zveznosti odtehtati vse koristi in škode, ki
jih prinesejo v s e carine, ves veljavni carinski sistem kot celota.

Zato je tudi zahtevi, ki se pogostoma čuje, naj se carine uvedo
v takem obsegu in taki višini, da bi se njih škode in koristi pra¬
vično razdelile, težko ugoditi. V gospodarskem svetu, posebej pa
še na carinskem področju, se načelo pravičnosti malokdaj zadovo¬
ljivo izrazi, tudi ako »pravičnost« merimo po najbolj objektivnih
in skromnih merilih. To velja osobito, kadar je treba izbirati,
katere panoge in stroke naj se zaščitijo in kako močno vsaka po¬
sebej. Splošno bi tu utegnilo veljati staro »banalno« načelo: ne
quid nimis! Če ne zaradi drugih razlogov, tedaj že zato, ker gre,
ako je carina visoka, rado preveč kapitala in delovnih moči v take
zaščitene panoge in stroke, ki potem ne najdejo doma dosti kupne
moči in tudi v tujini ne dosti prodaje. Prekapitalizirane industrije
in preintenzivirano poljedelstvo so znamenje, da se je del naro¬
dovega premoženja naložil s prepičlo donosnostjo ali celo z izgubo.

Zavoljo tega je treba, kadar se namerava novim proizvajalnim
panogam in strokam dati carinsko zaščito, predhodno vprašati, ali
pride zanje vsaj pozneje enkrat tuzemstvo kot izdatno razpeče-
vališče vpoštev in ali je mogoče računati s trajnim izvozom? Ako
v tuzemstvu za izdelke novih industrij ni kupne moči in je tudi v
bodočnosti ni lahko pričakovati, kaže takšno carino uvesti samo,
ako jo morda priporočajo drugi važni razlogi n. pr. obrambni.
Samo po sebi se razume, da si je treba predhodno dati odgovor na
vprašanja o začetnih pogojih in pravcih industrializacije n. pr. v
kakšni meri so nameravane industrije navezane na stanišča in
kakšna, poraba katerega proizvajalnega činitelja, ki je relativno naj¬
dražji, bi se relativno še najlažje omejila, ali kaže naravnati industri-
jalizacijo bolj na proizvajo gromadnega ali bolj kvalitetnega blaga,
kako bi se najbolj racionalno izvedla elektrifikacija proizvodnje
i. pod.

Dokler velja sedanji gospodarski sistem, ne more biti carine,
ki bi ščitila vse stroke in podjetja enako. Izbiri med temi se ni

118

mogoče izogniti, vsaj ne glede njene višine. Pri izbiri pa se takoj
pokažejo velika nasprotja med mnenji o tem, katere stroke in pa¬
noge so za narodno gospodarstvo in za narodovo politično moč
važnejše in torej zaščite potrebnejše. In če se tudi posreči, to ugo¬
toviti ter na podlagi pravilne ocene kakor inozemskih tako tuzem¬
skih proizvajalnih pogojev srečno pogoditi ustrezajočo višino
carine, lahko nepričakovani politični dogodki, tehnične iznajdbe
ter gospodarske krize kmalu sprevržejo ves vrstni red o izmerah
zaščite. Vrhu vsega se s prepričevalnimi razlogi oglase še politični,
regionalni ter kulturni interesi ter prodro z zaščito panog in strok,
katera prinese v gospodarskem oziru morda več kvara kakor
koristi.

Kar velja o uvedbi (zvišbi) carin, velja mutatis mutandis tudi
za njih odpravo oziroma znižanje.  Če carine niso
postale zares že brezpredmetne ali očito škodljive, izzove tudi njih
odprava ali znižba v narodnem gospodarstvu zamotano gibanje
raznih akcij in reakcij. Poklici in sloji, katere to kvarno zadene,
iščejo nadomestila za tiste dohodke, ki so jih izgubili, ter povzro¬
čijo podobno trenje obremenjevalnih in razbremenjevalnih borb,
kakor uvedba (zvišba) carine. Koristni učinki, ki so se pričakovali
od odprave (znižbe) carin, so ravno tako nesigurni in aleatorični,
kakor oni, ki se pričakujejo od uvedbe (zvišbe) carin. Znižanje cen,
ki se ponavadi pričakuje, se — če se sploh, — že zaradi vztrajnosti
proizvajalnih, prodajnih in potrošnih navad, kakršne dovoljujejo
dohodki izvestne višine, ne pokažejo takoj ali pa sploh ne. Znižanje
cen sledi znižanju carin že radi tega počasi, ker se morajo naprave,
izvršene v času zaščite, še amortizirati. Ker so ravno carine v
deželi ustvarile izvestna razmerja med cenami, in ker sloni na teh
razmerjih rentabiliteta podjetij, jih zadene ta odprava carin lahko
bolj občutno, kakor pa če bi se sploh ne bile uvedle. Lahko se tudi
pripeti, da odprava carin izloči iz zaposlitve važne produktivne
moči, katere se drugod ne uveljavijo več ali le s pičlejšim zaslužkom;
potem se pa posledice lahko pokažejo v zmanjšanem čistem donosu
narodnega gospodarstva. Za ohranitev carine, čije učinkovanje je
že organično vraslo v cenotvorne procese, nastajajo včasih tekom
časa drugačni razlogi, ki ukinitvi carine nasprotujejo bolj kakor
tisti, zaradi katerih se je uvedla.

119

III.  Industrijska carinska zaščita.

a) Neprimernost simplistiane presoje.

Propovedniki svobodne trgovine kakor tudi široke plasti
občinstva si predstavljajo učinkovanje industrijskih carin običajno
zelo enostavno in radi predpostavljajo, da podraže carine cene indu¬
strijskih izdelkov zmiraj z vsem svojim zneskom. Pogostoma ne¬
kako ne morejo odoleti simplističnemu nagnjenju, deliti vse prebi¬
valstvo na dva dela, t. j. na potrošnike ter na producente ter
stavljajoč interese konzumentov na prvo mesto, opozarjati na
interesna nasprotja, katera povzroča, — po njihovem mnenju —
med njimi ravno industrijska carina. Vse premalo se radi ozirajo
na okolnost, da ustvarja carina samo možnost, podražiti izdelke;
te možnosti pa da se more proizvodnja poslužiti in jo popolnoma
izrabiti le tedaj, če so v konkretnem primeru dani tudi za to po¬
trebni objektivni pogoji.

Toda ravno pri presoji industrijskih carin se je treba posebno
skrbno čuvati šablonskega izvajanja konkretnih posledic iz abstrakt¬
nih pravil; ravno tu ne smemo posameznih problemov motriti
ločeno od celokupnosti gospodarskih razmer ali pa iz pojavov in
izkustev, dobljenih v posameznih dobah in strokah, sklepati, da
podajajo trajno veljavna, vsem okoliščinam ustrezna pravila za
celotni kompleks industrijske carinske zaščite. Kakor se na eni
strani priporoča, presojati učinkovanje industrijskih carin izolirano
s teoretičnega pogleda, t. j. iskati znanstveno pravila iz poenostav¬
ljenih stanj in dogajanj, veli vendar neizmerna raznoličnost indu¬
strijske proizvodnje, da se uklonimo dejstvom, upoštevamo mno-
goštevilnost možnosti ter motrimo učinkovanje carin v skoraj vsaki
stroki in na posameznih stopnjah produkcijskega procesa posebej.

Osobito tega ni pozabiti, da industrija ne proizvaja, kakor
poljedelstvo, samo nekaj malo vrst množičnega blaga, ki se troši
povsod v velikih količinah, temveč da proizvaja več tisoč raznih
vrst blaga, potrošnja vsake vrste pa da je omejena na ožje in včasih
zelo ozke kroge odjemalcev.

Že zavoljo tega, pa tudi iz drugih ozirov je interes, ki ga
imajo posamezne industrijske stroke na carinski zaščiti, vse prej
kakor enakomeren. Tako si žele stroke, ki so navezane na pribavo
inozemskih poluizdelkov, da velja za te carine prost uvoz, na
drugi strani pa hočejo carino na lastne finalne izdelke; želje tuzem-

120

ske industrije dotičnih poluizdelkov se pa zopet obračajo v na¬
sprotno smer. Industrije, ki so navezane na izvoz, vseobči indu¬
strijski zaščiti običajno niso prijazne, drugim pa, ki proizvajajo
popolnoma ali pretežno za tuzemsko potrošnjo, je zelo dobro
došla, pa bodo zahtevale prosti uvoz surovin ter pomožnih snovi.
Celo v eni in isti stroki, n. pr. v železarski in tekstilni, je potreba
zaščite zelo neenaka, tako da se zaščitni interesi križajo na posa¬
meznih stopnjah produkcije in se ravnajo tudi po tem, če proiz¬
vajajo bolj navadno ali bolj kvalitetno blago. Še bolj se pa zamota
položaj v drugih industrijah, n. pr. v kemični, v kateri se podjetja
običajno ne morejo enotno specializirati, ker je isti proizvod za
eno in isto podjetje končni izdelek, poluizdelek in surovina ob¬
enem in je pogostoma težko reči, kaj je glavni in kaj postranski
izdelek.

b) Neizbežnost industrijskih carin.

Med alternativami, da-li naj uvede industrijsko zaščitno carino
ali ne, država pogostoma nima široke izbire. V dobi, ko prehaja
produkcija in trgovina čimdalje večjega števila izdelkov v roke
monopolističnih združb, ni več računati s tem, da bo mednarodna
konkurenca tuzemsko gospodarstvo preskrbovala z blagom po
najnižjih cenah. Ta mednarodna konkurenca ponuja po nizkih
cenah ter celo pod nabavno ceno, dokler tuzemskih podjetij ne
uniči, potem pa z izredno zvišanimi cenami izžema tuzemsko po¬
trošnjo po mili volji. K uvedbi industrijskih carin pa je pretežno
agrarna država prisiljena tedaj, kadar prično industrijske države
uvozu njenih poljedelskih pridelkov zapirati vrata. Ker v takem
primeru kmetijstvo agrarne države ne more preživljati in zaposlo¬
vati prebitkov delovnih sil, se morajo te izseljevati ali pa jim mora
država ustvariti delovne prilike v zaščitenih industrijah in obrtih;
da se država odloči za poslednje, za to ima večkrat še drugačnih
razlogov dovolj. Potreba zaščititi narodno gospodarstvo carinsko,
se pokaže imperativno tudi tedaj, kadar domača industrija močneje
preureja svoj notranji ustroj, n. pr. kadar se obrača od glavnične
intenzitete k delovni intenziteti, od nediferencirane k diferencirani
in specializirani proizvaji.

Industrijske carine se uvajajo, da ustvarijo industriji in obrti
na domačih odjemališčih relativno trajen prednostni položaj. Brez
te relativne trajnosti bi se kapital in delo ne posvečala strokam, pri

121

katerih brez zaščite ni izgleda, da bi prinašale v bodočnosti zado¬
voljive donose. Že obstoječe industrije morejo, ako jim carina za-
sigura domača tržišča, polagoma ustvarjati ugodnejša razmerja med
produkcijskimi činitelji in med raznimi kategorijami troskov in z
zvišano rentabiliteto pritegniti izdatnejša glavnična sredstva. Kajti
zaščitne carine omogočijo še najprej, da se dosežejo za industrijske
in obrtne izdelke takšne cene, ki so potrebne, da se, še preden
zastare, izplačajo nove naprave in višji izdatki, ki so združeni z
uvajanjem novih industrijskih panog in strok. Če se ob varstvu
carine prvi poskusi dobro obnesejo, pohite k takim industrijam
kapital in delovne moči v večji meri. To povzroči sčasoma med
domačimi podjetji konkurenco, ki spopolnjuje proizvodnjo ter
približuje cene njenega blaga kljub carini čim dalje bolj cenam, ki
veljajo na svetovnih tržiščih; seveda le pod pogojem, da se tako
zaščitena industrija preveč ne skartelizira.

Da to ne velja kar tako vsesplošno za vso industrijo, izhaja že
iz specialnih proizvajalnih pogojev sleherne stroke. Zategadelj sve¬
tuje vsaki državi njen lasten interes, da postopa po dobro pre¬
mišljenem načrtu, ki ustreza celotnemu narodnemu gospodarstvu
in konkretnim možnostim v vsaki stroki posebej. Politične peri¬
petije v parlamentarnih državah dovolijo seveda redkokdaj, da bi
se postopalo po trajnem načrtu. Vobče bo država zaščitila najprej
osnovne industrije (hranilno, železno, tekstilno, kemično i. pod.),
nadalje pa bo načrtoma dajala prednost takim strokam, ki imajo
v tuzemstvu svoje surovinsko zaledje, katere zaposlujejo mnogo
delovnih moči, plačujejo mnogo davkov in prometnih pristojbin
in v katerih je investirano razmeroma mnogo domačega kapitala.

c) Višina in izrabljivost industrijskih carin.

Ako že nastane potreba, da se zaščiti industrija s carino, se
pojavi delikatno vprašanje, kako visoka naj bo carina: ali naj se z
visokimi carinami, ki učinkujejo prohibitivno, uvoz onemogoči,
ali naj bo carina visoka le toliko, da morejo slabejša podjetja, ali
vsaj njih večina, nadaljevati z obratovanjem, ali pa imej carina
samo namen, držati cene na doseženi višini in obrezuspešiti even¬
tualno poplavo domačega trga s tujimi izdelki, ki preti po kon-
junkturnih izgledih, kakor so na svetovnem trgu. Pri nekaterih
strokah se tudi ne bo mogoče izogniti vprašanju, kako se naj višina

122

carine na izvestno blago pravilno odmeri z ozirom na predhodne
in nastopne izdelke.

Prohibitivno cisokih carin se bo poslužiti pač samo, ako zahte¬
vajo izredno važni razlogi. Takšna carina učinkuje namreč rada
tako, da ovira racionalizacijo in pocenitev produkcije in more
ohranjevati življenje slabotni, samoposebi nerentabilni industriji,
ki ostane vedno zaščite potrebna.

Manj enostaven je drugi primer, t. j. določiti zmerno visoko
carino. Za to »zmernost« je namreč zelo težko dobiti pravo me¬
rilo. Kajti rentabilnost in s tem potreba zaščite je pri raznih pod¬
jetjih ene in iste stroke v državi ponavadi zelo neenaka. Razlike
so tem večje, čim prostranejše in mnogoličnejše je državno ozemlje
in čim manj enakomerne so prometne razmere. Industrije, ki imajo
n. pr. svoje obrate daleč od meje, preko katere sili konkurenca v
državo, uživajo naravno prometno zaščito in carinske zaščite niso
tako potrebne, kakor one, ki so bližje ob meji. Nekatera podjetja
obratujejo v dobrih odjemalskih središčih, kar jim olajšuje prodajo,
drugim pa oddaljenost od teh središč lahko silno otežkoča izrabo
zmogljivosti, tako da tudi od relativno visokih carin nimajo po¬
sebne koristi. Industrije, ki so po naravi izdelkov bolj enovite
(n. pr. železna industrija), carino dosti lažje izrabijo in ne potre¬
bujejo tako visoke, kakor pa druge, bolj razdrobljene in specializi¬
rane (n. pr. tekstilna, oblačilna industrija).

V izrabi in potrebi carin igra tudi velikost obrata precejšnjo
vlogo, včasih je v tem oziru trajanje produkcijskega procesa po¬
membno. Vrhu vsega tega pa je sleherna stroka zastopana v državi
s podjetji, ki so iz raznih drugih, n. pr. tehničnih, organizatoričnih
razlogov visoko rentabilna, z drugimi, ki se rentirajo srednje ali
bolj slabo, in s takšnimi, ki so stalno na robu propada in le vege¬
tirajo. Ker zaradi spremenljivosti troškov ni mogoče določiti za
vsako podjetje višino carine posebe, tudi če bi bilo to sicer izved¬
ljivo, se seveda korist, ki jo carina prinaša, porazdeli med podjetja
zelo neenako. Dočim prinaša šibkejšim (mejnim) podjetjem carina
ravno še življensko možnost, žanjejo podjetja, ki so že prej stala na
trdnih nogah, vsled carinske zaščite precejšnjo diferencialno rento,
s katero se morejo v obilnem obsegu finansirati sama, se organiza-
torično in tehnično izpopolnjevati ter razširjati. Obenem jim jame
v obilnejši meri, kakor pa drugim, pritekati kapital, tako da pre¬
raste lahko njih produkcijska kapaciteta v relativno kratkem času
daleč kapaciteto tuzemske potrošnje. Ker se na ta način večjim,

123

močnejšim podjetjem produkcija še bolj poceni, postane njihova
konkurenca slabotnejšim podjetjem tem hujša in postanejo razlike
med podjetji ene in iste stroke prav zavoljo carine še večje. V takih
primerih je lahko koristnejše, šibkejšim podjetjem z drugimi sredstvi
seči pod rame, kakor pa vsa podjetja iste stroke, t. j. tudi takšna,
ki carine pravzaprav ne potrebujejo, podpreti z enako visoko
carinsko zaščito.

Pa ne le na omenjene razlike med strokami in med podjetji je
jemati ozira, ko se določa višina carine, temveč tudi na namen in
naravo izdelkov (gromadno. ceneno blago, kvalitetni izdelki). To
velevajo zlasti razlike v carinskih učinkih, ki so zvezane z zaščito
produkcijskih sredstev in blaga osebne potrošnje.

c) Carine na blago tehnične potrošnje.

Industrija polu izdelkov in strojnih produk¬
cijskih sredstev  se v tem pogledu razlikuje od drugih že
s tem, da je povpraševanje po njenih izdelkih utesnjivo le v ne¬
znatni meri, izvzemši če nima že konjunktura izredno slabe izglede
ali če postajajo denarna sredstva predraga. Predelovalne industrije
so, ako si hočejo obvarovati obstanek, na nezoženo nabavljanje
poluizdelkov navezane. Ravno tako pa poleg njih tudi druge indu¬
strijske stroke ne morejo znatno omejiti povpraševanja po strojnih
opremah. Zaradi tega se pojavi ceteris paribus carina v tuzemskih
cenah blaga, ki služi tehnični potrošnji, rada z vsem ali z vsaj rela¬
tivno visokim zneskom. Carine pa, ki obremenjajo tehnično
opremo, surovine in poluizdelke, pomenjajo predelovalni in drugi
industriji del njenih produkcijskih troškov in se morajo pokriti z
njenimi donosi, ki zato lahko padejo.

Nadaljno učinkovanje in prevaljevanje mora kajpak ubirati
pota, ki ustrezajo raznim konkretnim okolnostim. Predelovalne
industrije, katere iz kakršnihkoli razlogov, — osobito ako se na¬
hajajo v ostri medsebojni konkurenci, — podražitve ne morejo
preodvaliti, morajo vzeti carinsko breme na lastna pleča. V sploš¬
nem se zategadelj spočetkoma rada oslabi njih rentabiliteta, pri
šibkejših pa izpopolnjevanje podražene tehnične opreme lahko
zavede k opasnemu zadolževanju. Carina na poluizdelke in po¬
možne snovi zviša nekaterim predelovalnim industrijam produk¬
cijske troške lahko v tej meri, da postane inozemska ponudba kljub
obstoječim carinam na končne izdelke v tuzemstvu zopet konku-

124

renčna. Zaradi tega nastane potreba, i nekaterim tem industrijam
carinsko zaščito ojačiti.

Uvedba (zvišba) carin na poluizdelke grozi predelovalnim
industrijam z zmanjšanjem izvoza. Ker bi se jim od strani predelo¬
valnih industrij zmanjšal odjem, bi bile s tem industrije poluiz-
delkov tudi same prizadete. Zaradi tega jih v lastnem interesu
včasih razbremenjajo na ta način, da jim iz posebnih fondov preod-
kazujejo denarne zneske, ki odgovarjajo carini od poluizdelkov,
izvoženih po predelavi v obliki končnih izdelkov. Toda če vsled
znatne ali celo polne izrabe močnejše carinske zaščite ravno karte-
lizirana industrija dobavlja inozemstvu poluizdelke in strojno
opremo ceneje nego tuzemskim odjemalcem, se inozemski prede¬
lovalni industriji s tem znižajo produkcijski troški, tako da postane
še iz tega vzroka lahko konkurenčna na zaščitenem tuzemskem
trgu in da postane domača proizvodnja finalnih izdelkov ponovne
zaščite potrebna.

Večinoma pa skušajo predelovalne industrije carinsko breme
preodvaliti stopnjema ena na drugo, na končni stopnji pa na trgo¬
vino in ta na potrošnike. S kakšno težo pade carinska peza na
končnega potrošnika, se more presoditi v vsaki stroki le po kon¬
kretnih okoliščinah. V splošnem se morda lahko reče, da postane
to breme tem težje, čim krajša je pot, katero premeri izdelek od
surovine preko vseh stopenj v produkciji in trgovinskem prometu
k potrošniku, da pa postaja tem lažje, čim več je stopenj v pro¬
dukciji in čim delj se blago zdrži na posamezni stopnji. Med raz¬
nimi predelovalnimi stopnjami borba za prevalitev carin ne pre¬
neha in povsod po navadi nekaj carine ostane.

Carinska obremenitev poslednjega potrošnika zavisi kajpak
tudi od absolutne višine carine, ki ščiti poluizdelke in strojna pro¬
dukcijska sredstva, od porabne dobe le-teh in od količine po-
draženega poluizdelka, ki jo vsebuje končni izdelek. Kakor je samo
ob sebi umevno, tudi končna potrošnja carine pogostoma ne nosi
sama in končnoveljavno, temveč jo odvrača v tej meri, kakor je
utesnjiva ali pa jo skuša prevaliti vzvratno. Vračunljive v cene in
prevaljive postanejo tudi carine na strojna produkcijska sredstva
z vsem zneskom kajpak le tedaj, ako podražitev ne primakne cene
preblizu h kritični točki in preveč ne ogrozi rentabilnosti v
strokah, ki jim je strojna oprema namenjena. Prevaljivost, ki
ostane tem strokam na drugi stopnji prevaljevalnega procesa, je
staviti, kolikor se more predvideti, točno v račun. Reakcije, ki

125

jih te carine vzbude v poljedelstvu, prevozništvu, stavbništvu, mali
obrti i. t. d., so neizmerno mnogolične in zavise v splošnem od
konjunkture in od utesnjivosti v potrošnji njih končnih izdelkov
ali storitev. Polagoma, kakor se zaščitena proizvodnja blaga teh¬
nične potrošnje ojači, razširi ter poceni, jame druge razbreme¬
njevati z močnejšim lastnim odjemom ter z odjemom svojega de¬
lavstva. Pa ta učinek se pojavi morda šele čez desetletja. Zato mora
trgovinski politik, kadar uvaja ali zvišuje carine, upreti svoj po¬
gled nekoliko bolj v bodočnost ter mora presoditi, kakšen utegne
biti njen gospodarski razvoj.

d) Carine na blago osebne potrošnje.

Še manj enotni ter v končnih posledicah kompliciranejši so
učinki prevaljevanja, ki jih povzročajo carine na blago osebne po¬
trošnje. Ker se menja mera, v kateri je mogoče potrošnjo skrčiti,
v prebivalstvu po slojih in vrstah blaga in ker se menja glede sle¬
herne vrste še v časovnem pogledu, morajo posamezne industrijske
stroke carino oprezno izrabiti in budno paziti, da pri izrabi ne pri¬
dejo preblizu ali celo ne prekoračijo kritične točke, pri kateri na¬
stopi utesnjevanje potrošnje v relativno večjem obsegu. Dočim se
namreč ob izvestnih zaporednih zvišanjih cen krog odjemalcev ob
danem stanju dohodkov konsumentskih plasti prav nič ne skrči
ali le malo, izpade ob le nekoliko večji podražitvi že široka plast
odjemalcev ali se obrne k potrošnji cenejših, četudi slabših izdelkov,
jame kupovati nadomestno in sorodno blago ter spremeni sploh
svoje potrošne navade, ako obveljajo zvišane cene dlje časa ob
neizpremenjeni razini dohodkov.

Če se pa to enkrat zgodi, potem tudi znatno znižane cene
ne spravijo več zlahka potrošnje, ki je v splošnem rada konzer¬
vativna, v prejšnje smeri. To velja zlasti za takšno industrijalno
blago, na čegar podražitev reagira potrošnja, ker ni predmet nujne
potrebe, z občutnim utesnjevanjem.

Ta utesnitev zadene industrijska podjetja tem trše, čim manj
je za produkcijo in za višino njenih donosov važna absolutna
višina  cen  in čim bolj je rentabiliteta zavisna od prometa,
t. j. od količine  prodanega blaga. Seveda ima tudi konsumna
utesnjivost vsake vrste blaga v sleherni plasti prebivalstva svoje
gotove meje. Zato leži kritična točka za vsako stroko v raznih
deželah drugače, kakor pač prevladujejo ljudske plasti z nizkimi

126

ali srednje visokimi dohodki in kakor ostane po kritju elementar¬
nih življenjskih potreb več ali manj kupne moči za nabavo relativno
manj nujnih industrijskih izdelkov. V mladih agrarnih državah
n. pr., kjer je kupna moč širokih ljudskih plasti itak slaba, že
zmerna carina blago lahko tako podraži, da ostane domači odjem
dolga leta neznaten, in da se tudi industrijska podjetja dolgo ne
morejo konkurenčno razviti. Industrija more v splošnem računati
le z relativno stalnostjo meja, onstran katerih se jame potrošnja
občutno utesnjevati; te meje zmiraj kolebajo, kakor se pač izpre-
minjajo produkcijski čisti donosi in mezdni ter uslužbenski do¬
hodki in kakor se preusmerjajo potrošne navade.

To je eden izmed glavnih razlogov, zakaj je treba iz vira
carinske zaščite črpati višje donose zelo previdno in zmiraj s po¬
gledom v vsaj bližjo bodočnost. Da se ne pojavijo iznenadenja,
vračunava industrija, ukoriščevaje zaščito, carino v cene pogostoma
rajši z nižjim nego z vsem zneskom. Budno pa mora paziti tudi na
razvoj onih činiteljev, ki vplivajo v pomembni izmeri na kupno
moč širokih plasti, ter se čuvati, da se zaradi tega cene njenih iz¬
delkov ne primaknejo preveč blizu h kritični točki. Čim bolj pa¬
dajo troški za elementarne življenske potrebščine (običajno hrano
in stanovanje), ki absorbirajo v nekaterih državah pri pretežni
večini prebivalstva V2 —% dohodkov, tem manj trpi zaradi po¬
dražitve odjem industrijskih izdelkov in tem bolj racionalno je
mogoče ukoristiti carinsko zaščito. Ta koristi torej industrijam v
vsaki državi toliko, kakor jo pač znajo in morejo z ozirom na dano
kupno moč odjemalcev vešče porabiti.

e) Pogoji za izkoristljivost industrijskih carin.

Obseg, v katerem morejo industrije carino uračunavati v cene,
ter načini kako se bremena preodvaljujejo dalje, zavise torej od
mnogovrstnih konkretnih činiteljev. Zategadelj ne morejo v tem
pogledu veljati kakšna obča, za vse primere veljavna pravila, tem¬
več se more računati le z večjimi ali manjšimi verjetnostmi, da se
dosežejo v konkretnem primeru izvestni učinki, ako je dana iz-
vestna konstelacija raznih součinkujočih vzporednih činiteljev
(n. pr. količina blaga, ki se mora še uvoziti, razmerje med utes-
njivostjo ponudbe in povpraševanja, specialne in obče gospodarske
konjunkture, socialni ustroj prebivalstva, tempo, v katerem na¬
rodni dohodek narašča, razne potrošne navade in njih spre-

127

membe, možnost, produkcijo, kartelno potrošnjo pa zadružno or¬
ganizirati i. pod.). Dočim morejo nekatere stroke carino vračunati
v ceno s tako visokim zneskom, da porastejo čisti donosi kljub
zmanjšanemu odjemu, morejo druge stroke carino izrabiti le zmer¬
no, v zopet drugih pa podjetja vsled posebnih razmer prodajnih
cen sploh ne bodo zvišala ali pa jih bodo samo neznatno. Izmed
predelovalnih industrij bodo nekatere carinsko breme, ako ga ne
morejo prevaliti kam vzvratno, izravnale rajši s pocenitvijo pro¬
izvajalnih troškov ali tako, da odjemališča razširijo ali s kakšnim
drugačnim dotekom. Radi tega ne učinkujejo vzgojno le one ca¬
rine, ki jih tako imenujemo in radi vzgoje uvajamo, temveč po¬
sredno pogostoma tudi navadne obrambne in semtertja celo
finančne carine. Ena in ista carina učinkuje v eni stroki lahko
obrambno, v drugi ali celo več drugih pa vzgojno, dasi sprva ni
bila njih vzgoji namenjena.

Iz navedenih in sorodnih razlogov se zdi, da je pravilno, ako
se, preden se uvedejo ali zvišajo industrijske carine, skrbno pre¬
trese vprašanje, ali so v državi zares tudi pogoji, ki so potrebni, da
more zaščitena industrija carino tudi izkoristiti. Če so taki pogoji,
je treba uvaževati, kako bodo industrije carino porabile  in v
kateri smeri utegne potekati prevaljevanje, t. j. na čegavih rame¬
nih utegne glavni del bremen obležati končnoveljavno, ali n. pr.
na kmetijstvu, na gospodinjstvu delavskih in nameščenskih slojev,
na obrtni produkciji, na meščanskih slojih i. t. d.

Poleg tega je, kadar se odloča, kako visoka naj bo industrijska
carina, upoštevati še druge okolnosti. Med ne najmanj važnimi je
tudi vprašanje, kako utegne carina učinkovati na inozemske cene.
Lahko se namreč zgodi, da tuzemska carina inozemski produkciji
pogrozi s takšno krizo in stlači cene njenih izdelkov tako, da
kljub carinski zaščiti poplavlja tuzemski trg in skuša preprečiti, da
bi jo na tem zaščitena tuzemska industrija spodrinila. Škoda je tem
večja, ker so se morale dati v trgovinskih pogodbah, ki jih ni mo¬
goče tako kmalu odpovedati, za uvedbo dotične carine koncesije,
revizije pogodb se pa dajo doseči le z novimi koncesijami, ki pri¬
našajo zopet na kakšni drugi strani škodo.

Če so pa tuzemske carine le previsoke in se dajo vračunati
v cene z znatnejšim ali z vsem zneskom, si inozemske industrije
konkurenčno pomagajo včasih tako, da preneso svoje obrate v
tuzemstvo, kjer s svojimi podružniškimi ali pravno in finančno sa¬
mostojnimi obrati, s svojim obilnejšim kapitalom, s že amortizi-

128

rano staro opremo in s strokovno spretnejšim vodstvom ovrejo
nacionalnim, pa še slabotnim podjetjem razvoj. Takšna priseljena
podjetja pritegnejo na sebe precejšen del tuzemske potrošnje, ki
morda niti za tuzemska podjetja, ki že obstoje, ni zadosti nosna
podlaga. Takšne prenešene industrije se ne dajo zmiraj kmalu na¬
cionalizirati. Ker gredo denarni donosi takih podjetij v inozemstvo,
se pokažejo lahko kvarni učinki v plačilni bilanci.

Ako se pa ne preneso zaradi visoke carine v tuzemstvo po¬
polne tvorniške naprave, tedaj pričnejo inozemska podjetja ob
okolnostih uvažati s carino manj obremenjene sestavne dele konč¬
nih izdelkov in sestavljajo te iz uvoženih delov v posebnih tu¬
zemskih montažnih delavnicah. Pa to je le specialen primer za
pravilo, da se začno seliti čez mejo produkcijski činitelji, če po¬
stane gotovim izdelkom carinski zid previsok ali kakšne druge ovire
pretežke.

Pa tudi ta učinek lahko izzovejo previsoke industrijske ca¬
rine, da se pod obrano carin in vsled ugodnih izgledov, ki jih
obetajo, nekatere industrijske stroke premočno zadolže in da po¬
stavijo svoje razširjene in pomnožene obrate na preširoko inve¬
sticijsko podstavo. Ako velikopoteznemu snovanju pozneje ne od¬
govarja primerno obsežen odjem, morajo takšne prekapitalizirane
industrije nujno zaiti v krizo in postanejo ponovne zaščite po¬
trebne baš v času, ko se je bilo nadejati, da se postavijo na lastne
noge.

f) Industrijska zaščita in rokodelska obrt.

Carinska zaščita, ki ustreza interesom industrije, ne prinaša
brez nadaljnega iste koristi tudi rokodelskim obrtom, ki proizva¬
jajo isto ali pa sorodno blago; lahko se zgodi, da povzroča carinska
zaščita izvestne industrijske panoge v rokodelski obrti, ki ji odgo¬
varja, čisto drugačne, celo nasprotne posledice, kakor v tovarniški
proizvaji. Kajti v rokodelskih malih obratih je proizvodnja precej
drugače prikrojena. Ni v taki meri navezana na kapital, kakor
v industriji in v zindustrializiranih rokodelskih veleobratih,
temveč temelji bolj na osebni — ne strojni — izdatnosti ter spo¬
sobnosti, na dobavljanju, ki se omejuje na individualno pogojena
naročila, na kvalitetnem delu in na krajevno vezanem okusu. Med
režijami rokodelske obrti vladajo drugačna razmerja, kakor med
onimi tvorniškega obratovanja; nekaterih troškov, katerim se to-

129

varna kot takšna ali zaradi družbene pravne oblike podjetja ne
more izogniti, rokodelstvo sploh ne pozna.

Poleg tega razpolaga rokodelstvo kot osebno, nekapitalistično
delo s precej drugačnimi sredstvi, s katerimi se še uspešno prila¬
gaja spremembam v cenovnih in razpečevalnih razmerah, ki se
jim tovarniška veleprodukcija ne more več prilagoditi. Zavoljo
tega je v mali obrti delo lahko zmiraj še rentabilno, ko v tovarni
že davno ni več. Narobe pa more ob okolnostih v posameznih
strokah carinska zaščita rokodelsko delo napram industrijskemu
konkurenčno tako zapostaviti, da pridejo znatne plasti rokodelcev
ob zaslužek in da morajo menjati poklic. Nadalje pa označuje
rokodelsko maloobrt še to, da se — izvzemši izredne primere —
ne nahaja v konkurenci z inozemsko rokodelsko obrtjo, ter da z
velikim delom ni bogvekaj interesirana na borbah za carinsko
zaščito.

Ako je torej v državi drobna rokodelska obrt številčno moč¬
neje zastopana, tedaj je treba v carinski zaščiti in sploh v trgovin¬
ski politiki na njo jemati posebej ozira. Ako nič drugega, zahteva
to od države že njen politični interes. Kajti ako rokodelski stan
tudi ni gospodarsko posebno močan, je socialno vseeno prav vazen,
ker je — vsaj v Evropi — zmeraj še eden glavnih činiteljev socio-
logične stabilnosti družbe kakor države ter izvor svežih, podjet¬
niških talentov, ki ustvarijo narodnemu gospodarstvu več koristi,
nego bi jih mogle carine. Končno priporoča trgovinski politiki,
da uvažuje rokodelsko produkcijo, še okolnost, da se morejo mali
in srednji rokodelski obrati upreti gospodarskim krizam, pred ka¬
terimi nismo varni nikoli, z vse trdnejšo žilavostjo in z večjo pri¬
lagodljivostjo, kakor veliki industrijski obrati; izdatno razvita mala
in srednja obrt daje več jamstva za gospodarsko in socialno sta¬
bilnost. Obratovalno-gospodarska problematika carine in narodno¬
gospodarska se dopolnjujeta.

IV. Agrarne carine.

a) Namen agrarnih  carin.

Pretresovati staro vprašanje, ki se pa zmiraj iznova načenja,
ali so agrarne carine načeloma opravičljive ali ne, ne kaže biti ko¬
ristno. Teorija o tem predmetu se je že nepregledno razrasla, toda
sporov je več kakor prej. Kadar pa se v praksi o stvari odloča,

9

130

nimajo besede le gospodarski interesi, marveč še izvengospodarski,
katerih narava ne dopušča, da bi jih jemali kot opredeljive postavke
v račun, dokler ljudje niso ene misli o ciljih in nalogah življenja.

Kakor pri uvedbi industrijskih carin, tako tudi pri uvedbi
(zvišbi) agrarnih carin nima država, ako so dane konkretne okol-
nosti, mnogo izbire. Te nima n. pr. osobito tedaj, kadar gredo
ob nedostatni domači produkciji cene agrarnih pridelkov tako
nevarno navzdol, da precejšen del kmetovalcev ne doseže več čistih
donosov in da se poljedelstvo sploh več ne rentira. Ako naj se pre¬
prečijo škode (n. pr. zadolževanje kmetije, širjenje ekstenzivnega
obdelovanja in zmanjšanje produkcije, opadanje kupne moči, splo¬
šen beg od grude in splošno obubožavanje pomembnega dela pre¬
bivalstva i. dr.), ki prete radi tega narodnemu gospodarstvu, po¬
navadi ne ostane boljšega izhoda, kakor uvesti agrarne carine.

Narodno-gospodarski namen agrarnih carin je, osigurati čim
največjemu številu ljudi na kmečkem podeželju zadostne donose
in dohodke, ki morejo kot izdatna kupna moč zaposlovati obrt
in industrijo, obenem pa je njihov namen, da zavarujejo vsemu
prebivalstvu prehrano. Nadaljna splošna korist agrarnih carin je
še ta, da ohranijo precejšnje število samostojnih gospodarjev, kar
utegne biti tudi v socialnem in političnem oziru koristno.

Po svojem bližjem gospodarskem namenu se uvajajo agrarne
carine, da se važnemu delu prebivalstva osigura materialna pod¬
laga obstoja, ali pa zato, da se omilijo krize ter morebiti olajša pre¬
ureditev kmetijskega gospodarjenja po drugačnih metodah ter pre¬
hod k pridelovanju drugačnih pridelkov, t. j. iz vzgojnih raz¬
logov. V prvem primeru so zamišljene kot relativno trajna pomoč,
v drugem pa kot izredna, prehodna podpora. Te je kmetijstvo
danes že vsled tega posebno potrebno, ker je zajela poljedelsko
proizvodnjo zavoljo nizkih cen izredno ostra kriza. Kmetijstvo ne
more, kakor velik del industrije, hitro preurediti obratovanje na
pridelovanje drugačnega blaga, obenem pa mu grozi kriza še zbog
občega nazadovanja kupne moči najširših plasti prebivalstva. Oziri
na njeno vzgojno funkcijo priporočajo carino, kadar n. pr. tlači
rentabiliteto domačega kmetijstva znaten uvoz kvalitativno boljših
pridelkov. Priporočajo jo pa tudi, kadar je treba dati domači kme¬
tijski proizvodnji, ker je tehnično zaostala, v splošnem priložnost
in sredstva, da dohiti, in, če mogoče, prehiti inozemsko konku-
reco v onih prednostih, katere se dajo vstvariti s tehnično preure¬
ditvijo. Semtertja velevajo nepričakovane okoliščine, da se podpre

131

poljedelstvo z zaščito, n. pr. kadar cenena ponudba iz ekstenzivno
gospodarečih držav izpodnaša tuzemski kmetiji eksistenčno pod¬
lago, ali če se razmerje med cenami industrijskih in poljedelskih
pridelkov preveč očividno spremeni v kmetovo škodo ali ako pri¬
maknejo izpremembe v prometnih napravah središča tuje, cenejše
ponudbe preblizu.

Vsekakor pa ni smatrati carino kot univerzalno zdravilo, ki
bi moglo pomagati kmetijstvu že samo za sebe iz vsake težave.
Lahko da je kriza svetovnega značaja, lahko da prihajajo težave
od drugod, na primer iz lahkomiselne zadolžitve, iz konzervativne
miselnosti, ki ni prijazna tehničnemu napredku v kmetijski pro¬
dukciji; vzroki krize so lahko v nemarnosti, v obči nadprodukciji,
v preobdavčenosti, v ponovnih obilnih žetvah, v nerodovitnosti
zemlje, v nedostajanju cenenega kredita, v neugodnem podnebju,
v dragih prevoznih tarifah, v spremembah potrošnih navad, v
občem padanju kupne moči itd. Tudi nazadujoča prolifičnost pre¬
bivalstva more postati sovzrok agrarne krize, ker močno spremeni
potrošite navade (otroci so dokaj izdatnejši potrošniki kruha in
mleka, kakor odrasli). Ako nazaduje potrošnja vina, ker se močno
razvija športno udejstvovanje ali ker beleži treznostno gibanje
večje uspehe, vinogradnikom carine ne pomorejo dosti. Takšni in
podobni vzroki pa se ponavadi kombinirajo in zavisi pravilna
rešitev krize vedno od tega, ali se položaj pravilno presodi ter
odkrije prave vzroke, ne pa domnevne.

V takih primerih je treba tudi z drugačnimi sredstvi izganjati
krizo iz države, sredstva pa je, ko se je skrbno in podrobno ugoto¬
vilo stanje stvari, prilagoditi konkretnim razmeram. Carina sama
za se ne pomaga, ako n. pr. zaide pridelovanje ovsa zategadelj v
krizo, ker se prometna sredstva motorizirajo, pridelovalcem rži
carina mnogo ne koristi, ako se nagne potrošnja načeloma k pre-
bavljivejsemu pšeničnemu ali cenejšemu koruznemu kruhu, in tudi
pšenici zaradi samih carin znatno ne porastejo cene, ako začne
potrošnja v mestih v znatni izmeri dajati prednost povrtnini, sadju,
mesu in mleku; tako poostruje n. pr. baš današnjo občo agrarno
krizo okolnost, da je v industrijskih državah potrošnja moke
padla za 10%. O tem, kako se z drugimi pozitivnimi sredstvi lahko
močno dvigne kmetijstvo, nudijo v poslednjih letih Italija,
Avstrija in Danska poučne vzglede; pa to spada k brigam agrarne
politike.

Iz rečenega pa tudi sledi, da agrarne carine niso primerne samo

9 »

132

v pretežno industrijskih državah, ki hite razširiti lastno poljedelsko
podlago za svojo prehrano, zlasti kadar industriji močno pojema
odjem, temveč tudi za pretežno in čisto agrarne države. Ker ima
njihovo prebivalstvo v poljedelstvu glavni vir svojih dohodkov,
postane agrarna carina ob okoliščinah, vzgojna kakor obrambna,
lahko še bolj potrebna in koristna, nego v industrijskih državah;
kajti v teh je poljedelstvo zaščiteno že po »prirodni carini«, t. j.
po bližini velikih potrošnih središč in po trgovinsko-prometnih
ugodnostih, dočim ko glojejo na rentabiliteti kmetije v čisto ali
pretežno agrarni državi ponavadi relativno visoke prevozne, zava¬
rovalne, obrestne, skladiščne, posredovalne in druge režije. Ako
n. pr. izvozi Danska letno samo masla in jajc za vsoto, ki presega
vrednost vsega agrarnega izvoza naše države, se temu ni toliko
čuditi, ko ji leže največja in najbogatejša svetovna mesta pred vrati.

V primerih, kadar je mogoče poljedelstvo, bodisi v industrijski
bodisi v agrarni državi, ohraniti le z vzgojo ali z obrambo pred
inozemsko konkurenco, nudijo agrarne carine mnogokrat še naj¬
bolj enostavno in zanesljivo pomoč. Kajti krize, ki prihajajo iz
omenjenih virov, se ne dajo pregnati čez noč. Kmetija izpremeni
svoje delovne metode, zboljša produkcijo ali se preuredi na prido¬
bivanje drugačnih pridelkov šele po nekaj letih, navadno po po¬
novnih slabih izkustvih in hibah, po raznih poskusih in izvršitvi
raznih investicij; pri tem pa ostane vedno še riziko, da gredo po
preureditvi proizvodnje baš njeni pridelki vsled spremenjenih
razmer težko v denar. Ob takšnih okoliščinah je treba nevarno¬
stim kriz s krepko zavoro trajno zapreti dohod. Ako se to ne
zgodi, prisilijo nizki donosi kmeta, da v obratovanju štedi, kjer
količkaj more; posledice se pokažejo v zanemarjenosti posestva,
zastarelosti inventarja, v zadolževanju in v nadaljnem padanju do¬
nosov. Da bi, kakor Aereboe trdi, ravno krize in nizki donosi
spodbujali kmeta k še bolj intenzivnemu obdelovanju zemljišč, se
v kakšni pokrajini lahko pripeti, ako je ljudstvo vobče bolj inicia¬
tivne narave in če so dani še drugi pogoji (n. pr. ceneni krediti,
izdaten pouk i. pod.); da bi to bilo obče pravilo, sc iz dosedanjih
izkustev ne da posneti.

b) Višina agrarnih carin.

Kadar pa pade iz navedenih razlogov načelna odločba, da se
uvedejo ozir. zvišajo agrarne carine, tedaj se pojavijo ob izvedbi,

133

kakor pri industrijskih carinah, nasprotja med mnenji o njih
višini in obsegu, o bližnjih in oddaljenih vplivih, o prevaljevanju
i, t. d.; ta vprašanja in mnenja je treba vsakokrat prej premotriti
bližje in upoštevati pri tem vse posebne okoliščine (podnebje, ljudski
značaj, produkcijsko kalkulacijo za razne vrste pridelkov v raznih
pokrajinah države in za posamezne vrste kmetij, finančna sredstva,
potrošne navade, porazdeljenost kmetijske zemlje, talna svojstva in
ne najmanj tudi zakon o pojemajočem donosu). Uvaževati je tudi
razvojne smeri, ki se kažejo v tvorjenju cen, in sicer glede vseh
važnih poljedelskih pridelkov. Danes se baš v poljedelstvu cene
rade spreminjajo in spremembe v razmerju med cenami raznih
vrst pridelkov položaj lahko korenito predrugačijo. Pa tudi to je
treba vzeti v račun, da nima poljedelstvo v vseh pokrajinah države
isto strukturo in da bodo zato tudi učinki carin zanje lahko dosti
različni.

Če se že uvede carina na žito, ji je treba seveda podvreči po
gotovem razmerju izmlevanja tudi žitne izdelke.  Pri tem je
postopati zelo oprezno, da se s pogrešno cenitvijo izmlevne relacije
ne pospeši uvoz žitnih izdelkov, osobito moke, kajti sicer se oško¬
duje tuzemsko mlinsko industrijo.

Pravilno razmerje je treba zadeti tudi med carinami na po¬
samezne vrste  žita, ker se v potrošnji posamezne vrste žita
lahko nadomeščajo (rž-pšenica, koruza-ječmen, pšenica-koruza
i. pod.).

Enostransko visoke carine na žitarice privedejo lahko vrtnar¬
stvo v škodo in morejo biti tudi živinoreji in drugim kmetijskim
strokam v kvar. Zbog tega se morajo tudi med carinami na žito
in carinami na pridelke drugih kmetijskih strok najti pravilna
razmerja.

Korist, ki se od carine obeta, je nadalje precej zavisna od
načina, kako je poljedelska zemlja porazdeljena  na drobno,
srednjo in veliko posest. Koristi, ki jih prinaša carina, se porazdele
že zato neenako, ker so tudi v eni in isti veličinski kategoriji kme¬
tijski obrati, kar se rentabilnosti tiče, zelo neenaki.

Nadalje carina ne prinaša enake zaščite vsem poljedelskim
gospodarjem osobito .v državi, v kateri so kmetijski donosi po
posameznih pokrajinah v isti veličinski kategoriji obratov zelo
različno visoki, v nekaterih pokrajinah obilni, v drugih pa skromni,
dočim jih v tretjih morda sploh ni. Tudi prometne razmere med
posameznimi pokrajinami morejo v tem pogledu postati važen

134

činitelj. V takih primerih se pripeti, da mora v agrarno samo-
oskrbni državi ena pokrajina žito v inozemstvo izvažati, t. j.
cenovno konkurirati z najnižjo tuzemsko ponudbo, druga pa
uvaža žito kljub carini ugodneje iz inozemstva. V prvoimeno-
vanih pokrajinah koristi carina bolj malo, ako že ni prekomerno
visoka ali ako cen ne drže uvozne izkaznice.

c) Ali koristi carina le večjim kmetijam?

Načelni nasprotniki žitnih carin trdijo radi, da prinašajo
korist samo srednjim in velikim posestnikom, ker pridelujejo le ti
toliko žita, da ga v večjih količinah lahko odprodajo; mali in kaj-
žarski posestniki, pravijo, morajo žito za osebno prehrano in za
živinsko krmo celo kupovati. Gospodarjem, ki pridelajo le toliko
žita, kolikor ga porabijo zase, ni torej nič pomagano, onim pa,
katerim carina zaradi nezadostne lastne proizvodnje podraži pre¬
hrano in živinsko krmo, carina celo škoduje. Vrhu vsega, pravijo,
se podraže tudi druga krmila, ker srednja in velika posest razširita
produkcijo žita, produkcijo krmil pa omejita. Živinoreja, glavna
opora malega kmeta, ki krije s svojimi pridelki in izdelki večji del
povpraševanja v državi, postaja vsled tega nerentabilna. Interes
manjših kmetovalcev velja torej le carinam na pridelke intenziv¬
nega gospodarstva (živinoreje, čebelarstva, perutninarstva, sirar¬
stva, mlekarstva, sadjarstva, vrtnarstva i. pod.), žitna carina pa
prinaša koristi le srednji, najbolj pa veliki posesti.

Brez zrna resnice ta trditev ni, ob okoliščinah se res lahko tudi
tako pripeti, v splošnem pa to, kakor se tolikrat ponavlja, ne more
veljati. Tudi v pogledu carinske zaščite ter njenih učinkov je treba
namreč vse kmetovanje v državi, naj se vrši že v velikem ali malem
obsegu, presojati kot nerazdeljivo enoto.  Statistične
ugotovitve, n. pr. Brentanove in Kuhnove, na katere se opira ome¬
njena trditev, so same posebi zanimive, toda kmetovanja se do¬
tikajo le površno ter ne pokažejo, kako učinkuje carina na med¬
sebojno zveznost vseh strok v posameznih kategorijah kmetijskih
obratov.

Tudi mali in kajžarski posestniki so na žitnih carinah precej
interesirani, čeprav le posredno. Kajti da ni carin, bi se morala
srednja in velika posest pač sama v večjem obsegu preurediti na
intenzivno gospodarjenje ter bi s konkurenčno ponudbo živino¬
rejskih, mlekarskih, vrtnarskih in drugih pridelkov škodovala go-

135

spodarstvu manjših kmetovalcev mnogo več, nego jim eventualno
škoduje še tako visoka žitna carina. Tudi je ne glede na to mala
kmetija precej interesirana, kajti tudi mnogi mali posestniki pri¬
našajo manjše količine žita na trg in imajo torej od žitne carine
korist, zelo močnim njihovim plastem pa žita in krmil sploh ni
treba dokupovati. Mnogim se obratovanje sicer podraži, ako se
pokaže carina s precejšnjim zneskom v ceni žita in krmil, ki jih
je treba dokupiti, toda vpraša se vedno, kako velik je delež do¬
hodkov, ki pohaja ravno iz živinoreje ter s kakšnim odstotkom
zmanjša ta carina celotni kmetov dohodek. Ravno donosi malih
in drobnih kmetij pa imajo in morajo imeti mnogovrstnejše vire
(sadjarstvo, perutninarstvo, čebelarstvo, sezonske vožnje, prodaja
lesa i. pod.). Verjetno je tudi, da mali posestniki precejšen del
carinskega bremena preodvale, osobito ako so središča množične
mestne potrošnje v bližini. To se zgodi kajpak le tedaj, ako žitne
carine ne podraže krušne hrane tako zelo, da se potrošnja pri¬
delkov intenzivne kmetijske proizvodnje znatno utesni.

Zainteresiranost malih posestnikov na žitnih carinah je torej
treba vsakokrat presoditi po posebnih konkretnih okoliščinah, po
pomenu male posesti za dotično državo, po površini celokupne
obdelane zemlje, ki jo zavzema, ter po posledicah, katere utegnejo
nastati vsled zveznosti cen v potrošnji deželnih pridelkov. Primer,
da carina koristi vsem, ki jim je namenjena, je pa itak le redka
izjema, tudi v kmetijstvu, kjer prikazuje notranji ustroj posa¬
meznih obratov zelo pestre razlike.

V splošnem se more trditi, da žitna carina škoduje mali kme-
tiški posesti samo tedaj in tam, kjer med njo vse preveč prevladuje
parcelna, kajžarska in bajtarska posest, ki lastnikom ne nudi dosti
prehrane, tako da si morajo posestniki kot delavci ali na podoben
°ačin iskati postranski zaslužek ter zanj precej žitnih in mesnatih
hranil dokupovati.

( 0 Vvliv agrarne carine na cene.

Ta se skuša mnogokrat dognati s statistično primerjavo cen,
kakor so veljale v državi in na svetovnih tržiščih pred uvedbo
carine in kakor veljajo po nji. Na take številke se pa ni popolnoma
zanesti, kajti tuzemska carina vpliva po svojih posledicah na
tuzemske i n inozemske cene obenem in poleg carine učinkujejo
na tvorjenje žitnih cen še drugi činitelji, katerih vplivi se dajo

136

računsko le težko ali pa sploh ne dognati in izraziti. Prav ti drugi
činitelji ovirajo včasih učinkovanje carine tako, da se more le pola¬
goma in le deloma uveljaviti, ozir. součinkujejo lahko v isti smeri.
V tem primeru pa nikakor ni mogoče ugotoviti, koliko so pognale
carine cene navzgor in koliko drugi činitelji (n. pr. večje povpraše¬
vanje radi hitre porasti prebivalstva ali zvišanja dohodkov, nove
prometne ugodnosti, konjunkture v raznih deželah itd.). Enako
visoka carina se izrazi lahko že dosti neenako celo v pokrajinah
ene in iste države, tem prej v različnih državah. Po Ballod-ovih
računih se je n. pr. v bivši Avstriji enako visoka žitna carina po¬
javila v tržnih cenah za polovico manj kakor v Nemčiji, v raznih
avstrijskih pokrajinah samih pa ne v enaki meri, tako n. pr. na
Tirolskem s celim zneskom, na Dunaju z 2 / 3 — 3 / 4 , v nekaterih po¬
krajinah s polovico, v poljedelskih obmejnih krajih pa se je za žito
dobila le svetovna cena. S statističnim primerjanjem cen se nadalje
tudi zategadelj težko dokopljemo k zanesljivim rezultatom, ker
vplivajo kot »motnje« še izpremembe v izvozu ter uvozu ter ne¬
enakosti žetev. Tudi je pri takih računih skrbno upoštevati, ali je
carina zvišala dohodke zares producentom ali pa ima od nje morda
le trgovina večjo korist.

Glavni činitelj, ki odloča, s kako visokim delom se agrarne
carine pojavljajo v zvišanih cenah, je seveda razmerje med po¬
nudbo in povpraševanjem, ozir. izmera, v kateri je utesnjivo eno
in drugo. Jasno je, da carina tuzemske žitne cene podraži tem bolj,
čim težje se je izogniti uvozu. Ako so količine uvoženih kmetijskih
pridelkov relativno neznatne, nabrekne carina tuzemske cene lahko
le za neznaten odlomek ali pa sploh ne. Če je treba pa nujno in
mnogo uvažati, je računati s tem, da domače cene poskočijo za
cel znesek carine.

Toda to je samo povprečna verjetnost. Neredko se pojavljajo
»motnje«, ki preprečujejo, da bi se carina s celim zneskom prištela
k prvotni ceni. Včasih moti medsebojna nadomestljivost med raz¬
nimi vrstami žita, včasih obilna žetev ne pusti, da bi se carina
polno uveljavila. V poslednjem primeru mora ob znižanju cen
vzeti tudi inozemstvo del carine na sebe, če je na uvozu v zašči¬
teno državo izredno interesirano. Ako se uvaža le bolj kvalitetno
blago, potem običajne vrste pridelkov ne občutijo spremembe v
cenah, kakor tudi tedaj ne, kadar izvozna država s prevoznimi
olajšavami primakne svoja tržišča znatno bližje k uvozni državi.
Pri nekaterih vrstah kmečkih pridelkov utesnjivost potrošnje ne

137

dovoli, da bi njihove cene poskočile za cel znesek carine, pri ne¬
katerih se kritična cenovna točka pokaže tako kmalu, da mora
kmetijski producent izkoriščati carinsko zaščito oprezno po bolj
pohlevnih odlomkih. Vsekakor svojih cen ne more nastaviti tako
visoko, da bi pridelkov ne mogel prodati zaradi preobčutne utes¬
nitve potrošnje in bi vsled tako zmanjšane prodaje trpela rentabi-
liteta njegovega obratovanja. Najnujnejši predmeti dnevne po¬
trošnje (kruh, mleko) v povpraševanju seveda ne zmorejo velike
elasticitete. Ako jih je treba v večjih količinah uvažati, se lahko
zgodi, da mora tuzemski potrošnik nekaj časa plačati ceno, ki vse¬
buje običajno tuzemsko ceno, celotno carino ter prevozne in druge
manjše stroške. Pa to se pripeti le bolj izjemoma, in ne traja dolgo.
Ne sme se namreč pozabiti, da tudi ponudbe kmečkih pridelkov
ni zmiraj lahko skrčiti, zlasti ne manjšemu kmetu, pa tudi ne veli¬
kemu posestniku, ako ne obratuje zgolj z lastnim kapitalom. Z
drugimi vred brani torej še ta okolnost, da bi prinesle agrarne
carine kmetijstvu tisto korist, katero se jim rado pripisuje, ozir.
ki jo obetajo carinske tarife.

Ob del te koristi, ki si jo obeta, pride poljedelska produkcija
še zategadelj, ker se posledice carine neredkoma pokažejo tudi v
podražitvi kmetskih produkcijskih sredstev.
Kadar namreč carine znatno podraže cene hranil, se vsled prevalje-
vanja pokažejo posledice lahko v zvišanih cenah kmetijskih strojev,
orodja, umetnih gnojil itd. Tudi gospodinjskim potrebščinam,
oblačilnemu blagu in raznim storitvam drugih poklicev, katerih
pomoči se kmet ne more izogniti, poskočijo cene. Tako porazdeli
kmet čestoma povišek čistega donosa, ki ga prinese carina, deloma
ali celoma med druge poklice, ne da bi z njim kaj samemu sebi
pomagal.

( J) Kapitalizacija poviškov cen.

Če pokažejo donosi kmetijstva zaradi agrarnih carin količkaj
Pomembne poviške, se ti lahko kapitalizirajo v ceni zemljišč in
Posestev. Po uvedbi ali zvišbi agrarnih carin mora dati kupec, vsaj
ce  se carine dlje časa* vidno izražajo v cenah, za zemljišča večjo
kupnino kot prej, pa tudi dedič mora z večjimi izplačili posestvo
močneje obremeniti. Ti torej od carine nimajo nikakšne koristi.
Kajžarskim in malim posestnikom, kmetijskim delavcem in poslom
nastane s podražitvijo zemljišč ovira, da bi se dvignili s prizadev-

138

nostjo in štednjo. Prvim je sedaj težje povzpeti se s prikupovanjem
parcel v plast srednje posesti, mnogo delavcev in poslov se gospo¬
darsko ne more osamosvojiti, kar bi bili, da ni carin, dosegli.

To kapitalizacijo poviškov v donosih zemljišč, katere prinaša
carina, navajajo mnogi gospodarski pisatelji kot tehtovit in obče
veljaven razlog proti uvedbi agrarnih carin. Vendar tudi tukaj
preenostavno posplošnjevanje realno sliko bolj zatemnjuje kakor
odkriva. Takšna kapitalizacija zvišanih donosov se semtertja po¬
kaže lahko kot nagibnost, ni pa obče pravilo. Vzročna zveza med
dviganjem cen kmetijskih posestev in agrarno carino je v dejanski
resničnosti bolj rahla, kakor si jo načelni nasprotniki carin radi
predstavljajo.

V mnogih primerih ima podražitev kmetijskih zemljišč zares
izvor v carini, v še večjem številu primerov pa je vzroke iskati
drugje. Število kupnih zemljiških prenosov v dobi, kadar carina
res učinkuje, relativno ni posebno pomembno. Mnogokrat pa
soodločajo ali odločajo o zvišbi cen kmečkih posestev edino le
drugi činitelji kakor n. pr. izvršene melioracije, pocenitev produk¬
cijskih sredstev ali njih tehnična izpopolnitev, nastali tujski pro¬
met, znižanje davkov, pocenitev kreditov, porast prebivalstva in
njegove imovitosti in zato živahnejše povpraševanje po zemljiščih
s strani mestnega prebivalstva, in končno ne najmanj obče nagnje¬
nje, da se ob uvedbi carin precenjuje bodoča konjunktura zaščitene
stroke. Ob okoliščinah poskočijo cene kmečkim zemljiščem lahko
celo za 100 in še več odstotkov, ne da bi se bila uvedla kakšna
carina. Sicer pa: ne priča o imovitosti naroda, ako je njegova
zemlja poceni, pač pa govori o njegovem bogastvu, ako sam ceni
svojo zemljo tudi denarno visoko.

e) Vplivi na agrarno produkcijo.

Če vplivajo agrarne carine količkaj na cene kmečkih pridel¬
kov, tedaj se kot posledici lahko pojavita še dve okolnosti, ki zdaj
v večji zdaj v manjši meri, tu prej tam pozneje, povzročita izpre-
membe v načinu in obsegu poljedelske produk¬
cije.  Ta dva činitelja sta:

a)  ojačanje v nabiranju lastnih kapitalov,
ki se uporabijo lahko za intenziviranje in povečanje produkcije, ter

/S) izpremembe v relacijah  cen  raznih vrst agrar¬
nih pridelkov.

139

ad «) Radi zvišanja cen nastane možnost, da se v poljedelski
produkciji — vsaj v prvih letih, v katerih ostane carina učinko¬
vita —, ustvarjajo kapitali hitreje nego poprej. Te uporabi lahko
kmečko prebivalstvo za izboljšanje svojih zemljišč (za melioracije,
napravo modernih gnojišč, arondacije posestev i. pod.), za obnovo
strojnih produkcijskih sredstev, za popravo nepremičnega inven¬
tarja, boljšo selekcijo plemenske živine, nabavo boljšega semenja
itd., skratka za sredstva, s katerimi povečajo kmečki gospodarji
količino pridelkov, ozir. izboljšajo njihovo kakovost.

Carina seveda ne koristi dovolj celotnemu narodnemu gospo¬
darstvu, če se večje količine poljskih pridelkov pridelajo na ta
način, da se produkcija enostavno razširi na manj rodovitna zem¬
ljišča, na katerih se more pridelovati le z višjimi sorazmernimi
troški. Tu se celotno razmerje med troški in čistim donosom samo
poslabša. Vzgojna carinska zaščita bi morala pospeševati kmetijsko
produkcijo tako, da se znižajo produkcijski troški, ki odpadejo na
enoto pridelkov. Daši to ni vedno glavni namen agrarnih carin,
je iz narodno-gospodarskih razlogov želeti, da se tako v čim večjem
obsegu godi; to tem bolj, ker je, kakor za industrijsko, tudi za
poljedelsko produkcijo zdravo, ako more financirati svoje inve¬
sticije sama. Lastni kapital je vedno cenejši, kakor pa tuji.

Ali poljedelski gospodarji zvišane dohodke, katere prinaša
carina, tudi zares tako uporabljajo, je vselej vprašanje konkretnega
primera. Narodnemu gospodarstvu koristijo carine bolj, ako se
izboljša tudi produkcijska tvornost kmetijstva, in ne samo njegova
zasebna rentabiliteta. Brez te kajpak ni pričakovati, da se prva
pojavi, narobe, kmetijstvo jame gospodariti ekstenzivno. Če je
kmetijsko prebivalstvo stremljivo in prizadevno, tedaj mu carina
zviša hektarske donose (produktivnost) in zemljiško rento obenem
ter  s tem tudi celotno narodno dividendo, ako pa je njegova mi¬
selnost drugačna, se lahko zgodi, da, zanašajoč se na carino in
visoke cene, svojo produkcijo celo še skrči ter porabi poviške do¬
hodkov pretežno v potrošne namene. Dokaz več, da je carino
ll Porabiti v zvezi z drugimi sredstvi, v tem primeru n. pr. s

Poukom.

ud p)  Zamotanejše je vprašanje, kako učinkujejo agrarne carine
na  način in ustroj poljedelske proizvodnje in kakšne spremembe
nastanejo zavoljo njih v relacijah cen raznih vrst kmečkih pridel¬
kov. Učinki kajpak niso takoj vidni; nekateri se pokažejo že v
bližnjih, nekateri pa še-le v poznejših letih. Statistično ugotavljanje

140

jih ne more zanesljivo razbrati. To preprečuje že tesna zveznost
med raznimi strokami kmetijske produkcije (med žitarstvom, trav-
ništvom, živinorejo, mlekarstvom, vrtnarstvom i. dr.). Ta zveza¬
nost se vrhutega še pri raznih vrstah obratov po njihovi velikosti
prikazuje različno. Tudi kdor je laik v kmetijstvu, ne bo trdil, da
je vsaka znatnejša sprememba v relacijah cen zadosten povod, da
menja kmečki gospodar obratovalne metode ali da se more kme¬
tijski obrat brez nadaljnega preurediti za pridelovanje poljubne
vrste rastlin ali sadežev, kakor pač vsakokrat kaže, da je z ozirom
na cene najbolj koristno. Tega včasih že podnebje ne dopušča, a
še tehtovitejšo besedo govori kakovost zemljišč, od katere zavisita
vendar količina ter kakovost pridelka. Tudi slučajne vremenske
prilike se uveljavijo znatno; če so te slabe, povzroča vsaka rastlina
več začetnega dela in troškov, straše pred nadaljevanjem, ter krčijo
donose. In če so končno tudi vse te okoliščine zelo ugodne, ostane
še vedno vprašanje: ali dobi tako preurejeno kmetijstvo za svoje
blago tudi izdatna odjemaiišča (industrijska središča, pristaniška
mesta, izvozne prilike).

Ker torej v kmetijstvu ne moremo ene vrste produkcije po¬
ljubno zameniti z drugo, je carini določiti že takrat, ko se uvaja,
višino tako, da se cenovno razmerje med pridelki žitne in ostale
kmečke produkcije preveč ne poslabša. Kajti od tega razmerja, ki je
važnejše, kakor absolutna višina carine, zavisi koncem koncev ren¬
tabilnost posameznih kategorij kmetijskih obratov. Čim ugodneje
je to razmerje za živinorejo in pridelke intenzivnega gospodarjenja,
tem večja je verjetnost, da se kmetijstvu zviša donos.

Na zvišanju cen sodelujeta v naših razmerah nerazdeljivo kakor
živinoreja tako žitna produkcija, kajti ena ima od druge nepogreš¬
ljive koristi. Ako država opusti namero, da bi se v žitni produkciji
popolno osamosvojila, in uredi carine rajši v korist intenzivnega
poljedelstva, se dosežejo večje vrednote, nego ko bi gojila zgolj
žitne rastline.

Že produkcija mleka sama prinese lahko višje dohodke kakor
vsi žitni pridelki. Danska in Nizozemska n. pr. uvažata letno pre¬
cejšnje količine žita in jih plačujeta z razmeroma malim delom
onega donosa, katerega prinašajo plodovi intenzivnega poljedelstva,
ki najdejo vsled skrbne pripreme kot kvalitetno blago povsod spre¬
jemljiva tržišča in ugodne cene.

141

f) Učinki agrarnih carin na  potrošnjo.

Učinki, s katerimi vplivajo agrarne carine na potrošnjo kme¬
čkih pridelkov ter industrijskega blaga, so izza Ricardovih časov
stalen predmet teoretičnih sporov. V tem pogledu se je grešilo
mnogo z enostranskim pretiravanjem in se greši še danes. Sleherna
doba kaže pač nagnjenje, da smatra lastne razmere za normalne ter
proglaša pravilnosti, ki jih nahaja v njihovem ustroju in razvoju,
kot »nujne« občeveljavne gospodarske zakone. Tudi posegajo pre¬
več interesna nasprotja tu vmes. Ker gre namreč za hranilna
sredstva najširših ljudskih plasti, so agrarne carine vedno predmet
političnih borb. Predpostave, na katerih grade načelni zagovorniki
svobodne trgovine ali carinske zaščite svoje dokaze, v resnici kaj
malokrat vse obstoje ali obstoje v drugačnih medsebojnih zvezah
ter kmalu rade izpremene svoje obličje. Če skušamo zasledovati,
kako se uveljavljajo »zakoni« njihovih tez v dejanskem gospodar¬
skem dogajanju, se položaj, čeprav spočetkoma jasen, kaj kmalu
zamota v stoterih krajevno ter časovno odvisnih izjemah.

Na vprašanje: ali agrarne carine omeje, oz. izpremene potroš¬
njo kmetijskih pridelkov, se najde odgovor samo, če upoštevamo
razne konkretne okolnosti. Predvsem je seveda važno vprašati se,
kako visoka je carina na posamezne vrste pridelkov. Če pogledamo
bližje, vidimo, da se utesnjivost potrošnje pri vsaki vrsti agrarnega
blaga spreminja, da n. pr. ni enaka glede kruha, mleka in njegovih
izdelkov, sočivja, mesa, sadja, perutnine i. t. d. in da ta utesnjivost
glede ene vrste blaga ni enaka ne pri vseh skupinah enega in istega
socialnega sloja, ne v raznih pokrajinah iste države, kaj šele v
raznih državah. Za presojo učinkov, ki jih agrarna carina izzove,
je torej treba dobro poznati socialni ustroj prebivalstva ter njegove
potrošne navade.

Ako naj nadalje pravilno presodimo učinke, ki jih povzročajo
v  potrošnji agrarne carine, moramo prej premotriti, ali in kako
Se  v konkretnem primeru vrši prevaljevanje bremena, ki ga naloži
car ma. Zaradi zveznosti cen povzroči skoraj vsako znatno zvišanje
Poljedelskih cen prevalitvene borbe in dolgo vrsto sekundarnih
posledic; seveda le tedaj, ako je potrošnik carino sploh kot breme
občutil. Blago, čigar potreba je v danih razmerah nujnejše, prevali
Podražitev na potrošnjo drugih vrst blaga, med njimi pa ena vrsta
na drugo v tej meri, kakor se more oziroma hoče pogrešati po¬
samezno vrsto blaga.

142

Zasledovanje tega prevaljevanja se pa takoj skomplicira, ker
se podražitev prevaljuje tudi po raznih kakovostnih  stop¬
njah blaga ter po obilnosti letine, ki tudi na svoj način odloča o
tem, s kako visokim zneskom se pojavi carina v cenah. Še bolj se
prevaljevanje zamota, ako upoštevamo razne plasti prebivalstva ter
njih dohodke (razne skupine obrtnikov, javnih in zasebnih name¬
ščencev, svobodnih poklicev, delavcev i. t. d.). Če je na primer
treba mnogo žita uvažati in je delavski stan v državi številčno
močno zastopan, se podražitev krušnih cen ob nizkih mezdah
močno pozna na stanjšanem odjemu mesnih in mlekarskih izdel¬
kov, tekstilnega blaga, gospodinjskih predmetov i. pod. Kakršen
je pač poklicni sestav prebivalstva in kakršni so dohodki posamez¬
nih poklicev, so učinki ene in iste agrarne carine lahko dosti raz¬
lični.

Nadalje je še skrbno upoštevati, v kakšni meri ostanejo dohodki
posameznih plasti prebivalstva po podražitvi na isti nominalni
višini in ali naraščajo oziroma padajo čisti donosi obrtnega ter
industrijskega dela. Kakor morejo namreč širši sloji svoj nominalni
dohodek zvišati za vso ali le delno razliko, s katero jim preti po¬
dražitev živežnih sredstev, ali pa sploh ne, take so tudi spremembe
v njih potrošnji in njihove posledice.

Vendar pa tudi visoka žitna carina ne rodi nujno kot posle¬
dico, da padejo cene onim vrstam blaga, katerih potrošnja se mora
utesniti. Omejitev potrošnje se namreč rada porazkropi brez načrta
na vse mogoče vrste blaga, tako da zadene posamezne vrste lahko
le neznatno. Zato je kaj težko ugotoviti po končnih posledicah,
ali in koliko nosijo razne posamezne druge produkcijske stroke
žitno carino tudi za druge sloje in kakšen del svojih dohodkov
prenašajo posredno na carinsko zaščitene kmetovalce.

Da bi mogli v s i potrošniki podražitev na ta način celotno
preodvaliti, se ne zdi verjetno. Na nekih plasteh mora breme
končno — dasi le začasno — obležati, četudi ne celo, ker ga v
teku prevaljevanja vseeno skoraj na vsaki prebivalski plasti nekaj
ostane. Te ljudske plasti morajo svojo potrošnjo — vseeno v kate¬
rem oziru —, v prvih časih, ko carina dejansko še učinkuje, vse¬
kakor omejiti, t. j. del svoje kupne moči prenesti na carinsko za¬
ščitene kmečke sloje.

Ako zadene podražitev poljedelske pridelke, ki v gospodinj¬
stvu niso dnevno potrebni, se precejšen del bremen lahko kar od¬
vrne, včasih se deloma prevali tudi vzvratno. Nekateri sloji podra-

143

žitev lahko doženejo, njih kupna moč se prav nič ne stanjša, narobe,
pri tem še lahko poraste, ne da bi podražitev prevaljcvali.

Carine na nekatera hranila, ki se uvažajo v velikem obsegu,
bo ob okoliščinah mogoče deloma prevaliti na inozemske dobavi¬
telje. To velja posebno za žitne pridelke, kadar zadene carina
njihov uvoz v celi vrsti držav ali pa, če žitne cene tlači prevelika
produkcija.

Že iz rečenega je razvidno, kako mnogotere so spremembe, ki
prihajajo zavoljo agrarnih carin v potrošnjo kmetijskih pridelkov,
in kako malo more v konkretnem dogajanju biti primerov, v
katerih bi se mogli očinki carin za daljši čas zanesljivo predvideti.

Podobno je z učinki, ki jih povzročajo agrarne carine v pro¬
izvodnji ter v potrošnji industrijskih izdelkov. Kmečko prebival¬
stvo, kateremu dajo zvišane cene njegovih pridelkov vec kupne
moči, more zategadelj kupovati večje količine industrijskih izdel¬
kov, v večjem obsegu lahko dopolnjuje svoj produkcijski inventar,
zaposluje izdatneje stavbništvo in druge obrte, izdaja več za obla¬
čilno blago, kupuje več gospodinjskih in stanovanjskih potrebščin
ter poseže tudi po mnogih predmetih drobnega luksusa.

Mnoge industrije razširijo in poglobe zato svoja tržišča, njih
rentabilnost poraste, zaposlijo več delavstva, ki se mu lahko zvišajo
mezde, tvorba podjetniškega kapitala se poživi. Kako obilo in kako
dolgo, to zavisi in concreto od izmere, v kateri more kmet carino
izkoristiti, in od načina, kako svoj novi dohodek porabi. Če ga
porabi produktivno in ne zgolj za zboljšanje osebne potrošnje,
tedaj se njegova kupna moč in ž njo tudi zaposlenost industrije
ter rokodelske obrti trajno  izboljša, ako pa ne, tedaj imajo
lahko tako kmečki kakor obrtniški in industrijski sloji le pre¬
hodno  korist. Mnogim industrijam seveda zvišana kupna moc
poljedelcev ne koristi takoj, nekaterim pa samo posredno, včasih
Po dolgotrajnih ovinkih preko drugih industrij, s katerimi je njih
obratovanje kakorkoli v zvezi.

Toda industrija in rokodelstvo živita tudi od odjema meščan¬
ih in delavskih slojev, nekatere stroke skoraj izključno. Kupno
moc teh slojev pa agrarna carina stanjša, sicer ne zmiraj trajno,
gotovo pa v prvem času, dokler obremenitve ne prevale ali dote-
ce i°' Da bi meščanski potrošniki kmetijskih pridelkov prevalili
Podražitev hranil, ki nastane vsled agrarnih carin, zares uspešno
m trajno, pa ni prepogosta prikazen. Potrošnja je, koder je sploh,

144

slabo organizirana in v prevalitveni borbi kmalu omaga, tako da se
učinek čisto razblini.

Nekje se mora seveda učinek, ako uvedba (zvišba) carine ne
udari popolnoma v prazno, vsekakor pokazati, pa seveda ne po¬
vsod enako, ker tudi potrošne navade ter potrebe po raznih plasteh
prebivalstva niso enake. Imovitejši sloji, ki izdajo le razmeroma
majhen del dohodkov za nakup kmetijskih pridelkov, se radi
agrarnih carin v potrošnji industrijskih in obrtnih izdelkov ne bodo
utesnili, pač pa sloji, katerim vzamejo izdatki za hrano velik del
dohodkov. Učinek carine zavisi torej tudi v tem pogledu precej
od poklicnega in socialnega ustroja prebivalstva.

Poleg vsega součinkujejo še izvengospodarski nagibi, ki usme¬
rijo učinkovanje carin včasih v drugačne pravce, kakor bi se moglo
po gospodarskih načelih pričakovati. V tem pogledu so med narodi
precejšne razlike. Ponekod štedijo prizadete prebivalske plasti —
vseeno iz katerih razlogov — rajši bolj na prehrani, njih odjem
industrijskih izdelkov se radi agrarnih carin znatno ne skrči. Dru¬
god se iste plasti ne utesnijo v prehrani, temveč prevale podražitev
tako, da omeje odjem drugih predmetov (pohištvo se ne obnavlja,
kupuje se obleka slabše kakovosti, izdatki za kulturne potrebe in
športno zabavo se črtajo i. pod.). Iz takih in podobnih razlogov
povzroči enako visoka agrarna carina na isto vrsto kmečkih pridel¬
kov v dveh državah neenake učinke v industrijski in obrtni pro¬
dukciji, seveda če jih sploh povzroči.

Produkciji preti pa še nadaljna nevarnost: delavski sloji bodo
skušali podražitev prevaliti z zahtevo po višjih mezdah, uslužbenci
po novih dokladah, drugi poklici z zvišanjem svojih posebnih tarif.
Z zviševanjem mezd delavstvo seveda nima v vseh industrijah
enake izglede. V nekaterih se ročno delo lahko zameni s strojnim,
v drugih pa težko ali sploh ne. Prvim bo, če se pojavijo zahteve
po zvišanih mezdah, njih interes lahko velel, da branijo konku¬
renčno sposobnost in izvozne možnosti z uvedbo strojev in z ra¬
cionalizacijo, s čim postane del delavcev nepotreben, drugim se
pa mezdna režija poviša. Delavci bodo v industrijah, katerih izdelki
so z mezdno režijo močno obremenjeni, težje uspeli z omenjeno
zahtevo nego v industrijah, pri katerih tvorijo mezdni izdatki le
neznaten del produkcijskih troškov.

Nadalje zavisi možnost, da prevale delavski sloji podražitev
hranil z zvišanjem mezd, še od utesnjivosti industrijske ponudbe
v posameznih strokah, od konjunktur ter od moči delavskih stro-

145

kovnih in političnih organizacij. Industrijske stroke, katerim se
podraži po carini mezdna režija, kakor tudi tiste, ki jim jamejo
izostajati naročila za potrošnjo mestnih slojev, ne bodo zmiraj
istovetne z onimi, katerim povečuje zvišana kupna moč kmečkega
prebivalstva prodajo. Najbolj bodo prizadete stroke, katere so
navezane pretežno na izvoz in ki se morajo v inozemstvu boriti
s konkurenco. Nekateri mejni obrati bodo morali v likvidacijo.

V ostalih strokah bodo učinki prevalitve različni, kakor je
pač njihova ponudba utesnjiva, in kakor morejo z racionalizacijo
ali tehnično reorganizacijo breme izravnati z dotekom. Pa to se
ne more izvesti takoj in je združeno s finančnimi žrtvami, ki niso
zmiraj v ugodnem razmerju s poviškom rentabilitete, ki se doseže
z racionalizacijo. Ako nadomesti pri tem nekoliko obratov ročno
delo s strojnim, je nezaposlenost običajna posledica, ki vali carin¬
sko breme v obliki socialno-političnih izdatkov na državo in samo¬
uprave, te pa v obliki davščin še enkrat na konzumente.

Takšnih in podobnih kvarnih nagibnosti, ki jih lahko povzroči
carina, seveda nikakor ne smemo posplošnjevati kakor tudi ne
smemo, kakor se rado zgodi, pretiravati škodljivih vplivov agrar¬
nih carin na industrijo. Ravno najbolj industrializirane države
imajo danes visoke agrarne carine, in vendar so njihove industrije
na svetovnih tržiščih zelo konkurenčne (n. pr. nemška, avstrijska,
češkoslovaška industrija). Če so agrarne carine relativno zmerne
ali celo le nizke, se uveljavijo v gospodinjstvu mestnih in delavskih
slojev le z relativno neznatnimi zneski, in sicer s tem neznatnej-
s ’mi, čim bolj so dohodki teh slojev zadovoljivi. V mnogih indu¬
strijskih strokah in uslužbenskih kategorijah se prevalitev posreči z
kisanjem plač in mezd. Kakor kaže izkušnja, pa že neznaten po-
ysek te vrste prejemkov izdatno prekaša povišek prehranjevalnih
lz< Jatko v , k; jjfo povzroči agrarna carina. V nekaterih strokah teh-
nicn i napredek ne počiva skoraj nikoli, tako da povišek mezdne
y ez *je ne povzroča težav, v drugih so konjunkture ugodne, v tret-
,lh  Pa nad delom tako prevladuje kapital (strojne in druge inve-
st >cije), da tudi dokaj višji izdatki za mezde v enoti blaga ne pridejo
( lo nikakšne veljave; 'nekatere stroke so sploh visoko rentabilne,
tako da rastejo v njih ob normalnih razmerah mezde in plače
hitreje kakor vse podraževanje, ki utegne nastati iz agrarnih carin.
Te morejo torej zadeti le nekatere stroke in v posameznih strokah
nekatera podjetja in še te zadenejo običajno samo prehodno. Šte-

10

146

vilo poslednjih je kajpak večje v državi, ki svojo industrijo šele
polagoma ustvarja, nego v industrijsko že čisto razviti državi.

Vprašanje, kakšno korist imata poljedelstvo in industrija od
agrarnih carin in kakšne škode jima iz nje lahko nastanejo, more
torej najti pravilen odgovor samo po skrbnem upoštevanju kon¬
kretnih okoliščin. Lahko da pride ta carina obema v prid ali
obema v škodo ali da koristi in škode med poljedelstvom in indu¬
strijo niso razdeljene niti približno enako. O učinkovanju carin v
bivši Avstriji neposredno pred vojno pravi Strakosch: »Z ozirom
na prejšnja raziskovanja bi zastopal mnenje, da moramo ceniti po¬
dražitev potrošnje zaradi žitnih carin na okoli 150 milijonov kron
letno, da je pa staviti proti temu ojačanje kupne moči za indu¬
strijske in obrtne izdelke, ki je trikrat tako veliko.« (S. Strakosch:
Die Grundlagen der Agrarwirtschaft in Oesterreich str. 294.)
T rajno  korist imata kakor kmetijstvo tako industrija vsekakor
tedaj, če se porabijo višji dohodki vsaj deloma produktivno. Ako
se to ne zgodi, ima kmečko prebivalstvo dejansko korist le tako
dolgo, dokler prevaljevanje carine ne dospe do poslednje stopnje
in se ne pokaže v podražitvi onih izdelkov, katere mora kmet
kupovati. V tem primeru se zboljša tudi v industriji odjem samo
prehodno.

Iz povedanega se vidi vsaj to, da je uvajanje oziroma zviše¬
vanje agrarnih carin po svojih posledicah vse prej nego enostavna
zadeva. Interesov, ki jih je treba pri tem upoštevati, je zmiraj
dovolj, pa naj so politične, produkcijske, tehnične, demografične,
trgovinsko-politične, socialne ali drugačne narave; vsem ni mogoče
vedno enako ustreči. Naj se pa ukrene že karkoli, zmiraj bo v pre¬
bivalstvu nekaj plasti, ki ne vidijo zvez v narodnem in svetovnem
gospodarstvu, in bodo dolžile vlado nezmožnosti ali celo česa
hujšega.

V. Sistem solidarne carinske zaščite.

Interesi, katere imajo razni sloji prebivalstva na zaščitnih
carinah, se, kakor naravno, med seboj ne skladajo. Onim plastem
prebivalstva, o katerih se pravi, da so pretežno k o n s u m e n t -
s k e (vseh vrst nameščenci in delavci, rentniki), zaščitne carine,
kolikor podraže življenje, kajpak niso dobro došle. Vendar pa isto¬
veti v novejšem času industrijsko delavstvo  v pogledu
industrijskih carin včasih svoje interese rajši z interesi industrijskih

147

producentov, ker pričakuje od carine večjo, ozir. trajnejšo korist.
Kajti industrijska carina pomeni zanje lahko, da se omeji brez¬
poselnost, da postane zaposlitev rednejša, da se zaradi dobre za¬
poslitve podjetij verjetno zvišajo mezdni dohodki i. t. d., docim
se agrarne carine lahko prevale.

V trgovini  se porazdele interesi neenako po strokah; v
splošnem trgovina ni za carino, kajti njena rentabilnost zavisi ob
danih cenah in danih dohodkih prebivalstva bolj od količine pro¬
danega blaga, oziroma od tega, kolikokrat more svoj kapital v
gospodarski periodi obrniti. Vsaka carina preti z zoževanjem pro¬
dajnih možnosti, cene se pa ne dajo pri vsaki vrsti blaga brez
nadaljnega zvišati v taki izmeri, da skrčena prodaja ne skrči tudi
donosa.

Producentski  krogi so — neenako po strokah — in-
teresirani na carini toliko, kolikor si obetajo od nje optimalno
tajvišje cene, torej ne najvišjih cen, ki se sploh dajo doseči, pac
Pa takšne, katere prinašajo z ozirom na povprečno dosegljivi pro¬
met najvišje čiste donose.

Gospodarski politiki pripade torej težavna naloga, ugoditi s
carinami čim najbolj poklicem, katere hoče z njimi zaščititi, ne
da bi bili zavoljo tega drugi poklici občutno zadeti. Brez začetnih
žrtev pojde to seveda malokrat. Nekateri poklicni sloji bodo
vs aj v začetku — morali vzeti breme na svoja ramena. Tem dru¬
gim slojem in poklicem pa priskoči država rada na pomoč tudi s
carinami. Če se dovoli n. pr. industriji zaščitna carina, jo je prej
ali slej v izravnavo treba dovoliti tudi poljedelski produkciji in pa
narobe, ako država že izza početka namenoma ne sciti s carino
°beh. V parlamentarnih državah ponavadi že iz političnih raz¬
logov ne gre drugače. Producentski interesi enega področja ali
stroke v zakonodajnih zborih ne prodro, ako se zaradi vzajemne
podpore solidarno ne složijo. Zategadelj se je solidarni zaščitni
sistem udomačil izza 70  ih let preteklega stoletja v večini držav.

Kako visoke smejo oziroma morajo biti carine, ki se uvedejo
oziroma zvišajo v takšno izravnavo bremen, je izredno težko dolo¬
čiti. Politične okoliščine naneso ponavadi že tako, da se pri tem
zaščitijo tudi vrste podjetij in stroke, ki zaščite niso potrebne. Če
i e  pa carinska zaščita uvedena tako za industrijsko kakor za kme¬
tijsko produkcijo, je pravična primerjava med višino zaščite na eni
kakor na drugi strani iz razlogov gospodarske tehnike skoraj iz¬
ključena ali vsaj zelo nezanesljiva. Že samo okolnost, da pridobiva

10*

148

kmetijstvo pridelke iz domačih tal, dočim industrija surovine in
poluizdelke po velikem delu uvaža, carine pa se določajo po cenah
gotovih izdelkov, stavi primerljivosti carinske zaščite precejšnje
težave. Tako more industrijska zaščita, ki se zdi, po višini carine
sodeč, da je močnejša kakor agrarna, za to celo zaostajati. Vsekakor
stoji, da carine na konkretno vrsto blaga ne smemo določati ter
presojati ločeno za sebe, temveč vsled zveznosti cen zmiraj z ozi¬
rom na one druge vrste izdelkov, na kojih ceno in potrošnjo bo
predvidoma vplivala.

Prav istih učinkov solidarna zaščitna carina ne more imeti,
kakor jih prinašajo carine, ki ščitijo le posamezne stroke ali le eno
gospodarsko področje. Prevaljevanje ter izravnavanje bremen za¬
deva ob solidarni carinski zaščiti takoj spočetkoma na silnejše ovire,
razprševanje se prej obustavi, koristi prihajajo, — če sploh —,
zaščitenim rade počasneje in v manjši izmeri. Ako se carino gospo¬
darsko še neracionalno izrabi in morda tudi drugi činitelji carine
ne puste do prave veljave (n. pr. nadprodukcija, prekomerno ce¬
nena inozemska ponudba, dumping, nagibnost potrošnje k dru¬
gačni gospodinjski porazdelitvi dohodkov i. pod.), se lahko pripeti,
da se pokaže učinek zgolj v zvišani cenovni razini ter v nekoliko
izpremenjeni porazdelitvi dohodkov med poklicnimi in socialnimi
sloji.

VI. Carinska zaščita in narodno blagostanje.

a) Zgodovinska vloga carin.

Smotrno uvedene ter pravilno izkoriščane zaščitne carine po¬
menijo za narodovo gospodarstvo, če so pogoji ugodni in če se
dajo vešče izrabiti, isto in lahko še mnogo več, kakor ostali čini¬
telji, kateri mu morejo dati širšega razmaha ter poživiti produk¬
tivne moči. K takih činiteljem prištevajo: tehnične iznajdbe, ugodne
konjunkture, prometne ugodnosti, uvedbo izdatnejših proizvajal¬
nih metod, pocenitev kredita, politična sredstva, monopolne polo¬
žaje, prirodna bogastva, podjetno naravo prebivalstva i. dr. Toda
ti činitelji so bolj ali manj slučajne narave in zavise od pogojev, ki
niso takoj ustvarljivi ali pa le za ceno velikih žrtev, so pogostoma
kratkotrajni in se ne dajo dopolnjevati in po konkretni potrebi
kombinatorično spajati kakor carine.

Kjer dlje časa ali celo trajno sodeluje več navedenih činiteljev,

149

se narodu bogastvo seveda hitreje in lažje nabira, kakor v državi,
koje prebivalstvu zemljepisna lega, priroda in zgodovina že izza
početka niso naklonjene. Izmed narodov, ki slove danes kot bo¬
gatini med drugimi, so nekateri in baš taki, ki danes mlajšim naro¬
dom očitajo ter odsvetujejo carinsko zaščito, skoz stoletja zbirali
svoje gospodarske moči za visokim carinskim zidovjem ter so poleg
tega mogli črpati iz neusahljivih virov svoje kolonialne posesti.
Zanje so mnogomilijonska ljudstva v prekomorskih (kolonijalnih
i. pod.) državah delala tlako, drugi izmed njih so se nastanili ob
glavnih prometnih križiščih sveta, kjer pogosten in lahek zaslužek
hitro kopiči velika premoženja. Tretjim sta politična moč in vojna
sreča prinesli gmotnih dobrin v izobilju in položili temelje, na
katerih so nasledujoči rodovi lahko gradili. So države, ki so do¬
bivale in še dobivajo cele generacije najčvrstejših delovnih sil čisto
zastonj iz drugih revnejših držav, katere so potrošile težke mili¬
jarde za njih vzgojo in strokovno usposobitev; so tudi države, kjer
je priroda sama nagromadila izredno mnogo vsakovrstnih zakla¬
dov, po katerih je treba samo poseči. Nekaterim državam (n. pr.
Ameriški Uniji, Nemčiji, Italiji, Južnoameriškim državam, Kanadi,
Avstraliji) so ob pravem času drugi narodi z obilnimi in cenenimi
krediti pomagali povzpeti produkcijo na visoko, dobickanosno
stopinjo. Končno so tudi narodi, katerim donasajo prirojena
iznajdljivost, smisel za gospodarsko ravnanje, posebna spretnost v
posredovalnih poslih in vztrajnost v umnem organiziranju tehničnih
sredstev koristi nad mero. V primeru z drugimi uživajo taksni na-
r odi neke vrste diferencialno rento.

Ako pa tudi bogatejši narodi niso prišli k današnjemu blago¬
stanju drugače, kakor tako, da so neglede na prednostne ugodno¬
sti, katere jim daje narava, lega in politična moc, dolga desetletja
m celo stoletja s carinami branili svojo mlado produkcijo in jo
kljub temu, da se je gigantsko razrasla, v obilni meri vedno se
branijo s carinsko zaščito, je samo naravno, ako jih danes s carinsko
°brano posnemajo mlajše in manjše države. Te morajo, ce nočejo
v  gospodarskem oziru postati polkolonije velikih zindustrijalizi-
ranih držav, zbirati šele kapitale in vzgajati delovne moči, s ka¬
terimi bodo mogle dvigniti prirodne zaklade in jih s pridom izko-
•iscati. Ker grade svojo gospodarsko neodvisnost, — ki more biti
danes kajpak le relativna —, ob dosti manj ugodnih pogojih in v
trdi konkurenci z državami vsenaokolo, dobiva carinska zaščita
P r i njih relativno večji pomen. Videč, kako so se industrije v Se-

150

verni Ameriki, Angliji, Nemčiji, Franciji in drugod razvile tako
mogočno baš pod okriljem carinske zaščite, streme mladi narodi za
tem, da z istim, v stoletjih preizkušenim sredstvom poskusijo do¬
hiteti, kar so zamudili v dolgih stoletjih, ko jim zgodovinska usoda
ni bila prijazna. Opirajoč se na izkustva in nauke, ki jih nudi ravno
zgodovina carine, pričakujejo, da se vzročna zveza med carinsko
zaščito in narodnim blagostanjem tudi pri njih ne izjalovi. Saj
nobena država ni po svoji legi in po naravi svoje zemlje obsojena,
da ostane večno le pretežno agrarna država.

Da pa ščitijo mlade države svojo industrijo s carino, ki je
višja, kakor v industrijsko razvitih državah, ima svoje dobre
stvarne razloge. Nastajajoče industrije na ozemlju pretežno agrarnih
dežel namreč ne najdejo dosti izdatnega odjemališča in se ne morejo
razbohotiti v široke dimenzije in s tem poceniti svoje proizvodnje.
Potrebne so torej večje zaščite kakor industrije v gospodarsko že
razvitih državah, ki imajo tako izdatna razpečevališča, da morejo
oddajati previške blaga za nižje cene na inozemska tržišča.

b) Carina kot porazdeljevalka dohodkov.

Kako poteka torej gospodarsko dogajanje v državi, katera
uvede zaščitne carine, in po kakšnih potih vodijo te k narodnemu
blagostanju?

Kolikor se carina uveljavi v cenah in ne udari v prazno, pri¬
tekajo podjetjem zaščitenih panog in strok višji donosi, ozir. njih
lastnikom porastejo dohodki. Carina učinkuje podobno, kakor bi
učinkoval davek, ki se pobira od ostalih panog in strok, čigar
donos pa bi se dal zaščitenim panogam in strokam na razpolago.
V carinsko zaščitenih plasteh prebivalstva nastane nova kupna
moč, v izvestnih drugih plasteh ob normalnem poteku stvari —
začasno, ponavadi pa tudi le začasno, pade. Ti novi dohodki, ta
nova kupna moč, se deloma uporabi za izboljšanje življenske mere,
nastopa torej kot ojačeno povpraševanje po raznih, tudi novih
vrstah blaga, po boljših njegovih kvalitetah, tudi takega blaga,
kojega proizvodnja ni carinsko zaščitena. Daši morda nekatere
plasti prebivalstva zdaj zavoljo podražitve utesnijo povpraševanje
po nekaterih vrstah blaga in ga trošijo manj, nastanejo temu v
drugih ljudskih plasteh novi, izdatnejši odjemalci.

Vsled izpremembe cenovnih relacij in deloma drugačne poraz¬
delitve dohodkov ne more biti drugače, kakor da se tudi v vnanji

151

trgovini pokažejo izvestni učinki. Zaščiteno blago se — vsaj spo-
četkoma — uvaža sicer v manjši izmeri, toda obenem poraste ravno
vsled ojačene kupne moči zaščitenih poklicnih slojev uvoz drugim
vrstam blaga. Struktura uvozne trgovine se začne izpreminjati,
celokupna količina uvoza morda spočetkoma pade, pa se jame
kmalu spet dvigati, le da v preusmerjenem smislu.

Precejšen del nove kupne moči najde porabo v pojačenem
povpraševanju po produkcijskih sredstvih, v novih investicijah, v
reorganizaciji, povečanju starih obratov, in v ustanavljanju novih.
Vse to snovanje pa razširi tudi drugim poklicem zaposlovanje in
jim zvišuje dohodke. V povečanih in novih obratih najdejo zapo¬
slitev nove delovne sile, njih kupna moc precej izgladi pomanjkljaj
n a kupni moči onih plasti, ki so vsled podražitve utesnile povpra¬
ševanje tako po zaščitenih kakor po nezaščitenih vrstah blaga.

Nekaj novih dohodkov pride (v obliki hranilnih vlog, efektov,
zemljišč i. t. d.) v rezervo; v zaščitenih poklicih, pozneje pa tudi
v drugih, se jame kapital hitreje nabirati, sredstva za bodoče inve-
sticije in bodočo produkcijo rastejo hitreje, kakor bi rasla brez
carinske zaščite.

( ‘) Diferencijacija in preustrojitev 'proizvodnje.

Spremembe v porazdelitvi dohodkov in kupne moči, ki jih
povzroča carina v prid zaščitenim slojem, izzovejo kmalu tudi
prerazvrščanje produktivnih moči. Panogam in strokam, katerim
carine prineso ali zvišajo rentabiliteto, pritekajo obilneje domači in
tuji kapitali, ki se drugod deloma odtegnejo panogam in strokam,
v katere jih ne vabijo toliko obstoječi izgledi. Polagoma se more
zaščitena produkcija postaviti na širšo podlago, nova podjetja,
katera nastajajo, morejo pričeti obratovati po novih, izkušenih me¬
todah, ki se z ozirom na dane razmere najbolj obnesejo, ter izbrati
s voja stanišča po racionalnih načelih. Že to pomeni zvišanje gospo¬
darskega koeficienta, t. j. znižanje troškov, odpadajočih na enoto
blaga, večji donos in dohodek, oziroma, kjer vlada zakon o poje¬
majočih donosih, se vsled tega odmakne točka, pri kateri se ta
zakon jame občutno pojavljati. Zboljšana rentabilnost sleherne
zaščitene panoge pa poživi produkcijo drugim, tudi nezaščitenim
panogam, in strokam, ki so ž njimi v poslovni zvezi kot dobavi¬
teljice surovin, poluizdelkov, strojnih produkcijskih sredstev, po¬
možnih snovi, pogonske moči i. t. d. Te druge panoge in stroke

152

prenašajo ojačeno zaposlitev iz istega vzroka na tretje, te na četrte
in pete panoge in stroke i. t. d., učvrščajo njihovo donosnost. Po
zveznosti produkcijskih poslov, troskov in cen se torej ne preva-
ljujejo samo carinska bremena, temveč tudi koristi carine. Indu¬
strije pa, katere je carinska zaščita ojačila, oživijo še druge, dopol¬
nilne industrije, ker jih morejo odslej rentabilno zaposlovati; tako
vstvarja ena stroka drugi stroki obstojne po¬
goje  in nekako avtomatično pospešuje industrializacijo.

Ker dejstva učinkujejo bolj kakor sama vzpodbuja, se isto¬
časno vzbuja v prebivalstvu hitreje podjetniški duh,  brez
katerega na poti h gospodarski blaginji in moči vse drugo samo za
sebe bolj malo zaleže. Tudi strokovno znanje se poglablja, poslovna
rutina se spopolnjuje in jači se tudi pripravljenost, veselje do rizika.
Polagoma zmore ena stroka za drugo, da krije tuzemske potrebe.
Tuzemska produkcija postaja vedno bolj mnogovrstna,
se specializira  in izdeluje tudi bolj kvalitetno  blago,
ki nahaja ugodna odjemališča po vsem svetu. Če se je pa produkcija
zadostno specializirala in proizvaja kvalitetne izdelke, ki najdejo
tudi ob gospodarskih depresijah še dovolj kupcev, tedaj država od
trenutnih konjunktur, ki se pojavljajo v posameznih strokah, ni
tako odvisna ter prehodne izgube v nekaterih strokah lahko po¬
krije z napredkom v drugih. Zavoljo tega in vsled uvoza, ki mora
po naravi stvari vzporedno rasti, je pa treba tudi več trgovskih po¬
sredovalcev in raznih delovnih sil v pomožnih obrtih, v skladiščih,
v prevozništvu, v kreditnih zavodih in vseh vrst obratih, ki se
pečajo s pomožnimi trgovinskimi posli.

Čilejši promet in živejše podjetniško gibanje se obračata v
čimdalje obilnejši meri na državno upravo in zahtevata od nje vse
hitrejše poslovanje, kakor tako, ki bi zadoščalo v bolj revnih go¬
spodarskih razmerah. Zatorej morata tudi država in samouprava
hitreje dopolnjevati svoj aparat in zaposlovati večje število ljudi,
izboljševati železniško ter cestno omrežje in ustvarjata na ta način
vse polno delovnih prilik.

Če je carinska zaščita v navedeni smeri razgibala produktivne
moči, tedaj naraščajo  z donosi in dohodki tudi potrebe,
gmotne kakor duhovne, ter se čim dalje bolj diferencirajo.
V državi se širi tudi tako imenovana »distingvirana« potrošnja, ki
sama po sebi zaposli mnogo ljudi. Tej diferenciaciji mora slediti
produkcija, uvozna in izvozna trgovina, kakor vsi posredovalni in
drugi poklici; med temi tudi kmetijski, ki uživa po ojačitvi tu-

153

zemske industrije ugodnosti bližjega odjemališča, kateremu mora
seveda svojo proizvodnjo prilagoditi. Če imata obrtnik in trgovec
veliko denarja, ga ima tudi kmet in ne samo narobe; brez gmotne
podlage in potreb, ki jih ustvarja in vzbuja carina, ni lahko doseči
one poklicne in socialne diferenciacije, ki je danes znamenje go¬
spodarsko in kulturno zrelega naroda.

Da se ustvari omenjena gmotna podlaga, pomore vzgojna
carina, ako so dani potrebni pogoji, lahko kot najizbornejše sred¬
stvo. Kajti dokler se v državi produkcija omejuje 'bolj na prido¬
bivanje surovin in poluizdelkov (žita, rud in kamenin, živine, lesa)
in je v glavnem tudi izvoz nanje navezan, se more kapital nabirati
samo zelo počasi. V taki produkciji se namreč denar počasi obrne
•n prištedi, delo je enostavno, zato se pa plača bolj slabo in prinaša,
Pa naj zahteva še takšne napore, le pičle dohodke. Agrarna pro¬
dukcija prinaša desetkrat in večkrat nižje donose nego kvalificirano
industrijsko delo. Donose tlačijo prekomerno se prevozni, skla¬
diščni, obrestni in razni posredovalni stroski. Čimbolj pa se morejo
pod ohrano vzgojne zaščite surovine predelavati doma v končne
izdelke, ki gredo skoz številnejše roke in ustvarjajo zategadelj vec
možnosti novih dohodkov, in čim bolj se more bas tudi zavoljo
te ga zintenzivirati poljedelska produkcija, tem hitreje se kapitali
obračajo, tem bolj se poživlja promet in porastejo tako absolutni
kakor relativni donosi. Z nominalnimi rastejo tudi realni dohodki
lahko da še bolj. Ti prihajajo pogosteje, z višjimi vsotami v glav-
nično rezervo (denarne zavode), iz katere jih more črpati produk-
C1 ja za cenejšo odškodnino.

Ko se naberejo večji lastni kapitali in se ponujajo ceneni kre¬
diti, tedaj se morejo riskirati tudi velike investicije, ki se ne renti-
rajo takoj, temveč morda šele po nekaj letih. Nekatere produk¬
cijske stroke (ladjedelnice, plavži, rudniki, tovarne za mostne
konstrukcije, lokomotive, žerjavi i. pod.) brez takih investicij, ki
s e ne rentirajo takoj, sploh niso mogoče.

Glavnični donosi in višji stalnejši dohodki pa ustvarijo na¬
dalje še tudi možnost, da se obrtna ter industrijska produkcija
bogateje odstopnjuje in da se na razvojni lestvici pomakne višje.
Čim dalje manj  prihaja v tem primeru večina  izdelkov
iz onih številnih in preštevilnih pritlikavih in drobnih  obratov,
ki označujejo začetne stopnje v industrijskem razvoju in v katerih
so relativni troški veliki, vedno bolj pa iz večjih in večjih obratov,
kjer so ti troški veliko manjši in vodijo k pocenitvi izdelkov, k

154

splošnemu povečanju realnih dohodkov in kupne moči. Naj se pa
pojavi nova kupna moč že na kateremkoli gospodarskem področju,
povsodi vstvarja novo povpraševanje po raznih dobrinah, novo
povpraševanje ojačuje produkcijo, novo ojačanje produkcije pa
rodi zopet novo kupno moč. Ta proces se prenaša, ako je enkrat v
pravilnem polnem teku, iz stroke na stroko in povzroča na vse
plati toliko izprememb v zloženosti raznih socialnih plasti prebi¬
valstva in v imovinskih razmerah, da na nadaljnih stopnjah ni lahko
zasledovati njegovih neposrednih vzročnih zveznosti z vsemi važ¬
nimi toki socialnega dogajanja. Razmeroma veliko korist prinaša
carina, ako pravilno učinkuje in se pravilno izrabi, tudi delavskim
slojem. Pod okriljem carinske zaščite morejo tudi hitreje rasti
mezdni dohodki; delavstvo se lahko boljše preživlja, zato pa se
zboljšuje tudi izdatnost njegovega dela. Višja produktivnost, ki naj
jo prinese ravno carina, potrebuje izdatnejše delovne sile; delovne
moči pa ne postanejo izdatne, ako je njihov zaslužek le boren.

Pri vsem tem pa seve ni pozabiti, da ustvarjajo carine nave¬
dene možnosti samo tedaj, če obstoje potrebne okolnosti. Carina
je končno le berglja, ki sama po sebi daleč ne privede. Blagostanje
zbira narodu carina vsekakor sigurneje, hitreje, če jo pri tem pod¬
pira varčno življenje.

č) Trdnejša včlanitev v svetovno gospodarstvo.

Ker so zavoljo carin njegovi donosi narasli in ker so se zvišali
ž njimi dohodki, more narod razpolagati z večjimi količinami
gmotnih dobrin, t. j. pribavljajoč jih more narod nastopati na sve¬
tovnih tržiščih z večjo kupno močjo. Zdaj šele prihaja vpoštev kot
kupec visokih vrednot (najboljših hranil, kvalitetnih oblačilnih in
stanovanjskih potrebščin, dragih specialnih strojev, predmetov
kulturne potrošnje i. t. d.), kot izdaten kupovalec produkcijskih
previškov v drugih državah in se s sto in sto vezmi hitreje in
trdneje včlenja v svetovno gospodarstvo. Kajti ako je tudi lastno
produkcijo še tako spopolnil, po naravi stvari se mu njegove po¬
trebe množe in zdiferencirajo v še večji meri: on rabi vedno
raznovrstnejših specialnih strojev in pripomočkov vseh vrst, več in
mnogovrstnejših surovin in pomožnih snovi, drugačnih, boljših
hranil, raznega kvalitetnega blaga ter sto in sto novih stvari, po
katerih poprej ni povpraševal, ker zanje ni čutil potrebe in ni imel
dovolj kupne moči. Ako je treba primera, ga nudi Rusija dovolj:

155

njen zunanji trgovinski promet ni nič večji nego promet male švi¬
carske ali danske države. Tristo milijonov indijskega prebivalstva
kupi samo 13% angleškega izvoza, dočim ga odkupijo tri kron¬
ske kolonije, ki imajo le 20 milijonov prebivalcev, 18%. Skupno
prebivalstvo Jugoslavije, Rumunske, Ogrske in Bolgarske je šte¬
vilčno enako močno, kakor prebivalstvo Anglije, toda njegovi
dohodki morejo kupiti le petino tega, kar more za svoje dohodke
kupiti prebivalstvo v Angliji, ki je svojo industrijo tristo let »vzga¬
jala« pod carinsko zaščito.

Zato se ne zdi, da je pravilno, ako danes stare države mlajšim
očitajo, da delajo s svojimi zaščitnimi carinami zapreke njihovi
industriji in trgovini. Kajti dokler ne preurede in spopolnijo svoje
lastne produkcije v industriji in poljedelstvu tako, da prinaša višje
donose in boljše dohodke ter ojači njihovo kupno moč, mlajše
države od starejših, industrializiranih držav pri najboljši volji ne
morejo kupovati veliko blagovnih vrednot; narobe, izkustvo in
logika stvari pravita, da je najboljša kupovalka industrijske države
z °pet le industrijska, nikoli pa pretežno agrarna država.

d) Pogoji uspešne carinske politike.

Vselej seveda zaščitne carine ne razgibajo narodnega gospo-
spodarstva v takšne smeri, v katerih so najbolj ugodne razvojne
možnosti. In concreto zavisi uspeh, kakor že ponovno rečeno, od
načina, kako zaščiteni poklici carine porabijo za zboljšanje konku¬
renčnih možnosti in zvišanje, ozir. vsaj ohranitev narodnega do¬
hodka. Po svoji naravi in svojem narodno-gospodarskem namenu
zaščitna carina ne more biti več kakor pripomoč samopo¬
moči.  Ako bi tudi ne bilo drugih razlogov, že zato nima vsaka
država od iste carine isto korist. V podjetnejših narodih povečajo
zaščiteni poklici s pomočjo carine produkcijo, na to jo speciali¬
zirajo in vsestransko pocenijo, tako da se dohodek in imovina
množita celotnemu narodu, v drugih narodih pa smatrajo isti po¬
klici carino, zlasti če je visoka, lahko kot nekakšno uslugo in pri¬
vilegij ter jo, pusteč svoje obrate v dosedanjem stanju, porabijo,
kakor da je premija ža indolenco. V tem primeru ostane učinek
carine le ta, da se dohodki v malo drugačnih razmerjih porazdele
med poklice in sloje, v svoji celokupnosti pa ne porastejo, ker se
Produktivnost nikjer ni zvišala. Denar sam po sebi še ne vdihne
življenja v gospodarstvo, ustvarja samo možnosti, tvorne sile

156

mora/o priti iz narodove miselnosti, iz strokovnosti in veselja do
podjetniškega tveganja.

Pa tudi pri stremljivih narodih carina ne more biti kos svoji
nalogi, če ji drugi činitelji ne gredo na roko. Ne more tako zado¬
voljivo uspeti, ako korenini zlo, ki naj ga iztrebi, globoko v gospo¬
darskem ustroju (v nedostajanju prirodnih zakladov, neugodni
zemljepisni legi), ali ako se kriza, ki naj jo carina odpravi, razteza
na več držav hkrati ali celo na ves svet (n. pr. radi splošne sve¬
tovne nadprodukcije, radi splošnega obubožanja in nazadovanja
potrošnje i. pod.). V tem primeru mora smotrna trgovinska poli¬
tika poskrbeti za to, da se odpravijo take vnanje ovire, tako da
morejo zaščiteni krogi carino pravilno izkoristiti.

Večkrat se čuje zahteva, naj država načeloma kontrolira za¬
ščitene stroke, ali carino zares pravilno uporabljajo. Pa te naloge
državna uprava po našem mnenju — vsaj dandanes — ne zmore
z uspehom. Prej bi kazalo, z dohodki, kateri pritekajo državni bla¬
gajni iz zaščitnih carin, razpolagati vsaj deloma liki z namembnimi
davki, liki s posebnim skladom, t. j. posvetiti njihovo uporabo
pospeševanju produkcije in posebnim namenom, ki so s carinsko
zaščito v zvezi (n. pr. za strokovni pouk, subvencioniranje razstav,
gospodarsko poročevalsko službo, štipendije, socialno skrbstvo in
zvišanje uslužbenskih prejemkov, ako žitne in podobne carine po¬
dražijo živila i. pod.). Pa čeprav država tega ne stori, ji dovoljujejo
večji carinski dohodki, da uspešneje poskrbi za dobro upravo, pro¬
met, šolstvo i. t. d., ozir. ne pomnoži ali ne zviša davkov, kar bi
sicer postalo potrebno. S posrednimi posledicami, ki iz tega poha¬
jajo, država tudi nekoliko izravna one škode, katere morda pri¬
nesejo spočetkoma zaščitne carine nekaterim poklicnim slojem. S
plačanimi carinami nabrana finančna sredstva dovaja država lahko
smotrno in po načrtu ravno na ona mesta v narodnem gospodar¬
stvu, ki so jih najbolj potrebna. In to je tudi eden izmed ugodnih
učinkov zaščitnih carin. Agrarne države, katerim iz davščin ne
teko zadostni dohodki, bi danes brez zaščitnih carin že iz finan¬
čnih razlogov ne mogle dobro prebiti. O zaščitni carini seveda, ki
trajno  polni državne blagajne, je vzroka domnevati, da je svoj
smoter deloma zgrešila.

157

e/ Vplivi carin izmn. držam.

Trde zapreke, ki branijo izkoristiti carinsko zaščito v polnem
obsegu, pohajajo tudi iz  medsebojne zavisnosti, ki vežejo razna
narodna gospodarstva eno na drugo. Trgovinska in industrijska
politika v nobeni državi ne more ubirati čisto svobodne poti,
marveč je vezana tudi na pravce in smeri, kamor jo sili trgovinska
politika onih držav, s katerimi goji živahnejše stike. Podpreti s
carinsko zaščito lastno narodno gospodarstvo, se pravi, poseči
izven državnih meja posredno v skladje proizvajalnih sredstev, ki
je svojevrstno v vsaki državi. Carina, ki skrči v tuzemstvu uvoz,
zmanjša v drugih državah izvoz ali vsaj čisti dohodek prizadetih
poklicev, ki se morajo vsaj začasno zadovoljiti z manjšim dono¬
som, oziroma vzeti del carinskega bremena na lastna ramena. Ta
carina znižuje izvoznim podjetjem drugih držav rentabiliteto in se
pokaže radi prevaljevanja lahko tudi v utesnjevanju potrošnje in
proizvodnje blaga, ki se iz tuzemstva vanje izvaža. Tuzemska
uvozna carina učinkuje v drugih državah na izvozno produkcijo
lahko (nikakor ne nujno) podobno, kakor izvozna carina, ki se na
kupce ne da prevaliti, oziroma usmerja izvoz inozemske produkcije
na tržišča drugih držav. Na te pritisne lahko tako, da povzroči tem
produkcijske, cenovne in socialne krize.

Če so carine visoke in če zadenejo mnoge vrste blaga, tedaj
se morejo omenjeni učinki pokazati začetkoma v ostrejših oblikah,
posebno v strokah, ki delajo pretežno za izvoz. Čim več je takih
strok v državi, tem številnejše so tudi vezi z drugimi narodnimi
gospodarstvi in tem bolj postajata vnanja trgovinska politika in
narodno-gospodarsko optimalna ureditev carin delikatni zadevi.
Carinsko-politični ukrepi ene države izzovejo v drugih državah
protivne ukrepe, ki po svojih posledicah zopet ne zadenejo le go¬
spodarstva v eni sami, temveč v več državah. Kakor hitro jame
zapirati uvedba oziroma zvišba carin v katerikoli državi odjema-
lišča produkciji drugih držav, mora ta iskati nadomestnih odje-
mališč drugod. S tem se po vsej verjetnosti zviša poslovni koefi¬
cient, t. j. zniža se čisti dohodek. Ako se nova odjemališča ne dajo
dobiti, nastane potreba, preurediti obrate za drugačno produkcijo
ali jih zracionalizirati še bolj, kakor morda že so, da bi prihranek
na režiji prekosil podražitev, s katero davijo inozemske carine
izvoz. Eno kakor drugo pa veže nove kapitale in pogostoma gospo¬
darsko ni izvedljivo, ker od preurejenih obratov ni pričakovati

158

takih donosov, ki bi krili nove investične izdatke. V takih pri¬
merih se mora dotična proizvaja pač enostavno omejiti, skrči se
delavski dohodek in tudi brezposelnost naloži tako zasebnemu, še
bolj pa javnemu gospodarstvu nova socialna bremena.

To vse se rado pokaže v starih industrijskih državah, kjer
dolgoletna privajenost na stalna odjemališča, ki se nahajajo v manj
razvitih državah, vzgoji med gospodarji neko rentniško miselnost,
ki nikakor noče in ne more doumeti, kako morejo mlajše države
priti na misel, zajeziti njihov izvoz s carinsko pregrajo. Rentniški
duh, ta težnja po sigurnih, stalnih in lahko ustvarljivih dohodkih,
občuti inozemske carinske ovire tem občutljivejše, ker se, konzer¬
vativen, kakršen je, odloči zelo nerad za preureditev obratovanja
in to šele v enajsti uri, ako sploh ne šele tedaj, ko je že prepozno.

Zaradi motnjav, s katerimi grozi tuzemska uvozna carina ino¬
zemski ponudbi, pa se doseže lahko tudi učinek, ki zaželjenemu,
t. j. zaščiti, naravnost nasprotuje. Ako namreč baš zaradi carinskih
težkoč inozemska proizvodnja svoje obrate tehnično izpopolni,
osredotoči in zracionalizira tako, da se znatno skrčijo celotni pro¬
dukcijski troški, more vsled tega z znižanimi cenami kljub vsej
carinski zaščiti na tuzemstvo tem huje pritisniti.

B) Administrativna zaščita.

Pravzaprav bi mogli šteti tudi carine in trgovinske pogodbe
k sredstvom administrativne, t. j. avtonomne, pogodbeno neve¬
zane zaščite, kajti koncem koncev je vendarle samo od države za-
visno, ali in na kakšen način hoče zaščititi svoje gospodarske
interese. Vendar pa so carine in sicer ravno tiste, ki so za konkretno
narodno gospodarstvo najbolj pomembne, na en ali drug način
pogodbeno vezane, trgovinske pogodbe pa pomenijo že po svojem
bistvu in namenu trajnejšo pogodbeno omejitev v izberi in rabi
mnogih zaščitnih sredstev.

Toda moderna država razpolaga še z lepim številom zaščitnih
sredstev, katerih uporaba se odmika pogodbenim omejitvam. Ne¬
katera teh sredstev nudijo ob okolnostih lahko prav izdatno
zaščito, včasih sigurnejšo in trajnejšo kakor carine, ki so glavni
predmet trgovinsko-političnih sporov. Današnja država posega rada
po teh sredstvih in je deloma primorana posluževati se jih v tem
večji meri, čim manj postajajo — zlasti zavoljo pogodnostne klav¬
zule — carine trajno učinkovite in na čim več strani je državna

159

gospodarska politika pogodbeno vezana. Predpisi, ki jih izdajajo
danes države zavoljo administrativne zaščite, postajajo tako številni,
komplicirani in nepregledni, da ovirajo uvoz že s tem samim. Pa
ker se v tem oziru države drugo druga posnemajo, trpi seve tudi
izvoz. Stanje, ki se s tem ustvari, pride tu pa tam dejanskemu drž.
trgovinskemu monopolu prav blizu.

Čeprav se torej nazivu »administrativne zaščite« morda upra¬
vičeno lahko očita, da je preširok, in da ime ni prikladno, vendarle
dobro služi kot nekak oklepaj, ki olajšuje preglednost teh tako
mnogoličnih vrst sredstev, ki jih enotno druži njihov skupni trgo-
vinsko-politični cilj. Ravno današnjo dobo označuje okolnost, da
se poslužuje država administrativnih sredstev, da kratkim potom
izravna, kolikor mogoče, tako umetne, tako naravne nesorazmer¬
nosti med tuzemskimi in inozemskimi pogoji gospodarjenja. H
glavnim vrstam administrativne zaščite spadajo te-le:

I. Železniška tarifna politika.

Izdatki za prevoze tvorijo važen del proizvajalnih ter razpeče-
valnih troškov. Ti nastanejo pri pribavi surovin, poluizdelkov, po¬
možnih snovi, med produkcijskim procesom, pri razpošiljanju
izdelkov v konsumna središča. Cena izdelkov vsebuje torej pre¬
vozne troške večkrat in je glede svoje višine ob okoliščinah od njih
močno zavisna. Na prodajnost blaga more vplivati višina pre¬
voznin bolj nego drugi činitelji. Za industrije, ki izdelujejo gro-
madno in težko blago (železo, les, stavbno gradivo i. pod.), so
prevozni troški, ko izbira stanišča, celo odločilni.

Zato uživajo takšne, v manjši meri pa tudi druge industrijske
stroke ter kmetijska produkcija, ki imajo svoja stanišča daleč od
meje, preko katere sili konkurenčno blago v državo, neke vrste
naravno zaščito. To velja seveda osobito za kontinentalne države
s širšim ozemljem (Rusijo, Poljsko, Nemčijo), manj pa za otočne
ter polotočne države.

Ne glede na druge razloge smatra država svoje železnice že
vsled njihovega vpliva na produkcijo in vse, kar je ž njo v zvezi,
za podjetje, čigar obratovanje se ne more ravnati zgolj po načelu
zasebno-gospodarske donosnosti, temveč je izkorišča tudi po na¬
čelih trgovinske politike. Tovorne tarife se zategadelj ne speciali¬
zirajo zgolj po vnanjih znakih in po vrednosti prevažanega blaga,

160

temveč tudi po pomenu, ki ga imajo posamezne vrste blaga za
narodno gospodarstvo in za promet s tujino.

Trgovinsko-politična upoštevnost železniške tarife je v tem,
da se more v obliki diferencialne, uvozne, izvozne, lestvične, smer-
nične, luške i. t. d. tarife prilagoditi raznovrstnim specialnim na¬
menom. S tarifo se posamezne produkcijske stroke ali nekatere
pokrajine, kakor zahteva konkretna potreba, lahko izdatno podpro
in se omilijo neugodnosti stanišč, znižajo produkcijski troški in
zmanjšajo koncesije trgovinskih pogodb.

Vsled te svoje mnogostranske prilagodljivosti šteje železniška
tarifa k najučinkovitejšim ter najpriljubljenejšim sredstvom admi¬
nistrativne trgovinske politike. Kajti primerno znižanje tuzemskih
prevoznin ima glede na konkurenčnost v inozemstvu podoben
pomen in učinek kakor ugodna trgovinska pogodba, ki prinaša
znižanje inozemskih uvoznih carin, zvišba tuzemskih uvoznih tarif
pa ščiti domačo produkcijo liki zvišbi uvozne carine. Da se doseže
nameravan zaščitni učinek, je nazadnje po posledicah pač vseeno,
ali se uvozno blago obremeni s carino ali z višjo tovornino. Če
ovira inozemstvo tuzemstvu izvoz s carinami ali drugimi podraže-
valnimi sredstvi, se take ovire z izrednim znižanjem izvoznih tarif
lahko omilijo ali popolnoma paralizirajo.

Včasih se možnost izvoza in konkurenčnost v inozemstvu
doseže že z relativno neznatnim popustom prevoznih cen. Naj¬
boljša rešitev je seveda, ako prilagodita železniška in carinska poli¬
tika svoje tarife druga drugi tako, da se ustrezne postavke smotrno
dopolnjujejo.

V primeri s carinami nudijo železniške tarife še nadaljno
ugodnost, da pogodujejo namreč lahko uvoz kakor izvoz, dočim
zadenejo carine— z malimi izjemami — samo uvoz. Pri uvozu
pogodujejo železnice ponavadi surovine in poluizdelke, ozir. takšne
njihove kvalitete, ki se morajo uvažati, ker se v tuzemstvu sploh
ne nahajajo ali se ne nahajajo v zadostni množini. Železniške tarife
pa lahko občutno omeje uvoz blaga, čigar konkurenca bi tuzemsko
obrtnost preobčutno zadela. Na ta način se morejo tudi neugod¬
nosti, ki jih prinaša klavzula o največjih pogodnostih, omejiti ali
celo odpraviti. Glavno podporo prinašajo znižane železniške tarife
seveda izvozu, kateremu lahko izdatno razširijo tujezemska pro-
dajališča. V tem pogledu učinkujejo liki izvoznim premijam.

Pa tudi to prednost imajo železniške tarife še pred carinami,
da se morejo s smotrnim uvrščanjem in diferenciranjem blaga

161

upravnim potom vsak čas individuelno prilagoditi posameznim
konkretnim potrebam, dočim je sprememba carin vezana na odpo¬
vedne termine, na počasni postopek trgovinskih pogajanj in na
politične nepreračunljivosti zakonodaje. Klasične vzglede, kako je
mogoče s smotrno izvedeno uporabo železniških tarif pospeševati
produkcijo in jo hkrati zaščititi, nudijo Ameriška Unija, predvojna
Ogrska, Nemčija. Izvaja se pa takšna železniška politika danes
skoraj v vseh državah.

Ker vplivajo trgovinske pogodbe ponavadi le na prevozne
železniške tarife in ni sprememba uvoznih, ozir. izvoznih tarif
pogodbeno vezana, tvori železniška tarifna zaščita važno dopolnilo,
včasih lahko celo nadomestilo carinske zaščite.

Učinki, ki se dosežejo z veščo diferenciacijo železniških tarif,
so učinkom carin le podobni,  niso pa isti. Predvsem želez¬
niška uprava prevoznih cen ne more določati po istih merilih in
vnanjih znakih, kakor carinska uprava. Za to je merodajna vred¬
nost blagovnih pošiljk, — tudi specifične carine se določijo po¬
sredno po vrednosti —, za prvo pa poleg vrednosti tudi še zaujet-
nost in teža; tudi razdalja vpliva na cene prevozov. Razen tega
je še dosti drugih, tehničnih okolnosti, ki branijo, da bi tarifno-
politična zaščita donašala prav iste učinke kakor zaščitne carine.

Podobno kakor železniška uprava, more ščititi uvozne ter
izvozne interese tudi uprava rečne plovbe po tuzemskih rekah,
ako je plovba v rokah države.

Omenjene koristi prinaša promctno-tarifna politika kajpak
samo tedaj, ako, oziroma dokler inozemstvo njenih ukrepov ne
paralizira s primernimi nasprotnimi ukrepi lastne tarifne politike.
Pa takšna tarifna borba vnaša v uravnovešenost produkcijskega
sestava v obeh državah hude motnjave.

Pomorska plovba  trgovinski in produkcijski politiki
načelno ne more priti neposredno s tarifnimi olajšavami na pomoč,
ker vlada v pomorskem prevozu svobodna mednarodna konku¬
renca. Pač pa prinaša domača trgovinska mornarica, ako jo država
izdatno podpre, vsemu gospodarstvu in posebej še trgovini nepre¬
cenljive koristi. Država trgovinski mornarici sicer ponavadi ne
deli subvencij in gradbenih premij zato, da bi ta znižala prevozne
tarife, temveč predvsem iz političnih, prometnih in vojaških raz¬
logov. Toda narodno gospodarstvo ima od rednih prometnih zvez
domačih luk s tujezemskimi, ki jih baš državne subvencije omogo¬
čajo, že to korist, da ni obremenjeno z višjimi tovorninami, ki bi

11

162

jih ob pomanjkanju ali nezmogljivosti tuzemske mornarice dogo¬
vorno lahko zahtevala in uveljavila inozemska prevozna podjetja.
Če so državne podpore kolikor toliko izdatne, tako da je renta¬
bilnost zasigurana, more tudi trgovinska mornarica domačim
izvoznikom ter uvoznikom dovoljevati ugodnosti, čeprav ne za vse
pošiljke, pa vendar za določene vrste blaga.

Metode, po katerih pospešuje država svojo trgovsko morna¬
rico, so skoraj povsod iste: izgrajevanje pristanišč, soudeležba na
glavniškem kapitalu, dajanje gradbenih premij, posebne luške želez¬
niške tarife, preskrba cenenega pomorskega hipotekarnega kredita
i. dr.

Pospeševanje ter podpiranje lastne mornarice  ^tvori
izdatno sredstvo trgovinske politike že izza slavnih Cromwellovih
zakonov in izza Colbertovih časov, pa se je po svetovni vojni še
izredno posplošilo, tako da je baš radi tega v prekomorskem pre¬
vozništvu nastala kriza, ker tonaže ni mogoče več izkoristiti.
Koristi, katere vstvarja močna ter moderno zgrajena trgovinska
mornarica, kajpak ne veljajo le trgovinskemu prometu in produk¬
ciji, v prvi vrsti ladjedelnicam, železarnam, strojarnam, premogov¬
nikom i. t. d., temveč tudi mnogim drugim gospodarskim poklicem.
Tudi uživa država, koje zastava se pogostoma pokaže v inozem¬
skih lukah, drugačen ugled, kakor v nasprotnem primeru; ugled
je pa negmoten kapital, ki prinaša posredno gmotne koristi.

II. Omejevanje uvoza in pospeševanje izvoza.

1. Izvozne in uvozne prepovedi.

a) Obči namen takih prepovedi.

Tega sredstva mednarodne gospodarske borbe se je posluže¬
vala prav izdatno merkantilistična doba. Najdalje in najtrdovrat-
nejše so metodo prepovedi uporabljali ravno Angleži (od 1. 1662 do
1. 1842), predvsem proti Francozom, ki so se pa borili, zlasti proti
Angliji, na isti način. Najbolj energično so se uveljavile izvozne ter
uvozne prepovedi v času Napoleonove kontinentalne zapore (1806
do 1814), ki pa Angležem ni bogznakaj škodovala, temveč je utrdila
njih gospodstvo nad morjem ter jim prinesla monopol v trgovini
s kolonijalnim blagom. Med svetovno vojno je metoda prepovedi
prehodno vnovič prišla do veljave (n. pr. kontinentalna zapora
Anglije proti osrednjim državam).

163

Ob normalnih razmerah izvozne in uvozne prepovedi ne
veljajo toliko kot redna sredstva vnanje trgovinske politike, tem¬
več se uporabljajo bolj kot pomožna sredstva notranje trgovinske
politike; le sem ter tja jih vsiljujejo izredne okoliščine kot politično
sredstvo ali kot sredstvo za obrambo valute. Da se popravi pasivna
plačilna bilanca, prepove včasih država uvoz luksuznih predmetov
in pa blaga, čigar uvoz se lahko pogreša. Najsi pa potekajo te pre¬
povedi že iz katerihkoli povodov, njih zaščitni učinek je ponavadi
dobrodošel, včasih je pravi povod prepovedi celo čisto protekcio¬
nističen.

b) Glavne vrste uvoznih prepovedi.

Z uvoznimi prepovedmi se danes zabranjuje:

n)  Uvoz predmetov, ki škodujejo  človeškemu, živalskemu
in rastlinskemu zdravju.  Da je treba preprečiti uvoz živali, ki
imajo nalezljive bolezni, uvoz pokvarjenih ali potvorjenih hranil,
sumljivih zdravilnih preparatov, rastlin, ki se jih drže razni škod¬
ljivci i. pod., je samoumevno. Toda v poslednjih desetletjih po¬
rabljajo nekatere države to sredstvo vzporedno ali celo načrtno v
prikrito zaščito lastnih produkcijskih interesov. Pri tem soodločuje
včasih še interes na izboljšanju trgovinske bilance. Z veščo uporabo
dotičnih določil carinskega zakona in z njegovo razlago se izigrava
lahko marsikatera koncesija, ki je bila dovoljena v trgovinskih po¬
godbah. So carinske uprave v Evropi, ki so v tem pogledu razvile
posebne spretnosti.

/?) Zabranjuje se dalje uvoz blaga, čigar izdelavo in prodajo
je prevzela država v lastno, monopolno  - gospodarsko pod¬
ročje (n. pr. alkohol, tobak, vžigalice, smodnik i. dr.). Da se za-
brani konkurenca, smejo uvažati zasebniki monopolne predmete
le po predhodni dovolitvi zgolj na lastno porabo in proti plačilu
carine in relativno visoke monopolske takse.

7) Zabranjuje se uvoz zaradi zaščite industrijske in
duhovne svojine.  Po zakonih o zaščiti industrijske svojine
ali po carinskih zakonih (v„ Franciji, Angliji in Ameriški Uniji) se
zabranjuje uvoz predmetov, kateri bi po svoji vnanji opremi (n. pr.
z industrijsko znamko, imenom, žigom i. pod.) mogli vzbuditi pri
tuzemskih potrošnikih domnevo, da so izdelani v tuzemskih pod¬
jetjih. Takšne zabrane pa rade povzročajo spore med državami in
je vedno vprašanje moči, ali se morejo vzdržati trajno.

11»

164

<?) V novejši dobi se množijo uvozne prepovedi, ki so name¬
njene zaščiti proizvodnje in domače valute.
Uvoz posameznih vrst blaga se prepove celoma  ali pa tudi le
deloma.  Delne uvozne prepovedi se zastrejo rade tako, da se
količine posameznih vrst blaga, ki se smejo uvoziti proti plačilu
običajnih carin, kontingentirajo (licenčni sistem). Uvozniki si mo¬
rajo od kakšne osrednje upravne oblasti, ozir. od posebne komisije
za uvozne nabave izposlovati individualno dovolitev, ki se da le
v okvirju kontingenta, ki je dovoljen za dotično periodo (leto,
polletje, četrtletje i. t. d.). Ko je kontingent dotične periode izčr¬
pan, je nadaljni uvoz ali sploh izključen ali pa je podvržen izdatno
zvišanim carinam. Izkustva pravijo, da se v državah, ki se izdatneje
poslužujejo uvoznih prepovedi, pa bodi si že v katerihkoli oblikah,
kmalu nevšečno skrči tudi izvoz.

c) Glavne vrste izvoznih prepovedi.

Izvozne prepovedi so danes bolj redke in zadevajo:

a)  Hranilna sredstva,  v prvi vrsti seveda žito. Dočim
je služila prepoved izvažati žito v srednjem veku in tudi pozneje
do 19. stol. kot redno sredstvo prehrambene politike, seže danes
država po njej le v vojnem času ali ob izredno slabi letini. Poleg
žita zadene prepoved čestokrat tudi krmila.

(8) Nekatere surovine in pomožne snovi  indu¬
strijske produkcije, katerih tuzemska nabava naj se zavaruje
domačim podjetjem (n. pr. cunje, kosti, staro železo i. dr.).

;) Orožje in vojne potrebščine.  Ta prepoved je
stara; nahajamo jo ravno tako pri Rimljanih kakor v srednje¬
veških državah. V novejšem času pa je svetovna vojna pokazala,
da utegne postati ob izrednih prilikah vedno še dosti pomembna;
tako je n. pr. Anglija prisilila nekatere nevtralne države, da so
prepovedale izvoz orožja v Nemčijo in Avstro-Ogrsko.

8)  Umetnine in starinske predmete.  Takšno
prepoved je 1. 1903 izdala Italija; tej so pozneje sledile tudi nekatere
druge države.

Poleg omenjenih vrst prepovedi nahajamo po raznih državah
še druge podobne prepovedi, ki so utemeljene v posebnih okoli-
scinah.

165

č) Prevozne prepovedi.

Prevozne prepovedi, s katerimi je skušala država v prejšnjih
dobah poostriti uvozne in izvozne prepovedi ali zapreti tuji kon¬
kurenci sosedna razpečevališča, nasprotujejo duhu sedanjega časa
in se uveljavljajo le še izjemoma n. pr. glede prevoza tvarin in
blaga, ki je zdravju ali drugače škodljivo, in prevoza vojnega
blaga. Sicer pa današnja država stori vse, da pritegne čim več tujih
prevozov na svoje železnice.

2. Zaščitna prikrojenost izvršilnih predpisov,
a) Carinski predpisi.

Ne redkoma dopolnjujejo carinsko zaščito še vešče prikrojeni
izvršilni carinski predpisi  (carinska manipulacija). V po¬
vojnem desetletju se čujejo na mednarodnih gospodarskih kongre¬
sih, pa tudi splošno povsod, mnoge pritožbe, ki vzbujajo stremljenje
po izenačevanju in poenostavitvi carinskih obličnosti. Da se omeji
uvoz v splošnem ali uvoz posamezne vrste blaga, se morejo izvr¬
šilni predpisi nalašč otežkočiti. Poleg carine se pobira n. pr. še
mnogo manipulacijskih in drugih pristojbin; njih izdatnejše zvi¬
šanje učinkuje kakor da so se zvišale carine same. Strašilno učin¬
kujejo tudi nad mero visoke carinske kazni in formalistično
dolgovezen kazenski postopek. Podobni učinki se pokažejo, ako
povzročajo ob deklaracijski dolžnosti formalne napake prekomerno
visoke globe, sitnosti in zakasnitve ali ako se zahteva stroga for¬
malna natančnost izpričeval o izvoru blaga. Manipulativnim ovi¬
ram je prištevati še razne predpise, kako je treba uvoženo blago
opremljati z napisom o njegovem izvoru (n. pr. po angleškem
Merchandise Marks Act iz 1. 1926). Uvoz morejo ob okoliščinah
ovirati tudi podrobni predpisi o izračunavanju tare, o ugotavljanju
vrednosti blaga, pogoste in zamudne kemične preiskave pošiljk
i. t. d.; v tem pogledu praksa amerikanske carinske uprave prekaša
vse druge. Samoposebi je umevno, da se država radi pogodbenih
obvez in političnih razlogov ne more vedno poljubno posluže¬
vati kateregakoli teh sredstev; izbirati mora pa tudi zato med
njimi oprezno, ker se brani inozemstvo lahko z enakimi povra¬
čilnimi ukrepi (z retorzijo).

166

b) Veterinami predpisi.

K najnevšečnejšim oviram mednarodnega prometa je šteti v
novejšem času izrabljanje veterinarskih predpisov in pristranost
veterinarne policije.

Ker trgovinske pogodbe izvzemajo iz svobodnega prometa
blago, ki je človeškemu in živalskemu zdravju škodljivo, more
upravna oblast s strožjim ali celo s pretirano strogim izvajanjem
dotičnih predpisov uvoz izvestnih vrst blaga (mesnatih hranil, za¬
klanih živali, konserv i. pod.) tako otežkočiti, da je uspeh — vsaj
začasno — isti, kakor da velja uvozna prepoved ali prohibitivna
carina.

c) Kreditni in devizni predpisi.

Količino uvoza je mogoče učinkovito regulirati tudi s pri¬
merno kreditno in devizno politiko. Tu se posluži država rada
svojih emisijskih bank. S pravočasnim in primernim zvišanjem
diskonta in skrčevanjem kreditnih kontingentov, s strogimi pogoji
za prideljevanje deviz se mnogim uvoznikom verjetna rentabilnost
zoži tako, da sploh ne morejo več ali ne morejo več z zadostno
kupno močjo nastopiti kot kupci na inozemskih tržiščih in doseči
one ugodnejše cene, ki se vežejo na bolj obsežne nakupe. V po¬
vojnih časih so novčne banke in vlade gospodarsko manj čvrstih
držav, da obranijo valuto in zajeze nevšečni uvoz, v tem oziru
posegle po drastično strogih predpisih.

c) Davčni predpisi.

Podobno kakor s carinami, se more uvoz včasih omejiti s pri¬
mernimi davki.

Tako n. pr. lahko učinkuje davek na poslovni promet, ki se
pobira od uvoznega blaga v višjih zneskih kakor od prometa istega
blaga v notranjosti države.

Uvoz nekaterih vrst blaga se more omejiti tudi tako, da se
primerno uvrste v seznam luksusnih predmetov, od katerih se po¬
bira luksusna taksa ob uvozu kot carinski pribitek ali kot poseben
davek. Praktično more tak davek celo popolnoma nadomestovati
zaščitno carino, ker je v posledicah že vseeno, ali se n. pr. blago
obremeni z 18 %no carino ali z 12 % no carino in 6 %nim promet¬
nim oziroma luksusnim davkom. Podobna, dasi morda niti ne na-

167

meravana omejitev uvoza se doseže, ako se pobirajo od carini za¬
vezanega uvoznega blaga v notranjosti države še posebne samo¬
upravne (občinske) trošarine, ali ako se posamezne vrste blaga
podvržejo splošni trošarini, ki se plačuje ob uvozu poleg carine,
pa se domačim podjetjem to breme z raznimi izjemami in olaj¬
šavami zniža ali sploh zopet odvzame. V krajnih primerih se ne-
všečni uvoz posamezne vrste blaga stanjša radikalno tudi tako, da
vzame država proizvajo ali trgovanje ali oboje kot finančni mono¬
pol v lastne roke. Kraljevina Srbija je svoj čas priredila celo pri-
dobninski davek tako, da je obremenjeval predvsem uvozno blago.

3. Prednostna potrošnja domačega blaga.

V novejšem času skuša administrativna zaščita omejiti uvoz s
primernim vplivanjem na potrošnjo, in sicer v tem smislu, da pri¬
poroča občinstvu, oz. ga posredno sili, da daje tuzemskemu blagu
pri nakupu prednost, in da z raznimi drobnimi, pa učinkovitimi
sredstvi ter tudi finančno podpira privatne akcije, ki streme za tem.

Ta metoda omejevanja uvoza ima svojo domovino v Veliki
Britaniji, kjer navezuje na Merchandise Marks Act (1897—1911),
po katerem mora biti uvozno blago opremljeno z navedbo izvorne
države (n. pr. made in Italy). Temu zakonodajnemu činu sledi v
Angliji čila propaganda, da se kupuje le blago domačega izvora.
Poziv »Buy only english goods« ali »Buy british« se je nahajal celo
na žigih angleške državne pošte. Po vojni se v Angliji propaganda
za prednostno potrošnjo domačih proizvodov (Voluntary Prefe-
rences) še stopnjuje; podpirajo jo z besedo in ugledom člani kra¬
ljevskega doma in druge vplivne osebe. Leta 1925 se je osnovala v
to svrho posebna organizacija »Imperial Economic Committee«,
leta 1926 pa je ustanovila v to svrho tudi vlada posebno organi¬
zacijo pod imenom »Empire Marketing Board«, ki naj izvede pro¬
gram prednostne domače potrošnje; njena letna državna dotacija
znaša 1 milijon funtov. Ta organizacija propagira prednostno po¬
trošnjo takega blaga, ki prihaja iz angleških tvornic ali iz angleških
dominijonov in kolonij, in se peča z znanstvenim proučevanjem
možnosti, kako bi se mogla izboljšati kakovost angleških izdelkov.

Ta metoda se posnema tudi v nekaterih državah evropske
celine (n. pr. v Švici, Avstriji, Nemčiji); državna uprava gre tem
prizadevanjem, ki izhajajo iz privatnih krogov, radodarno na roko
z raznimi olajšavami in subvencijami. Gospodarsko načelo, s kate-

168

rim deluje ta propaganda, veli: za mejami čakajo tuzemsko pro¬
dukcijo nevarnosti in konkurenca, zatorej gradimo nji in nam
samim eksistenčno podlago z razširjanjem domače kupčije.

Država pa razpolaga tudi s sredstvi, s katerimi more pred¬
nostno potrošnjo domačega blaga posredno izsiliti.  Danes spa¬
dajo k najučinkovitejšim sredstvom te vrste predpisi o izmlevanju
žita. Tako določa n. pr. zasilna naredba, ki jo je izdala nemška
vlada koncem leta 1930, da mora pšenično pecivo, ki tehta nad 200
gramov, vsebovati 30 %  ržene moke, da se sme v gostilnah in
restavracijah nuditi le rženi kruh i. t. d. To se pravi: vsakdo, kdor
uvozi n. pr. 100 kg pšenične moke ali pšenice, je primoran dati
obenem v promet 40 kg domače ržene moke, oziroma rži. Namesto
rži se predpiše kot primes lahko tudi krompir (Holandska). Takšne
in podobne predpise je poznala Nemčija že prej, postali pa so po¬
gosta prikazen tudi v drugih državah (n. pr. v Češkoslovaški, Šved¬
ski, Avstriji, Italiji in Angliji) in se dajo uporabiti še za druge vrste
blaga (hmelj, špirit, ječmen, sladkor, meso i. dr.). Potrošnja doma¬
čega blaga se pospešuje lahko še z racioniranjem potrošnje uvoznih
pridelkov, n. pr. z omejitvijo potrošnje mesa na dva dni v tednu
(Grška). Po takih predpisih segajo države v poslednjih letih zlasti
zato, da pomorejo onim poljedelcem, ki so vitalno interesirani na
pridelovanju in prodaji domačih pridelkov, kojih potrošnja jame
zaradi česarsibodi nazadovati. Vendar pa se podobni ukrepi ne ob¬
nesejo radi dobro in povzročajo dosti težkoč, ker se njih izvršitev
podobno kakor tedaj, ko se uvede žitni monopol, brž skomplicira,
in ker se upira tudi potrošnja, ki v količkaj večji državi ni enotna.

Zavoljo ojačevanja »notranjega trga« se izdajajo tupatam tudi
predpisi, po katerih smejo javne korporacije in zavodi kupovati le
domače živežno blago, industrije pa rabiti le domače surovine in
pomožne snovi, če jih je kaj.

4. Pospeševanje nacionalne produkcije,
a) Notranji razlogi.

Ne samo carine, marveč tudi drugi vplivi, ki utesnjujejo do¬
mačo proizvodnjo ali ji dajejo širšega razmaha, morejo usmerjevati
v mednarodnem prometu pravce, po katerih odteka iz države tu¬
zemsko blago in pritekajo vanjo tuji izdelki. Noben teh vplivov
(troški, stanišča, delovna izdatnost, prometne prilike, davčne in
mezdne režije i. t. d.) ni tako malenkosten, da bi ob okolnostih

169

raz zrelišča trgovinske politike ne zaslužil najintenzivnejšega uva-
ževanja. V smislu tega tako enostavnega preudarka ureja država
mednarodne gospodarske odnošaje tudi s sredstvom smotrno orga¬
nizirane produkcijske politike. Pri tem ni samo treba, da zasleduje
v prvi vrsti trgovinsko-politične smotre. Mnogokrat imajo drugi
cilji prednost (vojaški, prebivalstveni, socialni i. dr.), zmiraj pa
ima država in mora po naravi stvari imeti v misli tudi trgovinsko-
politične učinke, računati mora vsaj ž njimi ter usmerjati produk¬
cijsko politiko v pravcih potreb, ki jih ravno narekujejo konstela¬
cije tuzemskih ter inozemskih gospodarskih moči in teženj. Da se
mora naslanjati produkcijska politika, naj si bo že agrarna, indu¬
strijska ali malobrtna, na trgovinsko, ta pa na produkcijsko, spada
k osnovnim načelom gospodarske politike.

Sistematično prisposabljanje in smotrno prilagajanje produk¬
cijske politike razmeram vnanjega prometa rodi kot dopolnilno
sredstvo trgovinske politike lahko zelo zadovoljive uspehe. Neka¬
tere države (n. pr. Jugoslavija, Italija, Bolgarska, Turčija, Španija
i. dr.) postopajo pri tem sistematično po posebnih zakonih, ki so
jih izdale za pospeševanje kmetijske ter industrijske produkcije.

V povojni dobi se trudijo nekatere države, da bi z veliko¬
poteznim pospeševanjem domače agrarne produkcije zmanjšale za-
visnost od uvoza živežnih potrebščin. Najbolj obsežen in učinkovit
program si je dala Italija (battaglia del grano), pa tudi druge države,
n. pr. Avstrija in Nemčija, so v preteklem desetletju na ta način
dosegle upoštevne uspehe; v nekaterih kmetijskih strokah so se te
države močno približale samosvojnosti, v nekaterih so dosegle celo
prebitke za izvoz.

Carinska in produkcijska politika se morata medsebojno do¬
polnjevati. Država, ki brani svoje gospodarstvo samo s carinami,
stori premalo in pride prepozno, ako začne z zaščitnimi sredstvi
šele v trenotku, ko prihaja tuje blago že v velikih količinah čez
mejo. Veljavni trgovinsko-politični režim se ne da spremeniti čez
noč. Včasih dosežejo znatno več, kakor zmorejo carine, pripravne
norme, s katerimi daje država domači produkciji vzgona. Carine
so kot sredstvo trgovinske politike bolj negativnega značaja in po¬
magajo v prvi vrsti le zabranjevati nevšečne posledice. Produkcij¬
ska politika pa je členkovit niz pozitivnih činov, ki streme bolj
neposredno h glavnemu cilju vsake gospodarske politike, h gmot¬
nemu blagostanju prebivalstva in politični veljavi države. Uvajanje
in spreminjanje carin nahaja v trgovinskih pogodbah ter v politič-

170

nih zveznostih stotere ovire, notranja industrijska politika more
pa avtonomno in brez velikih vnanjih ovir vsak čas razmeram pri¬
merno izbirati med mnogimi sredstvi, ki so v tem pogledu na raz¬
polago. Carine so ponavadi vezane na zakonodajno pot in na njen
nesigurni ter pogostoma dolgotrajni postopek, domača produkcija
pa se pospešuje lahko večji del z zgolj upravnimi čini tam, kjer je
najbolj potrebno.

Vrsta raznih sredstev, s katerimi skušajo države dati svoji pro¬
dukciji vzgona, je dolga in malo pregledna. Razen že omenjenih
ugodnostnih železniških tarif je danes zelo priljubljeno dodeljeva¬
nje ter posredovanje cenenih, tudi investicijskih kreditov. Ponekod
skušajo z brezplačnim odstopanjem tvorniških zemljišč, oziroma s
podeljevanjem ekspropriacijskih pravic, drugod z davčnimi opro¬
stitvami in olajšavami, drugod zopet s carine prostim uvozom
strojev in tehničnih priprem olajšati mladim podjetjem začetne
težave. Isto prizadevanje se izraža v ustanavljanju in vzdrževanju
strokovnega šolstva, v bogatem dotiranju tehničnih in preskuševal-
nih naprav ter specialnih znanstvenih zavodov za posamezne pri¬
dobitne stroke, v katerih se proučujejo ter izpopolnjujejo nove
produkcijske metode. Pospeševanju tako tuzemskega kakor ino¬
zemskega odjema služijo nadalje razne olajšave, ki jih nudi država
razstavam ter velesejmskim prireditvam. Država pa tudi lahko po¬
skrbi, da imajo posamezne stroke surovine ter poluizdelke trajno
ter v zadostni količini na razpolago; ako že nima kolonije, skuša
to doseči posredno s sredstvi meddržavne politike. — Izmed mno¬
gih sredstev produkcijske politike se dotaknimo mimogrede le sub¬
vencij, ker so danes na področju vnanje trgovine predmet med¬
narodnih sporov.

b) Subvencije.

Subvencije in to bolj one, ki se dajejo neposredno in izrečno
kot takšne, kakor pa one, ki se podeljujejo v zastrti obliki, zade¬
vajo v javnosti ob ostrejša nasprotstva kakor carine, dasi obreme¬
njuje dajanje subvencij državno blagajno z relativno neznatnimi
vsotami ter posredno tudi zasebna gospodarstva veliko manj, kakor
obča podražitev blaga in storitev, ki jo povzroča carinska zaščita.
Subvencije obremenjujejo, ker se podeljujejo iz celokupnih davčnih
dohodkov, vsaj vse narodno gospodarstvo in vse sloje, ne pa samo
odjemalce zaščitenega blaga in pa one prebivalske plasti, ki na njih

171

ramenih ostane carinsko breme začasno radi prevaljevanja. Razen
tega se more breme, ki ga nalagajo subvencije, poljubno in vsak
čas regulirati. Zaščito, ki se nudi v obliki subvencij, je mogoče po
dejanski in individualno ugotovljenih potrebah prilagoditi posa¬
meznim vrstam podjetij, jih omejiti na podjetja v posameznih po¬
krajinah ter pravičnejše porazdeliti na razne produkcijske stopnje.
In kar je še važno: uspeh se ugotovi lahko individualno in pri¬
merja z žrtvami, česar se pri carinski zaščiti ne da ugotoviti, vse¬
kakor pa manj zanesljivo.

Subvencije se podeljujejo pod raznimi imeni ter iz raznih kon¬
kretnih razlogov, n. pr. kot premije za kvalitativne produkcijske
uspehe, kot redne in izredne podpore bolehajočim industrijam, kot
izvozne nagrade, vsled prevzetih garancij za donosnost in dosego
izvestnih cen i. t. d. V povojni dobi je na ta način zlasti Anglija
segla nekaterim industrijam in rudarski produkciji izdatno pod
rame ter izdala v te svrhe zelo visoke vsote.

Oblika neposrednih subvencij, ki je bila pri merkantilistih
visoko v časteh, danes ni več tako pogosta, tem izdatneje pa deli
današnja država posredne subvencije pri p r i d e 1 j e v a n j u
javnih nabav.  Te bi se po načelih racionalnega gospodarje¬
nja morale dodeljevati pač onim — tudi inozemskim — ponud¬
nikom, ki morejo ob razmeroma nizkih cenah dobaviti najboljše
blago. Po predpisih, veljavnih v večini držav, pa se tuzemski pro¬
dukciji daje pred inozemsko prednost. Ponavadi smejo namreč ob
sicer ne preveč neenakih pogojih nastaviti tuzemski ponudniki
cene, ki so (za 5—15 %)  višje, kakor so cene inozemskih ponud¬
nikov. Te razlike med cenami tuzemskih in inozemskih ponud¬
nikov pomenjajo — sicer ne zmiraj, pa večinoma vsaj z delnim
zneskom — pristne subvencije. Seveda, če požene prehuda kon¬
kurenca domačih ponudnikov cene globoko navzdol, se takšne sub¬
vencije ne dado realizirati in obstoji ugodnost lahko zgolj v mož¬
nosti, da se more nadaljevati z obratovanjem. Ako je produkcija
zadevnega blaga carinsko zaščitena, uživa domača produkcija, kadar
dobavlja državi, dvojno korist.

Ta vrsta subvencij je pomembna zaradi tega, ker je današnja
država največja stalna kupovalka domače produkcije, industrijske
kakor agrarne, in ker dosezajo subvencije, porazdeljene ob priliki
javnih dobav, visoke vsote, ki se v državnem proračunu ne po¬
kažejo v preglednih pozicijah in ne tvorijo predmeta notranje¬
političnih sporov, kakor carine ali očite subvencije. V nekaterih

172

državah predpisuje država enako postopanje tudi samoupravam in
javnim korporacijam, ako te ne ravnajo že tako iz lastnega nagiba;
količina blaga, čigar kupec je javna uprava, se ceni danes na okoli
'/m celokupne domače produkcije. V naši državi znašajo nabave
države malodane toliko, kakor polovica vsega izvoza.

Nekatere države gredo v tem pogledu zelo daleč; Italija in
Španija silita n. pr. z zakoni iz 1. 1926 oz. 1927 ne le samouprave,
temveč tudi zasebna podjetja, ki so količkaj z javno upravo v zvezi
ali uživajo v kakoršnikoli obliki javno subvencijo, — in takih pod¬
jetij je baš v teh dveh državah kaj mnogo —, da kupujejo izključno
le tuzemsko blago, ako se v državi sploh izdeluje. V Španiji sme
po naredbi iz leta 1927 industrija rabiti izključno le domači astu-
rijski premog, četudi je slabši ter za 30 %  dražji, kakor angleški.

Prednostno prideljevanje javnih naročil tuzemski proizvodnji
se more kot dopolnilo zaščite še na razne načine izpopolniti, n. pr.
tako, da se namenoma in brez drugačnega razloga zahteva blago
izvestne kakovosti, ki se izdeluje samo v tuzemstvu, ali tako, da
velja dobavna cena za tuzemce franko mesto produkcije, za ino-
zemce pa mesto oddaje. Podoben uspeh se doseže z nastavitvijo
kratkih rokov, zamudnimi formalitetami, s kasnim vračanjem ne-
obrestovanih kavcij i. t. d.

5. Pospeševanje izvoza.

a) Kritična presoja izvoza.

Mnenje starih merkantilistov, da je treba pospeševati izvoz za
vsako ceno, je sicer že davno premagano, pa okolnost, da smatra
mnogo ljudi naraščanje, oziroma padanje izvoza kot znamenje na¬
raščajoče, oziroma opadajoče gospodarske moči, priča, da je ta
simplistična misel še zmiraj dosti privlačna.

Obsežen izvoz more pogostoma biti znamenje narodovega
blagostanja in velike narodno-gospodarske zmogljivosti, lahko pa
se skrivajo za njim tudi gospodarsko manj zadovoljive razmere.
Ako izvaža država ogromne količine živil, da more obrestovati
posojila, oziroma pribavljati devize za politične, finančne in
gospodarske namene, od njenega prebivalstva pa se 90 %  ljudi ne
nasiti enkrat na leto pošteno, tedaj obilen izvoz ni znamenje go¬
spodarskega zdravja. Ne spadajo ravno k rednim izjemam države,
katerih izvoz je razmeroma velik enostavno zato, ker je za njih
proizvode doma premalo kupne moči, ker živi večina prebivalstva

173

v revnih razmerah, pa mora izvažati svoje najboljše pridelke, da
pride do novca, s katerim krije druge potrebe.

Pa tudi če je sicer vse v redu, visoke številke izvozne statistike
ni da bi morale biti ugodno znamenje: zmiraj se namreč vpraša,
koliko se je na izvozu zaslužilo,  koliko je izvozno blago stalo
izvoznike in koliko nove kupne moči  je izvoz prinesel v
državo. Ako n. pr. mednarodna konkurenca ostro pritiska, je
tudi čisti donos od obsežnega izvoza lahko relativno neznaten, ali
pa ga morda tudi ni, ker se mnogo izvozi z izgubo. Če pada
domača valuta in izvoz še posebno cvete, tedaj se izvaža celo
osnovni narodov kapital, razprodaja se življenska substanca.

Vsekakor bi se morala država pri pospeševanju izvoza ravnati
po treznem premisleku in pri vsaki konkretni večji akciji pre-
motriti verjetnost, ali in kako se more z njo narodu zvišati realni
dohodek.

b) Izvozne premije.

<') Očite premije.

Da bi se kljub carinski zaščiti, s katero se branijo uvoza druge
države, poživil tuzemski izvoz in da bi se vzdržala konkurenčna
zmožnost domače proizvodnje, se država včasih ne zadovoljuje z
vračanjem carin in trošarin, temveč jo podpre še z izvoznimi pre¬
mijami. Daje jih ali za izvoz v določeno državo, v gotovi smeri ali
brez ozira na smer izvoza, kakor gre pač za pridobitev novih ali
za obrambo starih tržišč. Premije morejo biti očite ali pa skrite
(zastrte).

Očite,  neposredne premije (gratifikacije) so po svojem
bistvu denarne podpore, ki jih daje država podjetjem, da bi po¬
sebno pospešila izvoz izvestnih vrst blaga. Država jih podeljuje ne
glede na celotno količino izvoza in navadno brez nadaljnih pogo¬
jev, izjemoma pa veže podelitev na izvestne pogoje, n. pr. da sme
podjetje zaposlovati le domače delavce in uslužbence, da sme na¬
bavljati le domače pogonske tvarine i. pod. Pred svetovno vojno
je izgledalo, da imajo očite izvozne premije le še zgodovinski po¬
men. Anglija jih je podeljevala izza leta 1689 za izvoz nekaterih
deželnih pridelkov, pa samo tedaj, kadar so temu blagu padle do¬
mače cene pod gotovo mejo. Merkantilistična politika Marije Tere¬
zije in Jožefa II. se jih je posluževala, da izboljša trgovinsko bilanco
in podpre ž njimi nastajajočo veleprodukcijo. Vsled nedostatnih

174

državnih sredstev se niso obnesle in so jih raje nadomeščali z raz¬
nimi denarja vrednimi privilegiji. Po svetovni vojni so take premije
postale zopet priljubljeno sredstvo trgovinske politike in to ne le
v agrarnih državah, ki skušajo ž njimi dati izvozu deželnih pridel¬
kov več vzgona (n. pr. v Argentiniji, Venezueli, Španiji in v drža¬
vah vzhodne ter južne Evrope), temveč celo v razvitih industrij¬
skih državah. Ako vrača država izvoznim industrijam carine, ki
so jih plačale ob uvozu v inozemstvo, kakor n. pr. Poljska svoji
tekstilni industriji, ali ako vrača izvoznikom del obrtnega davka,
to ni nič drugega, kakor posebna oblika očitih premij.

K očitim premijam moremo šteti tudi kreditne, tarifne in po¬
dobne ugodnosti, ki jih uživajo izvozniki izvestnih vrst blaga na
podlagi trgovinske pogodbe. Takšen izvoz se pa ponavadi kontin-
gentira in organizira v obeh državah-pogodnicah s pomočjo po¬
sebnih porazdeljevalnih, kreditnih in kontrolnih naprav. Sredstva,
ki jih take olajšave zahtevajo, mora dati večinoma država iz svojih
dohodkov (carinskih). S to vrsto premij si morejo države med¬
sebojno dajati prikrite preference.

p) Skrite prem ij e.

Skrite, zastrte ali posredne premije (bonifikacije) daje država
v neposredni zvezi z vračanjem carin in trošarinskih davščin. Daje
jih pa hote ali proti svoji volji. Te poslednje nastanejo ob vračanju
trošarine po ekvivalenčnem načelu že zategadelj same od sebe, ker
tehnika odmerjanja in pobiranja trošarin ne more do podrobnega
upoštevati individualnih sposobnosti vsakega posameznega podjetja
posebej. Kadar se trošarina ne pobira od gotovega izdelka, marveč
po vnanjih znakih produkcijskih naprav, od surovine ali polu-
izdelka, bo zmiraj nekaj podjetij, pri katerih bo zaradi boljših de¬
lovnih metod, radi boljše strojne opreme ali zavoljo štedljivejšega
ravnanja s surovino razmerje med količino gotovih izdelkov in
količino uporabljene surovine ugodnejše, kakor je zakonito dolo¬
čeno razmerje, na katerega podlagi se davek pobira in ob izvozu
vrača. Pri njih bo enoto izdelkov trošarina zadela z manjšim zne¬
skom nego pri drugih. Ker pa se jim vrne trošarina po zakonskem
ključu, ki predpostavlja nižjo mero izkoristljivosti surovine, kakor
se je dejanski dosegla, se jim vrne ta z višjim, kakor s sorazmerno
ustrezajočim zneskom. Takšna podjetja prejmejo torej ob izvozu
v vrnjeni trošarini še skrito premijo, ki je nastala brez namena

175

države, ako ta seveda ni že vnaprej zadevni trošarinski ekvivalent
določila namenoma nižje, nego odgovarja stanju produkcijske teh¬
nike in povprečni izkoristljivosti surovinskih tvarin in poluizdel-
kov. Ako n. pr. predpostavlja zakon, da se iz 100 stotov sladkorne
pese izdela 8 stotov sladkorja, pa se podjetju posreči izdelati iz 100
stotov repe 10 stotov sladkorja, vrne država na trošarini za četrtino
več, kakor je prejela na davku, izvažajoče podjetje pa dobi to četr¬
tino kot premijo, ki se skriva v vrnjenem davku.

Prav enako prejme izvoznik premijo, ako se mu iz istih raz¬
logov vrne višji znesek carine, nego odpade na količino surovin,
oziroma poluizdelkov, predelanih v izvoženem blagu.

Kakor že omenjeno, se v tem primeru skriti premiji pridruži
lahko še druga skrita premija, namreč tedaj, kadar so izvoženi iz¬
delki iz — morda tuzemskih — tvarin, ki njih uvoz podlega nižji
carini nego blago, ob čigar uvozu se je izstavila dotična carinska
priznanica, na podlagi katere se je carina vrnila. Premija nastane
tudi, ako se morejo še odpadki s pridom porabiti, pa zakon tega
ne upošteva.

Čeprav se trošarinski, oziroma carinski ekvivalent, t. j. ob
izvozu vračljivi znesek carine, oziroma trošarine, od časa do časa
popravi in določi iznova, skuša produkcija zmiraj in zmiraj s po¬
novnim zboljšanjem svojih metod, s tehničnimi iznajdbami, dovrše-
nejšimi stroji, z ugodnejšo porabo odpadkov ter na druge načine
iz surovine izdelati večjo količino blaga, kakor jo predpostavlja
zakonska določba. Na ta način si zasigura lahko proizvajalec-
izvoznik trajne in izdatne premije, to pa na račun državne blagajne,
ki prejme manj trošarinskih in carinskih čistih dohodkov, kakor
bi jih bila sicer dobila; tako je n. pr. predvojna Nemčija do "/ 7  celo¬
kupne pobrane trošarine vračala izvoznikom; v Avstro-Ogrski pa
se je leta 1875/76 pripetil celo slučaj, da je država na izvoženi slad¬
kor »vrnila« več trošarine, nego je je celotno pobrala.

Skrite premije pa prinašajo lahko tudi uvozne izkaznice. Ob
izvozu se namreč kakovost izdelkov, oziroma pridelkov le težko
natančno ugotovi. To vzbuja pri trgovcih in proizvajalcih strem¬
ljenje, izvažati blago slabše kakovosti in zaslužiti z uvoznimi izkaz¬
nicami, carinski znesek katerih odgovarja blagu boljše kakovosti,
nego se je izvozilo; s pomočjo takih uvoznih izkaznic se potem
uvažajo tvarine, ki so boljše in podvržene višji carini in ki se v
obliki gotovih izdelkov ali tudi brez predelave v tuzemstvu dražje
prodajo. Razlike, ki nastajajo na ta način, učinkujejo kakor pre-

176

mije, so premije v pravem smislu, ako nastajajo z vednostjo in po
volji države.

Izvozna premija nastane lahko tudi zategadelj, ker je dovoljen
proti uvoznim izkaznicam včasih uvoz sorodnih ali celo nesorod-
nih tvarin, s prodajo katerih se doseže višji zaslužek in ki pod¬
legajo nižji carini, kakor tvarine, ob katere izvozu je prejelo pod¬
jetje uvozno izkaznico.

c) Gospodarska poročevalska sluz ba.

Pravočasna in zanesljiva informacija pomeni v mednarodni
trgovini mnogokrat polovico uspeha. Iz tega enostavnega razloga
posveča današnja država zbiranju ter objavljanju poročil o inozem¬
skih gospodarskih razmerah in dogodkih zmiraj več pažnje. Do
konca 19. stoletja je vršilo to nalogo skoraj izključno ministrstvo
za vnanje posle s pomočjo svojega konzularnega aparata. Tako je
v nekaterih državah pretežno še danes. V zadnjih desetletjih pre¬
haja glavni in važnejši del obveščevalne službe na druge naprave.

Konzulati,  katerih poslovanje se je prej omejevalo bolj
na upravne in politične zadeve, morajo tudi danes še posvečati
svoje delovanje opazovanju onih gospodarskih okoliščin v svojem
službenem okolišu, ki so pomembne za navezovanje ter ohranitev
mednarodnih gospodarskih stikov, ter poročati o teh svojim vla¬
dam periodično pa tudi prigodno. Ni seveda naloga konzularnih
uradnikov, da bi liki trgovskim agentom šli posameznim podjetjem
individualno na roko ter razvozljevali razne komplikacije, ki jih
prinaša trgovanje z inozemstvom vse polno. Njih poročila o
konjunkturah na posameznih gospodarskih področjih, spremembah
v produkciji in potrošnji, o kreditnih, deviznih, carinskih, promet¬
nih zadevah, o konkurzih, gospodarski zakonodaji, javnih nabavah
i. pod. so namenjena vsem gospodarskim interesentom domače
države. Vlada jih objavlja periodično ali pa tudi v prigodnih publi¬
kacijah. Le-te imajo večjo vrednost, ako se ogromno gradivo, ki ga
pošiljajo konzularna zastopstva, v centrali po znanstvenih metodah
obdela, tako da poročila ne prinašajo le posameznih podatkov,
temveč se vidijo iz njih tudi razvojne nagibnosti.

Način, kakor objavljajo ministrstva konzularna poročila, pa
danes, ko je napredek v prometni tehniki tudi zemljepisno odda¬
ljene države tako tesno primaknil mednarodni trgovini in indu¬
striji, bogznakaj ne koristi, ker prihajajo takšne publikacije šele

177

post fcstum v roke občinstvu in ga pogostoma njihova obširna
dolgoveznost še odvrača od čitanja. Posamezno poročilo, ki se
pošlje takoj in se brez birokratične reprodukcije uradnih spisov
o predmetu objavi nemudoma (n. pr. v dnevnem časopisju, po
radiu) ali se, če je zaupno, drugače napravi interesentom brez na-
daljnega dostopno, koristi lahko dokaj več. Periodičnim poro¬
čilom gre danes bolj trgovinsko-političen kakor informativno-pri-
dobiten namen.

V informativnem delokrogu so konzulate prekosile danes že
druge institucije, v propagandnem ter zaščitnem delokrogu pa je
njih udejstvovanje lahko še vedno pomembno, ako mu posvečajo
pazno pozornost. V delokrog konzulatov spada tudi opazovanje,
ali se trgovinske pogodbe v praksi spoštujejo in kako.

Da morejo vršiti konzulati to gospodarsko službo koristno,
morajo (ozir. bi morali predvsem temeljito poznati produkcijske
ter odjemalske razmere v lastni državi, ravno tako pa tudi v
državi, kjer se nahaja njih službeni okoliš. V tej državi gospodar¬
skih razmer dandanes ne morejo proučiti dovolj, če se konzularni
uradniki prepogosto premeščajo in tudi ne, ako ne razpolagajo z
izborno in temeljito gospodarsko izobrazbo.

Ker pa ovirajo konzulate njihovi upravni posli pri agendah
gospodarskega poročanja vseeno preveč, prideljujejo države v no¬
vejšem času svojim inozemskim zastopstvom posebne strokovne
organe (trgovinske atašeje, izvedence, potujoče trgovinske opazo¬
valce, »business investigators«), ki ne razpolagajo zgolj s teore¬
tično gospodarsko izobrazbo, temveč so si pridobili kot bivši na¬
meščenci trgovinskih zbornic, industrijskih ter poljedelskih orga¬
nizacij, izvozniških sindikatov, kartelnih zvez in podobnih združb
praktično vežbo in pa zmožnost, da presodijo gospodarske pojave,
dogodke in stanja pravilno in hitro na podlagi lastnega opazovanja
in znanja. Njih poslovanje obsega edino le gospodarsko opazovanje
in strokovno poročanje; zato morejo izkazati, ker so v stalnih
neposrednih stikih z gospodarskimi krogi, večje uspehe, kakor
konzularni zastopniki.

Ker preveva konzularno poročevalsko službo vse preveč biro-
kratični duh in tudi akademičnost njih periodičnih poročil gospo¬
darski praksi ni posebno v prid, se pojavlja nagibnost, da se gospo¬
darsko poročevalstvo razdržavi in postavi na tehnično podlago
zasebnega poslovanja. Kajti gospodarjev ne zanimajo samo splošni
pogledi, temveč ponavadi bolj razne podrobnosti o carinskem po-

12

178

stopku, o zanesljivosti posameznih tvrdk in o njihovem trenotnem
stanju, kupčijske usance, prometne spremembe, izgledi posamezne
prodajne ozir. nakupne transakcije, reklamne navade, davčne po¬
sebnosti, okus odjemalcev glede barve, omota in vnanje podobe
izdelkov, potrošne navade v posameznih krajih in pri posameznih
slojih in sto takih drobnih, pa važnih stvari. Takšne informacije
pa se rabijo ponavadi takoj, biti morajo absolutno zanesljive in
točne in se morajo brez zamude dobiti. V to svrho so ustanovile
tekom poslednjega četrtstoletja gospodarske organizacije, n. pr.
društva izvoznikov, trgovinske zbornice in njih zveze, korporacije
industrijcev, strokovne zveze (n. pr. društva tekstilnih podjetij),
večje zadružne zveze, močnejše banke (študijski oddelki), pa tudi
posamezna večja industrijska podjetja lastne poročevalske pisarne,
katere skrbijo v zvezi s posebnimi inozemskimi poročevalci za
čim hitrejše in podrobnejše informacije. Take privatne poročeval¬
ske naprave in kolektivna potovanja zaradi proučevanja inozem¬
skih odjemalskih razmer država lahko podpre finančno ali dru¬
gače. V Angliji je sploh navada, pošiljati v oddaljenejša odjemalska
ozemlja posebne, veččlanske komisije, ki gospodarstvo tuje dežele
in možnosti uvoza na licu mesta temeljito prouče. Nekatere države
(n. pr. Belgija, Italija) pošiljajo zaradi poživljanja izvoza štipen¬
diste (inženjerje, absolvente trgovinskih šol in praktične gospo¬
darje) v inozemstvo, ki morajo proučiti kakšno gospodarsko po¬
krajino ali trgovinsko središče ter o opazovanjih poročati.

č) Zavodi za pospeševanje izvoza.

Ker se je poročevalska služba na ta način preveč razcepila in
postala neenotna, se je v novejšem času pojavilo stremljenje, da se
jo osredotoči in poenoti v posebnih večjih napravah in zavodih za
pospeševanje izvoza. Te naprave so nastale deloma neposredno iz
trgovinskih muzejev (n. pr. v Belgiji, na Dunaju, v Angliji), de¬
loma iz preustrojenih in združenih drugih informacijskih zavodov
in pisarn, deloma pa so države same pod okriljem ter v organiza¬
cijskem ustroju trgovinskega ali kakšnega drugega ministrstva
osnovale v to svrho posebne institucije. Starejše zasebne naprave s
tem niso povsod prenehale, temveč poslujejo uspešno dalje, ker
trgovina po bistvu svoje miselnosti in tehničnih potrebah svojih
poslov vseeno privatni iniciativi še najbolj zaupa. Take privatne
naprave država lahko podpira. Klasičen primer je švicarska »Zen-

179

trale fiir Handelsforderung«, ki je organizirana v pravni obliki
društva, čigar podporni členi so država in razne javne korporacije,
ki dajejo zavodu letne subvencije. Bolj znani državni ali poldržavni
zavodi so n. pr. še: v Franciji »Office National du Commerce
Exterieur«, ki je nastal iz poročevalskega oddelka pariške trgo¬
vinske zbornice; v Nemčiji »Zentralstelle fiir Aussenhandel«, pod¬
rejena ministrstvom za gospodarstvo in vnanje zadeve; v Avstriji
deluje »Aussenhandelsdienst« zveze trg. zbornic; v Belgiji »Office
Commercial d’Etat«, ki ima vzgledno organizacijo, ameriški »Bu-
reau of Foreign and Domestic Commerce«, ki šteje nad 1000 po¬
družnic po vsem svetu, ter angleški »Departement of Overseas
Trade«, ki je skupni organ vnanjega in trgovinskega ministrstva.
Drž. zavodi so nadalje poljski »Panstwowy Instytut Exportowy«,
italijanski »Instituto nazionale per 1’ esportazione« ter jugoslovan¬
ski »Zavod za pospeševanje vnanje trgovine«.

Delokrog takšnih specialnih zavodov je širši, nego ga more
zajeti konzularno poročevalstvo, vendar pa je uspeh še večji, ako
uradna poročevalska služba sodeluje z zasebnimi in državnimi za¬
vodi in budi sistematično s tiskom in drugačnimi sredstvi v širši
javnosti zanimanje za vnanjo trgovino in zavozljane njene pro¬
bleme. V njih delokrog spada še naloga, da razširjajo z iznajdljivo
in sistematično propagando (n. pr. s specialnimi trg. agenturami v
inozemskih središčih) pridobljena inozemska odjemališča in prido¬
bivajo nova ter emancipirajo tuzemski izvoz od tujih posredo¬
valcev. Kjer se namreč nahaja uvozna ter izvozna trgovina preveč
v rokah inozemskih posredovalcev, se kaže gospodarska kapaciteta
države pred inozemstvom v manj ugodni luči ter se manjšata nje¬
nemu prebivalstvu ugled in trgovski zaslužek.

d) Trgovinski muzeji.

V poživljanju izvoza so se dobro obnesli tudi industrijsko-
obrtni in trgovinski muzeji, ki so se razvili v večjih državah po¬
navadi iz industrijskih in splošnih, zlasti svetovnih razstav (n. pr.
I. 1882 v Bruslju, 1. 1886 na Dunaju, 1. 1885 v Angliji, 1. 1893 v
Ameriški Uniji), ki se pa ustanavljajo izza 80tih let preteklega sto¬
letja v skoraj vseh prestolicah in drugih pomembnejših mestih. Njih
prvotni namen, da vzdržujejo ter dopolnjujejo zbirke vzorcev tujih
in domačih izdelkov, je spričo težave, slediti naglemu številčnemu
naraščanju blagovnih vrst, stopil vedno bolj v ozadje. Glavna nji-

12 *

180

hova naloga pa je postala, da zbirajo poročevalsko gradivo ter ga
po strokovnem in političnem časopisju pa tudi drugače sporočajo
interesentom v vednost in porabo. Nadalje delujejo tako, da prire¬
jajo potujoče izložbe tuzemskih izdelkov v inozemstvu (n. pr.
ladijske izložbe), da oskrbujejo propagando za tujski promet, skrbe
za dostojno zastopanje domače obrtnosti na svetovnih razstavah
in velesejmih, da organizirajo propagandne tedne v inozemstvu in
sploh koordinirajo in nadzirajo zasebna prizadevanja, ki skušajo
seznanjati tujino s tuzemsko produkcijo.

e) Inozemske trgovinske zbornice.

Takšne ustanavljajo izza 70 tih let 19. stoletja ponavadi tu¬
zemski trgovci in drugi gospodarski podjetniki, ki žive v večjih,
zlasti prestolniških inozemskih mestih. Kot člane pritegnejo še one
inozemske podjetnike, ki so na medsebojnem trgovinskem prometu
med obema državama posebno interesirani. Te zbornice so povsem
prostovoljne organizacije in se nahajajo pod nadzorstvom države
le toliko, kolikor prejemajo državne podpore. Njih delovanje je
namenjeno sicer seveda najprej koristim svojih članov, toda razteza
se mnogo dalje in koristi tudi občim interesom. Kajti s tem, da
vzdržujejo in ojačujejo trgovinske stike, oživljajo ter pospešujejo
izvoz. V njih delokrog spada gospodarska propaganda in reklama,
zbiranje naslovov, izdajanje in razpošiljanje katalogov, posredovanje
med ponudniki in povpraševala, vsakovrstne informacije, vzdrže¬
vanje razstave vzorcev, včasih razsodiščni posli in kar je podobnih
agend, pripravnih za medsebojno gospodarsko poznavanje in zbli¬
ževanje. V tem svojem poslovanju se naslanjajo pogostoma na kon¬
zularno zastopstvo svoje države. Kot prostovoljne organizacije
morejo trajno uspevati le, ako razpolagajo z zadostnimi finančnimi
sredstvi.

Poleg njih se snujejo danes še druga, tako zasebna kakor
uradna udruženja, ki zasledujejo namen izravnavati trenja in neso¬
glasja, ki jih povzročajo mednarodni gospodarski posli, in ki tudi
s pozitivnim delovanjem utirajo pot gospodarskemu zbliževanju
(trgovinsko-politične komisije).

f) Sindikalizacija in racionalizacija izvoz a.

Spoznanje, da posamezniki pogostoma zategadelj ne dosežejo
na inozemskih tržiščih povoljne prodaje in ugodnih cen, ker so

181

njih finančna sredstva prešibka, ker nimajo pregleda in ker si z
medsebojno konkurenco poslabšajo pogoje, je eden od nagibov,
zakaj se industrijska podjetja organizirajo v sindikatih. Ti urede
izvoz lahko s pomočjo skupne prodajne naprave, porazdele pro¬
dajne rejone po produkcijski zmožnosti členskih podjetij ali po
drugačnem ključu in se morejo dogovoriti o ureditvi razpečave s
podobnimi sindikati drugih držav.

Industrijski sindikati  morejo v izvoznih poslih
prevzeti večje rizike, njih členom pa se zmanjšajo relativni izvozni
troški. Racionelno vodena razpečevalna organizacija lažje najde ter
ohrani ugodna prodajališča in tudi lažje doseže rentabilnejše cene.
Takšna stremljenja po racionalizaciji izvoza država z mnogovrst¬
nimi svojimi sredstvi lahko podpira.

Kmetijski  producenti se združujejo v izvoznih sindikatih
mnogo težje, kakor pa industrijski. Njihovo število je preveliko,
njihovi obrati in interesi pa preveč različni, da bi se sporazumeli.
Zavoljo tega ustanavljajo in organizirajo v novejši dobi kmetijske
izvozne sindikate kmetijske zadruge in d r ž a v e same.  Da se
zatečejo k temu sredstvu, sili ostra tekma za odjemališča zlasti
države, katerih narodno gospodarstvo še ni tako razvito ter ka¬
terih poljedeljski izvoz še ni osredotočen v razmeroma malem šte¬
vilu močnih izvozniških podjetij, ki so sposobna, da nastopijo na
svetovnih tržiščih, ko se pojavljajo najboljše prilike, s preračunano
ter enotno ponudbo.

Sindikalizacija postane potrebna tudi vsled tega, da se izločijo
iz izvozne trgovine preštevilni majhni in finančno slabi izvozniki,
ki povzročajo s svojim nesolidnim, neveščim prekupčevanjem ter
s konkurenčno nevoščljivostjo dosti več škode nego koristi.

Izvozni sindikati so ali zasebna družbena podjetja, n. pr. za¬
družne organizacije, delniške družbe, ali pa lahko tudi prisilne, pol¬
uradne in popolnoma oblastvene ustanove, katerim predpiše pra¬
vila (štatute) država. V njih ima država bodisi kot glavna članica,
bodisi kot dajavka potrebnih sredstev ali kot kontrolna oblast od¬
ločilno besedo. Organizacija se mora prilagoditi specialnemu na¬
menu in konkretnim razmeram. Členi kmetijskih izvoznih sindi¬
katov so seveda predvsem trgovci-izvozniki, lahko pa tudi zveze
kmetijskih producentov, kmetijske zadruge in njihove zveze, sta¬
novske organizacije in država. Kjer podobnih sindikatov ni treba,
podpira država raznovrstne izvozniške organizacije, osobito za¬
družne, s tarifnimi, davčnimi in drugimi olajšavami.

182

Izvozni sindikat raztegne svoje posle lahko na ves kmetijski
izvoz, lahko pa se ustanove, kakor na Poljskem, Rumunskem,
Francoskem, Ogrskem in drugod, za izvoz posameznih vrst
kmetijskih pridelkov posebni sindikati (n. pr. za izvoz govedi,
svinj, pšenice, koruze, perutnine, lesa i. t. d.). Sindikat sam ne raz¬
polaga z večjimi denarnimi sredstvi, vsaj spočetka ne, tako da je
navezan na državno finančno podporo; razven tega uživa sindikat
razne ugodnosti in olajšave (tarifne, kreditne, carinsko-tehnične),
pogostoma se more opreti ob jamstvo države. Za opravljanje
finančnih poslov se more pritegniti močnejše bančno podjetje.

Organizacijska funkcija  izvoznih sindikatov je
dvojna: na eni strani uveljavljajo kot napol javne ali čisto državne
institucije interese države, kolikor se ti vežejo na izvoz, po drugi
strani pa služijo kot nekakšne osrednje organizacije izvoznikov in
proizvajalcev pospeševanju stanovsko-poklicnih teženj. Takšni
izvozni sindikati postanejo, ako okoliščine niso že skrajno nevšečne,
lahko institucije, ki na srednji črti izravnajo trgovinsko-politične
interese države z interesi izvozne trgovine in proizvajalcev. Izvoz
mora  biti bolj ali manj sindikatno organiziran, kadar gre za po¬
ljedelsko blago, katerega izvoz v eno ali več držav je po pogodbi
kontingentiran.

Glavne gospodarske naloge  izvoznih sindikatov so,
da pospešujejo gospodarsko ekspanzijo in da osredotočajo izvoz
kmetijskih pridelkov. V to svrho sistematično proučujejo inozem¬
ska odjemališča in posredujejo med tuzemskimi ponudniki in ino¬
zemskimi povpraševale!, s čemer izločajo tuje in nepotrebne posre¬
dovalce, tako da dosežejo proizvajalci deloma že zgolj radi tega
povoljnejše cene. Veliki izvozni sindikati morejo tudi še najprej,
vsekakor pa lažje kakor posamezne zadružne zveze, izvežbati in
zaposlovati strokovnjake-specialiste za prodajo posameznih vrst
deželnih pridelkov in dosežejo vsled tega ugodnejše uspehe. Sindi¬
kati opravljajo tehnične izvozne posle za svoje člane, jih obveščajo
o cenah in drugih odjemnih pogojih, prodajajo pa tudi lahko sami
blago po proizvajalčevem ali trgovčevem nalogu in na njegov
račun ali pa kupujejo domače proizvode (predvsem žito) od tuzem¬
skih ponudnikov v velikem, jih hranijo v lastnih ali najetih skla¬
diščih ter izvažajo po načrtu in kakor so v inozemstvu cene ravno
najbolj ugodne. Sindikati posredujejo izvoznikom lahko tudi kredit
in lombardiranje izvoznega blaga ter morejo prigodoma tudi inter-

183

venirati na inozemskih težiščih, ako se pojavijo resni poskusi,
umetno tlačiti cene.

Sindikati morejo postati tudi važni regulatorji cen in
produkcije.  Prvo se jim posreči tem lažje, s čim večjim delom
so udeleženi na pribavi zadevnega blaga, za katerega izvoz so usta¬
novljeni, v države, ki so močne potrošnice, in čim bolj morejo
inozemski trg monopolno obvladati. Samo izvozni sindikat, ki je
tako glede kolikovosti kakor glede kakovosti blaga močan ponud¬
nik, uspe, da zdrži s časovno in krajevno porazdelitvijo svoje po¬
nudbe v inozemstvu cene na zaželjeni višini, ki varujejo domači
kmetijski proizvodnji rentabiliteto. Na ta način je potem mogoče
izvoz regulirati tako, da je manj zavisen od konjunktur v drugih
državah in da more domača proizvodnja računati z rednim in
stalnim odjemom. Izvozni sindikat naj torej ne stremi toliko za
tem, da doseže najvišje konjunkturne cene, temveč stalne
cene,  četudi so nižje. Ravno s tem koristi poljedelstvu najbolj.

K regulaciji proizvaje  morajo sindikati za izvoz
poljedelskih pridelkov seči, podobno kakor industrijski sindikati,
osobito tedaj, kadar se pridelujejo v tuzemstvu in ponujajo za izvoz
tako velike količine blaga, da padejo cene pod mejo rentabilnosti.
V takem primeru se posreči izvoznim sindikatom še najprej, da
izvedejo omejitev proizvodnje in delno preureditev zemljišč na
druge poljedelske kulture, vsled česar se zmanjša ponudba in se
popravijo cene. Isto velja kajpak za industrijsko proizvodnjo in je
baš danes zelo aktuelno.

g) Standardizacija in tipizacija blaga.

Izvozni sindikati bi sami po sebi ne mogli doseči povoljnih
uspehov, ako ne poskrbe ali sami ali država ali organizacije proiz¬
vajalcev, da je blago, ki se izvaža, tudi tipizirano in standardizirano.
Ker zahtevajo tako potrošne navade in zahteve komercialne teh¬
nike, prikazujejo predmeti mednarodne trgovine, kar se tiče
oblike, kakovosti, teže, okusa, cene i. t. d., čim dalje bolj nagibnost
k enakomernosti. Proizvajalci, ki pridelujejo blago v omenjenih
ozirih vsak po svoji volji, tudi že iz razlogov modernih prodajnih
metod in finansiranja ne morejo računati, da najdejo za svoje
blago lahko in brž kupce, ako ni slučajno po blagu radi njegove
redkosti in nujnosti močnega povpraševanja.

Ta okolnost je že v mnogih državah privedla organizacije pro-

184

izvajalcev, industrijskih kakor kmetijskih, da so — poslednje po¬
navadi na zadružni podlagi — poskrbele za standardizacijo v pro-
izvaji. Temu stremljenju se v poslednji dobi pridružujeta tudi
državna zakonodaja ter uprava s predpisi o obvezni stan¬
dardizaciji izvoznega blaga in kontroli iz¬
voza.  Državne oblasti ozir. pod njihovo kontrolo producentske
organizacije določajo, kako je posamezne vrste blaga pridelovati,
spravljati in uskladiščati, katerim pogojem mora blago ustrezati
glede oblike, barve, velikosti, teže, okusa, porabnosti, trpežnosti,
enakomerne kvalitete, praktičnega omota, znamkovanja in žigo¬
sanja i. t. d. Država podpre še lahko zadružno prodajo blaga, ki
ustreza takim pogojem, in dovoljuje zanjo v svojih skladiščih po¬
sebne prednosti in olajšave, lahko pa tudi sama z lastnimi organi
na meji kontrolira, ali ustreza izvozno blago zadevnim predpisom.
Uspehi, katere je s sistematično standardizacijo in regulacijo pro¬
daje dosegla n. pr. Danska na svetovnih tržiščih, so klasični, pa
tudi v Nemčiji, Italiji, Kanadi, Angliji, Švici, na Nizozemskem in
v Madžarski ter drugod je ta metoda razširila izvoz, prebivalstvu
pa izdatno zvišala njegove dohodke.

Standardizacija pa se ne priporoča vedno brez nadaljnega in
sama ob sebi. Tudi ona prinaša svoje rizike. Če se pokaže kot
potrebno, jo je pa moči povoljno izvesti samo s strogo disciplino
vseh proizvajalcev, po mnogih eksperimentih in podrobnih opazo¬
vanjih ter s strumno organizacijo. V tem oziru prinaša vsaka posa¬
mezna vrsta pridelkov in predelkov posebne probleme, ki jih je
moči rešiti šele po daljši vrsti let in z večjimi finančnimi žrtvami.

h) Zavarovanje izvoznih kreditov.

Med izvozniki, ki konkurirajo med seboj na inozemskih trži¬
ščih, žanjejo oni največ uspehov, ki morejo dovoljevati kupcem
dolgoročnejše in cenejše kredite. Pa tudi sicer najde blago pogo-
stoma kupce le tedaj, ako se jim prepusti pod ugodnimi pogoji
na kredit.

Ker pa plačilne sposobnosti inozemskih odjemalcev ni vsak čas
lahko kontrolirati in groze tudi zavoljo drugačnih pravnih in mo¬
ralnih razmer v tujini nevarnosti, je verjetnost izgub v trgovanju
z inozemstvom precej večja nego v tuzemstvu. Samoposebi na¬
stane stremljenje, zavarovati se proti takim izgubam.

Radi tega nastajajo kreditna podjetja, ki prevzemajo takšna

185

zavarovanja. S prvimi poskusi so pričeli začetkom tega stoletja v
Hamburgu (Globus), na Dunaju, v Berlinu, v Angliji (Ocean, Trade
Indemnity Corporation) ter na Nizozemskem. Zoper škode, ki
nastanejo iz neprevidljive plačilne nezmožnosti inozemskih odje¬
malcev, se zavarujejo pri takih zavodih izvozniki proti plačilu
izvestnih premij (nekaj malo °/ 00  izvoznega prometa). Zavarovalni
zavod, ki se o razmerah dolžnikov dobro informira in zasleduje
njihovo poslovanje, izplača po odbitku predhodnega rizika, ki je
v trgovini običajen (n. pr. do 3"/o celokupnega prometa) in ki ga
mora nositi zavarovanec sam, do 50%, 60% ali izjemoma celo do
00% terjatve. Zavarovanje je izvedljivo danes seveda samo, ako si
zavod zasigura na več straneh finančno pomoč in ako se osloni na
močne pozavarovalnice. Kot postransko ugodno posledico prinaša
kreditno zavarovanje znižanje obrestne mere, kar zopet izvoz
poživi.

V zamotanih in nesigurnih povojnih razmerah zasebni zavodi
niso mogli sami zmagovati težav, ki jih je ta zavarovalna stroka
vsa polna. Zavarovanje samo pa je postalo bolj potrebno, kakor
kdaj prej in se je razširilo tudi na druge države (n. pr. Belgijo,
Avstrijo, Italijo, Francijo, Poljsko in Čehoslovaško). Da tudi od te
plati ojači izvoz, prevzema danes država, ozir. močne samouprave
do izvestne mere sogarancijo ali podpira zavode za zavarovanje
kreditov drugače z večjimi vsotami (fondi). Kot primer o uspeš¬
nosti takega zavarovanja bodi navedeno, da je Anglija s svojimi
garancijami za izvozne kredite dosegla, da se je navezalo v ino¬
zemstvu okoli 1000 trgovinskih zvez, ki bi bile brez te garancije
izostale.

Več kakor splošno kontrolo si država pri teh zavodih seveda
ne more pridržati, kajti ta komercielna stroka je ena onih, ki ne
morejo prenašati birokratskega poslovanja in političnih vplivov. S
tem, da nudi država takšnim zavarovalnim zavodom denarno in ga-
rančno zaslombo, porazdeli izvozni riziko na vse davkoplačevalce
ter vrši važno funkcijo trgovinske politike; zavarovanje samo pa,
ki je služilo pred vojno trgovini bolj zavoljo zanesljivejše kalku¬
lacije, razširja svojo nalogo v tem smislu, da izvoz dejanski obenem
tudi finansira in s pomožnimi posli (n. pr. s carinskimi in davčnimi
plačili) splošno pospešuje.

186

i) Valorizacije.

K državnim sredstvom za pospeševanje izvoza moremo pri¬
števati tudi valorizacije, ker se posrečijo večinoma le s finančnim
in političnim sodelovanjem države. Te postanejo potrebne, kadar
padejo cene kakšnega blaga, osobito poljedelskih in rudarskih
pridelkov, zavoljo preobilne produkcije, pa tudi morebiti zaradi
omejevanja potrošnje tako, da je rentabilnost produkcije resno
ogrožena. Da bi se cene popravile, se produkcija omeji, prodaji
namenjeno blago pa pokupi poseben za to ustanovljen zavod, ga
vskladišči in pušča v promet po partijah in stalno določenih cenah.
Valorizacija posega s časovnim porazdeljevanjem ponudbe torej
neposredno v tvorbo cen in skuša upostaviti ter vzdrževati na ta
način ravnovesje med ponudbo in povpraševanjem. Poleg tega
skuša valorizacijski zavod ozir. korporacija, ki ji je valoriziranje
poverjeno, konzum poživiti s krepko propagando in drugimi
sredstvi in razširiti valoriziranemu pridelku inozemska tržišča.

K valorizacijam so se morale zateči predvsem države, ki so
za njih prebivalstvo cene izvestnega pridelka in njega normalni
izvoz eksistenčne važnosti, ker tvori glavni predmet njih pridobit¬
nosti ali je celo predmet monokulture.

Z valorizacijo je n. pr. 1. 1905 Grška pomogla pridelovalcem
grozdin (korint). Novi nasadi so se prepovedali, od države usta¬
novljena »Privilegirana družba za produkcijo in trgovino s korin-
tami« je kupovala pridelek in dajala premije za iztrebljenje od-
višnih nasadov. Neprimerno obsežnejša pa je valorizacija kave, ki
so jo v letih 1907, 1916, 1921 in 1925 izvedle tri glavne države pri¬
delovalke Sao Paolo, Rio in Minas Geraes z državnimi sredstvi in
s pomočjo bančnega velekapitala. V to svrho se je ustanovil »Pao-
lostanski zavod za trajno obrambo kave«, ki naj regulira ponudbo,
daje posojila pridelovalcem in razširja odjem. Nemčija je 1. 1919
s prisilnim sindikatom izvedla valorizacijo kalija. Na podoben
način so 1. 1907 Italijani skušali valorizirati žveplo, 1. 1908 pa brez
uspeha južno sadje v Siciliji. Leta 1907 je Kuba ustanovila zavoljo
regulacije produkcije, cen in izvoza »Nacionalni komite za ob¬
rambo sladkorja«. L. 1926 je skušala egiptska vlada po bančnem
konzorciju valorizirati bombaž. L. 1930 je prineslo, dasi brez uspe¬
hov, več novih valorizačnih poskusov (rž, pšenica, baker). Leta
1929 1930 je na iniciativo predsednika Hoover-ja ameriški federalni
svet za poljedelstvo sklenil ustanoviti korporacijo za stabilizacijo

187

žitnih cen, ki razpolaga s skladom 150 milj. dolarjev in še mnogo
večjimi pomožnimi fondi (500 milj. dolarjev). Njen namen je bil
med drugimi, da pridobi kontrolo nad odvisno produkcijo in nad
tvorjenjem cen ter da poskrbi za enoten (sindiciran) izvoz žitnih
standardiziranih pridelkov. Trajnega uspeha ni bilo.

Po ameriških cenitvah je v valorizaciji okoli 70 raznih pridel¬
kov, ki so predmet mednarodne trgovine.

j) Regulacija izseljevanja.

Država more izseljeniški tok, ako ga že ni mogoče ali ne kaže
zajeziti, usmeriti smotrno tako, da se izseljenci naseljujejo v ino¬
zemstvu v sklenjenih večjih naselbinah ali sploh pretežno v izvest-
nih pokrajinah in krajih. Takšni izseljenci, ki žive v tujini v tesnejši
soseščini med svojimi rojaki ali morejo gojiti z njimi vsaj pogostejše
stike, ne izgube tako kmalu svoje narodnosti in nacionalne zavesti,
ohranijo domače življenske ter potrošne navade ter ostanejo dlje
časa zvesti odjemalci blaga iz domovinske dežele. Tudi seznanjajo
inozemstvo na praktičen način z izdelki domovinske obrtnosti, kar
prihaja njeni izvozni razpečavi v korist. Vedno se to sredstvo
kajpak ne da uporabiti, ker stavijo vseljeniške države taki nameri
ovire.

k) Pospeševanje tujskega prometa .

Interes, ki gre tujskemu prometu, ne pohaja samo iz brige za
zboljšanje plačilne bilance in za ustvarjanje novih pridobitnih in
delovnih prilik v državi, tujski promet zasluži ta interes tudi zato,
ker sploh seznanja  inozemstvo s tuzemskimi izdelki in ker
tujci (turisti) dejanski pokupijo precejšnje količine blaga, ki ga prej
niso niti poznali. Ta izvoz, ki se pozna predvsem v luksuzni indu¬
striji in obrti, se statistično sicer ne da ugotoviti, je pa v nekaterih
državah (v Franciji, Italiji, Švici, Avstriji) velik po vrednosti. Blago,
ki ga prineso ameriški turisti letno iz evropskih letovišč, cenijo na
700 milj. dolarjev.

Da organizirajo tujski promet in njegov »notranji izvoz« in
da ga pritegnejo čim več na svoje ozemlje, podpirajo države ho¬
telsko obrt in snujejo posebne uradne in poluradne propagandne
naprave, ki poslujejo ponavadi pod nadzorstvom in v organizacij¬
skem okvirju trgovinskega ministrstva. Tudi privatnim društvom,

188

namenjenim turistični propagandi, in združbam, ki pospešujejo
ožje zbližanje dveh sosednih ali narodno ter kulturno sorodnih
narodov, gredo države s subvencijami in drugimi ugodnostmi rado¬
darno na roko.

Propaganda mora biti, ako naj kaj zaleže, osredotočena, ne¬
umorna ter iznajdljiva. Države, ki prihajajo danes za tujski promet
posebno vpoštev, vzdržujejo v inozemstvu vse polno uradnih in
zasebnih agencij. Naloge, ki nastajajo danes vsled ostre konku¬
rence napravam, namenjenim pospeševanju tujskega prometa, so
zelo številne, ker ne gre le za propagando, kreditno in davčno po¬
speševanje hotelirstva, urejanje zabavišč i. pod., temveč skoraj v
večji meri za težavno in trudapolno odstranjevanje sto in sto malih
ovir in zaprek, ki jih domačini morda niti ne vidijo in opazijo, ki
pa inozemce straše, oziroma ne vabijo, n. pr. cenovne razmere,
tarifne neenakosti vseh vrst, prepičla pozornost, nezadostno raz¬
vita kulinarična umetnost, premalo razvit smisel za natančnost in
snažnost, pomanjkanje nasadov in udobnosti, kjer bi bile lahko
in poceni, netočnost v prometnih zvezah, nezanesljivost dobavi¬
teljev in storitev, nevljudnost v občevanju i. t. d. Najučinkovitejše
propagandno sredstvo je še vedno zanesljiva solidnost.

Da pritegnejo na svoja ozemlja čim največ turistov ozir. one
turiste, ki prihajajo z največjo kupno močjo (Angleže, Ameri-
kance, Nizozemce), se je vnela med posameznimi državami v
zadnjih letih prava propagandna in reklamna tekma. V tej imajo
naravno prednost seveda države, katerih lega je v prometno-teh-
ničnem pogledu ugodna, ki imajo primerno morsko obalo ali zelo
učinkovite zdravilne vrelce in ki imajo v tujski »industriji« že
daljšo tradicijo.

K regulaciji tujskega prometa spada pa na drugi strani seveda
prizadevanje, da bi domačini posečali tuje kraje le v mejah gospo¬
darske primernosti. Kajti ako posečajo tuja letovišča preveč pre¬
bivalci države, ki je sama zadosti obdarovana z naravnimi kraso¬
tami, pomeni to ravno toliko, kakor da uvažajo blago, ki ga je
doma v izobilju.

Pa tudi pospeševanje turizma ima svoje meje in ni zmiraj brez
vseh nevšečnosti. Denar, ki ga prinašajo »tujci«, se posredno lahko
kruto maščuje.

189

l) Druga sredstva.

Vrsta sredstev, ki so ob okoliščinah pripravna za pospeševanje
izvoza, s tem seveda nikakor ni sklenjena. Posebne prilike in po¬
sebne razmere ustvarjajo ter priporočajo po raznih državah še
razne drugačne metode.

Nekaterim, n. pr. Franciji in Angliji prinaša kulturna
propaganda  precejšnje koristi, kajti trgovina sledi jeziku in
kulturi pogostoma prej nego vojni mornarici.

Druge države dosežejo nekaj s podpiranjem znanstve¬
nega proučevanja inozemskih o d j e m a 1 iš č in
svetovne trgovine sploh.  Zavodom, ki vrše takšno
nalogo, je prištevati n. pr.: Visoko šolo za svetovno trgovino na
Dunaju, Zavod za svetovno gospodarstvo in pomorski promet v
Kielu, Slovanski orientalski zavod v Pragi in Vzhodnoevropski
zavod v Vratislavi.

Izvozni trgovini izredno mnogo pomore država, ki ima v
inozemstvu, — zlasti v prekomorskem —, močne denarne
zavode in bančne podružnice,  ki finansirajo izvozne
posle. Anglija ima več kakor 50 takih prekmorskih bank. Število
njihovih podružnic in poslovalnic (agentur) se ceni na več kakor
5000. Da more ugodna koloni j a 1 n a posest  biti izvozu
dobra pomoč, ni treba naglaševati.

Nekaterim deželam (n. pr. Nemčiji) koristijo subvencionirani
vsakoletni velesejmi,  ki privabljajo mnogoštevilne ino¬
zemske interesente; podobno se obnesejo tudi specialne raz¬
stave.

V novejšem času skušajo nekatere države (Italija, Nemčija) po¬
magati svojemu izvozu tako, da zboljšujejo konkurenčnost domače
industrije z uradno odre jevanim zniževanj em de¬
lavskih mezd in cen življenskih potrebščin.
Toda obratna stran te kolajne je ta, da zgubi notranje tržišče
na kupni moči.

Državam, ki morejo inozemstvu posojati večje  ka¬
pi  t a 1 e , prihajajo od držav-dolžnic obsežna blagovna naročila.

Podobno izhaja izvoz lažje, ako se more opirati na krepke
tuzemske kreditne institucije,  ki ga zalagajo z obrato¬
valnimi sredstvi. To velja posebej za agrarni izvoz, ki zahteva za

190

svoje finansiranje posebne naprave in svoje metode ter je državne
finančne podpore še najprej potreben in vreden; vsote, katere po¬
svečajo nekatere države finansiranju žetve in izvoza, niso neznatne.

C) Državni trgovinski monopoli.

I. Delni državni monopol.

1. Monopoli starega in srednjega veka.

Da si pridrži država izključno pravico, uvažati ali izvažati
posamezne  vrste blaga, v zgodovini ni redek pojav. V orien-
talnih državah starega veka je takšen monopol redna prikazen,
kolikor ni monopolizirana v rokah države sploh vsa trgovina s
tujino. V ptolomcjski dobi je veljal v Egiptu pravi državni mono¬
pol žitne trgovine, v obliki privilegiranih izvoznih in uvoznih
družb, oziroma rodbin so ga poznali tudi Feničani, Kartaginci in
nekatera grška mesta. V rimski državi nahajamo izza Gracchov
stanje, ki je monopolizaciji žitnega uvoza zelo podobno; ta mo¬
nopol nahajamo pozneje v bizantinskem cesarstvu, v nekaterih
državah in mestih srednjega veka, pozneje na Siciliji, v Pruski i. dr.

Pa ti monopoli, zlasti žitni, ponavadi niso imeli namena ščititi
domačo proizvodnjo, nje so uvajali, da se prebivalstvu zavaruje
prehrana ali da se vladarjem ter poglavarjem odpro stalni viri do¬
hodkov. Današnja država se poslužuje zlasti finančnih monopolov,
pa rada raztegne svoje monopolske pravice, kadar ji vele daljše
vojne ali hujše krize, da zavaruje vojski ali vsemu prebivalstvu
pribavljanje takih sredstev, čijih tuzemske zaloge niso zadostne.
Med svetovno vojno so služili zasiguranju prehrane oni raznoliki
državni in poldržavni trgovinski monopoli, ki pod imeni osrednjih
nakupovalnic, razpečevalnic in vnovčevalnic niso pustili najbolj¬
šega slovesa v spomin.

V novejših časih so pričele države pogosteje uvajati za¬
ščitne  delne monopole, ki so pa mišljeni bolj kot prehodne,
zasilne naprave. Ti monopoli so bodisi izvozni, bodisi uvozni, po-
gostoma oboje hkratu. Med njimi so vsled dalekosežnosti svojih
učinkov in zavoljo težavne tehnične problematike pomenljivi
zlasti oni trgovinski monopoli, ki se nanašajo na poljedelske pri¬
delke, osobito žitni trgovinski monopoli države.

191

2. Moderni zaščitni žitni monopol i.

a) Države, ki so uvedle žitni trgovinski monopol.

V novejši dobi se v zakonodajnih zborih ter v literaturi po¬
gosto pojavljajo predlogi, naj uvede država žitni trgovinski mo¬
nopol (n. pr. v Franciji, Nemčiji, Angliji, Ogrski, Avstriji, Češko¬
slovaški); uvedle so ga pa doslej Švicarska (1915), Norveška (1917),
Estonska (1931), Letonska (1932), Jugoslavija (1932), Švedska (1931)
in za nekaj malo časa tudi Portugalska.

Švica in Norveška  ste uvedli žitni monopol v vojni
dobi, da zasigurata prebivalstvu prehrano; njuna monopola sta
pravzaprav vojni nabavni in prodajni centrali, ki ste ostali in spre¬
menili svojo funkcijo v tem smislu, da ne služita v spremenjenih
razmerah več zasiguranju prehrane, temveč zaščiti domače žitne
proizvodnje. V Švici je ljudsko glasovanje 1. 1929 monopol pravno
odpravilo, in odpravil se je v prejšnji obliki 1. 1927 tudi na Norve¬
škem; vendar pa obe državi še nadalje ščitita domačo žitno pro¬
izvodnjo s tem, da kupujeta po nadparitetni ceni domači žitni pri¬
delek. Švedski  žitni monopol obstoji izza začetka 1. 1931, Ju¬
goslavija  je uvedla 1. 1931 žitni monopol na pšenico, rž in
pšenično moko, ker bi bila žitna proizvodnja drugače radi izredno
nizkih žitnih cen skrajno ogrožena. Letonska je uvedla uvozni
žitni monopol zavoljo zaščite.

b) Povod in nameri žitnega monopola.

Potreba, da se zaščiti pridelovanje žita z državnim uvoznim
ter izvoznim monopolom, je nastala iz dejstva, da se zlasti izza
prvih povojnih let mnogo več žita pridela, nego ga more ob dani
kupni moči potrošnja na vsem svetu porabiti. Predvsem tlači zme-
hanizirana in zracionalizirana ameriška produkcija evropskemu
kmetu s svojo konkurenco cene tako, da pridelovanje žita mnogim
kmetijam ne da več zaslužka. Zavoljo tega državni monopol trgo¬
vanja z žitom ne prihaja vpoštev le za države, ki so poljedelsko
pasivne,  marveč ob okoliščinah tudi za tiste, ki so poljedelsko
aktivne.  V poljedelsko pasivnih državah naj monopol ustavi
nevšečni in v cenovnem oziru kvarni uvoz ter s svojim dobičkom
zviša domačim pridelovalcem žitne cene tako, da se dvignejo na
višino, ki odgovarja proizvajalnim razmeram. V agrarno aktivnih
državah naj se poljedelcem zasigura primerna cena tako, da jim jo

192

kot kupovalka plača naravnost država, ki naj razliko med sve¬
tovno in tuzemsko ceno prevali kakorkoli na vse narodno gospo¬
darstvo, ki je na uspevanju kmečkega poklica vendar zelo intere-
sirano.

Nadaljni razlog, zakaj je postal žitni monopol baš v sedanjih
letih tako popularen, je ta, da postajajo carine ter izvozne premije
čimdalje bolj manj učinkovito in manj zanesljivo sredstvo agrarne
zaščite in da včasih ne morejo niti — finančno zelo drage — valo¬
rizacije in centralizirane izvozne organizacije mnogo pomagati,
čeprav jih podpira država z izdatno podporo.

Izvozne premije kažejo naravnost s prstom, da izvirajo iz
davčnih sredstev, in se ne otresejo suma, da se jih držita nepra¬
vičnost in protekcija; če pa pohajajo naravnost iz donosa posebnih
davkov na žito in moko, so kar preveč odijozne. Kar se žitnih
carin tiče, se je mehanizem njih učinkovanja zelo skompliciral.
Kjer manjka eden iz mnogih činiteljev, ki morajo součinkovati,
ako naj carina zares prinese pričakovane trajne koristi, pomeni
uvozna carina le trenotno, malo izdatno pomoč, potem se pa
cenovne relacije koj izravnajo po prejšnji podobi, tako da je po¬
trošnik sigurno na slabšem, producente pa stavlja kriza v poostreni
obliki pred nove težave. Pri tem je pa že vseeno, ali so carine
stalne ali pa se odmerjajo po katerisibodi polzeči lestvici; v po¬
slednjem primeru so še manj učinkovite. Carine so nadalje po¬
godbeno vezane in ako države-sopogodnice ne pristanejo na takoj¬
šnje povišanje, je zamera gotova. Če pa ne gre drugače, kakor
odpovedati trgovinske pogodbe, grozi nepogodbeno stanje, ako se
ne posreči spraviti novo pogodbo pravočasno pod streho. V takem
položaju je samoumevno, da prično prizadeti kmečki gospodarji
opozarjati državo, da ima še drugačna zaščitna sredstva na razpo¬
lago in med njimi tudi državni monopol vnanje žitne trgovine, s
katerim bi jim bilo pomagano namah in trajno. V poljedelsko
pasivnih državah nahaja monopol celo med potrošniki vnete za¬
govornike, ker pričakujejo od njega pocenitev življenja.

c) Organizacija žitnega monopola.

Način, kako se žitni monopol organizira, zavisi kajpak od
konkretnih razmer in potreb v vsaki državi, kateri je treba njegovo
organizacijo prilagoditi. Bistveno je, da si uvoz in izvoz žita na¬
čelno pridrži država za sebe. Da bi pa država sama trgovala z

193

žitom, ji odsvetujejo izkustva, ki si jih je v tem oziru pridobila.
Zato se kot komisijskega posrednika poslužuje kakšne mešane
družbe, osnovane na podlagi društvenega ali delniškega prava, v
kateri odloča po svojih delegatih in kontrolnih organih. V Jugo¬
slaviji je pripadla ta funkcija »Privilegovani družbi za izvoz po¬
ljedeljskih pridelkov«, ki obavlja 1. 1931/32 svoje posle ali sama
ali pa po svojih zastopništvih v Zagrebu in Skoplju ter po kme¬
tijskih zadrugah in trgovcih.

Prevoz mora iz mednarodnih ozirov ostati svoboden, svo¬
boden pa ostane načeloma — bodisi celoma, bodisi deloma —
lahko tudi notranji žitni promet. Ta svoboda ni da bi morala
zmiraj biti dejanska; kajti v agrarno pasivni državi pač noben za¬
sebni kupec ne bo nudil domačemu producentu za žito predpisane
cene, ko oddaja monopol potrošnikom žito ceneje (po povprečni,
mešani ceni). Na ta način ostane monopolska organizacija dejanski
edina kupovalka v državi, zlasti ako mora po zakonu prevzeti
vsako količino domačega žita, ki se ji ponudi. V Jugoslaviji je
monopol rezerviral za sebe notranje trgovanje s pšenico, ki se pri¬
deluje v Bački in Baranji, tako da so morale zadruge in trgovci pše¬
nico, nakupljeno v teh dveh pokrajinah, oddajati samo privilegi¬
rani izvozni družbi.

Podobno, kakor države, ki so monopol uvedle pravno, kupuje
v zadnjih letih tudi Bolgarska od kmetov žito po zvišanih cenah,
vendar pa država sama žita ne izvaža, marveč ga prodaja izvoznim
družbam, ki so pa v inozemskih rokah: izguba se krije iz državnih
dohodkov in znaša letno več sto milijonov lejev. V začetku leta
1931 je osnovala v to svrho »Direkcijo za nakup in prodajo žita«
kot čisto državno napravo, ki plačuje kmetom žito 30 %  dražje,
kakor znaša izvozna pariteta. Kupnino plačuje država, podobno
kakor Jugoslavija, z 70 % v gotovini, ostali znesek pa plačuje z
boni, s katerimi se morejo plačati davki.

5) Monopolske žitne cene.

Nakupne (prevzemne) cene domačega žita morajo biti, — to
je vendar smisel monopola —, vsaj tako visoke, da se kmetu pri¬
delovanje žita še splača, in se morajo gibati torej več ali manj
visoko nad pariteto, ki vlada na mednarodnem trgu. To velja tako
za agrarno aktivne (n. pr. Jugoslavija), kakor za agrarno pasivne
države (Švica, Norveška, Švedska). Prevzemne in oddajne cene so

13

194

lahko po vsej državi enake, — seveda odstopnjevane po kvalitetah
prevzetega žita —, lahko pa se tudi diferencirajo po posameznih
krajih in pokrajinah, tako da monopol oddaja žito v siromašnejše
kraje ceneje ali da producentom, ki pridelujejo žito ob posebno
težavnih razmerah, dovoli nekoliko višje prevzemne cene.

V agrarno pasivnih  državah prihajajo le relativno ne¬
znatne količine domačega žita na trg, ki jih mora osrednja mono-
polska nakupovalnica prevzeti neglede na ponujeno količino po
določeni stalni ceni, pretežni del žita, ki ga država rabi, pa nabavi
monopol v inozemstvu, kjer so ravno najugodnejše cene. Tuzemski
potrošnji (mlinom) oddaja monopolska nakupovalnica žito po neki
srednji ceni, ki leži med nabavno ceno inozemskega žita in na¬
bavno ceno domačega žita.

V agrarno aktivnih  državah, ki so navezane na izvoz
žita, osrednja nakupovalnica ne doseže svojega smotra drugače,
kakor da prevzame ponujene količine domačega žita po nadpari-
tetni ceni, ki mora kajpak biti odstopnjevana po kvalitetah. Toda
prodati more domače žito v inozemstvo le po svetovnih, t. j. po
nižjih cenah. Izguba je torej neizbežna in pokriti jo mora država,
ako monopolska organizacija ni utegnila še nabrati izdatnejših
skladov. Ta izguba se seveda lahko izdatno zniža, n. pr. tako, da
se vešče izkoristijo konjunkture na žitnih tržiščih, da se v trgo¬
vinskih pogodbah izposlujejo preferenčni kontingenti v odjemnih
državah, da se z zvišanjem izvestnih tuzemskih oddajnih cen do¬
sežejo omembe vredni dobički, da se s kakšnimi taksami dobe
večji prejemki i. pod. Kolikor končno nedostaje za kritje izgube,
mora pokriti državna dotacija. Če se potrebna sredstva najdejo z
racionalizacijo uprave, s splošno štednjo ali iz kakšnih davščin, ki
gospodarstvo vobče in gospodinjstva manj imovitih slojev ne za¬
denejo občutno ali na podoben način, ni lahko kaj prigovarjati.

d) Koristi domače žitne proizvodnje.

Ako funkcionira žitni monopol pravilno, prinaša kmetu vse¬
kakor sigurnejšo korist, kakor jo more prinesti carina. Ta mu
koristi samo toliko, kolikor je izkoristljiva, monopolska nakupo¬
valnica pa je dolžna, mu na vsak način odkupiti žito po ceni, ki
je nad svetovno pariteto. Carina 10 zlatih dinarjev lahko da ne
prinese nikakih koristi, dodatek 10 dinarjev, ki jo država doda k

195

nakupni ceni vsakega stota, kmetu za 10 dinarjev sigurno zviša
donos.

Pa te zaščite so deležni seveda le tisti poljedelci, ki pridelajo
toliko žita, da ga jim ostane še nekaj za prodajo; kmetovalci, ki
vse pridelano žito porabijo za lastno gospodarstvo, te zaščite niso
deležni in tudi na ceni ceteris paribus niso posebno interesirani.
Kolikor morajo žito za krmo kupovati, so na slabšem, ker ta v
ceni poskoči, ako jamejo kmetje mogoče pridelovati bolj žito in
zožujejo pridelovanje krmil. V agrarno pasivni državi, ki želi z
monopolom domačo žitno produkcijo tudi razširiti, in v kateri
je treba pridobiti iz političnih razlogov tudi pristanek malih kme¬
tov, ki tvorijo precejšen del volilcev, ne preostane drugega, kakor
kmetom, ki se preskrbujejo sami, ne da bi kaj žita prodali, dovoliti
premije na žito, ki se porabi v lastnem gospodarstvu, kakor n. pr.
na Norveškem in v Švici. To pa zopet povzroči potrebo, razteg¬
niti kontrolo na lastno porabo, na mline in sploh na ves notranji
žitni promet, kar monopolske režije gotovo ne zniža. Žrtve, ki
jih zahteva od države ta potrošna (mlevska) premija, ostanejo
znosne kajpak le v državi, ki pridela relativno neznaten del po¬
trebnega žita (n. pr. Švica okoli 20%, Norveška okoli 21%), država
pa, čije poljedelstvo je na preskrbi z žitom udeležena z višjim od¬
stotkom, n. pr. s 40 ali še več odstotki, in ki je morda še obsežna
ali gosto naseljena, finančnih žrtev, ki bi bile za premije potrebne,
ne zmore lahko. V Švici je okoli 250.000 kmetij; v zadnjih letih
je dobivalo omenjeno premijo okoli 50.000 posestnikov.

Kako bo žitni monopol vplival na obseg  domače žitne
produkcije, je težko predvideti. To zavisi pač precej od prevzem¬
nih cen, ki morajo biti precej visoke, ako naj napotijo kmeta, ki
je po svoji naravi konzervativen, da pritegne nadaljna večja zem¬
ljišča za žitno proizvodnjo. Zavisi pa tudi od tega, koliko je sploh
še takšne zemlje v državi, ki se da ob žitnih cenah, ki jih vzdržuje
monopol, z večjim pridom porabiti za pridelovanje žita, kakor za
pridelovanje drugih kmetijskih pridelkov, in zavisi še od tega,
kako je kmečka zemlja porazdeljena.

e) Vpliv monopola na potrošnjo.

Da potrošnikom žitni monopol ne more priti toliko v prid,
kakor proizvajalcem, je jasno. V tem oziru ni velike razlike, ali
ščiti žitno produkcijo carina, premija ali monopol, ali se troški

13 *

196

pokažejo najprej v državnih financah in preko njih posredno v
žitni potrošnji, ali zadenejo najprej potrošnjo in po ovinkih dr¬
žavne finance. Pomoč, ki se nudi na omenjene načine prideloval¬
cem žita, potrošnikom žita popolnoma ne more prizanesti. Nekaj
bremen pade na zaščitene kmečke sloje same, ako mora, kakor v
pretežnem številu primerov, država izgube, ki izvirajo iz mono¬
pola, pokriti s kakšnimi davčnimi dohodki.

Samo v primeru, ko so na svetovnih tržiščih žitne cene zelo
nizke in če je tuzemska žitna proizvodnja primeroma malenkostna,
more monopolska organizacija v agrarno pasivnih državah pro¬
dajati žito res po tako nizkih mešanih cenah, da je konzum na
boljšem, kakor če bi poljedelstvo bilo zaščiteno s carino ali na
kak drugačen način. Ravno ta možnost pridobiva monopolu v
agrarno pasivnih državah toliko prijateljev med potrošniki, ki
argumentirajo tako-le: carina nam podraži vse žito brez izjeme,
domače ravno tako, kakor uvoženo, monopol pa samo domače
žito, med tem ko pride inozemsko žito carine prosto v državo;
povprečna cena iz tuzemske in inozemske cene je za nas vsekakor
ugodnejša, kakor cena, ki bi jo plačali ob veljavi carine. — V Švici
je državna žitna nakupovalnica dejanski dosegla, da je bil kruh
po vsej državi relativno poceni, pa tudi o norveškem monopolu
gre glas, da je v poslednjih letih, v katerih so žitne cene padle za
50 %  pod predvojno razino, dosegel z veščim izkoriščanjem ino¬
zemskih tržnih razmer za producente dosti ugodne cene, za po¬
trošnike pa razmeroma ceneno krušno hrano. — Pa to velja, kakor
rečeno, le za nekatere države; drugače gredo interesi žitnih pro¬
ducentov in interesi potrošnikov nujno v navskrižnih smereh; prvi
računajo z visokimi, drugi z nizkimi cenami.

V agrarno aktivni državi potrošnik ne more biti na boljšem.
Žrtveno breme, ki ga mora prinesti za obrano domače žitne pro¬
dukcije, obleži na njegovih ramenih, kolikor se ga ne more znebiti
v prevaljevalnih trenjih, ki po uvedbi monopola, slično kakor po
uvedbi ali zvišbi carin ali davkov lahko nastanejo. Če mora zaradi
finančnih težkoč monopolska organizacija prodajati žito doma le
ob zvišanih cenah, more domača potrošnja, kakor se je izkazalo v
Jugoslaviji, opasno nazadovati. Agrarno pasivne pokrajine pridejo
glede nabavljanja monopoliziranih žitnih pridelkov v položaj, ki
nalikuje onemu, ki bi nastalo po uvedbi notranjih carinskih meja.

In tudi to težavo je treba staviti v račun, da potrošniki ne
opuste radi svojih navad, osobito tedaj, ako razne vrste žita za

197

peko niso enako porabne. V tem primeru je treba poskrbeti za
ustrezno mešanje raznih vrst žita v mlinih: v agrarno aktivni
državi si mora monopol, ako naj se mu ne naprtijo pretežno slabše
vrste žita in ako naj s prodajo doma ter z izvozom res kaj za¬
služi, uvesti mešano izmlevanje žit iz raznih pokrajin; to pa pri¬
naša, ako je ozemlje količkaj obsežno in za pridelovanje žita ne¬
enake porabnosti, mlinom kakor pekom v posameznih pokrajinah
razne sitnosti, zapostavitve in neugodnosti. Kako zna vso stvar
resistenca potrošnikov in predelovalcev moke skomplicirati, za to
najdemo polno primerov v državah, ki so — tudi iz zaščitnih
razlogov — v poslednjih letih uvedle prisilno mešanje in izmle¬
vanje domačega žita z uvoženim.

f) Obča presoja žitnega monopola.

Splošnoveljavno presoditi uporabnost zaščitnega žitnega mo¬
nopola ni tako lahko, kakor izgleda. Že zategadelj ne, ker je mo¬
goče monopol organizirati na dosti različne načine in ker mora
biti njegova konstrukcija v vsaki državi prilagodena posebnim
razmeram. Zgodovina te agrarno-zaščitne naprave nudi premalo
izkustev, da bi mogli na njih podlagi tvegati definitivno oceno.
Zategadelj se pa mnenja o žitnem monopolu tudi tako temeljito
razhajajo in sicer ne le glede načelne pripustnosti, kar je čisto na¬
ravno, temveč tudi glede tehničnih in gospodarskih pogojev ter
posledic, katere prinaša.

Žitnemu monopolu se marsikaj prigovarja, medtem ko nahaja
na drugi strani mnogo entuziastične hvale in budi, ker je še manj
preizkušeno sredstvo, pretirana pričakovanja. Prigovarja se mu
predvsem to, da so stroški monopolske organizacije razmeroma
zelo visoki in da zadenejo v tej ali oni obliki vse prebivalske sloje.
Ob obilnih letinah in nizkih svetovnih cenah postane v agrarno-
aktivni državi finančni položaj monopolne trgovinske organizacije
lahko zelo težaven, osobito ako se žitnemu uvozu druge države
zapirajo. Isto, kar nudi monopol, se pravi, se more doseči v
agrarno pasivni državi mnogo ceneje, namreč s kontingentiranjem
uvoza in s sistemom individualnih uvoznih licenc; ker sodelujejo
v komisiji, ki porazdeljuje kontingent in daje uvozna dovoljenja,
zastopniki kmetijstva, trgovine, obrti in konzumentov, interesi
posameznih poklicnih slojev ne pridejo v tako veliko nevarnost,
da bodo hudo zapostavljeni.

198

Nadalje se pravi, da je nakupni in prodajni aparat monopola
okoren, ter da se nikakor ne more prilagoditi spremenljivim trž¬
nim razmeram, kakor zasebni trgovec. Monopolska organizacija
zahteva mnogo sitne kontrole ter mora po vsej državi postaviti in
vzdrževati številna draga skladišča in shranjevati v njih precejšne
količine blaga; v pasivnih državah zato, ker količina domače žetve
ni stalna in ni znana vnaprej in je treba imeti zaloge pripravljene,
v aktivnih državah pa zaradi tega, ker je treba počakati, da nasta¬
nejo v inozemstvu ugodnejše cenovne razmere. Na vsak način pa
prinese, se prigovarja, žitni monopol kmetovalcem, mlinom in
pekom vse polno sitnih predpisov, ki se vsak čas spreminjajo in
ovirajo promet in elastično tvorjenje krušnih cen.

Pripominja se tudi, da žitni monopol ne more biti pravičen.
Kajti ako se omeji na posamezne vrste žita, tedaj so prikrajšani oni
poljedelci, ki se pečajo bolj s pridelovanjem drugih vrst žita, z
živinorejo ali ki pridelujejo drugačne poljedelske pridelke, povrt¬
nino, sadje, krompir ter razne industrijske rastline. Vsled obče
zveznosti cen in deloma zaradi medsebojne nadomestljivosti raz¬
nih deželnih pridelkov v potrošnji se vnašajo v tvorjenje cen
agrarnega blaga umetno desorganizatorični činitelji; ako je že
kmetijstvo v krizi, se pravi, bi se morale monopolno zaščititi vse
vrste kmetijskih pridelkov.

Žitnemu monopolu se še očita, da postane ob njegovi veljavi
krušna cena, posebno v parlamentarnih državah, predmet politič¬
nih borb, kar zastruplja javno življenje. Zaradi tega je ugodno
funkcioniranje monopola zavisno še precej od načina, kako in iz
kakšnih zastopnikov se sestavljajo komisije, ki odločajo o nakup¬
nih in prodajnih cenah. Ako se vrši izbira teh oseb po strokovnih
in političnih ozirih obenem, se naprti monopolski organizaciji še
več nevarnih rizikov, kakor jih tak monopol po naravi ima.

II. Popolni državni monopol.

1. Državni trgovinski monopol v Sovjetski Rusiji,
a) Razlog uvedbe.

Tudi popolni trgovinski monopol države ni iznajdba našega
časa, ž njim so mogočniki tisočletja pred Kristom utrjevali svoje
gospodovanje in trgovinski monopol je bil le naravna posledica
njih absolutistične vladarske moči.

199

V našem času, ki je na vse strani ena sama velika kriza, na¬
gibajo nekatere države bolj ali manj k popolnemu monopolu, ki ga
pa uvajajo in spopolnjujejo zastrto s pomočjo goste mreže uvoznih
prepovedi, z uvoznimi sindikati, s kontingentiranjem in registra¬
cijo uvoza, s strogimi deviznimi pravilniki in drugimi sredstvi
(Turčija, Madžarska, Češkoslovaška, Španija i. dr.).

Socialistične stranke pozdravljajo trgovinski monopol, ker
vidijo v njem začetek obče podružabitve gospodarskega dela. Ne
zahtevajo, naj sc to zgodi naenkrat, temveč postopno, tudi ne, naj
se monopolizira vse trgovanje v rokah države, marveč naj država
prepusti trgovanje z inozemstvom posebnim, v ta namen usta¬
novljenim strokovnim organizacijam in jih nadzira.

Splošni in izključni državni monopol vnanje trgovine pa je
po brest-litevski mirovni pogodbi formalno kakor dejansko uvedla
Sovjetska Rusija. Daši nasprotuje verjetnost, da se ta poskus trajno
obnese, vsej gospodarski logiki in vsem zgodovinskim izkustvom,
vseeno ni odveč, ako si ogledamo organizacijo tega poskusa kot zgo¬
dovinski primer v njenih glavnih obrisih.

Ker je sovjetska vlada v duhu svoje komunistične ideologije
izključila zasebno podjetništvo v industrijski produkciji in je njeno
gospodarjenje podredila enotnemu, celodržavnemu načrtu, je mo¬
rala logično ter iz komerčno-tehničnih ozirov pritegniti mono¬
polno na sebe tudi trgovanje z inozemstvom. K temu koraku je
bila po izvršeni socializaciji industrije prisiljena še vsled tega, ker
bi spričo skrajno neugodnih produkcijskih razmer običajna carina
ruske industrije ne ščitila dovolj, oziroma bi jo ščitila le skoz in
skoz prohibitivna carina, in ker je tako zahtevala tudi obramba
valute. Socializacija proizvodnje brez socializacije trgovine ni
vzdržljiva.

Izza 24. aprila 1918, ko je izšel dekret o podržavit vi vnanje
trgovine, ne uvažajo več v Sovjetsko Unijo njeni državljani kot
zasebniki in ne izvažajo kot takšni iz nje, temveč nastopa kot
zasebni uvoznik in izvoznik na vnanjih tržiščih samo država in
pod strogo njeno kontrolo nekatere organizacije. Te so od držav¬
nega nadzorstva tako močno zavisne, da je načelo državnega
monopola v vnanji trgovini dejanski popolnoma izvedeno. Ruska
vnanja trgovina je del državnega gospodarstva. Za njo načeli na¬
bavnih troškov in zasebno-gospodarske rentabilitete nimata odlo¬
čilne besede. Izvoz je od notranjih tržnih razmer kakor neodvisen

200

in se ravna pogostoma bolj po drugih, nego po gospodarskih na¬
gibih.

b) Oris organizacije.

Organizacija ruskega trgovinskega monopola je dosti zamo¬
tana in se v podrobnostih pogosto spreminja. Osnovno ogrodje
tega vnanje-trgovinskega aparata pa tvorijo ti-le organi:

Vodilni osrednji organ je narodni komisarijat za
trgovino  (narkomtorg). Njegove funkcije so regulativne in
operativne. K regulativnim  poslom spada predvsem tudi
vsakoletna izdelava občega načrta o izvozu in o uvozu, ki pa tvori
le del vsesplošnega gospodarskega načrta za vso državo in navezuje
na druge njegove delne načrte za posamezna gospodarska pod¬
ročja (poljedelstvo, industrijo, promet i. t. d.). Po tem načrtu je
količina uvoza kakor izvoza kontingentirana v tem smislu, da se
uvozni kontingent kot maksimum ne sme (ne bi smel) prekoračiti,
izvozni pa naj se kot minimum kolikor mogoče preseže.

Komisarijatu podrejeni operativni organi  (gostorgi),
katerim je poverjena komercielno-tehnična izvršitev tega načrta,
nastopajo kot trgovci in razpolagajo z obratovalnim kapitalom.
Gostorgi so zvezni členi med inozemskimi dobavitelji in ruskimi
potrošniki, ter posredujejo med državnimi podjetji, ki zbirajo in
vskladiščajo poljedelske pridelke in njih inozemskimi kupci. —
Poleg gostorgov vrše uvozne in izvozne posle posebne delniške
družbe  (sindikati). Njihov kapital sestoji iz prinosov trgovin¬
skega komisarijata, vrhovnega gospodarskega sveta, pokrajinskih
oblasti in industrijskih trustov, t. j. obveznih združb socializiranih
industrijskih podjetij. Sindikati so po svojem bistvu združbe indu¬
strijskih trustov, ustanovljene z namenom, da poslujejo kot ne¬
kakšne skupne nabavljalnice in razpečevalnice surovin in gotovih
izdelkov. To funkcijo vrše v notranji in vnanji trgovini obenem.
Izvoznih sindikatov je po organizačnem stanju 1. 1930 dvanajst
(n. pr. Eksporthleb, Eksportles, Eksportlen, Kinoeksport, Maslo-
eksport i. t. d.), uvoznih pa devet (Metalimport, Tekstilimport,
Kožimport i. t. d.). Izvoz nafte, premoga in vžigalic je organi¬
ziran v posebnih centralah (Sojuznafta, Sojuzuglja in vžigalični
trust). Izvozno poslovanje vseh teh organizacij (t. j. gostorgov,
sindikatov i. dr.) pa preneha ob državnih mejah, kjer sprejmejo oz.

201

oddajo pošiljke; v inozemstvu sprovajajo njihove posle posebni
oddelki trgovinskih zastopstev.

Nekakšno trgovinsko avtonomijo uživata, t. j. neposredne
stike z inozemstvom smeta navezovati dve glavni Zadružni Zvezi.
Centrosojuz  (Zveza konzumnih zadrug) naroča in razpečava
predmete dnevne potrošnje in sme nekatere vrste blaga tudi izva¬
žati, Selskosojuz  (Osrednja zveza kmetijskih zadrug) sme pa
neposredno v inozemstvo izvažati nekatere izdelke (lan, maslo,
krompir, sadje, premog). Obe osrednji zadružni zvezi vzdržujeta
v inozemstvu lastne trgovinske urade in bančne organizacije ali
prepuščata svoje zastopstvo inozemskim zasebnim družbam, v kojih
upravnem svetu sta zastopani kot članici. Njuni trgovski posli so
kajpak izvršni šele po pristanku trgovinskega komisarijata. Sistem
licenc  velja sploh za vso trgovino, t. j. za vse trgovinske trans¬
akcije z inozemstvom, posredne kakor neposredne, uvozne ravno-
tako kakor izvozne, se mora izposlovati poprej odobritev, dobiti
licenca. To velja tudi za takoimenovanne koncesije,  t. j.
industrijska in trgovska podjetja inozemcev v Rusiji, ki so pripu-
ščena v Sovjetski Uniji izjemoma na podlagi posebne pogodbe ino¬
zemske tvrdke z državo. Na ta način more trgovinski komisarijat
uvoz ter izvoz vsak čas po potrebi in v smislu celoletnega gospo¬
darskega načrta, ki je kajpak stalne revizije potreben, utesniti ali
jima dati razmaha.

Dejanske poslovne stike med ruskim gospodarstvom in ino¬
zemskimi narodnimi gospodarstvi posreduje Sovjetska Unija s
trgovinskimi zastopstvi  (torgpredstvo). Pozivajoč se
na doktrino, da izvaja svoj trgovinski monopol po istem državno-
pravnem načelu, kakor zakonodajo in upravo, to je kot vrhovno
državno oblast, zahteva Zveza socialističnih sovjetskih republik za
svoja trgovinska zastopstva iste pravice eksteritorialnosti, kakor
jih uživajo diplomatska zastopstva. Pa države se branijo ugoditi
tej zahtevi v polnem obsegu.

Ruska trgovinska zastopstva navezujejo — pod nadzorstvom
in po navodilih trgovinskega komisarijata — neposredne stike z
inozemskimi zasebnimi gospodarstvi, t. j. stavljajo ponudbe, naro¬
čajo, nakupujejo, prodajajo, skratka izvršujejo vse trgovinske trans¬
akcije ter kontrolirajo trgovske posle obeh Zadružnih Zvez.

Pogodbe, ki jih sklepajo trgovinska zastopstva v teh trgovin¬
skih poslih, obvezujejo ter opravičujejo v vseh ozirih rusko državo
samo.

202

Po svoji vnanji podobi so trgovinska zastopstva, ki jih vzdr¬
žuje Rusija v glavnih inozemskih središčih, komplicirani organizmi
z obsežnim birokratskim aparatom in z vsemi hibami in napa¬
kami, ki so lastne birokratizmu, posebej še, ako se ta zanese na
trgovinsko področje.

Čeprav more Rusija teoretično z omenjenimi sredstvi uvoz
ter izvoz katerekoli vrste blaga poljubno urediti in ga skrčiti, je
uvedla vseeno v zaščito svoje obrtnosti zelo visoke carine. Njihov
namen pa je poleg zaščite še ta, da brzdajo zahteve državnih in
avtonomnih institucij, ki se hočejo izkazati vsaka s čim večjim
uspehom in dobičkom, po naročilih iz inozemstva. Poleg obče
tarife ima Rusija izza 1. 1927 še tri diferencialne tarife, ki naj po-
godujejo uvoz preko Murmanska in iz azijskih ozemelj, ter izvozno
tarifo.

c) Obča brezuspešnost in kvarnost sovjetskega
monopola.

Ruski trgovinski monopol je klasičen vzgled, kako kvarni in
pogubni so vplivi, ako se hoče tak fantastičen doktrinarnem, ka¬
kor je boljševiški, uveljaviti na področju gospodarske prakse.
Dejanski to ne pomenja nič manj, kakor prostovoljno blokado
rednih in svobodnih trgovinskih stikov, ki jih je Rusija toli po¬
trebna. L. 1913 je tvoril ruski trgovinski promet 4% celokupnega
svetovnega trgovinskega prometa, zdaj pa niti ne 2 %; Rusija izvozi
zdaj le polovico tega, kar je izvažala pred vojno. Ker so njena
finančna sredstva nedostatna in ker se nahaja v večnih skrbeh, kako
dobiti dovolj inozemskih deviz, tlači država proizvajalcem, zlasti
kmetom, cene do oderuške nižine, sama pa jim prodaja uvozno
blago neverjetno drago in v količinah, ki daleč ne krijejo najbolj
nujne potrebe. Uvoznemu blagu se nastavljajo cene za 10—30%
višje, kakor so povprečne cene ruske produkcije, ki zahteva že
sama od svoje strani pretirane cene, ker je carinsko močno zašči¬
tena (n. pr. tekstilna stroka z 238%, kovinska stroka z 250%).
Inšpekcija trgovinskega komisarijata sama je ugotovila, da plačujejo
n. pr. ruski potrošniki tekstilij in čevljev k cenam še 345% ni pri¬
bitek. Izvoz blaga, po katerem je v državi sami čilo povpraševanje
(n. pr. po lanu, maslu, sladkorju i. dr.), se šiloma forsira; prebi¬
valstvu nedostaje elementarnih življenskih potrebščin, ki jih država
v ogromnih količinah izvaža in v inozemstvu prodaja po cenah,

203

ki so pod svetovnimi cenami. Delovno ljudstvo mora vsled smešno
nizkih delovnih zaslužkov stradati, da dobi država devize, ko
nikjer na svetu ne more dobiti večjega dolgoročnega posojila, t. j.
boljševiška vlada izvaža delo mnogih milijonov ljudi globoko pod
ceno v tujino in zapravlja s tem narodno premoženje. L. 1927/28
se je izvažalo žito v masah, ko je že lakota prihajala v državo, tako
da je morala Sovjetska Unija kupiti velike količine žita od držav,
ki same za sebe žito uvažajo. Skratka: učinek državnega trgovin¬
skega monopola se je v Sovjetski Uniji pokazal v obliki nepopis¬
nega obubožanja vsega gospodarstva in krajnega izžemanja širokih
ljudskih plasti.

2. Državni trgovinski monopol v Perziji.

Zanimiv primer, kako skuša obrtno zaostala, pa prebujajoča se
država dvigniti narodno gospodarstvo z monopolizacijo vnanjega
trgovinskega prometa, je trgovinski monopol, ki ga je 1. 1931
uvedla Perzija. Pa ta monopol ni popolen, kakor v Rusiji, ker
trgovinskih poslov z inozemstvom ne vrši načeloma država sama
na lastni račun in rizik.

V Perziji ima vlada izključno pravico, uvažati in izvažati
kakor industrijsko tako agrarno blago, vendar pa to svojo pravico
prenaša na zasebnike in na njih združbe. Licenca pa velja le za eno
vrsto blaga in je časovno omejena na eno leto. Uvoznik mora do¬
kazati, da je izvolil po vrednosti enako količino perzijskega blaga,
kakor je blaga iz inozemstva uvozil. Vlada mora sleherno leto izde¬
lati uvozni načrt, ki določa za vsako vrsto blaga kontingent, ki se
sploh sme uvoziti; kontingent se porazdeli na uvoznike, uvoz vsaj
ene vrste blaga pa si mora na vsak način pridržati država izključno
za sebe. Za blago, ki je namenjeno za izvoz, določa cene posebna
komisija. Devize, ki jih prejmejo izvozniki v plačilo, se morajo
celoma oddajati novčni banki. Da se vsakoletni trgovinski načrt
pravilno izvede, je poskrbljeno z mnogimi kontrolami.

204

PETO POGLAVJE.

Trgovinske pogodbe.

a) Pojem in namen .

Da zaščitijo svoje trgovce v drugih državah pred samovoljo
inozemskih oblasti, so skušale države že v davni preteklosti urediti
gospodarske odnošaje s tujino pogodbeno. Vendar pa so si — z
malimi izjemami — do konca srednjega veka države v takih po¬
godbah zagotavljale ponavadi samo, da bodo pripuščale trgovce iz
držav-pogodnic k trgovanju na lastnem ozemlju ter ščitile njih
življenje, svobodo in imovino. Šele izza 15. in 16. stoletja prido¬
bivajo gospodarske meddržavne pogodbe na občem pomenu in se
močno specializirajo.

Danes se nahaja težišče trgovinske politike v prizadevanju,
pridobiti s pogodbo tuzemskim izdelkom v inozemstvu ugodne
prodajne pogoje, ne da bi po koncesijah, ki jih je treba dati v za¬
meno, avtonomija lastne gospodarske politike preveč utrpela. Zato
tvorijo dogovori o carinskih uvoznih pogojih glavni predmet da¬
našnjih trgovinskih pogodb. Te moremo z ozirom na občo prakso
v splošnem imenovati meddržavne pogodbe, s kate¬
rimi urejajo države gospodarske stike last¬
nega prebivalstva s prebivalstvom drugih
držav.

Od meddržavnih gospodarskih pogodb, ki so se — seveda še
v tesni zvezi s čisto političnimi pogodbami — sporadično sklepale
v starem in srednjem veku in ki so se nanašale na nekaj malo eko¬
nomskih zadev, se moderne trgovinske pogodbe, kakor jih običajno
pojmujemo, ločijo že po tem, da se z njimi — vsaj mnogokrat —
urede celokupni  gospodarski odnošaji in ves menjalni
promet med raznimi narodnimi gospodarstvi. Posamezne gospo¬
darske zadeve se tupatam urede izjemoma tudi danes v čisto poli¬
tičnih, zlasti v mirovnih pogodbah n. pr. v frankfurtski, verzajski,

205

scnžermenski i. dr. Na področje trgovinske politike spadajo poleg
trgovinskih pogodb še specialne pogodbe gospodarske vsebine n. pr.
o plemenitilnem in obmejnem prometu, ribolovu, veterinarnih,
kolonijalnih, valutnih, pristaniških i. dr. zadevah, ter nekatere ko¬
lektivne meddržavne pogodbe svetovnega značaja n. pr. o pošti,
brzojavu in telefonu, o železniškem, pomorskem in zrakoplovnem
prometu, patentih, nelojalni konkurenci, delavski zaščiti i. pod.,
zlasti tudi gospodarske kolektivne konvencije, ki se sklepajo danes
na pobudo in pod okriljem Društva Narodov.

Trgovinske pogodbe bi, ker so meddržavne, mogle smiselno
sklepati načeloma le suverene države, vendar pa se nagiba praksa
k svobodnejšemu naziranju, tako da jih sklepajo tudi polsuverene
države (n. pr. Egipt). Po svetovni vojni sklepajo samostojno trgo¬
vinske pogodbe tudi angleški dominijoni. Za majhne državice, ki
so se nekvarno svoji vrhovnosti v carinskem oziru priključile kak¬
šnemu večjemu carinskemu ozemlju, sklepa trgovinske pogodbe
država, kateri to ozemlje carinsko pripada.

O tem, da-li in kedaj se z izvestno državo sklene trgovinska
pogodba, ki je važen diplomatičen akt, odloča vrhovna državna
uprava. V parlamentarnih državah odločajo o sprejemu in uzako¬
nitvi trgovinskih pogodb zakonodajni zbori.

Dočim se druge meddržavne pogodbe (politične pogodbe v
ožjem smislu) ponavadi sklepajo za daljšo dobo ali celo za »večne
čase«, v normalnih časih veljavnost trgovinskih pogodb ne traja
več kakor 5—12 let. Vezati se za dlje časa, ne izgleda, da je pri¬
merno, ker se tekom enega desetletja pa tudi lahko prej zgode v
gospodarstvu naroda, osobito kar se tiče cen, važne spremembe.
Trgovinske pogodbe pa tudi ne smejo trajati prekratko, sicer za-
neso desorganizacijo in negotovost v gospodarjenje, ki zahteva
vsaj kolikortoliko stalno podlago, da more smotrno disponirati in
kalkulirati. Včasih seveda, kadar vnašajo, — kakor po velikih voj¬
nah —, večje politične ali gospodarske motnjave naglo valovanje
v pridobitne razmere, se sklepajo trgovinske pogodbe za dosti krajšo
dobo (1—3 let); v tem primeru jih imenujemo rajši trgovinske
dogovore ali provizorije, ne da bi v vsakdanjem govoru med po¬
godbo in dogovorom natančno ločili. Rok, do katerega traja po¬
godba, je določen ponavadi v njej sami, ako pa ni, je določen vsaj
(letni, polletni) odpovedni rok. Sklepajo se pa tudi trgovinske
pogodbe, ki se lahko vsak čas odpovedo.

Trgovinske pogodbe služijo le mednarodni ureditvi gospo-

206

darske menjave in se gospodarsko-politično prilagode ravno tako
lahko zaščitnemu sistemu kakor načelu svobodne trgovine. Ker
pomenjajo kompromisni dogovor, se kajpak ne ujemajo z ohranit¬
vijo popolne avtonomije v trgovinski politiki, dasi država, tudi če
sklene veliko število trgovinskih pogodb, lastno gospodarstvo lahko
avtonomno prav izdatno zaščiti.

Kot dogovori o medsebojni izravnavi nasprotujočih si tuzem¬
skih in inozemskih interesov pomenjajo trgovinske pogodbe delno
omiljenje zaščitnega sistema in branijo, da ne učinkuje preveč pro-
hibitivno. Da se dosežejo kakšne ugodnosti vsaj za glavne tuzemske
gospodarske panoge in stroke, se mora zaščita nekaterim drugim
panogam seveda deloma zmanjšati ali celo odtegniti. Ker so torej
trgovinske pogodbe vsled svoje dvojne funkcije, po kateri morajo
ščititi tuzemsko produkcijo obenem pa pospeševati izvozne inte¬
rese, eno najučinkovitejših trgovinsko-političnih sredstev, zato tvori
njih vsebina tudi zelo važen predmet notranjih političnih borb.

V borbah poklicnih slojev za ustrezno vsebino trgovinskih
pogodb in v njih vsebini sami se očitujejo magistralne smeri gospo¬
darskega pa tudi političnega ter obče kulturnega prizadevanja
vsakokratnega časa in ljudstva. Toda interes, ki ga imajo razne
države na sklepanju trgovinskih pogodb v isti dobi, je dokaj razli¬
čen. Dočim nekatere, zlasti gospodarsko šele probujajoče se države
iz bojazni za svojo avtonomijo zanje ne kažejo posebne vneme,
jih zindustrializirane države, osobito ako se je njih proizvodnja
močno specializirala, nikakor ne morejo pogrešati, ako naj se koli-
kortoliko zavarujejo pred presenečenji. Tudi če nima država ni-
kakšne zaščitne carinske tarife in sprovaja politiko svobodne trgo¬
vine, ne more prebiti brez trgovinskih pogodb, ako ima njen izvoz
za njeno gospodarstvo količkaj pomena. Pa tudi brez ozira na
izvozne interese ne more biti brez njih, ker urejajo trgovinske
pogodbe poleg carinskih še razne druge važne zadeve gospodar¬
skega sožitja.

Ugodnosti, ki jih prinašajo trgovinske pogodbe, nikakor niso
sigurne in se običajno porazdele med države-pogodnice dosti ne¬
enako. Drugače seveda niti biti ne more, ker niso gospodarske
potence, ki se v pogodbi pobotajo, že od početka enake. Država,
ki more nuditi malo ugodnosti in takšnih samo zahteva, ne more
doseči toliko kot druga, katera more nuditi državi-sopogodnici
bogato razčlenjeno vrsto kompenzacij v izbiro in zameno. Tudi
zahteva in najde politični močanski položaj države izraza v gospo-

207

darski pogodbi, tako da se v trgovinsko-političnem »dam, če daš«,
pogostokrat gospodarska koncesija molče poravna s politično
uslugo ali pa tudi narobe.

Koristi, ki pritekajo državi iz konkretne trgovinske pogodbe,
se nadalje tudi ne dado presoditi po aktivnosti ali pasivnosti med¬
sebojne trgovinske bilance z dotično državo, ker nam ta ne pove
nič o tem, kako je tuzemski izvoz relativno zvišal tujezemski uvoz
in kakšna so razmerja med izpremembami, ki jih je trgovinska
pogodba povzročila v drugih tu- in inozemskih zvezah z državo
pogodnico. Vsaka količkaj pomembna trgovinska pogodba vpliva
namreč tudi na medsebojni promet drugih držav in ta od svoje
strani na promet obeh držav-pogodnic, med katerimi se je sklenila
dotična pogodba. Učinek izvestne trgovinske pogodbe bi sc dal
ugotoviti in presoditi le z ozirom na učinkovanje celotnega sistema
veljavnih trgovinskih pogodb. Statistična presoja, kakor se često
podaja, ne more podati več kakor približno verjetnost.

Običajno trgovinska pogodba že ob sklepu ne zadovolji ne
ene ne druge strani, mnogokrat rodi na obeh straneh razočaranje.
Že tekom pripravljanja službenih osnutkov in »spiskov« koncesij,
katere žele posamezne gospodarske stroke v obeh državah in na
podlagi katerih teko pogajanja, se gospodarski interesi ne uveljavijo
v racionalno pravilnem razmerju. Na podstavi takšnih domačih
kompromisov, doseženih v obeh državah zase, se sklene —, včasih
po zelo dolgotrajnih pogajanjih —, kot trgovinska pogodba nov
kompromis; na njegovo vsebino vpliva včasih v obilni meri še
konfiguracija političnih moči (potrošniški interesi socialističnih
strank, politični vpliv veleposestnikov, finančna moč skartelizirane
industrije, plemenske simpatije in antipatije, vojni oziri i. dr.).
Sicer pa naj si bodo določbe trgovinskih pogodb že kakoršnekoli,
ostanejo vseeno le pravne, formalne norme; življensko vsebino
jim dajo šele tvorne moči gospodarskega prizadevanja v državah-
pogodnicah in nravna miselnost prizadetih narodov.

b) Vsebina trgovinskih, pogodb.

Obseg pogodbe in njena vsebina se ravnata običajno po po¬
membnosti gospodarskih stikov med pogodbenimi državami. Ker
gre blagovnemu prometu glavni pomen, je težišče pogodbe v njenih
določbah o pogojih, po katerih naj se ravna obojestranska menjava

208

blaga. Zato so v današnjih dneh carinsko-tarifne določbe glavni,
pa tudi najspornejši predmet trgovinskih pogodb.

Carinske določbe pogodb, sklenjenih med državami, ki imajo
ožje in obsežnejše medsebojne gospodarske stike, se ponavadi izra¬
žajo, ako si ne priznajo zgolj le brezpogojne in obče pogodnostne
klavzule, v posebnih pogodbenih carinskih tarifah.
Takšne pogodbe smo vajeni na kratko imenovati tarifne po¬
godbe.  Pogodbena carinska tarifa razveljavi  postavke ge¬
neralne (avtonomne) tarife za promet z izvestno državo in jih v
večji ali manjši izmeri nadomesti z nižjimi pbstavkami, kolikor se
uvoz carine morda ne oprosti. Pogodbena carinska tarifa pa neka¬
tere postavke avtonomne tarife lahko tudi veže,  kar pomeni,
da se država zaveže, da izvestne postavke avtonomne generalne
tarife napram državi-sopogodnici ne poviša (event. tudi ne zniža),
dokler ostane v veljavi trgovinska pogodba. Uživanje carinskih
ugodnosti (znižb) se more vezati na predložitev posebnih izpri¬
čeval o izvoru uvoženega blaga,  t. j. potrdil, s ka¬
terimi konzulati ali trgovske zbornice izpričujejo, da se je dotično
blago izdelalo v pogodbeni državi. Če se takšno potrdilo ne za¬
hteva, uživa carinske ugodnosti tudi naturalizirano blago, t. j.
takšno, ki ga uvoznik uvaža sicer iz pogodbene države, ki se je pa
izdelalo v kakšni tretji, četrti državi.

Da se doseže enotno postopanje ter da se smisel ter vsebina
posameznih važnih tarifnih postavk pravilno tolmačita, se trgo¬
vinskim pogodbam včasih dodado še obsežne, pogodbeno določene
razlage (deklaracije). Nadalje se v pogodbi države obvezujejo, da
blaga, prihajajočega iz države-pogodnice, ne bodo obremenjevale
s posebnimi državnimi in samoupravnimi davščinami, ter da se
bodo medsebojno podpirale pri pobijanju tihotapstva in zasledo¬
vanju tihotapcev (carinski kartel). Včasih vsebujejo pogodbe tudi
določila o pripustnosti izvoznih povračil in izvoznih premij.

V vznemirjenih dobah, v katerih gospodarske razmere niso
pregledne in v katerih vnašajo vrhutega morda še politična na¬
sprotja napetost v razpoloženje javnega mnenja, se sklepajo med
državami namesto rednih trgovinskih pogodb kompenza¬
cijske in kontingentne pogodbe.

V prvih se dogovore države o pribavi in event. o obveznem
odjemu izvestnih količin gotove vrste blaga za pribavo gotove koli¬
čine druge vrste blaga. Gre torej za nekakšno naturalno menjavo,
ki predpostavlja, da trgovanje z dotičnim blagom ni popolnoma

209

svobodno, marveč vsaj do neke mere osredotočeno v državnih
centralah ali izvoznih organizacijah, ki so pod državno kontrolo.

V kontingentnih pogodbah se države medsebojno zavežejo, da
dovolijo drugi druga uvoz izvestnih količin ene ali več vrst blaga,
n. pr. mesečno do največ 50.000 ton premoga, 2000 volov i. pod.
Kontingenti niso brez težav, kajti ne ve se vnaprej, ali se bodo
določene količine blaga zares potrebovale in ali bo blago ustrezalo
glede cen in kakovosti. Kot zasilno sredstvo so pa kontingentne
pogodbe v kriznih dobah dobrodošle in države se jih poslužujejo
danes izdatno, ker se uvoz na ta način vendarle še najlažje prilagodi
dejanskim potrebam. Po kompenzacijski pogodbi se izmenjava
blago neposredno za blago in denarno samo formalno obračunava,
po kontingentih pa prihaja blago proti denarnemu plačilu v pro¬
met. Ob kompenzacijskem blagovnem prometu nastane ugodnost,
da odpade vsakršno nakupovanje in pošiljanje deviz, kar je valutni
politiki dobro došlo.

Večkrat se kontingentira uvoz gotovih vrst blaga tudi v rela¬
tivno normalnih časih v rednih trgovinskih pogodbah. Takšno
kontingentiranje nadomestuje lahko carinsko zaščito, lahko pa
pomeni, — osobito ob zvišanju carin —, ugodnost, ki se da drugi
državi, katera more izvestno količino blaga uvoziti proti nižji
carini, nego velja za blago, ki se uvozi izven kontingenta, in za
katero velja redna, neznižana carina.

Take kontingente si priznavajo države lahko medsebojno (dvo¬
stranski kontingenti), morejo biti pa tudi enostranski, brez kom¬
penzacije. Kontingenti morejo biti preferenčni,  osobito v
carinskem oziru; kontingentirano blago plača nižjo carino, ozir.
carina se deloma vrne. Ostale države nimajo pravice, jih zahtevati
brez nadaljnega tudi za sebe; če pa niso preferenčni, velja zanje
lahko pogodnostna klavzula. Kontingente porazdeljujejo v obeh
državah na interesente posebne organizacije.

Dočim skuša današnja država v carinskem delu trgovinskih
pogodb odpreti inozemskemu blagu (izvzemši surovinam in nekate¬
rim poluizdelkom) tuzemski trg le toliko, kolikor pripuščajo države-
sopogodnice tuzemsko blago, na svoja tržišča, si prizadeva z dru¬
gimi občimi določili, ki tvorijo nadaljno vsebino teh pogodb,
ustvariti in zasigurati lastnim državljanom v inozemstvu čim naj¬
širše možnosti gospodarskega udejstvovanja. Nekatera teh določil
ponavljajo pravna načela, ki tvorijo obče priznani del meddržav¬
nega prava in ki so še posebej ustavno utrjena (n. pr. svobodo

14

210

prebivanja, nastanjevanja, pravno zaščito i. t. d.), druga pa po¬
drobneje normirajo načela specialnih meddržavnih pogodb gospo¬
darskega značaja. H glavnim načelom in predmetom tega drugega
dela trgovinsko-političnih določil spadajo:

1. Trgovinska svoboda,  t. j. podrobnejša opredelitev
načela, po katerem obljubljajo države druga drugi, da ne bodo
stavile nobenih ovir medsebojnemu gospodarskemu prometu, ako
jih pogodba sama posebej ne predvideva (n. pr. glede predmetov
državnega monopola, vojnega materijala v izrednih okolnostih,
zaradi ozirov na javno varnost, zavoljo odvračanja človeških in
živalskih bolezni ter rastlinskih škodljivcev, zaradi varovanja umet¬
niških in starinskih predmetov i. pod.).

2. Svoboda priseljevanja.  Ta klavzula ureja osebne
zadeve državljanov druge pogodbene države v tuzemstvu. Dovo¬
ljuje jim svobodno gibanje, obratovanje in pridobivanje nepre¬
mičnin. Od poslednjega pa zakoni posameznih držav načeloma
izključujejo inozemce ali jih v tem omejujejo (ponavadi so namreč
izvzeti širši obmejni pasovi, zahteva se privolitev vrhovne državne
oblasti i. dr.).

O pripuščanju k svobodnemu obratovanju vsebujejo pogodbe
podrobnejša določila, ponavadi v posebnih sklepnih protokolih.
V splošnem uživajo danes državljani pogodbene države v pogledu
obratovanja iste pravice in dolžnosti kakor tuzemci. Vendar pa
obstoje neke izjeme, zlasti glede izvrševanja poklicev, ki so tudi
za tuzemce vezani na strožje prepise ali so izrečno pridržani last¬
nim državljanom. Posebne strožje določbe veljajo za pripuščanje
k obratovanju inozemskih delniških družb in zavarovalnih pod¬
jetij. Posebej se še normira, pod katerimi pogoji smejo obrtniki,
industrijci in trgovci ene države prihajati z blagovnimi vzorci v
drugo državo ter bodisi sami ali po uslužbencih zbirati naročila.
Običajno se zahteva, da se morajo inozemski trgovski potniki izka¬
zati s posebno legitimacijo, ki jo izstavi pristojno domače obrtno
oblastvo ali javne korporacije (trgovske zbornice). Trgovski pot¬
niki smejo nositi seboj le vzorce, nikdar pa ne blago, ter smejo
iskati naročil le pri trgovcih, ne pa tudi pri končnih potrošnikih.
Posebej se urejuje tudi njihova obdačba.

3. Glede železniškega prometa  država v trgovin¬
skih pogodbah od druge države redoma ne more doseči več, nego
da pogodbena država kakor v potniškem prometu tako v blagovno-
tarifnem oziru (kakor tudi glede natovarjanja, raztovarjanja, od-

211

prave i. pod.) ne ustvarja neenakosti med lastnimi in drugimi
državljani. V ostalem čuva sleherna država svojo tarifno avto¬
nomijo kot eno najučinkovitejših sredstev gospodarske politike in
se — izvzemši čisto tehnične in organizacijske zadeve — ne veže
rada pogodbeno. Tuzemska pariteta, ki se utrdi v trgov, pogodbi,
je zgolj formalna; dejanski ravna država z raznimi specialnimi
uvoznimi ter izvoznimi tarifami pogostoma s tuzemskim blagom
drugače kakor z inozemskim.

4. V zadevah pomorske plovbe  se pogodbeno urejuje
ladijski promet v pristaniščih držav-sopogodnic, kolikor se ta na¬
naša na ladje druge države. Ta določila se ravnajo ponavadi po
načelu tuzemske paritete. Ladje, ki priplujejo pod zastavo države-
sopogodnice, uživajo glede prevažanja, plačevanja raznih pristani¬
ških in sorodnih pristojbin, glede vkrcavanja in izkrcavanja, nato¬
varjanja in raztovarjanja, pristajanja in raznih obličnosti iste pra¬
vice, kakor domače ladje. Na ribolov in obrežno plovbo (kabotažo)
se omenjene paritetne pravice običajno ne raztezajo.

5. Veterinarne zadeve  so, kolikor tvorijo predmet
trgovinskih pogodb, v glavnem preventivne narave. Glavna skrb
velja dogovornemu postopanju, ki naj zabrani, da se živalske bo¬
lezni ne razširijo iz ene države v drugo. Iz veterinarnih razlogov
se ob dogovorno določenih okoliščinah uvoz živali in živalskih
izdelkov iz sopogodbene države lahko prepove, ako se je ugoto¬
vilo, da so se pojavile v njej živalske bolezni; takšen uvoz pa se
lahko tudi le omeji na izvestne postaje, na katerih se blago pod¬
vrže veterinarski kontroli.

6. Z določbami, ki se tičejo zaščite delavcev in so¬
cialnega zavarovanja,  hočejo države-pogodnice svojim
delavcem-domačinom zasigurati v drugi državi enake ali vsaj po¬
dobne ugodnosti, kakor jih v nji uživajo domači delavci.

7. V r a z s o d i š č n i k la v z u 1 i, ki jo izza 90tih let vse¬
bujejo moderne trgovinske pogodbe, se države-pogodnice zavezu¬
jejo, da predložijo spore, ki bi nastali zaradi neenake razlage posa¬
meznih pogodbenih določb in ki se ne poravnajo diplomatičnim
potom, posebnemu razsodišču v rešitev.

Kot nadaljne predmete urejajo trgovinske pogodbe pogostoma
še druge gospodarske zadeve n. pr. obmejni promet, konzularne
in vojaške zadeve, zaščito patentov, vzorcev in znamk, prepreče¬
vanje dvojne obdačbe, plemenitilni promet i. dr.

✓ 14 *

212

c) Metodična načela trgovinskih pogod b.

V njih se očitujejo glavne ideje in stremljenja državne kakor
mednarodne gospodarske politike, obenem pa zavisi od njih po
velikem delu tudi praktična vrednost trgovinskih dogovorov.
Široka odstopnjevanost gospodarskega razvoja po posameznih
državah, nasprotja med političnimi interesi ter razni drugi gospo¬
darski kakor izvengospodarski činitelji (n. pr. gospodarske krize in
politične zveze) povzročajo, da se ta načela zlasti danes ne uve¬
ljavljajo integralno ali obče enako, temveč le z omejitvami in z
ozirom na specialno naravo posameznih pogodbenih predmetov,
tako da pride lahko v eni in isti pogodbi več teh načel hkrati v
porabo. H glavnim načelom štejejo:

1. Načelo preference.

Po tem dovoli država eni ali več državam-pogodnicam pred¬
nostne trgovinsko-politične ugodnosti in pravice, katerih druge
države brez nadaljnega ne morejo biti deležne. To načelo je na¬
čelo merkantilizma, ki je iskal in dajal najrajši enostranske trgo¬
vinske ugodnosti in privilegije. Tako so v prejšnjih stoletjih neka¬
tere zapadno-evropske države (n. pr. Anglija, Francija, Nizozem¬
ska) pridobile zlasti v orientalskih in prekomorskih državah znatne
privilegije. Čim bolj pa so se v 18. stol. mednarodni gospodarski
stiki utrjevali, tem težje je postajalo pridobivati in dajati v trgo¬
vinskih pogodbah prednostne pravice.

Preference so ali enostranske ali dvostranske.
Ponavadi prinašajo znižanje zaščitne carine, oziroma omilitev
drugačnih zaščitnih ukrepov. Enostranske preference so po bistvu
kakor podpore, ki jih daje država drugi državi (n. pr. Anglija
svojim dominijonom). Gospodarsko učinkujejo kakor izvozna ca¬
rina pogodovane države, ki se popolnoma prevali na državo, ki je
preferenco dovolila. Gospodarsko učinkovanje dvostranskih pre¬
ferenc v pogodbenih kakor posredno tudi v drugih državah se pa
rado zelo skomplicira. Pa te snovi, ki je še precej nova in o kateri
so pričeli razmišljati šele ob priliki, ko so snovali med vojno go¬
spodarsko zbližanje srednjeevropskih držav, predvsem med Nem¬
čijo in Avstrijo, gospodarska teorija še ni utegnila sistematično
proučiti; doslej so se storili, kakor tudi glede učinkovanja pogod-
nostne klavzule, bolj začetni poskusi.

Preference se morejo dovoliti tudi samo za izvestne količine

213

blaga. Takšen »kontingentni preferencial« je dosegla n. pr. Jugo¬
slavija 1. 1932 za svojo pšenico od Francije. Od carine, plačane ob
uvozu one količine jugoslovanske pšenice, ki ne presega ene dese¬
tine celokupne pšenice, uvožene v Francijo, vrne francoska vlada
do 30 % jugoslovanski vladi. Kot »protipreferenco« daje Jugoslavija
razne ugodnosti za utrjevanje francosko-jugoslovanske trgovine ter
znižano uvozno tarifo za nekaj vrst specifično izvoznega franco¬
skega blaga. Pogodba se je sklenila za tri leta. Podobne, a ne tako
ugodne preferenčne pogodbe je sklenila Jugoslavija tudi s Češko¬
slovaško, Avstrijo in (za slive) z Italijo (1932).

V zadnjih letih so se sploh pojavila stremljenja, urediti po
načelu preference izvoz žitaric iz agrarnih držav jugovzhodne
Evrope v industrijske države srednje in zapadne Evrope. Vpra¬
šanje je na konferenci v Sinaji (1930) sprožila Jugoslavija ter s sode¬
lovanjem drugih držav dosegla, da je agrarni odbor evropske ko¬
misije Društva Narodov priznal žitne preference kot upravičene
izjeme od režima pogodnostne klavzule. Veljavna je taka prefe¬
renca kajpak samo, ako dajo svoj pristanek druge države, ki uži¬
vajo v državi, ki daje preference, pogodnostno klavzulo. Ker te
druge države svojega pristanka niso dale, se preferenčne pogodbe,
sklenjene 1. 1931 med nekaterimi državami Srednje Evrope, niso
mogle praktično uveljaviti, podobno, kakor že v sedemdesetih
letih 19. stoletja zavoljo protesta drugih držav ni obveljal prefe¬
renčni režim med Avstro-Ogrsko, Rumunsko in Srbijo.

Preference, ki niso brez nadaljnega vsem državam dostopne
in ki se dajejo v obliki raznih drugih medsebojnih olajšav, n. pr.
železničnih, kreditnih i. pod., imenujemo prikrite  preference.
Pa take ugodnosti so ponavadi prikrite izvozne premije, ker krije
razliko običajno država iz davčnih dohodkov.

Kot preference bi mogli označiti tudi ugodnosti, ki jih uži¬
vajo nekatere države po sosedskem pravu, in pa ugodnosti, ki jih
daje matična država svojim kolonijam.

2. Načelo narodne enakosti.

To načelo, katero imenujemo tudi načelo paritete, velja danes
sicer vsesplošno, toda utrjuje se pogodbeno in se razteza ponavadi
samo na nastanjevanje, pridobivanje imovine, obratovanje (iz-
vzemši obhodno trgovanje ali krošnjarenje, lekarništvo, borzno
mešetarstvo i. pod.), na uporabo velikih javnih prometnih naprav

214

(železnic, cest, mostov, brzojava i. pod.), pomorsko in rečno plovbo,
zaščito patentnih in avtorskih pravic i. dr. Nadalje po tem načelu
trošarinske in druge notranje davščine ene pogodbene države
blaga, ki prihaja iz druge države, ne smejo zadeti z višjim zneskom
ali bolj nadležno kot istovrstne domače izdelke.

Po tem načelu daje torej država inozemcem tu v večjem, tam
v manjšem obsegu formalno iste pravice, ki jih uživajo lastni držav¬
ljani, ona jim nudi tuzemsko pariteto  (parfaite egalite,
traitement national). Ali uživajo inozemci imenovane ugodnosti
tudi dejanski enako, kakor tuzemci, je seveda quaestio facti, ker
ima država polno drobnih sredstev, s katerimi formalno enakost
praktično lahko omeji. Skladnost med formalno in materialno
enakostjo zavisi v precejšnji meri od dobre volje, gospodarske mi¬
selnosti in političnih konstelacij, ki so vsakokrat merodajne v
konkretni državi. Ako odločajo v državi protekcionistične težnje,
skuša ta, kjer le gre, zagotoviti lastnini državljanom kakšne pred¬
nosti, tujim državljanom pa le položaj, ki ga uživajo državljani
najbolj pogodovane države (inozemska pariteta).

3. Načelo reciprocitete.

Nahajamo to načelo v tipičnih trgovinskih pogodbah poznej¬
šega merkantilizma, veljalo pa je sporadično tudi pozneje (starejše
tarifne pogodbe). Po njem se drugim državam prizna vsaka ugod¬
nost le proti priznanju — vsaj približno — enakovredne ugod¬
nosti. V modernih trgovinskih pogodbah se uveljavlja to načelo
le še glede posameznih predmetov (n. pr. glede pripuščanja ino¬
zemskih delniških družb in zavarovalnih podjetij k obratovanju,
glede socialno-političnih zadev i. dr.).

4. Načelo pogojne največje pogodnosti.

Ker je mogel po načelu reciprocitete vsak pogodbenik dovoliti
pozneje tretjemu, četrtemu i. t. d. pogodbeniku za nadaljne konce¬
sije še večje koncesije in s tem prvega pogodbenika prisiliti, da tudi
on ponudi nove koncesije, je Ameriška Unija takoj po svoji osamo¬
svojitvi izpremenila klavzulo reciprocitete tako, da je zagotovila
drugim državam vsako, katerikoli državi pogojno dano ugodnost
samo za isto ceno (kompenzacijo), za katero jo je od nje pridobila
katerakoli država. Vsled tega bi to načelo imenovali pravilneje
»kompenzacijsko načelo«. Po tem načelu so se ravnale evropske

215

države v mlajši dobi liberalizma (do 1. 1860) in z njegovo pomočjo
so odpravljale polagoma stotere spone in vezi, ki so izza srednjega
veka in prej ovirale razmah trgovanja in obratovanja. Ker pa kon¬
cesij glede njihove vrednosti ni lahko med seboj primerjati in ni
težko, o enakovrednosti protikoncesij vzbujati dvome, zavaja upo¬
raba tega načela rada k sporom.

Razlika med obema nazadnje imenovanima načeloma, ki nosita
v praksi ponavadi oba ime reciprocitete, je v tem, da zavisi po
prvem načelu, t. j. po načelu reciprocitete v ožjem smislu, prizna¬
vanje odplatnih ugodnosti popolnoma od volje države in ta ni niti
dolžna, da se sploh spusti v kakšna pogajanja, dočim mora po na¬
čelu pogojnih največjih pogodnosti (reciprocitete v širšem smislu,
reciprocite de fait), ki je pravzaprav le specialen primer načela naj¬
večjih pogodnosti, ugodnost, ki jo je dala eni državi, dati vsaki
drugi državi, ako nudi ta zanjo enake kompenzacije. Dejansko je
pogostoma položaj tak, da ni niti iz besedila, ki se rado spreminja,
niti iz praktičnega izvajanja zanesljivo posneti, na katerem od obeh
načel sloni konkretna trgovinska pogodba.

5. Načelo največje pogodnosti.

To načelo se izraža v tako imenovani pogodnostni klavzuli
(Meistbegunstigung, traitement de la nation la plus favorisee, most
favoured traitment); pogodnostna klavzula  pravi, da
se v trgovinski pogodbi obe državi-pogodnici zavežeta, da pride
vsakršna ugodnost, prednost ali tarifna znižba, katero bi priznala
ena od njih kakšni tretji državi, brez nadaljnega, neomejeno in
brezpogojno v dobro tudi drugi državi-pogodnici. Ako zniža n. pr.
Jugoslavija v tarifni pogodbi z Italijo uvozno carino na svileno
blago, velja ta znižba hkrati tudi za vse druge države, s katerimi
je ali bo sklenila Jugoslavija trgovinsko pogodbo na osnovi pogod-
nostne klavzule. V tem smislu pojmujemo pogodnostno klavzulo,
kadar njene vsebine posebej ne opredeljujemo. Enako pogodovanje
mora biti seveda obojestransko; le v tem primeru moremo govoriti
o »režimu največje pogodnosti«.

Po svoji obliki se izrazi ta klavzula lahko na pozitiven
način, t. j. da pripadejo vse ugodnosti, ki so se ali se bodo dale
katerikoli tretji državi, tudi državi-sopogodnici, ali pa lahko tudi
v negativnem  smislu (da se nobeni tretji državi ne bodo dale
večje koncesije). — Dočim se je pogodnostna klavzula nanašala

216

prvotno samo na carinske postavke ter na opustitev izvoznih ter
uvoznih prepovedi, se je pozneje razširila tudi na carinski po¬
stopek in na nekatere druge predmete trgovinskih pogodb, n. pr.
nekatere prometne zadeve, obrtovanje i. pod. (generalna klavzula).
Po mednarodnem običaju pa se navadno tudi danes ne tiče še
obmejnega prometa, obalne plovbe, žlahtilnega prometa, ribarstva
v obrežnih vodah, kolonijalnega prometa in ugodnosti eventualne
carinske unije ali sosedstvenega prava, ki nastane med državami,
ki hočejo medsebojne zveze posebno tesno utrditi.

Po zveznosti med pogodnostno klavzulo in ostalo vsebino
pogodbe, ločimo torej danes:

«) Trgovinske pogodbe s tarifnimi dogo¬
vori in pogodnostno klavzulo,  skratka »tarifne po¬
godbe« imenovane. Tarifni del takih pogodb je včasih obsežen in
specializiran. Takšne pogodbe sklepajo med seboj večje in gospo¬
darsko razvite države, med katerimi je živahen gospodarski
promet.

(j)  Pogodbe s pogodnostno klavzulo pa brez
tarifnih dogovorov,  ki jih običajno enostavneje imenu¬
jemo: pogodnostne pogodbe. Te vsebujejo nekaj malo splošnih
določb, v katerih si obljubljajo države pogodnostno ravnanje in
načelno urejujejo najvažnejše zadeve medsebojnih gospodarskih
odnosov. Izza 1. 1860 tvorijo pretežno večino vseh trgovinskih
pogodb, posebno tistih, ki so jih evropske države sklenile z izven-
evropskimi državami. Po svoji enostavnosti se priporočajo za ure¬
ditev gospodarskih stikov med državami, ki so si oddaljene ali ki jih
ne vežejo čilejši gospodarski interesi. Pri tem je nadaljnja ugodnost
še ta, da morejo države, katere sklenejo medsebojno trgovinske
pogodbe zgolj na podstavi pogodnostne klavzule, svoje carinske
tarife vsak čas avtonomno spreminjevati, le da ne smejo dati kakšni
državi-pogodbenici prednosti pred drugimi državami.

7) Pogodbe s tarifnimi dogovori pa brez
pogodnostne klavzule;  sklepajo jih države, ki se drže
čiste reciprocitete. One so torej bolj redke, kakor so redke tudi

tf) Pogodbe brez tarifnih dogovorov in brez
pogodnostne klavzule,  katere vsebujejo majhno število
določb o medsebojnem gospodarskem prometu in ki se sklepajo
navadno z državami, ki gospodarsko niso posebno razvite.

217

6. Funkcije pogodnostne klavzule.

Načelo največjih pogodnosti daje tuzemskim gospodarjem
sigurnost, da formalno v inozemstvu ne bodo naleteli na slabše
pogoje razpečevanja, kakor konkurenti iz drugih držav. Klavzula
ublažuje torej konkurenco in varuje vsaj kolikortoliko pred prese¬
nečenji. Baš okolnost, da izenačuje pogodnostna klavzula konku¬
renčne pogoje v državi, ki jo je dala, je pripomogla njenemu na¬
čelu do one velike priljubljenosti, ki jo kljub vsemu še vedno
uživa.

Toda ta klavzula, ki bi se morala pravilneje imenovati »klav¬
zula enakih ugodnosti«, obljublja zgolj pravno, formalno
enakost. Ob sklepu pogodbe, v katero se vstavi, nalikuje popolni
bianco-menici, ki na nji nista navedena ne denarna vsota ne upra¬
vičenec in kjer je sleherni ugovor izključen. Materialno vsebino
klavzule ustvarja šele mednarodni gospodarski promet, ki se je
poslužuje, tako da se nikakor ne more sigurno predvideti, ali bo
klavzula sploh prinesla koristi, kakšne in katerim državam.

V splošnem so izkustva zadnjih desetletij utrdila mnenje, da
koristi pogodnostna klavzula rajši velikim, industrializiranim
državam in sicer zato, ker hoče konkurenco omogočiti vsem. Rela¬
tivno večje koristi črpajo iz klavzule tudi države, ki nimajo no¬
benih ali ki imajo le nekaj malo zaščitnih carin; te države v trgo¬
vinskih pogodbah ne morejo nuditi pomembnih tarifnih kompen¬
zacij, tako da je pogodnostna klavzula zanje kakor ustvarjena. Je
sicer res, da odpira klavzula tudi najmanjšim, gospodarsko neraz¬
vitim in zemljepisno neugodno ležečim državam svobodno pot na
velika tržišča, kjer bi se, da ni klavzule, njih ponudba sploh ne
mogla ozvati. Toda dočim je po diferenciranem blagu, ki ga izva¬
žajo industrijsko razvite države, po vsem svetu trajno povpraše¬
vanje, tako da more klavzula kljub vsem svojim hibam takim
državam samo koristiti, agrarne in gospodarsko manj razvite države
v tem oziru niso v enako ugodnem položaju. Njih izvozno blago so
pretežno surovine in polsurovine, ki jih obremenjuje carina v
uvoznih državah itak bolj malo, če so razmere količkaj normalne.
Pogodnostna klavzula pa odpira tržišča v obrtno nerazviti državi
vsem drugim državam, ki jim prihaja klavzula v prid. Vsled tega
grozi nevarnost, da se zaščita nastajajoče obrtnosti hudo obrez-
uspeši. Polagoma more priti do tega, da izgubi agrarna država, ki

218

v trgovinskih pogodbah ne more več nuditi pomembnih koncesij,
najučinkovitejša trgovinsko-politična sredstva iz rok.

Pogodnostna klavzula je nastala iz stremljenj, ki ji ostro na¬
sprotujejo, t. j. iz privilegijev. V 16. in 17. stoletju so skušale velike
evropske države, da dosežejo v kapitulacijskih pogodbah, sklenjenih
z Visoko Porto, vsaka za sebe čim največje prednosti. Ker se je
prizadevala vsaka država, da dobi večje privilegije, kakor druge
države, se je sčasoma via facti ustvaril položaj, da so postale te
ugodnosti za vse močnejše države enake. Ko se je sredi 17. stoletja
pričelo uveljavljati načelo ravnovesja med velesilami, so si jele
vodilne evropske države medsebojno tudi v trgovinskem oziru
priznavati ravnopravnost, dasi še niso dajale tarifnih ugodnosti.
Pogodnostna klavzula je še v prvi polovici preteklega stoletja po-
menjala samo, da se prizna državi-sopogodnici obča tarifa in da se
uvoz njenega blaga ne bo oviral z dokladami, pribitki in drugimi
diskriminacijami. Kot obče načelo je pogodnostna klavzula zavla¬
dala in svojo današnjo vsebino je dobila v dobi liberalne trgovinske
politike (1860—1880). Ustrezala je liberalnemu duhu te dobe in
kot rušiteljica carinskih pregrad dobro poslužila tistim državam,
katerim je bila v tej dobi »svobodna trgovina« vsled ugodne
vnanje situacije dejanski primerna.

Ko se je vzhičena zaverovanost v mančestersko ideologijo
umaknila skeptičnemu relativizmu zaščitne trgovinske politike, je
pogodnostna klavzula ohranila svojo obliko, prešla neizpreme-
njena v novi sistem gospodarske politike ter jela učinkovati v njem
polagoma kakor anahronizem. Kajti zaščita pomeni partikularizem,
dočim zahteva pogodnostna klavzula enake pravice za vse, za
močne in šibke pogodnike. V gospodarski zajednici pa, ki njeni
člani niso enaki, ne iztrebiš sociologično naravne nagibnosti, da
bi močnejši ne izkoriščal šibkejšega, očito ali zastrto, neposredno
ali posredno.

V izpremenjenih razmerah je pogodnostna klavzula ohranila
sicer svojo obliko, ne pa povsem tudi svojo vsebino. Enostavna,
kakor je nekoč bila, se je klavzula v poslednjih par desetletjih
skomplicirala, tako da tudi najpoklicanejši strokovnjaki ne morejo
priti do enotnega mnenja, na kaj se vse nanaša in k čemu upra¬
vičuje. Nekateri strokovnjaki so mnenja, da za pogodnostno klav¬
zulo ni več mogoče najti formule, ki bi v današnjih gospodarskih
razmerah ustrezala vsem raznim potrebam in pogojem.

Zato neomejena in brezpogojna pogodnostna klavzula ne more

219

več tako močno zatezati vezi med narodnimi gospodarstvi, kakor
pred polstoletjem, marveč jih radi težkoč, ki jih povzroča, prej
celo rahlja. Čeprav ne povsod tudi formalno, pridobiva dejanski in
materialno na veljavi načelo reciprocitete v raznih oblikah in za¬
silnih formulah. Vsepovsod se kaže nagibnost k izjemnim trgo¬
vinskim dogovorom.

Kljub temu pa se more o pogodnostni klavzuli reči tudi še
danes, da veže narodna gospodarstva kljub njihovim nasprotujo¬
čim si interesom tesneje drugo na drugo, da ustvarja med njimi
neko interesno skupnost, omiljuje trenja in spore, ter da poeno¬
stavlja mednarodni gospodarski promet že s tem, da tvori nekaj
malo tarifnih pogodb podlago za mnoge druge breztarifne pogodbe.
Dejanske razmere mednarodnega gospodarskega prometa pričajo
vsekakor, da zelo industrijalizirane države, ki so na izvoz močno
navezane, pogodnostne klavzule tudi danes še ne morejo in nočejo
pogrešati. Lažje izhaja brez nje seveda država, ki izvaža le bolj
monopolsko blago in ki more zategadelj za uvozne olajšave zahte¬
vati individualne koncesije; dokler je ne zamenja kakšna boljša, so
po stanju stvari primorane snovati na nji svoj promet z inozem¬
stvom vse gospodarsko količkaj razvite države.

Vsekakor pa stoji, da pogodnostna klavzula ni panaceja zoper
trgovinsko-politične težave, kakor se je prej pričakovalo; narobe,
ona teh težav pogostoma ne samo ne odstranja, marveč jih rada
celo ustvarja, ker porazdeljuje ugodnosti, ki jih obljublja vsem
enako, v neenaki izmeri med države-pogodnice in pripravlja polo¬
žaje, ki so za posamezna narodna gospodarstva naravnost škod¬
ljivi. S tem namreč, da napravi carinske ugodnosti, ki so se do¬
segle od druge države morda za drage kompenzacije, avtomatično
in neodplatno dostopne konkurenci drugih, gospodarsko močnej¬
ših in razvitejših držav, otežkočuje ta klavzula ureditev mednarod¬
nih gospodarskih odnošajev po individualnih potrebah posamezne
države. Lahko se zgodi, da ima od carinske tarifne ugodnosti, ki
se je pridobila od druge države za koncesije, ki so žrtev za domače
gospodarstvo, kakšna tretja konkurenčna država, ki jo uživa ne¬
odplatno na osnovi največje ugodnosti, zaradi boljših proizvajalnih,
prevoznih, kreditnih in drugih pogojev neprimerno večjo korist.
Položaj postane tako za državo, ki je z večjimi koncesijami prido¬
bila kakšne izvozne olajšave, lahko bolj težaven, ko prej. Taki
primeri v poslednjih tridesetih letih niso redkosti. — Ravno ne¬
omejena ter brezpogojna pogodnostna klavzula je deloma kriva,

220

da so prišle južnovzhodne evropske države glede izvoza svojih
agrarnih pridelkov v evropske industrijske države zaradi preko¬
morske konkurence v zelo neugoden položaj.

Ker je torej treba pri sklepanju trgovinskih pogodb računati
z morebitnimi neposrednimi in še bolj s posrednimi posledicami,
ki jih utegne prinesti učinkovanje pogodnostne klavzule z ozirom
na že sklenjene in na bodoče trgovinske pogodbe, nastajajo razne
tehnične težkoče že pri trgovinsko-političnih pogajanjih. Baš zaradi
možnih posledic pogodnostne klavzule se prično pogajanja na
podlagi močno zvišanih avtonomnih tarif in borbe za posamezne
koncesije in kompenzacije postanejo težje, dolgotrajnejše. Klavzula
zmanjšuje vsled tega pripravljenost, sklepati trgovinske pogodbe.
Ker učinkuje ena sama važnejša sprememba carinske tarife zavoljo
klavzule hkratu v mnogih državah na proizvodnjo, uvoz in izvoz
in ker so nadaljne posledice nepreračunljive, so države po sklenitvi
pogodbe primorane, paralizirati škodne učinke s sredstvi admini¬
strativne zaščite. To tudi vsled tega, ker ugodnosti, ki jih prinaša
klavzula, niso zmiraj trajne; te blagodati vsled tarifnih sprememb
po raznih državah lahko naenkrat prestanejo in to ravno tedaj,
ko se je domače gospodarstvo nanje že naravnalo.

Ker se torej pogodnostna klavzula v simplistični svoji obliki,
ki ji je ostala izza liberalistične dobe, pogostoma le težko prilagaja
drugačnim razmeram, skušajo države njeno enostavno občnost
zožiti z raznimi izjemami in omejitvami.

Te izjeme in omejitve se morajo tikati:

a) Nekaterih vrst blaga;  včasih se prizna pogod¬
nostna klavzula, ki je omejena v tem smislu, da more tarifne po¬
puste, ki so se dali kakšni tretji državi, država-sopogodnica zahte¬
vati za sebe samo tedaj, če se nanašajo ti tarifni popusti na gotove
vrste blaga, ki so navedene na posebnem seznamu (seznamna
klavzula).  V vseh drugih ozirih, n. pr. glede carinskih oblič-
nosti, ostane pogodnostna klavzula nedotaknjena. Ta seznamna
omejitev more biti tako enostranska kakor tudi dvostranska.
Namen, ki se hoče doseči s seznamno klavzulo, je ta, da bi se
veljavnost pogodnostne klavzule glede izvestnih vrst blaga izklju¬
čila za one države, ki proizvajajo to blago ceneje in ugodneje, in
se omejila na tiste države, ki njih konkurenca ni posebno opasna.
Pa ta metoda ni priporočljiva, ker trgovinsko politiko v tehničnem
oziru vse preveč skomplicira.

221

b) Omejitve se tičejo lahko tudi iz vestnih držav.  To
se izvrši tako, da se v trgovinski pogodbi ali nekatere države iz¬
recno izvzamejo, oziroma da se države, za katere klavzula velja,
posebej imenujejo, kakor n. pr. v frankfurtski mirovni pogodbi,
ali pa da se nekaterim gospodarsko, politično ali etnično bližjim
državam dovolijo prednostne tarife in druge ugodnosti, ki jih
ostale države ne morejo zahtevati za sebe niti na osnovi pogod-
nostne klavzule (omejeno sosedsko pravo, omejena sosed¬
ska klavzula).  Takšne prednostne tarife veljajo n. pr. med
Portugalsko, Brazilijo in Španijo (iberiška klavzula), med Litvo,
Estonsko in Letonsko (baltiška klavzula), med baltiškimi državami
in Rusijo (baltiško-ruska klavzula). Po svojem bistvu so te ugod¬
nosti stalne preference, podobne prednostnim tarifam, ki veljajo
za blagovni promet med Anglijo in njenimi dominijoni. — Po
neomejeni  sosedski klavzuli se nanaša izjema na vse ugod¬
nosti, ki jih da izvestna država katerikoli drugi ali vsem državam,
ki nanjo meje.

Občo veljavnost pogodnostne klavzule pa skušajo države ome¬
jiti še z naslednjimi sredstvi in metodami:

a) Postavke carinske tarife se podrobneje specializi¬
rajo,  t. j. v tarifi se razlikujejo številnejše vrste in podvrste
blaga, ki se uvaža. Carinske postavke se odstopnjujejo lahko še za
vsako vrsto in podvrsto po kvalitetnih stopnjah izdelave, po kako¬
vosti surovine, po obliki i. t. d. S tem se doseže, da raznovrstno
blago ne prihaja več na osnovi pogodnostne klavzule in pod ščitom
istega imena v državo, ne da bi ga obremenila carina diferencirano
po oni specialni pomenljivosti, ki jo ima v konkretnem narodnem
gospodarstvu. Tudi je mogoče pri trgovinskih pogajanjih kompen¬
zacije in koncesije primerno odstopnjevati. Primitivnejši je oni
način, s katerim si tudi včasih kakšna država pomaga in ki je čisto
manipulativne narave: pri carinjenju se holj ali manj arbitrarno
ugotavlja, da izvestne vrste blaga, ki se uvažajo iz države, kateri
prihaja pogodnostna klavzula v prid, ne odgovarjajo glede poime¬
novanja, dimenzij, načina produkcije, cene, kakovosti surovinske
snovi, oblike i. t. d. in da se,, porabijo zanje neugodnejše tarifne
postavke.

b) V novejšem času si dajejo države medsebojno v okvirju
pogodnostne klavzule še posebne prednostne kontin¬
gente:  država se v pogodbi zaveže, da bodo njeni uvozniki, njih
organizacije ali posebne državne naprave prevzele iz druge države

222

izvestne količine gotove vrste blaga za cene, ki so višje, kakor
svetovne cene, druga država pa se more zavezati glede kakšne
druge vrste blaga na isti ali podoben način ali pa dati tudi dru¬
gačne kompenzacije.

Če pa sili ravno zavoljo pogodnostne klavzule kakšna vrsta
blaga le preveč v državo in podlamlja zaščito domače obrtnosti,
države danes rade ves uvoz takega blaga enostavno kontingen-
tirajo: kontingenti se porazdeljujejo letno, četrtletno, mesečno in
celo tedensko na posamezne države-izvoznice in sicer sorazmerno
s količinami, ki so se uvažale iz njih povprečno v poslednjih letih.

c) Proti nevšečnim učinkom pogodnostne klavzule se branijo
države še z uvajanjem delnih uvoznih monopolov, z restrikcijami
pri prideljevanju deviz, ki se oddajajo načrtno le za uvoze, ki jih
smatra država za nujne ali potrebne, ter z mnogovrstnimi drob¬
nimi sredstvi upravne zaščite.

Najenostavnejša je kajpak metoda Ameriške Unije; ta država
priznava sicer pogodnostno klavzulo in jo zahteva sebi v prid od
vseh drugih držav. Ker pa sama ne daje tarifnih popustov, ta njena
koncesija nobeni državi ne prinaša večjih koristi.

223

ŠESTO POGLAVJE.

Valutna politika.

a) Zveza med trgovinsko in valutno politiko.

V dobi skoraj izključnega denarnega in kreditnega gospodar¬
stva, kakršna je današnja, ne zadostuje, da poskuša država vplivati
na tvorbo cen tako v notranji kakor v vnanji trgovini zgolj s
strani proizvaje in s pomočjo obravnavanih tehničnih sredstev go¬
spodarske izmene. Gospodarska zgodovina zadnjih par stoletij za¬
znamuje vse polno izkustev, kako morejo tudi spremembe v valut¬
nih in plačilnih razmerah občutno motiti ravnovesje med proizvajo
ter potrošnjo, med uvozom in izvozom, in kako rode škodljive
socialne učinke. Če hoče biti uspešna, mora zato trgovinska poli¬
tika skušati podpreti svoja prizadevanja tudi z denarne strani. Iz
tega razloga je valutna politika eden bistvenih delov obče gospo¬
darske in še posebej trgovinske politike, oziroma denarna politika
ima svojo zelo važno trgovinsko-politično plat.

Kakor pričajo izkustva, ustvarjata proizvodnja in kupčija
nacionalni gospodarski celoti največje koristi tedaj, kadar ostane
merilo gospodarskih vrednot relativno stalno. To merilo in orga¬
nizacijsko sredstvo blagovne izmene je denar. Ta se nahaja v funk¬
cionalni zveznosti s cenami, tako da odgovarja padanju cen nara¬
ščanje vrednosti novca in da priča narobe dviganje cen o pojema¬
joči kupni moči (vrednosti) denarja, ne da bi se moralo na njem
formalno ali tvarno kaj spremeniti.

Ako torej merilo, novčna enota, ni vsaj relativno stalno, tedaj
je gospodarju težko računati s., cenami bližje in še težje s cenami
oddaljenejše bodočnosti. Skoraj pri vseh poslih mora v tem pri¬
meru vračunati premijo za valutni rizik ter ne more sigurno razpo¬
lagati, posebno tedaj ne, ako traja proizvodnja dlje časa ali ako je
treba surovine in blago pribavljati iz oddaljenih krajev. Znatne
spremembe v kupni moči denarja ustvarjajo težave med dobavitelji

224

in naročniki, kopičijo nekaterim nezaslužene dobičke, drugim pa
obrezuspešijo vse resno delo.

V okvirju vsakega posameznega  narodnega gospodar¬
stva tvori enota denarne veljave (dinar, frank, lej) relativno stalno
merilo in računsko enoto, v kateri se izražajo cene blaga in stori¬
tev, troski, dohodki i. t. d.

V mednarodnem  gospodarskem prometu pa moramo
računati z raznimi računskimi (novčnimi) enotami. Pogoj redne in
načrtne mednarodne gospodarske izmene je torej, da se kupna moč
posameznih nacionalnih denarnih enot ne spreminja preveč in pre¬
naglo, da torej v njih medsebojna razmerja, v devizne tečaje, ne
pridejo hude motnjave. Kar pomeni v notranjem prometu stalnost
novčne kupne moči, pomenijo v mednarodnih gospodarskih stikih
stabilni menični tečaji, t. j. stalnost cen, za katere je mogoče kupiti
inozemska plačilna sredstva, s katerimi naj se poravnajo obveze.
Nestalnost deviznih tečajev pomeni nezanesljivost kalkulacije v
vnanji trgovini. Če stopa n. pr. tuzemskemu novcu v tujini tečaj,
bo — ceteris paribus — gospodar zanj v inozemstvu kupil sicer
nekoliko več, za to bo pa pri uvozu manj iztržil; če narobe tuzem¬
skemu novcu tečaj pada, bo v tuzemstvu za uvoženo robo iztržil
morda lahko nekaj več, toda za ta iztrženi novec bo v inozemstvu
manje dobil.

Ker vnašajo izpremembe, ki nastanejo v notranji vrednosti
nacionalnega novca (v njegovi tuzemski kupni moči) in v deviznih
tečajih (v kupni moči, ki jo ima novec v inozemstvu), nezaneslji¬
vost v gospodarske račune, mora trgovinska politika, ako naj se
njena prizadevanja, ki smo jih obravnavali, precej ne obrezuspešijo,
kontrolirati stanje plačilnih sredstev in trgovanje ž njimi. Tu ji pa
nastane važno vprašanje: ob kakšnih pogojih in s kakšnimi sred¬
stvi bi mogla one razne činitelje, ki povzročajo škodljive spre¬
membe v vrednosti denarja, kar moč izločiti in poskrbeti za to,
da se stalnost vrednosti denarja in meničnih tečajev postavi trdno
na kar najbolj ugodno podlago?

b) Pogoji uspešne valutne politike.

Prvi pogoj  je, da vlada v finančnem gospodar¬
stvu države ravnovesje,  t. j. da morebitni deficiti vsaj
ne prekoračijo vsote, ki se lahko pokrije z manjšimi notranjimi
posojili. Prevelike primanjkljaje, posebno, če se pokažejo več let

225

zaporedoma, more vlada pokriti ali s tem, da najame večja posojila
v inozemstvu ali pa da tiska papirnat denar. V prvem primeru po¬
slabšujejo amortizacije ter obresti plačilno bilanco in s tem valutni
tečaj, v drugem pa tlači tečaj denarna inflacija.

Drugi pogoj  je v približni izravnanosti pla¬
čilne bilance.  Popolna, matematična izravnanost se, če sploh,
doseže le malokdaj. Naloga, poskrbeti za čim ugodnejšo, oziroma
za čim najmanj neugodno plačilno bilanco, pritiče celokupni go¬
spodarski politiki (trgovinski, produkcijski, prometni, socialni
i. t. d.).

Kot tretji  pogoj se mora v državi ustvariti taka smo¬
trno organizirana uprava denarstva,  ki ima sama
po sebi dovolj lastnega interesa in tudi dejanske možnosti, da bdi
nad neokrnjenostjo nacionalnega novca.

Četrti, velevažni pogoj,  brez katerega ne more biti ni
dobre valutne ni dobre trgovinske politike, se imenuje med¬
sebojno zaupanje:  splošno zaupanje v živi jensko moč in
trdnost domačih političnih in gospodarskih institucij in zaupanje
med narodi in državami. Ustvarjati in učvrščati tega činitelja je
eminentna naloga obče državne in posebej še trgovinske politike;
ta naloga spada v dobah gospodarskih kriz in političnih neujasnje-
nosti k najbolj težavnim, ker v takih časih rada bujno vzcvete
gospodarska fantastika.

Kako se ustvari prvi pogoj, razmotrivata finančna veda in
politika. O drugem pogoju skušajo povedati nekaj ostala poglavja
tega spisa, preostaja le še ozreti se bližje, kako je mogoče udejstviti
tretji pogoj ter kakšna sredstva zahteva.

Naloga, skrbeti za stalnost vrednosti denarja, je prešla v novem
veku na posebne emisijske banke (bankovnice, narodne banke).
Novčno bankarstvo je, dasi ne povsod formalno, dejansko centra¬
lizirano, monopolizirano in se nahaja pod nadzorstvom države.
Že zategadelj, ker hranijo velike zaloge novčne kovine, katera služi
kot kritje bankovcem in ki prihaja za končno izravnavo pasivne
plačilne bilance vpoštev, še bolj pa s tem, da izdajajo bankovce,
imajo emisijske banke in država, ki jih nadzira, izredno velik vpliv
na mednarodni gospodarski promet. Ta njih moč pa je tem večja,
čim bolj se jim posreči denarni in zlasti kreditni promet na nacio¬
nalnem ozemlju dejansko obvladati. Ker cilj ni sporen, preostaja
le še, da si bližje ogledamo sredstva, s katerimi moreta emisijska

15

226

banka ter država ohraniti pariteto vrednosti denarja v tuzcmstvu
in v inozemstvu.

Najučinkovitejše sredstvo je uvedba ter striktna ohranitev
popolne zlate veljave.  Ker veže zlata veljava količino de¬
narja, ki je v obtoku, vsaj posredno na zalogo zlata, ostane ob po¬
polni svobodi trgovanja z zlatom, dokler se cene zlatu na medna¬
rodnem trgu znatno ne izpremene, tudi kupna moč denarja rela¬
tivno stalna. Tudi razmerje med domačo in inozemskimi zlatimi
valutami (devizni tečaji) se giblje, ker vpliva nanj le plačilna
bilanca, v razmeroma tesnih mejah normalnih odklonov. To ga¬
rantira trajnejšo zanesljivost v preračunavanju cen iz ene valute v
drugo, t. j. ohranjuje stalnost deviznih tečajev in dovoljuje v
mednarodnem gospodarskem prometu bolj zanesljivo računati.

V državah, kjer emisijske banke še ne morejo pridobiti zadost¬
nega zlatega sklada, je umestnejša in racionelnejša tako imenovana
zlato-devizna veljava (gold-exchange standard, Goldkernwahrung).
Njen tip ni enoten. Ta veljava ponavadi ne pozna svobodnega
kovanja zlatih novcev na zasebni račun, zlati novci se ne nahajajo
v prometu, oz. krožijo v le zelo omejeni meri; zamenljivost ban¬
kovcev za zlato je omejena, oz. bankovci se zamenjajo po stalnem
tečaju le za zlate devize. Novčna enota je sicer zakonsko vezana
na izvestno količino zlata, oz. na izvestno zlato valuto (dolar, angl.
funt), toda kot bančno kritje veljajo v obilnejši meri poleg zlata,
kar ga hrani emisijska banka, zlate devize. Denarna dobrina (zlato)
se tu nadomesti s pravico (terjatvijo) do take dobrine. Emisijska
banka more tudi ob takšni ureditvi denarstva uspešno vzdrževati
intervalutarno pariteto tečajev, toda njena naloga je že težavnejša,
ker ima devizno kritje bankovcev premalo regulativne moči.
Vrednost pokritvenih deviz postane lahko nestalna in zavisi od
valutne politike tistih držav, na veljavo katerih se glase. Poleg vsega
povzročajo perturbacije še politični dogodki. Takšna ureditev
valute se vzdrži in ima svoj pomen seveda samo, ako dejanski
učinkuje kakor zlata valuta.

Še težavnejša je seveda naloga, ako je veljava papirnata,
kajti ob takšni veljavi novec svoje vrednosti ne izvaja več iz zla¬
tega kritja, temveč je treba merilo njegove vrednosti, ako naj se
kupna moč novčne enote občutno ne izpreminja, drugače umetno
pripremiti.

227

c) Učinki denarne inflacije na vnanjo trgovino.

Ako more novčna banka že ob zlati valuti v mejah predpisov
o kritju pustiti več novcev v obtok, nego jih nujno zahteva gospo¬
darski promet, in na ta način posredno oslabiti kupno moč de¬
narne enote ter zvišati cenovno razino, je ta nevarnost v državi, ki
ima papirnato valuto, mnogo resnejša. Najresnejši obraz pa dobi
ta nevarnost, kadar jame država, — osobito v vojnih časih in po
njih —, kriti svoje potrebe z milijardami papirnatih novcev, ki
nimajo sploh nikakšnega ali nikakšnega bančnega kritja (n. pr.
samo državna posestva). Čim pride namreč vse preveč plačilnih
sredstev v obtok, se tvorijo umetno  obratovalna denarna
sredstva in dohodki, najprej državi sami (za plače uradništva,
vojske in za nabave), potem posameznim gospodarskim krogom
in končno tudi vsem drugim. Te odvišne količine novcev ni po¬
klicala v obtok potreba produkcije in trgovskega prometa, njih
eksistenčna podlaga niso gospodarske vrednote, temveč le ukaz in
finančna stiska države.

Takšni novi, umetno ustvarjeni dohodki države in vseh dru¬
gih, katerim država ž njimi plačuje, nastopajo kot dodatna kupna
moč, ojačijo povpraševanje po blagu, čigar količina se nikakor ni
pomnožila, in ženejo vsled tega cene navzgor, najprej nekaterim
posameznim vrstam blaga in storitev, pozneje in posredno pa vsled
zveznosti cen tudi vsem drugim. Ker količine blaga niso narasle v
isti meri kakor obtecila, ki so prišla dodatno v promet, zgublja
denarna enota na kupni moči. Ako se cenovna razina tudi v ino¬
zemstvu ne dviga enako, se jamejo devizni tečaji in ž njimi plačilna
bilanca slabšati. Iz valutarno krepkejšega inozemstva prihajajo kre¬
diti nerado in drago, narobe, tuzemski kapital se jame kljub vsem
prepovedim, izvažati domačo valuto, izseljevati trumoma v ino¬
zemstvo, da se zavaruje pred še večjim razvrednotenjem.

Če je plačilna bilanca pasivna, se mora precejšen del njenega
pasivnega salda kriti z izvozom bankovcev. Njih ponudba pa jim
v inozemstvu le še huje tlači tečaj.

To neugodnost pa spremlja še druga nevarna okolnost. V tu-
zemstvu se namreč cene, zlasti pa stalni dohodki (rente, mezde in
plače) ne prilagajajo zmanjšani vrednosti denarja takoj, temveč šele
nekaj časa pozneje, t. j. kupna moč denarja, čigar količina zbog
inflacije raste, pada v inozemstvu hitreje, nego v tuzemstvu. Ravno
iz tega razloga, t. j. ker se za novčno enoto kupi v tuzemstvu več,

15»

228

kakor v inozemstvu, in ker postajajo proizvajalni ter posredovalni
troski v tuzemstvu relativno cenejši, se poživita v tuzemstvu tako
produkcija kakor trgovina. Mnogim mejnim podjetjem se do¬
nosnost popravi, mnogim prično pritekati diferencialni dobički,
nastane pa tudi eksistenčna možnost novim podjetjem. Izvoz
vzcvete, kakor težko ob normalnih razmerah. Po gospodarski
logiki bi moral u v o z v tako državo občutno nazadovati, — saj
se mora za inozemska plačilna sredstva dati dokaj več —, toda iz
lahko umljivih psiholoških razlogov, n. pr. zaradi nazadovanja
varčnosti, uvoz ne pojema, narobe, se rajši še okrepi ter slabi pla¬
čilno bilanco.

Padajočemu tečaju novca odgovarja naraščanje cen. Ker se,
kakor omenjeno, cene blagu in storitvam ne dvigajo enakomerno
in istočasno, nastanejo socialne borbe, pa tudi država mora svoje
dohodke prilagajati padajoči cenovni razini. To pa zahomotava
notranja politična trenja in socialne borbe v državi in vzbuja ne¬
zadovoljnost med sloji, ki so bolj prizadeti, ko drugi, ali ki do¬
mnevajo, da se jim s tem dela krivica.

Inflacija pa ne nastane samo vsled izdaje bankovcev preko
zlatega in blagovnega kritja, temveč celo tudi, če emisijski banki
preko mere naraste zaloga zlata. Če je namreč po zakonu primo¬
rana, kupiti vsako količino ponudenega zlata (za bankovce ali proti
dobropisu, ki se itak čez nedolgo spremeni v bankovce), ima to
lahko podobne inflacijske učinke, kakor ko bi si država dala na¬
tiskati papirnat denar.

Tudi ob takšni inflaciji morejo cene občutno poskočiti in
povzročajo ob okolnostih izvozu precejšnje težave. Klasičen primer
nudi v novejšem času tako imenovana zlata inflacija, ki se je brž
po vojni pojavila na Švedskem. Pa tudi sicer vidimo, kako priteka
v poslednjih letih nekaterim emisijskim bankam začasno zlato v
taki izmeri, ki jim baš radi bojazni pred inflacijo z bankovci ni¬
kakor ni všečna. Ta pritok se ojači lahko tako zelo, da mora emi¬
sijska banka (n. pr. v USA in v Franciji) del kupljenega zlata »ste-
'*■> lilizirati«, t. j. ga sprejemati samo v shrambo.

č) Učinki deflacije na vnanjo trgovino.

Država, ki je njen novec vsled inflacije občutno trpel na vred¬
nosti, se mora odločiti ali za zakonsko devalvacijo in sledečo kon¬
verzijo ali za stabilizacijo s predhodno deflacijo.

229

Z devalvacijo in s povratkom k zlati valuti je zvezana ugod¬
nost, da more gospodarstvo takoj brez nadaljnih večjih motnjav,
ki prihajajo iz valovanja vrednosti denarja, zopet računati z zanes¬
ljivo stalnostjo novčne enote in da se država na en mah znebi veli¬
kega dela dolgov, kar ji dovoljuje, da posveti pospeševanju gospo¬
darstva učinkovitejšo skrb.

Deflacija se izvede z zmanjšanjem količine denarja, ki je v ob¬
toku, ter s postopnim zboljševanjem tečaja. To se doseže s kombi¬
niranim ukoriščanjem različnih sredstev, h katerim je šteti tudi
intervencije na deviznih in valutnih borzah. Ako naj bo pa uspeh
siguren in trajen, morajo omenjena prizadevanja emisijske banke v
tuzemstvu podpreti skrajna gospodarnost v proizvodnji, zvišanje
delovne izdatnosti ter štedljivost države in samouprav.

Ampak ravno v dobi, kadar se deflacija sprovaja, prehaja go¬
spodarstvo iz krize v krizo, kar se mora očitovati tudi v obsegu in
sestavu vnanje trgovine. Pod pritiskom razmer namreč proizvodnja
ne more v enaki meri, kakor se izboljšuje valutni tečaj, zmanjševati
režijskih in proizvajalnih troškov in tudi država ne more v enaki
meri zniževati davkov, železniških in poštnih tarif, uslužbenskih
plač i. t. d.; isto velja za pokrajinske, občinske in stanovske samo¬
uprave. Zategadelj ostane nesorazmernost med dohodki in cenami
(draginja) in celo še nekaj časa narašča, kupna moč široke potrošnje
pa ostane šibka in proizvodnja se ne more nanjo opreti baš v času,
ko jo najbolj potrebuje. Narobe, potrošnja se, pričakujoč, da nara¬
ščajoči tečaji blagovne cene znižajo, jame še bolj omejevati in ž
njo kajpak tudi trgovina. Izvoz prihaja, ako nima sigurnih, tradi¬
cionalno vezanih razpečevališč, v resne težave.

Ko pa začno cene na pritisk deflacijske politike zares padati,
tedaj se jamejo proizvodnji razvrednočati njene zaloge, dočim se
bančni kapital (tuja sredstva) po vrednosti okrepi in z visokimi
obrestmi še dalje tlači podjetja. Tista med njimi, ki imajo prepičla
lastna sredstva in so morda še močno zadolžena, ne vzdrže in pro¬
padejo. Samoobsebi se razume, da povzročajo takšne in sorodne
posledice, ki jih prinaša deflacija, domači produkciji tudi poslab¬
šanje njene pozicije na mednarodnem trgu.

Učinki deflacije pa se pokažejo v vnanji trgovini še drugače.
Če odgovarja zboljšani valutni tečaj dejanski gospodarski konsoli¬
daciji, t. j. če sledi padajočim tuzemskim cenam blaga in storitev,
tedaj se mora pričeti uvoz utesnjevati, izvoz pa narašča ter pola¬
goma zboljšuje plačilno bilanco. Ako pa se je tečaj tuzemskega

230

denarja pognal umetno kvišku, mu more gospodarstvo s svojimi
cenami, donosi, dohodki, zaslužki, mezdami, plačami, tarifami,
obrestno mero, socialnimi dajatvami i. t. d. le počasi slediti. Za
novčno enoto se kupi v tujini več kakor v tuzemstvu. Vsled tega
raste sicer uvoz, izvoz pa zaostaja, ker vsled razmeroma previsoke
režije proizvodnja ne more na cenah dovolj popustiti. Plačilna bi¬
lanca se zbog tega nagne lahko opasno na neugodno plat in
zahteva za izravnavo včasih celo izredna sredstva (n. pr. vnanja
posojila).

Da torej valutne nerednosti vnanji trgovini ne izpodkopljejo
kalkulacijske podlage, se mora država čuvati pred tiskanjem ban¬
kovcev na svoj račun, pa tudi emisijska banka ne sme puščati več
novcev v obtok, nego jih gospodarstvo zares potrebuje. Poskrbeti
mora, da obtok vsak čas lahko po potrebi utesni ali razširi, to je,
da obtok ne izgubi izvestne mere elasticitete. Kakšno količino
novcev sme pustiti v kroženje, sledi iz plačilnih navad. V nekaterih
državah se poslužuje novca le drobni promet, dočim se ostala pla¬
čila izvrše po knjižnih prenosih, s čeki in menicami, drugod pa,
kjer takšen način plačevanja ne prevladuje in se plačuje pretežno
v gotovini, je potrebna večja količina kovanega denarja in ban¬
kovcev.

Samo po sebi se pa razume, da povzročita tako inflacija kakor
deflacija imenovane učinke v vnanjem trgovinskem prometu le ob
normalnih razmerah, ako torej proti učinkom, ki bi jih sicer iz¬
zvale valutne izpremembe, ne učinkujejo bodisi v tuzemstvu bodisi
v inozemstvu druge okolnosti, kakor so n. pr. vezani devizni pro¬
met, trgovinski monopoli, vseobče gospodarske krize, politične
motnjave, uvozne prepovedi, prohibitivne carine i. dr. V poslednjih
primerih se morejo pokazati celo učinki, ki pričakovanim popol¬
noma nasprotujejo.

d) Diskontna politika.

Ta svoj namen, t. j. da ohrani takšno elastičnost denarnega
obtoka, kakor ga normalni potek gospodarjenja ravno potrebuje,
skuša novčna banka doseči predvsem z diskontno poli¬
tiko,  t. j. z izvajanjem nekih načel, po katerih izdaja bankovce,
ki niso kriti z zlatom in z zlatimi devizami, temveč z blagom, in
po katerih dovoljuje zasebnikom kredite in ureja njih obrestno
mero (diskont). Vrhovno načelo diskontne politike je vsekakor,

231

da se ohrani tuzemski denarni edinici stalnost njene kupne moči
in da se drži pariteta meničnih tečajev. Kajti le na ta način se za-
brani, da od strani denarja ne pridejo občutne motnjave v trgovino
in sploh v vse gospodarjenje.

Diskontna in vsaktera obrestna mera sama po sebi, pa bodi
da je visoka ali nizka, ne pomenja ničesar, temveč šele z ozirom
na konkretne gospodarske potrebe, ki so ž njo v zvezi. Obrestna
mera mora biti vsekakor v nekem naravnem razmerju k cenam
proizvajalnih troskov in trgovinskih režij. Nad mero nizek diskont
ojači povpraševanje po kreditnih sredstvih, blagu in storitvah in
jim vsled tega lahko požene cene navzgor (kreditne inflacije). Pre¬
komerno visok diskont prinaša trgovini in posredno tudi pro¬
dukciji neugodne posledice v obratni smeri. Zvišati diskont se pravi
namreč podražiti kredit, t. j. zvišati poslovne troške ter s tem
utesnjevati tuzemsko pridobitno podjetnost. Ta se pa deloma tudi
lahko poživi, ako more visok diskont za dlje časa privabiti znatne
inozemske kapitale v obliki kratkoročnih kreditov v državo. Pa to
je v praksi bolj izjema kakor navada, ker se v mednarodnem pro¬
metu kapitali ne selijo le v smernici najvišjih obresti, temveč od¬
ločajo o tem še drugi činitelji; v države, gospodarstvo katerih na
mednarodnem kreditnem trgu ne uživa popolno zaupanje, tudi
precej visok diskont ne privabi dosti kreditnih sredstev.

V normalnih časih je diskont glavno sredstvo valutne in kre¬
ditne politike, obenem pa tudi eno izmed najučinkovitejših sred¬
stev konjunkturne politike. Razširitev kreditnega obroča pomenja
ponavadi tudi vzpon konjunkturnih izgledov. Budno zasledujoč
razvoj in gibanje gospodarskih moči (n. pr. s statističnim opazo¬
vanjem uvoza ter izvoza blaga in dragocenih kovin, reportne, lom-
bardne, efektne ter depozitne obrestne mere, cenovnih indeksov, —
meničnih protestov, konkurzov ter poravnav, proizvajalnih prilik,
davčnih dohodkov, železniškega prometa i. t. d.) zvišuje novčna
banka diskont, čim se jamejo pojavljati znaki kreditne inflacije, in
ga znižuje, čim njeno vodstvo zapazi, da postaja obroč kreditov
gospodarstvu pretesen. O tem zazna novčna banka že avtomatično,
ko prične število zahtev po kreditih kazati vzpenjavejšo nagibnost,
nego jo prinaša po bančnih izkušnjah redni tok gospodarskega
dogajanja.

Če pa naj rodi diskontna politika novčne banke zaželjene
učinke, morajo njenemu diskontu slediti vse druge banke v državi,
zlasti zasebni diskont (t. j. diskont za najboljše, bančne menice).

232

To je tem bolj neobhodno potrebno, pa tudi težavneje doseči, čim
bolj se poslužuje plačilni promet knjižnih prenosov; kajti na ta
način razpolagajo zasebne banke sigurneje z večjimi vsotami in
morejo raztegniti količino kreditov, ki se glede obrestne mere raz¬
vijajo neodvisneje od emisijske banke in njenega diskonta. Osam¬
ljena bi diskontna politika novčne banke ob normalnih gospo¬
darskih prilikah ne zalegla bogvekaj, toda dejanski so, — izvzemši
Anglijo in drugod ne povsod enako —, zasebni kreditni zavodi na
novčno banko precej tesno navezani, tako da vpliva diskont osred¬
njega denarnega zavoda liki avtomatično izravnavajoč mehanizem
na zasebni diskont in obseg zasebnih kreditov, s tem na občno
obrestno mero in posredno na cene po vsej državi.

Vplivi, s katerimi učinkuje diskontna politika na vnanjo trgo¬
vino ter na izravnavo plačilne bilance, postanejo lahko pomembni,
vendar pa jih v konkretnih primerih glede obsega ni zmiraj mo¬
goče zanesljivo ugotoviti. Vsekakor diskont ne sme valovati preveč
pogostoma, ker je zveza med denarnim (kreditnim) ter blagovnim
trgom samo posredna in mora preteči izvestna doba, preden se
pocenjeni ozir. podraženi kredit po ovinku preko povečanih ozir.
zmanjšanih obratovalnih sredstev ter dohodkov kot ojačeno ozir.
oslabljeno povpraševanje po blagu in storitvah pokaže v njih cenah.

Vpliv prihaja v vnanji trgovini do vidnega izraza samo tedaj,
če je diskont v eni državi trajno višji kakor v drugi, ter če je raz¬
lika v obrestih, ki so sicer važna pa vseeno samo ena izmed mnogih
režijskih postavk v gospodarskem poslovanju, konkretnim raz¬
meram primerno močna dovolj, da se radi nje splača, nastaviti cene
višje ozir. nižje.

Ker se pravi zvišati diskont podražiti obratovalna sredstva,
se po zvišbi diskonta celi vrsti gospodarjev uvoz v izvestni meri
ozir. izvestnih predmetov slabše rentira ali sploh več ne izplača.
Polagoma se pojavi nagibnost, omejiti uvoz bolj na one vrste blaga,
ki jih potrošnja in produkcija najbolj nujno zahtevata. Če se pa
narobe diskont zniža, pomeni to toliko, da so se trgovini obrato¬
valna sredstva pocenila, vnanja trgovina se poživi. Če je emisijska
banka dolžna, da zamenja bankovce za zlato, in če vsled preobilice
kreditov, omogočenih po nizkem diskontu, cene v tuzemstvu
hitreje naraščajo kakor v inozemstvu, se jame plačilna bilanca lahko
slabšati. Da ji vsled tega zlato preveč ne odteka, mora novčna
banka v lastnem interesu zvišati obrestno mero.

Če pa emisijska banka ni primorana, da zamenja bankovce za

233

novčno kovino, seveda ni toliko v nevarnosti, da bi iz tega vzroka
odteklo preveč zlata, ako tega že ne povzroča pasivna plačilna bi¬
lanca. Tedaj more biti diskont stalno relativno nizek in vztrajati
sploh dlje časa na isti višini. V tem primeru bi mogla emisijska
banka zavoljo olajšave kreditov spraviti poljubno količino ban¬
kovcev v promet. Toda ako naj ne prikliče inflacijskih nevarnosti,
se mora, prilagajoč svoj diskont razvoju gospodarskih potreb,
omejiti strogo na dajanje izključno kratkoročnih kreditov. Če ne
gre drugače, mora presojo kreditnih prošenj celo poostriti do
skrajnosti, omejiti obseg kreditov vnaprej in jih kontingentirati,
t. j. porazdeliti vnaprej določeno vsoto kreditov dejanskim potre¬
bam primerno na posamezne gospodarske panoge in stroke ali
pokrajine.

K temu in podobnim ukrepom je emisijska banka prisiljena
tem bolj, ako denarnega obtoka ne more obvladati po lastni spre-
vidnosti, ker kroži n. pr. vse preveč (n. pr. polovica) takega papir¬
natega denarja, ki ga je banka izdala na račun države. Ta papirnati
denar je dolg države, ki ga ta, ker je prevelik, ponavadi dolga leta
ne more poravnati, in ki močno omejuje prožnost novčnega ob¬
toka. Diskontni politiki emisijske banke je v močno zapreko ter
krati zasebnemu gospodarstvu kredite, ki bi mu sicer bili na raz¬
polago. Pa tudi s kontingentiranjem samim zgubi emisijska banka
mnogo vpliva na domačem denarnem trgu; ta ne reagira več tako
ali sploh ne na njeno diskontno mero in se razvija samostojno.

Upoštevnost diskontne politike ni v vseh državah enaka. Kajti
denarni in kreditni trg je v nekaterih državah od svetovnega trga
manj zavisen, je samostojnejši in ni tako izpostavljen naglim izpre-
membam. V takih državah hodi tudi diskontna politika samostoj¬
nejšo pot ter preračunava svoje akcije na daljšo dobo, nego v dru¬
gih državah.

e) Devizna politika.

Toda če bi novčna banka hotela vzdrževati menične tečaje na
ravnici mednarodne paritete zgolj s pomočjo diskontne politike,
bi mnogokrat ne uspela, poleg tega pa bi nalagala gospodarstvu
pretežka bremena. Kajti v gospodarskih razmerah, kakršne vladajo
v večini držav, prinaša pogosto menjavanje diskonta prehude
motnje v kalkulacijo in omejuje trgovino v razpolaganju na daljšo
dobo.

234

Zategadelj dopolnjujejo emisijske banke diskontno politiko, oz.
jo skušajo deloma storiti s svojo devizno politiko  od¬
visno. V državah, kjer je papirnata veljava in katerih gospodarstvo
stoji na bolj šibkih nogah, tvori devizna politika celo glavno sred¬
stvo, s katerim vzdržujeta država in njena emisijska banka kupno
pariteto in izravnavata sezonska in konjunkturna valovanja.

Devizna politika obstoji v tem, da kupujejo emisijske banke
po svojih pooblaščencih na borzah za svoje bankovce devize v
času, ko je plačilna bilanca ugodna, ko je deviz na prebitek na
trgu, njih tečaj pa razmeroma nizek, ter jih interesentom proda¬
jajo, t. j. na borzi ponujajo, kadar je zaradi dospelosti in živahnej¬
šega uvoznega prometa poravnati v inozemstvu mnogo obvez,
t. j. kadar gre na svobodnem trgu zaloga deviz h koncu in jim
čilo povpraševanje grozi tečaj pognati nevarno navzgor. S takšnimi
nakupi in oddajami vplivajo, izravnavajoč jih časovno, emisijske
banke na devizne tečaje in vplivajo tudi na vnanjo trgovino.

To jim dovoljuje medsebojna zveznost med deviznim in bla¬
govnim trgom. Devizni tečaji vplivajo namreč na cene blaga zaradi
sprememb, ki jih povzročajo v razmerju med ponudbo in povpra¬
ševanjem po uvoznih ter izvoznih predmetih, nadalje pa tudi preko
proizvajalnih troškov in cen življenskih potrebščin.

Vplivi se, kakor naravno, ne pokažejo takoj ter zmiraj in
povsod z enako jakim učinkom. V državi, kjer zavisi prebivalstvo
gospodarsko močno od uvoza, se pokaže učinek hitreje in je bolj
izrazit kakor v državi, ki je v svetovni promet zapletena manj in
z velikim delom celo avtarkična. Kadar kažejo n. pr. devizni tečaji
močno vzpenjavo nagibnost, tedaj morejo izvozniki — trgovci
kakor proizvajalci — ustvarjati večje dobičke. Ker se tuzemske
cene blaga in storitev prilagajajo tečaju le bolj polagoma, se izplača,
v večji meri proizvajati, ozir. nakupovati tuzemske izdelke ter pri¬
delke in jih izvažati. Uvoz narobe nazaduje, kajti tuzemski novec
kupi v inozemstvu relativno manj kakor doma. Blago, ki se uvaža,
pa podražuje cene tudi blagu, čigar domača produkcija je neza¬
dostna, in žene tudi bližje zvezne cene navzgor. Dvigajoči se de¬
vizni tečaji učinkujejo torej na uvoz podobno, kakor uvozna ca¬
rina, na izvoz pa liki izvoznim premijam. Ker pa se zavoljo ome¬
njenih učinkov tuzemska cenovna razina uvoznih ter izvoznih
predmetov dviga in se jame vsled jačjega izvoza ter zmanjšanega
uvoza plačilna bilanca popravljati, začnejo prej ali slej padati de¬
vizni tečaji, kupna moč novca pa se ustali.


235

Pri vsem tem kajpak ni prezreti, da se spreminjajo cene blagu
obenem lahko še iz mnogih drugih razlogov in da zveza med de¬
viznimi tečaji in cenami v konkretnih primerih ni zmiraj tako
prozorna. Tudi na izvestnem tečaju niso vse izvozne trgovinske
stroke enako interesirane. Kar so nekatere pridobile, lahko druge
radi nazadovanja odjema zgube. Pa to so vprašanja za detajlna
razmotrivanja, kakor jih zahtevajo konkretni primeri.

Emisijska banka more vplivati na devizne tečaje v zaželjeni
meri seveda samo tedaj, ako razpolaga, kakor v močnih izvoznih
državah, z zadostno količino deviz. V gospodarsko šibkejših drža¬
vah pride do tega vpliva lažje, ako ima monopolen ali skoraj mo¬
nopolen položaj, t. j. ako morajo izvozniki devize celoma ali de¬
loma po relativno stalnem tečaju prodati emisijski banki, ki jih po
gotovih načelih oddaja interesentom v poravnavo obvez, katere
plačilne bilance brez nujne potrebe ne slabšajo.

Pa naj ima emisijska banka že monopol ali ne, količina razpo¬
ložljivih deviz ni poljubno raztegljiva, precej pa jih je lahko tudi
vezanih kot novčno kritje, tako da niso trgovini vsak čas na raz¬
polago. Zavoljo tega so devizni politiki potegnjene naravne meje,
njene možnosti so omejene. Emisijske banke se morajo praviloma
zadovoljiti, da z devizno politiko izravnajo glavne razlike, ki se
pojavljajo med raznimi meseci in sezonami. To velja posebno za
agrarne države, kjer se osredotoči izvoz poljedelskih pridelkov na
nekaj mesecev, uvoz pa se vrši nepretrgoma skozi vse leto enako.

Čim mora emisijska banka svojo ponudbo omejiti, ker je od¬
dala že preveč prostih deviz ali ker je njena zaloga sploh pičla,
zgubi vlado nad deviznim trgom, ako se ji ne posreči, da drugače
pravočasno dopolni na drug način zalogo deviz n. pr. z inozem¬
skimi posojili države, denarnih zavodov, samouprav, industrijskih
podjetij i. t. d., ki realizirajo dobljena posojila s tem, da spremene
devize pri emisijski banki v domačo valuto.

V primeru pa, da se pasivni saldo plačilne bilance povzpne
prekomerno visoko, ali če je plačilna bilanca pasivna dlje časa, več
let zaporedoma, ali če se naenkrat odpovedo znatnejši inozemski
krediti, ali če iz kakršnihkoli vzrokov nastopijo hujše in trajnejše
krize, tedaj devizna politika rada odpove, ko bi bila njena pomoč
ravno najbolj potrebna. Tedaj je devizno in diskontno politiko
podpreti, oziroma ju nadomestiti z drugačnimi sredstvi.

Tako se more z najetjem večjih inozemskih po¬
sojil  in z vzdrževanjem izdatnih zalog  pri inozemskih

236

bančnih zavodih, — pohajajočih n. pr. iz posojil samih ali iz denar¬
nih nakazil izseljencev, spretno osredotočenih pri par inozemskih
bankah, izravnati plačilna bilanca dlje časa, cela leta, ne da bi se
moral dvigniti tuzemski diskont in ne da bi morali devizni tečaji
nevšečno porasti. Ker se pa, kakor ponavadi, taka dobroimetja
(zaloge v inozemstvu) obrestujejo v inozemstvu nižje, se mora
emisijska banka, da zadosti svoji dolžnosti, t. j. da čuva stalnost
kupne moči svojega novca, v prid domačemu gospodarstvu odreči
delu dobička.

Dočim je eden smotrov diskontne politike, da po potrebi pri¬
tegne iz inozemstva kredite, daje narobe emisijska banka z vzdrže¬
vanjem večjih inozemskih zalog in z devizno politiko inozemstvu
na razpolago kratkoročen kredit. Na ta način se lahko zgodi, da
slabejše narodno gospodarstvo s kreditom podpira močnejše na¬
rodno gospodarstvo, vendar pa uživa v tem primeru šibkejše go¬
spodarstvo ugodnost, da ima, kadar se devizni tečaji začno hudo
vzpenjati, terjatve napram inozemstvu takoj pri roki.

f) Izredna sredstva denarne 'politike.

Kadar pa se prigodi, da bi emisijska banka z imenovanimi
sredstvi ne mogla držati tečajev, so ji na razpolago še izredna, iz¬
jemna sredstva. K tem štejejo n. pr. prodaja inozemskih efektov,
prodaja oziroma lombard domačih efektov v inozemstvu, najetje
posebnih rediskontnih kreditov v tujini i. dr.

Končno more emisijska banka, če že ne gre drugače, inozem¬
ske terjatve, ki pohajajo iz pasivne plačilne bilance, pokriti tudi z
zlatom. V to svrho mora pravočasno poskrbeti za zadostno zlato
rezervo, ki daje tudi sicer večjo sigurnost, osobito v primeru, ko
nenadno nastopijo politično nemirni časi in ostre gospodarske
krize, v katerih odrečeta diskontna ter devizna politika in ko se
zlato kaj težko privabi v državo.

Zlati zaklad ni da bi moral biti v sami suhi kovini. To v ne¬
kem obsegu nadomeščajo lahko zlate devize. Te pritekajo emisijski
banki avtomatično v večji meri, ako zasebni in denarni kreditni
trg takoj reagira na vsako njeno zvišbo diskonta. Če so tako gospo¬
darske kakor politične razmere primeroma solidne in uravnovešene,
privabi zvišanje obče obrestne mere kmalu večje količine kratko¬
ročnih kreditov iz inozemstva, v katerem je obrestna mera nižja,

237

in s tem tudi zlate devize, s katerimi se ob pasivni plačilni bilanci
takoj lahko poravnajo inozemske terjatve.

Da pridobi večjo količino zlata, nego ga prinaša avtomatično
normalni dotok, daje zanj emisijska banka lahko tudi nekaj več,
kakor znaša zakonsko določena cena (novčna vrednost), ali pa po-
vračuje uvoznikom zlata obresti, ki so narasle izza časa, ko je zlato
zapustilo, morda oddaljeno, izvozno državo (Argentinijo, Južno
Afriko, Kanado). Sploh je vzdrževanje zadostno velikega (pa ne
prevelikega) zlatega sklada z narodno-gospodarskega stališča za
vsako državo zmiraj še velevažna zadeva. Kajti od velikosti ozir.
neokrnjenosti tega sklada zavisi še najbolj sigurnost denarne poli¬
tike, zavisita v izvestni meri diskont in količina kreditov, in v
normalnih časih tudi količina novcev, ki so v obtoku. V tej meri,
kakor se zaradi sprememb v zlati pokritveni rezervi obtok novcev
zožuje ali razširja, se jači tudi nagibnost k dviganju ozir. k slab¬
ljenju cen. Cenovna razina pa vpliva s svoje strani na obseg trgo¬
vinskega prometa, na diskont in devizne tečaje. Če se nagibajo
n. pr. tuzemske cene k naraščanju, kaže uvoz, ako od drugih strani
ni zaprek in motnjav, čvrsto, izvoz pa medlo tendenco, dočim
pospešujejo padajoče tuzemske cene izvoz, slabe devizne tečaje in
ustvarjajo, ker postaja njegov zaslužek bolj pičel, uvozu zapreke.

Je-li novčna banka dolžna, da zamenja bankovce za zlato,
mora tudi poskrbeti, da ji v kritičnih časih, ko se zamenjava rada
izrablja, ali če je plačilna bilanca dlje časa pasivna, pokritveno
zlato preveč ne odteka. Ne glede na okolnost, da še tako močan
zlati sklad ni v nikakšnem razmerju z ogromnimi obvezami, ki
napram inozemstvu od časa do časa, nepredvidoma ali sezonsko,
nastajajo, je že radi gospodarskega pa tudi političnega ugleda pri¬
poročljivo, da so zlate rezerve rajši nekoliko večje kakor pa manjše,
nego jih zakon predpisuje. Emisijske banke gospodarsko močnih
držav imajo zlate rezerve, ki gredo v visoke milijarde: tako je
znašal zlati zaklad francoske banke v juniju 1. 1932: 80 milijard
frankov, Ameriške Unije v sredi 1. 1931: 4.945 milijard dolarjev in
zaklad angleške banke 163 milj. funtov. Ko so ji bili jeseni 1. 1931
naenkrat odpovedani veliki inozemski krediti, se je izkazal zlati
zaklad angleške novčne banke za preslabega, tako da je bila Anglija
primorana opustiti zlati valutni standard.

In concreto obseg zlate rezerve ne zavisi zgolj od količine de¬
narja, ki je v obtoku, temveč tudi od obsega plačilne bilance. Čim
krepkeje je namreč konkretna država včlanjena v svetovni promet,

238

tem prej so tudi v plačilni bilanci široki odkloni mogoči in tem
bolje je, da poskrbi vnaprej z zadostno zlato rezervo, da ta možnost
v denarni sistem ne vnaša nevarnih motnjav. Te pa pridejo, kakor
že povedano, lahko baš tudi od preobilne zlate rezerve. Preobilni
dotok zlata more namreč povzročiti, da obseg obtecil prekomerno
nabrekne in da preraste dejansko potrebo po plačilnih sredstvih.
Ker so ta obilna in ker so krediti poceni, jamejo segati borzne
spekulacije daleč preko dopustne meje ter povzročajo končno
ogromne polome, ki oškodujejo vse narodovo gospodarstvo, ne
najmanj pa vnanjo trgovino.

Pa taki primeri se pripete le bolj v gospodarsko močnih drža¬
vah, drugod morajo emisijske banke narobe svojo skrb posvetiti
prej ohrani zlate pokritvene rezerve. To dosežejo z raznimi sred¬
stvi, n. pr. tako, da arbitražnikom ter drugim zahtevnikom odda¬
jajo le večje, ne pa tudi manjše količine zlata in še te le na svojem
sedežu, da ga ne izročajo v šibicah, temveč v obliki obrabljenega
zlatega novca ali za kovniško ceno, ki leži nekaj nad gorenjo zlato
točko, ali tako, da se zahtevnikom, ki ne dokažejo gospodarske
nujnosti izvoza zlata, cene zlata zaračunajo nekoliko višje, t. j. da
zahtevajo banke od njih neke vrste premijo. Ta premijska politika
se je v preteklem stoletju udomačila zlasti pri francoski narodni
banki.

Radikalnejše je sredstvo, ki sta se ga pred vojno posluževali
n. pr. avstro-ogrska ter italijanska banka, da namreč zlata, čeprav
so devizni tečaji prekoračili zlato točko, zasebnikom sploh niste
oddajali, temveč sta zlato, če je zahtevala tako pasivna plačilna
bilanca, v izravnavo izvažali sami. Bivša avstro-ogrska banka po¬
navadi sploh ni čakala, da bi dobili ljudje povoda, da se nanjo obra¬
čajo, temveč je že vnaprej s prodajo deviz in zlata regulirala devizni
trg tako, da krona mednarodno ni izgubila na svoji vrednosti.

Če pa postane, kakor se dogaja po vojnah, gospodarski položaj
tako težaven, da emisijska banka z rednimi sredstvi svoji nalogi ne
more biti več kos, tedaj ne preostane drugega, nego da skuša država
neugodno plačilno bilanco zboljšati na ta način, da najame v ino¬
zemstvu večje posojilo ali pa da rajši vpliva z najučinkovitejšimi
sredstvi na v z r o k e , ki delajo plačilno bilanco pasivno.

Ker se vzroki, ki delajo glavno postavko plačilne bilance, t. j.
trgovinsko bilanco pasivno, še najprej opazijo in so vnanjim vpli¬
vom še najbolj dostopni, posegajo oz. so po naravi okolnosti odgo¬
vorni činitelji prisiljeni, da posežejo najprej po onih radikalnih,

239

merkantilističnih sredstvih, s katerimi se uvozu možnosti kar moč
utesnjujejo, izvoz pa s pospeševanjem produkcije in na druge na¬
čine poživlja.

Ob takih časih se uvoz deloma in začasno prepove ali se ome¬
juje s prohibitivno visokimi carinami in z rigoroznimi upravnimi
ukrepi, posebej če gre za uvoz blaga, ki se v dotični državi smatra
za luksus; nadalje s pobiranjem carine v efektivnem zlatu ali z raci-
oniranjem uvoza, tako da je treba za vsak uvoz izposlovati indivi¬
dualno dovolitev.

V takih primerih pa, ko gre tudi ali celo predvsem za to, da
se ustavi padanje valute, se trgovanje z devizami postavi pod drž.
nadzorstvo in strožjo kontrolo emisijske banke ter se centralizira
pri deviznih centralah in nekaj pooblaščenih bankah. Da bi se de¬
vize, ki jih oddaja novčna banka ozir. devizna centrala, ne zlora¬
bile v spekulativne namene ali za transakcije, ki gospodarsko niso
nujne, morajo zahtevniki svojo potrebo po devizah verodostojno
izkazati ter uporabo prideljenih deviz izpričati. Izvoz dragocenih
kovin, tujih in domačih plačilnih sredstev se lahko zabrani, ozir.
do skrajnosti omeji in kontrolira. Potovanja v inozemstvo se otež-
kočijo z visokimi taksami. Tudi inozemski uvozniki (dobavitelji)
morejo z denarnimi dobroimetji v tuzemstvu razpolagati le po iz-
vestnih omejevalnih predpisih.

Pa takšni ukrepi morejo izzvati v inozemstvu nevoljo in na¬
sprotne ukrepe. Inozemskim izvoznikom prihajajo plačila iz države,
ki duši svoj uvoz s centralizacijo devizne trgovine, neredno in
pozno in oni zahtevajo zato od lastne države zaščito in povračilne
odredbe; plačevanje dobav, prejetih iz države, ki sprovaja vezano
devizno gospodarstvo, se otežkoči, odloži ali začasno zabrani ali
pa se zahteva, da se morajo terjatve njenih izvoznikov porabiti
izključno za kritje terjatev tuzemskih izvoznikov. Ako naj ob takih
okoliščinah izvoz ne nazaduje še bolj, nastane potreba, urediti pla¬
čilni promet z inozemstvom pogodbeno s kliringom. Uvozniki
držav-pogodnic poravnavajo v tem primeru obveze, ki jim nasta¬
jajo iz uvoza, pri novčni banki lastne države v nacionalnem novcu,
novčna banka pa izplačuje iz sklada, ki se ji iz teh vplačil nabira,
po kronologičnem vrstnem redu terjatve, ki jih ji prijavijo domači
izvozniki. Obračunavanje se mora vršiti po zlati pariteti. O tem,
kako naj se pokrije pasivni saldo, ki na eni ali drugi strani skoraj
gotovo nastane, je potreben poseben dogovor. Kliring pa se organi¬
zira seveda lahko še na druge načine.

240

Toda taka rešitev se težko posreči, ne da bi prinašala gospo¬
darstvu več zmed in pa kvar, nego pridov. Izvoz se duši lahko še
bolj, kakor prej, uvoz se mora kontingentirati. Ako novčna banka
devizni promet strogo racionira in ako je povrh še uvoz osnovnih
vrst blaga kontingentiran, učinkujejo devizni predpisi podobno,
kakor da se je vnanja trgovina monopolizirala v rokah države.
Nadaljna neugodnost, ki more nastati, je ta, da ceni inozemstvo,
ki s svojimi dobroimetji, ki jih ima v tuzemstvu, ne more po volji
disponirati, tuzemsko valuto nižje, kakor odgovarja njeni domači
kupni moči. To pa ne koristi domačim izvoznikom, pač pa zna
vzpodbujati uvoz, ki se je hotel ravno zajeziti.

Strogi predpisi o deviznem prometu in kliringu morejo med¬
narodni trgovinski promet dušiti tako zelo, da se izvoznikom in
uvoznikom raznih držav izplača, pomagati si z zasebnim kliringom
in obavljati uvozne ter izvozne posle z naturalnimi kompenzaci¬
jami: dobavlja se n. pr. kava za stroje, platno se da v zameno za
steklo i. pod. Uvozniki ter izvozniki ustanavljajo celo posebne
organizacije (trgovinske družbe) in naprave, ki jim mednarodne
kompenzacijske dobave in prodaje posredujejo. Taka stremljenja so
državi in novčni banki lahko dobro došla in oni jim moreta iti
celo na roko.

241

SEDMO POGLAVJE.

Vnanja kreditna politika.

a) Trgovinsko-politični pomen.

Vnanja kreditna politika v prejšnjih stoletjih ni bila posebno
vpoštevana. Poznale so jo Benetke, Genova, Florenca, Liibeck in
nekaj drugih severno-zapadnih mest in v 17. stoletju Holandska.
Izza J. Law-a pa postajata izvoz ter uvoz kapitalov zmiraj pogo¬
stejša. Klasiki se začno pečati s problemom teoretično. Medna¬
rodne kreditne transakcije dosežejo v zadnjih desetletjih pred sve¬
tovno vojno ogromen obseg, danes je pa mednarodni kreditni
promet zelo važen del celokupnega mednarodnega gospodarskega
prometa, je svetoven problem.

Ker spadajo na področje trgovinske politike sploh vse vrste
gospodarskih mednarodnih stikov, mora država tudi izvozu ter
uvozu kapitalov posvečati pažnjo. To velevajo državi tehtoviti
razlogi. Predvsem že vsled tega, ker vlada med glavničnim pro¬
metom in plačilno bilanco funkcionalna zveznost in ker kreditnega
ter glavničnega prometa gospodarsko ni mogoče ločiti od blagov¬
nega. Kakor blagovni promet, morejo tudi merodajni prenosi
glavnic sestav narodnega gospodarstva znatno izpremeniti ter iz¬
zvati tako v uvažajoči kakor v izvažajoči državi dalekosežne po¬
sledice. Poleg tega se promet blaga dopolnjuje in deloma nadomešča
s prometom proizvajalnih činiteljev, predvsem kapitala, ki je med
njimi še najbolj mobilen. Če ni mogoče preložiti stanišč proizvaje,
ubere kapital pot k staniščem, in ako se blagovnemu uvoz,u stavijo
težke ovire, se selita delo in kapital ali pa tudi le poslednji na za¬
ščitena odjemališča.

Zato ne zadošča, da kontrolira država le blagovni promet;
opazovati in nadzirati mora tudi gibanje onega izmed produkcijskih
činiteljev, ki se premika najlažje in najmanj opaženo čez meje
države in ki se zakonskim omejitvam najbolj izmika. Napake in

16

242

opustitve, ki ze zgode v vnanji kreditni politiki, morejo blagov¬
nemu vnanjemu prometu ter tuzemski produkciji povzročiti
ogromne škode, če se pa krediti in kapitali v vnanjem prometu
pravilno usmerjajo, nastanejo narodnemu gospodarstvu in vsemu,
kar je z njim v zvezi (blagostanju, kulturi, politični veljavi države),
lahko neprecenljive koristi.

Vnanja kreditna politika pa je tudi zato tako važna, ker hodi
rada vštric z diplomatsko in močansko politiko države in je pogo-
stoma pravzaprav samo njen del. Gospodarski pritisk upniških
držav na dolžne države včasi politično mnogo zaleže. Veliki tuji
kapitali, ki so prišli v državo, so pogostoma kakor nevidne vojaške
posadke, ki stražijo interes drugih držav. V tem pogledu so zelo
zadolžene države dosti na slabem, osobito ako ni nikakšnih izgle-
dov, da se dolgov kmalu otresejo. Kapital se sploh ne seli iz države
v državo zgolj iz gospodarskih nagibov, pogostoma mu predpi¬
sujeta smer politični pritisk ter diplomatski interes; osobito danes
pričajo mednarodni krediti, kako more biti politična korist njih
edini namen. Z izvoženimi kapitali in z dejanjem kreditov se lahko
navezujejo ter utrjajo politična prijateljstva, se snujejo aliančne
zveze, ozir. se pripravljajo njihovi razdori. Skratka, v vplivu in
moči izvoženih kapitalov se prav rada zrcali politična moč države,
kakor je tudi na drugi strani pogostoma res, da je aes alienum
acerba servitus.

Podobno dalekosežne učinke, kakor uvoz in izvoz kapitalov,
povzroča tudi izvoz delovnih sil (izseljevanje). Ako pridelujejo
n. pr. relativno slabo plačani rumunski, poljski in ogrski izseljenci,
katerim domovina ni znala priskrbeti zaposlitve doma, v Kanadi
žito s stroji, kupljenimi morda iz Ameriške Unije za posojeni
angleški denar, občutijo Poljska, Rumunska in Ogrska posledice v
padanju žitnih cen, v nazadovanju svojega žitnega izvoza in v
vsem, kar iz tega sledi. Slični učinki nastanejo, ako se mora izse¬
ljevati tehnično osebje, ki zorganizira v drugi, doslej še ne razviti
državi konkurenčno produkcijo. Pa urejevanje izseljevanja in pri¬
seljevanja spada bolj v področje socialne politike; sicer pa danes ni
več tako aktualno, ker zapirajo prekomorske države priseljencem
meje, in ker omejujejo zavoljo »zaščite nacionalnih delovnih moči«
priseljevanje tudi evropske države.

243

b) Narodno - gospodarski učinki vnanjih kre¬

ditov.

J. V dolžniški drža vi.

Izmera koristi in škode vnanjih kreditov zavisi, kakor je samo¬
umevno, od načina in namenov, za katere se uvoženi kapital upo¬
rabi. Če je javno  posojilo namenjeno izgraditvi ozir. dopolnitvi
javnih pridobitnih podjetij (železnic, pristaniških naprav, elektri¬
čnih central, klavnic, tramvajev i. pod.), tedaj najetje posojila ne
pomeni stvarno nič drugega, kakor anticipacijo bodočih javnih
(državnih in samoupravnih) dohodkov. Posojila, ki jih uporabita
država in samouprava po načelu prevencije za zadovoljitev kolek¬
tivnih interesov, n. pr. za izgraditev cestnega omrežja, kanalov,
pristanišč, bolnic, upravne in agrarne reforme, za velika osuševanja
in za podobne naprave, ki ne prinašajo upoštevnih denarnih do¬
nosov, so produktivna, ker pritekajo iz njih gospodarstvu velike
posredne koristi.

Da je izposojeni kapital, s katerim se krijejo kronični prora¬
čunski primanjkljaji, naložen ponavadi neproduktivno, je tako
očividno, da je odveč, o tem govoriti.

Prevelika in prepogosta javna, zlasti državna posojila seveda ne
smejo postati; drugače prav lahko naraste vsota, ki je letno po¬
trebna za amortizacijo in obrestovanje, tako visoko, da zahteva
prevelik del državnih dohodkov (25, 30% ali celo več). V tem pri¬
meru nastanejo v manjših, pa tudi v srednje močnih državah go¬
spodarstvu vse one škode, ki slede iz slabokrvnosti državnih financ.
V neprimerno visokih amortizacijskih in obrestnih vsotah mora
potem tuzemsko gospodarstvo odvajati inozemstvu znaten del na¬
rodnega dohodka. Neproduktivno porabljeni javni krediti zvišujejo
s svojimi posledicami produkcijske troške, slabijo kupno moč vsega
prebivalstva in zadržujejo ne le gospodarski, temveč tudi kulturni
napredek. Ako se dobra leta umaknejo slabim, more prevelika
zadolženost države, samouprav in zasebnega gospodarstva postati
naravnost katastrofalna. Nastati more potreba, da se s proglasitvijo
moratorija prekine plačevanje obresti, kar pa državnemu kreditu
silno škoduje in tudi politično ni zmiraj brez slabih posledic.

Da pomenijo inozemski kapitali, ki se nalože produktivno v
zasebnih  podjetjih, lahko vsemu narodnemu gospodarstvu
zelo učinkovito podporo, ni treba dolgo dokazovati. Na ta način

16 *

244

je v preteklem stoletju Ameriška Unija pognala svoj gospodarski
razvoj v neobičajno hiter tek, tako si je Italija zgradila svojo indu¬
strijo, nemško gospodarstvo si je v zadnjem desetletju opomoglo
baš s krediti, ki so jih dobivale samouprave in industrijska podjetja
v velikih količinah od Amerike in iz drugih držav; tudi predvojna
ruska in avstrijska industrija je nastala velik del s pomočjo uvo¬
ženih kapitalov. Dokler je v državi le malo kapitala in še ta ni po¬
ceni, se ustanavljajo pretežno manjša podjetja, ki ne zahtevajo
mnogo investicij, a dajejo zato tudi le skromen dobiček. Obilen
priliv inozemskih kapitalov pa ustvari možnost, da se morejo sno¬
vati veleobrati in taka podjetja, v katerih traja produkcijski proces
dalj časa, ki pa dajejo podjetnikom velike čiste donose in delavstvu
boljši zaslužek. Uprav zavoljo tega se more potem tudi domači
kapital hitreje nabirati in tujega polagoma čisto nadomestiti.

Pridobitno-gospodarska naložba inozemskih kapitalov da tu¬
zemskemu gospodarstvu lahko toliko vzgona, da v relativno krat¬
kem času prehodi ali celo preskoči one prve stopnje, ki so najtežje,
in dohiti stare industrijske države, pred katerimi pa ima potem
prednost, da razpolaga z najnovejšo opremo in bolj racionelno
produkcijsko organizacijo. V splošnem je, kakor dokazuje Ohlin,
gospodarski učinek produktivno in smotrno uporabljenih inozem¬
skih kreditov ta, da se odstotni delež nacionalnega dohodka, ki se
izdaja za uvoz inozemskega blaga, postopno zmanjšuje. Gospodar¬
ska zmogljivost take države narašča, njen gospodarski koeficient
se požene hitreje v vzpenjavo smer.

Če pa naj kvarni učinki, ki spremljajo mednarodni glavnični
promet, ne paralizirajo preveč koristi, sta zmernost in previdnost
priporočljivi. Kajti ako dosežejo vsote, ki so potrebne za amorti¬
ziranje in obrestovanje, neprimerno višino, povzroči ojačeno po¬
vpraševanje po inozemskih plačilnih sredstvih (devizah) padanje
tečajev tuzemskih plačilnih sredstev. To pomeni toliko, kakor da
se zvišajo uvozne carine, izvoz pa poživlja. Uvoženi kapitali (de¬
vize), ki se spremene v tuzemski denar, učinkujejo tudi lahko infla-
torično. Na oba načina, pa tudi že zgolj zato, ker povzroča spre¬
membe v gospodarski strukturi države, vpliva uvoz kapitalov na
sistem cen, na obrestno mero, na celotno produkcijo in s tem na
ves vnanji trgovinski promet.

In še neka druga nevarnost more nastati, kadar postanejo kre¬
diti, ki so se najeli kratkoročno v inozemstvu, preveč obilni. Ino¬
zemstvo namreč svoje kredite naenkrat — v zelo kratkem roku —

245

odpove, ako se pokažejo v dolžniški državi nevšečne politične in
gospodarske razmere, ki omajajo zaupanje inozemskih upnikov.
Nevšečni politični in gospodarski položaji pa pridejo včasih čez
noč. V takih primerih se lahko pripeti, da samouprave in zasebna
podjetja ne morejo vrniti posredujočim denarnim zavodom kredi¬
tov takoj, ker so se ti v upanju, da se bodo večkrat za seboj pro-
longirali, porabili za investicije ali iz drugih razlogov niso mobilni.
Denarni zavodi se morajo v tem položaju obrniti na emisijsko
banko, kateri v močni izmeri odtegujejo zlato in devize. Na ta
način pridejo v nevarnost predpisi o kritju, valutni tečaj lahko
opasno oslabi. Emisijska banka se znajde lahko pred nujnostjo, da
mora občutno utesniti obtok bankovcev in eskontiranje menic baš
v času, ko gospodarstvo diskontni kredit in bankovna obtecila
najbolj potrebuje. Hudih posledic pa še ni konec. Bančna podjetja,
ki so posredovala inozemske kredite, morejo postati nelikvidna in
vsled tega trpi zopet produkcija, od katere se naenkrat zahteva
vračilo starih kreditov, dočim se je možnost, poseči po novih,
izdatno poslabšala. Če pridejo pri tem vodilni bančni zavodi v
resno nevarnost, državi ne preostane drugega, ako naj ne nastanejo
še hujše posledice, kakor da jim priskoči na pomoč z eskontom
mobilizacijskih menic pri novčni banki ali posredno z davčnimi
dohodki ali pa da jih bodisi popolnoma ali deloma podržavi (ban¬
čne sanacije).

V posameznostih se razmerja med koristnimi in kvarnimi
vplivi inozemskih kreditov oblikujejo zelo neenako, kakor pač do¬
puščajo konkretne razmere v posamezni državi. Spričo raznolikosti
gospodarskega sestava in uporabe inozemskih kreditov je težko
dognati, kaj bi moglo veljati kot obče pravilo. Kar se v eni državi
izkaže kot koristno, spravi drugo državo lahko v neprecenljivo
škodo.

Gospodarsko manj razvite ali močno zadolžene države morajo
računati s tem, da bodo inozemski upniki zahtevali garancije in
pravico kakršnekoli kontrole. Tu je preudariti, ali naj se kreditu
da oblika delnic ali zadolžnic (obligacij). Z izdajo delnic je mogoče
dobiti večje vsote, in ta način .prinaša tudi ugodnost, da se ravnajo
bremena po višini čistih donosov. Toda ako imajo inozemski imet¬
niki delnic tudi v vodstvu podjetij odločilno besedo, se lahko pri¬
godi, da vplivajo na važen del tuzemske produkcije po interesih
tujine. Ako nastane v upniški državi kakšna depresija, se rado
zgodi, da pridejo delnice in s tem lastništvo velikih in zelo važnih

246

tuzemskih podjetij v druge roke, morda celo v posest take države,
ki ne šteje k prijateljskim. Potem se pa gospodarskemu vplivu pri¬
druži lahko še politični vpliv in pritisk. Saj zadostuje nekaj speku-
lacijskih poslov in tuzemska produkcija se znajde brez krivde v
občutnih težkočah. Zavoljo tega je v primerih, kadar je predvideti,
da utegnejo nastati podobne nevarnosti, že bolje, najeti inozemska
zasebna posojila v obliki obveznic. V tem primeru obdrže tuzemska
podjetja polno avtonomijo. Ako prosperirajo, ostanejo nadpovpre¬
čni donosi doma, toda ob depresijah je za obrestovanje treba vseeno
poskrbeti in to breme postane ob okoliščinah lahko težko.

2. V upniški d ržavi.

Tudi v tej zavisi razmerje med ugodnimi ter neugodnimi
učinki od mnogovrstnih konkretnih okoliščin. Kot izvoznice ka-
pitalov se morejo udejstvovati seveda le gospodarsko razvite
države. Čim lažje more njih gospodarstvo večje denarne nabirke
pogrešati, tem prej jim je mogoče investirati v inozemstvu velike
vsote v podjetja in naprave, ki začnejo donašati obresti šele čez
dolga leta a se potem tem bolj plodonosno rentirajo (n. pr. plan¬
taže, rudniki, elektrarne i. pod.). Le gospodarsko močnejše države
morejo vzeti velike rizike na sebe in morejo poskrbeti za solidne
garancije. Z izvozom kapitalov si v inozemstvu ustvarjajo velike
rezerve, katere jim morejo biti, ako nastanejo burni časi, v izdatno
pomoč (Nemčija, Anglija, Francija v vojnem času). Tudi gospo¬
darski riziki se na ta način porazdele ozir. ublažijo, kajti malokdaj
zajame krizni val naenkrat vse države in vse produkcijske stroke.
V takih časih lahko dopolnjujejo medle tuzemske donose zadovo-
ljivejši donosi izvoženih kapitalov.

Kakor v dolžniški državi, vpliva mednarodni kreditni promet
tudi v upniški državi na ponudbo kapitalov in na povpraševanje
po njih, na obrestno mero in cene, na donose in dohodke i. t. d.
Ti vplivi v rentniški državi seveda niso isti kakor v podjetniško
čili državi, v veliki državi, kakor je Ameriška Unija, malo dru¬
gačni, kakor v Švici ali Italiji, ki kapitale izvaža, a jih ji sami pri¬
manjkuje. Če je v tuzemstvu kapitala v takem obilju, da se ne
more zadovoljivo porabiti, nastane lahko naravnost potreba, da se
mu v inozemstvu najde plodonosnejšo zaposlitev, lahko pa se tudi
pripeti, da jame zavoljo njegovega prekomernega izvoza v tuzem¬
stvu kapitala nedostajati, kar požene obrestno mero navzgor ali

247

je vsaj ne poceni. To more v podjetjih in strokah, v katerih je
obrestna režija občutna, pomeniti podražitev produkcije, poslab¬
šanje konkurenčne zmožnosti in celo nezaposlenost delavstva.

Vplivi se ravnajo zlasti tudi po namembi izvoženih kapitalov.
V splošnem koristijo upniški državi že zaradi tega, ker ustvarjajo
v dolžniški državi blagostanje. Najboljše odjemalke so zmiraj go¬
spodarsko razvite, bogate države, ne pa države, ki bi prav mnogo
potrebovale, ki pa nimajo dosti kupne moči. Izvoz kapitalov po¬
meni za upniško državo predvsem poživitev izvoza. Radar gre za
inozemska javna posojila, posojilojemalci večinoma ne potrebujejo
posojila v obliki denarja, temveč v obliki mostnih konstrukcij, pri¬
staniških žerjavov, električnih strojev, tračnic, vagonov in loko¬
motiv, vojaške tehnične opreme, ladjedelniških priprav, cevi i. t. d.
Pa tudi zasebna gospodarstva naročajo za kredit strojna produk¬
cijska sredstva, tovarniško opremo, rudarske instalacije, elektro¬
tehnični material i. t. d. Mnogokrat da upniška država posojilo
samo pod pogojem, da se izvrše naročila pri podjetjih njenih držav¬
ljanov. S to zahtevo seveda ne more zmiraj prodreti, ako je med
ponudniki kapitala občutnejša konkurenca. Ponavadi pa prihajajo
iz dolžniške države naročila že zavoljo tega, ker je blago, ki ga
rabijo, v upniški državi najbolj poceni, in ker obstoji vobče nagnje¬
nje, da se potroši denar, ki se je najel, v državi izvora. Kakor javni,
naročajo, ozir. so primorani naročati potrebno blago v upniški
državi tudi zasebni posojilojemalci. Danes skrbe za naročila iz
dolžniških držav banke in bančni konzorciji, kateri se nahajajo v
ožjih poslovnih zvezah s tuzemskimi industrijami in jim pribav-
ljajo naročila z inozemskimi krediti, ki jih oskrbujejo s svojimi
podružnicami in afiliacijami.

V ostalem pa moramo ločiti: gospodarski učinki se namreč
ravnajo po stroki, v katero se nalaga tuzemski kapital v tujini.
Ako se s tuzemskim kreditom grade inozemske železnice ali se z
njim zboljšuje promet, more pomeniti ta okolnost za tuzemsko
produkcijo pocenitev surovinskih snovi, t. j. znižanje produkcijskih
stroškov in zboljšanje konkurenčnih izgledov. Isto velja, ako se
izvoženi kapitali porabijo za. snovanje surovinskih industrij ali
takšnih podjetij, ki izdelujejo blago, ki se mora v tuzemstvo uva¬
žati. Drugače je kajpak, ako nalagajo tuzemski kapitalisti svoj
denar v taka inozemska podjetja, ki s svojimi izdelki konkurirajo
tuzemskim podjetjem. V tem primeru se izvoz v take države lahko
ovira, da, dolžniška država jame konkurirati upniški državi celo

248

na drugih inozemskih odjemališčih in si jih prisvajati. Na ta način
je angleški kapital ustvaril angleški industriji konkurenco Ameriške
Unije in Japonske, z angleškim kapitalom je zrasla italijanska
tekstilna industrija in se polastila nekaterih angleških odjemališč,
nemški kapital je oživil poljsko tekstilno konkurenco, dandanes pa
vidimo, kako ustvarjajo češki, avstrijski in ogrski kapitalisti svojim
domovinskim industrijam konkurenco v balkanskih državah. To
konkurenco čutijo seveda tudi industrije drugih držav. Izvoz ka¬
pitala izpreminja gospodarsko strukturo v dolžniških državah, s
tem pa tudi razmerja med posameznimi državami v okvirju sve¬
tovnega gospodarstva.

Druga vrsta učinkov navezuje na vračanje posojenih kapitalov.
Velik del obresti od glavnic, ki so se posodile ozir. naložile v ino¬
zemstvu, se vrača v državo v obliki blaga, tako da se v končnih
posledicah izravna pasivni saldo trgovinske bilance in ostane tudi
v plačilni bilanci še dober aktiven presežek. Ker imajo od izvo¬
ženih kapitalov izdatne obrestne dohodke, morejo velike upniške
države (Francija, Ameriška Unija, Anglija, predvojna Nemčija)
izkazovati trajno pasivno trgovinsko bilanco. Tako je znašal n. pr.
1. 1929 dohodek Ameriške Unije na obrestih in dividendah od ka¬
pitalov, naloženih v Evropi, 258 milijonov dolarjev, h katerim je
prišteti še 207 milijonov dolarjev kot obresti od vojnih posojil,
tako da je prejela Unija samo iz evropskih držav lepo vsoto, ki je
vredna 36 milijard dinarjev.

Velik del obrestnih in amortizacijskih prejemkov pa se ne
vrača v obliki blaga, zlasti ako je njegov uvoz v upniško državo
carinsko obremenjen, temveč se nalaga v istih ali drugih inozem¬
skih podjetjih ali pa se ž njimi krijejo druge obveze napram ino¬
zemstvu (n. pr. prevozne, posredniške, iz patentnih pravic i. t. d.).
Mnogokrat pa kapitalisti slede svojim kapitalom v inozemstvo,
kjer se trajno naselijo; v tem primeru povratni prenos kapitala
kajpak čisto odpade.

Izvoz in uvoz kapitala gre med gospodarsko razvitimi drža¬
vami v obeh smereh, tako da je vsaka država hkrati upnica in
dolžnica. Takšen obojestranski izvoz ter uvoz kapitalov postane
med omenjenimi državami potreben še zato, ker obstoje med kom¬
plementarnimi industrijami, ki so v eni kakor v drugi državi,
mnoge dalekosežne tehnične in komercialne zveze in finančne
skupnosti.

Med državami, ki so še čisto agrarne in gospodarsko šibke, se

249

medsebojni promet kapitalov kajpak ne more razviti, ako ni iz¬
rednih razlogov.

Zasledovati podrobno, kako učinkujejo glavnični prenosi v
posameznih fazah na cene, obrestno mero, delavski zaslužek, do¬
nose in dohodke v upniški in v dolžniški državi, bi v tem kratkem
enciklopedičnem spisu ne imelo mnogo pomena; o tem gredo
mnenja teoretikov vnanje trgovine daleč vsaksebi, izkustva pa
kažejo v tem oziru zelo raznoliko pestrost konkretnih pojavov.

c) Pol itika mednarodnega glavničnega prometa ,
1. V dolžniški državi.

Država, ki nima dosti lastnih kapitalov, mora najprej rešiti
načelno vprašanje, ali hoče z ozirom na kvarne politične in gospo¬
darske posledice, ki jih more prinesti tuji denar, uvoz kapitala
sploh pospeševati ali ne, ozir. ob katerih pogojih in za kakšne na¬
mene in produkcijske stroške. Ako nikakor noče priti v krog med¬
narodnih kapitalističnih interesov ter izpostaviti gospodarstva v
nevarnost, da bi ga dobavitelji tujega kapitala izkoriščali s pribavo
dragega in slabega blaga, s previsokimi obrestmi in na razne druge
načine, bo vzela vnanji kreditni promet pod strožjo svojo kontrolo.

Pri tem bo morala postopati seveda preudarno in sistematično.
Kontrola javnih posojil ji bo seveda uspela, ker se nahaja finančno
poslovanje samouprav pod njenim nadzorstvom. Toda zasebne
kredite bo zasledovala dosti težje, kajti ti prestopajo meje po viju¬
gastih in skritih stezah zasebnih poslov, ki obstoje v zgolj for¬
malnih prenosih imovinskih pravic.

Državi, ki se odloči v negativnem smislu, nastane dolžnost, da
skrbi na druge načine, s katerimi se hitreje in izdatneje nabirajo
domači kapitali in s katerimi se pravočasno vzgoji sloj industrijskih
podjetnikov, organizatorjev in tehničnih delovnih moči. Le da v
današnjih razmerah ne bo imela mnogo izbire in se mora ponavadi
odločiti načeloma za uvoz kapitalov. K temu koraku so prisiljene
osobito agrarne države, kjer se kapital že vsled narave poljedelske
produkcije bolj počasi nabira in za katere je nedostajanje kapitalov
karakteristično. Primere, v katerih zabranjuje ali ovira uvoz kapi¬
talov v agrarno državo drobna plast domačih kapitalistov, ki imajo
v rokah vladno oblast in ki hočejo na ta način osigurati lastnim
kapitalom kar moč visoko obrestovanje, moremo prištevati izje¬
mam, ki v demokratično urejeni državi nimajo trajnosti.

250

Pri izbiri sredstev, pripravnih za sprovajanje vnanje kreditne
politike, država ne mora priti takoj v zadrego. Predvsem mora
poskrbeti za izravnanost notranjih in vnanjih političnih razmer,
za ravnovesje v finančnem gospodarstvu ter za izdatno propagando
v inozemstvu. Kajti kapital je sila konzervativen in je pod vplivom
psihologičnih činiteljev. Ne gre rad v države, ki jih nič ali le malo
pozna, in se obrača rajši v kraje, s katerimi ima njegova domovin¬
ska država tradicionalne in pogostejše stike. V nerazvite države
ga ne zvabi lahko niti visoka obrestna mera, podaja se rajši v
države, kjer je obrestna mera čeprav podpovprečno nizka, kjer pa
mu oblast ne stavlja ovir, kjer vlada solidna stalnost razmer in kjer
nahaja dobro urejeno tehnično organizacijo denarnega prometa.
Baš iz teh razlogov gre — celo iz revnejših držav — toliko kapi-
talov v Ameriko, Francijo, Švico, Nizozemsko in Anglijo, kjer
donašajo tako nizke obresti, za katere bi jih lastniki svojemu last¬
nemu narodnemu gospodarstvu niti v sanjah ne prepustili.

Ako so imenovane predpostave kolikor toliko ustvarjene, more
država podpirati uvoz kapitalov z raznolikimi, neposrednimi ka¬
kor posrednimi sredstvi. K prvim spadajo n. pr. davčne olajšave
vseh vrst, priznanje pupilarne varnosti ali drugih pravnih pred¬
nosti, dovolitev, da upniški konzorcij upravljanje posojenih kapi¬
talov neposredno sam nadzoruje, državno jamstvo za obrestne
donose, pogodovanje pri lombardiranju zadevnih vrednostnih pa¬
pirjev, olajšano dovoljevanje borznega zaznamovanja i. dr. K po¬
srednim sredstvom moremo šteti n. pr. trgovinsko-politične in čisto
politične koncesije, carinsko zaščito blaga, čigar produkciji je uvo¬
ženi kapital namenjen, koncesije za eksploatiranje rudnikov, vodnih
sil, železnic, petrolejskih vrelcev i. pod. Tudi visok diskont stori v
tem oziru včasih svojo dolžnost. Ako se hoče država obraniti
uvoza nevšečnih kapitalov, poseže pač lahko k nasprotnim ukre¬
pom. V tem primeru služi kot izborno sredstvo tudi ostra kontrola
trgovine z devizami.

2 V upniški državi.

Tudi njej nikakor ne nedostaja povodov, da ureja izvoz ka¬
pitalov v smislu celokupnih nacionalnih interesov. Podobno kakor
se v dolžniških državah zasebno-gospodarski interesi ne zlagajo
zmiraj z narodno-gospodarskimi, se ne zlagajo tudi v upniški
državi. Je že res, da imajo vse države korist, ako pomnoži kapital

251

blagostanje kjerkoli na svetu, a to pravilo ima za posamezne upniške
države včasih izjeme. Ako naj država obvaruje škod sebe in gospo¬
darstvo, ne more pustiti, da nalagajo njeni državljani kapitale v
tujini po mili volji. Pri velikih bančnih zavodih, ki so največji
izvozniki kapitalov, se zbirajo denarni prihranki milijonov malih
ljudi, katerim pomenijo njih vloge glavni del premoženja in zadnjo
rezervo. Ti kapitali ne smejo v riskantne naložbe. Zavoljo tega
nadzira upniška država vnanji kredit. Konzorciji in posamezni
posojilodajalci ne smejo prevzeti emisij ali kapitale drugače izvoziti,
ako si predhodno ne priskrbe dovoljenja vlade, navadili pa so se
storiti to tudi brez posebnega predpisa, ker pomeni pristanek vlade
obljubo državne pomoči, ako nastane potreba.

Samo ob sebi se razume, da usmerjajo vlade upniških držav
kapitale najraje v takšne dolžniške države, od katerih ni pričako¬
vati le gospodarske, temveč tudi politične koristi. Na ta način se
pripravlja lahko sklepanju alijančnih pogodb bolj nosna podlaga.
Anglija si je privezala po tej metodi dominijone in kolonije trd¬
neje nase, kakor bi to mogla z zgolj političnimi sredstvi. Tudi
vnanja politika Francije učvrščuje diplomatične uspehe rada z da¬
janjem posojil. Po drugi strani je treba zabraniti, da se izvoženi
kapitali ne porabijo za oboroževanje ali drugačno podporo takih
tretjih dežel, ki je ž njih neprijateljskim razpoloženjem v bodoč¬
nosti treba računati.

Izvoz kapitala podpira upniška država s podobnimi sredstvi,
kakor pospešuje dolžniška država njih uvoz. Včasih pa nastane po¬
treba, omejiti izvoz kapitala v interesu domače produkcije ali od¬
rediti obči embargo; tako je postopala Francija v letih 1918 do _

1927 v interesu svoje valute, leta 1924—1925 pa Anglija, ki je hotela
kapitale rezervirati domačim industrijam ter ž njimi tudi priti na
pomoč dominijonom in kolonijam.

Koliko pomeni smotrna politika glavničnega izvoza za blago¬
stanje države, dokazujejo s svojimi primeri najbolj manjše države,
kakor n. pr. Švica, Belgija, Nizozemska in Švedska. Kaj pomeni
obenem politično, o tem poučuje zgodovina Anglije, Francije, pred¬
vojne Nemčije in v novejšem času tudi Ameriške Unije. Poslednja
je po vojni z izvozom kapitalov zavzela v Evropi in drugod zelo
trdna gospodarska oporišča, iz katerih razširja svoj vpliv siste¬
matično.

252

OSMO POGLAVJE.

Zgodovina trgovinske politike.

I. Stari in srednji vek.

a) Trgovinska politika antične države.

Ohranjena sporočila vedo povedati o marsikaterih zanimivih
prizadevanjih in ukrepih, s katerimi posegajo antične in srednje¬
veške države v mednarodne gospodarske odnošaje. Pa ta prizade¬
vanja so bolj sporadična, prigodna, in jih ne moremo primerjati s
sistematično in v vseh podrobnostih preračunjeno trgovinsko poli¬
tiko današnje dobe.

Trgovinska politika antičnega sveta je po pretežnem delu še
neločljivo spojena z nasilnimi zavojevanji in z gospodovalno poli¬
tiko države, na vsak način mnogo tesneje, nego je danes. Glavna
težnja antične države, razširiti svoje meje kar moč široko, ni na¬
klonjena pogodbeno utrjeni enakopravnosti več dežel. Tekma za
vnanja tržišča pomenja v starem veku vojno, ki se mora končati
z ugonobitvijo enega izmed tekmecev. Vojna je v antičnem svetu
še veliko bolj, kakor danes, namerna finančno-militarična opera¬
cija, katere namen je, da preživlja gospodstvene kaste in kroge
špekulantov, ki si izgovore za svojo denarno pomoč pravico do
rodovitnih zemljišč ter do izkoriščanja delovnega ljudstva v osvo¬
jenih pokrajinah.

Stremljenja, ki nosijo vsaj na videz značaj današnjih trgovinsko-
političnih akcij in njihovih priprav, so v antični državi bolj osam¬
ljena kakor redni pojavi. Asirski, babilonski in perzijski kralji
grade trgovinske ceste, Feničani, Kartaginci in Grki ustanavljajo,
ko postanejo njih domovinske države preobljudene, kolonije ter
poskrbe v njih za blagovna skladišča. Ptolemejce hvalijo kot po¬
speševalce egiptske izvozne industrije in tudi Atene, Korint in
Kerkira uporabljajo v dneh svoje slave cel sistem raznih sredstev,


253

da si odpro inozemska odjemališča. Celo davčne olajšave in pro¬
stosti, ki jih dovoljujejo zaradi razširjanja trgovinskega prometa,
jim niso neznane.

Lastno obrt, pravzaprav svoj fiskalni interes, ščiti antična
država najčešče s trgovinskimi monopoli države in gospodujočega
socialnega razreda, z uvoznimi ter izvoznimi prepovedmi (n. pr.
izvoz žita in ladijskega lesta) ter z ostrimi ukrepi, s katerimi na¬
stopa proti inozemskim potnikom in tujim trgovskim razpeče¬
valcem. Posebne olajšave uživa uvoz hranilnih snovi in surovin,
zlasti v Atenah in Rimu. O atenski in ptolomejski trgovinski poli¬
tiki moremo trditi, da mestoma precej nalikuje merkantilizmu.

Narod, ki je v antični dobi pokazal razmeroma najmanj
smisla za trgovinsko politiko, so Rimljani. V Rimu samem in v
par velikih mestih se je razvil pač izrazit kapitalizem, toda ta je
čisto finančne narave in se ne zanima za razširjanje izvozne pro¬
dukcije. Ogromna bogastva, ki se stekajo v Italijo in osobito v
njeno prestolico, pohajajo iz vojnega plena in strahovitega izže¬
manja podvrženih provinc ter vazalnih držav. Gromade luksusnega
blaga, ki pritekajo v Rim iz trgovinskega prometa z vzhodnimi
deželami, se morajo plačevati, ker rimska obrt ne proizvaja za
izvoz, z zlatom in srebrom. Zavoljo tega odtekajo letno velike
količine novčne kovine brez povratka na vzhodne meje države ter
preko njih.

Ko je osvojen ter izžet ves kulturni svet, kar ga je okoli Sre¬
dozemskega morja, in ni več bogatih držav, kamor bi se še izpla¬
čalo pošiljati legije, potem celo ni več opazovati nikakšne rimske
trgovinske politike, ker je skorajda vsa vnanja trgovina postala
notranja. Ko so rimske provincije dale vse, kar so zmogle, in jame
občutno nedostajati suženjskih delovnih moči, jame rimsko gospo¬
darstvo propadati. Sloj za slojem zapade obubožanju, vsled preza¬
dolženosti in depopulacije se pogreza v siromaštvo kmetija. Radi
tega tudi obrti čim dalje bolj nedostaja kupne in tvorne moči.
Trgovina, ki pri Rimljanih itak nikdar ni bila v čislih, polagoma
skorajda nima s čim da bi trgovala. Posledica je, da se denarno
gospodarstvo, ki se je bilo razvilo itak samo bolj v mestih in ob¬
morskih krajih, umika naturalni izmeni. Ko po vpadu germanskih
plemen dozorijo razmere, se razbline in zgine, kolikor je je še
ostalo, tudi antična gospodarska miselnost v čisto drugačnem
miselnem svetu nastopajočega srednjega veka.

254

V vzhodnem delu rimske države je bil položaj ugodnejši;
zato je na njem razvoj ubral drugačne smeri.

b) Srednjeveška trgovinska politika.

V srednjem veku poskušajo sicer nekateri vladarji, da bi z
dalekosežnimi ukrepi obvladali mednarodni tržni promet, toda
skoraj vse ostane le pri ukrepih, nikjer ni beležiti znatnega prida
in haska. Vladarjeva moč ne sega daleč, ker mu nedostaje učinko¬
vitih sredstev, spočetka zlasti upravne organizacije. Srednjeveška
država je bolj le državi podobna socialna tvorina; zato o njeni
trgovinski politiki ni kaj razpravljati. Kolikor toliko smotrno go¬
spodarsko politiko poznajo le mesta, toda ta se ravna, kakor ni
moglo biti drugače, po krajevnih vidikih in je prikrojena ozkim
interesnim krogom privilegiranih slojev. Gospodarsko blagostanje
in zgodnji kapitalizem mest ob sredozemskem morju (Benetke,
Amalfi, Genova, Piša i. t. d.) izvirata bolj iz vojaške moči in bru¬
talne brezobzirnosti njihove spretne diplomacije. Bogata mesta
Flandrije, severne Francije in Nemčije (Gent, Ypres, Bruges, Lu-
beck, Niirnberg, Bukovec i. t. d.) cveto, ker leže na trgovinsko
pomembnih križiščih in ker znajo svoje privilegije s podjetno
obrtnostjo vešče izrabljati.

Trgovinsko-politična sredstva srednjeveških mest so ponajveč
raznovrstne pristojbine, ki se pobirajo ob uvozu in izvozu blaga.
Pa teh srednjeveških kakor tudi antičnih pristojbin ni primerjati
z zaščitimi carinami novega veka. Kajti ne pobirajo se zaradi za¬
ščite in pospeševanja tuzemske produkcije, temveč predvsem v
korist privilegiranim trgovskim in obrtniškim slojem, ki naj se jim
zasigura stanu primerni preživež. Kadar namerava srednjeveška
oblast zaščititi proizvajo ali oskrbo potrošnikov, seže brez nadalj¬
njega k radikalnemu sredstvu uvoznih ozir. izvoznih prepovedi.
Kar poznata stari in srednji vek drugačnih pristojbin (n. pr. luških,
cestnih, mitniških, skladiščnih, sejmskih i. t. d.), zasledujejo čisto
fiskalne namene.

Zgolj finančnim namenom služijo tudi mnogi privilegiji sred¬
njeveških mest in razne gospodarske odredbe srednjeveških vla¬
darjev. Ozemlje srednjeveškega mesta je veliko preozko, da bi se
mogla v njih uveljaviti carinska politika, kakoršno danes poznamo,
država sama pa nima dosti močne osrednje oblasti ter je razkosana

255

v mnogo premnoga gospodstva in oblasti, ki jih spajajo med seboj
le bolj rahle vezi fevdnega in gospodstvenega socialnega reda.

Državnih pogodb starega veka (n. pr. med Kartago in Rimom)
in srednjega veka (n. pr. med Hanzo in italijanskimi mesti) ne
moremo smatrati za trgovinske pogodbe v današnjem stilu, kajti
njih določila se omejujejo bolj na razmejitve interesnih področij,
katerih izključno izkoriščanje in fiskalno izžemanje si države po-
godnice zavarujejo in zajamčujejo.

Čisto svobodno in uspešno morejo lastno trgovinsko politiko
v srednjem veku izvajati pač samo mesta, ki so dosegla znatnejšo
politično moč in ovladajo v okolici širše ozemlje. Še učinkovitejša
postane njihova trgovinska politika, ako morejo svojo moč opreti
na medsebojne pogodbe in ako razpolagajo morda, kakor italijan¬
ska, še z razvitejšim smislom za neizbirčnost v političnih sredstvih.
Sicer pa njih gospodarska politika ni nikakor enaka, narobe, od
mesta do mesta nahajamo v tem pogledu najbolj pestre razlike,
kakršne povzročajo krajevne okoliščine ter individualni odnosi do
posvetnih in cerkvenih mogočnikov.

II. M e r k a n t i 1 i s t i č n a doba.

a) Prehod od mestnega k narodnemu gospodarstvu.

Trgovinska politika v današnjem smislu nastaja polagoma šele
izza konca 15. stoletja, ko se jame bolj utrjevati državna oblast in
pričenjajo rasti nacionalno ujedinjene države, ki obsegajo širša
ozemlja. Ta razvoj prične v zapadni Evropi, — v Španski za Ferdi¬
nanda in Izabele, v Angliji pod vlado Henrika VII., v Franciji izza
Ludvika XI. —, poseže pozneje na nemške teritorialne države,
Avstrijo, Sardinijo in Rusijo, ter se završi koncem 19. in začetkom
20. stoletja v jugovzhodnem delu Evrope. Šele v razširjeni državi
se more gospodarstvo večstransko zoblikovati, prebojnejša politična
moč pa more trgovinski politiki ustvarjati možnosti, da doseže
trajnejše uspehe.

Absolutistični vladarji 16. ip 17. stoletja morajo, da ohranijo
ter okrepe svoje razširjene dežele, v politiki ubirati drugačna pota.
Njihova prva prizadevanja veljajo odstranjevanju pravnih ovir, ki
se stavijo na pot njihovi težnji po neomejeni vrhovnosti, in pa
ustvarjanju socialnih ter gospodarskih pogojev močne države.

Združena ozemlja je treba najprej upravno izenačiti, kar se

256

doseže še najprej, ako je država tudi gospodarsko ujedinjena.
Eden glavnih pogojev gospodarske uceljenosti pa so prometne na¬
prave. Saj izvira izoliranost in monopolistična avtarkija srednje¬
veških mestnih gospodarstev baš iz pomanjkanja prometnih sred¬
stev. Zategadelj posvečajo vladarji te dobe toliko pažnje izgraje¬
vanju cestovja in rečnih poti ter uvajajo, dasi spočetka bolj spora¬
dično, tudi poštni promet. Na ta način zbližujejo med seboj go¬
spodarska središča države ter ustvarjajo enotna narodna gospodar¬
stva. Obstoječi mestni privilegiji se zožujejo, poleg starih mest
nastajajo oz. se s podporo in novimi privilegiji deželnih vladarjev
okrepljajo nova. Že s tem utrpe cehovske organizacije precej na
svojem prednostnem položaju, toda zenočevalne težnje vladarjev
gredo mnogo dalje.

Država si prisvaja čim dalje bolj izključno pravico, da uredi
obrtno pravo po svoje in zožuje temu dosledno cehom kos za
kosom njihovo stanovsko avtonomijo. To zenačevanje obrtnega
prava se razvija na razne načine: ali tako, da si prisvoji država
kontrolo nad cehi, ali tako, da se združijo cehi v enotne, državne
organizacije (nacionalne cehe), ali pa tudi tako, da predpiše država
sama novo nastalim obrtim štatute. L. 1652 izmenja Elizabeta s
svojim »Statute of Artificers« cehovske rede, ki so veljali dotlej v
posameznih angleških mestih, kmalu na to odpravi (1. 1581) Colbert
cehovsko avtonomijo v Franciji, Nemčija ustvari poldrugo stoletje
pozneje (1. 1731) enotni državni obrtni zakon, ki ga dejanski uve¬
ljavijo na svojih ozemljih šele teritorijalni vladarji. Cehovske
organizacije se izpreminjajo, tu manj, tam bolj, v napol državne
organe, obrt in trgovina postajata čim dalje bolj nacionalna zadeva
ne pa krajevna. Gospodarskemu zenačevanju veljajo nadalje po¬
skusi vladarjev, poživiti tržni promet z enotno ureditvijo nacio¬
nalnega novca.

Še učinkovitejše pomaga gospodarsko zenačevati absolutno
državo odstranjevanje notranjih prometnih pristojbin in carin in
preložitev njih pobiranja na mejo države. Že 1. 1664 ukine Colbert
notranje carine osrednjih pokrajin. Marija Terezija zenači (1. 1775)
v carinskem pogledu obrtno najbolj važne avstrijske dežele, isto
stori Friderik II. za pruske dežele, 1789 odstrani meddržavne carine
Ameriška Unija, začetkom preteklega stoletja pa slede tem vzgle¬
dom vse ostale države, med zadnjimi Švica 1. 1848.

Omenjena stremljenja vladarjev najdejo močno oporo v no¬
tranjem preobraževanju pridobitnega gospodarjenja. Izza 13. sto-

I

257

letja nastajajo namreč — najprej v italijanskih mestih, pozneje pa
tudi v pomembnejših središčih zapadne in srednje Evrope — izven
organizacije cehovskega rokodelstva trgovinska in produkcijska
podjetja, ki jih moremo označiti za kapitalistična; med tem »za¬
četnim« in današnjim kapitalizmom so razlike kajpak precejšne.
Te tvorbe, ki nastajajo v obliki manufaktur in založniških tvrdk,
se izmikajo zadružni vezanosti cehovskih organizacij, katere nad-
kriljujejo z izdatnejšo tehnično opremo in razpletenejšimi komer¬
cialnimi zvezami ter gredo vladarjem z velikimi nabavami in de¬
narno pomočjo (s posojili) na roko. Pa tudi v cehovsko vezani
obrti povzročajo izpopolnjene prometne naprave in posledice, ki
navezujejo na odkritje indijskih ter ameriških ozemelj, važne spre¬
membe. Mnoga, prej bogata mesta propadajo, produkcija in trgo¬
vina pa se osredotočujeta v novih, ki imajo v prometnem pogledu
ugodnejšo lego; izboljšana tehnika vabi obrtno podjetnost iz mest¬
nega ozidja v kraje, ki kažejo kot stanišča podjetij boljše pogoje.
S prometnim zbliževanjem mest in pokrajin in naraščanjem blago¬
stanja se močneje razvije tudi denarno gospodarstvo, proizvodnja
za trg (in ne samo po naročilu), mednarodna trgovina pa je čedalje
manj navezana zgolj na blago izredne, redke ter drage potrošnje in
postaja bolj mnogostranska.

b) Smisel merkantilizma.

Poslužujoč se teh notranjih razvojnih sprememb v obrti in
izpopolnjujoč upravno zenačevanje države izvajajo absolutistične
oblasti od 16. do srede 19. stoletja sistematično ono gospodarsko
politiko, ki smo jo vajeni imenovati merkant.ilizem; po Colbertu,
ki jo izvaja, dasi le dve desetletji, najbolj enotno in dosledno, slovi
tudi pod imenom kolbertizma. Merkantilizem ni nikakšen sistem,
ki bi bil zasnovan na logično enotni teoriji, tudi ni nikakšna
doktrina, slično nauku o svobodni trgovini, marveč je le bolj neka
vsota praktičnih trgovinsko-političnih načel, izvirajočih iz potreb
svojega časa. Prilagajajoč sc vsakokratnim razmeram doseže mer¬
kantilizem svojo popolnost v., drugi polovici 18., v nekaterih
državah pa v prvi polovici 19. stoletja. Od srednjeveške gospodar¬
ske politike ga loči načelno stremljenje, da zajame narodovo go¬
spodarstvo kot celoto; loči ga pa tudi glavni, vodilni namen. Dočim
urejuje namreč srednjeveško mesto svojo gospodarsko politiko v
glavnem po načelu prehrane in preskrbe svojega prebivalstva, vo-

17

258

dijo absolutne vladarje v merkantilistični dobi fiskalni, politični,
močanski cilji. Njih gospodarska politika, njih prizadevanja, da bi
povečali blagostanje v državi, ne velja prvenstveno gospodarstvu
samemu. To jim je le sredstvo, pogoj za ustvarjanje neposrednih
kakor še bolj posrednih denarnih virov, ki jih potrebujejo za oja-
čevanje vojaške moči in političnega ugleda. Že v poznejšem sred¬
njem veku hodi trgovinska politika s fiskalno rada roko v roki.
Merkantilistični vladarji pa jo združijo tako tesno, da govori
fiskalna misel glavno besedo, dočim je trgovinska bolj kot pomoč¬
nica dobro došla.

c) Monetarni razlogi.

Česar potrebuje država te dobe predvsem, je denar; denar za
upravo, ki se polagoma birokratizira, denar za vladarski sijaj in
denar za vojaštvo, katerega je v dolgotrajnih vojnah, ki slede v
kratkih presledkih druga drugi, treba čim dalje več. Izhajajoč iz
mnenja, da je mednarodna vmesna trgovina glavni izvor denarnega
bogastva, skušajo merkantilistične oblasti podpreti predvsem
trgovca (mercator-ja), ter, da bi imel ta s čim trgovati, tudi kapita¬
lističnega proizvajalca. K dotedanjim glavnim stebrom države, du¬
hovništvu in fevdalni aristokraciji, se pridruži kot nov stan še pre¬
možni podjetnik, meščanski patricij. Opirajoč se nanj v neprestanih
svojih denarnih stiskah se prilagodi država njegovim zahtevam po
smotrnem izgrajevanju narodnega gospodarstva in ga pospešuje.

Za denar gre absolutistični državi spočetkoma trda. Ker je
vsled nezadostne pravne zaščite in kanonične prepovedi obresti
kredit bolj izjema ne pa vsakdanja prikazen, zahteva plačevanje v
gotovini večjo blagajniško pripravljenost, tako da nedostajc za
dnevni promet kovanega novca, ki ga hkrati v večjih količinah
zahtevata kakor trgovina tako država. Denarju poraste cena
visoko. Gospodarski teoretiki pa tudi praktiki se prično izdatno
pečati z denarnim problemom. Reprezentativni merkantilistični
spis, ki ga 1. 1613 izda Serra, je naslovljen: »Breve trattatulo delle
cause che possono far abondare li regni d’oro e d’argento, dove non
sono miniere«, pa tudi že naslovi sami drugih takratnih spisov iz¬
ražajo brigo, kako priti čim lažje do kovanega novca. Slavni Petty
meni v svoji Politični aritmetiki (1655), da so zlato, srebro in biseri
bogastvo vsikdar in povsod (wealth at ali times and ali places) in
Colbert pravi »que Pon demeurera facilement d’accord de ce prin-

259

cipe qu’ il n’y a que 1’abondance d’argent dans un Etat, qui fasse
la difference de sa grandeur et de sa puissance«. Narodno blago¬
stanje se presoja tako kakor blagostanje posameznika: po količini
kovanega novca, ki ga hrani v svoji blagajni. Zavoljo tega skušajo
vladarji, da bi pridobili čim največ denarne kovine, najprej s tem,
da prepovedujejo izvažati denar, potem pa z eksploatacijo domačih
in kolonijalnih zlatih ter srebrnih rudnikov. O tem pričajo v alp¬
skih deželah še danes mnogi opuščeni rudniki. Španska in Portu¬
galska najdeta v Ameriki ter Indiji ogromne zaklade; toda ti za¬
kladi pridejo v korist le državnemu militarizmu, fevdalni gospodi
in ozkemu krogu finančnih špekulantov; narodno gospodarstvo
se z njimi ne oplodi. Zlato odteče polagoma v Anglijo in na Nizo¬
zemsko, in ko zatone politična moč špansko-habsburške svetovne
monarhije, vlada v gospodarstvu iberiških držav slej kakor prej še
primitivnost srednjega veka.

č) Skrb za aktivnost trgovinske bilance .

Ker pa novčna kovina, pridobljena na rudarski način in uvo¬
žena iz prekomorskih dežel, še ne zadostuje, streme vladarji za
tem, kako bi tudi z mednarodno trgovino privabili čim največ
denarja v državo. Aktivna trgovinska bilanca postane osrednji pro¬
blem, okoli katerega se nizajo drugi: populacijski, obrtni in indu¬
strijski, prometni. Da se doseže aktivna trgovinska bilanca, mer-
kantilistični politiki ni nobeno sredstvo malenkostno. Na prvi
pogled se zdi ta njihova briga sicer nekoliko pretirana, v resnici
pa vendarle ni, kajti v tedanjih časih ima aktivnost trgovinske
bilance dokaj več pomena nego danes, ker se nahaja tedaj med¬
narodni kreditni promet šele v prvih početkih in so, — ako iz¬
vzamemo ladijske tovornine, ki jih prejemata Anglija in Nizo¬
zemska —, tudi aktivni saldi drugih postavk plačilne bilance raz¬
meroma zelo neznatni. Pasivni saldi trgovinske bilance se morajo
večinoma poravnati z izvozom srebra in zlata.

d) Omejevanje uvoza.

Spričo prometnih težav, ki še ne dovoljujejo obsežnejšega pre¬
voza množinskega blaga, in vsled relativno majhne zmogljivosti
obrti, prikrojene domačim razmeram, more spočetkoma vsaka
država izvažati le nekaj malo vrst pridelkov ter predelkov. Ker so
pa ti večinoma namenjeni potrošnji imovitejših slojev, jih izvaža

17 »

260

le v manjšem obsegu. Da bi dosegli čim znatnejšo aktivnost trgo¬
vinske bilance, se vladarji zelo prizadevajo, kakor bi uvoz in s tem
odtok denarja iz države čim najbolj omejili, izvoz pa narobe kar
moč ojačili. Zategadelj je ta doba polna radikalnih uvoznih pre¬
povedi in odredb, katere podražujejo tuzemsko potrošnjo inozem¬
skih izdelkov, oz. ki stavijo izvestne vrste blaga »izven prometa«,
t. j. dovoljujejo njihov uvoz le izjemoma nekaterim osebam proti
plačilu primerno visokih pristojbin.

Da bi uvoz dragih tekstilij in luksusne obleke še bolj omejili,
izdajajo vladarji celo oblačilne rede in obremene luksusno potrošnjo
s težkimi davki. Isti svrhi služi tudi žigosanje blaga, ki se rednim
potom uvaža ali v tuzemstvu izdeluje. Blago, ki ni žigosano, se
smatra za vtihotapljeno in naj se najde že kadar in kjerkoli v no¬
tranjosti države. To je eden izmed razlogov, zakaj izbirajo tedanja
industrijska podjetja svoja stanišča tako blizu meje: podjetja mo¬
rejo vtihotapljeno blago lažje opremljati s svojim žigom in ga
puščati z večjim dobičkom v notranji promet.

Prepoveduje pa se tudi izvoz surovin in pomožnih snovi, da
bi se tuzemski obrtni proizvodnji osigurala cenena produkcijska
sredstva, nekaj pa tudi iz bojazni, da bi se inozemska konkurenca
na tuzemski račun ne ojačila. Da se ne izdajo proizvajalne tajnosti,
se prepoveduje izvoz strojev ter orodja in izseljevanje strokovno
izvežbanih delavcev. Prepovedi izvažati žito so namenjene prehra¬
njevalni oskrbi domačega prebivalstva.

e) Uvajanje zaščitnih carin.

V tej dobi spremeni polagoma tudi carina svojo funkcijo.
Dočim je v predmerkantilističnih časih carina samo pristojbina od
blagovnega prometa, ki se pobira v višini, kakršno narekujejo
fiskalne potrebe, od vsaktere vrste blaga (tehtarina, mernina, izpre-
vodnina i. t. d.), jo predpisuje merkantilizem v svrho obrtne za¬
ščite. Zavedna in sistematična uporaba zaščitne funkcije carine je
najpomembnejša iznajdba merkantilistične trgovinske politike.
Njene uvozne in še bolj izvozne carine so prohibitivno visoke in,
kolikor sploh, skromno stopnjevane. V zavetju, ki ga nudijo za¬
ščitne carine, in izkoriščajoč jih radikalno, more merkantilistična
država graditi obširen sistem najraznovrstnejših sredstev, s kate¬
rimi podneti snovanje in razširjanje industrij, zlasti takšnih, od
katerih je pričakovati znaten izvoz.

261

Cilj, ki ga s tem zasleduje, je dvojen: obsežen izvoz naj na¬
pravi in ohranja trgovinsko bilanco aktivno, njen aktivni saldo,
ki ga mora inozemstvo pokriti s kovanim denarjem in novčno
kovino, naj se pokaže v pomnožitvi narodove denarne imovine, v
izdatnejši davčni moči in višjih dohodkih države in v povečanju
njene vojaške moči. Tuzemska potrošnja naj postane nezavisna od
uvoza. Preko meje države naj uhaja čim najmanj denarja.

W. v. Horningh (tudi Hornigh) (1638—1712), eden glavnih
predstavnikov avstrijskega merkantilizma, izraža v spisu: »Neun
lands-okonomischen Hauptreguln« njegov program jedrnato tako¬
le: »Prebivalci države naj se z vsemi močmi prisilijo, da omeje
svojo poželjivost in sijaj samo na domače blago in opuste, kolikor
le mogoče, inozemsko blago, razen ako najvišja sila ne dovoljuje
drugače. Kar bi pa bilo radi nujne potrebe ali zaradi neiztrebljivih
razvad neobhodno potrebno, to naj nabavljajo od inozemcev, če le
mogoče iz prve roke, to pa ne za zlato in tudi ne za srebro, temveč
v izmeni za drugačno tuzemsko blago. Takšno tuje blago pa se
nabavljaj v obliki surovin, predeluj v tuzemskih tovarnah, tako
da se zasluži manufakturna mezda v tuzemstvu. Ako zato ne go¬
vori upošteven prevdarek, naj se nikakor ne dovoli, da bi se blago,
ki ga je mogoče dobiti v notranjosti dežele v zadostni količini in
znosljivi kakovosti, uvažalo iz tujine.

V tem naj z inozemci ne bo ne usmiljenja, ne milosrčnosti,
pa naj bodo ti že prijatelji, sorodniki, zavezniki ali sovražniki.
Kajti neha se vsako prijateljstvo, kjer bi bilo v mojo oslabitev in
pogubo. To velja tudi, ko bi bilo tuzemsko blago po kakovosti
slabše in dražje. Kajti boljše je dati za blago dva tolarja, ki ostaneta
v državi, kakor en tolar, ki pa gre iz države ... Če bi se pre¬
bivalstvo znalo odreči svileni robi, francoskemu modnemu blagu
i. dr., bi pridobil cesar toliko, kolikor je vredno močno novo kra¬
ljestvo, v notranjosti zemlje brez nepravičnosti, prelivanja krvi,
prokletstva in slabe vesti.«

f) Pospeševanje domače industrije.

Zato vzpodbujajo vladarji industrijo (manufakture in založni¬
štva) z monopolskimi pravicami, premijami, z davčnimi olajšavami,
povračili carin, brezobrestnimi posojili, denarnimi podporami in
z letnimi penzijami, ki so odmerjene po izkazanih uspehih. Vla¬
darji tudi ne skoparijo s podeljevanjem plemstva domačim kakor

262

priseljenim producentom in trgovcem, o čemer ne manjka pri¬
merov tudi na slovenskem ozemlju (Zois, Codelli).

To podeljevanje privilegijev in monopolskih pravic ni brez
racionalnega smisla, ako upoštevamo, v kako težavnih okolnostih
se snuje tedanja industrija; da je namreč veljala svobodna konku¬
renca in da so izostale naštete pobude, bi se ob še prepičli kupni
moči pred sovražnostjo cehov nova velika podjetja ne mogla
vzdržati in ves poznejši gospodarski napredek bi se bil lahko tako
občutno zakasnil. Deloma ustanavlja in vodi država manufakture
tudi v lastni režiji. Nič ni bolj naravnega, nego da se mnogo pod¬
jetij, ki so jih oživili ob umetno vstvarjenih pogojih, dolgo ne more
vzdržati.

g) Skrb za strokovno inteligenco.

Da bi dobile nove industrije strokovnih moči, vabijo vladarji
inozemske delavce, mojstre in podjetnike z obljubami visokih za¬
služkov in verske tolerance v državo. V verskih borbah med kato¬
licizmom in protestantizmom se selijo iz gospodarsko razvitejših
v gospodarsko manj razvite države ravno živ)ji, ki so najbolj pod¬
jetni, in polagajo v novih domovinah temelje obrtnemu napredku.
Franc I. in Colbert privabita italijanske delavce in strokovnjake
(L. da Vinci, B. Cellini), lord Burleigh, Elizabetin finančni minister,
presaja z naseljevanjem nemških rudarjev in flanderskih tkalcev
nove stroke v Anglijo; Nizozemska prejme podjetne španske Žide,
francoski hugenoti stavljajo po ukinitvi nantskega edikta svoje
strokovne sposobnosti nemškemu in nizozemskemu gospodarstvu
na razpolago. Po bitki na Beli gori preganja Ferdinand II. češke
protestante z denarjem, ki si ga je izposodil od saksonskega kneza,
ta pa te industrijsko podjetne preganjance, ki prinašajo obrtni na¬
predek v njegovo državo, radovoljno sprejema in naseljuje. Po¬
zneje, za Marije Terezije in Jožefa II., skušajo Habsburžani izgub¬
ljene strokovne moči nadomestiti iz vseh koncev »svetega rim¬
skega cesarstva«. Zategadelj nahajamo še v 19. stoletju na bivšem
avstrijskem ozemlju med podjetniki vse polno gornjenemških, ita¬
lijanskih, angleških, nizozemskih in francoskih imen. Ta tuji, pro¬
testantski in židovski živelj uživa velike prednostne pravice in
versko toleranco, ki je domačini niso deležni.

263

h) Državna reglementacija obrtnosti.

Navzlic temu pa, da nastopa merkantilizem proti cehovskim
monopolom in rahlja njihove organizacijske vezi, vendar niso indu¬
strije, ki jih pospešuje, čisto svobodne. Nasprotno, pogostoma se
morajo tudi trgovski in industrijski podjetniki, ki ne pripadajo
cehom, organizirati v cehom podobnih, dasi bolj svobodnih orga¬
nizacijah. Teh sicer ne utesnjujejo ozkosrčne cehovske norme, toda
nad njimi bdi oko države in jim predpisuje način pridobivanja z
mnogovrstnimi, občimi in specialnimi »reglementi«, t. j. z obšir¬
nim sistemom zelo podrobnih predpisov, kako smejo in morajo
urediti produkcijo. Izvajanje teh predpisov se kontrolira. Že Eliza¬
beta, prvi Stuarti in Colbert gredo v tem oziru predaleč, še bolj
pa mislijo, da morajo stopnjevati jerobstvo nad produkcijsko teh¬
niko in razpečavo habsburški vladarji. Tako izide n. pr. 1. 1750
predilniški in platnarski red, 1755 papirniški, 1. 1758 suknarski,
1. 1767 steklarski, 1. 1771 svilarski i. t. d. Namen je vsekakor dober
in sredstvo spričo nereelnosti mnogih bolj »pogumnih« nego stro¬
kovno usposobljenih podjetnikov tudi potrebno. V teh dobah ni
še obče konkurence kot avtomatičnega gonila za zboljševanje ka¬
kovosti blaga. Država ščiti interese, ki jih ima fiskus na močnem
izvozu, s kontrolo kakovosti izdelanega blaga in skrbi, da bi se
mogla kljub pomanjkljivosti in nedostajanja strojne proizvaje iz¬
vozna veletrgovina uspešno razviti, z žigosanjem za vnanjo eno¬
ličnost blaga. Kakor so tudi vlade na eni strani radodarne s pode¬
ljevanjem prednostnih pravic, zlasti rudarskim in brodarskim pod¬
jetjem in pa takim, ki uvajajo v državi nove obrtne stroke, drže
na drugi strani industrijo, njen izvoz ter uvoz, pod strogim fiskal¬
nim nadzorstvom. Fiskalizem in kapitalizem, vojaški in gospo¬
darski interesi te dobe so sploh tako tesno priklenjeni drug na
drugega, da jih ni ločiti. Veleprodukcija potrebuje vladne podpore
in brez nje ne obstoji v težavnih okoliščinah, vlade pa potrebujejo
davčno moč in denarno pomoč finančno krepkih podjetij.

i) Kolonijalna politika.

Merkantiiistično dobo izpolnjujejo borbe za kolonijalno po¬
sest in za pomnožitev politične moči. Portugalskim in španskim
osvojevanjem 15. in 16. stoletja slede kaj kmalu vojni zapletljaji z
Angleži in Nizozemci, potem se pa sredi 17. stoletja vname med
Francijo in Anglijo srdita borba za najboljše kolonije, ki traja

264

dalj kakor poldrugo stoletje in prestane šele po Napoleonovih
vojnah. Toda kolonije niso deležne vladnega pospeševanja obrt-
nosti, njim je marveč namenjena podobna naloga, kakršno so
vršila v predmerkantilistični dobi in tudi še v tej nekaj časa mestna
okoliška okrožja, da so namreč zgolj tržišča obrtnih izdelkov
evropskih držav, ki naj bi jih oskrbovale z novčno kovino ter s
cenenimi surovinami in hranili. V kolonijah samostojna obrt in
industrija po njihovem namenu sploh ne smeta nastati. Španija, ki
nima niti doma dosti obrti, izvoz obrtnih izdelkov v kolonije celo
prepoveduje, da bi jih doma ne primanjkovalo. Sploh, merkanti-
lizem pomenja za kolonije prav do 19., ponekod do 20. stoletja
sistematično izžemanje, ki nič ne zaostaja za nekdanjim izsesava¬
njem rimskih provinc in ki nahaja v politiki italijanskih mestnih
republik že dovršene vzore. Evropski prekomorski trgovini in
špekulantom, ki so ž njo v zvezi, pa prinaša uvoz kolonijalnega
blaga sijajne dobičke. Iztržki za začimbe, ki jim gre v gospodinj¬
stvu tedanje dobe tako neverjetno velik pomen, krijejo v evrop¬
skih pristaniščih nabavne troške deset- do dvanajstkrat.

Da se dobi za kolonije cenena delovna moč, vzcvete živahna
kupčija z zamorskimi sužnji, od katere sijajno bogate ugledni
in na svoj način pobožni meščani v Liverpoolu, Amsterdamu,
Londonu in drugih mestih. Iz trgovine s sužnji izvira, kakor po¬
zneje iz trgovanja z opijem, mnogo bogastva, ki postane finančna
podlaga poznejši veleindustriji, fevdalni veleposesti ter aristokraciji
novejšega veka. Merkantilizem pozna, kratko povedano, le trgo¬
vinske kolonije, ki nimajo prave lastne uprave in lastnih pravic.

j) Navigacijski zakoni.

Osvajanje ter ohranitev kolonij kakor sploh tudi drugih ino¬
zemskih odjemališč pa zahteva oblast nad pomorskimi oporišči;
pomorske trgovinske poti je treba obvladati. Pa to ne gre brez
močne trgovinske in vojne mornarice; brez te tudi ni uspešne kolo-
nijalne politike. Odtod tolika skrb, ki jo posveča merkantilizem
izgrajevanju in množenju lastnega ladjevja, odtod prizadevanje
iztisniti tujce iz trgovine s prekomorjem in jo pridržati z dobički
vred, ki pohajajo iz prekomorskih prevozov, izključno le svojim
državljanom. Kot najznačilnejši ukrep takšne ekskluzivistične po¬
litike slovi Cromwell-ov zakon o pomorski plovbi, ki, zenačujoč
več ko tucat prejšnjih podobnih odredb, pridržuje 1. 1651 angleški

265

uvoz iz kolonijalnega prekmorja, obalno plovbo in ribolov angleški
zastavi. Uvoz v Anglijo iz evropskih držav se dovoljuje le angle¬
škim ladjam in ladjam izvorne države. Ta zakon, ki je bil raz¬
širjen še 1. 1660 in ki ga imenuje propovednik svobodne trgovine,
A. Smith, »najmodrejšega vseh angleških trgovinskih zakonov«,
nalaga Angležem spočetkoma sicer bremena, ker je njihova plovba
zaradi nedostatnosti lastne mornarice dražja nego nizozemska,
proti kateri je bil zakon v prvi vrsti naperjen. Toda Angleži si
polože ž njim temelj svoji današnji nadvladi nad svetovnimi morji.
Cromwellov navigacijski zakon, po čigar vzorcu pospešujejo svojo
mornarico tudi druge države, osobito Francija, ostane v veljavi
do 1. 1846. Do te dobe namreč se bori angleško ladjarstvo vsled
pomanjkanja gradbenega lesa s težavami, čim pa omogočuje žele¬
zarska tehnika gradnjo ladij iz železa, je angleška supremacija v
prehitku že tako močna, da se zakon brez skrbi kot odvišen lahko
ukine.

k) Kolonijalne družbe.

Trgovinskega prometa s kolonijami država spočetka ne pre¬
pušča poedincem, ker presega osvajanje prekomorskih ozemelj ter
njihova uprava posameznikove moči. Tudi zato ne, ker teko iz
kolonijalnih ozemelj v blagajne vladarjev glavni dohodki. Portu¬
galska in Španija proglasita kolonijalno trgovino za državni mo¬
nopol. Periodično odplujejo državna brodovja, obiščejo glavne
kolonijalne luke in se vračajo, naložena z dragocenimi kovinami in
tropičnimi pridelki, v domača pristanišča Lizbono, Sevillo in
Cadix, kjer jih pričakujejo trgovski posredniki iz vseh evropskih
držav. Druge države, Anglija, Francija in zlasti Nizozemska, pri¬
puščajo k prekmorski trgovini dolgo časa le posebne, finančno
krepke privilegirane družbe, katerim podeljujejo monopolske
privilegije. Te družbe (kompanije), predhodnice današnjih del¬
niških družb, vrše v kolonijah v vladarjevem imenu in pod držav¬
nim nadzorstvom tudi državno oblast, vzdržujejo lastno vojsko in
so organizirane podobno, kakor država. K najslovitejšim spadajo:
na Nizozemskem Vzhodnoindijska družba, osnovana 1. 1602, v
Franciji Francosko-vzhodno-indijska in zapadno-indijska kompa-
nija, v Angliji Vzhodno-indijska kompanija in Južnomorska družba.
Omenjene in druge podobne družbe so najmočnejša kapitalistična
podjetja svojega časa, z njihovo pomočjo se obavljajo največje kre-

266

ditne in kapitalne transakcije. Med njihovimi blagajnami in med
državno blagajno je vse polno izvenfiskalnih zvez, osobito silijo
denarne stiske vladarje k posojilom. Dokler obdrže monopolni
položaj, so družbe svoji nalogi kos, saj so njih čisti donosi ogromni,
dividende pa visoke, kakršne more deliti danes le malokatero sve¬
tovno znano podjetje. Celo državi, kakor Avstrija in Pruska, ki
nimata nikakšnih kolonij, poskusita z ustanavljanjem kolonijalnih
družb, seve brez uspeha; 1. 1719 ustanovi Karel VI. »Orientalsko
trgovinsko družbo«, ki ima izključno pravico trgovati s Turčijo;
pa ta družba ne more uspevati. L. 1722 nastane »Vzhodno-indijska
družba« s sedežem v Ostende, ki doseže lepše uspehe, pa jo mora
cesar Karel VI. žrtvovati Angležem in Nizozemcem, da dobi nji¬
hov pristanek k pragmatični sankciji.

I) Merkantilizem in kmetijstvo.

Merkantilistična gospodarska politika se mora po naravi svojih
glavnih ciljev pobrigati tudi za to, kako bi priskrbela čim večjemu
številu prebivalstva prehrano. Saj vidi absolutizem, ki uvaja stalne
armade, v številčno močnih prebivalskih masah izvor mednarodne
politične veljave. Navzlic temu pa ne posveča kmetijskemu prebi¬
valstvu, ki tvori v vseh državah pretežno večino, niti izdaleka
toliko pažnje, kakor nastajajoči tvorniški industriji. Kar se polje¬
delstva tiče, ga trgovinska politika srednjega veka in vse do 19. sto¬
letja upošteva v glavnem le toliko, da iz strahu pred lakoto in po¬
manjkanjem zabranjuje izvažati žito in sploh hranilne potrebščine.
Kmetijski pridelki niso še predmet mednarodne tržne izmene, vsaj
ne v velikem obsegu, kajti ne morejo še prenašati tedanjih visokih
prevoznih troškov. V teku 18. stoletja vidimo pač, kako poskušajo
prosvitljeni absolutni vladarji v Avstriji, v Šlesvigu, Sardiniji, na
Pruskem in Badenskem, da bi osvobodili kmeta spon, v katerih
ga drži in izžema s prekomerno tlako fevdalna aristokracija, in da
bi povečali število malih in srednjih kmetiških posestev. Jožef II.
gre celo tako daleč, da ukine 1. 1781 dedno podložništvo, toda te
težnje, načeti agrarno reformo pri koreninah, ponehajo ter ožive
z uspehom šele po francoski revoluciji, oz. šele po revolucijah
sredi 19. in v začetku 20. stoletja.

Edino Anglija dela v tem pogledu — pa tudi le iz specialnih
razlogov — izjemo in raztegne na poljedelstvo svojo pospeševalno
akcijo ravno tako, kakor na trgovino in industrijo. Ker prepove

267

namreč Cromwell izvoz volne, izsilijo veleposestniki, ki se sma¬
trajo s to prepovedjo za oškodovane, 1. 1689 od Viljema III., ki je
bil prišel protipravno na prestol in ki mora zato iskati pri moč¬
nejših slojih zaslombe, sloviti »zakon o pospeševanju izvoza žita¬
ric«. Ta določa, da se, če padejo žitu tuzemske cene pod izvestno
normalo, uvoz žita prepove, izvozniki angleškega žita pa dobe
izvozno premijo; če pa prekoračijo žitne cene normalo navzgor,
izvozne premije odpadejo, uvoz žita se pa zopet dovoli.

Ta zakon, ki ga moramo glede na njegovo pomembnost pri¬
merjati le s Cromwellovim zakonom o pomorski plovbi, povzroči
v angleškem poljedelstvu nečuven napredek v tehničnem in pro¬
dukcijskem oziru. Kapitali se obračajo k donosnemu kmetijstvu,
vedno nova in nova zemljišča se privzemajo v obdelovanje, pa tudi
potrošnik pride, ker se cene drže na razmeroma nizki stopnji, na
svoj ugoden račun. Prebivalstvo je dobro preskrbljeno, poljedelci
pa morejo, čeprav jih je manj, žito še izvažati. Toda v šestdesetih
letih sledečega stoletja se jame trdovratno uveljavljati zakon o
pojemajočem donosu, prebivalstvo se množi hitreje ko prej, cene
se dvigajo in nikakor več nočejo pasti; 1. 1792 izvaža Anglija svoje
lastno žito poslednjikrat.

m) Pogodbena trgovinska politika.

Ker skuša država merkantilistične dobe, kako bi bolj, kakor
vsaka druga, zaprla svoje meje uvozu, je naravno, da prične groziti
državam nevarnost popolne izolacije. Zato pride sama od sebe po¬
buda, odpreti ter ohraniti svojemu izvozu inozemska tržišča s po¬
godbami, ki bi ne škodovale preveč tuzemski obrti zavoljo koncesij,
ki jih je treba vseeno dati. Gospodarska politika merkantilistične
dobe se poslužuje že sredstva trgovinskih pogodb, ki so vsaj do
neke mere podobne trgovinskim pogodbam našega časa. Seveda, to
sredstvo prihaja v poštev le še bolj kot izjema; s pogodbami se ure¬
jajo le posamezne važne plati mednarodnega gospodarskega pro¬
meta. Splošno to sredstvo tedaj še ne more postati, ker so interesi
močanske politike zelo v ospredju, ker je še preveč nezaupljivosti
med državami, katerih nobena ni voljna, da bi se vezala pogod¬
beno, če koristi, ki jih obeta pogodba, niso naravnost sigurne in pa
očito velike, ali ako jih razmere, n. pr. politična odvisnost, k
pogodbi neodoljivo ne silijo. Države sklepajo trgovinske pogodbe
najrajši le s takšnimi drugimi državami, s katerimi imajo ali si

268

obetajo dobiti aktivno trgovinsko bilanco. Prvo takšno pogodbo
sklene 1. 1535 francoski kralj Franc I. s sultanom Sulejmanom II.
Ta pogodba stavlja vso turško-francosko trgovino pod francosko
zastavo in določa, — prvikrat v zgodovini —, kar se tiče plače¬
vanja trgovinskih pristojbin, enakopravnost inozemcev s tuzemci.
Pirenejska mirovna pogodba prinaša 1. 1659 že nekakšen zarodek
klavzule največje ugodnosti, ki obeta enako postopanje s Francozi
v Španiji in s Španjolci v Franciji, kakor se v teh dveh državah
postopa z najbolj pogodovano nacijo, t. j. z Angleži in Nizozemci.
Nekakšno carinsko tarifo vsebuje prvič slovita Methuen-ova po¬
godba, ki jo sklene 1. 1703 Portugalska z Anglijo. Portugalska
odpre svoje meje angleškemu volnenemu blagu, Anglija pa obljubi,
da bo ocarinjala portugalsko vino zmiraj za 1 / 3  nižje, kakor fran¬
coska vina. Ta pogodba uniči v svojih posledicah Portugalcem
njih suknarsko industrijo. Ker vrednost vina, izvoženega v Anglijo,
ne doseza vrednosti uvoženega angleškega blaga, odtekajo iz Portu¬
galske velike količine brazilijanskega zlata v Anglijo, kjer ustvar¬
jajo polagoma podlago za zlato valuto. To pogodbo, ki ostane 127
let, t. j. do 1. 1830 v veljavi, navaja List kot klasičen primer, kako
more močna država gospodarsko zasužnjiti slabšo s pomočjo trgo¬
vinske politike; odsihdob ostane Portugalska zavisna od Anglije
ne le gospodarsko, marveč tudi politično.

n) Razlike po raznih državah .

V praktičnih posameznostih prikazuje merkantilizem na svo¬
jem licu v vsaki državi različne, konkretnim razmeram ustrezne
poteze. Časovno  prehiti Anglija v tem oziru druge države;
kajti ona je notranje ujedinjena in centralizirana že izza vlade
prvih normanskih kraljev. Iz Anglije, svoje domovine, se pomika
ta gospodarsko-politična struja, sledeč razvoju prometnega in teh¬
ničnega napredka, počasi v smeri vzhodnih držav, preko Francije
in Nemčije v Avstrijo, Sardinijo, Prusko in Rusijo, kjer vlada ne¬
omejeno globoko v 19. stoletje, t. j. še v času, ko je v izvorni državi
svoj vpliv že čisto izgubila. Dočim pripravi angleške merkantili-
stične monopole že v drugi polovici 17. stoletja revolucija ob moč
in more odsihmal država v Angliji in na Nizozemskem pustiti
zasebni iniciativi večje področje svobodnega udejstvovanja, po-
ostruje upravno jerobstvo v državah srednje Evrope zmiraj bolj
svojo »učiteljsko misijo« in se izgublja v malenkostih.

269

Stvarno  merkantilistična smer ne zajame gospodarstva
povsod v istem obsegu. Najbolj mnogostransko posega v razvoj še
v Angliji, kjer se razteza na vse glavne pridobitne panoge in
stroke; v Franciji in Pruski vpliva bolj na izvozno obrt, na Nizo¬
zemskem in Španskem ima predvsem kolonijalno trgovino v vidu.
Nemčija, ki je v dobi od 1. 1400—1550 gosto naseljena in bogata
država, obobužava v dolgotrajnih vojnah in nima radi razceplje¬
nosti v preštevilne miniaturne državice za enotno gospodarsko
politiko enega izmed glavnih pogojev. Le pruska kralja Viljem I.
in Friderik II. vzgajata po merkantilističnih načelih industrije »liki
otroke v zibelki«. Avstrijski merkantilizem je bolj mehanična,
pretirana kopija francoskega. Pričenja 1. 1749 z naredbo, ki prepo¬
veduje uvoz volnenega sukna v korist tovarni za volneno blago
v Linzu, ki je nastala I. 1672 kot prva tovarna na avstrijskem
ozemlju. Svoj višek doseže v Avstriji merkantilizem z izdajo ca¬
rinskih patentov Jožefa II. (1784 in 1788), ki prinašata prohibi-
tivno visoke carine na uvoz slehernega blaga, ki se v zadostni ko¬
ličini izdeluje v tuzemstvu. Ta patenta tvorita osnovo avstrijski
carinski upravi prav do tridesetih let 19. stoletja. V politično raz¬
drobljeni Italiji skušajo neapoljski, piemontski in toskanski vladarji
okrepiti industrijo z visokimi carinami, uvoznimi ter izvoznimi
prepovedmi ter z nastanjevanjem inozemskih strokovnjakov. V
Rusiji si prizadevata Peter Veliki ter Katarina povzdigniti gospo¬
darstvo po načelih merkantilizma. V državah srednje in vzhodne
Evrope merkantilistična misel ne doseže takih uspehov kakor v
zapadnih; v srednji in vzhodni Evropi je premalo kapitala, premalo
osebne podjetnosti in veleposestniško plemstvo ji stavlja nepre¬
magljive ovire.

Merkantilistična praksa prikazuje v zapadnih državah že zato
drugačno lice, ker je v teh nastala in se razvila na podlagi in po
potrebah denarno razvitejšega gospodarstva in ker najde v njih
že relativno premožne in številčno močnejše meščanske prebival-
ske plasti. V vzhodnih državah, kjer prevladuje še naturalna tržna
izmena, pa se vladarji z vso vnemo trudijo, da bi vdahnili mer-
kantilistični misli vsaj uredbenim potom nekaj življenja. Na za-
padu vzbuja merkantilizem med praktiki kakor teoretiki sistema¬
tično premišljevanje o posameznih gospodarskih problemih ter
poraja poleg obširne prigodne literature tudi začetke moderne
teoretične gospodarske vede. V vzhodnih državah se smisel prakti¬
kov kakor teoretikov — kameralistov — suče ponajveč samo okoli

270

iste osi, namreč okoli vprašanja, kako bi se z modrimi upravnimi
odredbami gospodarjenje pospešilo tako in zato, da bi vladarju
pritekalo kar največ dohodkov. To smernico prikazuje tipično že
sam naslov reprezentativnega spisa avstrijskih merkantilistov (ka-
meralistov), tolikrat ponatisnjene Hornighove knjige, ki se glasi:
»Oesterreich iiber alles, wann es nur will, das ist: Wonlmeynender
Feuerschlag- wie mittelst einer wohibestellten Lands-Oekonomie
die KAYSERLICHEN ERBlande in kurztem liber alle anderen,
und mehr als einiger derselben, von denen andern independent
zu machen«.

o) Obča fiziognomija merkantil izma.

Kot celota je merkantilizem idejna zveza razvojno svojevrst¬
nih stremljenj svojega časa. Je gospodarska politika absolutistične
države, kakršno so propovedovali Spinoza, Hobbes, Grotius in
njih somišljeniki. Ideji kraljeve suverenosti, s katero skuša tedanja
pravna teorija utemeljiti ter pojasniti bistvo in smoter države,
odgovarja monopolizacija gospodarskega udejstvovanja; ne držav¬
ljanu kot posamezniku, le državi gre pravica, določati kaj, kje in
kako naj se kaj proizvaja, prodaja i troši, le država, ozir. njen
kraljevski reprezentant podeljuje obrtne pravice in privilegije po
svoji volji, kakor hoče, in jih lahko vsakomur odreče.

Tudi precej fevdalnega duha je še v tem obrtnem pravu in
dosti cehovske tradicije. Kot nadaljevatelj srednjeveške mestne po¬
litike ureja merkantilizem na širšem ozemlju gospodarsko zakono¬
dajo sprva še čisto po načelu preskrbe in prehrane, šele kasneje in
polagoma se fiskalizem okrepi in usmerja pospeševalno akcijo od
malega obrtnika proč k nastajajočemu industrijskemu kapitalizmu.
Usmerivši se definitivno po tej poti hodijo vladarji in politiki radi
premočrtno, ne nagibajo h kompromisom in postopajo avtoritarno,
kar jim ne prizanese z razočaranji. Preveč so prežeti s patrimoni-
jalno idejo, da bi prišli na misel, dati svojemu novemu zavezniku,
kapitalističnemu podjetju, svobodo. Kakor ceh predpisuje in kon¬
trolira vse podrobnosti, tako misli tudi merkantilistična država,
da mora zapresti pridobitno prizadevanje v gosto mrežo pravil¬
nikov vseh vrst in ga skuša zbirokratizirati v državnih centralah.
Cehovna vezanost obrtnosti prehaja v upravno vezanost, le eden
izmed glavnih stebrov cehovske obrtne uprave pade definitivno:
omejenost glede obsega  podjetij. Ta vezanost gospodarske pod-

271

jetnosti spaja merkantilistično dobo s srednjim vekom, s pospeše¬
vanjem kapitalistične industrije in prometnega gospodarstva pa
pripravlja merkantilistična gospodarska politika našo velekapitali-
stično sedanjost in je njen del.

Policijsko aktivističen, kakršen je v notranjosti države, na¬
stopa merkantilizem tudi na zunaj ofenzivno, militaristično. Nje¬
gova vnanja trgovinska politika nalikuje politiki trgovca, ki hoče
s cenenim nakupom in prav drago oddajo hitro obogateti. V
splošnem smatra zato trgovino za nekakšno borbo, v kateri mora
ena stranka nujno zgubiti, kar druga pridobi. Tedanji državi gre
torej v mednarodnih gospodarskih odnosih predvsem za to, kako
bi se dale sopogodnice prekaniti, čisto v smislu izreka najprosvit-
Ijenejšega duha svoje dobe, Montaigne-a: »11 ne se faict aucun profit
qu’au dommage d’autry«.

Ne gre li z dobrim, stremi merkantilizem, da pomaga izvozni
trgovini vojaško. Njegova doba nudi lepo število klasičnih pri¬
merov, kako uspešno more močanska politika gospodarsko pod¬
preti in kako je čvrsto gospodarstvo najboljša opora meddržavni
veljavi države. Pa tudi take primere podaja ta doba tipično jasno,
kako more kratkovidna močanska politika gospodarsko blago¬
stanje temeljito uničiti. Izmed vseh je angleški merkantilistični
militarizem najbolj tipičen. Do petnajstega stoletja je Anglija malo
uvaževana, revna država, čije prebivalstvo živi od poljedelskega
truda, uvaža obrtne izdelke, izvaža žito in prepušča trgovino ino¬
zemskim prišlecem. Izza druge polovice 17. stoletja zastopa svoje
vnanje trgovinske interese z močansko politiko brezobzirno v
vseh delih sveta, ugonablja nasprotnikom enemu za drugim bro-
dovje, se polašča najvažnejših pomorsko-prometnih oporišč ter si
prisvaja najboljše kolonije. Njena politična metoda gre prav do
novejše dobe za tem, da nastajajočemu tekmecu uniči industrijo in
trgovino in zavzame potem njegova tržišča. Tehnični napredek
bi bil sam po sebi težkoda ustvaril današnjo gospodarsko moč
Anglije, da ji ni bila baš v merkantilistični dobi, ko zagospoduje
kot vodilna velesila, vojna sreča tolikrat naklonjena.

Merkantilizem spaja torej gospodarstvo neločljivo z državno
močansko politiko. V tej zvezi pa daje poslednji ponavadi pred¬
nost. K čemer stremi po svoji najvišji zamisli, ni nič manj, kakor
popolna avtarkija nacionalnega gospodarstva, ideal vsakega nacio¬
nalnega egoizma, ki hoče na svetovni pozornici nekaj veljati.

272

Absolutizem tedanjih dni ustvarja ujedinjene nacionalne države;
da se pa ustvarjeno politično edinstvo ohrani, je kazno, da je naj¬
boljše sredstvo, dajati gospodarstvu prilike, da se notranje okrepi.

III. Doba gospodarskega liberalizma.

a) Idejna reakcija proti merk.antUizmu .

V drugi polovici 18. in v prvi polovici 19. stoletja postajajo
senčne strani merkantilizma očividne, njegovi kvarni učinki pa
predmet obče nevolje. Države so ena bolj kakor druga obdane s
tisoči raznovrstnih zabran, v njihovi notranjosti pa duši prido¬
bitno podjetnost gošča zapovedi ter prepovedi.

Zmiraj bolj se širi tudi spoznanje, da je miselna podstava
merkantilistične politike napačna, ozir. da se je preživela; razmiš¬
ljanje o vprašanjih, katerih merkantilizem ni zmožen rešiti, odpira
globje vpoglede v svojstvo gospodarjenja. D. Hume ovrže merkan -
tilistično pojmovanje trgovinske bilance, obenem pa povzdignejo
glas fiziokrati (F. Quesnay, Dupont de Nemours, Condillac, Mer-
cier de la Riviere i. dr.). Njim se prvim posreči, da pridejo k enot¬
nemu spoznavanju in pojmovanju ekonomskih pojavov ter da po¬
kažejo na zakonitosti v njih medsebojnih odnosih. Te zakonitosti
so naravne, — pravijo —, in čim manj stvari človek njih poteku
ovir, s tem večjim pridom se morejo udejstvovati ekonomske moči.
Zato mora merkantilistična reglementacija biti sama po sebi
škodljiva, gospodarska prizadevanja uspevajo bolj, ako se jim odpre
svobodna pot.

Razvijajoč in dopolnjujoč fiziokratične misli prodirajo angle¬
ški klasični teoretiki (Smith, Ricardo, Malthus, J. St. Mili) in njih
nadaljevalci na evropski celini (n. pr. J. B. Say, Fr. Bastiat, Cour-
not, Thiinen, Herrmann, Rau i. dr.) s podrobno znanstveno ana¬
lizo gospodarskih pojavov zmiraj globlje v osnovne prvine gospo¬
darske racionalnosti. Njih znanstveno ubadanje velja prav posebej
medsebojni tržno-gospodarski zavisnosti narodov. Iz predpostav,
od katerih izhajajo, sklepajo, da prinaša merkantilistično zagraje-
vanje državi in prebivalstvu le škodo, trgovinska svoboda pa avto¬
matično deluje tako, da doseže vsak narod v harmonični zvezi z
vsemi drugimi narodi ono najvišjo stopnjo blagostanja, ki mu je
ob danih naravnih okoliščinah sploh dosegljiva. Neumorno propo-
vedujejo, da mednarodna trgovina ne pomenja izkoriščevanja

273

enega naroda po drugem, marveč da koristi mednarodna gospo¬
darska izmena obema deloma (strankama) enakomerno.

Tem naukom in zahtevam prosvitljene filozofije, ki osvaja
tedanjo inteligenco, odgovarja splošna liberalna usmerjenost tedanje
miselnosti. V slovstvu, vedi, umetnosti, v vsem javnem mnenju se
širi in prevladuje odpor proti tradicionalnim vezanostim vseh vrst,
proti katerim se postavljajo načela naravnega prava, potreba, zra-
cionalizirati življenje in gospodarstvo, in bolj optimistična presoja
vsega, kar se v človeštvu dogaja in ga obdaja. V notranji politiki
zavladajo liberalni krogi, t. j. imovito in razumniško meščanstvo
(trgovci, industrijalci, znanstveniki in višje uradništvo), kojemu
odpre razredna volilna pravica pot k vladnemu krmilu ali mu pri¬
pomore vsaj k tako močnemu vplivu, da ga konservativne vlade
ne morejo prezreti. Tudi v vnanji politiki se polagoma uveljavlja
bolj humanitarno pojmovanje ukoriščanja močanskih sredstev
države. V teh časih (1750—1870) se načela mednarodnega prava
prav izdatno približajo ideji pravice in medsebojnega spoštovanja,
v pomorskem vojnem pravu ginejo dotedanje brezobzirne trdote.
V tisoč inačicah ponavljane zahteve te dobe govore mnogo o spravi
vseh narodov, o prihodu večnega miru ter oglašajo enakopravnost
med državami, stanovi in posamezniki.

b) Vpliv spremenjenih gospodarskih pogojev.

Imenovane kulturne in politične težnje izvirajo, kakor mnoge
druge, kar jih zgodovina beleži, vsaj deloma iz preplastitve, ki se
je bila izvršila v socialni strukturi, in iz važnih sprememb v gospo¬
darjenju. V petdesetletju 1830—1880, ko ovladuje liberalna misel¬
nost javno življenje, preoblikuje izgradnja železniške mreže evrop¬
ske države dokončno v narodne gospodarske enote in jih medse¬
bojno izdatno približa. Hkrati včlenijo železnice, regulacija rek,
kreditne ustanove, borze i. dr. tudi srednje- in vzhodnoevropske
države tesneje v svetovni promet, v katerem je v prejšnjih stoletjih
samo par držav ob atlantskem morju. Zategadelj se začno produk¬
cijski troški mednarodno bolj izravnavati, cene množičnega blaga se
jamejo osvobojati pogojev, ki S'o lastni nacionalnim trgom, in se
prično v večji meri, ko prej, tvoriti po razmerju med povpra¬
ševanjem in ponujanjem, kakršno se ustvarja na svetovnih tržiščih.

Ker se gospodarski promet v imenovanih petih desetletjih po
napoleonskih vojnah izredno poživi, narašča tudi imovitost me-

18

274

scanskih krogov; ti postajajo samozavestnejši, zahtevajo več svo¬
bode za svoje pridobitno udejstvovanje ter znajo svoje zahteve tudi
politično uresničiti. Prometno gospodarstvo, kakor ga je merkan-
tilizem skoz desetletja izoblikoval, se v tej dobi čvrsteje razvija in
se čuti močno dovolj, da ščiti svoje interese z lastnimi močmi.
Zato padejo cehovski redi, kjer jih je še kaj ostalo, v tej dobi tudi
pravno, novi obrtni redi in trgovinski zakoniki, izdelani v svobo¬
domiselnem duhu, odpirajo podjetniškim zmožnostim pot k svo¬
bodni konkurenci. Obenem se ukine, tu prej, tam malo pozneje,
podložništvo kmečkega stanu, čigar ojačena kupna moč dovoljuje
obrti ter industrijam, da širijo in poglabljajo svoja tržišča.

c) Glavne vnanje p obude.

Pod vplivom takih duhovnih, socialnih in gospodarskih strem¬
ljenj izpreminja .tudi trgovinska politika svoje metode ter prehaja,
tu hitreje, tam bolj polagoma, k načelu svobodne trgovine. Glede
tega zavlada na evropskem zapadu prepričanje, da mu je veljava
za večno zajamčena. Vnanja pobuda, zakaj preide Anglija
trgovinsko-politično k temu načelu kot prva, je osamosvojitev
Združenih Držav Severne Amerike (1776). Ugodni položaj, v kate¬
rega pride Anglija po sedemletni vojni, ji dovoljuje, izvajati v
Ameriki zakon o pomorski plovbi in merkantilistični fiskalizem z
dosti večjo strogostjo, nego dokler je bila Kanada še francoska. Ta
ojačeni fiskalni pritisk podneti severoameriške kolonije k vstaji.
Njen potek in izid pa rodita v Angliji prepričanje, da je treba do¬
sedanje metode kolonijalne politike zamenjati z boljšimi. Naviga¬
cijski zakon se Ameriki v prid znatno omili. Pa tudi napram
evropski celini postaja stališče drugačno. Najvidnejši znak tega
preokreta je, da sklene Anglija po Pittovem prizadevanju 1. 1786 s
Francijo trgovinsko pogodbo (Eden-ova pogodba), ki odstrani sto¬
letne uvozne prepovedi in zniža carinske postavke na 10—15%.
Pa ta pogodba ostane v veljavi le do francoske revolucije, napo¬
leonske vojne poostrijo zopet merkantilizem do skrajnosti.

Težnje po trgovinski svobodi dobe razmaha, ko se po napo¬
leonskih vojnah vname v Angliji huda borba za odpravo žitnega
zakona. Ker namreč koncem 18. stoletja angleškega prebivalstva
njegovo lastno poljedelstvo ne more več prehranjevati, se mora
žito uvažati. Njegove cene poskočijo izdatno, visoke cene, dra¬
ginja in kontinentalne zapore pa močno razširijo površino polje-

275

delsko ukoriščane zemlje. Leto 1813 prinese bogato žetev in brž
na to se, ker je vojna končana, od vseh strani odpre še privoz.
Žitne cene strmoglavijo globoko, poljedelcev se loti vznemirjenje.
Podeželski plemenitaši, največji zemljiški lastniki, izglasujejo 1. 1815
zakon, ki prepoveduje sleherni uvoz žita, dokler žitne cene ne do¬
sežejo na domačem tržišču izvestne višine (80 šilingov), ki jamči za
kritje proizvajalnih troškov in zemljiško rento. Tako določenim
žitnim cenam slede cene zemljišč in zakupnine, ki pa koristijo le
peščici veleposestnikov, ki so bili že prej glavni del zemlje poku¬
pili, in velezakupnikom; široke plasti kmečkega ljudstva zaradi
visokih žitnih cen ne pridobe prav ničesar. Ko pridejo zopet slabe
žetve, poskočijo žitne cene na 120 šilingov. V državi zavladata beda
in glad, obupani poljedelski delavci hodijo v gručah po deželi,
požigajo zakupnikom domove, skednje in žitna skladišča, indu¬
strijski delavci razbijajo, pripisujoč jim krivdo na svojih stiskah,
tvorniške stroje. Vrsta naslednjih let, ki prinašajo eno žetev bolj
obilno kot drugo, spravi zopet poljedelce v obup. Leta 1828 se
zameni zato žitni zakon s polzečo carinsko lestvico in 1. 1842 z
novo, ki ima nižje postavke. Toda ta ukrep koristi zgolj trgovini,
katere spekulacija goni v neprestanem valovanju žitne cene od ene
skrajne točke do druge.

Polagoma se utrdi prepričanje, da angleškemu poljedelstvu s
carinami ni moči pomagati, ker so se pogoji agrarne produkcije
izza devetdesetih let 18. stoletja popolnoma izpremenili. Kmečkega
prebivalstva je po številu manj, v dvajsetih letih 19. stoletja tvori
to le še tretjino vsega prebivalstva, kljub temu pa je obubožano,
kajti koristi žitnih carin pritekajo skoraj izključno le veleposesti
in pa zakupnikom. Težišče angleškega gospodarstva je bilo medtem
prešlo na industrijo. Tej zraste v dobi kontinentalne zapore v
državah evropske celine konkurenca, ki vidno napreduje pod za¬
ščito industrijskih carin. Angleški industriji pa opada izvoz baš
radi tega, ker branijo inozemskemu žitu carine uvoz na angleška
tržišča in zato na drugi strani tudi angleško blago pri masah polje¬
delskega ljudstva v inozemstvu ne najde kupne moči. Angleško
blago pa ne najde, ker se je pri kmečkih in delavskih prebivalskih
plasteh vgnezdila revščina, zadostnega odjema niti doma; zaloge se
kopičijo in vrednost jim pada.

18 *

276

č) Prehod k svobodni trgovini v posameznih državah.

Kakor je liberalna misel v teoriji preprosta, tako mnogoob-
lična je v praktičnem udejstvovanju. V praksi jo razume vsak narod
nekoliko po svoje. Ne more je razumeti čisto enako, kakor pa
drugi, ker se nahaja sleherni narod v svoji specifični politični in
socialni situaciji in ker je njegov duhovni razvoj navezan velik del
na pogoje, ki so edinstveni. Zato v praksi ni enotnega liberalizma,
ne zapadno-evropskega in še manj obče-evropskega ali celo sve¬
tovnega. Vsled tega ubira tudi politika svobodne mednarodne
trgovine v sleherni državi svoja posebna pota, se uveljavlja po
posebnih metodah. Uspehi, ki jih doseže, so temu primerno seveda
tudi dokaj različni.

Anglija  se industrijalizira pol stoletja prej, nego države
evropske celine. Zanjo postane pridobivanje ter utrjevanje ino¬
zemskih razpečevališč posebno pereče vprašanje. V težavnem po¬
ložaju, v katerega je zašla zavoljo omenjenega obubožanja svojih
poljedelskih socialnih plasti in zavoljo industrijalizacije evropske
celine, zmaga med angleškimi gospodarji solidni preudarek: angle¬
škega blaga inozemstvo tako dolgo ne more kupovati, dokler mu
ne poraste kupna moč in dokler angleškemu blagu ne padejo pro¬
izvajalni troški in prodajne cene. To je pa mogoče doseči samo, če
se ukinejo angleške uvozne carine na žito; saj so ravno te carine
krive, da države evropske celine ne morejo unovčiti svojih žitnih
prebitkov in ne pridejo do denarnih sredstev. Oklenimo se načela
svobodne trgovine, oznanjajmo ga vsemu svetu ter poskrbimo za
njegovo udejstvitev, kajti na ta način se nam še najprej odpro tuja

, v *v v

trzisca.

Z zmago tega preudarka se prične — najprej s strani trgovin¬
skih zbornic — slovita borba angleške industrije proti žitni carini.
Leta 1838 ustanovi sedem tvorničarjev v Manchestru »Zvezo proti
žitni carini« (Anti-Corn Lew Ligue), katere voditelja postaneta
R. C o b d e n , predsednik manchesterske trgovinske zbornice, in
sijajni govornik J. B r i g h t. Čili propagandi uspe pridobiti javno
mnenje za njun program, tako da odpravi R. Peel I. 1847 žitno
carino popolnoma. Deloma se izvrši ta ukrep tudi pod pritiskom
strašne lakote, ki zahteva v prvih štiridesetih letih na Irskem sto-
tisoče človeških žrtev. Ta uspeh je pa pripisati deloma tudi parla¬
mentarni reformi, katera potisne 1. 1832 v poslanski zbornici vele¬
posestnike na položaj manjšine in postavi na njih mesto obrtno in

277

trgovsko meščanstvo. To se pa bori še nadalje za uvedbo popolne
trgovinske svobode, klic po kateri se pojavlja polagoma že izza
osemdesetih let 18. stoletja in katero pripravljata previdno Canning
in Huskisson v dvajsetih letih naslednjega stoletja.

Najvažnejši korak napravi Robert Peel z reformo carinske
tarife 1. 1845. Z njo odpravi carine, ki donašajo državni blagajni le
malo ali nobene koristi in odstrani tudi carine na važne surovine,
ozir. jih vsaj izdatno zniža. Peelove reforme nadaljuje še Gladstone-
ova liberalna vlada. S trgovinsko pogodbo, sklenjeno 1. 1860 s Fran¬
cijo, je cilj dosežen, načela trgovinske svobode uveljavljena.
Anglija nima več zaščitnih, temveč samo še finančne in izravnalne
carine na čaj, kavo, tobak, alkoholne pijače, kakao i. t. d., ki se
pogodbeno ne smejo znižati in so trgovinsko-politično brez vsega
pomena.

Po trgovinskih pogodbah, sklenjenih brž nato z Belgijo in
Nemško carinsko zvezo, uživajo državljani teh dežel v angleških
kolonijah iste pravice kakor Angleži. Nekatere kolonije, kakor
Avstralija (1. 1842), Kanada (1867), Nova Zelandija (1852), Nova
Fundlandija (1832) dobe široko samoupravo, ki obsega tudi pravico,
da sprovajajo lastno trgovinsko politiko. Vlade teh samoupravnih
kolonij (dominijonov) pohite z uvedbo finančnih carin, ki se pa
kaj kmalu spremene v zaščitne in ostanejo takšne do danes. Libe¬
ralni voditelji te dobe imajo sploh dosti drugačne nazore o kolo¬
nijah, Gladstone jih proglasi celo za nadležno breme, ki se ga je
treba čimprej otresti.

S tem, da odpravi zaščitne carine avtonomno, Anglija svojega
položaja v trgovinskih pogajanjih ne poslabša, četudi v uvoznem
prometu ne more nuditi nikakšnih tarifnih koncesij. Interes
Anglije obstoji v tarifnem vezanju inozemskih carin, njih znižanje
pa lahko doseže z drugačnimi svojimi koncesijami, n. pr. z dovo¬
ljevanjem posojil ter s političnimi sredstvi, ki se jih znajo angleški
gospodarski politiki tako vešče posluževati. V Angliji zaradi od¬
prave carin tudi državna blagajna ne trpi, ker ji odpre Peel z
uvedbo dohodnine kot stalnega davka izdatnejši vir.

V Franciji  navezuje politika svobodne mednarodne trgo¬
vine na vladarske interese Napoleona III. Ta cesar hoče izkoristiti
načela svobodne trgovine, ki jih je bil spoznal prej za svojega
bivanja v Angliji, za utrditev prestola. Nekaj zato, da se politično
nasloni na Anglijo in pomnoži sijaj svojega imena, nekaj zato, da
pridobi za sebe široke delavske mase in poljedelce, ki so interesirani

278

na znižanju cen življenskih potrebščin ter na izvozu vina, nekaj pa
tudi radi tega, da vzdrami francosko industrijo iz mrtvila in teh¬
nične zaostalosti, predlaga 1. 1856 v parlamentu novo carinsko
tarifo z znižanimi postavkami. Ker predlog v parlamentu zavoljo
odpora meščanske večine, interesirane na visokih zaščitnih carinah,
ne prodre, se posluži ustavne pravice, po kateri sme sklepati trgo¬
vinske pogodbe brez sodelovanja parlamenta. L. 1860 sklene z
Anglijo na tihem pripravljeno trgovinsko pogodbo, v kateri se
Francija zaveže, da odpravi uvozne prepovedi in jih nadomesti z
zaščitnimi carinami, ki naj ne presegajo 30%, po 1. oktobru 1864
pa ne 25% vrednosti blaga. Pogodba obsega tudi pogodnostno
klavzulo. Pri izdelavi tarife in po nji se carinske postavke znižujejo
še bolj, izvozne prepovedi in uvozne carine na surovine se odpra¬
vijo, kakor tudi izvozne premije. L. 1866 se odpravijo tudi mnogo¬
številni privilegiji, ki jih je dotlej uživala francoska mornarica.

Da se reši izolacije, v katero je zašla Francija s to pogodbo na
evropski celini, izkoristi Napoleon III. 1. 1862 neprijetni položaj
Prusije, ki hoče na vsak način preprečiti, da bi se Nemški carinski
zvezi priključila še Avstrija, ter sklene s Prusijo trgovinsko po¬
godbo na podlagi znižane carinske tarife in klavzule o največji po-
godnosti. Enake pogodbe sklene Francija v šestdesetih letih še z
drugimi državami. Ker se v teh pogodbah carinske postavke zni¬
žujejo še dalje in ker vsebuje vsaka teh pogodb klavzulo o največji
pogodnosti, uživa francoski izvoz prednost pred angleškim, tako
da je Anglija prisiljena, da sklene z inozemstvom na isti podlagi
niz trgovinskih pogodb. Francoskemu gospodarstvu prineso te po¬
godbe spočetka mnogo koristi in pomenijo začetek njenega moder¬
nega razmaha.

Na nemškem ozemlju  se posreči Pruski  v letih
1818—1834, da združi po dolgotrajnih pogajanjih večji del dežel
v »Nemško carinsko zvezo« (Deutscher Zollverein). S tem postane
Nemčija na zunaj in v pravnem oziru enotno gospodarsko ozemlje
in si ustvari možnost, sprovajati enotno trgovinsko politiko.

Daši so postavke pruskih carinskih tarif iz 1. 1807 in 1818 raz¬
meroma zmerne, zmaga načelo svobodne trgovine v Nemčiji šele
v šestdesetih letih. Razlogi so deloma idealne, deloma gospodarske
narave: prve zastopajo znanstveniki in društva privržencev svo¬
bodne trgovine (»mančestrski ljudje«), druge pa trgovina in za-
padnonemška veleindustrija. Vendar pa bi vpliv obeh vrst intere¬
sentov ne bil zalegel bogvekaj, da ni bilo političnih interesov po-

279

sredi in da ni Pruska imela trdne volje, da na vsak način prepreči,
da bi k Nemški carinski zvezi pristopila Avstrija. Ta skuša izza
1. 1849, zlasti po prizadevanju trgovinskega ministra Brucka, izsiliti
sprejem v carinsko zvezo kakorkoli in to z namenom, da iztrga
Pruski vpliv in vodstvo v nemški politiki. L. 1853 se ji zares po¬
sreči, da sklene z Nemško carinsko zvezo trgovinsko pogodbo, ki
znižuje carinske postavke za 25—50% v medsebojnem prometu in
ki predvideva carinsko unijo med Zvezo in Avstrijo. Da prepreči
pristop Avstrije, ki jo v njenih težnjah podpirajo južno-nemške
dežele, enkrat za vselej, sklene Pruska za carinsko zvezo 1. 1862
omenjeno trgovinsko pogodbo s Francijo. Ker vsebuje ta pogodba
razmeroma nizke carine in pogodnostno klavzulo, izgubi Avstrija
s tem na gospodarskem poprišču bitko, še preden jo 1. 1866 pri
Sadovi doleti vojni poraz. Njena obrt in industrija sta še na tako
slabih nogah, da bi nikakor ne bili prenesli nemške in francoske
konkurence, ki bi ji bilo odprlo znižanje uvoznih carin avstrijska
tržišča. V šestdesetih in sedemdesetih letih znižuje in ukinja Nem¬
čija carinske postavke na posamezne vrste blaga še dalje in se
močno približa angleškemu sistemu izključnih finančnih carin.

Avstrija  združi v letih 1822—1826 svoje dežele (razven
Madjarske, Dalmacije in svobodnih luk) v enotno carinsko ozemlje.
Carinski redi iz 1. 1820 in 1830 omilijo strogi prohibitivni sistem,
1. 1845 pa izide carinski in monopolni red, ki ostane v veljavi do
1. 1918. Po novi enotni carinski tarifi iz 1. 1838 je v uvozu prepo¬
vedano samo še 69 predmetov in 10 v izvozu.

Metternich priporoča skoz dolga leta, naj preide Avstrija k
svobodnejši trgovinski politiki in si s tem ustvari možnost, da pri¬
stopi k nemški carinski zvezi. Toda šele bivšemu porenskemu
trgovcu in ustvaritelju Tržaškega Lloyda, Brucku, se posreči, da
dobi za to pristanek merodajnih činiteljev in javnega mnenja.
Snujoč enotno srednjeevropsko carinsko ozemlje, segajoče od
Balta do Adrije, s 70 milijoni prebivalcev, znižuje Bruck carinske
postavke ter pripravlja unifikacijo avstrijskega trgovinskega, me¬
ničnega, obrtnega, železniškega i. t. d. prava z nemškim. Po ogrski
revoluciji se 1. 1850 odpravi carinska meja med Avstrijo in Ogrsko
in leto pozneje izide obča carinska tarifa, prva enotna carinska
tarifa, ki velja za vso državo. 2 njo opusti Avstrija merkantili-
stični sistem, poenostavlja polagoma svoj carinski sistem ter ga pri¬
lagaja nemškemu in znižuje carinske postavke.

280

Vse te priprave pa ne dosežejo cilja; Pruska se boji za nadvlado
v Nemčiji, zlasti ker hoče Bruck vključiti v Zvezo tudi Ogrsko in
Galicijo, ki nista nikdar pripadali nemškemu cesarstvu. Pruska pa
se taki carinski uniji z Avstrijo upira tudi radi tega, ker se boji
odpora Anglije in vojnih zapletljajev z Rusijo. Namesto unije do¬
seže 1. 1865 Avstrija le tarifno pogodbo s Prusijo, katere pogod-
nostna klavzula jo pripoji k svobodno-trgovinskemu sistemu
evropskih držav.

Po avstrijsko-ogrski nagodbi (1867) se uveljavi liberalistični
duh še trdneje. Finančne stiske prisilijo 1. 1865 Avstrijo k liberalni
pogodbi z Anglijo, ki vsebuje pogodnostno klavzulo in znižuje
carinske postavke brez protiusluge na 25% in izza 1870 na 20%
od vrednosti blaga. Sovražnosti s Prusko približajo Avstrijo še bolj
zapadnim državam, s katerimi sklene v šestdesetih in v začetnih
sedemdesetih letih niz trgovinskih pogodb, med njimi 1. 1869 slo¬
vito dodatno konvencijo z Anglijo, katera uniči s pogodnostno
klavzulo, razširjeno brez nadaljnega na druge države, prej cvetočo
platnarsko obrt in prinese domači tekstilni industriji velike škode.

V tej dobi je Ogrska aktivni činitelj trgovinske politike in
uveljavlja svoje težnje po čim večjih olajšavah za izvoz svojega
žita na škodo avstrijske industrije. Le-tej poostruje njen neugodni
položaj še neprestano izpreminjanje carinske tarife, ki onemogoča
kalkulacijo, in pa nestalnost avstrijske valute. Nemške liberalne
stranke, ki odločajo v dunajskem parlamentu, položaja ne znajo
presoditi, ker so preveč zaverovane v teoretični predsodek svo¬
bodne trgovine, katere načela se dobro zlagajo z vso njihovo teore-
tizujočo miselnostjo, ki vidi v carinah zgolj poseganje v »naravne
cene« in imovinsko pravico.

V Rusiji,  kjer je trgovinska politika rada hodila roko v
roki s finančno politiko, vpliv načel svobodne trgovine ne sega
globoko. Do 1. 1824 vlada strogi prohibitivni sistem, v letih 1824
do 1850 padajo uvozne prepovedi, leta 1850 do 1865 prinašajo
zmerne carinske olajšave, zlasti z namenom, da se olajša uvoz su¬
rovin ter strojnih produkcijskih sredstev.

V Italiji,  politično ter gospodarsko kolikortoliko zedi¬
njeni šele 1. 1859/60, odpravlja Cavour prohibitivni sistem ter sklene
1. 1863 s Francijo trgovinsko pogodbo, ki se nji znižane carinske
postavke s pogodbami z drugimi državami še posplošijo. Nagibi,
ki vedejo Italijo v to smer, dejanski in v glavnem niso ne idejne
in ne gospodarske narave, temveč bolj mržnja proti Avstriji, ki

281

žene državo Napoleonu III. v naročje, in pa desorganizacija držav¬
nih financ.

Švicarska,  ki se zorganizira 1. 1848 v enotno carinsko
ozemlje, usmeri svojo trgovinsko politiko takoj izza početka v
pravcu svobodne trgovine, katere se še oklepa, ko so jo bile
sosedne države že opustile. Tudi v drugih manjših državah, ki so
navezane zelo na prevoz, v Belgiji in Nizozemski,  naleti
misel svobodne trgovine na radovoljen sprejem in se pokaže v
izdatnem zniževanju carin. V Španiji  pa, ki se ne zmota iz
finančnih težkoč in vojnih stisk, načela svobodne trgovine ne pri¬
dejo preko literarnega modrovanja. V Združenih Državah
Severne Amerike  načela svobodne trgovine sploh ne do¬
bijo prilike, da bi pokazala kakšne uspehe. Prve carine te velike
republike, ki je začetkom 19. stoletja še čisto poljedelska država,
služijo finančnim namenom, pa se na Hamiltonovo prizadevanje
že v tarifi iz 1. 1792 spremene v zaščitne carine. Mnogo bolj, kakor
ta prva zaščita, pomagajo snovati začetno ameriško industrijo
vojni zapletljaji 1. 1803—1815. Izza 1. 1807 gospodarski promet z
Evropo zavoljo blokade ameriške obale skoraj čisto prestane. Ta
blokada učinkuje na ameriško obrtnost kakor kontinentalna za¬
pora na evropsko: oprosti jo angleške konkurence dolgo dovolj,
da more zbrati svoje moči in v miru ustvarjati one začetne na¬
predke, ki so relativno najdražji in najbolj težavni. Dobo med
1. 1815 in 1861 izpolnjujejo stalni spori med agrarnim jugom, ki se,
da pospeši izvoz svojih pridelkov, nagiba bolj k svobodni trgovini,
ter industrijalno razvitejšim severom, čigar interesi se obračajo v
nasprotne smeri. To interesno nasprotje povzroči v zvezi z vpra¬
šanjem zamorskih sužnjev meščansko vojno (1861 —1865), v kateri
zmagajo severne države, s čimer pripomorejo do zmage tudi pro¬
tekcionističnim težnjam industrije.

d) Posledice svobodne trgovine v Angliji.

Načela svobodne trgovine se uveljavijo celoma torej le v
Angliji; v vseh drugih državah prodro samo deloma in se pokažejo
predvsem le v cagavem opuščahju prohibitivnih merkantilističnih
metod in v obči nagibnosti, zniževati carinske tarife in olajševati
mednarodni gospodarski promet. Liberalna miselnost ne gre sicer
mimo nobene države na evropski celini in njene pridobitve prište¬
vamo k najdragocenejšim v zgodovini, toda na področju trgovin-

282

ske politike, na katerem zadevajo kolektivni interesi in egoizmi
najbolj trdo drug ob drugega, bi njene ideje in propaganda same
po sebi ne dosegle niti pravkar opisanih skromnih uspehov, da jim
niso konkretni slučajni razlogi in stiske vseh vrst, zlasti politične
in finančne, prišle na pomoč. Na evropski celini se merkantilizem
le nekaj omili, ublaži svoje metode in se razvojno neločljivo spaja
z današnjim protekcionizmom; vsa liberalistična doba od 1. 1840 do
1880 je pravzaprav le kratkotrajna epizoda.

V Angliji je pobornica svobodne trgovine industrija. Ker se
je bila zmehanizirala, ker ima močno finančno podstavo in skorajda
monopolen položaj, se ji ni treba bati konkurence iz držav evrop¬
ske celine, narobe, interesirana je na odpravi carin. Na ta način si
more namreč nabavljati surovine najbolj poceni. S pocenitvijo
življenskih potrebščin, ki nastane po ukinitvi angleških žitnih
carin, pa se zavaruje zoper naraščanje mezdne režije. Na svobodni
trgovini je interesirana tem bolj, ker je bila njena proizvajalna
zmogljivost prerastla sprejemljivost angleškega trga. Smatra se
tehnično za nenadkriljivo v Evropi in nima bolj nujne želje, kakor
da se ji odpro inozemska odjemališča. Po ukinitvi carin ozir. po
njihovi znižbi se njen procvit še izdatno izboljša. Blagostanje me¬
ščanskih slojev se nagloma dviga, pa tudi poljedelstvo, ki preuredi
svoje obratovanje na živinorejsko in vrtnarsko produkcijo, doživi
novo — poslednjo — dobo procvita. Delavstvo je dosti na boljšem,
kajti ne samo, da carine prosti uvoz osnovnih hranilnih potrebščin
ne povzroči znižanja mezd, narobe, realna mezda postane večja,
ker padajo živežne cene, nominalna pa kljub temu še raste. Ojačeni
realni dohodek širokih socialnih plasti razširja angleški industriji
domače kupčije.

Vsi ti ugodni vplivi svobodne trgovine pa se pokažejo samo
v Angliji in to radi slučajnega součinkovanja raznih konkretnih
okoliščin, katere se v tako srečni sestavi ne ponove v katerikoli
drugi državi. Angleški primer ni nikakšen dokaz za občo praktično
uporabnost nauka o prednostih svobodne trgovine. Iz angleškega
vzgleda se nikakor ne more sklepati, da je politika svobodne trgo¬
vine za druge primere pravilna. Saj je tudi kaj težko dognati, ko¬
liko je povzročila procvit angleškega gospodarstva politika svo¬
bodne trgovine, koliko tehnični napredek v tej dobi, koliko ne¬
običajno ugodni naravni in politični činitelji, koliko več kot tri¬
stoletna prohibitivna zaščita v času merkantilizma in koliko druge
srečne okolnosti.

283

e) Uspehi na evropski celini.

Ostale evropske države gospodarsko še niso močne dovolj, da
bi mogle, kakor Anglija, carinsko zaščito brez nadaljnega avto¬
nomno odpraviti. One morejo tudi v liberalistični dobi druga drugi
nuditi le pogodbeno vezane ugodnosti. Na evropski celini se angle¬
škemu sistemu izključnih finančnih carin najbolj približa še Pruska,
ki zniža pogodbeno ter avtonomno svoje carinske postavke po¬
stopno tako, da pride I. 1877 celo 95% vsega uvoza carine prosto
v deželo; pa to stanje je zelo kratkotrajno.

Ker pa vsebujejo trgovinske pogodbe te dobe pogodnostno
klavzulo, se pojavi v vsem evropskem mednarodnem gospodar¬
skem prometu obča nagibnost k sistemu svobodne trgovine. Ta
tendenca označuje dobo liberalne gospodarske politike in jo loči
kakor od predhodne (merkantilistične) tako od naslednje (protek¬
cionistične). Vendar pa so uspehi, ki jih žanje liberalna misel na
področju notranje trgovine in sploh vse obrtnosti, neprimerno
večji nego so oni, do katerih se dokoplje v vnanji trgovini.

Konkretni razlogi, ki vodijo kontinentalne države v tej dobi,
so drugačni, kakor v Angliji. Predvsem je njihova narava veliko
bolj politična kakor pa gospodarska. Francija hoče utrditi svoj
prestiž kot nositeljica evropskega napredka, Pruski in Avstriji je
svobodna trgovina sredstvo v medsebojni borbi za politično moč,
Italija laska Napoleonu III. zaradi pomoči proti Avstriji. Pa tudi
notranje-politični oziri govore tehtno besedo. — Nadalje so na
evropski celini tudi gospodarski interesi drugačni. V Franciji,
Pruski in Avstriji zahteva trgovinsko svobodo poljedelstvo, do-
čim se je industrija, razen v severo-zapadni Nemčiji, brani. Mer-
kantilizem v splošnem ni hotel videti nič kakor produkcijske
interese nastajajoče kapitalistične industrije in finančne potrebe
države, poborniki svobodne trgovine pa stavijo tudi potrošnikove
koristi v ospredje. Merkantilisti poznajo samo pasivne in davke
plačujoče podanike, liberalna struja pa hoče svobodne osebnosti.

Seveda zaidejo tudi liberalni poborniki v enostranost ter od¬
rekajo državi vsako pravico, da s pravnimi normami posega v go¬
spodarsko življenje. Pričakujoč od svobodne konkurence in med¬
narodne delitve dela kar največ pridov, srečo in večni mir vsega
človeštva, se ne izognejo naivnim pretiravanjem, tako da se zdi
nam sedanjikom njihov utilitaristični optimizem, ko beremo nji¬
hove spise in govore, včasih skoraj nekoliko fantastičen. Vendar

284

pa velja optimistična miroljubnost svobodno-trgovinskega gibanja
v praksi le bolj za medsebojne odnošaje zapadno-evropskih držav
in še za te le z izjemami. Borba za gospodarska tržišča in za poli¬
tično moč tudi v tej dobi ne da vojni mirovati. Anglija, kjer je
bilo navdušenje za harmonično solidarnost narodov, ki se je pri¬
čakovala od uvedbe trgovinske svobode, najbolj entuziastično, na¬
stopa, kakor dokazujejo dogodki od krimske vojne do zasedbe
Egipta, na zunaj istotako aktivno kot prej. V kolonijalni politiki
liberalna misel ne prodre učinkovito. Tako n. pr. angleška tekstilna
industrija nerada gleda, kako cvete in uspeva v Indiji domača bom¬
bažna tekstilna industrija ter izvaža svoje izborne tkanine v Evropo.
Skliče se komisija, ki naj poišče obrambna sredstva proti tej kon¬
kurenci. Komisija pride do zaključka, da je treba indijsko tkalniško
industrijo ugonobiti. Vlada se tega mnenja oklene in zatre indijsko
konkurenco s carinami ter davščinami. Indijski tkalci poginejo od
lakote. »Toliko bede ne zaznamuje zgodovina trgovine nikoli;
kosti bombažnih tkalcev belijo indijske ravnine«, tako poroča ge¬
neralni guverner službeno baš v času, ko propovedujeta Cobden in
Bright na svojih potovanjih po evropski celini, da je moč britanske
industrije v svobodni tekmi.

IV. Doba protekcionizma in imperializma.

' ( 1880 — 1914 .)

a) Neuspeh liberalne ideologije v trgovinski politiki.

Načelu svobodne trgovine se nagne slavje nepričakovano brž
k zatonu. Optimistične nade, ki so bile prej odprle inozemski kon¬
kurenci vrata prenaglo in preširoko, se sprevržejo v bojazen pred
posledicami, ki se niso pričakovale. Za nekaj let postane očito in
se utrdi obče prepričanje, da obrtnost v državah evropske celine
angleški industriji zavoljo šibkosti svoje finančne podlage in zaradi
tehnične zaostalosti ne bo kos v konkurenci, ako zmaga načelo
svobodne trgovine popolnoma. In tudi to se je kmalu izkazalo, da
so med industrijami v posameznih evropskih državah tostran
rokavskega preliva razlike glede dosežene razvojne stopnje pre-
znatne, da bi se mogle spustiti neovirano v medsebojno konku¬
renco z isto začetno verjetnostjo, da v borbi obstanejo.

Zategadelj izgublja logična prepričevalnost svobodno-trgovin-
ske teorije hitro svojo privlačnost, utrjuje se pa nasprotna misel,

285

naj država ne bodi samo čuvaj pridobljenih pravic, temveč naj v
brezobzirni konkurenčni tekmi pomaga šibkejšemu do pravice in
imovine, ki je vsaj za obstanek potrebna. Niti vseobča harmonija
interesov, niti složna delitev dela, kakoršno so pričakovali, se ne
obistini, narobe, med prebivalstvom in na vodilnih mestih se
učvrsti prepričanje, da svobodna trgovina jači le jakega, slabega
pa še bolj slabi. Zahteva, da naj državna oblast regulativno in
obrambno poseže v gospodarsko tekmo, dobi še trdnejšo podlago v
preudarku, da premoč angleške industrije, zlasti pa tekstilne in
železarske, ne izvira zgolj iz boljše tehnike in večje strokovne
spretnosti, temveč tudi iz nenadomestljivih naravnih ugodnosti,
ter da zmaguje tudi zato, ker ji pomaga po odpravi carin povrhu
še politična moč z raznovrstnimi sredstvi.

b) Vplivi go s podarske krize.

V stiskah, ki jih preživljata radi angleške konkurence obrt in
industrija, ki še nista utegnili, da bi se osredotočili v velikih obra¬
tih, prihajajo — pozno po njegovi smrti (1846) — svarila in nasveti
Friderika Lista do veljave. Vodilni krogi se spomnijo, kako ta mož
ves čas svojega burnega življenja ni prestal opozarjati, da je na
svobodni trgovini za enkrat interesirana samo Anglija, ne pa že
tudi druge države, da funkcija carin ni samo v tem, da pomaga
tuzemski obrtnosti k procvitu, temveč da morajo carine izboljšani
položaj tudi ohraniti. Njegov nauk o »razvoju narodovih pro¬
duktivnih moči«, ki ga je bil pod ameriškimi in francoskimi vplivi
stavil proti »teoriji menjalnih vrednot« (teoretikom svobodne trgo¬
vine), pada na sprejemljivejša tla in pomaga v zvezi z okrepljenim
nacionalističnim gibanjem presnavljati javno mnenje in oblikovati
ono novo miselnost, s katero motri nova generacija vprašanja go¬
spodarske politike. Ta jame, — iztreznjena in bogatejša za veliko
izkustvo —, dvomiti o obči primernosti liberalistične ideje v so¬
dobnih razmerah, in se oklepa bolj misli, da je zaenkrat še pogoj
močnega gospodarstva dasi bolj avtoritarna, zato pa močna država.

Tako preobraženo miselnost pa odvračajo od vere v občo
prospešnost svobodne konkurence še nepričakovani gospodarski
pojavi, ki nastanejo, ker se je bila medtem izpremeniia struktura
velikih narodnih gospodarstev. Nadvse vpliva v tem pravcu močni
pritisk amerikanskega in ruskega poljedelstva na žitne cene v

286

Srednji Evropi. Pocenjeni prevozi in nizki proizvajalni troski pre¬
komorskega žita, pridelanega na novih ekstenzivno obdelovanih
ozemljih, jemljejo srednjeevropskemu kmetu zaslužek in stenjšu-
jejo kupno moč, industriji pa nevarno zožujejo odjem. Poljedelstvo
prihaja v zelo hudo krizo, iz katere se ob takih okoliščinah samo
ne more izmotati, v krizo pa zaide še industrija. Ta zavoljo tega,
ker se je bila razrastla, investirala več, nego odgovarja sprejemlji¬
vosti razpečevališč, in pa zato, ker zavlada po borznem polomu
1. 1873 po vsej Evropi splošna depresija.

Medtem se je namreč nagloma razvila nova pravna oblika
podjetja, delniška družba. Kot ugodna posledica tega pojava se po¬
kaže sicer hitrejše tvorjenje velikih kapitalov, kar pride industrij¬
skemu snovanju posebno v prid, toda ker manjka izkustev, se
ustanavljajo podjetja prenagljeno, brez veščega strokovnega vod¬
stva, z nedostatnim poznavanjem proizvajalnih ter potrošnih
pogojev in pogostoma celo s sleparskimi nameni. Tečaji delnic,
pognani od spekulativnih nakupov in reklame med širšim občin¬
stvom v vrtoglave višine, nagloma zdrknejo globoko navzdol.
Obča preplašenost, ki nastane po tedaj tako neobičajnem pojavu,
zvali krivdo na svobodno trgovino. Tej se pripiše tudi krivda na
draginji, ki jo povzročajo valutne razmere oz. deflacijski učinki, ki
pohajajo od prepičlega prirastka novčnega zlata, ki ga tudi ne
izravna pomnožitev kreditnih sredstev.

Navedenim brigam se pridružijo še druge: med njimi ni naj¬
bolj malenkostna skrb, kako bi bilo pripomoči do sredstev
državnim blagajnam, ki jih v Avstriji, Rusiji, Franciji, Italiji in dru¬
god tako temeljito praznijo vojne. Ker ni možnosti, da bi se
dobili za državo obilnejši dohodki z zvišanjem davkov, se nameni
ta funkcija, kakor že mnogokrat prej in poslej, zopet carinam.

Gospodarska depresija, ki jo povzročajo naštete in druge okol-
nosti, se pojavlja v sedemdesetih letih v skoraj vseh evropskih
državah. Zbog tega nastane v njih skoraj istočasno obrat k za¬
ščitni trgovinski politiki. Konkretne gospodarske prilike ter peri¬
petije notranje politike rode seveda v vsaki državi svoj posebni
povod, toda protekcionistična miselnost in praksa ostaneta navzlic
vsem individualnim spremembam in začasnim olajšavam do sve¬
tovne vojne v vseh državah iste.

287

c) Prehod k poostrenemu protekcionizmu,
a) V Nemčiji.

V trgovinski politiki nastopajoče protekcionistične dobe pred¬
njači Nemčija. Njena industrija, ki v letih razmaha, po nemško-
francoski vojni (1870), prekomerno množi in razširja obrate, prične,
ko odjem koraku njenega hitrega razvoja ne more slediti, čutiti
angleško in francosko konkurenco. Hkrati jo zadenejo še posledice
borznega poloma, ki nastane v majniku 1. 1873 na dunajski borzi
in se širi v druge države. Zategadelj jame nemška industrija zahte¬
vati od vlade, da se ji ojači carinska zaščita. Zaveznike najde v
vzhodno-nemških veleposestnikih — junkerjih —, katerim kvari
cene in znižuje dohodke uvoz cenejšega ameriškega in ruskega
žita. Najvplivnejši pobornik protekcionizma pa je državni kancler
sam, ki motri trgovinsko politiko bolj raz zrelišče močansko-poli-
tičnih razlogov. V tem prizadevanju vodi Bismarcka želja, da bi
pridobil državni zvezi (nemškemu cesarstvu) zadostne dohodke, ne
da bi bil pri tem zavisen od posameznih nemških držav in od
dobre volje liberalnih političnih strank. Vodi ga pa tudi namen,
da uporabi zvišane carine kot orožje, s katerim bi izsilil od drugih
držav olajšave za nemški izvoz.

Že 1. 1878 se uzakoni avtonomna carinska tarifa, ki pomenja,
čeprav ne visoko, zato pa vsesplošno zaščito industrijske kakor
agrarne produkcije ter zvišanje in pomnožitev finančnih carin.
Industrijske carine se zvišajo še z novelami 1. 1881 in 1885, agrarne
pa 1. 1885 in 1887.

Dokler more Nemčija brez nadaljnega izkoriščati določbo
čl. 11 frankfurtske mirovne pogodbe, po kateri si priznavata
Francija in Nemčija v trgovinskih stikih pravice največjih pogod-
nosti, ki bi jih ena ali druga dovolili Angliji, Belgiji, Holandski,
Švici, Avstriji in Rusiji, se vezanju tarifnih postavk v trgovinskih
pogodbah lahko izogiba. Toda 1. 1892 prenehajo s potekom po¬
slednjih tarifnih pogodb Francije ugodnosti, ki jih nudi Nemčiji
imenovani čl. 11 frankfurtske pogodbe. Zdaj se vsenaokoli zapirajo
s carinami prav one države, ki' so važne za nemški izvoz. Med
nemškimi izvoznimi interesenti zavlada nervozna skrb, kako
ohraniti inozemska tržišča. Bismarkovemu nasledniku Caprivi-ju
v začetnih devetdesetih letih ne preostane drugega, nego da Nem¬
čijo z vezanjem tarifnih postavk približa sosednim državam, da z

288

dolgoročnimi pogodbami osigura stalnost carinskih razmer in na
ta način ohrani nemškemu gospodarstvu inozemska tržišča.

Trgovinske pogodbe teh let sicer ne prineso bistvenih tarifnih
olajšav, odlikujejo se pa po tem, da ostanejo, ker se ne odpovedo,
tudi po svojem prvotno določenemu roku v veljavi. Ta »sistem
srednjeevropskih trgovinskih pogodb«  je zamiš¬
ljen tudi kot nek korak k ustvaritvi srednje-evropske carinske
zveze. Zato jame v smislu sporazuma prizadetih držav (Nemčije,
Avstro-Ogrske, Italije, Belgije in Švice) teči tem pogodbam veljav¬
nost z istim začetnim terminom in jih je tudi z istim terminom
obnavljati.

Komaj pa začno te pogodbe veljati, krenejo gospodarske raz¬
mere po slabšem, osobito žitne cene popustijo opasno. V javnem
mnenju in v gospodarski vedi se vname slovita, mnogoletna debata
o agrarni in industrijski državi. Po večletni strastni in zelo raz¬
gibani agitaciji organiziranih poljedelcev (Bund der Landwirte) in
industrije, v kateri propovedujeta obe skupini potrebo, da se pri¬
pravi Nemčija za vojno z ustvarjanjem gospodarske samosvoj-
nosti, se uzakoni 1. 1902 nova carinska tarifa. Ta prinaša močno
zvišanje agrarnih carin ter minimalne carine na žito, ki se v bo¬
dočih trgovinskih pogodbah ne smejo znižati, in ki je, kar se indu¬
strijskih carin tiče, bolj specializirana. Na tej podlagi in v tej
smeri se razvija nemška trgovinska politika do velike vojne.

<?) V Franciji.

V Franciji, kjer industrija ni nikdar nagibala k svobodni trgo¬
vini, postanejo klici po čvrstejši carinski zaščiti takoj po vojaškem
porazu Napoleona III. glasnejši. Carinskih dohodkov je pa po¬
trebna tudi državna blagajna, kajti poravnava vojnih dolgov za¬
hteva izdatnejše dohodke, zvišanje neposrednih davkov pa ni
izvedljivo. Protekcionistična miselnost se pokaže izraziteje v carin¬
skem zakonu 1. 1880. Postavke njegove generalne tarife so sicer
povprečno za 24% višje, toda ker veljajo napram važnejšim drža¬
vam pogodbene tarife, so praktični učinki le neznatni.

Potreba zaščite ostane torej še nadalje občutna in se stopnjuje
še bolj, ko prične vznemirjati francoske poljedelce nazadovanje
čistih donosov. Prekomorska konkurenca jim tlači žitne cene,
pridelovanje sladkorne pese in žganih pijač daje zaradi nadpro-
dukcije boren zaslužek, vinograde pa je uničila trtna uš, tako da

289

prihajajo velike količine italijanskih ter španskih vin v deželo.
V tej stiski se sporazume industrijski sever s poljedelskim jugom
in njuna skupna propaganda okrepi še bolj občo nenaklonjenost
tarifnim pogodbam; kajti največje koristi le-teh uživa vendar le
Nemčija, ki izkorišča, izogibajoč se tarifnim obvezam, na podlagi
večne pogodnostne klavzule, ki jo ji daje frankfurtska pogodba,
zastonj vsako ugodnost, ki jo nudi Francija drugim državam.
Protiliberalistična struja doseže pod vodstvom ministra Meline-a
v osemdesetih letih kot prehodnjo stopnjo zvišanje carine na
živino in žito. L. 1892 pa se uzakoni nov carinski zakon, ki po¬
meni popoln prelom z napoleonsko politiko. Obstoječe trgovinske
pogodbe se z veljavnostjo z dnem 1. februarja 1892 vse odpovedo.
Kot najznačilnejšo reformo prinaša ta zakon uvedbo dvojne tarife.
Generalna tarifa s postavkami, ki so povprečno za 70% višje, je
namenjena državam, s katerimi se ne sklene nikakšna trgovinska
pogodba, minimalna tarifa, zvišana povprečno za 40%, pa je na¬
menjena ostalim državam. Tarifne pogodbe naj bi se sploh več ne
sklepale. Obenem poživi Francija svojo kolonijalno politiko ter da
s posebnimi zakoni iz 1. 1893 in 1902 francoski ladjedelniški indu¬
striji in trgovinski mornarici čvrstejšega razmaha.

Sistem dvojne tarife povzroča Franciji težave, ker nudi kot
koncesijo drugim državam za njihove koncesije načeloma le mini¬
malno tarifo. Carinska vojna, ki nastane 1. 1888 med Francijo in
Italijo, traja celih 10 let, carinska vojna s Švico (1892—1895) pa
konča s tem, da prelomi Francija minimalno tarifo in zniža v pro-
speh Švice 29 postavk. Vendar pa doseže Francija z dvojno tarifo,
da more urejati odslej svojo trgovinsko politiko brez ozira na
Nemčijo. Ko jame začetkom 20. stoletja nemški (in ameriški) uvoz
v Francijo prekomerno naraščati, mu postavi francoska vlada
1. 1910 z zvišanimi in bolj diferenciranimi postavkami nove ca¬
rinske tarife trdno zavoro.

Pravi se, da je ostri protekcionizem v zvezi s težkočami, ki
jih ji povzroča dvojna tarifa, zabranil, da bi bila Francija primerno
deležna občega industrijskega procvita, ki nastane v tem petde-
setletju. Ta nedostatek pa v več kakor polni meri izravnajo, ozir.
pojasnjujejo posebne okoliščine, v katerih se razvija francosko
gospodarstvo te dobe. Predvsem se tvorijo v Franciji zavoljo visoke
in vsestranske zaščite cene enakomerneje. Ker je poklicna struktura
francoskega prebivalstva ugodno razčlenjena, tudi konjunkturna
valovanja ne povzročajo tako ostrih kriz, kakor drugod. Zato je

19

290

francosko gospodarstvo bolj nezavisno, kakor so druga; to tudi
radi tega, ker se moreta tako industrija kakor poljedelstvo opreti
na izdatno kupno moč notranjega trga. Izvozu francoskega kvali¬
tetnega blaga so velika imovita odjemališča zmiraj na stežaj odprta
in se nahajajo blizu. Novo pridobljene in obsežne kolonije nudijo
cenenih surovin v izobilju. Prebivalstvo številčno ne narašča tako,
da bi bilo treba Franciji industrializacijo z vso silo pognati naprej,
kakor je treba n. pr. Nemčiji, Italiji in Angliji.

y) V Avstriji.

V tej državi povzročita borzni polom 1. 1873 ter prekomorska
agrarna konkurenca največje škode. Javno mnenje, ki se odvrača
zato od liberalne doktrine in od blagodejnosti konkurenčne svo¬
bode, najde 1. 1875 odločnega izraza na kongresu avstrijskih gospo¬
darjev, pa tudi v parlamentu poraste protekcionistična težnja
močno. V konkretnih okolnostih, v katerih se pričenja industrija-
lizacija Avstrije, najde klic po čvrstejši zaščiti dosti objektivnih
razlogov, ki ga upravičujejo. Kajti avstrijsko gospodarstvo se mora
boriti z dosti hujšimi zaprekami, nego gospodarstva na evrop¬
skem zapadu: prometnih ugodnosti, kakršne uživajo konkurenčne
države, ni, kapitala je razmeroma malo in še ta se počasi nabira,
strokovne delovne moči se morajo šele vzgajati, davščine so med
najvišjimi v Evropi, domače podjetniške iniciativnosti primanj¬
kuje, mesta so še malo razvita, miselnost prebivalstva je še čisto
malomeščanska in kmečka, nedostaje pa tudi notranje kupne moči
in ona med prebivalstvom vzhodnih in južnih držav skoraj ne
prihaja vpoštev.

Radi tega, nekaj pa tudi zavoljo retorzije uvede v Avstriji
po odpovedi trgovinskih pogodb, ki potečejo v sedemdesetih letih,
prva avtonomna carinska tarifa 1. 1878, prej kakor v vseh drugih
državah, protekcionistično smer gospodarske politike. Ta tarifa
dopušča sicer carine prosti uvoz surovin in posplošuje carinsko
prostost žita in moke, — Avstrija v tej dobi žito izvaža —, in tudi
industrijske carine so povprečno zmerne, toda vse carinske po¬
stavke se zvišajo za 15 %; obenem izide predpis, da se vsled pada¬
joče cene srebra, na katerem temelji tedanja avstrijska valuta, vse
carine plačujejo v zlatu.

Pa ta zaščita se izkaže kmalu kot nedostatna. Zato se v osem¬
desetih letih carinska tarifa ponovno zvišuje in revidira. Višina

291

tarifnih postavk se podvoji in potroji; osobito se zaščitita tekstilna
in kovinska industrija.

Na ta način dobi Avstrija poleg Rusije najvišje carine v
Evropi. Žitna carina, uvedena na pritisk Madžarske, ki se upira
uvozu žita iz ruskih in balkanskih dežel, ostane sicer brez učinka,
narobe, žitne cene padejo v desetletju 1880—1890 še bolj, pač pa
prinese ojačena carinska zaščita industriji precejšnje ugodnosti. V
letih 1878—1890 nastane, ozir. se razširi 1500 industrijskih obratov;
od teh odpade na ogrske dežele le okoli 100 obratov kljub temu,
da jame dotlej čisto agrarna Ogrska podpirati na vso moč lastno
industrijalizacijo. Zakoni iz 1. 1880 in 1889 nudijo novim industrij¬
skim obratom na ogrskih tleh oprostitev od plačevanja pridobnin-
skega davka, taksne in pristojbinske prostosti, izdatne tarifne po¬
puste i. t. d.

Učinek trgovinske politike te dobe se pokaže v nastanku indu¬
strij, ki do tedaj v Avstriji še niso bile zastopane, v naglem nara¬
ščanju izvoza, v katerem hitro narašča delež industrijskih izdelkov,
ter v zvišanju aktivnosti trgovinske bilance. V letih 1876—1891 se
nabere ta activum skoraj na dve milijardi kron. Lastna industrijska
produkcija jame kriti domačo potrošnjo. Vendar pa postane avto¬
nomna carinska politika Avstrije, ki ima v tej dobi tarifne pogodbe
samo z Italijo, Švico in Srbijo, po preteku osemdesetih let ne¬
vzdržna. Avstrijski industriji se prično v industrijsko razvitejših
državah zapirati glavna tržišča, neustaljenost razmer pa ji ne do¬
pušča, da bi svojo kalkulacijo postavila na zanesljivo podlago.
Zategadelj, deloma pa tudi zaradi ogrskih vplivov in političnih
stremljenj avstrijskih Nemcev, ki zahtevajo ožje zveze z nemškim
cesarstvom, izpremeni monarhija svojo trgovinsko-politično tak¬
tiko in sklene v dobi 1891 —1906 tarifne pogodbe z večino evrop¬
skih držav. Carinske postavke teh pogodbenih tarif se ne znižajo
znatno, ker pa se sklepajo trgovinske pogodbe za daljšo dobo,
pride v produkcijske razmere vsaj večja stabilnost.

Drugih ugodnosti trgovinske pogodbe teh 15 let ne prineso,
narobe, dualistična oblika države povzroča v parlamentarnem reše¬
vanju trgovinsko-političnih zadev vse polno težav; Ogrska, ki se
boji konkurence srbskega in rumunskega žita in ki zahteva olaj¬
šave za izvoz lastnega žita v zapadne države, slabi monarhiji sta¬
lišče pri trgovinsko-političnih pogajanjih ter zrahlja avstrijski
industriji zaščito.

To zaščito zmanjšuje domači, samorasli industriji tudi še

19 *

292

okolnost, da se radi visokih carin priseljuje industrija iz Nemčije
v avstrijske obmejne kraje in zožuje njenemu obstoju s svojo
trdnejšo finančno močjo itak ne široko podlago. Osobito v ob¬
mejnem pasu med Podmokli in Teplicami postavlja nemški kapital
tovarno poleg tovarne, ga popolnoma zindustrializira in ustvarja
gospodarsko podlago političnemu vplivu, katerega pridobe v
Avstriji sudetski Nemci. Gospodarski razvoj dospe v Avstriji te
dobe do točke, na kateri jame prej pretežno agrarna država pre¬
hajati v pretežno industrijsko.

Nezadovoljna z uspehi pogodbeno vezane trgovinske politike
in ozlovoljena radi agrarnega egoizma, s katerim ovira Nemčija
agrarni uvoz, si sežeta po dolgih pogajanjih avstrijski industrijali-
zem in madžarski agrarizem složno v roke. Kot učinek te sprave
se uzakoni 1. 1906 nova avtonomna carinska tarifa. Ta pomeni
ponovno poostritev carinske zaščite, katero doseže s členovitejšo
specializacijo carinskih postavk, z razširitvijo carinske zavezanosti
na celo vrsto dotlej carine prostih predmetov ter z ojačeno zaščito
kvalitetnega blaga. Na podlagi te nove tarife sklene monarhija v
letih 1906—1914 daljšo vrsto trgovinskih pogodb. Velike nade, ki
so se stavile na te pogodbe, pa se ne obistinijo. Trgovinska bilanca,
ki je v dobi 1875—1906 zmiraj aktivna, se ponaša zdaj z narašča¬
jočim pasivnim saldom. Vzroki so enostavni: zaradi pospešene
industrializacije se mora veliko hranil uvažati, uvažati pa se mo¬
rajo tudi precejšnje količine industrijskih surovin in poluizdelkov,
dočim napreduje potrošnja gotovih izdelkov le počasi. Na vseh
odjemališčih hudo pritiska konkurenca Nemčije in zapadnih držav.
Te morejo nuditi povoljnejše cene, ker se njih industrija v višji
meri specializira in kombinatorično združuje v močnejše organi¬
zacije; avstrijska industrija pa tega v zadostni meri ne zmore, ker
ji nedostaje široke finančne podlage in ker ima tudi na domačih
tržiščih le šibko oporo.

s) V Rusiji.

Trgovinska politika ruskega carstva, ki se je dotakne liberalna
struja v desetletju 1858—1868 le zelo rahlo in mimogrede, zviša do
preloma stoletja večkrat postavke uvozne tarife. Carinska tarifa,
ki se uveljavi I 1903, prinaša postavke, ki se morejo glede svoje
višine meriti samo še s postavkami, ki dičijo tarifo Ameriške
Unije.

293

Rusija izvaja v tej dobi politiko visoke zaščite, da krije troske,
ki jih povzroči vojna proti Turčiji (1878), da pripravi podlago za
uvedbo zlate valute ter predvsem, da pospeši industrijalizacijo.
Zategadelj obremenjajo njene visoke carine tudi uvoz surovin (že¬
lezo, premog, bombaž) in poluizdelkov. Toda dočim ustvarja ruski
protekcionizem v prvi polovici 19. stoletja nove industrije na
Poljskem (Lodz) in v baltiških pokrajinah, je carinska zaščita
osemdesetih let namenjena podpori notranje ruske industrije,
osobito moskovski bombažni in južno-ruski železarski industriji.
Prva ima svoje surovinsko zaledje v turkestanskih bombažnih
plantažah, druga pa je najde v maloobljudenih stepah ob Doncu
in Dnjestru, kjer se nahajajo bogata ležišča premoga in železa.

Izredno visoke carine ustvarijo v razmeroma kratkem času
tudi izredne uspehe. Ruska industrija napreduje z gigantskimi
koraki. V poslednjih letih pred vojno dohiteva carstvo velike za-
padne države. Kar se tiče produkcije surovega železa in jekla, bom¬
baža, premoga, sladkorja, se postavi Rusija v prvo vrsto držav
takoj poleg Nemčije, Francoske in Anglije, in bi bila, da niso prišle
boljševiške zmešnjave, danes te države gotovo že prehitela. Kratko
pred vojno uvaža Rusija samo še nekatere nepogrešne surovine in
stroje, notranjo potrošnjo povprečnih končnih izdelkov krije njena
industrija že sama.

Ta nagli vzpon pa postane mogoč samo zavoljo specialnih
ruskih razmer. Država sama troši ogromne količine blaga, n. pr.
za gradnjo železnic, za mornarico in vojsko, inozemski kapital,
belgijski in francoski predvsem, se ponuja v izobilju, mezdna
režija je razmeroma nizka. Podjetniški dobički niso v tej dobi
nikjer na svetu relativno tako visoki, tako visoke pa niso 'tudi
nikjer cene industrijskih izdelkov; te so dvakrat in trikrat tako
visoke, kakor v zapadni Evropi. To prihaja deloma odtod, ker so
baš radi prohibitivno visokih carin investicijski stroški visoki in
ker radi sigurnih dobičkov, ki jim ne preti tuja konkurenca, da bi
jih zmanjšala, nedostaje vzpodbude k tehničnemu izpopolnjevanju.
Forsirana industrializacija gre deloma na račun produktivne izdat¬
nosti. Za proizvajo iste količine železa je 1. 1910 treba, kakor nava¬
jajo, na Uralu 142.000 delavcev," v Južni Rusiji 24.000 delavcev, v
Belgiji pa 11.000 delavcev.

Ker je industrijsko blago drago in ker ne uživa s strani
države izdatne podpore, zaostane glavna gospodarska panoga, po¬
ljedelstvo. Da pridela nekaj več, kakor še enkrat toliko žita, kakor

294

Nemčija, potrebuje rusko poljedelstvo skoraj šestkrat toliko
zemlje, kakor nemško, čeprav je v Rusiji zemlja taka, da se z njo
glede kakovosti ne more meriti nobena v Evropi. Da bi mogla
obrestovati svoja ogromna inozemska posojila in sprovajati ekspan-
zivno politiko na daljnem vzhodu, pospešuje predvojna Rusija —
pa tudi sedaj sovjetska — žitni izvoz: ruska industrija in vnanja
politika se razvijata na podlagi kmetove bede, ki omejuje potrošnjo
in oddaja, ker za žito premalo iztrži, del svojih dohodkov kot ka¬
pitalno rento relativno bogatejšim državam. Vsled tega — pa tudi
iz drugačnih vzrokov — razjeda široke ljudske plasti socialna neza¬
dovoljnost, pripravljalka vsega tega, kar se je 1. 1917 zgodilo. Pa
protekcionizem je le ena plat; ruske razmere nam more pojasniti
le sinoptično zrenje na vse pogoje in stremljenja ruskega naroda.

s) V Združenih državah Severne Amerik e.

V Ameriški Uniji, kjer spominjajo olajšave v štiridesetih in
petdesetih letih le bolj od daleč na liberalne gospodarske nazore,
pomenja izid secesijske vojne končnoveljavno zmago protekcio¬
nizma. Ker mora država iskati kritja za vojne izdatke in nima
zaradi federativne svoje oblike drugačnih izdatnih dohodkov, zvi¬
šujejo vlade carinske postavke, kakor pač posamezne industrije po
izvolji zahtevajo. V gospodarski zakonodaji se vgnezdi korupcija,
kakršno pozna zgodovina le malokrat. Carinska tarifa ostane do
današnjih dni sporni predmet med demokrati in republikanci.

Tarifo spreminjajo v nasledu jočem petdesetletju številne
reforme, kakor pač zahtevajo vsakokratne strankarske in gospo¬
darske okoliščine, toda njene postavke ostanejo povprečno zmiraj
visoke. V tolažbo pretežno konzumentskih in demokratskih kro¬
gov se od časa do časa sicer nekatere carine odpravijo, druge pa
znižajo, toda zmiraj le tiste, ki so bile prestale učinkovati na cene,
ali pa se njih zopetna uvedba ozir. znižba vešče zastre s tehničnim
premenjevanjem tarife. Med vsemi slovita kot pretirano protekcio¬
nistični Mac-Kinley-eva (1890) ter Paine-Aldrich-ova tarifa (1909),
izdani v času, ko ameriška industrija že davno ni več »vzgoje«
potrebna in se pojavljajo že drugi gospodarski interesi, ki zabra-
njujejo, da bi se carine ukinjale in zniževale (visoka cenovna razina,
delavske mezde, podjetniške organizacije i. dr.).

Namen, ki ga zasleduje Unija s tem radikalnim protekcio¬
nizmom, je ta, da bi oprostila svoje nacionalno gospodarstvo

295

Evrope in namesto surovin izvažala rajši gotove izdelke. Obenem
uvede pod Mc Kinley-evim predsedništvom zlato valuto ter
izgradi svoje železniško omrežje tako gosto in velikopotezno, da
postane ogromno njeno ozemlje tudi gospodarsko enotno in sila
sprejemljivo razpečevališče njene industrije.

Ameriške carinske tarife osemdesetih in devetdesetih let so
za evropsko obrtnost hud udarec. Konkurenca Unije pritiska v
nekaterih strokah z naraščajočo močjo. Unija izvaja svojo trgo¬
vinsko politiko povsem avtonomno ter ne pozna ne pogodnostne
klavzule, ne trgovinskih pogodb in ne vezanih tarif. To vse izziva
v Evropi stremljenje, opustiti neomejeno in brezpogojno klavzulo
največjih pogodnosti. Že v tej dobi se razmotriva v evropskih
državah vprašanje, ali bi zaradi obrambe proti ameriški gospodarski
ekspanzivnosti ne kazalo, ozir. ne bilo mogoče, da bi se strnile
evropske države v carinsko zvezo.

Demokratu Wilsonu se I. 1912 posreči kot prvemu predsed¬
niku, da kljub uporni opoziciji republikancev uzakoni tarifo, ki
uvaja znatno omilitev zaščite. Wilson-Dingley-eva tarifa obremenja
uvoz le s povprečno 26%, dočim ga obremenjajo prejšnje s 50%
od vrednosti. Razlogi so deloma politične narave, deloma pa za¬
hteva tako ameriško gospodarstvo, ki želi na ta način zvišati svoj
delež na svetovni trgovini in s carine prostim uvozom surovin ter
poluizdelkov zboljšati konkurenčne pogoje svoje industrije. Vred¬
nost te tarife pa zmanjšuje to, da veljajo njene postavke kot mini¬
malna tarifa le napram onim državam, katerih carinsko tarifo
prizna predsednik Unije za enako ugodno, kakor je amerikanska
tarifa (reciprocal and equivalent); blago iz drugih držav plača k
carini 25% en pribitek. Poleg vsega kazi tarifo še izredno strogi
carinski postopek, ki se kaže zlasti v metodah, po katerih se ugo¬
tavlja vrednost uvoženega blaga.

V tej dobi dohiti in deloma prekosi Unija v gospodarskem
pogledu Evropo. Ta velikanski napredek pa je le deloma delo carin¬
ske zaščite, v glavnem ga ustvarjajo drugi činitelji: neizmerna
prirodna bogastva, ugodno podnebje, rodovitna zemlja, neizčrpni
evropski krediti ter ne najmanj tudi to, da dobiva Unija v bogatem
izobilju strokovno izučenih delovnih moči, ki jih zanjo vzgaja in
strokovno vežba Evropa ter ji na ta način daruje neštete milijarde.
Niti 10% sedanjega prebivalstva Unije ne pohaja od naseljencev, ki
so koncem 18. stoletja tamkaj živeli. Gospodarsko svojo moč
Unija torej ni gradila sama, gradili so ji jo vsi evropski narodi,

296

prav izdatno pa ravno tisti med njimi, ki jih danes prezira kot
revne.

0  V drugih državah.

Tudi manjše države ne oklevajo dolgo in se pridružijo obči
protekcionistični struji. Nekatere, zlasti Italija (1878), Španska
(1872), Švica (1891), Portugalska (1892) in Grška (1892) skušajo
spričo skromnih svojih davčnih dohodkov z zvišanjem carin sani¬
rati državne finance. Njih fiskalne carine pa učinkujejo obenem
zaščitno in tako se dogaja, da se razvija na njih podlagi vsled
zveznosti cen in produkcijskih strok carinska zaščita v teh državah
dalje in se še poostruje. Druge države, n. pr. Srbija, Rumunska,
Bolgarska, Danska, Švedska i. t. d. se občemu toku tudi ne morejo
trajno upirati, najdejo pa tudi v svojih specialnih gospodarskih
razmerah razlogov dovolj, da obvarujejo najprej nekatere, pozneje
pa tudi ostale produkcijske stroke, ki so v prvih početkih, z zvi¬
šano carino pred premočjo konkurence velikih držav. Najnižjo
tarifo med njimi ima še Nizozemska,  ki ne pozna agrarnih
carin in ima le nekaj finančnih in zmerne carine na kvalitetno
industrijsko blago, ki ga pa obremenjujejo povprečno le s 5 %
vrednosti. Angliji narekujejo razvojni pogoji njenega gospodarstva,
da ohrani v trgovinski politiki načelo svobode. To daje njenim
prebivalcem možnost, da si pribavljajo surovine, poluizdelke ter
hranila najbolj poceni. Obče blagostanje se dvigne v Angliji mnogo
višje, kakor v katerikoli drugi državi, in kapitala se nabere v tej
dobi toliko, da se more v velikem obsegu izvažati. Kriza, ki tare
v državah evropske celine poljedelstvo prav tako kakor indu¬
strijo, se v Angliji ne občuti posebno. Angleška industrija se smatra
do tretje tretjine stoletja še zmiraj za varno pred katerosibodi
konkurenco, za nedosegljivo.

Pa že v osemdesetih letih jo deloma prehiti in konkurenčno
iztiska nemška železarska in kemična industrija, ki izkorišča nove,
boljše tehnične metode. Nevarna tekmovalka postaja tudi ame¬
riška industrija, odjemališča daljnega vzhoda pa jame preplavljati
japonsko blago. V začetku 20. stoletja poostrijo še dominijoni
carinsko zaščito. Ob takih okoliščinah se prične majati prepričanje
v absolutno prednost načela svobodne trgovine. Angleški polje¬
delci se oglašajo z zahtevo po carini. In kakor je nekoč tekstilna
industrija Manchestra kot prva izdala parolo: »proč od protekcio-

297

nizma«, nastopi koncem te dobe kot prva birminghamska žele¬
zarska industrija z geslom: »Nazaj k protekcionizmu«. Izza prvih
let 20. stoletja se širi pod vodstvom Joe Chamberlaina akcija impe¬
rialistov, ki hočejo s tesnejšo carinsko zvezo Anglije z njenimi
dominijoni in kolonijami ustvariti Veliko Anglijo (Greater Britain).
Toda pri volitvah 1. 1906 in 1910 prodre z večino liberalna stranka
in gibanje, ki je vzbujalo takšno svetovno pozornost, splahne in se
poizgubi med dogodki, ki pripravljajo svetovno vojno.

c) Fiziognomija protekcionistične dobe.

Petdesetletje pred svetovno vojno označuje v gospodarskem
oziru ter ga loči od prejšnjih dob četvero magistralnih potez.

Predvsem se opaža hitro in obče naraščanje blago¬
stanja.  S tem je v zvezi nagla porast kupne moči, ki poživlja
obrtnost in dovoljuje mednarodnemu gospodarskemu prometu,
da se razraste mogočno v širino in svoj stvarni; obseg, kakor
nikdar prej, v kratkem času nekolikrat pomnoži. Da ima carinska
zaščita vsaj precejšen, ako ne glavni delež na porasti donosov in
dobičkov, se more ravno tako malo zanikati, kakor je tudi očito,
da soustvarja obči procvit te dobe tehnični napredek na vseh
poljih gospodarskega prizadevanja (Thomas-ov postopek, umetno
gnojenje, elektrifikacija produkcije, motorizacija i. t. d.). Ker se
nagloma zgošča železniška mreža ter intenzivirajo proge pomorske
plovbe, prihajajo čim dalje večje količine in nove vrste blaga v
široki promet, kar jim potiska cene navzdol in poživlja kupčije.

Baš ta okolnost pa, da tehnični napredek v produkciji v zvezi
s prostornim zbliževanjem, ki ga ustvarjajo železnice in trgovinska
mornarica, neprestano pocenjuje 'tako poljedelsko kakor indu¬
strijsko blago, povzroča v tej dobi, da se morajo carinske tarife v
kratkih presledkih revidirati in izpreminjati. Komaj se zvišajo
carinske tarife, jim vzemo nove cene, znižane vsled produkcijskega
in prometnega napredka, pričakovani učinek, tako da jih je treba
vnovič zvišati ali vsaj bolj diferencirati. Mobilnost gospodarstva
je vobče večja, nego kdaj prej, v njegovi strukturi se gode daleko-
sežne spremembe. Ob takih okolnostih skušajo spočetka države —
izvzemši Anglijo — braniti svojo obrt z avtonomno trgovinsko
politiko. Trgovinske pogodbe ne vsebujejo nikakšnih ali pa samo
neznatne tarife. Pa v praksi se kmalu izkaže, da ta metoda ne vodi

298

k cilju, ker greši proti osnovnemu načelu mednarodnega trgovanja:
kdor hoče prodajati, mora tudi kupovati.

Da se zavarujejo proti nenadnemu avtonomnemu zviševanju
tarif, sklepajo države izza početka devetdesetih let dolgoročne
trgovinske pogodbe z vezanimi tarifami, ki se ne odlikujejo po
bogvekakšni znižbi postavk, zato pa prinašajo i v izvozno trgo¬
vino i v proizvajo več stalnosti. Iz teh časov pohaja velika važnost
trgovinskih pogodb kot enega najučinkovitejših sredstev gospo¬
darske politike. Malodane vse države jamejo sklepati trgovinske
pogodbe in omejevati avtonomnost svoje carinske zakonodaje z
vezanimi tarifami ter s klavzulo največjih pogodnosti. V trgovin¬
skih pogodbah se morajo izvozne olajšave pridobiti le s koncesi¬
jami, danimi izvozu drugih držav. Ker se pa množi število trgo¬
vinskih pogodb na vseh straneh, se vpletajo na ta način gospo¬
darski interesi narodov v zmiraj ožjo medsebojno odvisnost. To
zbliževanje se ojačuje še z mednarodnimi konvencijami gospodar¬
skega značaja, ki se sklepajo baš v tej trgovinsko-politični periodi
(n. pr. glede poštnega prometa 1. 1874, železniškega prometa 1886
in 1880, avtomobilnega prometa 1909, rečne plovbe, industrijske
svojine, nečedne tekme i. t. d.).

Poleg prometno-tehničnih činiteljev, ki zmanjšujejo oddalje¬
nost med narodi, množe in krepe njih gospodarske vezi medse¬
bojni dolgovi in glavnične terjatve ter močno preseljevanje de¬
lovnih sil, ki slede izselivšim se kapitalom v trumah. Imenovane
in druge obče znane okolnosti povzročajo, da nastane v tej dobi
polagoma takšno enotno sovisje narodnih gospodarstev, ki ga ime¬
nujemo svetovno  (svetsko) gospodarstvo.  To se prav
posebej utrja še z uvajanjem zlate valute (Nemčija 1873, Severne
države 1876, Francija 1875, Avstro-Ogrska 1892, Japonska 1897,
Rusija 1898, Ameriška Unija 1900). Kajti zenačevanje materialne
valutne podlage izravnava gibanje cen ter izloča tehnična trenja v
gospodarskem prometu. S tem se pa ne ublaži morda tudi medse¬
bojna gospodarska konkurenca. Baš nasprotno, tekma med gospo¬
darsko razvitejšimi državami se poostruje, tako da povzroča nape¬
tosti in konflikte. Carinske vojne postajajo nekaj vsakdanjega.
Uprav radi tega, da se uvoz, kolikor ni dobrodošel, umetno duši,
prestanejo carinske tarife, da bi bile navadni alfabetski seznami
blaga; sestavljajo se zdaj znanstveno, po obsežnih anketah pri
interesiranih, in prinašajo svoje postavke podrobno specializirane
in tako vešče porazdeljene, da v njih ni vsakdo doma.

299

Nadaljni važni znak te dobe je ta, da se gospodarski
interesi organizirajo.  Med njihovimi organizacijami
pričenja huda borba za uveljavljanje zahtev v zakonodajnih, oso-
bito v parlamentarnih zastopih. Najprej ustvarita svoje zveze
velika industrija in veleposestvo. Da uveljavijo svoje interese parla¬
mentarno, se njihove organizacije sporazumejo in pri glasovanju
za zahteve druga drugi poskrbe za solidarno zaščito. Na polju
carinske politike vzklije »vzajemnost med ržjo in železom«. Za
nedolgo slede organizacije obrtnikov, malih in srednjih kmetov,
trgovine in posameznih industrijskih panog. Njim vsem se pri¬
družijo organizacije delavskih mas in tudi strankarske organizacije,
osnovane v začetnih letih ustavnega življenja na politično-ideolo-
ških podlagah, se spremene v dejanska stanovska zastopstva, ozir.
se po funkcijah takim približajo. V zakonodajnih zborih ne utih¬
nejo trde borbe za prilagoditev carinske politike partikularnim
zahtevam. V teh borbah se tako zamotano spletajo gospodarski,
politični, nacionalni in razredni nagibi, da je med njimi ločitev
skoro izključena. Tipičnih primerov osobito v predvojni Avstriji
ni manjkalo.

Pa ne samo na politično-parlamentarnem področju, carinski
interesi se začno v tej dobi organizirati še na zasebno-pravni pod¬
lagi. Tu manj, tam bolj, razven v Angliji se pojavijo v vseh večjih
državah karteli in trusti,  ki odpravijo ali vsaj skušajo
odpraviti konkurenco v svojih strokah ter znajo izza kulis s svojo
finančno močjo vplivati na smer trgovinske politike. Kakor v tej,
izgublja liberalizem tudi v notranji politiki postojanko za posto¬
janko. Obrtniki, katerim izpodkopava enostransko pospeševanje
industrije obstojne pogoje, zahtevajo ter uveljavijo revizijo obrtne
zakonodaje, kmet se organizira v zadrugah. Pol nejevoljno, pol
radovoljno vzame država tudi urejevanje razmerja med deloda¬
jalci in delojemalci v svoje roke, poskrbi za delavsko zaščito in se
podaja zmiraj dalje na široko področje socialne politike. Sledi ko-
munalizacija občekoristnih podjetij, podržavljenje železnic in de¬
loma tudi kredita ter razne akcije, namenjene zaščiti »malega
človeka«. Skratka, nezaupanje napram konkurenčni svobodi postaja
splošno in se razvija vzporedno' in v zvezi s konservativnejšimi
strujami v obči politiki in z bolj realističnim značajem miselnosti
tega razdobja. Tudi v tej dobi se izkaže, kako tvorita vnanja trgo¬
vinska in notranja politika nerazdružljivo enoto, kako sta le razni
plati istih magistralnih stremljenj.

300

Vplivni pomen gospodarske politike se pa pokaže v tej dobi
tudi v nizu pojavov in prizadevanj, katerih skupnost smo vajeni
imenovati imperializem.  Njegovi teoretiki in zagovorniki
ga imenujejo tudi »stremljenje po razširitvi življenskega prostora«.
Konkretni glavni razlogi, zakaj stopa imperializem, ki ga v
nobeni dobi ne manjka, baš izza začetnih devetdesetih let tako
silno v ospredje, niso v vseh državah eni in isti, nikjer pa ne manj¬
kajo oni, ki so gospodarske narave in so s trgovinsko politiko v
zvezi. K njim spada zlasti nujnost, poskrbeti kakorkoli za ino¬
zemska prodajališča in si nabavišča surovin zavarovati. Odtod ta
pohlep po kolonijah, ki vlada v vsem predvojnem četrtstoletju, in
izprememba v naziranju o njihovem pomenu. Anglija zasede Egipt,
Cipr, Rodezijo in Transvalsko, Francija zaokrožuje svojo afriško
posest ter pridobi Indokino in Madagaskar, Belgija se utrdi v
Kongu, Nemčija vzame nekaj afriških ozemelj in avstralskih oto¬
kov, Rusija pomika svoje meje v Mandžuriji in notranji Aziji na¬
prej, Ameriška Unija si izvojuje Kubo, Portoriko in Filipine, da,
celo Italija se oglasi in pograbi, dasi po hudih vojnih udarcih
(Adua), nekaj koščkov afriške zemlje, opuščenih od ljudi in narave.
Na ta način se zaokrožijo kot strnjena gospodarska ozemlja sve¬
tovne države — Anglija, Ameriška Unija, Rusija, Francija — pravi
imperiji našega časa, po katerih gospodarski politiki morajo v
precejšnji meri svojo lastno gospodarsko politiko uravnavati druge
države.

V kolonijalnih vojnah te dobe se svet razdeli, kar ga še ni bilo
razdeljenega, prostrana ozemlja, na katerih tamošnje države niso
dovolj močne, pa si posamezne velesile pridrže kot interesne cone;
pri tej delitvi si pridrži Ameriška Unija, ki raztegne pod Roose¬
veltovim in Taftovim predsedništvom Monroe-jevo doktrino tudi
na gospodarsko področje, kot interesno cono Južno in Srednjo
Ameriko.

V kolonijalni politiki vlada merkantilistični duh skoraj ne¬
moteno dalje, le Francija pričenja ubirati poti bolj racionelne me¬
tode. Kolonije ostanejo predmet gospodarskega izkoriščanja, su¬
ženjstvo je v njih pravno sicer odpravljeno, v dejanskem razmerju
med gospodarji in kolonijalnim domorodnim prebivalstvom pa se
kaj bistvenega ne spremeni.

Imperializem pa se ne udejstvuje le v prilaščanju kolonijalnih
ozemelj, marveč pronica kapitalistično v samostojne države, ka¬
terih gospodarstvo je še v začetnem razvoju, predvsem v vzhodne

301

in prekomorske države. Kapitalističnemu podjetniku, ki snuje v teh
državah podjetja, ki obetajo visoko rentabiliteto, slede trgovina in
bančni interesi, a tem slede kaj rade tudi vojne ladje in vojaške
čete, »da zavarujejo pridobljene interese«. Koder ta metoda ne
more več priti vpoštev (n. pr. napram južnoameriškim državam),
je posrednih sredstev dovolj, s katerimi izsili upniška država gospo¬
darsko pokorščino.

V ostri medsebojni borbi za razpečevališča in nabavišča sku¬
šajo države svoje lastne interese vojaško zavarovati; zato se nepre¬
stano stopnjuje oboroževanje na suhem in na morju, zato se
utrjujejo strategična oporišča in se preskusi sto in sto manjših in
najmanjših sredstev, da se z njimi utrdi in množi močanski ugled
države v tujini. Na zunaj se opravičujejo te imperialistične težnje
s privlačnimi argumenti nacionalne ideje in slave ter kaj rade
skrivajo svoj gusarski obraz za krinko svetovnega »poslanstva«
izvoljenega naroda, ki prinaša zaostalim narodom omiko, kulturo,
civilizacijo, blagostanje i. dr. O ideologiji, ki so jo v tem smislu
širili n. pr. Madjari, se ne more trditi, da ni smešno naduta —
seveda, si licet parva componere magnis.

Tej obči tekmi, prešinjeni z gospodarsko zavistjo in politično
nezaupljivostjo, sledi 1. 1914 trdo, skoraj pet let trajajoče obra¬
čunavanje z vojnim orožjem.

V. Trgovin sko-politič ni pravci
v letih  1919—1932.

a) Politično preoblikovanje Evrope.

Kar se je med svetovno vojno in v prvih dveh letih po nji v
trgovinsko-političnem oziru zgodilo, so pretežno le prehodni,
izjemni ukrepi, kakršne so zahtevale izredne razmere. Razno¬
vrstne uvozne in izvozne prepovedi, kontingentirana izmena blaga,
visoke izvozne carine, borbe proti dumpingu, blagovne in devizne
centrale itd., vse to so zasilna sredstva, namenjena obči oskrbi in
nujni obrani, ki narekujeta v tej dobi metode trgovinski politiki.

Daši je pa gospodarstvo prvega desetletja po vojni izredno
razgibano in polno zanimivih pojavov, je ta doba vendarle pre¬
kratka, v svojem razvoju prezamotana in nam še preblizu, da bi
mogli že sedaj jasno videti njeno objektivno podobo. Kar moremo
vsaj v glavnih črtah in nekoliko zanesljivo ugotoviti, so one bist-

302

vene izpremembe v občih pogojih, ki odločajo o smernicah današnje
trgovinske politike, ozir. ji utegnejo, kakor izgleda, za dlje časa
začrtati pravce.

V vnanje-političnem oziru pomnoži vojna število samostojnih
držav. Pred vojno je bilo v Evropi 26 carinskih ozemelj in 13 valut,
po vojni štejemo 35 carinskih ozemelj in 27 valut. Dolžina vseh
carinskih meja je znašala pred vojno 12.000 km, po vojni znaša
18.000 km. Na vsakem teh mnogih carinskih ozemelj se urejata
izvoz ter uvoz po specialnih potrebah in s posebnimi tarifami. Na
največjem, t. j. na ruskem carinskem ozemlju zavlada celo gospo¬
darski sistem, ki je normalni mednarodni trgovinski izmeni, ka~
koršna odgovarja socialnim pogojem in miselnosti sedanje kulturne
epohe, po svojih ciljih in metodah diametralno nasproten.

Državne tvorine, ki so nastale vsled vojne, se le polagoma
včlenjajo v mehanizem mednarodnega gospodarstva. Nimajo še
tradicije ne v metodah ne v sredstvih ter si morajo pridobivati
inozemska tržišča in oporišča v konkurenčni borbi s starimi drža¬
vami in ob silno težavnih pogojih. Deloma morajo zavoljo njih
preusmerjati svojo trgovinsko politiko tudi stare države.

b) Zamotanost notranje politike.

Toda ne samo v mednarodni konstelaciji državnih moči,
temveč tudi v sestavu notranje-političnih skupinskih stremljenj
nastanejo po vojni razmerja, ki morajo na svoj način uplivati na
smer in sredstva trgovinske politike. Pred vojno so povzročala
trgovinsko-politična vprašanja spore le bolj med agrarnimi in indu¬
strijskimi krogi, ki so odločali v zakonodajnih zastopih. Trgovinska
politika je ubirala svoja pota v oni kompromisni smeri, kakor so
jo vsakokrat pokazala močanska razmerja med imenovanimi krogi.
Po vojni pa — vsaj v industrijsko razvitih državah — mahoma
mogočno poraste politični vpliv širokih delavskih mas, ki začno v
parlamentih uveljavljati potrošne interese širokih ljudskih plasti,
osobito kadar se načno vprašanja uvoznih carin ali drugačnega po¬
seganja države v cenotvorne procese. Nasprotju med interesi pro¬
dukcijskih panog se s svojim močnim, včasih odločilnim vplivom
pridruži še nasprotje med socialnimi sloji, ki jih loči njih razmerje
do produkcijskih sredstev. Čeprav kažejo zastopniki delavskih slo¬
jev, ko se o stvari odloča, precej razumevanja za potrebe in zaščito

303

industrijske produkcije, pada interes potrošnje vseeno težko na
tehtnico.

Poleg delavskih političnih strank pridobe na državno politiko
vpliva še druge močne politične, pokrajinske, stanovsko-poklicne,
pridobitne in druge organizacije, ki so stale pred vojno ob strani,
in ki imajo glede mednarodne trgovinske izmene vsaka svoje spe¬
cialne gospodarsko-politične težnje.

Ker se je notranje-politični položaj precej zamotal, se je
skompliciralo tudi sprovajanje trgovinske politike in je še manj
sistematično. Kompromisi, ki se dajo ob takih razmerah doseči,
so kratkotrajni in krhki ter ne dovoljujejo naravnati trgovinsko-
politične smernice na daljšo bodočnost.

c) Strukturalna prevrstitev v svetovnem gospodarstvu.

Vojna pa ni ustvarila samo novih konstelacij v političnem
svetu, marveč je prestavila tudi gospodarske moči v drugačno
mednarodno konfiguracijo. Kar se predvsem opaža, je to, da se je
premaknilo gospodarsko težišče iz Evrope v Ameriško Unijo. V
tej državi, kjer se prebivalstvo tekom treh generacij povzpe od treh
na 120 milijonov, zavladata po vojni brezprimerna gospodarska
>  prosperiteta in blagostanje, dočim prehaja osiromašena Evropa iz
krize v krizo. Aktivni saldo plačilne bilance enega samega leta
(1919) izravna vse predvojne dolgove, ki so znašali 4 milijarde do¬
larjev. Unija postane v par letih največji upnik Evrope, New York
pa vodilno denarno središče sveta. Iz kolonijalne, periferične države
nastane med vojno vodilna svetovna sila, ki nje gospodarsko in
politično supremacijo občutijo vse druge, zlasti finančno manj
trdne države. Prebivalstvo Unije, ki tvori le 5.7 % vsega prebi¬
valstva na zemlji, razpolaga s tretjino oziroma s polovico najvaž¬
nejših surovin (tobak, baker, bombaž, premog, železo, jeklo, pe¬
trolej, svinec i. dr.). Volumen ameriške industrije se v poslednjem
četrtstoletju potroji, rudarske proizvodnje pa popetori. Delež
Ameriške Unije na svetovni trgovini v primeri s predvojnim sta¬
njem močno poraste, dočim delež Evrope pade: 1. 1913 znaša še
50%, 1. 1926 pa le 48%. L. 1930'znaša dohodek Ameriške Unije
eno tretjino dohodkov sveta, ona proizvaja 76 %  vseh avtomobilov,
85% vseh filmov, porabi 70% vsega gumija i. t. d.

Monopolni položaj, ki ga ima do sedemdesetih let preteklega
stoletja Anglija  v industrijski produkciji, oslabi v prvi četrtini

304

20. stoletja občutno. Tehnični aparat angleške industrije se izkaže
po vojni kot zastarel, njene metode velik del kot neracionelne.
Podjetniške organizacije pa se je angleški samozavestni liberalizem
branil tako dolgo, da so Anglijo v tem pogledu v veliko njeno
škodo prehitele celo majhne kontinentalne države. Angleška kon¬
kurenca, ki je tako dolgo tlačila industrije po evropski celini, po¬
nehava, v angleških dominijonih in kolonijah ji jemljejo tržišča
druge države. Enemu izmed glavnih činiteljev angleškega industri-
alizma, premogu, nastaneta dva huda tekmeca, elektrika in petrolej:
200.000 delavcev pride vsled tega stalno ob delo. V drugih važnih
strokah angleške industrije zožuje konkurenčni pritisk drugih
držav vedno bolj možnost zaposlitve. Število nezaposlenih delav¬
cev noče pasti pod milijon, javne podpore, dane brezposelnim,
prekoračijo v prvem desetletju po vojni vrednost 100 milijard Din.
Tudi londonskemu denarnemu trgu zrasteta v Parizu in New
Yorku nadležna tekmeca. Anglija je med državami, ki jim priza¬
dene vojna najhujše udarce: ni več vere v njeno prvenstvo, njen
funt prestane biti najstalnejše in najpriljubljenejše merilo gospo¬
darskih vrednot.

Na vzhodu Evrope postane ruski imperij politična in še bolj
gospodarska zagonetka. Sovjetska Rusija  se trudi z gi¬
gantskimi napori, da s fantastičnimi »p etiletji«  dohiti in pre¬
kosi Ameriško Unijo z Evropo vred in da izpodnese zapadnemu
kapitalizmu podlago. Toda to hoče doseči z absurdnimi sredstvi,
s suženjsko tlako vsega naroda in s prisilnim delom, za katerega
daje smešno nizek odplatek. V zadnjih letih skuša šiloma kolek-
tivizirati poljedelstvo ter zatira samosvojnosti zmožne kmete
(kulake).

V vzhodni Aziji dvigne japonski  politični in gospodarski
imperializem svojo glavo visoko. Japonska industrija iztlačuje iz
azijskih tržišč evropske države, njena izvozna konkurenca se po¬
javi v Evropi sami. Gospodarska ekspanzivnost japonskega naroda
izziva na mandžurskem in kitajskem ozemlju srdite vojne borbe za
surovinska nabavišča in izvozna razpečevališča.

Dalekosežne so tudi strukturalne spremembe, ki jih povzroči
obilna vojna industrija, ki se preuredi na proizvodnjo drugačnega
blaga, široka pomnožitev poljedelsko obdelane zemlje v prekmor-
skih državah, drugačna porazdelitev surovinskih ležišč in indu¬
strijskih središč po raznih carinskih ozemljih i. dr.

305

6) Industrializacija agrarnih in reagrarizacija industrij¬
skih držav .

Kakor vsaka daljša vojna, učinkuje tudi svetovna vojna v
mnogih državah podobno, kakor zaščitna carina. Deloma ker je
uvoz otežkočen, deloma radi že prej obstoječih nagibov jamejo v
prej skoz in skoz agrarnih ali le deloma industrializiranih državah
Južne Amerike in Južne Afrike, Avstralije, pa tudi jugovzhodne
Evrope in Indije nastajati nove industrije v obsežnem številu.
Razpečevališča stare evropske industrije se torej krčijo tako v
bližji soseščini kakor v prekmorju. Stare industrijske države so pri¬
siljene, da deloma tudi iz tega vzroka preorganizirajo svoj indu¬
strijski aparat, da zracionalizirajo z velikimi finančnimi žrtvami
proizvajalne metode in da se deloma naravnajo na proizvodnjo
drugačnega blaga.

Ker torej industrijski izvoz iz navedenih pa tudi drugačnih
ozirov ne daje več tako izdatnih zaslužkov in je treba vendar po¬
skrbeti za to, da se vzdrži ravnovesje v plačilni bilanci, ozir. da se
drži njen pasivni saldo na nizki stopnji, skušajo industrijske države
(Nemčija, Italija, Avstrija, Češkoslovaška) kar moč omejiti uvoz
in to seveda tam, kjer je najmanj odpora: zavarujejo namreč
1  lastno poljedelstvo z visoko carinsko zaščito ter tudi na druge
načine z znatnim uspehom pospešujejo lastno agrarno produkcijo.
Ta reagrarizacija omejuje kajpak izvoz poljskih pridelkov agrar¬
nim državam; te so še na slabšem zategadelj, ker so bile z agrarno
reformo razdrobile svojo veliko posest na pritlikave obrate in zato
njihovo kmetijstvo še posebej ne more konkurirati s prekomorsko
kmetijsko proizvodnjo, ki se je postavila na kapitalistično podlago,
zmotorizirala svoje obratovanje ter se zorganizirala v finančno
močnih izvoznih združbah. Te okolnosti oslabujejo kupno moč
prebivalstva v evropskih agrarnih državah (v Poljski, Rumuniji,
Jugoslaviji, Ogrski), tako da se morejo tudi njihove nove industrije
le s težavo razvijati ter se tudi industrijski uvoz iz starih držav
ne razmahne. Kupna moč podeželskega prebivalstva pa zaostane
še zaradi druge okolnosti. Med vojno in takoj po nji se v preko¬
morskih državah produkcija agrarnih pridelkov poveča za 16.8%,
dočim število prebivalstva poraste samo za 13%. Vsled preko¬
merne ponudbe, zavoljo omejevanja v potrošnji močnatih hranil in
iz drugih razlogov zdrknejo žitne cene nenavadno globoko, dočim

20

306

se drže cene industrijskega blaga relativno visoko. Nesorazmernost
(dispariteta) med agrarnimi in industrijskimi cenami ogroža zopet
od svoje strani rentabilnost kmetijske proizvodnje in zožuje indu¬
strijam prodajo doma, utesnjuje torej njih naravno eksistenčno
podlago.

Vso to neuravnanost stopnjuje še konkurenca Ameriške Unije,
ki ne pritiska več samo z agrarnimi pridelki in nekaterimi speci¬
alnimi standardiziranimi industrijskimi izdelki, kakor v drugi po¬
lovici 19. stoletja, temveč skoraj na vsej črti blagovnega prometa.
Povrh zapira še svoje meje evropskemu izvozu tako, da postanejo
napram nji vse evropske trgovinske bilance pasivne.

Agrarnemu blagu so pa cene tudi zato tako nizke, ker od¬
vzame nezaposlenost velikim masam delavskih in nameščenskih
slojev precej kupne moči. L. 1913 štejejo v vseh državah skupaj
okoli 114  milj. nezaposlenih, 1. 1930 pa okoli 25 milijonov nezapo¬
slenih in okoli 16 milijonov delavcev in nameščencev, ki so zapo¬
sleni le deloma. Malomeščanski sloji so deloma zavoljo inflacije,
deloma pa zaradi zastoja v pridobitnih poslih velik del obubožali,
tako da ne nastopajo več s tako široko potrošnjo, kakor pred
vojno.

Položaj se poslabšuje radi še enega vzroka. Rentabilnosti pro¬
izvodnje in vnanje trgovine danes v posameznih narodnih go¬
spodarstvih in gospodarskih strokah ni več lahko popraviti avtar¬
kično, ako se ne poseže že po monopolu, kar je pa le redkoma
izvedljivo. Kajti cene najvažnejših pridelkov in predelkov, surovin,
poluizdelkov in tudi kapitala zavise v veliko večji meri, nego prej,
od ameriških borz in od drugih izvcnevropskih osrednjih tržišč,
od političnih dogodkov, atmosferičnih vplivov in socialnih gibanj
v najoddaljenejših delih sveta. Cene se tvorijo danes močno pod
vplivom činiteljev, ki z evropskimi gospodarstvi niso v nikakšni
zvezi, mnogokrat sunkovito in nepreračunljivo: to pa vnaša nesi-
gurnost v kalkulacijo evropske obrtnosti in narekuje v trgovinski
politiki krajno opreznost.

Našteti činitelji privedo v zvezi z drugimi, osobito v zvezi z
mednarodno zadolženostjo, ki izvira iz vojne, v letih 1929—1932
gospodarstvo v tako vseobčo, svetovno krizo, kakor je zgodovina
še ne beleži: kriza doleti 1. 1930/31 tudi Ameriško Unijo.

307

d) Okrepitev gospodarskega nacionalizma in državne avto¬
ritet e.

Vsled vojne in njenih posledic zgubi internacionalizem močno
na svoji privlačnosti. Celo socialistične stranke pokažejo v svoji
politični praksi smisla za nacionalne postulate in so po resnosti
dejanskih položajev prisiljene, da upoštevajo, kjer je vladna moč
celoma ali pa tudi le deloma v njihovih rokah, nacionalne interese
ne mnogo manj, kakor meščanske in agrarne stranke. Narodnostna
ideja pa zajame v vojni druge prebivalske sloje seveda še veliko
bolj, postane tudi tam, kjer še ni bila, ena vodilnih političnih sil
ter vzplamteva mestoma tako visoko, da stopa vse drugo v ozadje.

Z okrepitvijo nacionalizma pa se deloma spremene tudi nazori
o državi kot politični organizaciji naroda in družbe. Utrja se misel
o absolutni vrhovnosti nacionalne države nad vsakterimi drugimi
kolektivnimi interesi.

Ta miselnost ima pa svoj izvor še drugod. Parlamentarna vla¬
davina, od katere ste prejšnji dve generaciji toliko pričakovali,
upov, ki so se gojili, ne zadovolji; ustvarjena in namenjena bolj
enostavnim družbenim in gospodarskim razmeram, se le težavno
prilagaja diferenciranosti današnjih razmer. Zato se mora pogosto
zadovoljevati z vnanjo, formalno veljavo, če jo sploh obdrži, težišče
dejanskega odločevanja ostaja ali prehaja, tu v tej, tam v drugačni
obliki, zdaj manj, zdaj bolj zastrto, na upravno oblast. Strokovni
poznavalci sodobnega ustavnega prava zatrjujejo, da je prevalenca
vrhovne upravne oblasti danes osnovni znak novih ustav in prak¬
tične notranje politike.

To ne more roditi drugačne posledice, kakor da priteza
država sama še prav posebej gospodarstvo močneje pod svojo
oblast in da si prizadeva, da ga spravi pod svoje nadzorstvo. Po¬
klicni sloji in pridobitne organizacije jo v tem stremljenju celo še
podpirajo. Bolj, kakor kdaj prej, se zatekajo danes vsi sloji k državi
ter ji ne le priznavajo, marveč ji naravnost vsiljujejo kompetence,
ki so jih ji pred vojno odločno odrekali. Spremenjene vnanje raz¬
mere se v gospodarsko-politični ideologiji kaj močno poznajo. Ni
več nekdanje pogumne podjetniške miselnosti, ki se ne straši
rizika, vsak bi se rad na koga oslonil, najrajši na kakšno anonimno
splošnost, če le gre, na državo; ta pa zahteva pri najmanjšem
kontrolo. Nevarno se posplošujejo pri velikih podjetjih stremljenja,
socializirati izgube, ki so nastale iz ponesrečenih investicij in speku-

20 *

308

lacij; zasebne gospodarske izgube se porazdele v obliki davkov na
vse prebivalstvo (sanacije z državnim prispevkom).

Tudi socialistično delavstvo je revidiralo svoje nazore. Spo¬
znalo je, da je miren potek javnega in gospodarskega življenja, ki
ga more zasigurati edino država, še najboljša garancija za neokrnje¬
nost njegovih interesov in da more v zvezi z državno oblastjo še
najlažje uresničevati svoje programne zahteve. In tudi ta miselni
preokret ojačuje na svoj način državi avtoriteto in jo zvablja ter
sili že iz socialno-političnih razlogov na gospodarsko področje.

e) Nagibnost k načrtnemu gospodarstvu.

Že iz nacionalistične ideje in avtoritarne orientacije vladnih
metod sledi nagibnost, zasnovati tudi gospodarsko politiko po na¬
črtih, ustvarjenih za avtarkično bodočnost, t. j. sprovajati trgo¬
vinsko politiko kolikor mogoče avtonomno, ne vezati se preveč
in predolgo. Pa ne le iz tega, zahteva po načrtnem vodstvu nacio¬
nalnega gospodarjenja sledi danes tudi še iz raznih tehničnih in
komercialnih razlogov. Eden iz glavnih je ta, da je proizvodnja,
industrijska kakor agrarna, svojo zmogljivost prekomerno pove¬
čala, dočim je sprejemljivost potrošnje relativno nazadovala. Zato
stopa vprašanje vsaj kolikor toliko rentabilne prodaje spričo skr¬
čene kupne moči tako močno v ospredje. Mednarodna borba za
prodajna tržišča je postala vsekakor ostrejša, ko prej. To poleg
tega tudi zato, ker prodajna tržišča, zlasti prekomorska, niso več
tako specializirana in niso več tako monopolno prikrojena posa¬
meznim nacionalnim industrijam, kakor pred vojno, t. j. na posa¬
meznih pomembnih razpečevališčih se ne uveljavlja več pretežno
le ponudba ene same države, temveč vseh držav hkratu, vseh
tistih, katerih izvoz je mednarodno količkaj upošteven. Ob takem
stanju stvari pa v tvorjenju cen že ne odločuje več ponudba posa¬
mezne, čeprav gospodarsko močne države. Cene se tvorijo bolj po
celokupni svetovni ponudbi in po celokupni potrošnji, ozir. celo¬
kupni kupni moči. Za mnoge osnovne surovine, poluizdelke in
tudi dokončne izdelke ni več pravih specialnih, ozir. nacionalnih
tržišč; ta kažejo močno nagibnost, da se strnejo v eno samo sve¬
tovno tržišče. Ako torej količine, ki jih prinaša na trg, niso izredno
velike, se vpliv posamezne države na tvorjenju svetovnih cen zelo
malo ali prav nič več ne pozna. Drugače povedano: produkcijski
pogoji ne zavise več toliko, ko prej, od domačih razmer, temveč

309

od dogodkov in različnih okoliščin v oddaljenih delih sveta, ki
nanje tuzemstvo nima nikakšnega vpliva.

Ni misli, ki bi bila bližja, kakor osvoboditi se od teh odda¬
ljenih vplivov, zracionalizirati lastno narodno gospodarstvo, ga
smotrno organizirati in ga prikrojiti danim možnostim. Ta cilj
zasledujejo s tipiziranjem in standardiziranjem blaga, s svetovnimi
karteli in sindikati in z raznimi mednarodnimi konvencijami, s
katerimi regulirajo količino proizvodnje in porazdeljujejo razpeče-
vališča. Pa to je pogostoma izvedljivo samo s pomočjo in kontrolo
države. Ta organizira posamezne produkcijske stroke v prisilnih
združbah, ustanavlja napol ali popolnoma monopolne organizacije,
izdaja obširne predpise o poenotenju produkcije in prodaje ter
vzpodbuja podobna zasebna stremljenja finančno.

Država pa tudi sama pridobiva in ustanavlja vse polno go¬
spodarskih obratov, razširja svoje podjetniško snovanje na mnogih
gospodarskih področjih, kjer nastopa kot konkurentka zasebnega
dela. Današnja narodna gospodarstva so postala že zelo pestra zmes
zasebno-pridobitnih, zadružnih, samoupravnih, monopolističnih,
poludržavnih ter popolnoma državnih podjetij; da urede medse¬
bojne odnose, se zatekajo ta raznovrstna podjetja rada k državi,
ta ima pa na njihovi ureditvi že sama interesa dovolj. Razlog več,
da raste nagnjenje k poskusom, urediti posamezna gospodarska
področja načrtno, t. j. izločiti avtonomijo zasebnega gospodarskega
tveganja.

Četudi kolektivno gospodarstvo še ni tako razvito in ga še
daleč ni toliko, kakor bi nas radi prepričali nekateri gospodarski
proroki, ki pravijo, da je dospel kapitalizem na preval svojega
razvoja in da se z velikimi koraki bližamo vezanemu gospodarstvu,
priča vseeno mnogo znamenj, kako izgublja gospodarska svoboda
kos za kosom svoje obče veljave. Vsekakor državna oblast ne
posega več v gospodarsko področje nerada in samo izjemoma;
gospodarski intervencionizem je postal načelo in metoda.

f) Mednarodne solidaristične težnje.

Za povojno dobo je pa ravno tako značilno, da pridobiva
ideja mednarodne gospodarske solidarnosti in kooperacije na moči
in vplivu. Načrti, kako zbližati evropske narode in jih združiti v
velike gospodarske enote, se pojavljajo sicer že v preteklem stoletju,
dobivajo pa danes bolj velepoteznc in bolj konkretno obliko. Celo

310

takih načrtov, ki so pripravljali evropsko carinsko unijo ali vsaj
delne carinske unije na evropski celini, v preteklem desetletju ni
bilo malo.

Notranji povod je enostavno ta, da so danes posamezna na¬
rodna gospodarstva že zgolj radi boljše razvitosti drugo od drugega
v višji meri zavisna, nego pred pol stoletjem. Naglo napredovanje
prometne tehnike ter pocenjevanje prometnih troškov podira
ograje med državami in primika zemljepisno oddaljene narode v
gospodarskem oziru tesneje drugega k drugemu. Tudi bojazen
pred ameriško konkurenco je vmes in pa to, da se utrjuje spozna¬
nje, da je ob vsestranski današnji gospodarski vezanosti enega na
vseh in vseh na enem mogoče gospodarsko prospevati samo, ako
se pusti tudi druge prospevati.

Drugačno je seve vprašanje, ali se morda velike gospodarske
celote, ki jih tako priporočajo nekateri gospodarski politiki, ne
ustvarjajo pred našimi očmi pod pritiskom razmer same od sebe.
Če smemo tvegati domnevo, bi rekli, da izgleda, kakor da se v
ozadju svetovno-gospodarskega dogajanja že prikazujejo veliki
obrisi ruske, severo-ameriške, angleške in japonske gospodarske
celote, velikih avtarkičnih enot, svetovnih gospodarskih imperijev,
ki bi mogli temeljito izpremeniti metode vse trgovinske politike.

Ostale razloge za nastanek mednarodnih solidarističnih teženj,
ki se pojavljajo na gospodarskem področju, moramo iskati v poli¬
tičnih stremljenjih, v močnih mednarodnih kartelnih organizacijah,
v teritorialni prostranosti finančnih interesov ter ne najmanj v
prizadevanjih Društva Narodov, da služi svojemu cilju, t. j. zbliže¬
vanju narodov in ohranitvi miru tudi z ublaževanjem gospodarsko-
političnih trenj. Tudi to je velik napredek naših dni, da imajo
narodi, pravzaprav le države, v Društvu Narodov in v njegovih
gospodarskih komisijah sploh neko stalno središče, trajen skupni
organ, ki mu je ena glavnih nalog, da vprav sistematično zbližuje
države v gospodarskem pogledu.

Daleč bi nas zavedlo, ako bi navajali vse, kar je Društvo Na¬
rodov pokrenilo za gospodarski mir v preteklem desetletju. Zado¬
stuje že sama opozoritev na razne gospodarske in diplomatične
konference, zlasti na bruseljsko 1. 1922 in na ženevsko 1. 1927, na
iniciativno sodelovanje pri sanaciji valut (avstrijske, madžarske,
bolgarske in estonske) in na resne poskuse, s katerimi hoče Društvo
Narodov pripraviti sporazume med državami o odpravi raznih
ovir, ki so na poti enotnosti trgovinske politike in racionalne med-

311

narodne gospodarske izmene. Da dejansko doseženi uspehi niti od
daleč ne zadovoljujejo pričakovanj, ne more presenetiti, ko vemo,
kako težko so gospodarski kolektivni egoizmi, tako tesno spojeni
z močansko-političnimi, dostopni pogodbenemu ožjemu sodelo¬
vanju.

g) Značaj povojne trgovinske politike.

Ravno to, da se uveljavlja radikalni gospodarski separatizem
tesno poleg mednarodnih solidarističnih teženj, priča zgovorno o
težavnosti, ki se stavi proti objektivni, jasni in izčrpni opredelitvi
sodobne trgovinske politike.

Očito je seveda, da spremembe, ki so nastale v političnem
svetu in v gospodarskih odnosih, niso take narave, ki bi same po
sebi ukazovale državnikom pot, ki vodi v smer svobodne medna¬
rodne trgovine. Kar vidimo, da se dogaja doma in okoli nas, priča
drugače. Kakor redkokrat prej, tekmujejo države, kateri se bo
temeljiteje posrečilo, da se obda z gosto ograjo prohibitivnih carin,
uvoznih prepovedi, deviznih omejitev in onih mnogih drobnih
sredstev, s katerimi je moči v mednarodnem prometu preplašiti
konkurenco ali se je docela otresti.

Celo v domovini Smith-Ricardovih naukov o blagoslovu svo¬
bodne konkurence in mednarodni delitvi gospodarskega dela se drži
liberalna metoda trgovinske politike prvo desetletje po vojni v
načelu zgolj le zato, ker zahtevata tako politični položaj Velike
Britanije in tehnični aparat angleške trgovine. Sicer pa prehaja izza
1. 1925 tudi Cobdenova domovina zmiraj odločneje k vsestranski
zaščiti, ki jo 1. 1931 in 1932 izgradi dokončno in sistematično. Čim
so praktični angleški gospodarji uvideli, da jim sistem svobodne
trgovine ne varuje več gospodovanja nad svetovnim gospodar¬
stvom, niso dolgo oklevali in so vrgli njegovo načelo kljub vsej
slavni tradiciji kar hitro čez krov.

Danes so le Danska, Belgija in Holandska drobni otočiči, na
katerih se ohranjuje trgovinsko-politični liberalizem še relativno
najbolj, ker vele tako interesi tranzitne trgovine in kvalitetne
proizvodnje.

Njim v nasprotje pa dospeta s svojo carinsko zaščito najvišje
Sovjetska Unija in Ameriška Unija. Poslednja jo požene tako vi¬
soko, da obdrži na notranjem trgu visoko cenovno razino, ki se
prilega celotni ustrojenosti njenega gospodarstva. Ameriška Unija,

312

ki je izročila 1. 1922 s Fordney-Mc Cumber-jevim carinskim zako¬
nom carinske zadeve v nevarni izmeri upravni oblasti, zviša 1.1929
s Hawley-evo tarifo kljub protestu vseh držav carinsko zaščito
ponovno visoko.

Povojne protekcionistične težnje se od predvojnih ne razli¬
kujejo zgolj po vseobči poostritvi carinske zaščite, temveč skoraj
še bolj po svoji vsestranosti. Mnoge države, med njimi predvsem
Ameriška Unija, Kanada, Anglija, Avstralija, Nemčija, Češkoslo¬
vaška in Avstrija, zapirajo z namenom, da ščitijo nacionalno de¬
lovno moč, meje tudi priseljevanju inozemskih delovnih sil. Danes
je v mednarodnem oziru selitvena svoboda dejanski skoraj uki¬
njena, delavski sloji so kakor glaebae adscripti. Pa ko bi ta svoboda
tudi ne bila okrnjena, takih selitev, kakoršne pozna 19. stoletje,
bi kljub temu ne bilo, ker ni več prejšnjih psihologičnih pogojev.
Le na azijskem ozemlju se tihoma in skoraj neopaženo selijo pre-
bivalske mase, ki štejejo mnoge milijone.

Tudi mednarodni glavnični in kreditni promet danes že davno
ni več tako svoboden in mora ubirati pota, ki mu jih predpisujejo
interesi vladne politike.

K vsestranskemu upravnemu protekcionizmu sili končno
države tudi večja diferenciranost narodnega gospodarstva, spričo
katere se na učinkovitost carin ni več lahko zanesti, silijo jih pa
tudi škodni učinki pogodnostne klavzule.

Vnanja podobnost med sedanjim trgovinsko-političnim siste¬
mom in onim, ki je veljal v 17. in v 18. stoletju, se podaja sama po
sebi: slej ko prej velja geslo: uvoz naj se čimbolj zožuje, izvoz pa
čim najbolj podpira. Radi tega se pogostoma pravi, da živimo v
dobi neo-merkantilizma. Pa čeprav so metode zelo podobne in de¬
loma celo enake, je smisel novega »merkantilizma« vendar dru¬
gačen. Relativno primitivne razmere merkantilistične dobe ne
vzdrže nikakšne primere z gospodarsko diferenciacijo sodobnih
dni. Dočim je bilo merkantilističnim vladarjem gospodarstvo le
bolj politično sredstvo, je danes bolj gospodarstvo tista moč, ki
usmerja državi politične pravce. Danes se vseobče toži zavoljo
zgospodarjenja politike, dočim označuje merkantilistično dobo
spolitiziranje gospodarstva.

313

DEVETO POGLAVJE.

Trgovinska politika kraljevine Srbije
in kraljevine Jugoslavije.

I. Trgovinska politika kraljevine Srbije.

a) Prvo razdobje (od l. 1830 — 1882).

Srednjeveške srbske države vzdržujejo razmeroma živahen
vnanji trgovinski promet, najprej z Dubrovnikom, pozneje pa tudi
z beneško republiko in bizantinskim cesarstvom. O tem pričajo
med drugim mnoge njihove meddržavne pogodbe gospodarskega
značaja, ki jih sklepajo srbski vladarji izza 1. 1186 pa do zanika
srbske državne samostojnosti. Srbska trgovinska politika te dobe
ima kot cilj bolj domačo preskrbo z blagom, ki se doma ne izde¬
luje, ter zadovoljitev državnih fiskalnih potreb.

S Turki prihajata siromaštvo in beda v deželo, narod se izse¬
ljuje, trgovina do malega zgine. Ta oživlja polagoma šele začetkom
19. stoletja in je še malo obsežna: 1. 1807 znaša vrednost izvoženega
blaga 3 milijone grošev, uvoženega pa 1 milijon grošev.

L. 1815 izvojuje Srbija avtonomijo, ki jo 1. 1830 Turčija tudi
uradno prizna. Kot polsuverena država uživa Srbija izza tega leta
v notranji politiki sicer svobodo, v vnanjih zadevah, torej tudi v
trgovinsko-političnih, pa je formalno zmiraj še del turške države.
Trgovinske pogodbe, ki jih sklepa Turčija, veljajo brez nadaljnega
tudi za avtonomno srbsko kneževino.

V svojem stremljenju, da’bi si pridobila popolno politično
svobodo, pa se skuša Srbija otresti turške državne vrhovnosti in
izda avtonomno dve carinski tarifi, prvo 1. 1843, drugo pa 1. 1864.
Toda že pri teh skromnih poskusih naleti mlada srbska država na
egoistični odpor Avstro-Ogrske, s katerim se mora boriti za svojo

314

gospodarsko neodvisnost prav do svetovne vojne. Avstro-Ogrska
uživa namreč izza karlovške mirovne pogodbe (1699) na turškem
ozemlju trgovinsko-politično privilegovan položaj. Po tej ter po
požarevški pogodbi (1718), ki ostane v veljavi do 1. 1882, plačuje
avstro-ogrsko blago v Turčiji samo 3% no  carino od vrednosti. V
poznejših pogodbah z drugimi državami zviša Turčija svoje carine,
Avstriji pa uspe zmiraj znova, da si izgovori za svoj uvoz v Srbijo,
Vlaško, Bosno in Hercegovino izjemen položaj, tako da plačuje
njeno blago zmiraj le 3% no  carino. Avtonomni značaj imenovanih
dveh carinskih tarif se kaže zgolj v tem, da se brez sodelovanja
turške vlade 3 %na uvozna carina prilagodi izpremenjenim cenam.
Pa celo na to izpremembo pristane Avstrija le proti izjavi, da na
strani srbske vlade ni namere, da bi kršila avstrijske pravice. Po¬
ložaj je torej ta, da veljajo za Srbijo pravno trgovinske pogodbe
med Turško in Avstrijo, dejanski pa avtonomna srbska tarifa. V
letih 1869 in 1875 storjeni poskusi, da bi sklenila Srbija z Avstrijo
trgovinsko pogodbo, ne vedejo k cilju.

V tej dobi prihaja Srbija trgovinsko vpoštev bolj kot tranzitna
država med srednjo ter zapadno Evropo in Turško, kakor kot
samostojna izmenjevalka lastnih previškov za tuje blago. Naselje¬
nost je še redka: prebivalstvo se ceni v početku na okoli 400.000
duš, do 1. 1834 naraste na 678.000, do 1. 1866 pa na 1,216.000 duš.
Vrednost celokupnega srbskega izvoza znaša n. pr. 1. 1843: 8.1 milj.
Din, 1. 1871 pa 28.4 milj. Din. Za znatnejši uvoz torej nedostaje
kupne moči. V uvozu zavzema glavno mesto še kolonijalno blago,
poleg njega je nekaj upoštevna še železnina, steklo, orožje ter mu-
nicija. V letih 1865—1880 prihaja povprečno 78% tega uvoza iz
Avstrije. Kot izvozno blago prihaja iz kneževine pretežno ( 4 / r .)
živina: nepitani voli in svinje, katerih kakovost je slaba, ker se
živinoreji ne posveča še pažnja in se izvaža blago, kakršno dajejo
brez človeškega prizadevanja travniki in gozdi sami od sebe. Letno
se izvozi v poznejših letih te dobe 200.000 svinj, kot izkupiček pa
se dobi zanje komaj 3—4 milj. Din. Žita Srbija do 1. 1866 ne izvaža,
temveč ga mora, ker je poljedelstvo slabo razvito, celo uvažati.

Srbsko narodno gospodarstvo je v tej dobi še zelo nediferen¬
cirano in enostransko preprosto. L. 1834 javlja francoski konzul
svoji vladi: »Stvarno tu ni nikakšne fabrikacije razen domačega
dela in nekoliko malih tkalnic. Letni izvoz svinj v Avstrijo, Češko
in Lombardijo znaša 125.000 komadov. Živina je edino bogastvo
dežele.« Socialna struktura je enostavna in je organizirana patriar-

315

halno na podlagi rodbinske zadruge. Prebivalstvo se razslojuje
poklicno in socialno zelo počasi; skromne potrebe prebivalstva,
katere krijejo večinoma izdelki domačega dela, ne prinašajo trgo¬
vini in obrti mnogokaj posla, in še ta je povečini v rokah Cincarjev,
Grkov in Židov. Obrt urejujejo običaji in policijske odredbe, šele
1. 1847 izide zakon o »esnafih« in obrtih, ki ostane s strogimi svo¬
jimi predpisi do 1. 1911 v veljavi. Prevozne prilike so neverjetno
težavne.

Domače obrtnosti, ki proizvaja s primitivno tehniko, triod¬
stotna carina ne more zaščititi; avstrijska konkurenca potlači v
prvih početkih vsak poskus gospodarske osamosvojitve. Večja obrt
se že zato ne razvije, ker je notranji trg veliko pretesen, potrošna
moč prebivalstva preslaba, domačega kapitala pa bore malo. Kon¬
cem te dobe (1880) se nahaja v Srbiji 14 manjših parnih mlinov,
2 pivovarni, 2 žagi, 1 opekarna, 1 železolivarna, razven tega pa ni
ničesar, kar bi mogli imenovati industrijo. L. 1869 se osnuje v
Beogradu prvi srbski denarni zavod, 1. 1884 pa Narodna Banka,
ustanovljena predvsem, da podpira s krediti srbsko poljedelstvo in
šele v drugi vrsti zato, da organizira denarstvo in skrbi za denarni
obtok.

h) Drugo razdobje (od L 1881 do l. 1905).

V vojni 1. 1877/78 si pribori Srbija tudi vnanje-politično neod¬
visnost, toda po reichstadtskem dogovoru je bila prešla iz področja
ruskih interesov v interesno področje Avstro-Ogrske. Berlinski
kongres zagozdi Srbijo še zelo neugodno med osamosvojeno Bol¬
garsko, neprijateljsko Turško, zasedeno Bosno in Hercegovino ter
egoistično izkoriščevalko Madžarsko. Avstrija, katere ekonomski
ter politični interesi so srbskim interesom diametralno nasprotni,
ne zamudi nobene prilike, kako bi dala čutiti svojo moč srbski
državi. Že ob berlinskem kongresu vsili Srbiji kot plačilo za svojo
»politično pomoč« konvencijo, po kateri brez pristanka Avstrije ne
sme sklepati trgovinskih pogodb. Po čl. 37 berlinske pogodbe osta¬
nejo za kneževino Srbijo v veljavi kapitulacije in vse trgovinske
pogodbe, ki so jo dotlej vezale kot turško vazalno državo, dokler
z lastnimi trgovinskimi dogovori ne bi izpremenila odnošajev med
seboj in interesiranimi državami. Srbija se obveže, da zgradi želez¬
nico, ki naj spoji Avstro-Ogrsko s Solunom in Carigradom, Avstrija
pa prevzame regulacijo Donave skozi Železna Vrata ter si pridrži

316

pravico, urediti plovbo po njej. Uredi jo seveda tako, da uživa
avstro-ogrska plovba vse privilegije (tudi kabotažo ob srbskem
obrežju in davčno prostost), srbska pa nobenih.

Imenovana konvencija predvideva tudi izjemen položaj avstro-
ogrske trgovine na srbskem ozemlju ter sklenitev carinske unije.
Ker se pogajanja za sklenitev trgovinske pogodbe z Avstrijo zavle¬
čejo in ker stremi Srbija po tem, da se reši prejšnjega stanja, sklene
1. 1879 začasni trgovinski dogovor z Vel. Britanijo, ki temelji na
klavzuli največjih pogodnosti. S tem činom pokaže ob prvem po-
četku svoje politične neodvisnosti Avstriji, da dobro vidi opasnost,
ki ji preti od nje in da bo Srbija stremela za tem, da se otrese
madžarsko-nemškega jerobstva čim prej in za vsako ceno. Zavoljo
pritiska Avstrije pristane Vel. Britanija na restrikcijo, v smislu
katere pogodnosti, določene v trgovinskem dogovoru, ne veljajo
glede olajšav, ki jih bo Srbija dala Avstro-Ogrski. Obenem sklene
kneževina še trgovinske dogovore s Švico, Rusijo, Belgijo in Italijo.

Po dolgih in težavnih pogajanjih se 1. 1881 sklene trgovinska
pogodba z Avstro-Ogrsko. Ta pogodba, ki temelji na načelu po-
godnostne klavzule, in pogodba 1. 1893 sta edini tarifni srbski
pogodbi te dobe, vse druge vsebujejo zgolj pogodnostno klavzulo.
S to pogodbo se Srbija spretno izogne carinski uniji, ki jo Avstrija
tako želi, dasi pogodba unijo kot bodoči cilj še omenja. Obe po¬
godbi sta pod vplivom tajne konvencije, ki jo sklene Srbija 1. 1881
z Avstrijo na njen pritisk in ki ostane praktično v veljavi do za¬
četka 20. stoletja.

V tej konvenciji, ki je v tesni zvezi z gospodarsko politiko
Srbije, se ta odreka pravici do Bosne in Hercegovine, ter obeta,
da ne bo sklepala trgovinskih pogodb, ki jih Avstrija predhodno
ne odobri. Druga trgovinska pogodba, ki jo sklene Srbija z Avstro-
Ogrsko 1. 1893, se od prve bistveno ne razlikuje. Kako neprija-
teljske so bile nakane sosedne monarhije, med drugimi zgovorno
priča okolnost, da izdelajo prvo trgovinsko pogodbo Srbiji kar
avstro-ogrski pooblaščenci sami in ji jo vsilijo, ne da bi sploh pri¬
pustili srbskih delegatov k sodelovanju.

Prvo kakor drugo trgovinsko pogodbo označujejo nizke ca¬
rinske postavke v izmeri 6 %, 8 %  in 15% od vrednosti; poslednja
stopnja velja samo za nekatere maloštevilne luksuzne predmete.
Poleg Anglije se v tej dobi Srbija v vsej Evropi dejansko še najbolj
približuje sistemu svobodne trgovine. Po pogodbi iz 1. 1881 more
uvoznik po izvolji zacariniti blago po specifičnih postavkah tarife

317

ali pa po vrednosti. S tem je kneževina na carinskih dohodkih
seveda občutno prikrajšana. Ravnotako jo prikrajšuje tudi določba,
da plača avstrijsko blago, ki prekorači carinsko mejo v svobodnem
trgovinskem prometu, v obmejnem pasu (15 km) le polovično ca¬
rino. Na ta način osigura Avstrija na srbskem ozemlju svojemu
izvoznemu blagu izvenkonkurenčen položaj, dočim more Srbija
svojo živino, ki tvori več ko polovico njenega izvoza, izvažati samo
na odrejena avstro-ogrska tržišča in se more ta uvoz v smislu vete¬
rinarske konvencije, sklenjene obenem s trgovinsko pogodbo, pre¬
povedati; k določbam te veterinarske konvencije se zateka Avstrija
pogostoma, zlasti zmiraj tedaj, kadar ji ne ugaja politični položaj,
četudi v vsej srbski državi ni znaka kužnih živinskih bolezni. Ne-
izvestnost, bo-li v kritičnem času meja odprta ali zaprta, povzroča
izvozu glavnega srbskega izvoznega predmeta ogromne škode.

Daši želi Srbija ščititi svojo obrtnost, ji nizka uvozna carina
to namero čisto onemogoča. Proizvodi avstrijske industrije poplav¬
ljajo deželo in prete uničiti še ono obrt, ki je kljub vsem težavam
nastala. Zato si skuša Srbija pomagati na posreden način, t. j. z
obremenjanjem uvoznega blaga s pomočjo avtonomne zakonodaje.
Tako uvede 1. 1885 davek na obrt, čigar odmera je prikrojena tako,
da zadene v glavnem uvoz. L. 1891 odredi pobiranje carine v zlatu,
kar pomenja dejansko zvišanje uvozne carine, 1. 1886 in 1891 pa
se uvedejo nove trošarine na vrsto predmetov, ki se v Srbiji pro¬
izvajajo vsaj v enem obratu ali v malem številu obratov.

Srbska vnanja trgovina je v tej dobi usmerjena v pravcu avstro-
ogrskih dežel. Trgovina z drugimi državami ostane minimalna;
najmanj prometa je z najbližjimi sorodnimi deželami Bosno, Her¬
cegovino in Črnogoro, ker ga Avstrija ovira, kjer more. Tudi
Bolgarija, ki usmerja svoj promet k Donavi in Črnemu morju, ne
prihaja z ničemer vpoštev. Vrhutega neti Avstrija med Srbijo in
Bolgarijo stalne razdore, posebno izza nesrečne vojne 1. 1885. Mini¬
malen je tudi promet z drugimi državami, s katerimi je sklenila
Srbija po 1. 1881 in 1893 trgovinske pogodbe, z Nemčijo, Francijo,
Grško i. dr.

Prometni položaj se v primeri s prejšnjo dobo izboljša v
toliko, da dobi Srbija 1. 1863 železniško zvezo z zapadno Evropo,
nekaj let pozneje pa tudi s Solunom in Carigradom; obenem
poživi regulacija Donave tudi plovni promet. Zveza s Solunom
srbskemu gospodarstvu ne prinaša omembe vrednih koristi, pač
pa se gospodarski napredek, ki ga prinašajo olajšani prometni stiki,

318

pokaže kmalu v podonavskih okrajih, pozneje pa tudi v notranjih.
Število okrajev je bil berlinski kongres pomnožil za štiri nove
okraje.

Kakor prej, je glavni uvoznik Avstrija. Proti tej je konku¬
renca drugih držav vsled njenega privilegiranega položaja in ugod¬
nejših prometnih zvez naravnost izključena. Srbski izvoz ves čas
nekako stagnira; izvažajo se le najenostavnejše surovine, t. j. živina,
žito, sadje i. pod. V letih 1884—1905 izvozi Srbija 1.2 milj. koma¬
dov svoje živine za skupnih 204 milj. Din in 3'4 milj. svinj za
skupno vsoto 239 milj. Din. Celokupni izvoz znaša v omenjenih
letih H45'4 milj. Din. Skoraj vse to se izvaža v Avstro-Ogrsko.
prav za prav v Budimpešto, le neznaten del gre neposredno na
Dunaj in dalje. Avstro-Ogrska pa ni neposredni potrošnik srb¬
skega izvoza, temveč prodaja uvoženo blago, kakor je videti iz
trgovinskih statistik, z več nego 100%nim dobičkom v zapadne
evropske države. Srbsko izvozno blago radi tega na zapadno-
evropskih tržiščih ni znano.

Ker Srbija tudi nima nikakšne komercialne organizacije, ji
opravljajo izvozne ter uvozne posle večinoma ( J / r> ) ogrske tvrdke,
ki kupujejo s svojimi agenti blago od vasi do vasi, od sejma do
sejma. Naplačila, ki jih ti agentje dajejo kmetom, so skromna in
skromen je tudi končni izkupiček, če ga je kaj. Avstro-Ogrska je
gospodar izvoznega kredita, ki ga dajejo beograjske podružnice
dunajskih in budimpeštanskih bank, gospodar je tudi železniških
tarif in zastopa Srbijo na mednarodnih tarifskih konferencah.

Iz imenovanih razlogov, pa tudi radi tega, ker je kakovost
izvoznega blaga pomanjkljiva, Srbiji njen izvoz izdaleka ne prinaša
onih koristi, ki bi jih ob normalnejših razmerah moral donašati.
Ker sc izvoz forsira, so cene, ki se dosežejo, še manj povoljne,
madžarski posredovalci pa odnesejo povrhu še posredovalski za¬
služek. Šele izza preloma stoletja pridobiva izvozna živina na
kvaliteti in pojavlja se tudi stremljenje, ustvariti za izvoz lastno
posredovalno organizacijo. L. 1900 se osnuje v to svrho kot organ
nacionalne samopomoči Izvozna banka z glavnico 3 milj. Din, ki
se zdi sodobnikom že ogromno visoka. Trajalo je pa nekaj let,
preden razpolaga Srbija z zadostnim številom lastnih ljudi, ki so v
izvozni trgovini strokovno izvežbani.

Da se industrija še zmiraj ne more razviti, ob opisanih razme¬
rah ne more presenetiti. Za to domača finančna podlaga ne zado¬
stuje. Sicer štejejo koncem te dobe (1. 1905) v Srbiji že 149 denarnih

319

zavodov, pa njihova skupna glavnica ne znaša več kakor 29 mili¬
jonov Din. Spričo ostre avstrijske konkurence ni misliti na sno¬
vanje večjih podjetij. Inozemski kapitali pa že radi notranje-poli-
tičnih motnjav nočejo tvegati imobilizacije v industrijskih inve¬
sticijah. Le drobna obrt se po vaseh in mestecih bolj živahno
razgiba, ker se razkraja rodbinska zadruga in domače delo ne
skrbi več tako za potrošnjo, kot prej. Po statistiki iz 1. 1900 se
peča od skupnega prebivalstva 2,688.000 duš le 2.16% z obrtjo. V
tej je zastopano okoli 100 strok, prevladujejo pa pritlikavi obrati
(mojster dela brez vajenca ali zaposluje le enega). Vsled tega ne
zaleže bogvekaj tudi zakon o pospeševanju nacionalne industrije,
ki si ga da Srbija 1. 1898. Koncem te dobe štejejo v Srbiji: 153 mli¬
nov, 14 žag, 9 pivovaren in 93 drugih obratov, ki jih označujejo
kot tvorniške; njihova celokupna glavnica znaša 29.4 milj. Din;
od te odpade 54% na mline.

Relativno velik je uvoz tujih kapitalov v Srbijo, ki jih potre¬
buje za gradnjo železnic, za vojaške nabave in kritje budžetskih
primanjkljajev, ki so do 1. 1903 stalen pojav. Relativno velikih
vsot, ki so potrebne v imenovane namene, skoz in skoz kmečka
država sama ne zmore. Izmed 26 državnih posojil, najetih izza
1. 1867, more notranji denarni trg s težavo prevzeti le dvoje
manjših, za ostala posojila poskrbe večinoma pariške, dunajske ter
berlinske banke. Pogoje teh posojil ne moremo imenovati ugodne,
njih povprečni emisijski tečaj ne dosega niti 80%. Deset teh po¬
sojil se 1. 1895 združi v konverzijsko posojilo, ki znaša 355.5 milj.
dinarjev.

c) Tretje razdobje (od L 1900 do 1014).

Ko se prično 1. 1905 pogajanja za sklenitev nove trgovinske
pogodbe, hoče Avstrija to priliko porabiti, da ohrani svoj izjemni
položaj na srbskih tržiščih in da ga ojači s tem, da prisili Srbijo k
sklenitvi carinske unije. Toda prilike so se bile medtem korenito
izpremenile. Pod vlado kralja Petra Osvoboditelja se zopet upo-
stavi parlamentarni režim, ki se požuri, da — zlasti v narodno¬
gospodarskem pogledu — popravi, kar se je bilo pod vlado Obre-
novičev zamudilo; državne finance se urede, državni proračuni
pridejo v ravnovesje, pokažejo se celo proračunski previški. Na
krmilu države se nahajata dva zelo sposobna državnika: spretni
politik Nikola Pašič in izborni narodni gospodar Laza Paču. Zdaj

320

Srbija niti več ne počaka, da bi mogla skleniti trgovinsko pogodbo
z Avstrijo kot s prvo državo, temveč sklene že, ko tečejo srbsko-
avstrijska pogajanja, tarifno-trgovinsko pogodbo z Nemčijo, ob¬
enem pa se pogaja z Bolgarijo zaradi medsebojne združitve v
carinsko unijo. Ta je bila v Sofiji že uzakonjena, toda Avstrija
doseže s skrajnim pritiskom na Srbijo, da jo ta odpove. Mesto
trgovinske pogodbe se ustvari 1. 1906 med Srbijo in Avstrijo neki
modus vivendi, ki naj velja do sklenitve definitivne pogodbe. Že
dne 5. aprila istega leta pa izroči Avstro-Ogrska Srbiji skrajno
ošaben in v stvari žaljiv memorandum, v katerem ne zahteva nič
manj, nego da naj avstrijski organi izdelajo srbsko carinsko tarifo
in da se pri državnih nabavah, predvsem vojaških, avstrijski pro¬
izvodi ne smejo izključiti. Srbija obeta v svojem odgovoru, da bo
avstrijske ponudbe upoštevala, ako bodo po cenah in kakovosti
izdelkov drugim enake, da pa avstrijskega vojnega materijah ne
more naročati, ker tega strokovna vojaška komisija ne priporoča.
Avstrija, ki hoče Srbiji preprečiti oborožitev in ovirati gradnjo
srbskih železnic, zahteva na to od srbske vlade pismeno izjavo, da
se bodo avstrijske ponudbe upoštevale. To zahtevo zavrne srbska
vlada v noti z dne 20. junija 1906, v kateri pravi med drugim:
»Kraljeva vlada si pridržuje pravico, nabaviti topove in municijo
kjer in kadar bodo zahtevali državni interesi«.

Dne 24. julija Avstro-Ogrska Srbiji svoje meje zapre. Carinska
vojna, ki s tem nastopi in o kateri je rekel že 1. 1880 Ristič, da
more ona edina Srbijo osvoboditi gospodarskega jarma, pod kate¬
rega jo je spravil berlinski kongres, traja več ko dve leti, do
1. septembra 1908. Avstriji se ne izpolni pričakovanje, da Srbija
svojemu izvozu ne bo mogla najti drugih odjemališč, ter da jo
bo gospodarsko izkrvavljeno lahko prisilila k še večjim koncesijam.
Srbija si poišče preko Soluna, Galaca in Brajle novih odjemališč v
Italiji, Turčiji, Aleksandriji, Nemčiji in Franciji, diferencira svoj
izvoz ter jame snovati domačo agrarno industrijo — zlasti klav¬
nice —, s čimer postaneta poljedelstvo in tudi izvozna trgovina
dobičkanosnejša. Zaeno sklene več trgovinskih pogodb, n. pr. z
Italijo, Francijo, Belgijo, Vel. Britanijo, Švico i. dr.

Videč, da bo mala kmečka Srbija vendarle brez hudih pre-
tresljajev prebrodila krizo in si celo še opomogla, in boječ se, da
ne pride sploh ob ves vpliv, se Avstrija požuri, da začne nova
trgovinska pogajanja. Po dolgih zavlačevanjih se sklene 1. 1910
nova pogodba. Toda ta se od prejšnjih dveh bistveno razlikuje.

321

Srbiji 'ni več za neposredni uvoz v sosedno monarhijo, mnogo bolj
pa za prevoz skoz Avstro-Ogrsko v druge, zapadno-evropske
države. Srbska industrija in obrt dobita izdatno carinsko zaščito.
Gospodarska samostojnost je izvojevana.

Kljub vsej avstro-ogrski konkurenci se srbska obrtnost v tej
dobi relativno ugodno razvije. L. 1910 štejejo v Srbiji 470 indu¬
strijskih podjetij z 10.315 delavci in 10.164 KS. Skupna proizvodnja
teh podjetij znaša 74 miljonov predvojnih Din.

Še enkrat, 1. 1914, misli Avstrija, da je nastopil ugoden tre-
notek, ko bi mogla vzpostaviti svoj gospodujoči položaj v Srbiji
z njeno aneksijo, pa vojna sreča čisto drugače odloči.

Težko bo kje najti državo, ki bi si bila morala skoz tako
mnoge in težke ovire in ob tako neugodnih pogojih krčiti pot k
popolni politični in gospodarski svobodi, kakor ravno kraljevina
Srbija. Vso njeno zgodovino izza prvih osvobojevalnih naporov pa
do svetovne vojne napolnjujejo — kljub vsem manj všečnim pre¬
sledkom — prizadevanja, da bi dosegla gospodarsko samostojnost
zato, da ne propade tudi politična, in utrdila politično neodvisnost
zato, da se doseže gospodarska svoboda.

II. Trgovinska politika kraljevine Jugoslavije.

a) Jugoslovanska carinska politika.

Mednarodni gospodarski položaj Jugoslavije je koj od početka
dosti težaven. Vzroki so deloma v zrevolucionirani politični kon¬
figuraciji Srednje Evrope, deloma pa tudi v notranjem gospo¬
darskem ustroju. Kajti nova država sestoji iz štirih gospodarsko
raznorodih delov, ki so pripadali do svetovne vojne štirim različ¬
nim carinskim ozemljem, štirim narodnim gospodarstvom, ki so
bile med njimi produkcijske in trgovinske razlike obilne. Povezati
kar štiri ozemlja, čijih gospodarstvo se je bilo stoletja razvijalo
pod zelo različnimi političnimi vplivi in v različno ustrojevih pro¬
metnih zvezah s svetovnim gospodarstvom, organično v novo na¬
rodnogospodarsko in trgovinsko-politično enoto, je naloga, ki se
tudi ob normalnih razmerah le trdo in počasi rešuje. Jugoslovanskim
državnikom se pa stavi ta naloga v času, ko je po dolgotrajni vojni
vse v razdejanju, ko vlada vse v naokrog taka desorientacija in
gospodarska razrvanost, da se spremeni vsak qačrt brž v iluzijo,
trgovinska politika pa v niz eksperimentov. Vrhu vsega razsaja

21

322

prva štiri leta po vojni doma kakor v narodnih gospodarstvih
Srednje Evrope denarna inflacija, izza 1. 1930 pa brezprimerna
obča kriza, tako da ostane le štiriletje 1926—1929, ki bi bilo kon¬
struktivnemu delu kolikortoliko ugodno; toda baš v troletju
1926—1928 zadeva pri nas parlamentarno reševanje gospodarske
obnove na hude notranje ovire.

Teh dejstev ne smemo pozabiti, ako nas razmerje med uspehi
in neuspehi, ki jih izkazuje trgovinska politika Jugoslavije v prvem
desetletju, morda ne navdajajo zmiraj z zadovoljstvom. Iz istih
razlogov je tudi razumeti, zakaj napreduje notranja konsolidacija
počasneje, nego bi si želeli.

Da mora kreniti jugoslovanska trgovinska politika v protek¬
cionističnem pravcu, od vsega početka ni problematično. To smer
narekujejo v okoliščinah, kakoršne so, razlogi, ki je o njih bilo v
prejšnjih poglavjih nekaj besede, vsiljuje jo pa tudi trgovinsko-
politična praksa vseh sosednih držav, s katerimi imamo živahnejše
stike.

V teh so vojna izkustva utrdila prepričanje, da je gospodarska
samostojnost ideal vse gospodarske politike. Komaj so podpisane
mirovne pogodbe, se že začno vsi sosednji narodi prizadevati, kako
bi drug drugega prekosili in prekanili v izvajanju protekcionistične
akcije. Jugoslaviji ne preostane, kakor da se bije za svoj gospodar¬
ski in politični obstanek z istimi sredstvi, t. j. da usmeri svojo
trgovinsko politiko po poti občega protekcionizma.

Takoj po vojni se uvozu še ne stavijo posebne ovire, narobe,
razne olajšave ga celo podpirajo. Tako zahteva nujnost, pospešiti
gospodarsko obnovo najprej s tem, da se ustvari prebivalstvu mo¬
žnost, da krije čim ceneje svoje največje potrebe po industrijskem
blagu vsakdanje in periodične potrošnje ter po tehničnih produk¬
cijskih sredstvih.

Že 1. 1921 vele cenovne, valutne ter druge spremembe, da se
srbska carinska tarifa, kisel.  1919 razširi na vse državno
ozemlje, revidira. Toda racionalno in sistematično revizijo onemo¬
goči nestalnost gospodarskih in notranjepolitičnih razmer, tako da
se pokaže nameravana reforma bolj v linearnem zvišanju carinskih
postavk. Šele, ko 1. 1925 valovanje cen nekoliko poleže in se ni¬
hanje dinarjevega tečaja umiri, nastane ugoden trenutek, popraviti
carinsko tarifo bolj temeljito. Razne okoliščine pa preprečijo tudi
tokrat, da bi se izvršila revizija res racionalno. Neprimerna tarifna
shema, ki je kopija nemške tarife iz 1. 1902, ostane, carinska zaščita

323

se ne porazdeli organično in tehtno odmerjeno po panogah in
strokah. Posamezne stroke se zaščitijo očividno preveč, druge oči-
vidno premalo. Popravljena uvozna tarifa, ki je dvojna, z maksi¬
malnimi in minimalnimi carinskimi stavki, se uveljavi kot zakonski
predlog z uredbo; narodna skupščina vse do konca parlamentarne
vlade 1. 1929 ne najde časa, da jo izglasuje.

Uvozne carine postanejo pa kmalu v fiskaličnem oziru izredno
pomembne. Poleg trošarin in monopolov, — in ti so večidel tudi
le trošarine, — prinašajo zaščitne carine državni blagajni največje
dohodke, n. pr. 1. 1926: 1,656.5 milj. Din, 1. 1931: 1,163.3 milj. Din.
Ker ni več najti drugačnih dohodkov, ki bi bili trajno izdatni, in
ker prenehajo 1. 1931 tudi dohodki iz vojnih reparacij (ca Vio drž.
proračuna), postanejo uvozne carine za finančno gospodarstvo dr¬
žave nenadomestljive, t. j. carine prestanejo biti prožno sredstvo
gospodarske politike.

Prvih par let po vojni je v fiskalnem pogledu upoštevna tudi
izvozna carinska tarifa, ki šteje 25 postavk; pa njena pomembnost
kmalu prestane, izvozne carine se povečini odpravijo.

Ker se peča pretežna večina prebivalstva s poljedelsko proiz¬
vodnjo in ker kaže izvoz skoz in skoz agraren značaj, je čisto na-
naravno, da je prikrojena carinska zaščita v celoti bolj poljedel¬
skemu, kakor industrijskemu delu. Kakovost carinske zaščite oziro¬
ma obremenitve postane in ostane predmet sporov med interesenti.
Po statistikah Društva Narodov in Mednarodne trgovinske zbor¬
nice iz 1. 1927 znaša povprečna carinska obremenitev agrarnih pri¬
delkov v Jugoslaviji 5(1% vrednosti, dočim je obremenjeno indu¬
strijsko blago s ca. 25% vrednosti. Pa take številke označujejo,
kakor že povedano, le mehanična povprečja, ki o dejanskem zaščit¬
nem in obremenjevalnem učinkovanju carin ne povedo nič zaneslji¬
vega. Kljub vsej nezanesljivosti statističnih računov se pa more pri¬
trditi prevladujočemu prepričanju, da ščiti Jugoslavija svojo na¬
stajajočo industrijo s carinami v splošnem manj, nego marsikatera
industrijsko razvita država. Zaščita je nekako srednja, relativno
umerjena.

b) Pogodbena trgovinska politika.

Ker se agrarni pridelki tri, štiri leta po vojni gladko vnovčujejo
in ker tudi vsled naglega omahovanja valute in radi neurejenih
trgovinskih razmer po vsem svetu ne kaže drugače, se državi s

21 *

324

sklepanjem trgovinskih pogodb ne mudi. V pogodbeno stanje
stopi naša država do 1. 1925 samo z Avstrijo, Češkoslovaško, Polj¬
sko, Nemčijo in Italijo. Tarifni del imajo izmed teh pogodb samo
pogodbe z Avstrijo in Italijo. Gospodarske stike z drugimi državami
urejajo še nadalje trgovinske pogodbe kraljevine Srbije. Onih par
kompenzacijskih dogovorov, ki veljajo 1. 1919 kot zasilne norme
za trgovanje z Avstrijo, Nemčijo, Madžarsko in Češkoslovaško, ni
treba široko omenjati.

Pogodbe in dogovori, sklenjeni v 1. 1926—1931, so številnejši.
Ž njimi se uredi predvsem trgovinski promet z Anglijo, Nemčijo,
Belgijo, Grško, Francijo in Špansko, dočim veljajo za gospodarske
stike s Švico, Švedsko, Nizozemsko, Ameriško Unijo, Dansko, Nor¬
veško in Portugalsko 1. 1931 zmiraj še stare srbske trgovinske po¬
godbe. V trgovinskih pogodbah, sklenjenih s Španijo in Francijo,
doseže Jugoslavija največ, kar se je sploh dalo doseči, namreč ce¬
lotno minimalno tarifo in pogodnostno klavzulo.

Koncem 1. 1931 je v veljavi 10 carinskotarifnih pogodb in 19
sporazumov, ki temelje na pogodnostni klavzuli. Te pogodbe vežejo
okoli tretjino tarifnih postavk, seveda same važnejše postavke. S 24
državami trgovinski stiki še niso urejeni; med te države spadajo
tudi Bolgarska, Turčija, Rusija in države Južne Amerike.

Pri sklepanju trgovinskih pogodb in navezovanju gospodarskih
stikov ne gre brez precejšnjih težav. Blaga, ki ga izvažamo, se pri¬
deluje namreč po vsem svetu več ko dovolj in tudi zavoljo kva¬
litete blaga ponavadi ne moremo zahtevati nikakršnih prednosti.
Narobe se pa izdela industrijskega blaga v tuzemstvu veliko pre¬
malo, vsled česar se mora nujno uvažati. Radi tega v trgovinskih
pogodbah ni doseči upoštevnih izvoznih koncesij; naša država mora
izza 1. 1925, odkar padajo agrarnemu blagu cene, koncesije samo
dajati, ne da bi sama prejela kakšnih bolj važnih.

Koncesije, ki jih daje naša država, razteguje pogodnostna klav¬
zula na vse druge države, one, ki jih dobimo, pa spravi ista klav¬
zula tudi brž ob velik del njih vrednosti. Kljub temu, da velja že
davno obče izkustvo, da koristi danes pogodnostna klavzula rajši
gospodarsko močnim narodom, dočim je pri nas velika obrtnost
še v prvih razvojnih začetkih, je naša država med prvimi, ki za¬
snujejo po vojni svojo trgovinsko politiko vseskozi in zelo široko¬
grudno na klavzuli največje pogodnosti.

Povrh vsega so sklenjene trgovinske pogodbe kratkoročne
(I—5 let) in kratki so tudi odpovedni roki. Tudi ta okolnost ni

325

taka, da bi osiguravala našemu gospodarstvu stalnost, ki je baš
mladi obrtnosti toli potrebna.

c) Ustroj blagovne vnanje trgovine.

Na njej je videti tipične znake agrarne države. Po mednarod¬
nem seznamu blaga znaša v poslednjih letih izvoz v %  vrednosti:

Ker se izvažajo tudi hranila in pijače pretežno kot surovine,
trdijo praktični poznavalci našega vnanjega prometa, da odpade
ca 90% vsega izvoznega blaga na surovine in poluizdelke. Med
njimi ni takih, ki prinašajo monopolne in diferencialne dobičke,
narobe, njih večini potiska ostra mednarodna konkurenca cene v
skoraj vsem desetletju niže in niže navzdol. Zato čisti donosi
izvozne trgovine ne morejo biti bogati, velik del zaposli izvoz
zgolj delovno moč.

V izvoznem prometu gre prvenstvo lesnemu blagu, v drugi
in tretji vrsti so upoštevni živinorejski in žitni pridelki. Za te
vrste izvoznega blaga dobivamo polovico plačil, ki z njih celotno
vsoto plačujemo vse, kar uvozimo. Daši je agrarna država in
četudi je pšenica glavni pridelek njenega poljedelstva, izvaža Jugo¬
slavija vseeno le okoli 10—20% celotnega pridelka. Pa še ta količina
bi se mogla porabiti doma, ako bi bila domača potrošnja pšenice
bolj zadovoljiva; saj znaša le 75 kg na prebivalca, dočim je v indu¬
strijskih državah, ki našo pšenico uvažajo, dokaj močnejša, n. pr.
na Češkoslovaškem 150 kg, v Belgiji 185 kg, v Franciji 199 kg, v
Angliji 154 kg i. t. d. Podobno velja o nekaterih drugih predmetih
agrarnega, pa tudi industrijskega blaga, n. pr. umetnih gnojilih.

Izvoz poljedelskih in živinorejskih pridelkov bi bil povolj-
nejši, da ni naše kmečko delo tehnično in komercialno tako za¬
ostalo. Četudi so tako država kakor samouprave žrtvovale za
pospeševanje kmetijstva relativno visoke vsote, ostanejo delovne
metode v širokih predelih državnega ozemlja zmiraj še dokaj pri-

326

mitivne. Za intenziviranje poljedelskega dela nedostaje tudi denar¬
nih sredstev. Velikemu delu poljedelcev primanjkuje strokovnega
pouka in osebne iniciativnosti. Zato smo primorani izvažati precej
takšnega agrarnega blaga, čigar cene so nizke ter se zadovoljiti z
relativno pičlim producentskim in trgovskim zaslužkom. Trdo¬
vratna konzervativnost, ki se je oklepa kmetijsko delo, je nadalje
tudi vzrok, da moramo uvažati precej industrijskega rastlinskega
blaga; tega blaga se pridela navzlic ugodnim naravnim pogojem
veliko premalo in še to, kar se ga pridela, ustreza le deloma indu¬
strijskim zahtevam. Povrh je žitni in živinorejski pridelek premalo
enakovrsten, preveč je razdrobljen na visoko število vrst, kar
zopet močno tlači na rentabilnost prodaje. Tudi se o izvozu tega
desetletja po večini ne more trditi, da je smotrno organiziran,
kakor tudi ne o komercialni tehniki, da je zadosti racionalno pre¬
mišljena.

Odkar izza početka 1. 1929 parlamentarno zavlačevanje ni več
na poti, skrbi energičnejša zakonodaja za obilnejšo in sistema-
tičnejšo spopolnitev agrarne proizvodnje. Toda v poljedelstvu
zore uspehi počasi, osobito, če je treba v njem smotrno rahljati
tradicionalne vezi sredi hudih kriznih tresljajev.

Po svoji usmerjenosti  prikazuje izvoz podobo, ki se
svoje enostranosti nekako noče in noče znebiti. Izvoz teži v par
sosednih držav, osobito v Italijo, Avstrijo, Nemčijo in Češkoslo¬
vaško. V %  celokupne vrednosti vsega izvoza odpade namreč na

V letih 1925, 1926 in 1929 kazi spoznavno vrednost statističnih podatkov
o usmerjenosti izvoza močno prevoz skozi Rumunijo (Brajlo).

Posledica močne vezanosti našega izvoza na gorenje štiri
države so težavnosti, doseči v trgovinskih pogodbah znatnejše
koncesije, osobito ker so sosedne države s svojim izvozom vezane
na Jugoslavijo dosti bolj rahlo. V razmeroma normalnem letu 1928
je udeležena Jugoslavija na celotnem izvozu Italije z 2 - l%, Avstrije
s 7-5%, Češkoslovaške s 4 ’ 5 %,  Nemčije z I % (z reparacijami vred)
in Madžarske s 6'5%.

327

Število držav, kamor gre naš izvoz, narašča; 1. 1921 jih je 34,
I. 1926 že 45 in 1. 1930 celo 83. Države, kamor izvozimo manj,
kakor 1 %  vsega izvoznega blaga, so v pretežni večini, n. pr. 1.1930
jih je 62. Skoraj polovica izvoza gre v Avstrijo, Italijo in Nemčijo,
več ko tretjina ga gre v pet do sedem drugih držav, ostanek pa se
porazprši na 50—70 ostalih držav, ki kupujejo od nas le po eno,
dve ali tri vrste blaga.

Če porazvrstimo države, ki vanje izvažamo, v pet skupin in sicer tako,
da so v skupini I srednje-evropske države (Avstrija, Italija, Švica, Češkoslovaška,
Nemčija, Poljska in Madžarska);

v skupini II zapadne države ob Rokavskem prelivu (Francija, Anglija,
Belgija in Holandska);

v skupini lil sosedne balkanske države (Rumunska, Grška, Bolgarska in
Albanija);

v skupini IV periferične evropske države (Danska, Švedska, Norveška,
Finska, Rusija, baltiške državice, Španska in Portugalska), in

v skupini V vse izvenevropske države,
vidimo, da odpade v %  celokupne vrednosti vsega izvoza na skupino

Več kakor 60% izvoza odpade sleherno leto na 4 države: Italijo, Avstrijo,
Nemčijo in Češkoslovaško.

Izza 1. 1925 zadeva agrarni izvoz, tako žitaric kakor živine,
na težko premagljive ovire. Vzroki so v vseobči nadprodukciji in
padanju cen, v nazadovanju potrošnje, v ruskem dumpingu, v vse¬
obči krizi ter v reagrarizaciji srednjeevropskih industrijskih držav.
Nekaj vzroka je tudi v pomanjkljivosti izvoznega blaga. Čeprav
so žetve v poslednjih letih prilično dobre, je korist vendar manjša,
nego v letih povodenj in suše. Vrednost izvoznega blaga pada
hitreje, nego njegove količine. Da se agrarni izvoz poživi in da se
popravijo kmetskemu delu donosi, uvede država 1. 1931 monopol
uvozne ter izvozne trgovine s pšenico, ržjo in pšenično moko. Ta
monopol vrši država s pomočjo Privilegirane družbe za izvoz po¬
ljedelskih pridelkov, finansira se pa s posojili trgovinskega mini¬
strstva, s švicarskim lombardnim posojilom in lastnimi dohodki
družbe. Toda trgovinski monopol prične delovati na pogrešeni

328

kalkulacijski podlagi, izvoz gre prepočasi od rok in težave, ki jih
povzroča v notranji trgovini in potrošnji, so take, da se mora
monopol že naslednje leto zopet ukiniti.

Uvoz  prikazuje v svojem ustroju napredovanje obrtnosti,
vendar pa so razmerja med glavnimi kategorijami uvoznega blaga
stalnejša. Kljub vsem naporom in napredku industrije, čije izvoz

Kakor v izvoznem, ima Jugoslavija tudi v uvoznem prometu
teh let najčilejše stike z državami Srednje Evrope. Če porazdelimo
uvoz po %  vrednosti na iste skupine držav, kakor izvoz, vidimo,
da odpade na skupino:

I. II. III. IV. V.

Pregled uvozne statistike potrjuje, kar pričajo izsledki izvozne
statistike, da je namreč treba diferenciacijo našega gospodarstva

329

kar moč pospeševati, ako naj pride med uvoz ter izvoz bolj
ugodno razmerje in da se narodno-gospodarska rentabilnost ce¬
lotne vnanje trgovine popravi. Kajti tudi v relativno ugodnih
letih 1927—1929 smo dobili za izvoženo tono končnih izdelkov
povprečno le 3567 Din, tona uvoženega blaga nas je pa stala
13.890 Din. L. 1930 znaša vrednost celotnega izvoza le 136 Din
za kg, vrednost uvoženega blaga pa 13‘60 Din za kg. Pri tem uva¬
žamo še mnogo agrarnih pridelkov, ki jih je doma v izobilju, ter
tudi toliko luksusnega blaga, da se nikakor ne ujema z gospodar¬
nostjo, s katero bi se smel raz racionalno zrelišče trošiti relativno
tako skromni narodni dohodek.

c) Vnanji glavnimi in kreditni promet.

Ker se poljedelska proizvodnja pri nas ne more ponašati z
zadovoljivimi donosi in ker je tudi obrtno delo zastopano po pre¬
težni večini v pritlikavih in malih obratih, ki je njih rentabilnost
večjidel skromna, se tvorijo denarni kapitali dosti počasi; veliko
premalo jih je za urnejšo porast obrtnosti, za zbiranje rezervnih
glavnic in za snovanje velikih podjetij.

Zato more država v vseh teh letih najeti doma le neznatno
posojilo pol milijarde dinarjev, ki je njena kupna moč tudi ne¬
znatna, vse druge emisije pa se morajo oskrbeti v inozemstvu.
Največji del inozemskega kapitala, najetega od države v tej dobi,
pohaja iz Ameriške Unije (45'25 milj. dolarjev) in je namenjen
železniškim investicijam. Z 22 milj. dolarjev, ki jih priskrbi švedski
vžigalični trust, se pokrijejo viseči dolgovi; radi plačila državnih
nabav najame država 1. 1924 v Franciji posojilo 300 milj. fr. fr. Da
izvede stabilizacijo dinarja, najame država 1. 1931 posojilo v znesku
1.025,000.000 franc, frankov.

O odplačevanju in obrestovanju državnih dolgov kraljevine
Srbije, posojil, ki jih je bila najela Srbija med vojno, in obvez, ki
jih je morala Jugoslavija prevzeti kot nasledstvena država Avstro-
Ogrske, se dosežejo povoljni sporazumi z upniškimi državami.
Sredi 1. 1931 znašajo vnanji dolgovi 32'76 milijard Din, anuitetno
plačilo pa 1.272 miljonov Din, ki se med postavkami državnega
proračuna že občutno pozna. Manj ugodna plat mednarodne za¬
dolžitve države je seveda ta, da se zelo velik del dolga ni porabil
za gospodarske namene in gospodarsko obnovo; te dolgove so

330

povzročile večjidel razne vojne in njih posledice. Zavoljo tega
anuitetnih plačil naše gospodarstvo ne more toliko jemati iz do¬
nosov kreditiranih investicij, temveč je treba kar iz rednih davč¬
nih virov črpati globlje.

Po dolgoročnih inozemskih kreditih morajo segati tudi drž.
hipotekarna banka in večje samouprave. Zasebnemu gospodarstvu
prihajajo iz inozemstva investicijski kapitali (glavnične udeležbe in
ustanovitvene investicije). Med našimi večjimi denarnimi zavodi ni
mnogo takih, kjer bi ne bil udeležen tuji kapital. Ti zavodi posre¬
dujejo večinoma inozemske kapitale industrijskim podjetjem.
Večjih podjetij, ki se osnujejo po vojni izključno z domačim kapi¬
talom, ne štejemo mnogo. Kakor naravno, pritekajo ti tuji kapitali
najrajši takšnim strokam, ki so carinsko dosti zaščitene, t. j. pred¬
vsem tekstilni, pivovarski, kemični, špiritarnam in škrobarnam,
cementarnam in elektrarnam ter podjetjem lesne industrije. Rela¬
tivno mnogo inozemskega kapitala se zaposli v rudarstvu (Bor,
Trepče, Mežica, Trbovlje i. dr.). Precej vpliva pridobi inozemski
kapital tudi v zavarovalni stroki in v uvozni trgovini. V tem oziru
nalikuje torej naše gospodarstvo onim v soseščini, ki so v po¬
dobnem položaju; vendar pa se, kakor je soditi po statističnih
podatkih, razpolaganje s produkcijskim in trgovinskim aparatom
v Jugoslaviji ni tako zelo odtujilo, kakor v nekaterih drugih
državah.

Kratkoročne obveznosti naše države napram inozemstvu niso
posebno velike; znašale so n. pr. 1. 1926: 592.2, 1. 1928: 523.4, 1.1930:
447.7 in 1. 1931: 266.4 milj. Din. Naše kratkoročne terjatve pa tudi
v primeri s temi vsotami ne pridejo vpoštev; saj znašajo v istih
letih povprečno le 22 milj. Din.

d) Trgovinska in plačilna bilanca.

Ker je naše agrarno gospodarstvo izrazito agrarno, vpliva
kakovost trgovinske bilance  odločilno na razmerje med
celokupnimi našimi inozemskimi terjatvami in obveznostmi. Ka¬
kovost trgovinske bilance pa zavisi zopet odločilno od uspeha, ki
moreta z njim poljedelec in gozdni posestnik spraviti svoje blago
na inozemskih tržiščih v denar. Žitarstvo in lesna kupčija dajeta
polovico izvoza. Zato spreminja naša trgovinska bilanca svoje
menjavo lice, kakor slede pri nas ali v prekmorskih državah dobre
žetve nevšečnim, kakor kolebajo cene par vrstam kmetijskih pri-

331

delkov in lesnega gospodarstva in kakor se ravno hoče sosednim
državam manipulirati svojo agrarno zaščito. Ako torej že samo
pridelek koruze slabo izpade ali če se nagnejo cene pšenici neko¬
liko globje ali če pride v lesno kupčijo zastoj, se pokaže takoj trgo¬
vinska in ž njo tudi plačilna bilanca v manj všečni podobi. V
takih primerih moramo plačevati del industrijskega uvoza in po¬
ravnati druge mednarodne obveze iz presežkov onih par postavk
plačilne bilance, ki so aktivne, ter si pomagati z inozemskimi po¬
sojili. V letih 1921 — 1923 se izpričuje pasivnost trgovinske bilance
s potrebo, da se s pospešenim uvozom konzumnega, zlasti tekstil¬
nega blaga, prebivalstvo pribavi nujne potrebščine, obrt in kme¬
tijstvo pa obratovalna sredstva. V letih 1924—1926 je trgovinska
bilanca, dasi bolj skromno, aktivna. L. 1927 in 1928 nazaduje izvoz
koruze, kmečkim pridelkom padajo cene; zato se pokaže v trgo¬
vinski bilanci pasiven saldo. L. 1929 je trgovinska bilanca sicer
aktivna, toda obča kriza, ki nastane v kupčijah naslednjih dveh
let, ne pusti doseči aktivnosti.

Razvoj trgovinske bilance v novejših letih se kaže v teh-le številkah:

(V milj. zlatih dinarjev.)

Kakovost naše plačilne bilance  se ravna po višini
dohodkov, ki jih daje blagovni izvoz. Če je trgovinska bilanca
pasivna, ne zmorejo vse druge postavke vnanjega gospodarskega
prometa toliko presežkov, da bi primanjkljaj izravnale. Kajti
naložb ima prebivalstvo Jugoslavije v inozemstvu kaj malo in
kar jih je, donašajo ničevno malenkost. Iz kreditnih, zavaro¬
valnih in trgovinskih posredovanj ne teko dohodki, ki bi bili
vredni omembe. Edine upoštevne aktivne postavke plačilne bi¬
lance so denarne pošiljke izseljencev, prevoznine in dohodki, ki
jih prinaša tujski promet, kadar ta sploh pokaže kakšno aktivnost.

332

Vendar pa ocenjujejo čiste prebitke teh treh postavk zelo različno;
statistike tujskega prometa in izseljeniških pošiljk še nismo utegnili
organizirati tako, da bi se mogli na zadevne podatke absolutno
zanesti.

Najznatnejši je še aktivum izseljeniških denarnih pošiljk; v
letih 1926—1931 utegne znašati letno povprečje okoli 720 milj. Din.
Od te vsote je odšteti nakazila tujih priseljencev, ki gredo iz naše
države in ki jih cenijo letno na približno 150 milj. Din. Čisti pre¬
sežek iz tujskega prometa cenijo v letih, ko ga je kaj več, na 50 do
100 milj. Din, dohodek iz tranzitnega prometa pa na 250—300
miljonov Din.

Med postavkami, ki obremenjajo plačilno bilanco najbolj,
prednjačijo obrestovanje ter vračanje inozemskih dolgov ter plače¬
vanje dividend inozemskim delničarjem; te dividende cenijo v
poslednjih letih na povprečno 550 milj. Din letno.

Da pasivnost trgovinske in plačilne bilance ne postane ne¬
varna stabilnosti nacionalnega novca, mora Narodna Banka skrbeti
stalno za zadostno količino deviz ter omejevati kredite z restrik¬
cijami in s kontingentiranjem. Zavoljo tega je v vsej tej dobi vezan
tudi promet z devizami. V letih 1930 in 1931 se morajo devizni in
klirinški predpisi krajno poostriti. Izza 1. 1925 se posreči emisijski
banki, da vzdrži z deviznim poslovanjem in z drugimi sredstvi
tečaj dinarja na približno stalni višini. Vpliv njene diskontne poli¬
tike seveda ne more segati daleč in to že zato ne, ker je denarni
obtok zavoljo visokega državnega dolga veliko premalo prožen.
Zakon z dne 11. maja 1931 postavi dinar na stabilno podlago in
uvede zlato-devizno veljavo.

Daši ta kratki odstavek ne more odpreti globjih vpogledov v
pogoje in ustroj naše vnanje trgovine, se kaže vseeno jasno, da je
Jugoslaviji navzlic vsem oviram uspelo, da včleni svoje narodno
gospodarstvo trdno v svetovno gospodarstvo kot individualno in
upoštevno enoto mednarodne trgovinske politike. Mnogo se je
sicer zamudilo v minulem desetletju, vendar pa je pripravljeno
vsaj vse najnujnejše, kar je potrebno, da se, ko se razmere znorma-
lizirajo, požene kakor v obrtnosti tako v kmetijstvu napredek v
hitrejši tek.

333

Bibliografija.

A. Sistematična dela.

Todorovič  : Medjunarodna trgovina i trgovinska politika, 3 zv.,
1922/23. — Mirkovič:  Spoljna trgovinska politika, 1932. — Bolim:
Trgovska politika; 12 člankov v »Trgovskem tovarišu«, 1. 1926. — Eulen-
burg:  Aulšenhandel u. Aulšenhandelspolitik, GdS. VIII, 1929. — Fontana-
Russo:  Traite de politique commercielle, 1928. — Esslen  : Die Politik des
auswartigen Handels, 1925. — Gruber:  Obchodni politika, 3. izd., 1924-. —
Con rad:  Grundrilš, 8. izd., A. II. T., 1920. — Mataja:  Lehrbuch der
Volkswirtschaftspolitik, 1931. — Borght:  Handel und Handelspolitik, 3. izd.,
1927. — Sieveking:  Grundlagen der Handelspolitik, 3. izd., 1927. —

Schack:  VoIkswirtschaftspolitik, 1930. — Grunt zel:  System der Han¬
delspolitik, 3. izd., 1928. — Jastrow:  Handelspolitik, Textbiicher, I. zv.,

1920. _ Philippovich:  Grundrifi, II. zv., 1. del, 1-1. izd., 1922. — Razni

sistemi politične ekonomije francoskih pisateljev (Truchy, Ansiaux, Gide, Bro-
card, Perreau i. dr.).

B. Specialni spisi:

K prvemu poglavju: Amon  n:  Ricardo als Begrunder der theoret.

Nationalokonomie, 1924. — Ricardo:  Grundsatze der Volkswirtschaft und
Besteuerung (Sammlung d. sozialwiss. Meister), 5. zv., 1923. -— Mombert:
Geschichte der Nationalokonomie, 1927. — Gruntzel:  Theorie d. zwischen-
staalichen Wirtschaftsverkehrs, 1924. — Gcale:  International Commerce and
Economical Theory, 1925. —■ Angeli:  The Theory of International prices,
1926. Seligmann:  Principles of Economics, 1929. — Esslen:  Zur

Lehre v. auswartigen Handel (Festschrift f. L. Brentano), 1916. — Koch  : On
the theories of free trade and a criticism, 1923. — Cabiati:  Pricipii di
politica commerciale, I., 1924. — Meyer  : Ober den Zusammenhang zwischen
Zahlungsbilanz und Wechselkurs, Schanz Arh., 1916. — Koranyi  : Zahlungs-
bilanz, Kaufkraft und Wechselkurs, Weltw. Arch., 26. Bd., 1927. — Mel-
c h i n g e r : Die Internationale Preisbildung, 1929. — T a u s s i g : Theorie der
internationalen Wirtschaftsbeziehungen, 1929. — C o 1 m : Das Gesetz der

komparativen Kosten, das Gesetz der komparativen Kaufkraft, Weltw. Arch.,
32. Bd., 1930. — Haberler:  Die Theorie der komparativen Kosten und
ihre Auswertung fiir die Begriindung des Freihandels, Weltw. Arch., 32. Bd.,
1930. — Oh lin:  Ist eine Modernisierung der Aulšenhandelstheorie erfor-

derlich?, Weltw. Arch., 26. Bd. — V a 1 i n a : Nekolik prispevku posledni doby
ku snacham o novou theorii mezinarodmho obchodu, Sborn. Ved pravnich a
statnich, r. XXX., seš. 1., 1931. —- Gruntzel  : Handels-, Zahiungs- und
Wirtschaftsbilanz (Die Wirtschaftstheorie der Gegenwart), 1929. — Herm-
berg:  Volkswirtschaftliche Bilanzen (KolnerVierteljahrshefte f. S., 1925. —

Hermberg:  Volkswirtschaft!iche Bilanzen, 1927. — Balance  internatio-
nale des payments (R. economique internat. 19. annee), vol. III., 1927. —
Ter h ali e: Handelsbilanz, Hdw. Stw. — Foldes:  Z. Theorie v. internat.
Handel, J. f. Nationalokonomie, III. F., 49. Bd., 1915. — Altmann:  O
vyrovnavani mezinarodnich platu, 1923. — Fiirst  : Die Entwicklung d. Lehre

334

v. d. Zahlungsbilanz, Arch. f. SW. u. SP., 56. Bd., 1926. — Memorandum
sur le Commerce International et sur les Balances des paiements, 1926—1929,
Društvo Narodov. — Gniazdowski:  Theorie de la balance des comptes,
1929. — Glathe:  Die volkswirtschaftlichen Bilanzbegriffe, 1927.

K drugemu poglavju: Suranyi-Unger:  Ober den Ausgangspunkt

der Volkswirtschaftspolitik, Schmollers J., 52. Bd.— Mises:  Ziel der Handels-
politik, Arch. f. SW. u. SP., 42. Bd., 1917. — Wilbrandt:  Einfiihrung in
die Volkswirtschaftslehre, IV. del, 1925. — Schneider:  Methodik der
theoretischen Handelspolitik, Schmollers J., 40. Bd., 1916. — Hesse:  Wis-
senschaft und Wirklichkeit, Weltw. Arch., 27. Bd., 1928. —■ Waltershau-
sen:  Weltwirtschaft und Weltanschauung, 1927. — Gruntzel:  Wirtschaft
und Politik, J. f. Nationalokonomie. 78. Bd., 1930. — Bilimovič  : Društvo,
država i privreda, 1926. — Kohler  : Untersuchung iiber den inneren Zusam-
menhang v. Politik u. Wirtschaft, Z. f. Volksw. u. Koz. Politik, 1924. —
Veber:  Die Objektivitat sozialvvissenschaftlicher und sozialpolit. Erkenntnil?,
Arch. f. SW. u. SP., Bd. 19. — Vergo  : Freihandel und Zollschutz als Mittel
staatlicher Machtentfaltung, 1928.

K tretjemu poglavju: Gide  : Histoire des doctrines economiques, 1909.—
Smart:  The Return to Protection, 1906. — K e 1 1 e n b e r g e r : Zu der
Theorie v. Freihandel u. Schutzzoll, Weltw. Arch., 7. Bd., 1916. — Verrijn
Stuart:  Wiederaufbau u. Freihandel, Schmollers J. 48, J. 1924. — B i c k e 1 :
Die dkonomische Begriindung der Freihandelspolitik, 1926. — Beckerath:
Schutzzoll und Freihandel, Schmollers J., 50. J., 1926. — S t o 1 z m a n n :

Theoret. Grundfragen z. Problem Freihandel oder Schutzzoll, 1927. — Som-
mer:  Fr. Lists System d. politischen Okonomie, 1927. — Plantagenet:
Le probleme douanier, 1924. — Manoilesco:  Theorie du protectionisme,
1929. — S c h u 1 1 e r : Schutzzoll und Freihandel, 1905. — A r n d t : Arbeiter-
schaft und Handelspolitik, Sch. d. V. f. S., 171. Bd. — Mul le r: Konsum-
interessen u. Flandelspolitik, ravnotam. — Culbertson:  Foreign Trade

Policy, 1926. — Riistow:  Schutzzoll oder Freihandel, 1925. — Nett-
mann:  Ausgleichszolle, 1929. —• Lotz:  Zollpolitik, Sozialpolitik, Weltpo-
litik, 1902. — Viner:  Memorandum sur le dumping, 1926. — Baer:  Das
soziale Dumping, 1928. — Er tel:  Internationale Kartelle und Konzerne der
Industrie, 1930. — Me us el: Das Problem der aulšeren Handelspolitik bei
Fr. List und K. Mara, Weltw. Arch., 27. Bd., 1928. — Varga:  Wirtschaft-
licher Nationalismus und Internationalismus, Schmollers J., 54. Bd., 1930. —
F e 11 n e r : Ober den Sinn des Zollschutzes, Archiv fiir Sozialtvissenschaft und
Sozialpolitik, 63. Bd., 1930.

K četrtemu poglavju: Hcckel:  Lehrbuch d. Finanzwissenschaft, II. Bd.,
1907. — Lotz:  Finanzen und Handelspolitik, Sch. d. V. f. S., Bd. 171. —
Cutrera:  Principii di diritto e politica doganale, 1927. — Rudloff:

Maximal- u. Minimaltarif, Schmollers J., 35. Bd., 1914. — G r e g o r y : Tariffs,
1921. — Vogt:  Zollwesen, 1925. — Brauer:  Zolle, Hdw. d. Stw. —
Bogataj:  Obmejni promet, Čas XXVI. -— Brauer:  Die Methoden der
Handelsstatistik, 1928. — Meerwarth:  Nationalokonomie und Statistik,
1925. — Žižek  : Grundril? der Statistik, 2. izd., 1923. — Bose  : Zollallianzen
und Zollunionen, 1907. — Heimann:  Die europaische Zollunion, 1926. —
D i e h 1 : Zur Frage eines Zollbiindnisses zwischen Deutschland und Osterreich-
Ungarn, 1913. — Pentmann:  Die Zollunionsidee und ihre Wandlungen im
Rahmen der wirtschaftspolitischen Ideen und der Wirtschaftspolitik des 19.
Jahrh., 1917. — Braun:  Theorie der staatlichen Wirtschaftspolitik, 1929. —
S k a 1 w e i t : Agrarpolitik, 1924. — Schonebeck:  F. List u. die Lehre

von den Zolhvirkungen, Schmollers J., 51. Bd., 1927. — Mackenroth:
Zollpolitik und Produktionsmittelversorgung, Weltw. Arch., 29. Bd., 1929. —
Tyszka:  Agrarzolle, Getreidcmonopol oder Freihandel, Schmollers J., 41. Bd.,
1917. — Skalweit:  Gctreidepreise u. Bodenpreise, Schmollers J., 1916. —
Skalweit:  Agrarzolle oder Freihandel, Schmollers J., 1918. — Sering:
Agrarkrisen und Agrarzolle, 1925. — Brune:  Die Wirkung der deutschen

335

Brotgetreidezolle, 1930. — Schonebeck:  Zoll und Inlandspreis, 1926/27. —
Lippert:  Getreidepreise und Getreidezolle, Z. f. Volksw., Soz. Pol. und
Vcrw., Bd. Vlil. — Hoffherr:  L’agriculture et 1’industrie devant les tarifs
douaniers, R. d. Economie politique, 1926. — Aercboe:  Agrarpolitik, 1928. -
Dietzel:  Sozialpolitik und Handelspolitik, 1903. — Eulenburg:  Die
Preisbildung in der modernen Wirtschaft, GdS. IV. — Strakosch:  Das
Agrarproblem im neuen Europa, 1930. — Borchard:  Die Wirkungen der
Getreidezolle auf die Getreidepreise, 1913. — Roncador:  Wesen und Wir-
kung der Agrarzolle, 1911. — Brentano:  Die deutschen Getreidezolle,

3. izd., 1925. — Tagncr  : Agrar- und Industriestaat, 1901. — Esslen:
Fleischteucrung und Getreidezolle, Arch. f. SW. u. SP., 40. Bd., 1912. —
Kuntze:  Zo!Izwcck und Zollwirkung, 1928. — K ar vaš:  Vliv colnej poli¬
tik/ na vnitrozemsku cenovu hladinu, Všehrd, VIII., 1927. — Strakosch:
Die Grundlagen der Agrarwirtschaft in Osterreich, 1916. — Mirkovič:
Sindikalizacija izvoza poljoprivrednih proizvoda u Poljsko), 1931. — Schulz:
Die volkswirtschaftliche Bedeutung der Eisenbahnen, 1922. — Bosshard-
Bonisch:  Probleme der Exportfordcrung, 1927. — Wirminghaus:

Handelspolit. Bedeutung der Eisenbahngiitertarife, J. f. Nat., 56. Bd., 1918. —
Paul  at:  Technika financovani zahraničniho obchodu, 1929. — Eiswaldt:
Verwaltungsma(šnahmen als Zollschutzersatz, Deutsche Wirtschafts-Ztg., XXIV.,
1927. — Roschli:  Die Staatl. Exportkreditversicherung, 1930. — Voš-
njak  : Trgovski atašeji, T. L. 1927. — Spaček:  Zahraničnl služba, 1927. —
Klein:  Ausfuhrforderung, 1929. — H ant os: Mittcleurop. Eisenbahnpoli-
tik, 1929. — Liang  : Versteckter Protektionismus in der Handelspolitik, 1930.
— Klafkowski:  Organisationsgrundsatze der Fremdenverkehrspflege in
Europa, 1931. — Velikonja  : Vpliv tujskega prometa v kulturno-socialnem
pogledu. Čas, XXVI. — S t e i n : Die Wirtschaft Sowjetrusslands, 1929. —
T h i e s s : Die neuesten Versuche der staatlichen Regelung des Getreidehandels,
Arch. f. SW. u. SP., Bd. 8. — Keller  : Einfuhrmonopole, Schmollcrs J., 1916.
Ha n sel:  Die Wirtschaftspolitik Sowjetrusslands, 1930. — Landmann:

Die Getreidemonopolwirtschaft in der Schweiz 1914—1928, Z. f. Nationaloko-
nomie, Bd. I., 1930. — D i e t z e : Getreidemonopol, Hdw. d. Stw. — B a j k i č :
Žitni režim; Narod. Blagostanje, 1932. — Jeramec:  Le monopole du Com¬
merce exterieur en Russie, 1928. — Pollock:  Die planwirtschaftlichen Ver¬
suche in der Sowjetunion 1917—1927, 1929. — Jugow:  Die Volkswirtschaft
der Sowjetunion und ihre Probleme, 1929. — Seraphim:  Wesen und Ent-
wicklung des Aufienhandels Sowjetrusslands. Schr. d. V. f. S., 171. Bd., 2. Th.
H a i n i s c h : Das Getreidemonopol, Schr. d. V. f. S., 95. Bd., 1916. — Land¬
mann:  Die Agrarpolitik d. schweizerischen Industriestaates, 1928. — Isch-
boldin:  Die russische Handelspolitik der Gegensvart, 1930.

K petemu poglavju: Hinst:  Meistbegiinstigung und Reziprozitat, Schr.
d. V. f. S., 171. Bd. — Serruys:  Traites de Commerce, 1927. — Teubern:
Die Meistbegiinstigungsklausel i. d. internationalen Handelsvertragen, Beih. I.
z. VII. Bd. d. Z. f. Volkerrecht. — E1 b e 1 : Die Meistbegiinstigungsklausel,
Internat. Wirtschaft, I. J. — Schonebeck:  Handelsvertrag, Herders Staats-
lexikon. — Langenhove:  Les traites de Commerce, R. economique inter¬
nat., 1927. — Valina:  Doložka nejvyšš5ch vyhod a preference, Obzor naro-
dohosp. XXXII. — R i e d 1 : Die Meistbegiinstigung in den europiiischen Han¬
delsvertragen, 1928. — Passe:  Handelsvertrage, Hdw. d. Stw. Erg. Bd. —
Posse:  Meistbegiinstigung, J. f. Nat. Okon., Bd. 74, 1928. — Lusenski:
Unbeschriinkte gegen beschrankte Meistbegiinstigung, 1918. — Todorovič:
Primena klausule največeg povlaščenja posle rata, Ekonomist, VIL — Todo¬
rovič:  Specializacija carinske tarife kao sredstvo za izigravanje največeg po¬
vlaščenja, Ekonomist, VIL, 1927. — Kulischer:  Die Meistbegiinstigung in
den Handelsvertragen im Wandel der Zeiten, Z. f. ges. Staatswissensch., 89. Bd.,
1931. — Colarusso:  La clausola della nazione piu favorita, 1930. —
Mazzei:  Politica doganale, 1930.

K šestemu poglavju: Ropke:  Geld- und Aufienhandel, 1925. — Ha-
š k o v e c : Zasahy statni' moči do obchodu valutami a devisami, 1929. —

336

A f t a 1 i o n : Monnaie, prix et change, 1927. — A n s i a u x : Principes de la
politique regulatrice des changes, 1911. — Cassel  : Post-war monetary stabi-
lisation, 1928. — K o r a n y i : Erfolge der zentralen Devisenbewirtschaftung,
Z. f. Volksw. u. Soz. Pol., 5. Bd., 1925. — Engliš:  Narodni hospodafstvi,

1924. — Weber:  Allg. Volkswirtschaftslehre, 2. izd., 1929. — Rašin:  Ni-
rodnl hospodafstvi, 1922. — Robertson:  Money, 1928. — Hawley:
Wahrung und Kredit, 1926. — fagemann:  Allg, Geldlehre. L T., 1923. —
Weiller:  L’influence du change sur le Commerce exterieur, 1929.

K sedmemu poglavju: Berrogain:  L’expansion du Commerce exte-
rieur, 1916. — Eckert:  Aufienhandel und Auslandskredite, Schmollers J->
49. Bd., 1925. — Ohlin:  Die Beziehungen zw. internat. Handel u. internat.
Bewegungen v. Kapital u. Arbeit; Z. f. Nationalokonomie, II. Bd., 1930. -
V y b r a 1 : Narodohosp. problem vnejši uverove politiky, Obzor nar., 1.

XXXV., 1930. — Bente:  Die machtwirtschaftliche Bedeutung der Kapitals-
anlage im Auslande, Weltw. Arch., 32. Bd., 1930. — Lotz:  Die Auslandskre¬
dite in ihrer finanziellen, wirtschaftlichen und sozialen Bedeutung; Schr. d. V.
f. S., Bd. 174. — Marbach:  Beitrag z. Theorie d. schweizerischen Kapital-
exports, 1928. — Schulz:  Die Gestaltung des AuBenhandels in Schuldner-
staaten, 1926. — Auslandskredite:  Schr. d. V. f. S., Bd. 174/III., več
referatov. — H o b s o n : The export of Capital, 1914. — Martin:  La regle-
mentation de l’exportation des capitaux, 1927. — Bonnefon-Craponne:
La penetration economique et financiere des capitaux americains en Europe,
1930.

K osmemu poglavju: Levy:  Der Wirtschaftsliberalismus in England,

1928. — Leubuscher:  Liberalismus und Protektionismus i. d. englisch.
Wirtschaftspolitik seit dem Kriege, 1927. — Ho gel : Die aussvartige Handels-
politik Frankreichs nach dem Kriege, 1929. — Jastro  w : Die mitteleurop.
Žollannaherung, 1915. — Beer:  Antike Wirtschaftsgeschichte, 1918. —

D o p s c h : Naturahvirtschaft und Geldwirtschaft in der Weltgeschichte, Arch.
f. Rechts- u. Wirtsch. Gesch., Bd. XXII., 1928. — Tyszka:  Die freihandl.
Bewegung n. d. Kriege, Festg. f. L. Brentano, 1925. — Sieveking:  Ge-
schichte der gewerbl. Betriebsformen, GdS., VI. — Schmoller  : GrundriB;
Wandlungen i. d. europ. Handelspolitik d. 19. Jahrh., Schmollers J., 24. Bd.,
1900. — Philippovich:  Die osterr. ungar. Handelspolitik u. d. Interessen
Osterreichs, Z. f. Volksw., 11. Bd., 1902. — Kosič:  Savremeni ekonomsko-
politički pravci osobito u sred. Evropi, 1929. — Brentano:  Das Wirt-
schaftsleben der antiken Welt, 1929. — Cunningham:  The growth of
english industry and Commerce, 1903. — Sieghart:  Zolltrenung und Zoll-
einheit, 1915. — Baz ant:  Die Handelspolitik Dsterreichs-Ungarns 1875 bis
1892, 1894. — Kotzsche:  Allg. Wirtschaftsgeschichte des Mittelalters, 1924.
Brassey:  Seventy years of progress under free trade, 1914. — Bulow:
Osterreich-Ungarns Handelspolitik, 1902. — Zimmermann:  Die Handels¬
politik des Deutschen Reichs, 1901. — Osten  : Die Zollpolitik Deutschlands
im XX. Jahrh., 1911. — Todorovič:  Einheitliche Zollgebiete, 1908. -
Sartorius:  Entstehung der Weltwirtschaft, 1931. — Bajkič:  Die franz.
Handelspolitik 1892—1902, 1904. — Wittschewsky:  Russfands Handels-,
Zoll- und Industriepolitik, 1905. — Mavor  : An Economic History of Russia,

1925. — Schilder:  Die groBen u. Riesenzollgebiete nach dem Kriege, Arch.
f. SW. u. SP., 50. Bd. — Šali  n:  Wandlungen der Weltwirtschaft in der
Nachkriegszeit, Weltw. Arch. 35. 1. — Sieveking:  Grundziige d. neueren
Wirtschaftsgeschichte, 1928. — Lorenz:  Die wirtschaftspolitischen Stro-
mungen der Gegensvart, 1928. — Heyer:  Die britische Wirtschaftspolitik
nach dem Kriege, 1928. — S r b i k : Der staatliche Exporthandel Osterreichs,
1907. — Pribram  : Geschichte der osterreich. Gewerbepolitik, 1907. — Le¬
va s s e u r : Hist. d. Commerce de la France, 1900. — Dechesne:  Economie
mondiale et protectionisme, 1927. — Hasebroek:  Staat und Handel i. alten
Griechenland, 1928. — Chatin-Ollier:  La politique douaniere et la sta-
bilite des relations commerciales, 1925. — Hobson  : The evolution of mo-

337

dern capitalism, 1906. — C u n o w : Allg. Wirtschaftsgeschichte, Bd. 2. —
Slokar:  Geschichte der osterr. Industrie, 1914. — S al violi  : II capitalismo
antico, 1929. — S e e : Esquisse d’une histoire economique et sociale de la
France, 1929. — W i 11 i a m s : Economic foreign policy of the United Staates,
1929. — Boh m: Prehod Anglije k zaščitno-carinskem sistemu. Trg. Tovariš,
XXIX. — Sommer:  Die osterreich. Kameralisten, 1923. — Brentano:
Eine Geschichte der wirtschaftlichen Entwicklung Englands, 1929. — Eulen-
b u r g : Die handelspolitischen Ideen der Nachkriegszeit, 'Weltw. Arch., 25. Bd.
Sombart:  Der moderne Kapitalismus, 1924/27. — Som ar y: Wandlungen
der Weltwirtschaft seit dem Kriege, 1929. — Gignoux:  L’apres-guerre et
la politique commerciale, 1924. — V i a 1 1 a t e : L’imperialisme economique,
1923. — Levy:  Grundlagen der Weltwirtschaft, 1931. — Brinkmann:
Wirtschafts- und Sozialgeschichte, 1927. — Sombart:  Die Ordnung des
Wirtschaftslebens, 1923. — Jovanovič:  Deset godina rada Društva naroda
na saniranju svetske privrede, A. za pravne i društv. nauke, 1930. — Weber  :
Wirtschaftsgeschichte, 1924. — Harms:  Probleme der Weltwirtschaft, 1920.
Račič:  Medjunarodna politika i problemi svjetskoga gospodarstva, 1931. —
Valina:  Češkoslovenska obchodni politika od prevratu, 1931. — Bili-
m o v i č : Nekoliko misli o današnjoj privrednoj krizi. Nar. Blagost., III./38,
39. — R i z z i : Das osterreich. Gewerbe im Zeitalter des Merkantilismus,
Ztschr. f. Volkssv. XV.

K devetemu poglavju: Pantič:  Trgovinska politika kraljevine Srbije,
Nar. Enciklopedija, IV., 1929. — J a s i n s k i : Ugovori srpskih vladara sa
Dubrovnikom, 1930. — Todorovič:  Ekonomski problemi predratne
Srbije, 1925. — La Serbie  a l’exposition universelle de 1911 a Turin (spo¬
menica). — Stojanovič:  Ekonomsko stanje Srbije od okupacije Bosne i
Plercegovine do aneksije, 1909. — Radosavljevič:  Entwicklung der

Wahrung in Serbien, 1912. —• Savič:  Naša industrija, zanati i privreda,

I—IX, 1922—1930. — Krikner:  Industrie und Industriepolitik Šerbiens,
1913. — Kosier:  Narodna Banka kraljevine S. H. i Sl. 1884—1924, 1924. —
Michajlovitsch:  Ober die Viehzucht Šerbiens, 1897. — Bajkič:

Istorija srpske trgovinske politike, 1. zv.,1902. — Milenkovič:  Ekonomska
istorija Beograda, 1932. — Lapčevič:  Srpska trg. politika u svetlosti ca¬
rinske politike, 1929. — Ogris:  Der Staatshaushalt und das Finanzsystem
Šerbiens bzw. Jugoslaviens, Hdb. d. Finanzwissenschaft, III. T., 1928. — To¬
dorovič:  Perspektive naše spoljašne trgovine, Ekonomist, VII. — Milen¬
kovič:  Naša spoljna trgovina. Ekonomist, X. — Lazarevič:  Zahtevi
agraraca i naša industrija, Ekonomist IX. — Mohorič  : Pregled naše spoljne
trgovine, 1931. — Gregorič:  Naša industrija i revizija carinske tarife,

Bankarstvo, 1930. — Djuričič  i dr.: Naša narodna privreda i nacionalni
prihod, 1927. — Potočnik:  Naša plačilna bilanca, Trg. Tovariš, XXVII. —
G 1 i š i č : La politique commerciale et le Commerce exterieur du Royaume des
S. C. et SL, 1929. — Plavšič:  Država i Narodna Banka, 1930. — Popo¬
vič:  Naš industrijski protekcionizam, L. Mat. Srpske, knj. 321., 1929.

Za spis sem porabil tudi razne spomenice Društva Narodov, razna uradna
»Poročila« ter obilo drobnega gradiva, revijalnega kakor časopisnega, ki ga radi
preobširnosti ne gre podrobno navajati.













i

KAZALO.

Str.

Prvo poglavje: Teorija in predmeti vnanje trgovine . 1

1. Teorija vnanje trgovine . I

2. Pomen vnanje trgovine . 12

3. Predmeti mednarodnega gospodarskega prometa ....  19

4. Trgovinska in plačilna bilanca.24

Drugo poglavje: Bistvo in smisel trgovinske politike. 35

Tretje poglavje: Metodična načela trgovinske politike. 49

A. Sistem svobodne trgovine . 49

B. Zaščitni sistem . 58

Četrto poglavje: Sredstva zaščitnega sistema trgovinske politike ....  72

A. Carine . 72

I. Carinsko-tehnični pojmi in sredstva. 72

1. Pojem carine... 72

2. Razvrstitev carin . 72

3. Carinski pribitki in odbitki . 79

4. Carinske tarife . 81

5. Carinsko-tehnične olajšave gospodarskega prometa ... 36

6. Trgovinska statistika . . 95

7. Carinske unije . 98

II. Učinkovanje carin . 103

III. Industrijska carinska zaščita . 119

IV. Agrarne carine.129

V. Sistem solidarne carinske zaščite . 146

VI. Carinska zaščita in narodno blagostanje.148

B. Administrativna zaščita . 158

I. Železniška tarifna politika. 159

II. Omejevanje uvoza in pospeševanje izvoza.162

1. Izvozne in uvozne prepovedi.162

2. Zaščitna prikrojenost izvršilnih predpisov.165

3. Prednostna potrošnja domačega blaga. 167

4. Pospeševanje nacionalne produkcije. 168

5. Pospeševanje izvoza . 172

C. Državni trgovinski monopoli . 190

I. Delni državni monopol.190

1. Monopoli starega in srednjega veka. 190

2. Moderni zaščitni žitni monopoli .191

II. Popolni državni monopol. 198

Peto poglavje: Trgovinske pogodbe . 204

Šesto poglavje: Valutna politika . 223

Sedmo poglavje: Vnanja kreditna politika . 241

Osmo poglavje: Zgodovina trgovinske politike . 252

I. Stari in srednji vek. 252

II. Merkantilistična doba. 255

III. Doba gospodarskega liberalizma . 272

IV. Doba protekcionizma 1  in imperializma (1880—1914) . . . 284

V. Trgovinsko-politični pravci v letih 1919—1932 . 301

Deveto poglavje: Trgovinska politika kraljev. Srbije in kraljev. Jugoslavije 313

I. Trgovinska politika kraljevine Srbije . 313

II. Trgovinska politika kraljevine Jugoslavije. 321

Bibliografija . 333

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

00000519395















'