MAREC 1989 - CENA 2500 DINARJEV
YU ISSN (9295) — LETNIK XXIX, ST
V svojem programu sem* večkrat omenil tako imenovani »posebni status« Kosova. Dejstva so naslednja: na Kosovu velja »posebni status« že od leta 1981, ne prejšnja in ne sedanja vodstva federacije, republike Srbije niso hotela resnično odpraviti krize na Kosovu, ki je socialna, nacionalna in človeška tragedija vseh narodov, ki žive tam. Politična oligarhija vzdržuje kosovsko krizo, s katero drži Jugoslavijo za vrat. Vse njene dosedanje poteze dokazujejo, da tega problema noče rešiti, ker to ni njen interes. Zavzemam sc za to, da Kosovu podelimo normalen status, da se v pokrajini uvede mir, kajti mir je tisto, kar ta pokrajina potrebuje. Najodgovornejše je predsedstvo SFRJ, ki mora ščititi državljanske pravice ne glede na nacionalnost, spol in svetovni nazor. S poudarjanjem samo albanskega nacionalizma, podprtim z nepreverjenimi trditvami v medijski vojni proti Kosovu in Albancem, se je predsedstvo objektivno postavilo na stran srbskega nacionalizma. Tako si je zapravilo sleherno možnost, da bi s svojo avtoriteto vzpostavilo dialog med sprtimi stranmi. Izvirni greh naše vlade se vleče že od leta 1981, ko je za »dialog« z demonstranti uporabila orožje.
Srbski CK s Slobodanom Miloševičem na čelu je dokazal, da zanj Kosovo obstaja samo kot srbski problem, dokazal pa je
tudi, da si podrejanja avtonomnih pokrajin ne predstavlja kot vzpostavljanje enakopravnega dialoga. Ce je Kosovo sestavni del SR Srbije, potem so tudi Albanci enakopraven del prebivalstva SR Srbije. Tudi, če Stipe Šuvar in Slobodan Miloševič v naslednjih dneh prideta do rudarjev v Starem trgu, sta s svojim zavlačevanjem dokazala, da imata v mislih druge račune.
Nečloveški odnos do stavkajočih rudarjev dokazuje, kolikšna je cena državljana v naši državi, koliko veljajo temeljne človekove pravice. Temeljna pravica je pravica do javnega dialoga, ki ni bila dana rudarjem, ko pa so jo hoteli vzeti, niso našli sogovornika. Albanski rudarji so tako postali drugorazredni državljani, nevredni pogovora, kar dokazuje, da se to lahko jutri zgodi rudarjem v Bosni, na Hrvaškem, v Makedoniji, Sloveniji ali komurkoli drugemu. Edina pravična poteza je odstop Predsedstva SFRJ, kar naj Slovenija zahteva. Do izvolitve novega Predsedstva prevzame njegovo vlogo Skupščina. Naša človeška in državljanska dolžnost je solidarnost z rudarji Trepče, da bi skupaj dosegli pravico do dialoga. Tudi zaradi nas in naše prihodnosti.
Vinko Vasle
UHimitTETHA KNiiiNfCA
    m n i it	■■■■ ■   .
~w A R I B U"W
MRTVI KOT
DOL S SOVRAŽNIKI
Tožba o zaroti mračnih, nerazsvetljenih, konservativnih sil, ki da dušijo vsako liberalnejšo pobudo in jemljejo smisel prizadevanjem za spremembe, je tipična preohlapna formulacija. Delno seveda drži, njen učinek pa je, zaradi tistega drugega, netočnega dela, porazen — postane izgovor in alibi za apatično pasivnost, opravičilo in obenem nujni pogoj za ohranjevanje čiste vesti. Lastni del krivde pač povnanji. sprojecira v fantom sovražnika, v gravitacijsko točko negativne moči.
Dokler ne priznamo, da je hujše od tistega, kar nam počnejo drugi, to, kar počnemo sami, ostajamo pač v lagodni samovšečni poziciji vedno znova posiljene device. In seveda prevzemamo priljubljeno jugoslovansko držo, ko so krivi Avstralci, ker ne marajo streljanja po dvoriščih lastnih mest, Američani, ki iz kapitalistične zaslepljenosti in kapricioz-nosti ne dovolijo Zastavi, da bi prodrla med njihove kupce, Nemci, ker ne obožujejo naših delovnih ljudi in pripirajo svoje meje, Albanci, ki z nezadržno vnemo plodijo nove rodove kontrarevolucionarjev, Slovenci, ker koketirajo s preživelimi oblikami meščanske politične ureditve, južnjaki, ki ne delajo, Srbi, ki nam hočejo odvzeti avtonomnost, itd., itd. Mi sami, ogrožene žrtve, pa čakamo, da nam bo zgodovina dala zadoščenje. In imamo seveda prav, vselej prav.
Druga plat takega odnosa je evforična samozaverovanost. Ne manjka je tudi pri nas, v bojih, ki nas zadevajo in ki se nam jih zdi vredno in potrebno bojevati. Gre za prepričanje precejšnjega dela t. i. demokratične javnosti, da je fronta partikularnih civilnodružbenih bojev dovolj močna, da je do te mere impregnirala javno mnenje, da povratek na staro ni več mogoč, vsaj ne v Sloveniji, če pač abstrahiramo možnost direktnega nasilnega posega od zunaj. A dokler pridobitve prakse zadnjih let niso institucionalizirane, legalizirane, vsestransko vključene v temeljni pravni sistem, ni prav nobenih zagotovil, da ne bo že jutri drugače. Ali že danes. Krhka in v nekaterih razsežnostih zgolj navidezna demokratična ozaveščenost javnosti se lahko v nekaj korakih sprevrže v homogenizirano destruktivno maso. ki svojo statično togost zbira okrog »večnega« Interesa, kateregakoli že. Dovolj je ena sama velika začetnica, ena sama univerzalna sklicevalna instanca, ena sama slika na steni, ena sama frustracijska identifikacija. Nastavkov za sentimentalizirano nacionalno mesi-janstvo pa je tudi pri nas dovolj.
Tudi zato se mi zdijo Kučanove besede na proslavi slovenskega kult(ur)nega praznika naivne. (Mimogrede — tudi če verjamem v njegovo osebno poštenost in naprednost usmeritve, ki jo pooseblja znotraj partijske ureditve, me samo dejstvo, da se šef partije pojavi kot slavnostni govornik na proslavi kulturnega praznika, navdaja z grotesknimi asociacijami.) Povedal je, da je bil slovenski narod najuspešnejši v časih trdne povezanosti politike in kulture, med NOB. Tudi o tem smemo dvomiti, če odmislimo temeljno dejstvo, da je šlo za izredne razmere, ki ne morejo nuditi realnih vzorcev obnašanja za 21. stoletje. Sicer pa, ne vem, kdaj seje kaj takega še godilo. Morda v protestantizmu, potem pa je polovica poštenih ljudi pomrla, druga polovica pa seje izselila. Kar je ostalo,... saj veste, poznate to molitev. In ono drugo tudi.
Boris Svetel
ANTIPROHIBIGIONISTIGNA ZVEZA SLOVENIJE TYRŠEVA 23, MARIBOR, TEL 062-212-004
PETICIJA
KRIMINAL Z DROGAMI V SVETU IN PRI NAS NARAŠČA. REPRESIVNE METODE IN PROHIBICIJA PRI REŠEVANJU PROBLEMATIKE NARKOMANIJE NE PRINAŠATA PRIČAKOVANEGA EFEKTA. ZAVZEMAM SE ZA PERMISIVNO ZAKONODAJO V ZVEZI Z DROGAMI TER POSTOPNO UVEDENO LEGALIZAGIJO MARIHUANE. KAR SE NAJ UPOŠTEVA PRI LETOŠNJI
SPREMEMBI KZ SFRJ. FEB 89
^touur /je,
АжГ'
Mogoče ne veste,
— da bi bilo ljubljansko županstvo voljno odstraniti sporni spomenik med ljubljansko stolnico in škofijo, a da se temu upira Zveza borcev, ki pa je dejansko le paravan stalinističnega jedra slovenske Partije .. .
— daje sociolog W. Sombart naštel kar 187 različnih opredelitev socializma ...
da bo v reviji 2000 izšel dvajset strani obsegajoč govor, ki ga je v letu 1946 imel Edvard Kocbek pred vrhom KP Slovenije, z vrsto hudih kritičnih stališč do režimske stvarnosti ...
da nekateri absolventi italijanskih višjih srednjih šol v Trstu niso nikoli slišali, da v tem mestu živ i slovenska narodna skupnost . . .
da je naš sodelavec v bljane v 24 urah.
I rstu prejel ekspresno pismo iz Lju-(Mladika, Trst. št. I — 89)
Pred nekaj dnevi je poštar prinesel pismo, ki je bilo oddano na pošto v Beogradu. Pisal naj bi ga neki veleposlanik v pokoju, govori pa o nepotizmu in korupciji v Zveznem sekretariatu za zunanje zadeve. Pismo smo prevedli in pripravili za objavo. Ker je bil podpis izpisan precej okorno, veleposlaniki pa so le ljudje, ki se veliko podpisujejo smo preverili identiteto avtorja. Veleposlanik, ki je bil podpisan, živi v Beogradu. Pravi, da je borec proti vsemu, kar je v pismu navedeno, zagotovil pa je, da nam pisma ni poslal. Prav tako ga ni poslal nobenemu drugemu mladinskemu ali študentskemu listu v Jugoslaviji, mnogi pa so ga dobili.
Kdo žgečka v imenu drugih? Kdo spet vreba?
da Tomaž Kšela. partijski sekretar v mariborski občini Rotovž sploh ni tožil Dejana Murka, Dragice Korade in Janka Lorencija, temveč samo grozil, da bi morebitnim piscem o njegovem vmešavanju \ kadrovsko politiko ZSMS zaprl usta . . .
da ljubljanska komunala najbolj vztrajno pleska grafit »Tito, zakaj me silijo, da bi te imel rad« .. .
da je na mariborski UDB-i zaposlenih 20« policajev • ■.
da je pri založhi KRI izšla »Antologija slovenske slavilne državniške poezije« \ kateri najdemo pesem »lovarišu Kidriču v spomin« iz leta 19.53 in njeno različico »Umrl si . . .«, posvečeno Titu iz leta 1980.
(Katedra. Maribor, št. 6	89)
NJIHOV OBRAMBNI DAN
Jugoslovanska šola je znotraj sistema še vedno najmočnejši ideološki aparat. O tem je pisal dr. Rastko Močnik v uvodni študiji k spisom Karla Магха Cenzura in svoboda tiska, ki so izšli pri KRT-u 1984. Da to drži, da ves »proces demokratizacije« ni nič drugega kot pesek v oči, so potrdili v soboto 12. februarja v Mariboru. Na Srednji naravoslovni šoli Miloša Zidanška so priredili obrambni dan in popeljali srednješolce na prisego vojakov in govor .Staneta Dolanca .,. Seveda je ob tem argument, da šola nosi ime po heroju, kot tudi brigada (ali kakršnakoli vojaška formacija že), da gre za dan brigade in da je bil Dolanc borec te iste brigade Miloša Zidanška, ponesrečen. Tip je grozil (tako kot vedno), dijaki so se zgražali, oblast pa se je dičila z dobrim obiskom, nabito polno dvorano Tabor.
To ni taktno, še manj neodvisno izobraževanje, še najmanj pa šola, iz katere bi prišli »nosilci razvoja«. Čeprav za nekatere droben dogodek, pa dovoljšen razlog za neresno jemanje te institucije.
Grožnja, da dobiš šest neopravičenih, če ne boš poslušal Dolanca, pa močno spominja na preganjanje čarovnic. Sic!
In kaj pravijo prizadeti?
Simona: »Organsko ne prenesem S. Dolanca, zato sem prizorišče zapustila. Bila sem deset minut, igralci so recitirali partizanske pesmi. Udeležba je bila sicer obvezna, a kolikor vem, ni nihče kontroliral prisotnosti. Nekdo je pač moral napolniti dvorano, tam so,bili tudi neki pionirji.«
Uroš: »Ob desetih se je začelo, ob pol dvanajstih smo odšli k upokojencem (srednješolcem dobro znan lokal s privlačnimi cenami). Nato smo se vrnili k zakletvi — to je generalka za moške. Bilo je brez veze. Slavnostni govor S. D. je bil v duhu: »Ko so bili partizani, so se borili bralski narodi, sedaj pa se pojavljajo nacionalisti.« Igrala je pieh muzika. To ni primeren obrambni dan, ker se pri tem ne naučiš kaj dosti. Bolje se je igrati kavboje in indijance.«
Aleš: »Eno uro sem zdržal. Polomija do daske. Govori. hvalnice, klasična jugoslovanska proslava. Nas so povabili, pa nas še pozdravili niso, bilo pa nas je največ, okoli 600 komadov ...«
Dejan: »Nisem bil tam, imel sem druge obveznosti.«
Katja: »Obrambnega dne se nisem udeležila, ker me to ne zanima. Kakšne posledice?! Raje imam šest neopravičenih, kot pa da sem tam samo zato, da sein.«
Kako se bo ta mladež branila? In pred kom? Vnebov-pijoča neresnost in nedisciplina tudi nas upravičeno skrbita. Iskreno upamo, da bodo njihovi vzgojitelji našli primerne kazni in jih po kratkem postopku pretopili (dijake namreč, to neposlušno drhal) v vsestransko razvite osebnosti, patriote in socialistične samoupravljalce. Tako nam Bog pomagaj!
;
i
INFLACIJA -
REPUBLIKA
Stalna grožnja, s katero bo lahko Markoviču mahal pred nosom v času njegovega mandata kdorkoli, bo (pravzaprav je že) dvoje: inflacija in Kosovo. Oboje bi bilo napačno jemati zgolj kot neželjeni stranski produkt sistema, ki se mu je mogoče z nekaj modifikacijami izogniti gre seveda za njegova »glavna proizvoda«.
Jugoslovanska ekonomija je zaradi karakteristik sistema trajno v neravnotežju — to neravnotežje se je dolgo izkazovalo kot eksterno, kot neravnotežje plačilne bilance (dokler je bilo možno gospodarski mehanizem napajali s tujimi krediti, inflacija ni bila tako spektakularna); ko so tuji kre-ditorji uvideli, kaj se dogaja, se je neravnotežje pač preneslo v interno, kjer sedaj producira rast cen na vedno višjem nivoju. Jemati inflacijo kot problem zadnjih nekaj let bi bilo torej popolnoma zgrešeno — kot bi bilo zgrešeno misliti, da se je problem financiranja naših neracionalnosti s tujimi sredstvi pojavil šele v Djuranovičevem času.
Zaradi tega je tudi razprava, ki ima status stalnice v krogih naših
nasproten odgovor in stoji na »supplyside« poziciji. Obe strani imata močne argumente.
S pomočjo kvantitativnih metod lahko ekonomska znanost seveda hladno izračuna, za koliko bi se morala zmanjšati realna poraba prebivalstva, da bi tudi v okviru obstoječega gospodarskega sistema stopnjo rasti cen spravili v razumne okvirje (pri čemer
duktivnost) kajpak niso zadosten argument, in to iz več razlogov.
Eden izmed njih je ta, da ni mogoče direktno primerjati podatkov iz dežel na tako različnih ravneh družbene produktivnosti.
Zaradi tega je potrebno primerjati osebno porabo na globalnem nivoju in s primerljivimi deželami. Izmed dežel OECD po-
CENE IN OD - MB f —XI 88
ekonomistov (še posebej sedaj, v časih galopirajoče, slag — in kar je še podobnih izrazov — inflacije), namreč razprava o povezanosti stopnje inflacije z rastjo osebnih dohodkov, zgrešena.
Iz različnih odgovorov na to dilemo izhajajo seveda tudi diametralno nasprotujoča si stališča glede mehanizmov, s katerimi naj bi krotili pregreti gospodarski dis-stroj. V osnovi je mogoče to dilemo povzeti v naslednjem vprašanju: ali je mogoče osebne dohodke prepustiti prostemu, tržnemu oblikovanju, v sistemu, ki je v globalu še zmeraj netržen, ne da bi to imelo usodne posledice v dodatnem višanju inflacijske stopnje?
Od odgovora na to vprašanje je odvisno marsikaj — tako elementi tekoče ekonomske politike, dogovori z mednarodnim monetarnim skladom, kot zastavljeni tempo gospodarskih reform.
Šolo, ki na to dilemo odgovarja z državnim kontroliranjem osebne porabe, smo videli na delu ob koncu Mikuličevega vladanja; Markovič, kot kaže, ponuja
sva
520 -500 -280 -260 -2« 220 -200 -110 -160 -150 -120 -100
DEC 87 = 100
, ?
jan reč mar apr maj
je vsak tak okvir pač odvisen od razuma tistega, ki ga določa); vprašanje je le, če je to smiselno — vprašati se je treba, kaj je tu cilj in kaj sredstvo.
Da bi lahko ocenili, ali morda osebna poraba pri nas le ni pre-napihnjena, se je treba ozreti naokoli. Direktne primerjave posamezne plače pri nas s posamezno plačo npr. v ZR Nemčiji (četudi gre za isto delo in isto osebno pro-
jul
«*9
sep
okt
navadi štejejo za takšne Portugalska, Grčija, Španija, Turčija in deloma Irska. To so dežele s podobnim družbenim produktom na prebivalca, ki so poleg lega (razen Irske) tudi geografsko navezane na Sredozemlje.
V letih od I960 do 1980 je delež porabe prebivalstva v družbenem bruto produktu teh dežel znašal od 68,9% (Irska) do 73%
7Pr,rt,ioalckaJ ali V DOVDreČiu
70,7%. Jugoslavija beleži v istem času ta delež le v višini 53,8% (metodološka eksotika našega družbenega produkta, ki pa tu ni bistvena, presega okvir tega teksta). (A. Bajt: Samoupravna oblika družbene lastnine, Zagreb 1988, str. 13)
Kaj se je dogajalo po letu I980, ni težko uganiti. Realni osebni dohodek pri nas je po tem obdobju z manjšimi nihanji postopoma padal in tako ob približnem stagniranju družbenega proizvoda povzročil zmanjšanje deleža osebne porabe v družbenem proizvodu na 50,8% v letu 1986. (SKJ 1988. Beograd 1988. str. 55)
Z veliko gotovostjo je mogoče trditi, da je danes ta delež še dodatno znižan. V lanskem letu smo namreč z majskimi ukrepi in omejevanjem porabe s pomočjo »treh sider« pretrpeli še dodaten močan padec realnih osebnih dohodkov, ki ga ilustrira tudi naslednji graf; le-ta prikazuje rast drobnoprodajnih cen v primerjavi z rastjo osebnih dohodkov lani v Mariboru. Zgornja кфи1ја seveda ponazarja drobnoprodaj-ne cene (december 1987 = 100).
Z administrativnimi ukrepi je bilo v drugi polovici leta preprečeno, da bi osebni dohodki po sprostitvi cen sledili inflaciji, sicer bi bila rast cen nedvomno še bistveno višja. To je edino obdobje v celem Mikuličevem »vladanju«, ko je zvezni izvršni svet sledil določeni logiki, četudi se z njo marsikdo ni strinjal. Kadar so stvari defektne v globalu, so pač že manj defektne rešitve napredek (Bajt).
Podatki pokažejo še eno zanimivost, ki je za razumevanje problema ključnega pomena: v prej omenjanem obdobju 1960—1980 je torej po odštetju osebne porabe v Jugoslaviji ostalo 46,2% družbenega produkta za druge namene — v primerljivih deželah znaša ta delež le 29,3 % (v povprečju). Postavlja se seveda vprašanje, kdo troši preko mere; odgovor pa ni toliko v splošni (ali morda skupni) porabi, kot bi verjetno pomislili, temveč v »stroških razvoja — investicijah.
Delež bruto naložb v družbenem produktu znaša v primerljivih deželah povprečno 20,6 %, v Jugoslaviji pa kar 35,2 %. Pri izredno nizki učinkovitosti naših investicij to kajpak pomeni zapravljanje denarja. Nič nas torej ne stane toliko, kot lastna neučinkovitost — da je ta neučinkovitost sistemskega značaja, pa verjetno ni treba dokazovati.
Ker tega, kar se je dogajalo v drugi polovici lanskega leta, ni mogoče početi v nedogled, in ker so socialne napetosti blizu vrelišča, bi bila torej norost drezati v inflacijo s klasičnim, instrumenta-rijem in odlagati reformo za čas, »ko se bodo razmere stabilizirale«. Razmere se namreč ne bodo stabilizirale nikoli več. Mogoče je prav v tem upanje — v okviru obstoječega ni \eč nikakršnega manevrskega prostora.
Kar se tiče Kosova, pa so stvari jasne — Kosovo je že pred vrati.
Aleš Razpet
»Delovni ljudje in občani si v SZDL. v skladu s splošnimi interesi socialistične družbe, ustvarjajo pogoje za svobodno (podčrtal M. D.) združevanje v družbene organizacije. društva in druge oblike interesnega združevanja ter družbenih gibanj.«
S tem razširjenim statutarnim določilom je SZDL leta 1987 omogočila novim družbenim gibanjem delovanje v njej. Toda kljub temu nekateri projekti niso prišli do izraza, kajti SZDL je prostor, kjer so se in se še mora-
ZAKAJ SZDL VEDNO ZAMUJA?
jo mnenja usklajevati (manjšina ni nikoli postala večina, v tem primeru).
Danes v SZDL ugotavljajo, da tudi to ne zadošča več. Pred dobrim mesecem je na seji predsedstva RK SZDL Slovenije njen sekretar dejal, da je »potrebno ustvariti formalnopravne možnosti za uveljavljanje različnih alternativ, interesov, programov ipd.«
Kot je SZDL bila pozna pri odpiranju prostora novim druž-
benim gibanjem, je tudi tokrat v zamudi, kajti — »ZSMS je pri slovenski skupščini že vložila zahtevo za pisanje zakona o interesnih združenjih, ki naj pravno zavaruje pridobitve »slovenske pomladi« in legalizira tudi stranke (pa čeprav bi jim morali še nekaj časa praviti drugače — »zveze«, »združenja« ipd.)« (Dejan Verčič, Mladina 17. 2. 1989).
O takšnem in podobnem »taktiziranju« bi lahko še naštevali, toda bodi to dovolj.
Do odgovora, zakaj SZDL vedno zamuja, tudi za takoime-novano demokratično javnostjo, poskušajmo priti s pomočjo ugotovitve, do katere je prišel Tomaž Mastnak, ko pravi: »Prisvojene ideje in ideje, do katerih so politične organizacije prišle predvsem pod pritiskom družbenih gibanj, prikazujejo kot svoje ideje, ter se tako prikazujejo kot edini in osnovni dejavnik vseh možnih sprememb, ki se dogajajo v političnem sistemu in ki omogočajo demokratizacijo družbe.«
Res je, da omogočajo, kajti edini so, ki imajo to možnost.
Spomnimo se ustanovitev novih zvez (Slovenska demokratična zveza) in pred kratkim ustanovljene Social-demokratske zveze Slovenije (16. 2. 1989), na katere ustanovitvi je v pozdravnem govoru predstavnica SZDL, Darja Lavtežar-Bebler, dejala, da je veliko točk, v katerih sta programa SDZS in SZDL enaka. Podobno, če ne enako, je bilo rečeno tudi na ustanovnem zboru SDZ. Kolikor vem, SZDL nikoli ni imela svojega programa in ga tudi tokrat nima, ter še enkrat dokazuje, da ga ni sposobna narediti.
Nekateri predstavniki SZDL so celo sami pred kratkim rekli, da »SZDL potrebuje program — sedanje programske usmeritve ne zadoščajo več.« In če SZDL misli, da naj ima program, ki bo izrazil skupno slovensko politično voljo — kar tudi trdi — potem je prvi pogoj, da zagotovi, dopusti, omogoči oziroma sproži postopek, da bo možno delovanje interesnih skupin, zvez, združenj ipd. (ki ne vzpodbujajo nasilja) tudi izven nje. Kajti svobodno izražanje politične volje razumem na mestih odločanja, to naj bi bila skupščina; SZDL pa je še vedno organ, kjer se lahko samo usklajujejo in prečiščujejo različna
mnenja. Kako — pa imamo veliko primerov (MDM, Bravčar, sedaj pa še Vasle).
Njeno politično moč izžareva tudi njen odnos do novoustanovljenih zvez, kot je ta: »SDZS bo delovala znotraj SZDL, zunaj pa samo kot krožek.« Debatni klub 89 že imamo!? In ko je že toliko govorjenja o tem, kakšen politični pluralizem (strankarski, nestrankarski), naj še dodam, da politični pluralizem pojmuje obstoj večjega števila političnih tokov s hkratno možnostjo demokratičnega odločanja. Le-to (soočanje) lahko zagotovi le pravna država s svojim sankcioniranjem in to na ta način, da ne zapoveduje niti ne prepoveduje demokratičnega soočanja, temveč ga omogoča in varuje. Še nihče ni iznašel merila, s katerim bi lahko izmeril količino ali dolžino demokracije, kar nekateri poskušajo s tem, da govorijo: politični pluralizem — da, toda kakšen, demokracija — da, toda koliko.
Tega se ne da meriti, se pa da to živeti. Tudi pri nas?
Pripis:
Republiški sekretariat za notranje zadeve je 14. 2. 89 »lepo« obrazložil članom iniciativnega
odbora SDZS, da bo ustanovni zbor prepovedan, če se ne ustanovijo v okviru SZDL, in da so jim zaradi točke na plakatu, kjer govorijo, da se ustanavljajo izven SZDL, ter zato, ker niso prijavili lepljenja plakatov za ustanovni zbor ustreznim organom, le-te sneli »pristojni delavci«.
Iniciativni odbor SDZS je naredil politično potezo in dejal, da bo SDZS delovala v okviru SZDL, če bodo izpolnjeni pogoji avtonomnosti in enakopravnosti.
Seveda z dodatkom, da se bo o članstvu v SZDL odločalo njeno člansto (SDZS). Zveza je bila 16.
2.	1989 ustanovljena. Članstvo se še ni odločilo in tudi, če bodo delovali v okviru SZDL, pa kasneje ugotovili, da pogoji niso bili izpolnjeni, še vedno lahko izstopijo iz SZDL, drugo vprašanje pa je kam? Mogoče v »drug krožek?« Že nekaj časa čakamo na razplete, v tem času pa nas Madžarska in Poljska prehitevata po desni, Evropa pa se niti ne vidi več. Mogoče pa nas bodo družno počakali ob kozarcu osvežilne pijače!?
Drago Matkovič
GOVOR
Glede na to. da svoja dejanja pojasnjujemo s tujimi mislimi, bi na vprašanje, zakaj sem se priključil ZSMS-jevskem projektu Boj za oblast odgovoril z anekdoto. Pisatelj Borislav Pekič nekje opisuje, kako je med vojno še kol deček poslušal Radio London, oddaje BBC-ja v srbohrvaškem jeziku. Angleško optimisti čnc so pozivale brodolomce oziroma utapljajoče, naj ne izgubijo upanja, ker bo pomoč z obale kmalu pri njih, najkasneje čez
kakšno leto. Šele ko je odrasel in se naučil brali zgodovino med vrstami. je razumel, da jih je takrat pozival in bodril drugi brodolomec, ki se je morda celo težje držal na površini kot on sam, Pekič, da pa se mu je ta, zaradi brezizhodnosti osebne in nacionalne nesreče, odzival na pozive, kot da so resni. Lahko, da bom čez leta tudi sam tako razumel napore slovenske mladinske organizacije in tako med njimi tudi projekt Boj za oblast: se pravi, da verjamem v možnost, da bom, ko se bom naučil brati zgodovino med vrsticami, gledal na ta projekt kot na nek brezumni optimizem utapljajočega. Četudi upoštevam to možnost, se mi ta projekt vendarle zdi neka zasnova programa, ki v sebi nosi to, da je drugačen od oblastnih mehanizmov, ki so danes in tukaj v veljavi, da je lahko politično moderen tudi glede nd sodobne politične ureditve in hkrati z vsem tem uresničljiv. In ker sem prepričan, da moji interesi, bodisi navidez skrajno civilni, recimo kot ekologa, mirovnika, homuseksualca, narkomana,... niso uresničljivi in tako tudi brezsmiselni brez političnih zaveznikov, je to dodatna nuja, da se pridružujem boju za oblast.
In v čem vidim njegovo perspektivnost? Dovolj je že sam
naslov Boj za oblast, ki zame implicira predvsem dvoje:
1) Oblast ni več za vse čase in samoumevno oddana eni partiji, ampak postane tržna, se pravi takšna kategorija, o kateri se je treba nenehno spraševati, jo misliti oziroma se z njo ukvarjati, kar je seveda-tudi naloga politikov. Ko oblast postane tržna kategorija, je s tem zahtevana konkurenca kajti trg brez konkurence je prav tako nemogoč kot demokratičnost in legitimnost enopartijskega režima. Edino perspektivo torej vidim v uveljavitvi krute zakonitosti trga, ki se ji z marksističnim besednjakom pravi tudi »svoboda izbire«, zrcali pa se v osnovnem^lemokratičnem mehanizmu, kar so seveda svobodne in neposredne volitve. Projekt mladinske organizacije zajema torej tak pojem oblasti, za katerega se je treba boriti, izboriti pa ga na nenasilen, nerevolucio-naren in legitimen način, z neposrednimi volitvami.
2) Drugo, kar vsebuje že naslov projekta pa je, da se z njim mladinska organizacija jasno in nedvoumno postavlja za političnega tekmeca, konkurenta. Se pravi, da se čuti sposobno in pripravljeno, da nastopi s programom, jasno kadrovsko strukturo in organizirana tako, da ne bi le preživela v polju svobodne politične
konkurence, ampak da je pripravljena, da bi na neposrednih volitvah tudi zmagala.
Kakšen pa naj bo sistem, ki bi ji vse to omogočal, se pravi upošteval vse demokratične principe — svobodo političnega opredeljevanja, govora, tiska, civilno kontrolo oblasti, volilno pravico, pravico do osebnega duhovnega in materialnega bogatenja, skratka bogato individualno življenje, ... — in ob tem hkrati omogočal dostop do političnega odločanja tudi interesnim formacijam, ki ne temeljijo na razrednem principu, ker, prepričan sem, daje razlikovanje ljudi na podlagi razredne pripadnosti, kar je osnova večine sto in več let starih strank, za družbo 21. stoletja zastarelo in neprimerno, tak sistem se je treba šele učiti misliti. In tudi tako razumem to knjižico.
Pomeni mi enega od elementov, s katerimi si mladinska organizacija po eni strani gradi politični kapital, po drugi pa aktivno sooblikuje takšen politični sistem. ki bi ji zmago na neposrednih volitvah z vsem, kar spada zraven, omogočal.
In kakor mladinska organizacija ne starta z nekim docela izdelanim, fiksiranim, v neko uto-
pično fantazmo usmerjenim programom, tako tudi ta knjižica ni zaokrožena, do kraja napolnjena, ampak je predvsem le del nekega širšega dogajanja, je dokument nekega časovnega izseka. Je dokument, že kar empirični dokaz za to, da mladinska organizacija misli resno, se pravi, da se ne očiščuje skozi nenehno papa-gajevsko ponavljanje o nuji reform, sprememb in demokratizacije, ampak z vsako gesto že do-mokratično ravna — ne koraka k demokraciji, ampak kadar deluje, počne to že po demokratičnih principih. Mislim, da je ta knjižica takšna gesta: obenem gradi drugačen politični prostor, v katerega vpeljuje nove, drugačne vrednote, med katerimi je javnost dela prav gotovo ena najpomembnejših. In ta knjižica je poskus samorazkrivanja, samo-de-mistificiranja. Skuša biti odpoved zaplotništvu, zarotništvu, ku-loarjem, sprejemanjem političnih odločitev po raznih vikendih itd. S tem, razgalja namere in namene mladinske organizacije, terja bodisi kritičen sprejem bodisi argumentiran odklon.
Poleg uveljavljanja novega političnega prostora uvaja torej tudi zahtevo po redefiniciji tradicionalnega političnega besednjaka in obenem uvaja pojme t. i. nove političnosti, kot so fragmen-
tarnost, diskontinuiteta, odpoved omenjenim ciljem, do katerih je treba za vsako ceno priti spoštovanje različnosti, pravica do zmote,... Tako je, po mojem mnenju, treba jemati tudi tole knjižico: kot pomankljivo, kot zmeraj dopolnjujočo se, kot takšno, ki je danes morda polna zmot, napak, prenagljenosti, nedodelanosti, ... ampak ji vsega tega ni sram priznati, se vsega tega ne sramuje, kajti, kot v uvodu Dodatka pravi Dejan Verčič, sram prav gotovo ni naša lastnost niti vrednota, ker hočemo biti drugačni, različni. Upal bi reči, da ta knjižica ni le polna različnosti, ampak celo nekaj več — je en sam govor različnosti. Je dokument nekega časa in načina mišljenja, ki je tako zelo drugačen od tega, ki nam v tem hipu vlada, da si drzne sebe imenovati prihodnji. Tudi vsebina knjižice računa s prihodnostjo — blok komentarjev na koncu napoveduje široko debato, ki se bo najverjetneje vlekla vse do jesenskega kongresa, kjer bodo morali njeni rezultati, se pravi teoretsko precizna definicija pojmov političnega besednjaka in jasno vzpostavljene razlike, biblijsko rečeno »spremeniti svet«.
Dejan Pušenjak
Govor ob predstavitvi knjige Boj za oblast, ki je bila v petek, 10. 2. 198» v mariborski Galeriji 88
3
ШМШ
Intervju: SLAVOJ ŽIŽEK
Avtor, ki v tem času prav gotovo producira največ tekstov, bodisi s področja čiste filozofije, političnega komentiranja ali filmske teorije. Princip, ki jih druži, pomeni Slavoju Žižku največ — subverzija.
KATEDRA: Katero oznako bi izbral za Debatni klub 89, če bi moral izbirati nied tem, da ga je, glede na to, da se vanj združujete večinoma ljudje, ki ste v zadnjem času izstopili iz partije, možno razumeti kot neko kompenzacijo, in oznako, da je pač ena od formacij, ki prispevajo k raznolikosti političnega življenja.
ŽIŽEK: C eprav sumim, da je med člani Kluba neko soglasje, moram poudariti, da ko govorim, govorim izključno v svojem imenu, ne v imenu Kluba. To, kar nas je vanj združilo, je dejstvo, da se danes pri nas oblikuje neko splošno mnenje, doxa — vsi se z vsem strinjajo, vsi vemo, za kaj smo — za pluralizem, ki vključuje večstrankarstvo, za odpravo zemljiškega maksimuma, za Slovenijo v Evropi, za kontrolno funkcijo javnosti,... Vse to so postala neka splošna mesta, neka prevladujoča oblika bebavosti. V slovenščini bi težko našli izraz za neko utečeno frazo, ki pomeni nekaj drugega od njene dobesednosti. V angleščini je to izraz »idiotizem«, To ne pomeni, da si idiot, ampak označuje neka splošna mesta, ki jih vsi nevpraš-Ijivo sprejemajo. In takšno situacijo imamo danes pri nas: cela vrsta postavk se sprejema v slogu »vsi smo emfatično za ...« Organizacijsko je to videti prav komično: imamo nekaj organizacij, v katerih so vsi člani vsega, vsi so vse, razlik se ne da izreči. Do tega, da bi bilo možno artikulirati razlike znotraj alternative, še nismo prišli. Ostajamo na nivoju nekega podtalnega obrekovanja in psovanja. Na primer: nas, ki se identificiramo predvsem z Mladino, so krogi okoli Nove revije označevali kot znotrajpartij-sko alternativo in, to moram priznati, mi smo jim vračali z oznakami kot tradicionalni kulturniki itd. Teh razlik ni moč izreči kot politične razlike. Zato je potrebno dvoje: da se vse te pojme teoretsko artikulira v intelektualnih in javnih diskusijah ter se na ta način omogoči politično razlikovanje — tako bi razbili stanje, kjer vladajo že omenjeni idiotiz-mi — splošna mesta, kijih vsi nevprašljivo sprejemajo. Če skušam to ponazoriti s primero, glede človekovih pravic se načelno vsi strinjamo, skušajmo pa soočiti socialdemokrata in ekologa. Prepričan sem, da se bosta sprla in razšla že na samem začetku.
kajti to, kar bi socialdemokrat predlagal, bi ekologa spravilo ob živce, in obratno. Nismo še prišli do tega. da tudi izven tega t. i. partijskega polja obstoji velika bitka med vsaj tremi koncepti človekovih pravic. Prva je čista liberalna. Gre za svobodo abstraktnega posameznika, kjer je vsak poseg države že omejevanje svobode. Druga je vvelfare State ko®epeija. Gre za to, da mora država šele omogočati pogoje, in tretja, ekološka, ki je na nek način obema zoperstavljena.
SEM STARI JAKOBINEC
KATEDRA: Kako bi ti začel te tri koncepte ločevati med seboj?
ŽIŽEK: Ena najzanimivejših tem za diskusijo v Klubu 89 bi bila reflektirati svoboščine francoske revolucije. To zanimivo vprašanje nikakor ni samo abstraktno teoretsko. Ali so res bili totalitarni potenciali že tam, v francoski revoluciji, ali je nujno, da nek revolucionarni prelom, ki se utemelji kot radikalna zareza s preteklostjo in tradicijo, kulmini-ra v neko totalitarno obliko družbenosti? Mislim, da ne. Sem stari jakobinec. Med Saint-Justom in robespierom na eni ter totalitarnim terorjem 20. stoletja ni nobene kontinuitete. Tukaj oponiram Ernestu Laclau in Claudu Lefor-tu, ki trdita, da je kontinuiteta med jakobinskim terorjem in sprevrženjem v totalitarni sistem socialističnih revolucij oziroma, da je jakobinska diktatura model sodobnih totalitarizmov. Logika je tu povsem drugačna. Subjekt terorja v sodobnih totalitarizmih je vedno partija. V sam koncept jakobinstva pa partija ne gre. Jakobinci so zapleten in tragičen pojav — rešili bi se lahko, če bi, grobo rečeno, ustanovili neko partijo in s tem kršili pravni red, tako da bi v neki skupini utelesili zgodovino ne glede na pravni red. Tega koraka jakobinci nikoli niso bili pripravljeni storiti.
Termidor je šel v dveh fazah. Jakobince so vrgli, S-J (Saint-Just) in Robespierre sta bila aretirana, za tem so ju za trenutek osvobodili in radikalni člani jakobincev so ponudili Robespier-
ШМШ
ru v podpis proglas ljudstvu, naj se to direktno organizira in vrže kontrarevolucionarno oblast. Dokument, ki fizično izpričuje, da ni kontinuitete med Robespi-errom in sodobnim totalitarizmom je shranjen v pariški mestni hiši. Na dnu dokumenta je namreč začet in nedokončan Robe-spierrov podpis. Takšnega proglasa ni hotel podpisati, ker je spoštoval zakonito oblast, čeprav je vedel, da ga bo to stalo življenja.
Preko te zgodbe sem se hotel približati temu, za kar gre nam v Klubu 89: razbiti že označeni idiotski način, kako vlada demokracija, vnesti teoretski nivo v razpravljanje o demokraciji in s tem končno omogočiti, da bi se pluraliziral sam prostor alternative. Nič ni nevarnejšega, kot je poenotenje alternative, ker jo to hromi. To, da se razlike ne artikulirajo, povzroča podtalne konflikte in napetosti, ki destruktivno učinkujejo.
Če se bo začeti proces nadaljeval v svojem prirodnem teku, bi upal napovedati nekaj politično dejavnih skupin — ena bi izrasla iz ZSMS, če se bo ta pretvorila če že ne v stranko, pa vsaj v politično gibanje, druga, ki bi jo lahko imenoval nacionalno demokratsko gibanje, ki bi izšlo iz jedra Slovenske demokratske zveze SDZ, tretje bi bilo social-de-mokratsko, močno vlogo bi lahko dobila spretne, da bi posrkale potencial ekološkega gibanja, še Zeleni . . . Logika, češ, nismo še dovolj močni, oblast bo izkoristila razcepe med nami itd., po mojem mnenju vodi v katastrofo. Sprejme natančno to partijsko-boljševiško logiko, da je razcep nekaj nujno nevarnega, ker ga sovražnik lahko izkoristi ... To je druga stran starega partijskega očitka, češ, ne stranke, te pomenijo bratomorne razkole. Partija sama rada govori, da se ne primerjajmo z Albanijo, ampak raje s Švedsko. Prav. Pa poglejmo, kako stranke delujejo na Švedskem. Ni nobenih klanj ali bratomornih pokolov. Famozni TV pogovori kandidatov pred volitvami so intelektualno veliko bolj umirjeni in vljudni celo od teh, ki se jih da videti na naši TV in če bi kdo tam začel z nizko de-magoškimi psovanji, bi se sam osmešil in onemogočil.
KJE SE JE NESREČA ZAČELA
KATEDRA: Kako v tem procesu vidiš vlogo ZK?
ŽIŽEK: To, kar danes dela ZK, pri tem mislim na vest iz Dela, da je Peter Bekeš pozdravil socialdemokrate, se mi zdi izredno modro. Priznati moram, da nisem za politično sceno brez ZK, kajti prava zmaga alternative bi bila, da se ZK prisili, da nastopa kot »eden izmed«. In če sama kaže, vsaj verbalno, težnje v tej smeri, bi moja drža ne bila ta, da se ji ne verjame, ker »mi vemo, kaj se skriva zadaj«, ampak jih je bolje držati za besedo. Kje jaz vidim vir vse te zgage, kje se je ta nesreča začela? Po mojem mnenju takrat, ko je Kardelj po-gruntal sintagmo »pluralizem samoupravnih interesov«. S tem je sprodueiral verigo učinkov, ki jih potem ni več obvladal Na lej ravni je zanimivo primerjati prvo in drugo izdajo Smeri razvoja ... mimogrede, na njiju so me opozorili bralci, sam namreč nisem prebral nobene, ker me je odbil že sam naslov, ki je sestavljen iz petih genitivov po tem, da ne /na napisati enega stavku brez petih genitivov, takoj spoznaš Kardelja. V drugi izdaji je ugotovil, da je v prvi preveč rekel. Od vsega začetka je šlo /a to, da si partija z nekim videzom pluralizma zagotovi oblast, da najde nek uspešen manipulativni element. To je bil kamenček, ki je sprožil plaz, \ katerem smo danes.
KATEDRA: Verjetno se bova pa strinjala, da manipulacija znotraj politične igre ni noben dis-kvalifikatoren element ni nič slabega.
■■■■шмамвна
ŽIŽEK: Seveda ne, in na to se je treba šele navaditi. Recimo, zakaj sem postal član volilnega štaba Vinka Vasleta? Kaj me je pritegnilo ? Običajno sta, ko se je kandidat predstavljal za neko funkcijo, prevladovala dva tipa nastopanja: eden je tradicionalno partijski, kar pomeni, da ti neki anonimni servis pripravlja gradivo, ki ga ti samo javno prezenti-raš, drugi pa je kulturno-alterna-tivni. ki ima predsodke do manipulacij. In mojo vlogo v tem štabu razumem kot simbolno gesto. hotel sem potrditi, da je del demokratske igre tudi v tem, da se kandidat ne obnaša kot nekdo,
žek bodisi kulturniškega bodisi nacionalnega poslanstva. Nočejo se preprosto iti, navadne, umazane politike, ampak hočejo biti nekaj več. Sam sem pa ravno za samo to. za zgolj ideologijo. Tega, da izrečejo Boj za oblast ne jemljem za objestno mladostniško sprenevedanje, ampak priznanje, da gre zgolj za ideologijo in za nič več. Gre za preprosto politično gibanje z jasnim programom in nič več. Ostala združenja hočejo biti hkrati »Geselschaft« in »Ge-meinschaft« v pomenu skupnosti, neke globlje solidarnosti,. .. Kar me privlači pri ZSMS, je prav to, da z vso to navlako
uititm i
ШкЋ
ki mora vse vedeti, ki izgovarja neko Resnico, ki uteleša neko Odkrito Besedo. Populistična fraza je ta, da je Kučan drugačen, ker sam pripravlja svoje govore itd., jaz pa pravim, da zaradi tega Kučan ni prav nič boljši.
KATEDRA: Eden od pojmov te nove političnosti, na katere se je treba, kot sam praviš, šele navaditi, je sam pojem »politizacije« ...
ŽIŽEK: Moje mnenje je, da ni edini družbenosti zunaj političnosti. Sekata se dve viziji. Ena je ta, da je družba v svoji osnovni razsežnosti neka nepolitična tvorba, ki potrebuje politično sfero le kot svojo pod-sfero, pod-sistem, kot upravno tvorbo. Ne gre pa pozabiti tega, da je osnovna dimenzija družbenosti vedno neko politično dejanje. Določena sfera se lahko prikaže kot nepolitična šele takrat, ko se znotraj politike nekaj zgodi heglovsko rečeno to pomeni, da je družbeno kot nepolitično odvisno od političnega. Tisto, kar v osnovi definira družbo, je nek politični antagonizem. Samo dejstvo, da se neka sfera, rccimiHKckonomija, civ. družba,... lahko pojavi kot nepolitična, je rezultat političnega boja. Politika je v zadnji instanci tista, ki določa, kaj je politično in kaj nepolitično. Tukaj sledim Laclau: apolitična družbenost je način pozabe političnega, pri čemer mi sam termin pozabe ne pomeni nič slabega, kajti če hočeš privatno uspešno funkcionirati, moraš politično tlo neke mere pozabiti.
KATEDRA: Pred politizacijo se je torej nesmiselno umikati, bežati ali jo s čim prikrivati?
ŽIŽEK : Prav zato mi je v okviru obstoječih zve/ ali strank najbližja pozicija ZSMS, Pri vseli ostalih namreč čutim prese-
шашашшшшпшашшшшшш
opravi in poudarja, da gre čisto politično gibanje, ki mu gre za oblast.
KATEDRA: Ali sta nacionalno in demokratsko sploh združljiva?
ŽIŽEK: Če hočeš imeti politično gibanje, ki meri na neko nacionalno solidarnost, nujno hočeš nekaj več kot preprost demokratski prostor boja za oblast. Hočeš neko skupnost, nacionalno enotnost? To, kar na Zahodu deluje kot demokratični politični prostor, meri na to, da nastopiš kot abstraktni državljan s političnim interesom, kjer te ne opredeljuje solidarnostna pripadnost neki skupnosti. Očitek, da sc mlad. org. odpoveduje frontnosti zato, da bi lahko odvrgla nova družbena gibanja, je povsem na-pačenm. Odpoveduje se frontnosti zalo, ker bi bila frontnost lažmi. Politični prostorje bil patološko strukturiran, zato se je marsikaj, kar je bilo politično gibtd-nje, moralo maskirati kot družbeno gibanje znotraj ZSMS. Odpoved frontnosti razumem tako, da je šele s tem dana možnost, da vsa gibanja avtonomno zaživijo.
Na tej ravni je zanimivo primerjati prvo in drugo izdajo Smeri razvoja ... mimogrede, na njiju so me opozorili bralci, sam namreč nisem prebral nobene, ker me je odbil že sam naslov, ki je sestavljen iz petih genitivov — po tem, da ne zna napisati enega stavka brez petih genitivov, takoj spoznaš Kardelja.
IRONIJA
NEKEGA
POTOVANJA...
KATEDRA: Kako to, da si na Ij. univerzi predaval en sam semester?
ŽIŽEK: Moja nastanitev je šla po fazah. V obdobju t. i. Kavčičevega liberalizma sem bil predviden za asistenta na Oddelku za filozofijo na Filozofski fakulteti . To je bilo v letu 71/72 pri predmetu sodobna meščanska filozofija. Ko so se začele dogajati že precej znane stvari, sem tudi jaz začel postopoma postajati sporen. Če si v tistih časih hotel intelektualno preživeti, seje bilo treba maskirati, če že ne v marksista, pa vsaj v tistega, ki črpa svoj navdih v branju Магха. To smo delali vsi, vključno s Tinetom Hribarjem, znotraj tega pa smo, Tine in Spomenka Hribar, Ivan Urbančič in še kdo eksplicitno kritizirali Магха. To je pomenilo preveč in obveljalo je pravilo, ki ga upoštevajo vsi zmerno liberalni realsocialistični režimi, se pravi, na Univerzi ne, na Inštitutu pa lahko. V čem je komedija moje biografije? Ko sem diplomiral, je bilo s Tinetom Hribarjem, ki je takrat odhajal z Inštituta za sociologijo na FSPN, dogovorjeno, pridem na njegovo mesto. Nisem šel, ker je bilo »zmenjeno«, da grem na oddelek za filozofijo. Čeprav so vodilni na tem oddelku že takrat vedeli, da me ne bodo vzeli, so me vlekli za nos tudi tako, da so me pošiljali na dekanat urejevati npr. formalne stvari glede magisterija, zaposlitve, ... In če rečem, da razumem velike politične pritiske in to, da so se jim uklanjali, pa jim na človeški ravni zamerim, da mi nihče ni upal ali hotel v obraz povedati, kakšno je dejansko stanje. Kako sem izvedel, da sem odžagan? Bila je neka seja oddelka, kjer me čisto naključno ni bilo, in predstavniki študentov, ki so ji prisostvovali, so mi povedali, da so na oddelek sprejeli druga dva kandidata in ne mene. Vodilni na oddelku so me nato, da je bil to nesporazum, in hkrati s tem se je pojavila teorija o skrbi za moj intelektualni razvoj — rekli so, da mi ne ustreza predavanje, ampak je zame bolje, če raziskovalno delam, in da bodo v ta namen čimprej odprli neko raziskovalno mesto na oddelku. Rezultat je bil ta, da sem bil po dveh letih stažiranja naslednja tri leta brezposeln. Iz tistega raziskovalnega mesta seveda ni bilo nič. Da bi preživel, sem leta 1977 sprejel na Marksističnem centru pri CK ZKS kot neke vrste strokovni sodelavec. Reči moram, da imam na dveletno obdobje, ki sem ga tam preživel, zelo dobre ali vsaj korektne spomine. Pustili so me kar se da na miru, lahko sem bral in pisal, kar sem hotel, pa vendar sem sc trudil dobiti kakšno drugo službo. Do leta 1979 sta bila dva poskusa, da bi me spravili na fakulteto vsaj kot t. i. predavatelja filozofije za ne-filozofe, pa sta oba propadla. In kar daje tem dogodkom obsceno noto, je, da so se ob strokovnih zadržkih, češ da nisem dovolj kvaliteten, pojavljali tudi psihološki, češ da univerza ni zame, da si jaz. tega sploh ne želim odveč bi bilo pripomniti, da me tega nihče ni vprašal. Ironija mojega popotovanja je v tem, da so me na koncu vzeli tja, kamor bi že na samem začetku lahko šel, to je na Inštitut /a sociologijo. Za to je pri takratnem direktorju Stanetu Saksidi posredoval Ivan Urbančič.
KATEDRA: l ahko opišeš kak posebej slikovit detajl iz tega potovanja ...
ŽIŽEK : Obramba mojega magisterija, leta 1975, je bila orgija. Pred polito sobo mije Vojan Rus zastavil več kot dvajset vprašanj, večinoma takšnih ali poznam odnos Nchrujeve kongresne stranke in socialistične internacionale, ali poznam faze kitajske revolucije itd.
KATEDRA: In kakšen je bil naslov magistrske naloge?
ŽIŽEK: Filozofska razsežnost f ra ncoskega st ru ki u ra I iznia.
»... z vso naivnostjo
jemati igro resno ...«
KATEDRA: Je bil magisterij sprejet?
ŽIŽEK: Tako je bilo. Magisterij je bil takrat, ko je to nekaj pomenilo, za razliko od danes, ko se preko tega delajo kariere, eksplicitno kritičen do \1arxa. Prva verzija je bila odklonjena. Zahtevali so, da dam dodatek, kjer naj bi pojasnil svoj odnos do marksizma. Odklonilna ocena, ki so jo podpisali, če smem zlobno pripomniti, marsikateri tistih, ki danes označujejo tista leta kot »svinčena«, ki se označujejo kot analitični filozofi, ki nimajo nič z marksizmom itd., temelji na tem, da svoje prirojene intelektualne sposobnosti napačni/ usmerjam. Šel sem vprašat, kaj to pomeni. Odgovor je bil tak, tja pač še ni jasno, kaj bo iz mene, in ker se lahko razvijem v politično spornega avtorja, se morajo pred tem zaščititi tako, da bi v tem primeru lahko rekli, »seveda, nam je bil že od začetka sumljiv. V dodatku lahko zato napišeš karkoli. Gre le za to. da smo s tem, ko smo ti zavrnili prvo verzijo, kriti«. Na tej ravni so držali besedo. Napisal sem dodatek, ki je bil mnogo hujši kot sam magisterij. Bil je direktna, arogantna kritika ocene strokovne komisije. Moje posmehovanje so vzeli zelo resno in tako sem v drugo brez problemov magistriral.
KATEDRA: Na inštitutu si za* poslen še zdaj...
ŽIŽEK: »Enkrat vmes seje pokazala prilika, da bi šel na Inštitut za marksistične študije pri SAZU, ki se je pred kratkim preimenoval v Filozofski inštitut. Na to nisem pristal in sem raje ostal pri Marksističnem centru CK, kjer bi moje temeljno delo bilo izdajanje zbranih del Borisa Ziherla. Nisem hotel pustiti službe na M C, kjer sem za službo porabil maksimalno tri ure tedensko. Okoli leta 85 se je odprla realna možnost, da bi najprej samo en semester, nato pa polno zaposlen predaval na Oddelku za filozofijo FF. Do takrat pa sem jaz že izgubil interes. Srečanje s FF je nekako spodletelo — danes sam nočem več tja. Tudi tisti semester, ko sem tam predaval, sem to počel bolj iz kolegial-nosti do prijateljev, ki so me hoteli spraviti tja, kot pa iz interesa predavati na FF.
Veni za neko sejo, ko je celo Popit, ki je bil takrat ključna oseba, skoraj prosil, češ naj mi že kdo pove, ali bo Nova revija ali je ne bo. Bil je trenutek zmede. Šali se je izpostavil in tvegal — nova revija je nastala tako, da so politiki znotraj partije prevladali nad partijskimi intelektualci, ki so bili vsi proti.
KOMUNISTI,
MARKSISTI,
INTELEKTUALCI,
POLITIKI...
KATEDRA: O čem se pogovarjaš s Kučanom?
ŽIŽEK: Prvič sem bil pri njem kot član delegacije Odbora za varstvo človekovih pravic v času dogodkov ob aretaciji, drugič pa mi je preko Petra Bekeša sporočil da bi rad govoril z mano in sicer v zvezi z našim kolektivnim izstopom iz partije. Priznati moram, da ni šlo za nič velezaupne-ga ali skrivnostnega. Imel sem občutek, da je bil naivno rečeno, iskreno prizadet nad našim izstopom. O tem dogodku imam samo pohvalne besede. Običajno partija že ima neko vizijo in intelektualce uporabi samo zato, da jo izdelajo, nekako teoretsko utemeljijo. Kučan pa je odkrito priznal, da tudi te vizije pri tej partiji ni, da razen nekih splošnih vodil, kot so pluralizem, demokracija, pravna država,.. . nima globalne vizije, kako priti iz krize. Od nas, intelektualcev, ki smo izstopili, je pričakoval več, kot le neko legitimacijsko nalogo, več kot tisto vlogo, ki so jo partijski intelektualci odigrali v sedemdesetih letih. Tisto je bila tipična legitimatorska vloga — nekaj so sklenili v Beogradu, Tito je napisal pismo, začele so se čistke, potem pa nastopijo »misleci« in s citati iz Hegla vse utemeljijo. Pri Kučanu sem opazil resno intelektualno zaskrbljenost. Od nas je pričakoval neko teoretsko podlago, ki bi jo lahko dali partijski prenovi, in te iluzije, ki jo najdemo pri večini partijskih ideologov, češ da je »vse že rešeno, gre samo za to. da stvari zaživijo še v praksi«. Kučan nima. Druga poteza, ki jo cenim, je, da se niti v enem trenutku r' šel nobene poceni trgovine o tem, ali bi šli nazaj, kaj nam lahko obljubi ali podobnih stokanj v tej smeri, pa tudi nobene sledi o kakšnih pritličnih pritiskih ni bilo.
KATEDRA: Torej ne drži, da so vam ponujali celo mesta v CK, če ostanete?
ŽIŽEK : Tako moram reči — vkolikor bi se dalo nekatere izjave tako razumeti, sam tega nisem tako vzel. Razgovor ni tekel v tej smeri, da bi bila to neka ponudba. ampak prej izraz tega, kako so na nas računali. Resno so računali na nas kot na kadre, kot na, če naj uporabim psovko, zno-trajpartijsko alternativo. Sam tega nisem razumel kot poceni podkupnino, češ tole dobite, če ostanete notri.
Imel sem celo ta občutek, da je Kučan, pa tudi Bekeš, s temi razgovori hotel preprečiti prekinitev komunikacije med nami in njimi. Hotela sta zagotoviti, da partija ostane partner v dialogu, in moram poudariti, da smo na to vsi pristali. Moj izstop ni bil akt očiščenja ...
KATEDRA: Zakaj si ti splo.. vstopil?
ŽIŽEK: Tega me ni sram popolnoma odkrito priznati — vstopil sem iz popolnoma mani-pulantskih razlogov. Imel se projekt organizirati neko teoretsko polje, ki danes je postavljeno. V takratnih razmerah, gre za zgodnja sedemdeseta leta, se je dalo ta prostor držati edino na ta način. Teorija mi je bila pač več kot vse. V tem je bil paradoks mojega položaja, ki me je na vso moč zabaval. Zanimiv detajl iz tega časa je začetek zbirke Analecta. Nastala je po partijski liniji, na podlagi čistega nesporazuma, in to upam tudi javno reči. da sem nekajkrat zavestno lagal in varal vse partnerje v igri. V času službovanja na MC CK-ja sem prisostvoval seji neke sekcije za kulturo ali založništvo, nekaj takega, in razpravljali so o tem, da je marksizem premalo močen v kulturi ter da je treba več napraviti za marksistično estetiko. Zedinili so se, da bi bila potrebna neka zbirka, namenjena marksističnemu pristopu h kulturi.
Urednik DDU Univerzuma, ki je bil na tej seji navzoč, ker so v partijski maniri sklicali urednike vseh založb in jim prali možgane, se je javil, da bi oni lahko bili ustanovitelji nove zbirke, če partija da zanjo ukaz. Po sestanku sem šel do tega človeka in mu ponudil svoj projekt.
Moja prisotnost na partijski seji je bila dovolj, da nisem bil sumljiv, in vse, kar je ta urednik od mene zahteval, je bil kakršenkoli papir, po katerem bi se videlo, da je nova zbirka partijski ukaz. Vse, kar sem za to napravil, je bilo, da sem iztrgal en fragment iz zapisnika te seje, ne da bi na CK-ju to povedal, in mu ga odnesel. Seveda si na založbi nihče ni upal podvomiti, da me ne pošilja CK. S to dvojno prevaro se je začelo — knjigo je najprej izdal Rastko, začeli smo prevajati Lacana itn. Genialnost podviga je v tem, da so na CK-ju vse to sicer ugotovili, toda prepozno. Stvar je že tekla, na DDU-ju so bili že drugi ljudje. Tako je nastala zbirka Analecta in za to nimam prav nič slabe vesti. Ce bi se okoliščine ponovile, bi napravil natančno isto. Na teoretski ravni namreč ni bilo nikoli vprašanje, zakaj ne sklepati kompromisov. Če uporabim stalinsko formulacijo, bi rekel, da kasnejši uspehi upravičujejo prejšnje napake in žrtve.
KATEDRA: Za takšne uspehe je potrebna neka vseobsežna zmeda ...
ŽIŽEK: Na primer: v času službovanja na Marksističnem centru pri CK-ju sem lahko od blizu spremljal, kako vse to deluje. Zanimivo je bilo spremljati razlike med partijskimi intelektualci in med relativno razsvetljeni--ii, liberalnimi funkcionarji. Figura, ki je bila v tem razcepu tragična, je takratni predstojnik MC, na CK-ju zadolžen za kulturo, Franc Sali. V času, ko se je ustanavljala Nova revija, sem še imel stike z Marksističnim centrom, in upam reči, da ima največ zaslug za to, da je Nova revija lahko nastala. Človek, ki je, vsaj takrat, popolnoma naivno veroval v samoupravljanje, kardeljanski pluralizem, partijo,... je to igro povsem resno vzel in v tem je njegova tragičnost. Kolikor sem imel vpogleda v te notranje partijske intrige, lahko rečem, da je bilo takrat obdobje, ko ni bilo jasno, ali bo politični vrh dopustil Novo revijo ali ne. Vsi so mislili, da je odločitev že padla, ni pa še znana. Vem za neko sejo, ko je celo Popit, ki je bil takrat ključna oseba, skoraj prosil, češ'naj mi že kdo pove, ali bo Nova revija ali je ne bo. Bilj je trenutek zmede. Šali se je izpostavil in tvegal — Nova revija je nastala tako, da so politiki znotraj partije prevladali nad partijskimi intelektualci, ki so bili vsi proti. To se'mi zdi zelo pomembno. Ustanovitev Nove revije je bila, gledano kot znotrajpartijski dogodek, zmaga razsvetljene partijske politike nad lastno inteligenco. Moj enoznačni vtis iz časa službovanja na Marks. centru je ta, in napačen je samo v primeru, da se je v ozadju odzadaj dogajalo še nekaj ultramističnega, da je večina pobud za čistke in več blokad novih idej prišlo iz krogov partijske inteligence. Represijo je preprečevala razsvetljena politika. To je resnica sedemdesetih let. Z nekoliko zlobe bi lahko brali javna glasila tistega časa in se prepričali, kdo je takrat pisal proti pobudi za ustanovitev Nove revije, na primer. Našli bi veliko ljudi, ki danes jokajo, kako svinčeni časi so bili takrat. Iz tega časa je zanimiva moja naključna izkušnja z UDBO oziroma poskus, da bi me pridobili za špiclja — toda ne za informatorja iz alternativnih krogov, kot bi človek v prvem hipu pomislil, ker sem se tam gibal, pač pa za vohunjenje med samo partijsko inteligenco, znotraj same partije.
Obramba mojega magisterija, leta 1975, je bila orgija. Pred polno sobo mi je Vojan Rus zastavil več kot dvajset vprašanj, večinoma takšnih — ali poznam odnos Nehrujeve kongresne stranke in socialistične internacionale, ali poznam faze kitajske revolucije, itd.
.
^ .
IlillHp*
I
f' • / f
Ž-'V f- s
CHt ШШВк	(,	Ш
J _ C v	H
Mene kot outsiderja so hoteli, da bi sledil razprtijam med samimi uradnimi marksisti!
KATEDRA: Ali misliš, da bi lahko držala teza, da je mladinski projekt boj za oblast v resnici Kučanov, ki se preko umetne opozicije legitimira kot demokrat, kot liberalni politik,__
ŽIŽEK: Lepa teza sicer je in Kučan se mi zdi dovolj zvit za kaj takega, hkrati pa moram reči, da je geneza mladine kot fenomena tako zapletena, da se je ne da prehitro poenostavljati. Korenini v Časopisu za kritiko znanosti — linija Bavčar, Korsika, kasnejši dogodki z Janšo —, druga linija izhaja in. t. i. rock in punk esejistike pri Problemih ter iz postopne politizacije subkulture, tretja, morda najvplivnejša smer vodi iz Radia Študent. Vsi ti elementi so združeni v današnji alternativi. Paradoksnost te situacije se lahko razreši le tako, da vsaka skupina ali gibanje znotraj nje dobi svoje glasilo ali tednik, če se naj artikulirajo razlike — imamo npr. Demokratsko zvezo, ki nima glasila, in temu analogno Mladino, ki nima svoje stranke ali gibanja. in zdi se mi prirodno, da ZSMS to postane. S tem bi bil politični prostor bolj logično strukturiran. Ta teza o paktih se vleče že iz časa Perspektiv — te naj bi bile dvorna opozicija, ki igra neko vlogo v manipulacijah. Ponovilo se je pri Novi reviji v obliki govoric, da pač politika namerno vzdržuje neko kulturniško opozicijo, da bi z njo utemeljevala svojo liberalnost. Ta logika podcenjuje površino, misli, da se vse, ali vsaj preveč, dogaja nekje zadaj.
KAIEDRA: Kako to, da si govoril na 3. seji RK ZSMS-ja v Cankarjevem domu?
ŽIŽEK: Tega mi sicer ne bo nihče verjel, povedal pa bom vseeno. Tisti dan sem hotel imeti miren dopoldan in se na sami seji odlično zabavati ob sporih drugih .. .
KAIEDRA: Kako pa si vedel, da bo do sporov prišlo?
ŽIŽEK: To je bilo jasno. Poleg tega pa sem prejšnji večer gledal IV Dnevnik in Verčičevo intervencijo na seji mladinskega predsedstva, ko je mahal s prepisanim dokumentom. Ko sem vstopal v dvorano, sem se na stopnicah zaletel v Školča, ki mi je na hitro namignil, da bi bilo morda dobro, če bi govorila tudi Mastnak in jaz. Medlem ko so ostali nastopali, sem moral eks ‘
Moja izkušnja iz službovanja na CK-ju je ta, da pravi čist-karji, klavci, po sestanku suvajo pod rebra in si pravijo štose na račun sistema.
pres improvizirati in to mi je potem zasralo cel dan. Nič ni bilo tako usodnega, vnaprej pripravljenega, vse je bila čista improvizacija.
KATEDRA: Ali bi želel povedati kaj mimo direktnega vprašanja?
ŽIŽEK: Apeliral bi v tej smeri, da je treba jemati stvari čimbolj resno, ne imeti cinične distance. Ta trenutek je glavna nevarnost tisti cinični refleks, češ saj je vse odločeno, poiitika je itak kurba, ne splača se, vse je korumpi rano ... To je tradicionalna kriti-kastrska drža. Ne le, da na njej ni nič subverzivnega, je celo direktno konformistična, in tu je treba opraviti z neko splošno iluzijo: pravi komformist ni tisti, ki verjame. Moja izkušnja iz službovanja na CK-ju je ta, da pravi čistkarji, klavci, po sestanku suvajo pod rebra in si pravijo štose na račun sistema. V tem trenutku je treba jemati igro kar se da zares, iti se neko naivno zaupanje, izkoriščati vse razpoložljive mehanizme, ne zapadati cinčnemu kritikarstvu,... Ko oblast nekaj ponudi, je to treba sprejeti in jo držati za besedo. Tu se mi zdi modra odločitev Demokratske zveze — če SZDL pravi, da je prostor za vse, potem pa pojdimo noter. Zakaj ne? Ne zdi se mi pametno zaostrovati na tej ravni, da z njimi ne bi hotel imeti nič skupnega, da sc gre raje v konflikt itd. Na vseh nivojih je treba z vso naivnostjo jemati igro resno, kajti, če kaj definira realso-cializem. je to, da ta sistem živi od tega, da imajo ljudje cinično distanco, da ne verjamejo vanj. V tistem hipu, ko ga ljudje začnejo jemali resno, se prične sistem rušiti. Na prvi pogled je to videti obratno: funkcionarji nenehno jamrajo, da so ljudje premalo mobilizirani, da so apatični,. .. in prav to je čist primer tega, čemur v psihoanalizi pravimo zanikanje. 7. apatično, cinično distanco si v tem trenutku najboljši možni podložnik. To se mi zdi usodno pomembno poudariti.
Treba se je z vso naivnostjo vzpodbujati v državljanske iniciative, na tej ravni je dragocena vsaka drobnarija.
Dejan PUŠENJAK
FOTO: DEJAN PUŠENJAK
PO SLEDOVIH SKUPINE 88
Tudi v svetu, kjer se giblje italijanska manjšina, je prišlo do razpada sistema neke navidezne idejne in akcijske monolitnosti, ki je manjšini (in Istri v celoti) povzročila toliko škode.
Pismo, ki ga berele, je beseda iz kolonizirane Istre, kjer barbarstvo in primitivizem priseljene arogance odplakuje v skoraj popolni brezbrižnosti še zadnje ostanke lokalne kulture, žitja in bitja, ki je stoletja dolgo uglašeno utripala s tamkajšnjo zemljo in morjem.
»Povera Istra!« so nekoč vzklikali tisti, ki so se prestrašeno uklonili -iz-mom (nacionalizmom, fašizmom, ku-munizmom) in se začenjali sramovati svojega »bastardnega« istrskega izvora.
Da! Izmi so Istro razkosali, naredili iz nje pokteko, da sama sebe ne spozna
več. Zadnji, povojni -izem pa je uspel to, kar ni uspelo nobenemu prejšnjemu, tudi tistemu ne, ki je bil v »rdečih« časih najbolj anatemiziran. fašizmu.
Ena od treh etničnih komponent Istre (in Reke in Kvarnerskih otokov), italijanska, je tik pred tem, da dokončno izgine z obličja te zemlje, z njo pa vsa kultura, vsi modeli obnašanja in življenja in politiziranja in govorjenja, ki so bili z njo nerazdružno povezani. Številke so zgovorne in neusmiljene, pa čeprav bi jih rad marsikdo iz republiških paternalističnih vodstev zrelativiziral in jim vzel zgovornost. Leta 1948 je bilo v Istri in na Reki še 79.575 Italijanov, leta 1953 je število padlo na 35.874, leta 1961 na 25.615, leta 1971 na 21.791 in končno leta 1981 na 15.132. To se je dogajalo v času, ko je socialistična Jugoslavija z vse večjo vehemenco poskušala svetu (in svojim podložnikom) dokazati, da je idealno rešila nacionalno vprašanje in da so manjšine, ki živijo na njenem ozemlju v polnem razcvetu, ki ga ne poznajo niti v njihovih lastnih matičnih domovinah.
APEL
KOLONIZIRANE IN RAZKOSANE ISTRE
Medlem ko se je z izdajalcem, pe-tokolonašem, italijanskim nacionalistom in iredentistom žigosalo vsakega, ki je poskušal italijansko narodnost organizirati kot avtonomno politično in kulturno skupnost, da bi jo rešil iz položaja večinskemu narodu (slovenskemu in hrvaškemu) na milost in nemilost prepuščene žrtve, se je vztrajno zapiralo italijanske šole, uničevalo istrska obmorska mesteca z divjo gradnjo socialističnih arhitekturnih spomenikom, sistematično brisalo preteklost, ki je kakorkoli spominjala na Benetke. Dvojezičnost je bila iz večine istrskih mest in Reke v nekaj letih odpravljena. Sledilo še je neizgovorjenemu geslu: »Naredite mi to deželo sJovensko (hrvaško)!«
Pripadnikom italijanske manjšine se je neprestano vcepljalo prepričanje o lastnem drugorazrednem položaju: neprestano so morali dokazovati, da so lojalni jugoslovanski državljani, bolj Jugoslovani od Slovencev ali Hrvatov, bolj komunistični od samih neitalijan-skih komunistov. Paziti so morali, da niso s svojo italijansko besedo ali kulturnim izrazom žalili nerazgledanih pripadnikov večinskih narodov. Nositi so morali breme in krivdo fašizma, pa čeprav zanj niso nosili krivde.
Vodilni kadri italijanske manjšine so bili skrbno izbrani, vedno v soglasju s političnimi organizacijami večinskega naroda, celo vsiljeni od njih. Kadar je kdo iz vodstva krovne organizacije Italijanov v Jugoslaviji, Unije Italijanov Istre in Reke, hotel italijansko manjšino narediti preveč italijansko, ji dati dostojanstvo, ki so ga imeli deniipo Slovenci v Italiji, je takoj zapelo kladivo alarma in zasekal je srp kadrovske menjave. Tako se je zgodilo z Antoniom Bormejem, nekda-
njim predsednikom Unije Italijanov Istre in Reke, ki so ga leta 1974 odstavili s položaja z očitkom, da je italijanski nacionalist in da se pri svojih odločitvah ne »posvetuje s partijsko organizacijo večinskega naroda«.
Voditelji manjšine so tako morali kar tekmovati v servilnosti državi in režimu. Rezultat tega je bila največkrat povsem bleda manjšinska politika, ki je skrbela predvsem za retori-čnost »manjšinskosti« in za igranje kvazidiplomatskih igric o vlogi »mostu« italijanske narodnosti.
Medtem pa je manjšina, njena dejanska prisotnost in vpliv v vsakdanjem življenju obmorske Istre in Reke vztrajno kopnela. V ozračju so ostajali samo milni mehurčki lepih besed, obljub, duhovnosti. Etnocid je bil najučinkovitejši prav tam, kjer ni bilo niti drobca nacionalnih pravic: tam, kjer je bila dvojezičnost nelegalna, kjer so italijanske šole zaprli v petdesetih letih, pa čeprav so jih z vsem pompom odprli le nekaj let pred tem. Zgodilo se je v Labinu, na Cresu in Lošinju, v Opatiji,...
In rezultati zadnjega popisa prebivalstva 1981 so zgrozili tudi tiste, ki so ob pogledu na kopnenje italijanske prisotnosti v Istri vznemirjeno sladkobno drhteli. V nekaterih krajih Istre je število Italijanov padlo v desetih letih kar za 35 do 50 odstotkov.
In tedaj je završalo tudi v italijanski narodnosti, za obstoj katere je vedel le malokdo. Konec leta 1987, v začetku leta 1988 je prišlo do vstaje, tihega prevrata (ki še traja in katerega izid še zmeraj ni znan). »Glasnost« italijanske narodnosti se je začela z znanim »Apelom javnosti in institucijam«, v katerem je skupina italijanskih intelektualcev konec 1987 izrazila svoj »obtožujem« jugoslovanski politični javnosti, opozorila na nevzdržen položaj italijanske narodnosti in povedala direktno, brez olepševanj in nepotrebnih diplomatskih prevalov, kaj si misli o povojnem odnosu države do italijanske manjšine. V javnosti so se pojavila imena glavnih organizatorjev upora: Franca Jurija, Erosa Bičiča, Claudia Geisse, ki so nato tvorili jedro novoustanovljene Skupine
88, nekakšnega alternativnega gibanja, opozicije do uradnih struktur italijanske manjšine.
Eros Bičič, najradikalnejši med ustanovitelji, je o razlogih za ustanovitev Skupine spomladi 1988 takole zapisal: »Zbrati vse. kar je še bojevitega in živega med Italijani, doseči neko minimalno stopnjo konsistence, da bi odprli demokratičen in konstruktiven dialog z živimi in mislečimi ljudmi in ne z lutkami iz lepenke. Zato pa pri tem ne gre le za vprašanje Italijanov, temveč predvsem za to območje in za DEMOKRACIJO te dežele. Usmeritev Skupine 88 je usmeritev k dialogu in k dejanskemu, ne deklarativnemu sodelovanju. to je usmeritev k odpiranju, ne samo v slovenskih in hrvaških okvirih, temveč v okvirih Skupnosti Alpe-Ja-dran. z Evropo leta 2000 pred očmi: usmeritev znotraj obstoječih institucij, to pa tudi zato. ker drugih ni...«
Val solidarnosti s politiko in delovanjem Skupine 88 je bil tako med Italijani kot tudi med Slovenci na Koprskem izreden. Javna tribuna o italijanski manjšini v Kopru je doživela tak odmev (doma in v Italiji), da so
bile presenečene same institucije narodnosti in politične organizacije v Sloveniji in na Hrvaškem. V enem samem naletu so padle mnoge trdnjave okorelih starih tabujev: sprejet je bil poziv za rehabilitacijo Antonia Bor-meja, sprejetje bil njegov, v sedemdesetih letih anatemiziran program avtonomije italijanske narodnosti, o italijanski narodnosti seje lahko govorilo brez strahu.
»Pomlad« italijanske narodnosti je sovpadala s slovensko »pomladjo«. Le na Hrvaškem je marsikaj ostalo še po starem, s starimi odpori večinske politike.
Skupina 88 je uspela opozoriti jugoslovansko in italijansko javnost na problem asimilacije italijanske manjšine. V eni stvari, do katere ji je bilo mogoče največ, pa (zaenkrat) še ni uspela: prodreti v institucije italijanske manjšine, v Unijo Italijanov Istre in Reke, spremeniti njeno politiko, njeno »monolitnost in zaprtost«, kot sami pravijo. Zametek političnega, mnenjskega pluralizma naj bi dobil svojo domovinsko pravico tudi v italijanski manjšini v Jugoslaviji. Da njene insti-
tucije ne bi bile več samo podaljšana roka diktature večinskega naroda.
Namesto tega se je sedanje vodstvo Unije Italijanov zaprlo vase, v strahu, kot trdijo nekateri pripadniki Skupine 88, da bi izgubili svoje položaje in privilegije, pa čeprav nepomembne.
V zadnjih mesecih se veliko piše, da je v italijanski manjšini v Jugoslaviji prišlo do razkola na privržence Unije Italijanov Istre in Reke na eni strani in Skupine 88 na drugf strani. A primerneje bi bilo reči, da je tudi v tem svetu, kjer se giblje italijanska manjšina prišlo do razpada sistema neke navidezne idejne in akcijske monolitnosti, ki je manjšini (in Istri v celoti) povzročila toliko škode. Prej ali slej bo tudi tukaj moralo priti do legitimiza-cije (priznanja) pluralizma, do ugotovitve, da sta tako Unija Italijanov kot tudi Skupina 88 dva izraza (često med seboj prepletena) enega in istega življenja.
Usoda Istre je v marsičem odvisna od usode italijanske manjšine.
ROBERT ŠKRLJ
BOJ ZA OBLAST
wm
Mladinci v mariborski občini Rotovž so se odločili. Razpustili so staro vodstvo, kandidatov za novo sploh niso hoteli voliti. Seveda je temu botrovalo tudi razkri-tje kooperacije med partijskim in mladinskim sekretarjem, Kšelo in Weingerlom, ali obratno, če hočete. Dejan Murko ni več predsednik Občinske konference ZSMSMaribor Rotovž, postal pa je sodelavec Katedre. Toliko slabše za rotovško mladinsko organizacijo.
NE
VERJAMEM
Če se boriš za oblast in pri tem pristajaš na igro, metodologijo in taktiko tistih, ki so trenutno na oblasti, si že vnaprej prevaran in poražen. Danes vidim tudi mladinsko politično organizacijo v predalčkih, kot so postavljeni za ostale politične organizacije pri nas, le v nadstropju nižje so. A ker se je tudi največja avantgarda v štiridesetih letih spremenila v žalostno podobo revmatičnega starca (revma se je naselila tudi v njegovih možganih), tudi tej in takšni mladinski politični organizaciji kaj dosti ne verjamem. Prav zato mi je v brošuri Boj za oblast Andrej Fištravec v delu, ko govori o mladinskem kongresu samoukinitve, najbližji. Zatem bi pričeli graditi osnovne organizacije, kjer bi se samoorganiza-cijsko oblikovali v poljubna komunikacijska jedra, pač glede na lastno tematizacijsko funkcionalno potrebo.
Kaj vidim v današnjih političnih organizacijah v Sloveniji?
Tisto znano: skupaj v dobrem in zlu. Tega nam ni treba in to krat-komalo ne more dolgo obstajati.
Z vami bom, ko bom v vas videl svoj interes, ko bom lahko tudi kaj prispeval, zatem pa hočem k tistemu, ki bo obljubljal zadovoljevanje ostalih mojih potreb. Pa tu je bojazen pred političnim oportunizmom še najmanj v igri.
Ko bom z vami, se vam ne bom pustil lastiti, ne bom vaš delegat, ker o večini stvari, ki jih obravnavale, nimam pojma in me ne zanimajo. Ker se ukvarjajo s transvsemi stvarmi, me ne boste našli niti med člani SDZ, socialdemokrati . Ostati želim sam in svoj, tako boste od mene dobi li največ.
Bojan Bauman
MARATONCI SO ŠELE STARTALI
Med Šijanovimi Maratonci in slovensko politično aktualnostjo lahko že ob skromnem premisleku brez strahu povlečemo nekatere povezave. Naj mi bo dovoljeno označiti slovensko politično strukturo za Topaloviče, neenotno družino kriminalcev in prevarantov. Kateri slovenski politik je v vlogi katerega izmed Topalovičev, naj bo mini kviz za vsakega bralca. Kakorkoli že, Si-jan je svoj film zaključil tako, da je Topaloviče zorganiziral pod vodstvom najmlajšega izmed njih. Нарру end torej za generacijo mladih. Žal pa Sijan ni tudi režiser slovenskega političnega boja za oblast. Zato pa vsekakor mladina Slovenije, vsaj njen politično aktivni del, deluje v to smer.
Nekakšen program ZSMS in hkrati že tudi mnenja o njem so zaobsežena v knjigi Boj za oblast. Vendar pa ta knjiga pomeni šele začetek boja, ki mu ni tako kmalu videti konca. Potem, ko se je boj za oblast pričel, imamo vso pravico razmišljati tudi o zmagi in spremembah, ki jih bo prinesla s seboj. In kaj lahko pričakujemo od eventualnega zmagoslavja mladinske organizacije?
Poraja se dvom o volji mladinske organizacije do sprememb in s tem tudi dvom o sami pomembnosti tega političnega projekta. Zlasti še potem, ko je bilo moč na eni izmed predstavitev knjige Boj za oblast, iz ust povsem naključno prisotnega obiskovalca, slišati, da »ne boste nič boljši, ko boste na oblasti, nas prolno, vi boste samo še hujši«. Sam si sicer težko predstavljam, da bi mogli biti mladinski funk-cioniirji »hujši« od sedanjih po
litikov z vrha oblastne piramide, vendar človek, ki je rekel nekaj takšnega, že mora imeti kak tehten razlog za te svoje besede. A ga vendar ni nihče vprašal, zakaj on tako misli, kar le še potrjuje tezo, da je »prihajajoči« politični garnituri prav malo mar za spremembe v političnem življenju, ali pa slučajno ni nobeden izmed njih slišal pripombe.
Pa vendar ima projekt »boja za oblast«, ne glede na končni izid tudi svoje dobre lastnosti, zaradi katerih je vredno pristopiti vanj. Predvsem gre za uvajanje političnega pluralizma, v katerem bomo imeli na izbiro vsaj dve možnosti, edina in vsemogočna partija bo tako dobila konkurenta za oblast. Ob korektno izpeljanih volitvah bo iz tega sledilo, da bo oblast (naj bo le-ta »mladinska« ali pa še naprej »partijska«) legitimna, kar naj bi tudi v prihodnje zagotavljalo legalno konkurenco za oblast.
Torej, tudi v primeru, če bo mladinska organizacija pozabila na obljube iz samega »boja za oblast«, pa bo vendarle odigrala dovolj pozitivno vlogo za ta sistem, tako da je pošteno, da jih sedaj podpremo v njihovem boju
Najmlajši Topalovič je nasilno prevzel komando nad družino, potem ko je prejel številne udarce. Čeprav ni najbolj primeren čas za revolucije, pa bi morda vendarle veljalo tudi slovenski mladinski organizaciji svetovati »naj neha spoštovati pravila igre, ki jih ni, naj proti partijskim lažem neprenehoma postavlja svojo resnico in tako zmeraj znova kompromitira partijo, če noče kompromitirati samo sebe«, kot je zapisala v Boju za oblast Dragica Korade, /elo koristno pa bi bilo tudi, če bi mladinska organizacija najprej poskrbela za lastno legitimnost. Lažje bi ji bilo v boju /a oblast in seveda še zlasti potem, ko (če) bo na oblasti.
Sija novi Maratonci tečejo častni krog, slovenski Maratonci so šele startali.
Miro Lenič
POKOP
NEKE
SAMOZVANE
ČASTI
Politik Alojz Vindiš-Dunda z naše province je oktobra leta 1985 na seji CK ZKS umno razglabljal o primeru odvetnika Seksa. Takrat je bila Mladina z njegovim intervjujem najprej zaplenjena (zaradi vznemirjanja javnosti) in potem odplenjena. Seks je takrat javnosti namreč povedal, kako izgledajo jugoslovanski zapori odznotraj. Tovariš Dunda pa je o zadevi razpravljal takole:
»Menim, da v naši socialistični družbi ne more biti takega zapora, kol je napisano v Mladini Ce je tak zapor v Stari Gradiški potem mora sekretar za pravosodje odstopiti in upravnik zapora v zapor. Ce pa to ni res. mora advokat, ki je govoril o razmerah v lem zaporu, nazaj v zapor za šest mesecev (!). ker je dal lažne informacije. Mi v ZK moramo bili jasnejši (!?). Najprej smo ugotovili. da bi to ljudi le razburilo, zakaj sedaj. da jih ne ? Mladina je potem to objavila in Mladina je nervozna (!!)«
Na to izjavo A. V. Dunde takrat nihče ni reagiral. V njej pa je zapisana vsa beda tega političnega sistema. Tov. Dunda zahteva dokaze, grozi z zaporom. zahteva jasnost. .. Uporablja pa jezik prav istih zaporniških paznikov ali pravosodnih ministrov, odreja kazni na pamet in vnaprej pove da ne verjame. Oblast, ki ji je nasilje vsakdanjik, bi moral V. Seks z dokazi prepričati, da je nasilna, če ne bi ga pa spel prebutali! Kdaj in s kakšnimi dokazi bi dokončno prepričal istega Dundo? Bi tudi to vnovič določil Dunda sam. po svoji volji? Potem sem prepričan, da bi bil V. Seks za večne čase obsojen na javni molk in batine, ki jih ne more dokazati, ki nastanejo in se celijo v zaporu . . .Bolj bodo držali skupaj, več jih bo tepenih in dlje bodo vladali . . .
Seveda je možnost, da nad pazni kom, pravosodnim ministrom, predsednikom države, obsodbam in odredbam na pamet, ter nad ostale tožnike in iste sodnike uzakonimo
nadzor. Ob njihovem govorjenju o demokraciji zahtevajmo tudi otipljivo demokratično vsebino znotraj državne zakonodaje. Kako si ti to žele, kažejo tisočere zapreke skozi katere je morala ZSMS in ji še danes z njimi ni prizanešeno.
Zelja po ohranitvi realne tiranije je pač močnejša in revolucionarni oblastniki pri tem zlahka pohodijo resnico.	v
Iz upora temu so se rodile zahteve po svobodi političnega združevanja, po neodvisnih organizacijah, po neposrednih in periodičnih volitvah, ki bi oblast povezale z učinkovitim družbenim razvojem. Instrumenti torej, ki onemogočajo uzakonjanje samoz.va-nosti, praznega samočaščenja, brezmejnost, neomejenost in neminljivost oblasti in onemogočajo vladavino pridig o zvestobi upanju.
Kako krčevit odpor proti dejanskim spremembam nastopa že na ra vni občin in kako malo so vredne ideje ZSMS tukaj, k jer je samostojno delovanje realno odvisno le od zavesti mladinskega funkcionarja. Ko ta izgine, so poti »medsebojnih« uslug, »pomoči« koordiniranja stališč in mnenj, pa do skupnega nameščanja željenih kadrov med 1)14) popolnoma proste. In ker je medsebojno pokrivanje popolno, vsa zadeva drugače kot po naključju v taki organiziranosti niti ne more priti na dan. Vsa ta dejstva se mi zdijo zelo pomembna. Ce je takšna lojalna zakulisnost po golem naključju, ker drugače tudi ne more, izpadla in se je zato mozaik argumentov sestavil, potem je zelo pomembno z lažno častjo, ki bi jo orga nizacija prikazovala volilccm takoj prekiniti. Ce sem ob zakulisnih nave zavah mladinskega sekretarja Wein-gerla z občinskim komitejem ZK oz. sekretarjem Kšelo, ki so prišle na dan zgv slučajno in nato sestavile splet trdnih argumentov sprva še razmišljal o posledicah javnega razkritja tega za to OK ZSMS, sem bil naslednji trenutek prepričan, da ob vsem tem ugleda in zaupanja v delo najodgovornejšega Človeka v OK /SMS ne sme več biti.
Tudi konferenca, ki je po vsem pranju perila le potekla, je takšno občino kot homogeno institucijo, ki prisega le na enakomeren utrip lepo prikazala. Nanizani nastopi gostov članov političnega aktiva so se že po pozdravnih besedah lepo usklajeno, harmonično ujeli v kolektivni obravnavi mojega delovanja, nastopov ...
Analize so bile osupljivo »natančne« in vseobsegajoče, le vzrokov, ki so botrovali mojemu javno izraženemu nezadovoljstvu se niso dotaknile. Niso se dotaknile ne »koordinacij« mnenj med 1)1*0 in vnaprejšnjih preverb stališč; ker to obstaja. Niso se dotaknile neprekinjene iniciative občinskih velmož nad vsem in tudi nad kadrovanjem v ZSMS, ker to obstaja.
In besede delegata, ki je dejal, da se mu je sekretar Weingerl lani pohvalil, da mu mladinske konference »pomaga*' organizirati kar partijska avtoriteta. m nihče pokomentiral.
Tudi tisti ne, ki mu je bilo to name njeno. Le sprenevedajo sc vsi, ne žele videti in ne čutijo se krive. In te poze ni težko razumeti. Uveljavljena kooperativnost in lojalnost med njimi je pač recept zanesljive ohranitve statu sa, recept ohranitve ljubega miru, je pa tudi refleks do vsakogar, ki v to dregne ... In zato je možno tudi. da po vsem tem sekretar ZSMS in ZK ne čutita niti moralnega mačka.
Le delegati so navsezadnje odločili, da takšnega mladinskega sekretarja ne žele več, in ga niso pustili kandidi rati na volitvah. Toda tudi tej odločitvi je botrovalo zgolj naključje, ki jim je omogočilo, da sc je pred njimi odprlo tisto, kar ta režim vsakodne vno še drži skupaj. Gniloba torej.
... In kako naj znotraj tega, znotraj
neomejene vladavine, brezmejne pri padnosti in istosli odvetnik V. Seks dobi dokaze (!) za trpinčenje? Kaj bi sploh pomenili?
Kje naj išče pravico? Ne more je najti. In mrtvi z Golega tudi ne . .
Dejan Murko
BULC NE BO ZMAGAL
ŠE ENE ECI —PECI —PEC VOLITVE
Če me spomin ne vara, sem pri prvih embrionalnih poskusih -na pritisk tistega dela javnosti, ki mu je začelo presedati, da si politična elita lasti v njenem imenu nomopol nad kadrovanjem — za drugačne volitve zapisala, da me ravnanje oblastnikov, ki so jih polna usta »prizadevanj za spremembe«, obenem pa držijo fige v žepih, spominja na devico, ki bi poskusila posteljne radosti pod enim samim pogojem — da bi ostala nedolžna. Od tedaj se ni v tem circulusu vitiosusu pravzaprav nič spremenilo. Sistem s sebi lastno logiko funkcionira tako rekoč idealno, politični pet-ting se nadaljuje. Javnost, zmedena zaradi do popolnosti zakompliciranih volilnih postopkov, v tem cirkusu še kar sodeluje; in mora v zahvalo ?a to svojo potrpežljivost poslušati še takšne neokusnosti, kot je ta iz ust Jožeta Smoleta, da je treba v interesu demokracije ob tokratnih volitvah za našega člana zveznega predsedstva prenehati z vnašanjem dvomov, ali bodo volitve demokratično izpeljane. Če ima Smole za to izjavo, ki je samo še en dokaz trdoživosti boljševiških manir, svoje razloge, pa ima dovolj razlogov za konstanten dvom tudi javnost. Zgodovinskega spomina s takšnimi verbalnimi dekreti pač ni mogoče izbrisati; poraz Anderliča, Drčarjeve, Bavčarja (navsezadnje tudi Janše v organizaciji, ki je izjavila, da bodo naslednje volitve neposredne ali pa jih ne bo) in vse, kar se je dogajalo okrog zadnjih volitev skupaj z bolj ali manj prozornimi oblastniškimi igricami, je menda dovolj tehten protiargument Smoletu. Ob tem je iz seveda strogo zaupnih virov prika-pljala celo novica, da je szdljev-skim uradnikom že dovolj vsakokratnih kritik, ki letijo nanje po vsaki volilni farsi, in da so se začeli pripravljati na tokratne dru-
ZGODBA
Zgodba prva
»Hvaljen Jezus, je rekel Jan-ček, ko je prihajal v zapor. Na veke amen, mu je v imenu vseh odgovoril Svejk!« Literarni junak Svejk se je sam izbral za izvoljenca. To je podobno dobrim družinskim kvizom, ko pri nas volimo. V njih imamo tudi mi več kandidatov. Vsak si vzame kos simpatij različnih ljudi. Ljudje jim jih dajejo. Kandidatu
gačne volitve, vendar je prišlo iz partijskih vrst jasno znamenje: stop.
Simptom, da ni nikjer drugje kot ravno v tej državi, ki bi ji težko rekli pravna, toliko sklicevanja na ustavo in zakone, prihaja v zadnjem času vse bolj do izraza. V imenu ustavnosti in zakonitosti so na primer trgali z zidov plakate socialdemokratov, v imenu ustavnosti in zakonitosti, naj bi tudi čakali na uresničevanje zahtev po neposrednih volitvah, dokler ne bomo spremenili zvezne in republiške ustave. Če se ob tem čakanju in po vseh porazih še zmeraj najdejo alternativni kandidati, ki so pripravljeni posoditi svoje ime in energijo za vedno novo razkrinkavanje volilne farse, torej za razkrinkavanje že razkritega ob podpori demokratične javnosti seveda, to priča o neizmerni vztrajnosti tega ljudstva. To vztrajnost je seveda mogoče imenovati tudi kako drugače. Osel gre samo enkrat na led, so imeli navado reči naši predniki, volivci smo šli tokrat že četrtič. Pa izpeljite iz tega, kar vam je drago; lahko tudi to, da bomo led nekoč morda le razbili.
Z roko v roki z oblastniško skrbjo za »ustavnost in zakonitost« gre tudi žuganje z nevarnostjo, ki grozi z juga češ, biku ni pametno mahati z rdečo cunjo. Ob tem pa eminentni pravni strokovnjaki zatrjujejo, da se Skupščine SFRJ prav nič ne tiče to, ali išče republiška skupščina pred izvolitvijo člana predsedstva oporo za svoj izbor samo v javnem mnenju ali pa v ta namen razpiše tudi referendum. Ampak upoštevanje takšnih argumentov je seveda že preveč za to oblast, ki misli, da se je izkazala že s tem, ko je omogočila, da lahko vsakdo kandidira (oziroma da lahko vsakogar evidentirajo), po-
tem pa lop po volji ljudstva s starimi, nedemokratičnimi metoda-
Tačas je o volitvah za člana zveznega predsedstva, kar zadeva njihovo izpeljavo, jasno samo to, da ni nič jasno. Poleg tega seveda, da bo šel v Beograd Marko Bulc. Ampak zakaj ne bi verjeli, da so govorice o Bulčevi prede-stinaciji za to mesto le grdo natolcevanje: če se bo ponovila praksa prejšnjih volitev, ko so dosledno izgubljali kandidati, ki so imeli največ podpore v temeljnih kandidacijskih konferencah, Bulc ne bo zmagal.
Darka Zvonar
»Kakšna natega, kakšna božanska natega!« bi nekaj let tega orgiastično zavrisnila Mladinina Džuli Šviga. Perverzno pa je, da nas ni nategnil le režim, ampak smo se spet enkrat nategnili sami.
Volitve za člana Predsedstva SFRJ iz Slovenije (in bodočega vodnika tega vzvišenega tropa modrih starcev) bi lahko bile dogodek, ki bi opoziciji/alternativi končno prinesel preboj in prvi položaj v državnih vrhovih. Da se to ne bo zgodilo, je kriva naša lastna nesposobnost.
Jeseni ’85 se je govorilo, da bi morali Jožetu Smoletu, tedaj ortodoksnemu šefu ljubljanskih komunistov, na volitvah za šefa SZDL postaviti nasproti protikandidata, in to bi naj bil Tone Partljič. Jeseni 1987 smo nasproti Smoletu kandidirali Veljka Rusa, za podpredsednika pa Matevža Krivica, in že kandidatura je bila senzacija. Potem so prišle
medija pa (kako je mogoče) na koncu vselej uspe (četudi se poskušajo z njim biti različni).
Zgodba druga
»Včeraj je bil z nama na zaslišanju prav takle človek. Ko ga je avditor vprašal, kaj je v civilu, je rekel >Piham pri Križuh In trajalo je več kot pol ure, preden je avditorju razložil, da goni meh pri kovaču Križu.«
Vsak vol ve, da je naš volilni sistem nastavljen tako, da lahko obdrži pri življenju tudi že razpadajočo prostitutko. Vsak vol ve, da ima naš volilni sistem nastavljene varovalke, ki pregorijo, ako pride do neljubega. In daje tedaj treba igro začeti znova. Vsak vol tudi ve (kot pri nas vladajoči zdaj počnejo), da se vsako kravo ne da dvakrat nategniti na isti način, in se zavaruje s še eno
volitve za predsednika slovenskega predsedstva, Marinčev umik pod pritiskom minulih zaslug in Bulčev umik po objavi spiskov priviligiranih kupcev IMV, Pa dogodek MDM, Mladinino zafrkavanje Zlobca, ki bi morda imel nekaj možnosti za izvolitev. Za Stanovnika ni razen ljubljanske ekološke skupine nihče našel javne kritične besede, Mladina je celo spuščala pozitivne zvoke. Tako smo tedaj izgubili, res pa je, da zmage ni nihče pričakoval. Potem je prišel še eksperiment z Janševo kandidaturo (ko se je izvolitev zdela že mogoča, čeprav hudo neverjetna, še toliko bolj, ker je bila akcija polovičarsko izpeljana in je ni razen Katedre pravzaprav nihče podprl) in zdelo se je, da smo prišli že dovolj daleč, da bi naslednjič lahko nepravi kandidat zmagal in ne le sodeloval.
Jeseni nam spet ni uspelo, a režim se je z volilnimi prevali osmešil in diskreditiral volilni si-
m m
v ■
ljubico. Vsak vol ve, da je v naši demokraciji povsem normalno še pred začetkom kandidacijskih konferenc vedeti, kdo bo na koncu zmagal. Vsak vol tokrat ve, da bo predsednik države in neuvrščenih Marko Bulc, ki ima bojda tudi lovske izkušnje iz nam prijateljskih črnih držav.
Vsak vol ve, da so neposredne in tajne volitve predpogoj, da se lahko sploh začnemo pogovarja-
ti o pooblastilih vladajočim.
Mene, vola, tako motijo tisti, ki govorijo in razlagajo o modifikacijah volilnega sistema, katere naj bi prinašale več demokracije. To ni nič drugega kot gonjenje meha pri kovaču Križu. Zaradi katerih bolijo križi in zvezde. Pri volitvah je treba začeti znova, ne pa se ubadati z razčefuknjen-cem! "•
Bojan Tomažič
stem. Zdelo se je tudi, da so bili takrat uporabljeni triki zadnji jarek njihove obrambe in da naslednjič več ne bi delovali.
Nesreča te jesenske igre je bila, da se Bavčar ni dal prepričati, naj počaka na kandidaturo za Beograd, MDM pa seje odpovedala kandidaturi. (Zakaj alternativci ne želijo razmišljati nekaj mesecev vnaprej? Šahiranje iz poteze v potezo je tako očitno sterilna metoda!) Tako seje zgodilo, da: ni opozicija/alternativa za Beograd kandidirala nikogar, vse njene institucije pa so se pretvarjale, da jih stvar ne zanima.
Jasno je, da igra ni poštena. Prepričan pa sem, da bi močan kandidat s podporo neodvisnih medijev in alternativnih/opozicijskih skupin in organizacij trdno zmagal, tudi če bi se režim postavil na glavo. In za nas vse bi bilo to zelo zelo dobro. Že zato, ker je Predsedstvo SFRJ kolektivni komandant JNA.
Ljudi, ki bi posel zmogli, imamo. Janša, ki bi bil nabrž najboljši, zaradi obsodbe ne more kandidirati, ob Bučarjevi kandidaturi bi režim najbrž res pobesnel, Križmanu manjkajo izkušnje in ime, Oman pa bi bil po mojen izvoljen. Bavčarju ne bi bilo prijetno, a morda alternativci ne bi hoteli podpreti nekoga, ki ne bi bil član družine. Verjamem, da bi Tone Pavček opravil dobro delo, lahko bi vprašali Veljka Rusa ali Boštjana M. Zupančiča. Morda tudi Tone Anderlič ne bi bil napačen (od Bulca bi bil zagotovo veliko boljši!)
Г
< Od kandidatov, ki so v igri, sta
► za kritično javnost — alternati-
j vo/opozicijo zanimiva le dva:
J Vinko Vasle in Gojko Stanič. Vinko je »naš«, s podporo Gojku Staniču pa bi podprli liberalne politike v partiji. Slabost obeh je, da sta šibka, vprašanje je, ali bi lahko parirala beograjski džungli, pri Staniču je vprašanje, koliko bi bil svoj lasten človek.
Slabost ostalih je, da jim ne moremo zaupati, Tomaža Kalina pa politično nihče ne pozna.
V knjigi Geschichie und Kigen-sinn, s katero Oskar Negt in Ale-xander Kluge utemeljujeta raziskovalno področje »politična ekonomija delovne sile« kot nasprotje »politični ekonomiji kapitala«, najdemo na straneh 442 in 443 opombo, v kateri opišeta ne-kajjmtez bibliotekarja:
»Krtovsko delo golih agentov bibliotekarstva zgubi na določeni točki vse, kar je bistveno za inteligentno delo, in reproducira, kot mrlič, znotraj nakopičenega znanja nekaj zmeraj enakega. To bi bil del industrializirane knjižnice, vendar omejen na svojega človeškega nosilca. Kako pa je tako mrtvo delo dragoceno, če ga nekdo izpraša. Pokaže se, kako knjige spregovorijo v poznavalcu. Inteligentno delo sc je tukaj povsem skrčilo v motiv, v slast do znanja in v ljubezen do knjige.«
Bibliotekar je na tem mestu opisan kot oseba, ki opravlja svoje delo na neindustrijski način in prav s tem omogoča industrializacijo knjižničnega poslovanja. Opomba je ponazorilo mesta v glavnem besedilu, kjer avtorja govorita o medknjižnični povezavi kot prepletu medijev. Ves odlomek o knjižničarstvu pa je del poglavja o »inteligentnem delu in industrializaciji«.
V uvodnem odstavku, še posebej pa v navedku je zapisanih nekaj pojmov, ki so uporabni za °pis »mest možnih preobllko-уипј«, kot sem poimenoval pisa-nJc »vizije razvoja Univerzitetne
*^v
L
FOTO: ALF.fi GAČNIK
knjižnice Maribor«. Vabilo za pisanje takšne vizije je bilo objavljeno v časopisu Večer 10. februarja 1989 v razpisu za ravnatelja knjižnice.
Delovanje knjižnice kot institucije lahko začnem spoznavati na dveh točkah. Prva pot je opisovanje razmerja med zgradbo in institucijo; druga opisovanje medijev, v katerih se knjižnica pojavlja na različnih mestih, z različnimi vlogami. Pri mariborski Univerzitetni knjižnici je prva pot trenutno bolj mikavna, ker se je institucija pred kratkim preselila v povsem novo zgradbo, vendar v njej še ni zaživela.
Uspešnost institucije prepoznavam v učinkovitosti, da uporabnike spremeni v zahtevne potrošnike svojih uslug. V knjižnici to ne pomeni samo, da je ves čas prisotnih dovolj informatorjev, da je na razpolago dovolj terminalov, da so prostori prepoznavno razlikovani in so tako nenehno omogočene različne dejavnosti; temveč vključuje tudi privlačen in spodbuden utrip, katerega podlaga je razvijanje in ponujanje novih ali drugače zasnovanih uslug.
Uvajanje novosti in drugačnosti je zame izvedljivo samo kot prepoznavanje novih plati pri ukvarjanju s preteklim in obstoječim. Kar je bilo nekoč dopisovanje med znanstveniki (in so zato za zgodovinarja znanosti dragocena ta pisma — oziroma uporabne kritične objave pisem ali dopisovanj), so danes publikaci je, v katerih organizatorji kon-
vanj udeležencem izročijo dogovorjene in vnaprej napisane prispevke/referate. »Invisible colle-ge« vsebuje ob pogovoru na posvetovanju danes še zlasti menjavo publikacij s prispevki, separa-tov ali disket. Knjižnica je lahko vključena v takšno izmenjavo informacij na dveh točkah: s posredovanjem podatkov o izvedenih in načrtovanih posvetovanjih in z zagotavljanjem teh prispevkov (tako, da jih priskrbi za svoj fond ali da jih naroči z medknjižničnim naročilom).
Krtovsko delo bibliotekarja je neprenehno obdelovanje vsega, kar knjižnica hrani, po določenih pravilih. Obdelava prispevkov v znanstvenih revijah bi bila dragocena razširitev bibliografske obdelave knjig. Uporabniku bi se odprl obsežen del knjižničnega fonda, ki ga zdaj lahko v katalogu spozna samo po naslovu. S to obdelavo bi dobili dragoceno dopolnitev domoznanskega obdelovanja drugega in drugačnega izseka periodike, ki jo hrani knjižnica.
Krtovsko delo je trajno koristno, če se spremeni v sodobno obliko »mrtvega dela«: kar pomeni danes, da oblikujemo računalniško podprto zbirko podatkov. Z bibliografsko in domoznansko obdelavo fonda nastajata dve posebni bazi podatkov, s katerima je zagotovljena dostopnost gradiva, ki je shranjeno v knjižničnih skladiščih. Takšni bazi pa nista ponudba zgolj upo-rabnikom-obiskovalcem knjižni-
ce, temveč tudi ponudnikom drugih baz podatkov.
Medsebojno ponujanje baz podatkov vključuje naslednjo dejavnost institucije: posredovanje informacij, ki je z razvojem komunikacij in računalništva privedlo do ločitve med sporočilom in njenim nosilcem. Poznavanje tehničnih standardov in algoritmov (pravil za uporabo), ki omogočajo dostop do informacij, je postalo ključno znanje, s katerim bibliotekar pomaga uporabniku pri njegovem delu. Ko bibliotekar sprašuje uporabnika, kaj pravzaprav išče, je na preizkusu bibliotekarjeva sposobnost, da prevede uporabnikov govor v standarde in algoritme, ki bibliotekarju omogočajo selektivno di-seminacijo informacij (iskanje po bazah podatkov, ki je za uporabnika koristno).
Posredovanje informacij obsega dve dejavnosti. Najprej najdenje podatka, kje so informacije, ki jih išče/potrebuje uporabnik; nato pa zagotovitev te informacije (knjige, revije, kopije, mikrofilma, CD-ROM,. . .).
»Rdeča nit« zapolnitve nove zgradbe z utripom učinkovite institucije bi bilo projektno lotevanje navedenih uslug — oblikovanje zasnov, sistema in izvedbe (projekt zajema zagotovitev denarja in tehničnih pripomočkov, skupinsko delo in spodbujanje interesov/nagnjenj posameznika).
V Mariboru, 21. februarja 1989.
Igor KRAMBERGER
VOLIM O
VAS L ETA
Pri Katedri smo so odločili. Za Vinka Vasleta, seveda. Predstavlja ga njegov volilni štab. štab VOLIMO VASLETA, njegova mama in njegove fotografije. Prispevka dr. Slavoja Ži/ka, tudi člana štaba VOLIMO VASLETA, ne boste našli na teh straneh, ker govori v intervjuju, ki pa ste ga že tako ali tako prebrali. VOLIMO VASLETA!
SLAVA
PARTLIČ Politika je poklic
Ni naključje, da se je na Slovenskem tako udomačila sintagma »politiku je kurbn«. Tako me seveda ne preseneča dejstvo, da so mnogi ljudje Vasletov odstop in kasnejši preklic odstopa ter formiranje njegovega ♦olilnega štaba razumeli kot »zajebanci-jo«, ki je prestopila prag dovoljenega, pa si zato zasluži večjo kazen, kot je javni posmeh — prezir torej! Na naših tleh. vsaj zadnjih 40 tet, politika ni bila poklic, ni bila javna dobrina, dostopna vsakomur, ki se skozi javni natečaj, skozi konkurenco idej in programov do nje prebije. Pri nas je bila politika svečeni-ško opravilo, rezervirano za tanko plast posvečenih in še tu je o zasedbi tega in onega mesta odločal le vrh oblastniške piramide po nekih čudnih, javnosti neznanih kriterijih. Na takem humusu pa seveda ne more niti vznikniti, kaj šele rasti politična kultura neke družbe.
V projekt »VOLIMO VASLETA« sem se vključila zato, ker menim, da je politiki treba in mogoče tudi pri nas vrniti dostojanstvo poklica, ki ima — tako kot vsak drug poklic — pravico do zmote in s tem odgovornost
do sprotnega javnega priznavanja te zmote. Sneti mu je torej treba avro svečeništva, pod katero se je doslej skrivalo neznanje, nesposobnost in nepripravljenost na konkurenco. Naš kandidat Vinko Vasle ima po mojem mnenju vse, kar je potrebno, da se politike loti kot poklica. Ima dovolj široko splošno izobrazbo in razgledanost, je poznavalec razmer na trgu političnih idej, »kupec«, ki ima tudi izrazito svoj, osebni okus in ne sledi le modnim muham in nenazadnje, je tudi pripravljen tvegati in »zapraviti« premoženje za idejo, ki se mu zdi tega vredna. Kot politik torej ne trguje le s fondom tistih idej, ki so »že preverjeno« skupne demokratični javnosti, temveč tudi s še nepreverjenimi, novimi.
Že iz programa, ki ga je žal mogel predstaviti le v Delu, pa v drobni knjižici, namenjeni aktivistom SZDL, je več kot očitno, da je vtis, ki se namenoma ustvarja v javnosti — češ, saj so vsi programi enaki, saj se vsi kandidati zavzemajo za pravno državo, politični pluralizem, neposredne in tajne volitve ipd., napačen. Razlike seveda more razpoznati že malce bolj pozoren bralec, še bolj očitne pa bi te razlike postale ob vsakem javnem 'soočenju idej in pogledov med kandidati. Toda priložnosti za dejansko vsebinsko predstavitev programov kandidatov, za razpoznavanje razlik med programi imajo
tako kandidati kot »volilci« sila malo.
Ko smo v štabu analizirali redke javne nastope Vinka Vasleta, smo seveda ugotovili, da mora naš kandidat ob vsakem stiku z javnostjo opozoriti na te razlike, ki so zlasti očitne na področju umevanja pravne države in vloge predsedstva v taki državi, na področju ekologije, zunanje politike, umevanju parlamentarne demokracije, jugoslovanske federacije, pojma neuvrščenosti ipd.
Kandidatu bom torej — v skladu s svojim razumevanjem politike kot poklica — svetovala, da je pri opredeljevanju do vprašanj, kot so: stranke da ali ne, pomilostitev ali obnova procesa proti četverici da ali ne, jedrske elektrarne da ali ne, zmanjšanje vojaškega proračuna da ali ne, profesionalizacija in depolitizacija vodilnega armadnega kadra da ali ne ipd., kar se da nedvoumen. Da torej ne bo — kot ostali kandidati — odgovarjal tako, da je odgovor mogoče razumeti z da in z ne. Res je sicer, da odgovori take vrste njihovim nosilcem omogočajo, da jutri, ko so stvari že bolj jasne in družbeno dozorele, dokazujejo, kako so oni že včeraj zastopali prav takšno stališče. Toda če hoče Vasle politiki vrniti dostojanstvo resnega, zahtevnega poklica — in prav to s svojim programom in volilnim štabom tudi hoče — mora že danes tvegati z enoznačnimi odgovori. In to tudi počne.
Mag. MOJCA DRCAR-MURKO »Pravo je
kultura
držanja besede«
Je nekoč definiral to neizogibno in v vseh »fundamentalisti-čnih« socializmih tako zlorabljeno gmoto vzajemnih zapisanih pravil in dolžnosti v sodobnih družbah dr. Ljubo Bavcon. Pravo je seveda tudi varnost, zagotovilo, odgovornost in država, ki je urejena kot pravna država, daje svojim ljudem sorazmerno trdne oporne točke za življenje
Že po občutkih in brez podrobnega znanja o vlogi prava za oblikovanje sodobne socialistične družbe bi najbrž vsak odrasli prebivalec lahko ugotovil, da je predpisov mnogo in preveč in da je njihova učinkovitost skrajno sporna. Tudi v zadnjih letih, ko se je ošabnost oblastnih struktur bistveno zmanjšala in ko ni tako preprosto iti mimo zakona, je državljan pogosto izpostavljen negotovosti sistema, ki mu še ne moremo reči pravna država. Pre-normiranost je celo zunanji izraz poskusa, da se spelje pozornost k nebistvenim vprašanjem, predvsem pa v tako na pol utopi čnem, na pol avtokratskem ustavnem sistemu kakršen je naš povzroča kompetenčno zmedo. Organi, ki bi morali odločati in nositi tudi polno, kolektivno in posamično odgovor nost za rešitve, so pogosto brez moči, namesto njih pa odločajo telesa, ki po veljavnem pravnem redu nimajo pristojnosti in zaradi tega njihovi nosilci tudi ne no-
sijo nobene odgovornosti. Vsak pa ve — če nekdo ve, da ga bo njegov organ »pokril«, ko je ravnal v skladu z višjimi interesi, ki se določajo od primera do primera bo tudi svoje stališče do zadev meril z lahkotnimi merili.
Tako je rehabilitacija pravne države pri nas absolutna nujnost. To seveda pomeni mnogo — od garancij neodvisnosti sodstva in odgovornosti državne uprave do razvijanja odgovornih in kulturnih razmerij med ljudmi in njihovo državo. Vendar za tako rehabilitacijo ni dovolj ostati na pravnem področju. Zdi se celo, da je večina dejanj, potrebnih za povrnitev ugleda in statusa pravni državi (vladavini prava), prav politične narave.
Klasična politična teorija socializma meni, da sta država in pravo zgodovinsko preživeli kategoriji. Demokracija in pravo naj bi bili ideološki obliki meščanske ureditve in njuna vloga je prikrivanje razrednega bistva meščanske države. Država in pravo sta torej v socialistični državi bistveno spremenila vlogo: sta instrumenta, ki izraža voljo zmagovitega delavskega razreda, to pa v njegovem imenu dela avantgarda. l’o tej tragični zmotni poti. ki zdaj ogroža sam projekt socializma v zgodovinskih merilih, so prišli socialistični fundamentalisti do revolucionarnega prava, katerega bistvo je pravzaprav v tem, da je pravo le formalizem. Upošteva sc ga, ka dar zahtevajo interesi avantgarde, lahko pa tudi ne. (Da ne bi mislili, kako zelo daleč je od nas takšna koncepcija, bi spomnila, da je med obračunom s pobudni ki akcije 25 poslancev leta 1971. ki so se naslanjali na veljavni zakon. Andrej Marinc opozarjal, da je »zakonska možnost za nas komuniste le formalizem«. Č aso-
pis za kritiko znanosti, št. 121 122 123, 1988, str. 179)
Rehabilitacija pravne države se začne torej pri novi definiciji vloge politične oblasti in nadaljuje s tem, da je treba državo narediti spet državo. Odstraniti je treba paradržavne zveze z nedefiniranimi nosilci oblasti in moči odločanja, prav tako pa s spremembo ustavnega besedila odstraniti možnost, da ji samoupravni sistem rabi za fasado in da lahko izkorišča legitimnost samoupravnega površja (se za njim skriva). Vzporedno s tem je nujno omejiti možnost vplivanja politične oblasti na proizvodnjo, ker brez tega spet ni mogoče govoriti o tržišču. Tako samoupravljanje kot tržna ekonomija zahtevata avtonomijo subjektov, gospodarsko in politično, pravni sistem pa je potreben zato, da preprečuje samovoljo nosilcev politične oblasti, ne da jo omogoča z meglenimi ustavnimi in zakonskimi formulacijami.
Kandidatu bom svetovala, da bi maksimalno deloval v smeri, ki bi predsedstvo Jugoslavije izpostavilo kot varuha zakonitosti, saj v okviru svojih ustavnih delovnih pristojnosti lahko predlaga zakonske spremembe skupščinskim organom, s svojo avtoriteto pa bi tudi drugače lahko poseglo v proces rehabilitacije pravne države pri nas. Veliko ne bi bilo treba delati na novo problemi so razgrnjeni, v strokovni javnosti konsenz ogromen (od predlogov za zagotovitev neodvisnosti sodstva, do nadaljnjega razvijanja prakse skupščinskih kontrolnih komisij, do odprave tajnega uradnega lista in onemogočenja prakse, da na podlagi neobjavljenih podzakonskih aktov izvršnih teles, ki se v skupščini pojavijo v najboljšem primeru z oznako strogo zaupno, lahko posegajo v pravice tretjih oseb).
SREČO ZAJC Kvaliteta življenja
V volilni štab sem stopil zato, ker samo program Vinka Vasleta vsebuje nekatere točke, ki se mi zdijo življenjsko pomembne za stabilizacijo in ponovni razvoj naše družbe. Drugi programi so preveč očiten kompromis z dosedanjo politiko in zato ne zagotavljajo bistvenih političnih in gospodarskih sprememb, temveč samo modificirajo obstoječo politiko.
Področje, ki me posebej zanima, je področje tako imenovane kvalitete življenja. Termin sam zajema pravzaprav vse: od neposredne demokracije, življenjskega standarda, človekovih pravic do varovanja okolja, tire za zbirni pojem, ki predpostavlja, da samo vsestransko svobodna oseba lahko enakopravno participira v družbenem življenju. Termin ni izviren, povzet je iz nekaterih programov evropskih strank, ki so spoznale, da ljudje pričakujejo od njih nekaj več, kot lahko nudijo stari in izrabljeni strankarski programi. Zanimivo je, da se na tej točki dogaja zbliževanje tradicionalnih levih in desnih strank, kar je bilo doslej težko misliti.
Osnovna teza je, da je človek naravno bitje, ki je v holistični povezavi z naravo in lahko preživi samo, če bo deloval v duhu nove paradigme. Ekološka katastrofa je isto kol ideološka kata-
strofa: obe sta pripeljali do destrukcije naravnega in duhovnega ravnovesja. V tako imenovanih socializmih imamo opraviti s hkratnostjo obeh destrukcij: ekološko in ideološko, iz česar sledi, da je ekološko gibanje podrejeno in zato nima nikakršnega vpliva na globalno in lokalno politiko. V najboljšem primeru je samo moralni korektiv, kar je za dosego nove kvalitete življenja premalo.
Naš kandidat bi zato moral predstavljati tak program, ki zagotavlja dejanski vpliv ekologov, mirovnikov in drugih gibanj na globalno politiko države. Ponazorimo to z znano formulo, da je ekologija dolgoročna ekonomija. S strokovnimi študijami se da natančno predvidevati, kakšen vpliv bo imel nek objekt dolgoročno in zato se da predvidevati tudi njegov finančni rezultat. Za razliko od naših gospodarstvenikov govorimo o dolgoročnih vplivih in ne le o kratkoročnih učinkih. Naš kandidat bi moral prepričati Jugoslavijo, da ekološke kriterije vgradi v ustavo in zakonodajo.
Drugo pomembno področje je vprašanje socialne države oziroma države socialne blaginje, pri čemer bi se moral zavzemati za prestrukturiranje državnih izdatkov v prid socialne varnosti. Ob siceršnji navdušenosti za trg nihče ne predvideva blažitve social nih težav s skladi, kar seveda pomeni, da tudi trenutni zagovorniki trga ne mislijo čisto resno. Po-
vezovanje z Evropo in razvitim svetom je nujno tudi zato, da bi svoja prizadevanja povezali s skupnimi evropskimi prizadevanji.
Tretje področje, ki bi ga moral naš kandidat upoštevati pri svojem delu je, da zadržimo odliv strokovnjakov, da jim omogočimo kvalitetno strokovno delo. Znanje je edini kapital, ki ga današnji svet kupuje po realni ceni, mi pa se obnašamo, kakor da gre za tone premoga. To seveda pomeni, da bi moral kot član predsedstva vsem drugim dokazati, da je izguba slehernega mladega raziskovalca vredna več kot izvoz enega samega tanka ali tone aluminija. Spet dolgoročno. Ustvariti bi bilo potrebno takšne pogoje, da se naši znanstveniki vrnejo in s svojimi izkušnjami sodelujejo v preoblikovanje družbe. To seveda pomeni, da je treba ločiti ideologijo in znanost.
Urez neposredne demokracije in enakopravne udeležbe slehernega državljana v politiki ni gospodarske reforme in brez gospodarske reforme ni izhoda iz krize. Vrstni red je zelo pomemben, kajti vse gospodarske reforme v tako imenovanih socializmih so bile neuspešne zato, ker so hotele kapitalizem brez kapi talizma in so vedno pristale v socializmu brez socializma. Zavedam se. da so spremembe možne v približno dvajsetih letih, vendar se splača poskusiti zaradi prihodnjih rodov. Dovolj je bilo zmehčanih in skorumpiranih hrbtenic naših očetov.
KJE »PEGLAJO« ČLANI VOLILNEGA ŠTABA »VOLIMO VASLETA« SVOJEGA
KANDIDATA?
ШЧЗШ
_
8
FOTO: TONE STOJKO
PRISPEVEK H KRATKI ZGODOVINI dat°v Kali" Stanič Va le
Ostali trije kandidati — Demo-
VASLETOVE	všek, Bulc in Šinigoj niso prišli v
PREDSEDNIŠKE KANDIDATURE	Marbor
31. 12. 1988 — Predsedstvo RK SZDL (vodilna komisija) obvesti Vinka Vasleta, da ga je občinska kandidacijska konferenca iz Titovega Velenja predlagala za kandidata za člana Predsedstva SFRJ iz Slovenije.
4. 1. 1989 — Vasle sprejme kandidaturo in o tem obvesti volilno komisijo pri predsedstvu RK SZDL Slovenije;
11. 1. 1989 — uredništvo časnika Delo po telefonu poprosi Vasleta, da na krakto — na največ dveh tipkanih straneh predstavi svoj volilni program, ki bo objavljen v sobotni prilogi Dela (21. I. 1989).
12. 1. 1989 — iz predsedstva RK SZDL dobi Vasle enako prošnjo — do torka 17. januarja naj jim pošlje v pisni obliki svoj volilni program.
17. 1. 1989 — Vasle za Delo napiše svoj volilni program, kopijo pa pošlje tudi na predsedstvo RK SZDL.
21. 1. 1989 — časnik Delo na pobudo odgovornega urednika Tita Dobrška v sobotni prilogi objavi volilne programe vseh šestih kandidatov.
januar 1989 — Predsedstvo in volilna komisija RK SZDL Slo-
venije pripravita za aktiviste SZDL na terenu dve knjižici: v prvi predstavita kratke življenjepise in volilne programe vseh šestih kandidatov, v drugi pa precej zmeden volilni pravilnik.
januar 1989 — potem pa vse tiho je bilo: javnost, ki ne bere sobotne priloge časnika Delo, o volilnih programih kandidatov za člana Predsedstva SFRJ iz Slovenije ne more ničesar izvedeti. Javna občila molčijo.
1.	februar 1989 Kandidat Vinko Vasle odstopi od kandidature za člana Predsedstva SFRJ iz Slovenije in v obrazložitvi navede, da je vzrok za ta njegov korak globoko nestrinjanje z obstoječim volilnim zakonom, ki dopušča manipulacije: Ta Vasletova poteza postane medijski dogodek, zabeležen v domala vseh javnih občilih, a le Radio Študent in mariborski Večer si drzneta odstopno izjavo objaviti v celoti, drugi poročajo le, da je Vinko Vasle odstopil.
2., 3., 4. in 5. februar 1989 Vinko Vasle prejme več kot 200 telefonskih pozivov in 23 pisem znanih in neznanih državljanov, ki so se v njegovem volilnem programu »prepoznali«. Nekate-
ri menijo, da je njegov odstop pokončna drža in odličen protest proti 40-letni vladavini posrednih volitev, večina pa je razočarana, ker je odstopil, češ da zdaj ni volilnega programa, ki si zasluži njihovo podporo;
6. 2. 1989 — V Ljubljani se sestane skupina teoretikov—praktikov (Mojca Drčar-Murko, Manca Košir, Slava Partlič, Srečo Zajc in Slavoj Žižek), ki prouči vzroke in posledice Vasletovega odstopa.
7. 2. 1989 Skupina se sestane z Vinkom Vasletom in mu predoči argumente, zaradi katerih meni, da bi se Vasle s svojim volilnim programom moral vrniti med »volilce«, se pravi preklicati svoj odstop. Ponudi mu tudi strokovno pomoč pri afirmaciji njegovega volilnega programa.
8. 2. 1989 Skupina izdela projekt »VOLIMO VASLETA« in se formira v volilni štab;
9. 2. 1989 — Vinko Vasle in volilni štab obvestita predsed-
stvo RK SZDL Slovenije (volilno komisijo) in javnost, da kandidat preklicuje odstopno izjavo. Štab v obrazložitvi preklica med drugim navede, da kandidat s tem dejanjem omogoča ljudem, ki so se v njegovem programu prepoznali, da to tudi javno izrazijo — vsaj v predverju sedaj zelo spornih volilnih postopkov;
10. 2. 1989 - Javna občila v glavnem korektno objavijo preklic Vasletove odstopne izjave — časnika Delo in Večer v celoti, skupaj z obrazložitvijo volilnega štaba.
11. 2. 1989 — Iz dobro obveščenih krogov se izve, da je sam predsednik RK SZDL Jože Smole zgrožen nad ravnanjem kandidata in da je uredništvu Dela sporočil svoj protest, ker si je drznilo »ta dokument« v celoti objaviti;
10.	2. 1989 — V organizaciji mariborske SZDL steče prvi volilni spopad med trojico kandi-
Še isti večer po številnih zakulisnih igrah TV Ljubljana vendarle pripravi predstavitev kandidatov in njihovih političnih vizij. Na televiziji so vsi, razen Šinigoja, ki je bolan. Televizija pa jim odmeri 40 minut programa, v terminu med serijsko kriminalko in celovečernim filmom, ki naj bi bil celo srhljivka.
11.	2. 1989 — Ljubljanski Dnevnik objavi pojasnilo sekretarja volilne komisije pri RK SZDL Marka Golobiča, ki pravi, da izstop in ponoven vstop kandidata iz volilnega postopka ni v nasprotju z volilno zakonodajo. V isti številki novinar Dejan Kovač reče »bobu bob in popu pop,« to stori tako, da v klasičnem pogromaškem diskurzu razglasi kandidata Vasleta in njegov volilni štab za »zajebante.«
14. 2. 1989 — Javna občila (Dnevnik, Delo, Večer) poročajo, da so na seji predsedstva RK SZDL nekateri člani tega organa opozorili, da se mnogi smejejo ali pa zgražajo nad odstopom in
preklicem odstopa Vinka Vasleta. Predsednik fronte pa zatrdi, da je tokrat ves volilni postopek »čist« in najavi svoj odstop, če bi kdorkoli odkril kakšno manipulacijo.
16. 2. 1989 — Volilni štab »VOLIMO VASLETA« pripravi tiskovno konferenco v prostorih DNS, ki seje udeleži 12 novinarjev. Štab javno razgrne svoj projekt, poskuse zasmehovanja štaba in kandidata pa označi kot očitno pomanjkanje politične kulture. Vinko Vasle nekatere »izpade« članov predsedstva RK SZDL označi kot pravo protipro-pagandno kampanjo.
Istega dne v Kulturnem centru Ivana Napotnika v Velenju — v organizaciji tega centra in občinske SZDL — steče volilni spopad med kandidatoma Markom Bulcem in Vinkom Vasletom.
17. 2. 1989 — Kulturna skupnost iz Ribnice pripravi za svoje občane predstavitev kandidata Vasleta in njegovega volilnega štaba.
27. 2. Občila poročajo, da Vasle nikjer ni dobil potrebne tretjine glasov.
Ostane še Republiška katidi-dacijska konferenca
Dr. MANCA KOŠIR Samo kdor posluša, lahko kaj sliši
Ko učim študente novinarsko sporočanje, nenehno poudarjam: a.) da množična občila ne »odsevajo« stvarnosti, temveč jo konstruirajo; konstruirajo jo v skladu z že podeljenimi pomeni in fiksiranimi podobami (sveta). Proizvedena informacija zato praviloma ne prebija horizonta znanega. Preboji se dogajajo drugje — občila jih sporočajo post festum. In b.) vedeti morate, KAJ hočete in ZAKAJ hočete kaj sporočiti; intenco in funkcijo sporočila pa je možno optimalno udejaniti pod pogojem, če vemo, KOMU sporočamo. Upoštevanje naslovnikovih pričakovanj se na ravni množičnih občil, ki so pretežno enosmerna komunikacija, dogaja v polju predstav: sporo-čevalec si predstavlja, kaj si naslovnik njegove informacije želi, kaj od nje pričakuje .. . Stika ni. Kljub temu se deli javnosti počutijo ogovarjanj, vpeti v skupni re-fercncialni okvir; v medijskih podobah se najdejo, se berejo, se vidijo ... Mojstrstvo medijskega posla je ravno v produkciji videzov teh istosti: ja, tako tudi jaz mislim, prav imajo, to je čisto res . ..
VOLIMO VASLETA je projekt, ki me v kontekstu povedanega zanima kot konstrukcija po sebi in kot medijska produkcija. S
tem projektom se dogaja preboj, ki ga je zanimivo opazovati in sooblikovati. VOLIMO VASLETA začenja vzpostavljati politični marketing, ki ga brez. množičnih občil ni. Z Vasletom kot nosilcem političnega programa za člana predsedstva SFRJ (nosilcem v smislu produciranja idej in videza prezentacije teh idej) se dogaja vznemirjanje politikov in javnosti, ki je vredno spodbujanja. Pokazalo se je namreč, da se je slovenski politični diskurz poenotil in vsrkal vase mnoge razlike: vsi že govorijo isto. Kot da
isto res tudi mislimo. Zato je Vasletova poglavitna naloga vnašati (ponovno!) razlike v diskurz in zaradi drugačnih dejanj govoriti drugačne besede. Potemtakem na ta način v igri kandidatov nenehno spraševati (v imenu »svojega« dela javnosti); a ti to resno misliš? Kaj boš pa storil, kaj konkretno naredil? Kam nesejo te tvoje besede? Na ta način Vasle odkriva nekaj, za kar so naši politiki slepci: ne da se samo drugače govoriti, »spodaj« pa početi kar naprej eno in isto. Beseda, če je osvetljena z javnimi žarometi in tako prekleto resno izgovorjena, začne vleči kot po-bezljani konj. Hoče meso postati! In gledam, z Vasletom in ob njem, kaj se začenja dogajati. Majhne stopinjice, mali koraki, konj še ni podivjal, politični veljaki držijo svoj diskurz na uzdah ... AMPAK! Zaradi tega AMPAK se splača biti članica Vasletovega volilnega štaba.
Odgovor na vprašanje, kje bom peglala Vasleta, je v napisanem. Konkretnih »popravkov« Vasletovih besed (programa, javnih nastopov) je možnih kar nekaj, a jih tu ne bi naštevala. Saj se slišijo! Bi pa opozorila še na drugo razsežnost, ki jo kandidatu pomagam analizirati: naslovnikova pričakovanja. Samo človek, ki hoče in ki zna poslušati, lahko kdaj kaj tudi v resnici sliši. Naši politiki so praviloma mono-loška bitja: oni se samo delajo, da poslušajo, v resnici pa slišijo le odmev svojih lastnih besed in vidijo odslikave svojih lastnih podob. So pri sebi in ne pri drugih. Zanje je relacija JAZ— DRUGI brez pravega pomena. Drugih ne spustijo v svoj omejeni, začrtani krog, nenehno jih puščajo zunaj. Vasle počne nekaj drugega — širi svoj prostor, vključuje druge, jih posluša (navsezadnje ima tudi zato svoj štab!). Kakšna razlika! Tudi zaradi te razlike je lepo biti delavka podjetja. VOLIMO VASLETA.
REZIKA VASLE:
»Sem Rezika Vasle, mama
Vinka Vasleta ...«
Veste, povedati moram, da je bilo že Vinkovo rojstvo alternativno. Naneslo je, da nisva imela nikogar v pomoč. V kraju, kamor smo se preselili tik pred Vinkovim rojstvom, je delovala babica, ki je akceptirala le štorkljo, ki je poleg dojenčka prinesla tudi vino. Tako je tistega dne del mojih družinskih članov tekal za vinom, del pa je stražil pred hišo diplomirane babice ter čakal, kdaj si bo opomogla od alkoholne omame. Med tem časom pa sva midva morala opraviti kar sama. Dogodek je bil ovekovečen v Pavlihi s karikaturo štorklje v letu, ki drži v kljunu culo z dojenčkom, okrog vratu pa ima obešen sodček vina in s podnapisom; »Braslovška babica sporoča, da so ji dobrodošle le takole opremljene štorklje.« To je bil Vinkov prvi posredni stik s časopisom Pavliho, pri katerem zdaj pridno sodeluje.
Že kot dojenček je bil Vinko levo usmerjen: če je bi! še tako lačen. ni holel pili iz desne dojke, ampak samo iz leve. kar je meni povzročalo nemalo muk. Pa še kot stoodstotni levičar se je rodil! In kako se je znašel v svetu ljudi, docela prikrojenem izključno desničarjem. Med ljudmi je le kakih 10% levičarjev, so pa veliko pogosteje zastopani v vrstah genialcev, razumnikov ali ljudi z izrednimi ročnimi spretnostmi, saj se v nasprotju s srpom, gorjača prav dobro prilega tudi levi roki. Dolga stoletja so v zahodnem svetu levičarje celo sežigali
v skladu s svetopisemskimi besedami o namerah samega Boga ob poslednji sodbi, kaj bo storil s tistimi na svoji levi. Vinko se, na srečo, ni rodil v tistih časih, in najhujše se mu je, zaradi levičarstva doslej dogajalo v I. razredu osnovne šole, ko jih je od učiteljice dobival s palico, ker ni pisal s »pravo roko«, dokler naš družinski zdravnik ni posredoval in jo poučil da je leva roka enakovredna.
Tudi predsednik Združenih držav Amerike Bush je kot učenec marsikdaj v tridesetih letih vzdihoval, ker jo je dobival od svojih učiteljev s palico po grbi, ker ni pisal s »pravo roko«. V politiki pa mu utegne njegovo levičarstvo pomagati v stikih s politično levo usmerjeno Sovjetsko zvezo.
Glasbeno nadarjeni Vinko pa je vendarle zaradi levičarstva moral kmalu opustiti pouk violine, ker ni bilo takega učitelja glasbe za levičarje, kakršnega je imel C harli Chaplin, ki smo ga lahko videli, kako je z levico imenitno igral na violino melodijo iz filma Odrske luči.
Vinko je bil bister, živahen, vedoželjen. domiseln in korajžen otrok Bal se je le bolečega česanja in striženja svojih gostih, močno skodranih las. Jaz pa le mi-
FOTO: MIRO LENIČ
slim, da že takrat ni nikomur pustil šariti po svoji glavi.
Že kot predšolski otrok je bil poln ljubezni do narave, do zemlje in živali. Imel je svoj del vrta, ga sam obdeloval in vse na njem je bujno uspelo. Domače živali so mu bile neverjetno naklonjene: muca mu je nosila ulovljene miške, z volčjakom, ki smo se ga vsi bali, sta uprizarjala pravcate cirkuške predstave. Imel je svojo čopasto kokoš, ki se ni maknila od njega in je končala od starosti, ker si je niti v mislih nismo smeli predstavljati kuhane in pečene. Tudi neka postrv, ki mu jo je podaril sosed — ribič, je ušla ponvi: v skledi z vodo je oživela in potem še več let veselo plavala v našem vodnjaku. Tu so bili še zavrženi psički in muce, da jim je priskrbel nov dom. Ob spominu na vse to me ne preseneča, da je sedaj tak zagrižen varstvenik okolja.
Z leto mlajšim bratom Sašem, ki je bil tudi levičar, sta imela lastnosti dvojčkov. Vse sta počela skupaj in drug brez drugega nista mogla. S tem, da je še šel Saša leto prej v osnovno šolo, sta dosegla, da sta jo lahko obiskovala skupaj, sedela v istem razredu, v isti klopi; tako je bilo pozneje tudi v gimnaziji in končno na fakulteti. Bila sta nerazdru-žljiva, dokler ju smrt ni ločila. Saša se je smrtno ponesrečil.
Vinkov socialni čut — pomagati svojemu bližnjemu, je prihajal do izraza že zelo zgodaj. Revnejše sošolce je vodil k sebi domov na kosila, jim razdajal obleko in obutev, pa šolske potrebščine. Vedno je našel koga, ki ni
imel mame ali ata, ali pa je ata pil itd. Zase ni nikdar ničesar zahteval. Bil je skromen v vseh pogledih, l ak je tudi še danes.
Kadar je, živahen, kakršen je bil, obmiroval, sem vedeia, da
imamo v hiši misleca, ki pesni. Svojo prvo pesmico je napisal že v prvem razredu osnovne Sole, čim se je naučil pisati. Zanjo in še za mnoge druge je bil na oddajah »Pokaži kaj znaš« tudi nagrajen. Pesmicam so sledile pesmi in proza. Na republiškem natečaju je prejel nagrado za pesem »Kajuhovi materi«, ko je bil star 13 let. S 14. leti pa je dobil na mednarodnem natečaju knji-ževih sestavkov iz vsega sveta, znanega indijskega združenja za skrb za otroke iz New Delhija, ob veliki konkurenci, Nehrujevo nagrado za pisanje. Naslov sestavka je bil Imel sem prijatelje — I had Companions. Nagrajenci iz vsega sveta so prišli po nagrade v Indijo osebno, le iz Jugoslavije ne, bili smo prerevni. Vinkova nagrada je prispela po pošti. To izjemno priznanje je sovpadalo z letom slovesa od osemletke.
Gimnazijo je obiskoval v Celju, ker takrat Velenje še ni premoglo srednje šole. Značilnost vlaka za šolarje, ki je vozil na relaciji Velenje—Celje in nazaj, je bila, da je prišel, kadar je prišel, pa so ga zato krstili za Pavliha ali svinjsko šajtrgo. Srednješolska leta so potekala brez večjih pripetljajev. Zaradi Vinka sem bila enkrat res klicana k ravnatelju in razredniku, mislim pa, da so mu takrat po krivici zamerili, da je kot dežurni, katerega dolžnost je bila ob vhodnih vratih beležiti prihode in odhode, ob prihodu mlade profesorice, v katero je bila vsa šola zagledana, storil prekršek s tem, da jo je v knjigo narisal in opisal namesto samo vpisal. Risbo so mi pokazali in moram priznati, da se mu je zelo posrečila, kakor tudi opis v verzih. Zaradi tega kontrarevolucionarnega dejanja je fasal vse možne ukore, ki jih je gimnazija premogla. Malo se jim je revanširal, ko je zbral skupino gimnazijcev, katera je ilegalno izdajala alter-
nativni gimnazijski časopis. Akterjev te »podtalne« dejavnosti pa gimnazijskim oblastem ni uspelo nikoli odkriti. Za predajo ključa ob maturi je napisal scenarij za ceremonial in nastopal tudi kot igralec. Bila sem med gledalci in se ob njegovem življenjskem razpotju spraševala: »Bo igralec? Bo politik?«
Pa se je odločil za študij na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo v Ljubljani. V letih študija je bil urednik mesečnika Težka sapa. Sebi in ostalim stanovalcem desetega nadstropja v študentskem domu je pomagal preživeti študentovska leta, da jih ni pobralo od lakote tako, da so najprej z združenimi financami kupili 10 litrski lonec, potem pa jim je v njem kuhal enolončnice. Da so bili brez stroškov urejeni, je dekleta in fante tudi strigel in friziral. Vse mu je uspelo česar se je lotil. Odličen kuhar in slaščičar pa je še danes. Kadar je pri študiju kaj zaškripalo, me je imel navado potolažiti: »Ne sekiraj se, prosim lepo, za kuharja še vedno lahko grem!« Danes je kuhanje njegov konjiček.
Potem se mu je v zadnjem letniku fakultete porušil svet. Brat Saša, absolvent sociologije in študent 3. letnika novinarstva, je za vedno odšel. Vinko, pa je moral v tem porušenem svetu poiskati moč in pogum, da je zmogel živeti naprej, da je dokončal študij, daje diplomiral. Diplomiral pa je tako uspešno, da mu je dekan rekel, da je za oba, zase in za brata, dolg poravnal. Za diplomsko nalogo so mu podelili Prešernovo nagrado.
Ko seje finančno osamosvojil, je veliko potoval: po Evropi, Afriki, Aziji, tja do daljne Kitajske ter tudi veliko pisal, ima pa tudi lepo zbirko diapozitivov.
Cankarje zapisal: »Ko doseže bolečina vrh plota, se zvrne na drugo stran v humor.« To se je zgodilo tudi Vinku po udarcu, ko se mu je porušil svet. Resnemu slogu pisanja se je pridružila še trpkost zavita v humor. Ne vem, kdo je že rekel: »Šalim se, da lahko živim.« Od Vinkovih komedij in monokomedij sta bili doslej že dve nagrajeni na Festivalu humorja v Ribnici, v Trstu so bili nagrajeni njegovi aforizmi, lani pa je prejel še Tomšičevo nagrado.
Če me vprašale, kako gledam na Vinkovo udejstvovanje v politiki. moram reči. da mislim, da se je s politiko začel ukvarjati zato. da bi mogel učinkoviteje delovati v korist človeka in narave. Sploh me, glede na vse njegovo življenje, ne čudi, da se je sploh posvetil tudi politiki in to ne zaradi politike same, temveč zaradi ljudi. Saj je znan njegov slogan, da mora biti politika družbena dobrina in človeška vrlina, ne pa privatna lastnina, tako kot je pri nas.
Srečna sem, da mu lahko rečem sin.
(Povzeto po Radiu Študenti
Na kaj je potrebno biti pozoren pri volilnih postopkih /a člana predsedstva SFR.I iz SRS, torej za predsednika Jugoslavije in neuvrščenih
— na sejo /vezne konference SZDL, ki bo v začetku • marca. Na njej bodo razpravljali o predlaganih kandidatih organizacij S/DL, SR in Al’
— na 2. sejo republiške kandidacijske konference, ki bo v drugi polovici marca. Na njej bodo, med drugim s tajnim glasovanjem določili dva možna kandidata in ju posredovali na splošno glasovanje SZDL Slovenije.
— na splošno glasovanje S/Dl. Slovenije, ki bo konec marca ali v začetku aprila. Na njem se bomo (bodo) delovni ljudje in občani odločali med dvema kandidatoma. Tisti, ki bo dobil največ glasov bo posredovan Skupščini SRS kot kandidat S/DL. Seveda gre /u podcenjevanje delovnih ljudi in občanot: Najprej imajo možnost izbirati samo med dvema, nato pa mora njihov izbor verificirati še Skupščina, lasno je. da ne bomo šli na referendum, če na njem ne bomo mogli obkrožili N aslctovega imena.
9
ЧШШ
O ORGANIZIRANOSTI
IN
DELOVANJU MARIBORSKIH OBČIN ANKETA
Pred vami so osnovni rezultati mini ankete, s katero smo hoteli v MK ZSMS Maribor tudi na tak način »potipati« mnenje občanov Maribora o organiziranosti in delovanju mariborskih občin in mesta. Anketa je nastala in bila izvedena v času, ko so občani Maribora na razne načine izražali svoje mnenje o komunalni (raz)organiziranosti Maribora, mariborska politika pa si je, pod težo prej omenjenih mnenj, zadala nalogo, da ponovno (re)organizira mariborske občine. Tako je MK SZDL Maribor pričela predhodno široko javno razpravo o tej problematiki, s ciljem, da ugotovi, kaj si občani pravzaprav želijo — le nekateri smo bili mnenja, da bi to bolje in bolj ekonomično izvedli s kvalitetno javnomnenjsko raziskavo. Javna razprava je sedaj zaključena — eno od spoznanj mariborske politike, pa je tudi to, da bo le (?!) potrebno izvesti kvalificirano javnomnenjsko raziskavo.
Tukaj prezentirana mini anketa ne more biti nadomestilo za zgoraj omenjeno javnomnenjsko raziskavo, ponuja pa nekaj informacij o tem, kaj si o komunalnem sistemu mislijo občani.
Statistični vzorec anketirancev je bil povzet po vzorcu raziskave SJM in je obsegal 250 očanov. Zaradi organizacijsko-teh-ničnih težav pa je bilo anketiranih le 122 občanov, zaradi česar so rezultati zgubili nekaj svoje teže, ker jih ne bo mogoče z do-voljšnjo statistično verjetnostjo posploševati na celotno populacijo.
I. ALI VESTE, DA JE SZDL PRlCEL Z JAVNO RAZPRAVO O UPRAVIČENOSTI RAZDELITVE MARIBORA NA ŠEST OB-ClN?
a) tega nisem slišal
b) seznanjen v časopisu, RTV
c) razpravljal na sestanku
c) brez odgovora manjkajoče
BOR«?
a) nisem seznanjen
b) sem seznanjen
c) brez odgovora manjkajoče
šifra frekvenca		procent
1	24	19.67%
2	55	45.08 %
3	41	33.61 %
7	2	1.64%
	0	0.00 %
	122	100.00%
JIVOM »ELEMENTI ZA RAZ-		
OBČIN IN	MESTA MARI-	
šifra frekvenca		procent
1	67	54.92 %
2	48	39.34 %
7	7	5.74 %
	0	0.00 %
122 100.00%
III. CE STE Z GRADIVOM SEZNANJENI, ALI MENITE DA JE GRADIVO...	’
a) dovolj kvalitetno,. . .
b) potrebno vsebinsko dopolniti
c) ni kvalitetno
d) brez odgovora manjkajoče
šifra frekvenca
1	6
2	21
3	21
7	74
0
procent 4.92 %
17.21 %
17.21 % 60.66 %
0.00 %
122 100.00%
Odgovori kažejo, da 19.67 % anketirancev sploh ni vedelo za pričetek javne razprave, 45.08 % anketirancev pa je o javni razpravi bilo obveščenih zgolj iz sredstev javnega informiranja, 33.61 anketirancev pa je razpravljalo o tej temi na kakšnem sestanku.
Le 39.34% anketirancev je bilo seznanjenih z osnovnim gradivom za javno razpravo in le 4.92 % anketirancev je menilo, da je gradivo za javno razpravo dovolj kvalitetno, 17.21 % jih je menilo, da gradivo potrebuje kvalitativna dopolnila in nadaljnih 17.21 % anketirancev je menilo, da gradivo sploh ni dovolj kvalitetno.
Rezultati kažejo, da »široka javna razprava« med anketiranci ni bila niti preveč široka niti preveč javna tako v kvantitativnem kot v kvalitativnem smislu (sodeč po oceni kvalitete gradiva).
■ V naslednjem sklopu vprašanj smo spraševali po oceni različnih vidikov delovanja občin, pomembnih tako za posameznika (pridobi tev raznih dovoljenj, osebnih izkaznic, komunalna ureditev, uveljavljanje interesov občanov), kakor tudi tiste, ki so splošnejšega pomena (delegatski sistem, uresničevanje zakonov in predpisov, vpliv občine na OZD, medobčinsko sodelovanje in uveljavljanje interesov občine v mestu in republiki).
□ Srednja ocena + Povprečje srednjih ocen O %/10 Ne ve, neodločen
Legenda za horizontalo:
1. Pridobitev raznih dovoljenj
2. Izdaja osebnih dokumentov
3. Urejanje komunalne problematike
4. Možnost uvelj. interesov in pobud občanov
5. Delovanje delegatskega sistema
6. Vpliv občine na poslovanje OZD
7. Uresničevanje zakonov in predpisov
8. Sodelov. z drugimi mb občinami
9. Uvelj. int. občine v mestu
10. Uvelj. int. občine v republi.
Povprečje srednjih ocen, ki je 2.35 (min I — max 5), kaže na to, da so anketiranci nasploh nezadovoljni z delovanjem občin.
Frekvence odgovorov na anketna vprašanja ■ S prvimi tremi vprašanji smo hoteli zvedeti, kako široka je bila sploh javna razprava o problematiki občinske organiziranosti Maribora (seznanjenost z raziskavo na sploh, stopnja vključenosti v razpravo) in mnenje o kvaliteti gradiva, ki je bilo osnova za razpravo.
Najbolj pozitivno je bilo ocenjeno >Izdajanje in podaljševanje osebnih dokumentov< (2.89), višje od povprečja pa sta bila ocenjena še »Možnost uveljavljanja pobud in interesov občanovi (2.57) in Sodelovanje vaše občine z drugimi mariborskimi občinami< (2.48) — vsi ostali vidiki delovanja občin so ocenjeni pod povprečjem: >Pridobitev raznih dovoljenji (2.28), >Urejanje komunalne problematikei (2.28), »Kvaliteta delovanja delegatskega sistemai (2.09), »Kvaliteta vpliva občine na poslovanje OZDi (2.17), »Uresničevanje zakonov in predpi-sovi (2.34), »Uveljavljanje interesov vaše občine v mestui (2.25), in »Uveljavljanje interesov vaše občine v republikii (2.16). Delovanje delegatskega sistema je tako dobilo najnižjo srednjo oceno.
Zanimiv pa je tudi procent tistih, ki so odgovorili pri ocenjevanju z opcijo Ne vem, neodločen, saj nam kaže, da imajo anketiranci najbolj definiran odnos do urejanja komunalne problematike, izdajanje osebnih dokumentov in možnosti uveljavljanja svojih interesov ter pobud, kjer je bil procent odgovorov Ne vem, neodločen pod 20 %, pri ostalih vidikih pa je bil ta procent višji.
■ Naslednji graf pa nam prikazuje povezanost občine bivanja in občine, kjer je anketiranec zaposlen:
V7/A Utaut
l\ \l PrfVrC^t
P//A Tituic«
N«
Rezultati iz tega grafa potrjujejo podmeno, da sta občini Ruše in Pesnica bolj homogeni kot ostale, če opazujemo kraj bivanja in kraj zaposlitve anketirancev.
■ Nadalje nas je zanimalo, kaj si anketiranci mislijo o obsegu finančnih sredstev, ki jih porabi občina za svoje delovanje, in o številu zaposlenih na občini.
VI. KAJ MENITE O OBSEGU FINANČNIH SREDSTEV, KI JIH PORABI OBČINA ZA LASTNO DELOVANJE? OBČINA PORABI . .
	šifra frekvenca		procent
a) preveč	1	60	49.18%
b) ravno dovolj	2	15	12.30%
c) premalo	3	7	5.74 %
č) ne vem	4	35	28.69 %
manjkajoče		5'	4.10%
		122	100.00%
VII. ALI JE PO VAŠEM MNENJU NA OBČINI ZAPOSLENO . . .			
	šifra frekvenca		procent
a) preveč	1	64	52.46 %
b) ravno dovolj	2	22	18.0.1%
c) premalo	3	8	6.56 %
[^Cštudentski servis p.o., j maribor
skupna
1961
priložnost
MARIBOR, Gosposvetska 87, tel (062) 29-491 CELJE. Ul. 29 novembra 31. tel. (063) 34-434 KRŠKO, Ul. 4. julija 38. tel (068) 71-977 M SOBOTA, A. Novaka 19, tel. (069) 25-005 T. VELENJE, Kersnikova 1. tel. (063)855-185 RAVNE NA K.. Trg svobode 5, tel. (062) 862-072 SL. KONJICE, Partizanska 19, tel. (063)751-888
č) ne vem manjkajoče
23	18.85%
5	4.10%
122 100.00%
Odgovori več kot nazorno prikazujejo, da približno polovica anketirancev meni, da občina porabi preveč denarja (49.18%) in da je na občini preveč zaposlenih (52.46 %).
■ Da bi zvedeli, kakšne spremembe v občinskem sistemu si anketiranci želijo, smo zastavili naslednji vprašanji:
VIII. ALI MENITE, DA BI BILO POTREBNO ZA BOUŠE DELOVANJE OBČINE PREDVSEM . ..
	šifra frekvenca		procent
a) zamenjati ljudi	1	36	29.51 %
b) spremeniti občinski sistem	2	32	26.23 %
c) oboje	3	28	22.95 %
č) ne vem	4	21	17.21 %
manjkajoče		5	4.10%
		122	100.00%
IX. ALI BI MORALA OBČINA . . .			
	šifra frekvenca		procent
a) razpravljati o vsem	1	44	36.07 %
b) razpravljati o zadevah občanov	2	50	40.98 %
c) ne vem	3	22	18.03%
manjkajoče		6	4.92 %
		122	100.00%
Iz gornjega grafa je zanimiva analiza srednjih (povprečnih) ocen in procent tistih, ki so neodločeni oz. ne poznajo delovanja občine na določenem področju.
Videti je, da anketiranci menijo, da so potrebne spremembe v občinskem sistemu, saj jih krepka polovica meni, da je potrebno spremeniti sam sistem ali pa je potrebno zamenjati ljudi, ki ta sistem uresničujejo (uradnike, funkcionarja) — 22.95% pa jih meni, da je potrebno zamenjati tako sistem, kot tudi ljudi, ki ga uresničujejo.
Mnenje o pristojnosti občin pa je precej razdeljeno, čeprav je ocena, da naj bo občina pristojna predvsem za zadeve občanov, močnejša od opcij, da naj bo pristojna za vse (razlika med njima je 4.91 %).
■ Eno od osrednjih vprašanj te ankete je:
V. MENITE, DA JE POTREBNO ORGANIZIRANOST MARIBORSKIH OBČIN IN MESTA . . .
a) ohraniti tako	šifra frekvenca 1 15		procent 12.30%
b) št. občin zmanjšati	2	29	23.77 %
c) ukiniti PDPS, občine samostojne	3	7	5.74 %
č) vrniti v eno občino	4	42	34.43 %
d) kaj drugega	5	6	4.92 %
e) neodločen, ne vem	6	18	14.75%
manjkajoče		5	4.10%
122 100.00%
Zaznati je jasen trend po reduciranju števila občin, opcija vrnitev v eno občino je najmočnejša (34.43 %), opcija zmanjševanja števila občin ob ohranitvi mestne PDPS pa je manj močna (23.77 %).
Le 12.30% anketirancev pa meni, da naj ostane organiziranost enaka, in le 5.74 %, da je potrebno ukiniti mestno PDPS, občine pa postanejo samostojne.
■ Na koncu smo spraševali, ali bi anketiranci ohranili ali ukinili občino v kateri stanujejo, in dobili naslednje rezultate:
X. VI BI OBČINO, V KATERI STANUJETE . . .
a) ukinili	šifra frekvenca 1 45		procent 36.89 %
b) ohranili	2	38	31.15 %
č) ne vem	3	33	27.05 %
manjkajoče		6	4.92 %
122 100.00%
Razmerje med tistimi, ki bi ukinili in tistimi, ki bi ohranili občino, v kateri stanujejo, je precej tesno.
Nekoliko bolj jasno sliko pa dobimo, ko to vprašanje križamo z občino, v kateri anketiranec živi, kar nam kaže naslednji graf.
T~ 22 -|
20
18
111 10 i
I
m
7л.т
m
m
I
1
J
Ж
Ш Pd
M
Peenin«	Pobraj«
VAA u«i*i4
bitov*	»voh	Tabor	Ta	mo
l\\l OH«/* ITI	K23	NE	VI
Iz grafa je razvidno, da anketiranci v Pesnici, Rušah in ludi na Taboru niso odločeni, ali svojo občino ukiniti ali ne v ostalih občinah pa je tistih za ukinjanje več.
Zaključek
Rezultati te mini ankete kažejo vrsto zanimivosti nekateri se skladajo s tistim, kar je zapisano v rezultatih prvega dela javne razprave, nekateri pa ne.
Odgovori pa jasno kažejo, da anketiranci niso zadovoljni s sedanjo občinsko organiziranostjo, da si želijo sprememb, predvsem v smeri vzpostavitve ene oz. morebiti več občin (urbano središče in sa mostnine satelitske občine), ki pa bi jih v vsakem primeru moralo biti manj kot sedaj.
Anketiranci pa niso zadovoljni tudi z delovanjem sedanjih občin kar kažejo ocene raznih vidikov delovanja.
Zaključim lahko s tem, da anketiranci hočejo reorganizacijo mariborskih občin, vendar pa to ni vse; razen zmanjšanja števila občin hočejo tudi »reorganizacijo« (ne)kvalitete delovanja občin.
Pripravil: Branko Žnuderl
10
Priznati moramo, da zveni precej neprepričljivo trditev, včasih tudi hudobno izrečena, da ekonomski liberalizem' nujno poraja tudi političnega in daje Partija, ko je projektirala (pravzaprav vsiljevano) ekonomsko reformo, podpisala obsodbo sama sebi, ne da bi se tega zavedala. Trditev je preveč kategorična in premalo utemeljena, da bi jo lahko imeli za dokazano.
Lahko jo sicer utemeljujemo na t. i. prvem zakonu družbene statike, ki ga je formuliral že utemeljitelj znanosti o družbi in po katerem mora med elementi družbene strukture obstajati določena mera soglasja in koherentnosti, da bi družba sploh lahko obstajala. Toda dedukcija Comtovega zakona trči v konkretnih primerih ob nekatera vprašanja: Ali je zveza med liberalizmom v ekonomiji in politiki do in-kompatibilnosti bistvena za ti dve družbeni sferi; v čem je ta nujna zveza med ekonomskim in političnim liberalizmom; kakšne so praktične posledice za tisto področje, na katerem se liberalizem ne dopušča, kadar se dopušča le na enem od obeh področij?
To so verjetno meje dedukcije omenjene premise, hkrati pa tudi meje nadaljnje načelne obravnave tega vprašanja. Očitno mora slediti analiza konkretnih okoliščin, v katerih se uvaja ekonomski, izpušča pa politični liberalizem. Da pa bi ugotovili možni in dejanski vpliv ekonomske reforme na eventualne spremembe političnega ustroja (kar je tudi naš cilj), moramo najprej locirati to reformo v konkretni družbeni topos, to je po eni strani v celovitost njegovih problemov in protislovij, po drugi pa tudi (ne)nameravanih (a nujnih) sprememb.
CENTRALIZIRANA DECENTRALIZACIJA
Morda zveni čudno, toda temeljni problem ustroja naše družbe je paradoks njene pretirane decentraliziranosti in istočasne visoke centraliziranosti. Contradictio in adiecto? Poleg možne kontradikcije lahko preseneti tudi trditev o visoki centraliziranosti sistema, ki je dezintegriran do meje razpada.
Toda linije centralizacije in decentralizacije na zamišljenem zemljevidu dejavnosti, institucij in organizacij neke družbe lahko potekajo v dveh smereh; vertikalni in horizontalni. Na družbeni vertikali je stopnja (predvsem politične) decentralizacije in a(v)to(no)mizacije presegla spodnjo mejo funkcionalnosti o čemer v glavnem velja splošno soglasje.
Družbeno življenje pa se tudi horizontalno diferencira na bolj ali manj avtonomne sfere: politično, ekonomsko, kulturno, informacijsko. Možnost horizontalne centralizacije je v postavljanju vseh sfer družbenega življenja v odvisnost od ene. Pri nas gre očitno za centralizacijo preko politične sfere, ki je tako trdno objela vse ostale, da ovira in postavlja pod vprašaj njihovo delovanje.
Vsaka od teh sfer je kljub politični centralizaciji tudi sama vertikalno decentrirana: horizontalna centralizacija je namreč izvedena na vsakem nivoju decentralizacije.
Tako imamo po eni strani neuglašenost, celo delni razpad družbene strukture, po drugi strani pa ta razpad ni, popoln samo zaradi močne horizontalne centralizacije, ki posamezne neuglašene dele celote drži zaledenele na vsakem nivoju družbene vertikale2.
Prišlo je torej do resnega ogrožanja nujnega ravnovesja med horizontalno in vertikalno (de)centralizacijo družbe, oziroma do izpaha občutljivega spoja med tema dvema vezivnima elementoma družbene strukture. Zato ima projekt reforme smisel in možnosti samo, če pomeni temeljno rekonstrukcijo celotnega družbenega ustroja, če ponovno vzpostavlja porušeno ravnovesje ter spravlja elemente družbene strukture v takšen odnos, ki bo omogočil vsaj njihovo funkcioniranje, če že ne maksimalne učinkovitosti. Sedanja politika pa se očitno ne želi spuščati v te globine sprememb, niti se ne želi prostovoljno odreči lastne dominacije.
Zato postane bistveno vprašanje: kakšne spremembe v takšno (kontradiktorno) konstelacijo dejavnikov družbene strukture vnaša ekonomska reforma, ki se ji politika nikakor ni mogla izogniti.
Z ekonomsko reformo se samo gospodarstvo rešuje iz okovov horizontalne centralizacije. Zdi pa se, da ekonomska reforma, čeprav parcialna, izsili še marsikaj.	<
Proizvodnja materialnih in duhovnih dobrin ima dve plati: najprej je to sama dejavnost neposredne proizvodnje, na drugi strani pa družbeno povnanjanje, realizacija in promocija učinkov te dejavnosti. S politično centralizacijo družbe dobi druga stran dela, njegova družbena promocija, izrazito politično obeležje, sama politika postane temeljni kanal družbene promocije. V vseh razsežnostih so vtisnjeni sledovi odločilnega vpliva politike celo na usodo gospodarstva, kulture, znanosti, šolstva. Na nivoju temeljnih gospodarskih subjektov je politika prav tako usodno vpletena, od njihovega osnovanja preko t. i. podpore širše družbene skupnosti do reševanja pred propadom. V povezavi s politiko, skoznjo in z njeno pomočjo tudi posameznik mnogo učinkoviteje rešuje svoje probleme, od zaposlovanja, napredovanja v službi, do niza navidez drobnih ugodnosti, ki delajo življenje mnogo lagodnejše. Zato je več kot jasno, v kolikšni meri politika obvladuje druge sfere in dejavnosti v družbi .
Ekonomska reforma prinaša strateško spremembo: temeljni kanal družbene promocije sc i/. sfere politike seli v sfero, v kateri se ustvarjajo dobrine, saj se iz temeljne, ekonomske sfere umikajo ovire, ki so jo blokirale in jo postavljale v odvisnost od politike. (Seveda se politika ne odreka tutorstva nad drugimi sferami, toda njen umik iz najvitalnejše sfere bo verjetno odločilen tudi za hitri padec njenega vpliva v ostalih).
EKONOMIJA RAZTAPLJA LED
Najvidnejša politična posledica tovrstne spremembe bo ogromna demobilizacija (politično mobiliziranih) množic, saj teme jni pogoj družbene promocije ne bo več partljsko-politlčna primernost, 1«^ «: lo samo. Ogromna odvisnost od politike se bo zmanjša a, sc na nivoju gospodarskih kolektivov, za katere več ne more bit o<JIM-na milost politike in politična poslušnost poslovodnih struktur,
**	    ;t
baja ekonomijo lastnega tutorstva.	,tr„»henoeko-
V družbi, k, prihaja k sebi. v tesnobnem, za'vrelem družbenoekt^
nomskcm okolju, sc bodo masivne ledene p os c P° ’ .j •
  	  >	-f -f; *»■*■
tudi ne more), izginila pa bo tista politika,
vse, česar se dotakne.
Sprememba je zares strateška, saj bo omenjena demobilizacija nujno pomenila streznitev političnih vodstev prav zaradi hitrega osipa poslušnih istomišljenikov. Partija se bo na ta način spopadla z ogromno pasivizacijo množic in z upadom članstva, kar bo do največje možne mere zaostrilo vprašanje legitimnosti njene oblasti.
Vendar pa ta politična demobilizacija ne pomeni nujno tudi depolitizacije množic. Drugače rečeno, ta pasivizacija je drugačna od znanega sindroma socialistične politične apatije, ker se v tej apatiji zaradi ogromne moči, s katero politika razpolaga, ne izraža nelojalnost. Demobilizacija, o kateri tukaj govorimo, pa pomeni pasivizacijo glede na dotedanjo politično usmeritev, ne pa glede na vsakršno politično iniciativo.
S tem so povezane karakteristične spremembe v družbeni zavesti. Njeno temeljno obeležje je neavtonomnost, katere vzrok je v dejstvu, da je bila ta zavest desetletja formirana od zunaj, od zgoraj, ne pa iz sebe same, iz svobodnega soočanja s stvarnostjo in s samim sabo kot z delom te stvarnosti. Ker je bila ta zunanji demiurg ideja ene, enotne usmeritve, je bil bistveni element tako formirane zavesti monizem. Dovoljena je bila samo ena, uradna smer, brez blagodejne difuzije in različnosti.
ga oblikovanja družbene zavesti, se ponavadi zapolni z novim »begom pred svobodo«, podobnim ideološko-mobilizatorskemu načinu formiranja družbene zavesti, kar evforični tip nedvomno je.
PLURALIZEM VENDAR IZHAJA IZ EKONOMIJE
Od tod se kot objektivni in najverjetnejši rezultat strateške zamenjave poti družbene promocije, ki jo prinaša ekonomska reforma, zares vsiljuje svobodni tip političnega aktivizma, ki, kot rečeno, pomeni svobodno formuliranje političnih ciljev in svobodo organiziranja za njihovo realizacijo.
Do prevlade takšnega tipa politične organizacije lahko pride do relativno kratkega obdobja (hebrejsko tavanje po puščavi), v katerem se lahko pojavijo oblike evforične politične mobilizacije.
Ш1МШћЈШШ
KONFUZNA DRUŽBENA ZAVEST
V strahovitem naletu krize se je ta zunanji demiurg družbene zavesti naenkrat znašel v defenzivi — suspendirala ga je surova stvarnost, družbena zavest pa je iznenada ostala gola in (kot v jedru neav-tonomna) nepripravljena za samostojno soočanje s stvarnostjo. Družbeni zavesti, ki ji je bila vsiljena enosmernost in onemogočena vsak difuzija, sledi po umiku zunanjega usmerjevalca konfuznost. Stare knjige pripovedujejo, da so Hebrejci po pobegu iz egiptovske sužno-sti 40 let tavali po puščavi, preden so se privadili na svobodo. To šokantno srečanje s samim sabo, ta prvi otrokov vdih, to se nam pravzaprav dogaja. Konfuznosti se seveda nismo izognili: omajane so vse vrednote, izgubljeni skoraj vsi kriteriji.
V takšnem »idejnem okolju« poteka strateški umik politike iz pomembnega dela prostora družbenega življenja. Kateri model političnega organiziranja družbe lahko realno pričakujemo v položaju, ki bo nastal z avtonomizacijo ekonomske sfere od politične?
Teoretično bi lahko razlikovali tri tipe političnega aktivizma državljanov:
1. Ideološko-mobilizatorski tip, ki množicam prinaša politiko »od zgoraj« dirigiranih ciljev in sredstev, preko oktroiranih oblik in kanalov. Splošni način mobilizacije je umetno premikanje družbenega centruma gravitatis iz vitalnih sfer proizvodnje materialnih in duhovnih dobrin v sfero upravljanja družbe, zaupanje ljudi pa se poskuša dobiti z mamljivimi ideološkimi bajkami, ob pomoči monopoliziranih masovnih medijev in različnih oblik politične mitologije.
2. Tip evforične mobilizacije, ki je zasnovana na zavesti (realni ali zmanipulirani) o nacionalni, razredni, verski, ekološki ali kateri drugi eksistencialni ogroženosti, vojni nevarnosti ipd.
3. Svobodni tip, ki je zasnovan na racionalnem spoznanju interesov in definiranju ciljev, kot tudi na svobodi političnega organiziranja
za njihovo realizacijo.
Osnova ideološke mobilizacije je bila najpogosteje infantilna utopija o raju na zemlji, ki se, kljub delovanju ekonomskih zakonitosti, lahko doseže, včasih celo v točno določenem roku. Takšen tip mobilizacije ima v času, ko so nas spone ekonomije čvrsto postavile na realna tla, še najmanj možnosti.
Še so živi spomini na brezbrižna sedemdeseta leta, na opitost z zapeljivo »končno najdeno obliko«, na ideološke bakanalije in kar neokusno razsipnost in samozavest. Račun je bil surov, in zdaj obračamo žepe, iščoč poslednji drobiž, čeprav je popolnoma jasno, da s tem še približno ne bomo povrnili tlolga. Malo je tistih, ki bi si danes drznili obljubljati raj, še manj pa je onih, ki bi si drznili verjeti tem obljubam.
Pravzaprav ekonomska reforma z omenjeno strateško zamenjavo temeljnega kanala družbene promocije zgodovinsko destruira takšen tip mobilizacije in pogojuje obratni proces demobilizacijo množic.
Tip evforične mobilizacije je samo občasni in začasni tip mobilizacije, ker se lahko visoka napetost, ki jo potrebuje in vzpostavlja, obdrži samo z začasnim usmerjanjem skoraj celotne socialne energije v politične oblike njenega pojavljanja. Ta napetost je zelo muhast in težko določljiv družbeni pojav: nastane nenadno in še bolj nenadno uplahne. Po evforičnih izlivih političnih strasti se zelo hitro vzpostavlja spontana ekonomija družbene energije, ki se zopet usmerja pretežno na vitalne sfere družbe.
Obdobje krize in reforme ustvarja ugodne pogoje za evforično mobilizacijo: objektivno obstaja mnogo oblik eksistencialne ogroženosti ljudi; manifestira se v konfuznosti kot značilnem sindromu ne-avtonomnosti družbene zavesti, ki sc osvobaja ideološkega monopola; ogromna praznina, ki nastane po oslabitvi ali prenehanju zunanje-
V pogojih svobodnega ekonomskega življenja prihaja do drugačnih družbenoekonomskih stratifikacij, do mnogo bolj izraženega diferenciranja interesov in mnogo zapletenejših interesnih struktur kot v družbi, ki je nasilno forsirala poenostavljeni razredni model interesne strukture.
Delovanje dveh ključnih faktorjev determinacije politike se tako ujema v močno izraženi tendenci pluralizacije: v sferi vrednot se pluralizem kaže kot kriza le-teh (torej tudi kot konec nekega — enostranskega sistema vrednot); v sferi interesov pa nastaja tendenca pluralizma kot posledica mnogostranskega pogojevanja strukture interesov posameznikov, družbenih skupin in slovjev.
Zato se bo nepopustljivo rigiden tretji faktor determinacije politike (sistem sedanjih institucij) izgubil v takšnem okolju interesov in vrednot, ki ga negira.
Dosedanje oblike političnega organiziranja bodo postavljene pred hitro osipanje lastne politične baze, članstvo teh organizacij pa bo spontano poiskalo druge oblike političnega angažiranja. S političnim liberalizmom in njemu lastnim pluralizmom se bodo pojavile še druge dimenzije stvari; dobili bomo pogled iz novih zornih kotov in v njem se bo kot na dlani v vsej svoji grotesknosti pokazala zamajana postava sedanjega političnega sistema, pa tudi poti za njegove spremembe.	i
Seveda se takšen tok dogodkov lahko poskuša na različne načine zaustaviti: z nedosledno ekonomsko reformo; s poskusi, da bi začasno pasivizacijo ljudstva izkoristili za nove oblike uzurpacije; s poskusi, da se ekonomska reforma zaustavi zaradi hitre pavperizacije množic, z znanimi ideološkimi racionalizacijami takšnega koraka (restavracija kapitalizma, nehumani, odtujevalni značaj konkurence in tržnega gospodarstva itd.). To pa bo samo podaljšalo pot do končne rešitve: ljudstvo, ki se začenja politično zopet samo-zavedati, uzurpacije ne bo tako zlahka dopustilo; po drugi strani bi prekinitev ekonomske reforme pomenila očitni salto mortale.
Če je demokracija zares pravo politično življenje družbe, lahko v tem primeru opaziiffo ujemanje življenjskih poti posameznika in družbe, kot ju prikazuje trivialni rek, ki pravi, da »življenje vstopa skozi usta«. Demokratizacija bo namreč prišla v socializem iz ekonomije, torej skozi usta. Tega, da bo za ekonomskimi spremembami v socializem skoraj gotovo vstopila tudi drugačna politika, ne bi smeli razumeti kot argument za staro dogmo, da je politika samo zgoščena ekonomija, temveč prej kot dokaz, da ne drži niti obrnjena dogma, da bi bila ekonomija samo stvar politične volje.
SRBOBRAN BRANKOVIČ
OPOMBE
tukaj mislim na najsplošnejšo definicijo liberalizma kol svobode delovanja in organiziranja posameznikov in skupin, ki je omejena samo z isto svobodo drugih subjektov. Ne da i obravnaval podrobnosti projekta ekonomske reforme, izhajam iz predpostavke, da vnaša taksno svobodo v ekonomske odnose.
I uradoksa pa tu še ni konec. Tudi horizontalna politična centralizacija poteka na decentraliziran način! Znotraj samega političnega odločanja, ki ovija vse ostale družbene sfere, pn aju do velike disperzije pristojnosti, do njihovega mešanja in prepletanja, kar povzroča po eni strani prav nerazumljivo neučinkovitost, po drugi pa institucionalni kaos in obup držav |anov. kadar želijo uresničili katerega od svojih interesov (od tod spontani protesti množic pred najvišjimi političnimi organi). Družba je torej politično centralizirana, ker so vse ruge slere družbene organizacije politično posredovane (celo tradicionalno ločene zakono-aina, izv ršna in sodna oblast so združene v specifični partijsko-politični nadoblasti), a je tu-c i po itika sama dodatno decentralizirana z disperzijo in zapleteno mešanico pristojnosti političnih organov in organizacij.
to, ne pa nekakšna »negativna kadrovska selekcija«, je bistveni razlog t. i. terorja in-ompetentnosli. Negativna kadrovska selekcija ni vzrok, temveč posledica družbenega sistema. v katerem dobi politika vsa pooblastila, s čimer prihaja do neverjetne laicizacije opravil, ki zahtevajo najvišjo stopnjo strokovnosti.
II
H
SOCIALIZEM. TO ŽIVIMO.
SOCIALIZEM - LETOS
BOG NE DAJ
Poskušam zbrati misli, se sprostiti. se znebiti mučne bolečine v želodcu. Sedim na vlaku in nemo zrem skozi okno v vso to sivino. Zdi se mi. da je še ta barva prelepa in preživahna za opis grenkih občutkov, ki me vsega zmedenega spreletavajo, ko zapuščam prizorišče zadnjih nekaj dni. Bežim, dobesedno bežim iz tega mesta; preveč me je prizadelo, kar sem videl in doživel v Pragi na »mojih prvih demonstracijah«. In kam potujem'.’ Se dalje, še naprej, v še otožnejšo sivino naslednje obljubljene dežele »po meri ljudi«, v NDR.
Zapuščam to mesto, kjer je doma evropska kultura, umetnost, arhitektura . . . Vltava, Smetana, Kafka, Forman, Ondriček ... Svejk . . ., danes pa morda najbolj znano zaradi študenta Jana Palacha, ki »ni več prenesel« in se je nedavnega leta 1968 sežgal na glavnem trgu, Vaclavskih namestili, in zaradi katerega, posredno seveda, mene stiska v grlu, ko zrem v sivo predmestje Prage, zrem z vlaka v vse te dotrajane zgradbe, dimnike, dvorišča z razpadajočimi vojaškimi vozili in imam pred očmi — Ljudi; tukajšnji ljudje so počasni, premikajo se počasi, njihovi pogledi so počasni, morda so prepočasni celo za blues, topi so.
In vendar ne bo več dolgo tako. Ta teden v Pragi je bil dovolj zgovoren; nemogoče je zadušiti človekovo slo po življenju, njegova notranja nihanja, gibalo narave. in to za večno?! Kdo je sploh pomislil na to, kdo seje tako zmotil; morda Lenin, Marx, Stalin, kdo drug ... v imenu delavskega razreda, dialektike, volje ljudstva . . . pih?!
Cehi proti Čehom, Slovaki proti Slovakom; ali kdaj tudi Sloyenci proti Slovencem?
Si predstavljate sebe v situaciji, ko vaš sosed, s katerim sta popoldan po delu poklepetala o vsakdanjih stvareh, medtem ko sta okopavala paradižnik na vrtu. ali pa morda vaš znanec z ulice ali kak drugi someščan, ki ima doma shranjeno uniformo ... pretepa z gumijevko, pretepa vašega sina, hčer, ženo? Ker mu je bilo tako ukazano, ker ste vi v nepravem času rta nepravem mestu, ker vas tudi zanima, kaj hočejo vsi ti ljudje, vsa ta mladina, ker nočejo celo življenje čakati v vrstah na socialni kruh, na južno sadje, kaj neki jim ni všeč v deželi sonca, cvetja, sivordečih tovarniških dimnikov, črnih rek, rde-čenosih jutranjih obrazov ... v deželi, ki bi še za Marksa predstavljali! znanstveno fantastiko.
Stojim v množici. Čakamo. Prebijem se v prve vrste. Zaletim se v kovinsko ograjo, postavljeno počez čez ulico, tik pred vstopom na glavni trg. Za kovinsko ograjo stoji še ena pregrada; živi zid s čeladami, gumijevkami in s ščiti. Zdi se mi, kakor da niso pravi, kot da so figure iz filma in da me nima zakaj hiti strah. Stopim čez ograjo in . . . sem že nazaj na svoji strani. Takoj sem bil postavljen v realnost, ko so se fi-
NAROClLNICA
Naročam -------------izvodov	razširjene	druge
izdaje knjige BOJ ZA OBLAST.
Pošljite jo na ime__________________________
in naslov
Knjigo bom plačal po povzetjiT
ČESA TAKSNEGA PRI NAS
gure pomaknile proti meni, in tudi strah me je postalo.
Z drugega konca trga se slišijo kriki, policijske sirene, glas iz zvočnika. . .
Rad bi prišel do telefona, ki je. oddaljen od mene kakih petdeset metrov. Obnašam se kot turist, ki nima pojma, in poskušam še enkrat, tokrat v prijazni angleščini. Odgovor je ponovno zelo jasen. Ne, ne, zaradi pendrekov pa res nisem tukaj.
Naenkrat ograjo odmaknejo in dovolijo nam prehod v sosednjo ulico, vendar ne čez trg ampak le ob robu, širokem kakih deset metrov. Seveda je prehod zopet »ograjen« z mrkimi pogledi izpod čelad. Mimo nas tekajo skupine v različnih uniformah. Najbolj so opazni pripadniki »li-dove milice« ali po naše ljudske milice (v dobesednem prevodu), po svoji vlogi in formiranju pa imajo še največ skupnega z našo civilno zaščito. To namreč niso redne enote, temveč rezervisti, ki jih po potrebi vpokličejo. Vidi se jim, da nimajo kondicije, imajo izbuljene oči, zariple obraze in delujejo dokaj zbegano; vsekakor bi raje bili daleč proč od tu, pri svojih družinah kot pa na prizorišču političnih iger.
Pridemo v sosednjo ulico. Šele sedaj se mi počasi odprejo dimenzije celotnega dogajanja. Tudi v tej ulici je polno policijskih kamionov in skozi okna lahko vidim popolno opremljene rezervne enote, na enem od karmonov pa prepoznam napravo za brizganje vode ... brrr, nič kaj prijetni občutki me spreletavajo.
Sedaj nas naženejo na drugo stran trga v nasprotno ulico. Tam se scena ponovi, zopet kamioni, avtomobili, polno čelad in ščitov. Hodimo skozi policijski koridor, ki se proti koncu vedno bolj zožuje, ščiti se nam preteče približujejo, ozračje je zelo napeto in skoraj pride do neprijetnih scen, ko nas pri izhodu pospremijo s komolci pod naša rebra in z izzivalno nastavljenimi rameni.
In ta skoraj se zgodi nekaj minut pozneje, ko sem vso zadevo opazoval z »varne« razdalje dvajsetih metrov. Naenkrat množica okrog mene začne tuliti, žvižgati ...; fantiči v uniformah, še s puhom pod nosom, so se lotili dveh deklet v prvi vrsti. Najprej so udarci še zadrževali, nato pa se vsujejo z vso močjo po njunih hrbtih. V naslednjem trenutku začnejo padati udarci vsepov-prek, vsi bežimo; ni časa da bi se ozrl, množica me kar odnese. Ustavim se lahko šele po kakih sto metrih, ko gneča malo poneha. Odločim se, da bom opazoval dogajanje s še večje razdalje, ne upam si privoščiti eventuelne hladne, mokre prhe v tem mrazu, pa še tako Haleč od doma. Zaidem v stranske ulice. Še vedno slišim sirene, vzklikanje množic, zopet tečejo proč od udarcev, mimo pridrvi nekaj rumenobelih policijskih kamionov, telefoni so izključeni,... ul, dovolj imam.
Zvečer slišim po radiu še obvestilo prebivalcem, da nekaj skupin demonstrantov moti poštene
i ■ h*.
M
Г'f* f
** - - .ч&аш
Pražane pri mirni nadaljnji gradnji socializma in da so nasploh vsi navdušeni nad obetavno socialistično prihodnostjo pod okriljem bratskih narodov Sovjetske Zveze ...
Da pretepajo vse po vrsti, mlade, stare, ženske, moške, turiste, penzioniste ... polivajo jih z vodo, zapirajo... na eni strani predstavniki naroda v čeladah, z gumijevkami in ščiti, solzilcem, z vodnimi topovi, in na drugi strani narod sam!
Zdramim se, še vedno sem na vlaku. Potujem na sever vzdolž reke Elbe, novi sivini naproti. Še kak dan, potem pa domov v naše kraje, kjer takih scen vsaj še nekaj mesecev ne bo?!
Andrej Kalan
‘Pripis: Andrej je bil v CšSR januarja. Takrat je pisal tudi članek.
Studia human it ati S
Sigmund FREUD: Mali Hans. Volčji človek (300 strani) Mali Hans; petletni deček, ki se je silovito bal konj — Freudova prva objavljena analiza otroškega primera. Volčji človek: bogat mlad Rus s fobijami iz otroštva — Freudova najbolj zapletena in najslavnejša analiza. To nista le temeljni deli psihoanalize, marveč je njun prevod merilo kulturnosti jezika ob koncu tisočletja. (Prevod: Irena Hrast)
Fernand BRAUDEL: Igre menjave (2 zvezka. 1100 strani) Po Strukturah vsakdanjega življenja je to drugi del trilogije Materialna civilizacija in kapitalizem, XV, — XVIII. stoletje. Igre menjave so tipološka raziskava povezav in medsebojnega učinkovanja nepregledne podlage materialnega življenja ljudi in višjega, menjalnega, denarnega gospodarstva ter družbenih in političnih mehanizmov prerazporejanja bogastva v času od renesanse do razsvetljenstva. (Prevod:
Gregor Moder)
Arnaldo MOMI-GLIANO: Razprave iz historiografi-je, II. del (400 str.)
Drugi del izbranih razprav slovitega zgodovinarja zgodovinopisja prinaša ob neposrednih raziskavah prelomnih obdobij v antični zgodovini (od začetkov* Rima preko helenizma in grške kulturne osvojitve Rima in položaja Judov v helenskem svetu do adaptacije antike na krščanstvo in prihoda barbarov) premislek antične in nanjo navezane evropske hi-storiografije kot specifičnega intelektualnega razmerja do preteklosti. (Prevod: Srečko Fišer)
Рсггу ANDERSON:	Prehodi iz
antike v fevdalizem (400 strani)
Skupaj z nadaljevanjem, Rodovniki absolutistične države , ki bo v SH izšlo 1. 1990, je to delo interpretacija notranje razvojne logike evropske družbe kol dinamične, dialektične celote
hirum
od antike do kapitalizma. Z navezavo na Магха in Althusserja in na najboljše zgodovinarje posameznih evropskih dežel ne glede na Solo poskuša Anderson integrirati rezultate evropskega zgodovinopisja v historično materialističen prikaz ekonomske, politične in družbene zgodovine evropskih družbenih formacij od sužnjclastništva pa do razkroja absolutizma. (Prevod: Darja Erbič)
John L. AUS1 IN: Kako kaj narediti z besedami (in drugi spisi) Izbor spisov enega vodilnih filozofov anglosaške analitične filozofije, kateregu vpliv je danes neizmeren, saj je razvil
teorijo govornih dejanj, ki je omogočila nov pristop k raziskovanju govorice. Razen v filozofiji in lingvistiki se je izkazala za uporabno še v teoriji ideologije in drugod, kjer je v ospredju raziskovanja učinkovanje govorice. (Prevod: Bogdan Lešnik in Rastko Močnik)
Francois FURET: Misliti Francosko revolucijo (300 strani) 200-letnica Revolucije je pravšen datum za izdajo nemara najbolj aktualnega njenega zgodovinarja v Franciji: skoz analizo restavracijskih, meščanskih in marksističnih obravnav velike revolucije se Furet dokoplje do pogleda na te obravnave
kot bistvenega pogoja za razumevanje učinkovanja revolucije vse do danes. (Prevod: Braco Rotar)
Anthony G1D-DENS: Nova pravila sociološke metode (200 strani) Eden najaktualnejših angloatneriških teoretikov sociologije, ki je znova zbudil zanimanje za klasike sociologije. Delo na zelo jasen način	povzema
Giddensova teoretska načela, na Slovenskem pa je posebej koristno zato, ker ob znatnem številu	socioloških
monografij manjka prav kompetenten uvod, ki bi aktualne sociološke probleme povezal s teoretskimi izhodišči, ki nti novo ovrednotijo zgodovino sociologije. (Prevod: Zlata Gorenc)
Koman JAKOB-SON: Lingvistični in drugi spisi (300 strani)
Izbor zajema spise vse od mladostnih del v ovirih ruskega formalizma preko medvojnega praškega obdobja do povojnih anglo-ameriških in francoskih razprav. Tematsko zajema razprave, s katerimi je Jakobson odločilno prispeval k uveljavitvi strukturalne lingvistike, pa tudi iz poetike in z drugih področij. Za Bcnvenistom drugi klasik sodobne lingvistike v naši zbirki, ki ne bi smel
idvim*	manjkati	na	knjižni
polici intelektualca. (Prevedli: Drago Bajt, Bojan Buskar, Franc Jerman, Zdenka Škerlj Jerman, Rastko Močnik in Zoja Skušek-Močnik).
Мсусг SCH API RO: Umetnostnozgodovinski spisi (400 strani) Izbor teoretskih spisov ameriškega umetnostnega zgodovinarju judovskega rodu bo prvi prevrni sodobne teorije s tega področja na Slovenskem. Schapiro ni le nadaljevalec prenove umetnostne zgodovine pri Panofskyju, marveč sodi tudi med zgodovinarje in teoretike umetnosti, ki namenjajo veliko pozornosti modernizmu.(Prevod: Igor Zabel)
NAROČITE 4. LETNIK ZBIRKE STUDIA HUMANITATIS! Zbirka prinaša prevode temeljnih del humanističnih ved in družboslovja v svetu. Brez njih slovenska kultura ne bo mogla veljati za sodobno kulturo, kjer sta humanistična in družboslovna teorija intelektualno orodje za razumevanje in spreminjanje sveta, slovenski jezik pa ne za sodoben jezik, kjer je besedišče humanistike in družboslovja skupna last vseh intelektualcev. Knjige 4. letnika bodo izhajale od pomladi do zime 1989 in bodo vsebovale 9 naslovov v 10 zvezkih s skupaj približno 3650 stranmi branja.
NAROČANJE 4. letnik je mogoče naročiti na dva načina:
1. Tako, da na naslov Založba ŠKUC, Kersnikova 4, 61000 Ljubljana, žiro račun 5010167852011 (za Studia humanita-tis) najkasneje do 31. marca letos vplačate 300.000 din
naročnine za kompleten četrti letnik zbirke.
2. Tako, da na isti naslov do konca vsakega meseca od februarja do junija 1989 vplačate skupaj 5 obrokov po
92.000 din v skupni vrednosti 460.000 din. Višina obrokov se z inflacijo ne bo spreminjala. Za naročnika vas bomo šteli, ko boste vplačali prvi obrok, in vam bomo poslali položnice za ostale štiri obroke.
Ob istih pogojih se lahko naročite tudi osebno v pisarni Založbe ŠKUC, Kersnikova 4, 4. nadstropje.
PREDNOSTI NAROČNIKOV Z naročnino boste poravnali vse obveznosti do založnika. Knjige boste prejeli brez doplačila. Za naročnike bodo knjige bistveno cenejše kot v knjigarni, kjer bi stal letnik zdaj okrog 550.000 din, ob izidu pa kajpak še več.
POSEBNE UGODNOSTI ŠTUDENTOV IN DIJAKOV S potrdilom o šolanju bo za vas naročnina še cenejša:
200.000 din ob plačilu v enem znesku ali 4-krat po 92.000 din.
PREJEMANJE KNJIG Naročniki bodo knjige takoj po izidu dobili po pošti. Naročniki lahko po dogovoru prihajajo po knjige osebno. Nerednim plačnikom bomo pošiljanje knjig zadržali, višino obrokov pa revalorizirali v skladu z inflacijo.
■■■■■■■■■■■Hi
ČETRTI LETNIK
■■■■■■■HI
12
GLASBA
STEVAN KOVAČ
TICKMAYER
Novi Sad je v zadnjih letih postal pomembno središče dogajanja v produkciji zahtevnejših posl jazzovskih oz. improvizatorskih glasbenih snovanj. Če je bila plošča Ernoja Kialva izpred skoraj desetih let znanilec odprtosti avantgardistične skladateljske srenje in če nas je pred kakšnima dvema ali tremi leti prijetno presenetil ambijentalni vinilni produkt Borisa Kovača in Ritual Nove, sta dva lanskoletna vinila mlajšega novosadskega multiin-strumentalista Stevana Kovača Tickmayerja nesporen pokazatelj, da se je Vojvodina (predvsem njena madžarska manjšina) dokončno afirmirala kot kraj, od koder se lahko v bližnji prihodnosti nadejamo še kakšnih podobnih doneskov v malho (trenutno precej ohlapne) svetovne radikalnogodbene produkcije.
Stevan Kovač Tickmayer je šestindvajsetleten!-glasbenik, ki je diplomiral na Akademiji lepih umetnosti v Novem Sadu in je skladatelj, pianist in dirigent, med drugim pa igra oboo, čelo, kontrabas in druga priložnostna glasbila ter zvočila poleg svojega glavnega instrumenta, klavirja.
Bistveno zanj je razumevanje glasbe kot organske celote, v katero je mogoče z odprtostjo duha vkomponirati celotno planetarno zvočno raznolikost.
V nekakšni samozaložbi oz. pri Glasbeni mladini Vojvodine sta izšla dva Tickmayerjeva elpi-ja: z večjo zasedbo Tickmayer Formatio je posnel ploščo Garden of Delight/Urban Musič, poleg te pa seje potrudil še z izdajo
solističnega albuma z naslovom Spes.
Tickmaver je seveda idejni in organizacijski vodja projekta Tickmaver Formatio, katerega zasedba variira v odvisnosti od zvočnih zasnov določene skladbe, pa tudi od povsem objektivnih faktorjev, saj v tej zasedbi sodelujejo tudi razni madžarski jazzovski glasbeniki (Mihaliy Dresch, Istvan Grenc). V formacijske projekte se torej vključujejo predvsem panonski glasbeniki, katerih ušesa so še dovolj sveža, da so se pripravljeni lotevati glasbenih zadev, ki jih je zelo težko strpati v neizprosno iztesa-ne predalčke, saj v vsakem primeru štrlijo krepko preko robov pravilno izrezljanih zvočnih škatlic.
Kar se plošče zasedbe Tickma-yer Formatio tiče, moram priznati, da me ni povsem prepričala, saj je podlegla tudi nekaterim elementom eksperimentatorske resnobnosti, v kakršnih morbidne forme je velikokrat odeta produkcija sodobne resne glasbe.
Glasba, ki jo prinašata dve skladbi, katerih naslov je tudi naslov plošče (Garden of Delight/Urban mušic), pada v prostor, kjer izginevajo oprijemljive točke, ki bi kakorkoli omogočale naključnemu poslušalcu, da bi lahko zvočni tok spremljal brez težav, ki jih prinaša pomanjkanje glasbene izkušnje. Taltoje ta glasba za tiste poslušalce, ki so vajeni zvočenja simfoničnih ali komornih orjcestrov, preveč jaz-zy, ali celo prehrupna in s pomanjkanjem komorne dinamike,
medtem ko je za jazzu naklonjeno občinstvo ta glasba preveč neživljenjska, formalistična, akademsko artistična ali preveč komorna. Za nekatere je morda preveč konvencionalna, drugim je spet lahko atonalno neposluš-Ijiva ...
Tako pač gre to.
Zvočna ponudba te zasedbe je na račun resnobnosti izgubila pomembno komponento glasbene privlačnosti, zato pa je zvočni tok, ki se v skladbi Moments to Deliglit sprva razvija izredno počasi, z zelo dolgimi toni in se nato sprevrže v bolj ali manj artikuliran ekstatični hrup, privlačen predvsem tistim dušam, ki glasno spremljajo predvsem kot izkušnjo zvočnega sveta in o vsem skupaj kaj preveč ne globokou-mijo. Potrpežljivost, ki je potrebna pri poslušanju zasedbe Tick-mayer Formatio, se poplača že po nekaj seansah — če smo se vanje sploh pripravljeni spustiti.
Plošča Spes, solistična plošča Stevana Kovača Tickmayerja, je odlično avtorsko delo. Ta zadeva vsekakor predstavlja pomembno prelomnico za domačo produkcijo improvizirane glasbe (v svetovnem toku pa zelo jasno izpolni teritorialno luknjo med Saki-som Papadimitruem in Sergejem Kurjokinom).
Če je zvočno sporočilo zasedbe Tickmayer Formatio v nekaterih elementih še lahko izviselo v zraku, pa tega nikakor ne moremo trditi za Tickmayerjevo neposredno soočanje s klavirjem, glasbilom, ki s svojimi zvočnimi
možnostmi kljub morda že vsevprek raziskanim zvočno-izraz-nim poljanam, vseeno predvsem lucidnim glasbenikom omogoča poljubno mero kreativne svobode, saj je v sedanjih post-avant-gardnih časih na tem glasbilu mogoče zliti prav vse zvočne, kompozicijske, ekspresivne in inovativne prijeme.
Stevan Kovač Tickmayer je v
skladbah na plošči Spes mojstrsko balansiral med skrajnimi ekspresivnimi izbruhi in pretanjenimi liričnimi pasažami, med minimalistično repetitivnostjo in ritmičnimi preskoki ali kontrapunktom, pa tudi med tradicionalnimi pristopi h klavirju in uporabo vseh ostalih zvočnih možnosti tega glasbila ob hkratni uporabi manjših tolkal, drumlji-ce in glasu. Vsa ta raznolika izhodišča pa Tickmayer mojstrsko sintetizira v svoj izrazito osebni in avtentični zvočni svet, ki je
zmerom zavezan neki teritorialni specifiki znotraj svetovnega glasbenega toka (improvizirane glasbe).
Iskanje referenc bi bilo v tem primeru povsem jalov posel, saj Stevana Kovača Tickmayerja odlikuje ravno izredno širok pogled na glasbeno izrazno polje, tako da je preprosto nemogoče izpostaviti tiste stilske oblike, ki bi bile za njegovo glasbeno dejavnost najbolj merodajne. Organsko razumevanje glasbe kot medija, s katerim je mogoče izrazili prav vse, kar je človeškega, je listo novo videnje glasbenega snovanja. ki prav sedaj pred našimi očmi raste na razvalinah starih zacementiranih trendovskih glasbenih vrtičkov.
S trenutkom, ko je glasbena avantgarda razpadla in se razpršila v tisoče post-avantgardnih blodenj, se je začela prebujati
Tickmayer
Formatio
preporodna glasbena širina, v katere izraznih formah je mogoče zajeti vse pomembne trenutke iz glasbene zgodovine, vključno z vsemi raznolikimi stilsko-izraz-nimi zvočnimi prijemi.
Da je v širitvi glasbenih obzorij (tako pri producentih, kot pri konzumentih) prisoten esencialni glasbeni duh našega časa, potrjujejo vse glasbene smeri: od množičnogodbene produkcije do najbolj elektično zaprtih pbst-ek-sperimentalnih prijemov v resni glasbi.
Stevan Kovač Tickmayer je
predstavnik prav te generacije, ki prihaja iz povsem drugačnih konzervatorijev kot generacije pred njo, zaradi česar pa tudi zvočne sinteze, ki jih ta generacija prinaša in ponuja, ne morejo več biti niti pribite na tradicijo, niti prilepljene na sladkobno lepljivost množične produkcije in ne morejo potoniti na dno neskončnega brezplodnega eksperimentiranja v mlakah larpurlarti-stične dekadence, ampak temeljijo izključno na zvočnem in glasbenem instinktu glasbenikov, ki ne morejo več vztrajati le na majhnem, omejenem in zastraženem vrtičku glasbenega sveta.
Ce vas torej zanimajo tile vojvodinski sadeži (pa čeprav so po naključju dozoreli v času novosadske primitivistične jesenske kultne revolucije), lahko pišete na naslov Glasbene Mladine Vojvodine (Ulica JNA 35, če se ne motim) ali k Stevanu Kovaču Tickmayerju na naslov Ul. Mile-te Jakšiča 2/a. 21000 Novi Sad.
Rajko Muršič
PONUDBA
POD SKALPELOM
■Џ
odci is resije grtippo folkioriatico
Še živa ljudska godba
Pela kaseta založbe Druga godba (gre /a sodelovanje ljubljanskega CIDM a, Glasbene Mladine Slovenije in seveda Radia Študent) prinaša glasbo iz obrobja slovenskega etničnega ozemlja, iz doline, ki je skozi stoletja ohranila svoje arhaične posebnosti (tako da jih marsikdo sploh ne prišteva med Slovence). Arhaična avtohtona skupnost sicer v svoji dolini počasi izginja, kljub temu pa se z žilavo vztrajnostjo ohranja kot eden redkih kulturnih biserov Evrope. Poleg izrednega bogastva raznolikega ljudskega pripovedništva sc je v tej od sveta pozabljeni dolini ohranila tudi arhaična, vse do nedavno netempira-na godba.
Rezijanska g odha je arhaična in neposredna. trmasto vztrajna m kmečko zapeljiva Čeprav imamo občutek, da neprestano vlečejo isto vižo, to v detajlih še zdaleč ni res če ne kaj drugega, pa nas o bogastvu stare, prvinske godbe prepričajo preostanki starega slovenskega peldohnega ritma (V4 + 2 4). ki ga najdemo tudi na povsem nasprotnem robu Slovenije (Porabje).
Dve violini (»citire*) in tristrunski križanec med violončelom in kontrabasom t»bunkula*) tvorijo godčevsko zasedbo, ki je igrala V decembra lani v Viteški dvorani ljubljanskih Kri žank in katere posnetke lahko najdemo na tej kaseti Cilcdc na to, da so takšne godčevske zasedbe morda že pred dvema stoletjema prevzele dotedanje načine igranja na dude. se na tej kaseti lahko srečamo z zares stari mi melodijami, ki v vsakem primeru temeljito izstopajo iz okvirov zvočenja siceršnjih alpskih godb. Rczljanci sredi alpskega sveta igrajo glasbo, ki nima povsem ničesar skupnega z alp sko muziko, kakršno nam iz dneva v dan servirajo oberkrajnerski miš maš mojstri
V Z1VO
GODCI IZ REZIJE
Glede na to, da ste najverjetneje pred leti zamudili ploščo s posnetki Rezijanskih godcev, vam, najtopleje priporočam, da tokrat te zamude ne ponovite, saj je preko štirideset minut sočne in poskočne rezijanske glasbe (ki v nekaterih elementih spominja na irske folk iztočnice) preveč prepričljiva zadeva, da bi jo lahko obšlo katerokoli uho, ki se sicer upijanja z ameriškim countrijem, afriškim etno po-' pom ali (Bog ne daj!) narodnozabavno glasbo. Te ne kaj drugega, pa je pričujoča kaseta dokaz, da pristna slovenska ljudska godba še živi in da bi Rezijanski godci igrali tudi v vaši vasi - samo povabiti jih je treba.
Rajko
Samostojna kaseta PLEROMA
Pleromo sem prvič poslušal pred nekaj meseci na mariborskem ŠTUK-u kot eno izmed skupin na koncertu štajerskih skupin (sodelovale so tudi tiste iz Graza). Takrat so mi pustili čisto dober vtis in sem si želel še slišati njihove posnetke.
Pleroma so skupina, ki prihaja iz Ptuja in jo sestavljata dva bivša člana bivše mariborske skupine Masaker Marjan Bone na kitari in Vili Muzek na basu. Igrajo neke vrste temni val z občasnimi referencami na Cure. Ob poslušanju kasete sem se znova vprašal, kako realen nosilec zvoka je lahko kaseta, saj je razlika v samem koncertnem zvoku in zvoku na kaseti tako različna, da se lahko vprašamo, če sploh gre za isto skupino.
Na kaseti so skladbe: Živ pokopan. Rojstvo. Pogledi. Melanholične misli. Včasih. Razdejana duša. Mrtvaški voziček. Boji — svoboda. Meditacije in Brez imena. Avtorji vseh so sami, razen Melanholične misli, avtor besedila *je Kette in Meditacije, avtor besedila je Kosovel. Njihovo glasbo okarakte-rizirajo močni in redki bobni, čvrst in globok bas ter škrta solo kitara, ki skicira le redka mesta in podčrtuje s svetlimi toni črna besedila, sicer pa je v ozadju. Najšibkejši del kasete (na koncertu se mi ni tako zdelo) je vokal, ki je preveč pengovovski pa naj gledamo s strani izvajanja ali s strani izazito melanholičnih besedil, ki na momente zaidejo kar v patetiko (s Pengovom sicer ni tako). Mogoče je kriva tudi neprimerna produkcija, saj na koncertih zveni dosti bolj čvrsto in se dobro ujema z glasbo.
Pleroma so tako novo upanje za oživitev (čeprav so temačni in melan holični) slovenske glasbene scene, saj imajo zanimivo melodiko, dovolj glasbenega znanja in izvajalske moči.
Komur je takšna glasba pri srcu, ne more mimo njih. V Sloveniji je mrtvila na glasbeni sceni že tako ali tako preveč. Kogar zanima kaj več o njih oziroma, če hoče naročiti njihovo ka selo (ki je kljub vsemu dovolj ade kvatna informacija o njihovem delo vanju), na) jih kontaktira na naslov Marj.in Bone, Hajdoše 68, 62260 Ptuj, tel. (062) 774-978 ali Vili Muzek Tehniška fakulteta Maribor, Smeta nova 17, 62000 Maribor, tel. (062 25-461 /int. 464.
PEC
center za dehumanizacijo
Na začetku je hila glasba, ha ha. Zelo raznolika glasba. In koliko besed obstaja, da jo opišeš! Nepregledna vrsta, neskončen niz, pravi gozd pojmovne zmede! No, pa poglejmo!
Deneš si torej glasbo Centra za dehumanizacijo na magnetne glave in že se' odpre tole nemogoče naštevanje:
Odprta,
jasna-nedvoumna-razumljiva, udarno frontna-neposredna, enostavna glasba,
specifična-samosvoja, a verna-pristna, kakopak.
Odločilna (blizu roba), resna, totalno resna, prizadeta (za vsakim zvokom kri!), povsem resnična!
Skoraj bi pozabil dodati:
nesprenevedajoča! Iz celih bitij izvirajoča (sicer morda malce razcepljenih, he he).
Dražljiva."
napeta-visokoenergetična-
naelektrena,
koncentrirana-nabita.
Vsekakor preveč pohvaljena glasba, he he.
Snameš CZD-glasbo iz zvočil in se zamisliš. Pa kako je že z vsem tem? Nekaj te moti, na nekaj si moraš odgovoriti. Vendar se odgovor nikakor ne začne z »nekoč je bil punk«. Začne se z vprašanjem: Ali so CZD resnično vaški bend?
CZD so iz Frankfurta na Majni — oh, pardon, kakšna napaka! — torej iz Trat v Slovenskih goricah. Tu imajo svoje domovanje, vendar so tudi od marsikje drugje. So pa zagotovo s srcem navezani na rodno obmursko gričevje, ki se vzpenja med raztresenimi kmetijami skrajnega severnega slovenskega obrobja. In tu je keč, tu je pojnt št.
I! Morda je prav relativna (kulturna) »nedotaknjenost« odmaknjenega podeželja, njena fazna zamaknjenost nazaj tista odločilna razpoka, tisti pribežališčni prostor, v katerem se nasprotja in sorodnosti tega sveta pokažejo v še posebej izostrenih
Proslavljamo izid plošče »Izdaja« CENTER ZA DEHUMANIZACIJO
črtah — posebej razločno, posebej necelovito, tudi razcepljeno. Umeščenost v vmesnem prostoru (»ničijoj zemlji«) omogoča čudovit razgled na vse strani! Zatorej ni čudno, da je socialno-geografska pozicija CZD-ejevcev le-tem nujno omogočila odličen nastavek za preprosto izviren izraz. Da, ta plodnost prostora, ki je vmes!
Toda, včerajšnji socialni in geografski položaj ni enak današnjemu! Cas premika tudi CZD. Premika njegove člane, njihovo glasbo, mladinski klub Trate in drugo, kar je z njimi v zvezi. In prav v čas bistvenega premika, premika iz vasi v mesto, v nove vloge, v starejša telesa je »padla« prva plošča C entra dehumanizatorjev! Kakšno naključje! Plošča je tudi premik iz obrobnih v prednje diskofilske vode, je prerast osnovne self-made reprodukcije. »Izdaja« je biserček, ki v samem globokem sebi izraža bistveno spremembo. Je akt in znamenje transformacije hkrati!
Transformacije v kaj? Žal odgovora na to ne daje. Preostaja nam seveda odlično upanje.
»Izdaja« korenini v intenzivnem CZD-eriranju izpred leta ali dveh. Zazrta je nazaj. Torej nujno kliče k premlevanju preteklega dogajanja na Tratah. K premlevanju preteklega in tuhtanju o prihodnjem (speti sestri nerazdružljivi).
Odgovor na vprašanja o perspektivi traške lokalne subkulturne scene 1977 + 3 ne more biti vznemirljiv: migljala bo še dalje, dihala, vztrajala. Ne bo pa več zabrbotala kot je pred nekaj leti.
Vsaj scena 1977 -f 3 ne. Za ponoven šus bodo potrebni novi ljudje, novi vzgibi, nove točke idejne in (sub)kulturne identifikacije. Toda, prav tu je vznemirljivost: a so možnosti za »drugi« novi val na Tratah (pa ne le tam)? Ali bo katera od naslednjih generacij zmogla in uspela zbrati moči, predstaviti horizont, temeljito zleviti svojo glavo? Ali bo?
V .času, ko se to sprašujemo, postaja CZD vse manj podoben jurišnemu avionu. Vse bolj se umirja njegova razburkana gladina (ali pa je to morda le privid!?). Vztrajnost in več naporov — do katere točke le? Ublažitev. Vendar nikoli ne veš.
Ampak, bo držalo. Da namreč prihajajo nove oblike. Nove okoliščine in nov ritem. Saj bo vse še dalje, vendar drugače. Tudi za CZD in v njem.
jože kos bas
P. S. Ploščo »Izdaja« lahko kupite v Galerii 88, v Mladinski knjigi na Partizanski cesti, v Merkurju, v SKUC (Ljubljana). C RMK (Nova Gorica), preko založbe I V in v vseh drugih bolje založenih trgovinah \ Sloveniji in Jugoslaviji.
13
GLASBA
Intervju: BOYE — Dosta, dosta, dosta
Воуе sem poslušal dvakrat v treh dneh: v Ljubljani v diskoteki Turist na žuru kravatarjev iz RK ZSMS, drugič pa v mariborskem ŠTUK-u, kjer sem tudi napravil pričujoč intervju. Če primerjam oba koncerta, lahko rečem, da so Boye rock band, ki mu bolj ležijo dvorane kot stisnjeni sofisticirani prostor diskoteke. So izrazita rock skupina, ki šele v določenem volumnu doseže zadovoljivo polnost svojega zvočnega izraza. Skupino sestavljajo v glavnem dekleta (na začetku njihove poti v zgodnjih osemdesetih letih — 1981 — so lahko sodelovala izključno dekleta), in sicer dve pevki, bobnarka in kitaristka, moški del pa zastopa bas kitarist. Poleg osnovne zasedbe sta bila z njimi še bivša pevka in solist na ustni harmoniki. Medtem ko pravega opravičila za nastop bivše pevke nisem našel, lahko rečem, da se je slednji zelo dobro vklopil v skupino v dveh pesmih, pri katerih je sodeloval. Drugače pa so Bove pop rock skupina z močnimi asociacijami na newvorške Kamones tako po zvoku kot po strukturi skladb in načinu njihove interpretacije.
Koncert na STUK-u me ni pustil hladnega in moram reči, da se ob njihovi glasbi lahko zelo zabavam, kar pomeni, da svoje poslanstvo dobro opravljajo, o kakšnih večjih ali višjih ambicijah pa tudi dvomim, da same razmišljajo. Njihov prvenec z naslovom Dosta. dosta. dosla iz leta 1988 je Radio Študent proglasil za domačo ploščo leta, čeprav je do nje zaradi več kot zanič distribucije zelo težko priti. Za intervju sva se z Bitjo (drums) in Jasno (vokal, teksti) pogovarjala Vasja in jaz.
Bilja: Vzdušje na koncertu nas ni motilo, mi smo se zabavali po
svoje. Sicer nam bolj ležijo klubski prostori, toda v Turistu ni bilo takšnega vzdušja. Tukaj je bilo tudi več ljudi in na nek način je bilo dobro, čeprav ni bilo tako kot v Prešernu (KUD Prešeren) v Ljubljani. Tam je bilo fenomenalno. Imele smo celo dodatek.
Katedra: Sedaj ste na turneji?
Jasna: Da, samo na neki manjši jugoslovanski turneji. Predstavljamo svojo prvo ploščo, s katere igramo vse komade. Zadnjega na plošči smo samo priredile za koncertno izvajanje.
Katedra: Ste iz Novega Sada. Kako vidite Maribor, kako ga občutite?
Bilja: Maribor je zelo podoben Subotici ali Novemu Sadu. Ko smo prišli sem, smo komentirali, da se počutimo kot doma. To ni kompliment. Tudi publika je zelo podobna. Meni Novi Sad ni všeč, je zelo depresiven. Ljudje na koncertih skoraj ne poznajo naših skladb, za kar je kriva zelo slaba distribucija s strani naše firme PCil’ RTB. V Beogradu, Novem Sadu in Zagrebu jo lahko dobiš le v eni trgovini. Sploh niso vložili nič v reklamo. Najprej so nam izdali singl, s katerim so hoteli preizkusiti tržišče. Bili so zelo zadovoljni, ker je bil uspešen.
Katedra: Za vas sem slišal že pred kakšnimi šestimi, sedmimi leti. Potem je bila vmes pavza, ko ni bilo glasu o vas. Kaj ste delali v tem času?
Jasna: Igrale smo na koncertih, in sicer v Ljubljani, Zagrebu, Dunaju, Linzu, Novem Sadu, Beogradu, Sarajevu . . . Obstajamo že od I98I.
Bilja: Nikoli nismo nehale igrati. Zc osem let kontinuirano obstajamo in igramo. Nismo imele nobene pavze. Da nisi slišal za nas, kot tudi ni ogromno drugih ljudi, je problem te drža-
ve in njenih institucij in na koncu tudi diskografskih hiš ter rock kulture nasploh. Mislim, da smo že sedem let eden od najzanimivejših jugoslovanskih skupin in v tem času smo uspevale edino igrati. Tudi igrati nismo mogle, kot bi hotele, ker nismo imele plošče, in če nimaš plošče, nočejo tvegati s koncerti. Začaran krog, čeprav smo me edina ženska rock skupina pri nas in imamo svojo, žensko senzibilnost, ki prej ni bila znana.
Katedra: Z novim valom, oziroma še prej s pojavom punka, je bilo zelo popularno vključevati punce v rock skupine, oziroma nastalo je veliko ženskih skupin (kar lahko kar povežemo z zelo močnimi družbenimi gibanji, ki jih je punk sprožil in del teh pretežno emancipatnih gibanj je bilo tudi žensko gibanje). Pri nas ste to bile ve in reško-opatijske Cacadou Look, čeprav gre za popolnoma različni glasbeni usmeritvi.
Bilja: Šlo je predvsem za fenomen ženske, ženske skupine, čeprav se je potem pokazalo, da ni bistvo v tem, ali je to ženski band, ampak, ali je neka skupina kvalitetna. Vedno smo se naslanjale na punk in novi val. To nam je bil tudi način življenja.
Jasna: Ženski so ostali še vokali in teksti, ki so napisani v ženskem spolu z. očmi ženske in njenega doživljanja. Če se tudi kakšni moški tako počutijo in jim je to blizu, je to samo dobro.
Bilja: Jasna piše tekste in izdala je tudi knjigo. Glasbo delamo skupaj, čeprav je oboje težko deliti in se vedno prepleta. Nekaj časa smo hotele delati le z ženskami in tudi delale smo tako. To nam je bilo zelo pomembno in zelo dobro smo se počutile brez moškega terorja, brez moških vplivov. To je bilo prva tri.
štiri leta, nato pa smo prišle malo k sebi in nam to več ni pomenilo ničesar. Dekleta so odhajala in potrebovale smo nove člane. Nobena nova punca ni igrala, kot smo hotele, in odločile smo se, da bomo še naprej dobra skupina, vendar ne ženska,- To je bil za nas zelo važen trenutek. Imamo bas kitarista. Naslednji trenutek je bil, da sodelujemo s čimveč ljudmi. Prvenec smo napravile s Kojo (Disciplina kičme. ex Šarlo. akrobata, op. pis.), ki je eden od najbolj zanimivih ljudi. Vedno smo imele probleme s producenti, saj nam ni nobeden znal napraviti pravega zvoka v študiju. Vsi so nas hoteli omehčati, nas napraviti bolj ženske, bolj pop, ker so hoteli z nami hitro zaslužiti. Nato smo poklicali njega. To je bilo 1985, 1986 smo z njim napravili singl, jeseni 1988 pa nam je izšel prvi album. Koja je bil avtor dveh pesmi, na nekaterih ostalih pa je še igral kitaro in bil kar enakopraven član skupine. Tudi vplival je na nas, imamo pa tako ali tako iste okuse. Producent mora biti produ-ktivec, nekakšen inženir zvoka. Za žive nastope pa poskušamo vklapljati nekakšne zanimivosti, kot je npr. Željko na ustni harmoniki. Na žalost je pri nas zelo malo žensk, ki se ukvarjajo z glasbo in živijo na ta način. Verjetno je to zaradi konzervativne vzgoje in zaradi klasične vloge ženske, ki se zelo razlikuje od tiste na zahodu, kjer se veliko več punc ukvarja s takšno dejavnostjo. Drugi naš gost je naša bivša, prva in takrat edina pevka. Maša, ki, čeprav več ne dela z nami, vedno spremlja naše delo.
Katedra: Kaj vas žene, da delate in vztrajate?
Bilja: Naše trde glave. Mi smo otroci mesta in smo tudi zrasli v mestu. Hočemo izraziti naše ob-
čutke o dogodkih, ki nas prizadenejo. Potem nam je še všeč ta medij, koncerti.
Jasna: Vsaj enkrat hočemo napraviti, kar želimo in to dobro. Sedaj bomo še predstavljale našo prvo ploščo, dokler bo interes, ker te plošče ljudje še sploh ne poznajo.
Bilja: PGP RTB se zdi že dovolj, da so nam izdali to ploščo. To je bil za njih strašen napor in pri tem se vse konča. Mi jih le še obremenjujemo z nekimi našimi zahtevami. Celo same smo morale kupovati svoje plošče in jih pošiljali ljudem v druge kraje, čeprav je naletela na zelo dobre kritike. Ti nekaj delaš, ljudje pravijo, da je to dobro, in zaradi nekih bedakov ne moreš ničesar premakniti.
Jasna: V Beogradu in Ljubljani so jo proglasili na radiu za ploščo leta. Torej imata ti dve mesti vseeno nekaj skupnega.
Bilja: Tam se tudi najbolje počutimo. Zelo je podobno tudi na naših koncertih. V Ljubljani so nas spraševali o naših političnih stališčih. Ampak me se ne ukvarjamo s politiko. Mislimo, da je tako bolje, saj se ne obremenjujemo z nekim ozkim krogom, mestom ali področjem, iz katerega prihajamo. Rock kultura je planetarna stvar in je iznad teh, zame nepomembnih reči.
Katedra: Kako kaj z ostalo sceno v Novem Sadu?
Bilja: V Novem Sadu obstajajo najboljše skupine, čeprav tega nihče ne verjame. Novi Sad je zelo zaprto mesto in zelo težko, kar se tiče rock glasbe. V vseh večjih mestih, kot so Ljubljana, Zagreb ... je poskrbljeno tudi za nepoprečne okuse, za glasbo, ki jo posluša manj ljudi. V Novem Sadu pa ni ničesar. Niti za širšo publiko niti za ožje skupine lju-
di. Sedaj še delujejo nekatere skupine, ki so že od 1981 v našem krogu. To so: Luna, Obodni program in La strada. Takrat, 1981, se je še lahko snemalo na radiu. Obstajala je tudi oddaja Jugoslovanska rock scena, ki je predvajala predvsem nove skupine. To so poslušali tudi v Beogradu, dokler ni voditelj odšel z radia in je bilo vsega konec. Monopol danes držijo ljudje iz mladinskih organizacij, ki zasedajo vsa mesta in nič ne delajo. Obstajajo tudi skupine po kleteh, ki se ne morejo nikjer predstaviti.
Jasna: Tu in tam so koncerti, ni pa kontinuiranega delovanja.
Ni nobene produkcije.
Bilja: Novosadski mladinski časopis »Stav« še ni napravil intervjuja z nami, čeprav ga je z Bajago. Še posebno je vse zaprto za Novosadčane. To je fenomen Novega Sada in odkar obstajamo nas povsod lepo sprejmejo; v Novem Sadu je nekaj zelo slabega. Mogoče celo klima. Ljudje so v redu, je študentsko mesto in ima še celo enega najboljših študijev za snemanje pri nas, mi pa v njem nismo mogli snemati. Ko so slišali, da nam bo Koja produ- „ cent, je bilo vse gotovo. Tam se ga bojijo! Tega sploh ne razumem. Edini dogodek je enkrat letno Sterijini pozorje, drugače pa v gledališču nimaš kaj početi.
Bilja: Na radiu nam (redko) vrtijo naše stare stvari, kljub temu, da smo izdale novo ploščo. Snemat lahko pridejo Bajaga in Ekatarina, mi pa ne! Verjetno so zlobni, ker mislijo, da smo jim obrnili hrbet, čeprav nam nikoli niso ničesar dali.
Jasna: Na srečo to drugje ni pomembno, važno je le, kaj delaš in kako.
PEC
POM DBA
POD SKALPELOM
Nmim
BADSEEDS
"f 4*4
»j-*
NICK CAVE AND THE BAD SEEDS lender prey
ЧЖЗЗи
V lanskem lelu je Nick < au* i/dal Je svojo pelo »samostojno« ploščo po ra/padu matične skupine Ihe Hi r ih Ja v Pari v Po /birki co ve rje v kukmg Agamsl thv Pruks in po pogrebni Your iuneral M\ Trial je < ave presenetil kol še nikdar doslej. Ce so kritiki njegove remake starih hilov dvigali v nebo in nato. Je kar sii moumevno, naslednjo ploščo bolj ali mani popl|uvali ali v/eli / rezervo, mu lega albuma ne more nihče opore kali Celo večno hladna in odmaknjena Velika Hntanija mu je pri/nala niegovo /asIuJeno mesto na rock sceni. /e sam podatek, da je singl s le plošče, Ihe Мегсу Seat, ki dobrih se dem minut do popolne katarze slop n|u|e zvočno dinamiko kot podlogo Nicku < ateu, ki kot obsojenec na
električnem stolu ponavlja ver/: »Im not a/raiJ to Ju*.« proglašen s strani kritikov v vseh treh glavnih angleških rock časopisih Soumls. Ne и Mn šival ExPres\ in MvloJv Muker /a ma lo ploščo lanskega leta nam lahko po ve dovolj. Tudi velika ni v dosti slabši poziciji, saj se bori v gornjih delih lanske top albumov.
lender prey |e pravi soul album, ki nas prav olajša ob poplavi aluminija sto-plastičncga dreka, ki se vrti po dekadentnih kabelskih programih tipa Sky. ( ave na tej plošči celo pozablja, da ne /na peti Na njej je svoj i/ra/ privedel do vrhunca. Očistil je svojo glasbo in /reduciral njene elemente na najidealnejšo mero. Kcpcticijo, s katero je pretiraval na prvencu, hlucs, ki |c njegov drugi album, melodijo, ki
je lastnost tretjega in manično žensko pogojeno depresivnost, s katero je prešel vse meje (/a nekatere tudi mere) na četrtem, je tukaj združil v enkraten konglomerat, ki mu ne moremo ničesar odvzeti niti dodati. To je Nick Cive! Re/ki klavir je postal temeljna podloga /a njegove pesmi, medtem ko ic kitara Bllxe Hargcldu končno postala instrument, ki igra in /raven še posluša vokalista. Cave ie enostavno premočen /a kaj več.
Na albumu najdemo ogromno /vr sti. ki jih ie mojster /druJil v homoge no tvorbo: popovska Dva n na. blue sovska Alicv. in up Jumpv ihe Dvvil, pseudo ja//y Slowly (ioe\ ihe Nighl. rockerski (iti ol Ke/ugvv in Sugar Su цаг Sugar. baladna Men rter pijanska (v tričetrtinskem taktu) New Marmng
so pesmi, ki ustvarjajo popolno delo. Nič ne manjka, nič ni preveč, poleg tega pa bi lahko še vsaka /ase stala kot mala plošča. Ustna harmonika in C avovo dingovsko zavijanje nam po vesta o Avstraliji mnogo več kot vse proslave ob dvestoletnici tega kontinenta
/ver, ki /avija s harmoniko in tuli / glasom ter spušča svojo dušo. ko si liga še krvavo meso, je napravil enega najboljših rock albumov tega desetletja in vsa sreča, da je i/šel pri nas (po nekih verzijah) namesto zdolgočasenega treticga albuma Diamundc t.alus You Musi He ( vrta m of ihe Devil't ki je s svojo črno inagtko kot čarovnica i/ Рорсуа v primerjavi / Nickom.
»»EC
14
FOTO: KATARINA VISOČNIK
PRGIŠČE KULTURE ETC
NATEČAJI
LIKOVNI ANNALE ’89
MESTNA KONFERENCA ZVEZE SOCIALISTIČNE MLADINE SLOVENIJE MARIBOR Prešernova 17, Maribor
RAZPISUJE v sodelovanju z
DRUŠTVOM ARHITEKTOV MARIBOR
Trg. B. Kraigherja 3, Maribor
SPLOŠNI, JAVNI, ANONIMNI, ARHITEKTONSKI NATEČAJ ADAPTACIJE SODNEGA STOLPA V MARIBORU
1. Namen natečaja je pridobitev' najoptimalnejše idejno programske zasnove prenove oziroma adaptacije Sodnega stolpa, ki bo osnova za izdelavo investicijsko-tehnične dokumentacije bodočega Mladinskega kulturnega centra v Mariboru.
2. Predmet natečaja je:
ureditev prostorov znotraj stavbne lupine Sodnega stolpa kot funkcionalne celote
— ureditev neposredne okolice stolpa v notranjem vrtu
3. Vsak udeleženec, posameznik ali skupina, lahko sodelujejo na natečaju le z enim natečajnim elaboratom.
4. Razpisovalec bo najvišje ocenjenim elaboratom podelil:
1. nagrado	3.000.000.	din
2. nagrado	2.000.000.	din
3. nagrado	1.000.000.—	din
Dva odkupa po 500.000. din
Nagrade in odkupi bodo podeljeni v netto zneskih.
5. Ocenjevalno komisijo sestavljajo trije člani MK ZSMS Maribor in trije člani DAM. Poimensko je komisija nevedena v natečajnem gradivu.
6. Natečaj se prične 6. 2. 1989. Natečajno gradivo dobijo interesenti osebno ali po pošti do 24. 2. 1989 na MK ZSMS Maribor, Prešernova 17, 62000 Maribor, po predhodnem vplačilu 30.000.— din na žiro račun MK ZSMS Maribor številka 51800-678-81344 z oznako »za natečaj Sodni stolp«.
7. Rok za vprašanja udeležencev je
3.	3. 1989.
8. Rok oddaje natečajnih del je 5. 5. 1989 do 14.00 ure na naslov MK ZSMS Maribor, Prešernova 17, 62000 Maribor.
9. Komisija bo končala delo do 23. 5. 1989.
10. Kraj in čas razstave bosta objavljena hkrati z izidom natečaja v istih medijih.
Mladinski kulturni center Orožnova ul. 2 62000 Maribor
NATEČAJ
Razpisujemo natečaj za ime in znak za prvi in edini novorockovski klub v Mariboru. Klub se nahaja na Razlagovi ul. 16 v kleti »Doma ustvarjalnosti mladih« in seje do sedaj imenoval Glasbeno scenska delavnica Gustav. Pravkar tečejo pripravljalna dela za obnovo tega imenitnega prostora.
Izdelek mora vsebovati:
— ime
— grafično, oblikovno rešitev znaka — imena
— šifro in naslov avtorja Nagrade bodo simbolične, prva in izbrana rešitev bo skromno honorirana in seveda bo »večna«.
Izdelke pošljite na naslov:
MKC Maribor Orožnova ul. 2 62000 Maribor
s pripisom: za novorockovski klub
PEDAGOŠKA FAKULTETA MARIBOR
OO ZSMS PF ZA LIKOVNI ANNALE 89 62000 Maribor
»Smo študentje Pedagoške fakultete v Mariboru. Študiramo likovno pedagogiko in se aktivno bavimo z likovno umetnostjo.«
Vemo, da likovno — duhovni napredek ni enak v vseh državah. Zaradi tega si želimo zbliževanj — spoznati želimo tudi ostale študente likovne umetnosti, ker je resnična umetnost internacionalna in aktualna za vsakogar. Zato smo v lanskem poletju organizirali likovna srečanja, ki smo jih poimenovali Annale.
Takrat smo prikazali svoje aktivnosti in zaključili, da bomo razstavo v naslednjem letu razširili.
cccctk?
CP
Letos želimo vključiti tudi študente iz drugih evropskih držav. S tem bi ANNAL1 dobili celovitejši videz. Zaradi tega pozivamo k sodelovanju vse študente, ki bi se na srečanjih želeli predstaviti s svojimi deli. Na razstavi bodo prikazana vsa dela, ki bi jih študentje prinesli s seboj in jih tu dovršili po predloženi temi. Tema letošnjega srečanja je »Refleksija podzavesti.«
Razstava naj bi trajala od 10.
04.	1989 do 14. 04. 1989 v prostorih Pedagoške fakultete Maribor. V tem času bi udeleženci ustvarjali z različnimi modernimi likovnimi materiali. Ravno tako
bodo udeleženci sodelovali pri postavljanju razstave.
Dela, ki ne bodo narejena na delovnem srečanju, morajo prispeti na naš naslov do 10. 04. 1989. Namesto eksponatov lahko pošljete tudi fotografije del, ki so jih študentje napravili doma. '
V dopisu vam pošiljamo program srečanja in prijavnico. Prosimo, da pošljete posamezne prijave do 15. 03 1989. Ostale informacije lahko dobite na telefon 062 od 01. 03. 1989 do 15. 03. 1989 med 10. in 12. uro, razen sobote in nedelje.
Lepo vas pozdravljamo in pričakujemo vaš odziv!
PRIJAVNICA!
Ime:
Priimek: naslov, ulica:
mesto:	pošta:
Starost:
Študijska smer:
Tuj jezik, ki ga govorim:
Tuj jezik, ki ga razumem:
Na ANNALU 89 želim delati na področju:
a) slikarstvo
b) kiparstvo — les
— železo
— glina
c) ostale tehnike
Datum prihoda na prireditev:
Datum odhoda:
Ostale želje in pripombe!
Prosimo, da poleg prijavnice pošljete fotografijo zaradi izdelave prepustnice, s katero boste imeli določene privilegije na prireditvah.
Podpis
NAPOVEDUJEMO
KOTIČEK ZA KINOFILE
Oni dan me je neki kinofil v prvotnem pomenu besede opozoril, da sem svinja. Ker sem po kitajskem horoskopu res svinja, si tega nisem vzel pretirano k srcu, tako, da bo v kinofilskih kotičkih še naprej govora o filmih, ki se rolajo po kinodvoranah, o psih pa le, kolikor se pojavljajo na filmu.
Okoli 10. marca starta na svoj zmagoslavni pohod lilm Kavarna Astoria, in to iz Maribora, kjer je bil tudi posnet. Če je to omembe najbolj vreden dogodek v MB ki-notih, toliko slabše za kinofile. Če boste omenjeni film pazljivo spremljali, pa boste (vsaj Mariborčani) v kaki manjši vlogi zanesljivo ugledali vsaj kakšnega znanca. To pa je tudi nekaj. . . Če posedujete televizor in CATV priključek, vam za tolažbo priporočam vsaj dva filma, ki se tre-nuino rolata na Teleclubu: Lel nad kukavičjim gnezdom in Misijon. 'Tudi ponedeljkove projekcije v ŠTUK-u bodo najbrž prinesle kaj ogleda vrednega, in m vrag, da ne bi kaj dobrega zašlo tudi v spored »običajnih« kino-
(ATEDRIN KINO bo v tnar-nekoliko drugačen kol običaj-Namesto double- oz. tri pičla bomo pripravili predstavi-filmov ameriškega režiserja vida l.vncha na posameznih dstavah, o času in kraju kate-boste pravočasno obveščeni dnevnega časopisja in plaka-
ivid l.ynch je privekal na v ameriški /ve/ni državi Hana leta 1946 Triindvajset asneje je končal likovno šolo iladclphiji, posnel pa jc 1111,1 prvi film. The Alphabet :ceda), ki je kratek, v svojski iki narejen aniniinirani film. je znano, pridejo pošteni iikami po smrti v 1’ariz. h pa se je odpravil v Evropo i življenja, vendar ni pretira-dolgo zdržal Leta 197(1 je tel prvi daljši film, Ihe
Grandmother (Babica), ki je kombinacija animiranega in igranega filma. Tudi, toda ne zgolj zaradi tega, ker je prišel k igranemu filmu od likovne umetnosti preko animiranega filma, ga nekateri primerjajo s poljskim režiserjem Valerianom Borowczykom (spomnimo se njegovih filmov Povest o grehu, ki ga je posnel še na Poljskem, pa Pocestnice s Syl-vio Kristel in Za samostanskimi zidovi), predvsem glede vizualne estetike filmov. Glede »vzdušja« dolguje Lynch kar precej nemškemu ekspresionističnemu filmu (Lang: Metropolis; Murnau idr.), pa literaturi (Kafka) itd., vse to pa reflektira na svojski, »postmodernistični« način.
Svoj prvi povsem igrani film Eraserhead, ki je svojevrstna kombinacija science-fictiona in psiho-drame, je začel snemati že leta 1972, a zaradi finančnih težav je film dobil dokončno podobo šele 4 leta kasneje. Nepričakovano hitro je med filmskimi sladokusci pridobil reputacijo »kultnega« filma. 1980. je posnel film Elephant man (Človek-slon), ki mu je prinesel svetovno slavo, I. 1984 SF-film Dune (Duna puščavski planet), ki smo ga pred kratkim lahko videli v kinu, 1986 pa Blue Vclvct (Modri žamet).
V Katedrinem kinu si boste lahko ogledali Eraserhead in Človcka-slona, najbrž pa tudi Modri žamet (pred kratkim so ga vrteli v ŠTUK-u, pa tudi sicer ga je YU-distribucija odkupila in se rola v rednem sporedu kinotov). Če bo vse po sreči, bomo ob projekcijah posameznih filmov pripravili tudi neke vrste »gledališki list«.
Kinofile, ki jih lilm zanima tu di teoretično, opozarjam, da je pri Ekranu izšla knjiga Pogled s strani Slavoja /ižka.
jaeks
T)
tomaž vrlič
SLIKE
KINO ŠTUK Program za mesec marec, 1989:
Ponedeljek, 6. 3. ob 19. in 21, uri: »MODEL« (MODEL), amer. erotični thriller. Režija: JAMES TO-BACK. Glavne vloge: NASSTASJA K1NSKI, RUDOLF NUREJEV Vstopnina: 2000.—
Ponedeljek, 13. 3. ob 19. in 21. uri: »THE LONG RIDERS« (JEZDECI NA DOLGE STEZE), amer. we-stern. Režija: VVALTER HILL. Glavne vloge: STACY KEACH, KEITH КЕЛСН. DAVID CARRADINE, KEITH CARRADINE, ROBERT CARRADINE, DENIS QUA1D, RANDY QUAID Vstopnina: 2000.
Ponedeljek, 20. 30. ob 19. in 21. uri: »WISH YOU WERF. HERE« (RADA SE TE SPOMINJAM), angleška satira. Režija: DAVID LELAND. Glavne vloge:	EMILY	LLOYD,
TOM BELL, JF.SSF. BI RDSALL, GEOFFREY DURHAM NAGRADA MEDNARODNE FILMSKE KRITIKE C ANNES '87
Vstopnina: 2000.
Ponedeljek. 27. t. ob 19. in 21 uri »UOMINI CON I RO« (LJUDJE PROM), ital. vojna drama. Režija: FRANC I.SC C) ROSSI. Glavne vloge: CilAN MARIA VOLONTE, MARK ERI ( HI I I E, ALAIN CUNY Vstopnina: 2000.
ODPIRALNI ČAS VSAK DELAVNIK OD 16. л DO 20. ure SOBOTA OD 10. DO 13. ure
PONEDELJEK ZAPRTO
VABLJENI
NOVO
GALERIA 88
od 22. 2. do 11.3. 1989 razstavlja Mariborčan Tomaž Vrlič — slike in risbe (1988-89)
od 13. 3. do 25. 3. Goran Kozoma-ra (LJ), na otvoritvi koncert presenečenja
OO
00
O)
T"
■
o
<D
TJ
a
4)
(0
Če je svet nedokončana skica (Van Gogh),potem si oglejte kartografske projekcije na tej razstavi in se ne držite načela:"Catus nmat pisces, sed non vult tingere plantas" (Mač;ek ima rad ribe,ampak si noče zmočiti tačk).
Infantilnost - če ne postanete kakor otroci,ne pridete v nebeško kraljestvo,pa tudi na Vrličev papir ne,ali ko nismo več otroci,smo mrtvi.
Ekspresija - nežna,melanholična,otroška,divja,fantastična, komična,kronična,tragična,farsična,skratka omnis de terminatio est negatio.
Simbolika - ključna stvar za razumevanje dela T.V. (glej: E.Panofsky: The Early History of Man in a Series of Paintings by Pievo di Cosimo,London 195F •
Melanholija - T.V. variira med počasnim introvertirancem, ki ljubi spokojnost,frontalnost in preprosto razumljivo (portret N.N.) in naglim ekstrovertirancem,ki ljubi čutnost in podlega čustvenosti (Mens sana in corpore sano) in s tem odnos med ljudmi karikira do nežnosti.
u«žna!^celoSsrame-lароиР*г"а.'Ч1«>И dionizična -
p° ал*. "SlSiSt?e obene"
po mesu Vnt- t •	se-----------
Pristop’do *enakaPi dvi®u," nadSutnost.
P ao enske je pristop do življenja
Za nadaljno razlago glej : tfilhelm Feinrich Wackenroder : Herzeneergiessungen eines kunstlieben den Klosterbruchers, 1797 (Srčni izlivi samostanskega brata - ljubitelja umetnosti 1737 ).	Peter	Rak
Študentski časopis Katedra
Tyrševa 23,
62000 Maribor Telefon: 062-212-004
Številka žiro računa: 51800-678-81846
Ustanovitelji in izdajatelj:
Univerzitetna konferenca ZSMS Maribor
Uredništvo:	Danilo	Vezjak
(glavni urednik); Sašo Dravi-nec (odgovorni urednik); Samo Resnik, Silvo Zapečnik, Peter Tomaž Dobrila, Rajko Muršič, Darinko Kores-Ja-cka, Miro Lenič, Dejan Pušenjak.
Oblikovalec: Beno Artnak Lektor: Boris Svetel Vodja prodaje: Gorazd Kos
Predsednica časopisnega sveta:
Dragica Korade
Katedra izhaja ob podpori Družbenega dogovora o financiranju mladinske periodike v Sloveniji.
Izdelava: VEČER, MARIBOR
Tehnični urednik:	Snežana
Štabi
Naklada: 6000 izvodov
Cena posameznega izvoda: 2500 dinarjev
Naročnina za vse leto znaša 35.000 dinarjev, za pravne osebe 70.000 dinarjev, za tujino 30 DEM oziroma enaka vsoti v drugi valuti.
Oproščeno temeljnega prr metnega davka po sklepu št. 421-1/70 z dne II. 1. 1970.
Uradne ure: vsak dan, razen sobote in nedelje med II. in 13. uro.
KOSOVO, MOJA DEŽELA.
»Veseli me, tovariši, ko slišim, da se tudi pri vas krepi enotnost narodnosti, ki premvajo v ien Krajin, roznam Albance: to je neverjetno marljivo ljudstvo. Sedaj pa, ko ste dosegli, da vladajo med Albanci, Srbi in Črnogorci najboljši odnosi, imajo vaši kraji vse možnosti za razcvet, in prav gotovo se bodo razcveteli...«	j.	b.	Tito	17.	marca	1951
KO RAZUM SPI, SE RODIJO SPAKE (Goya)
»Albanci smo pregnani z obličja zemlje. Šaš dom so postali podzemni rovi in hodniki ter prepovedani spomini na prihodnost.«
A. Fištravec
Ponovni izbruh vzhodno-jugoslovanskega brezupa me ne preseneča; zato bi bil presenečen, ko ga ne bi bilo (vedno znova). Brezumje vladajočih nacional komunističnih elit oblasti producira znotraj svoje ekskluzivne va-' sezaverovanosti tako obtesano in izmaličeno polje družbenega, da je porajanje absurdnih in samomorilskih akcij trpinčenega in izmučenega prebivalstva še najbolj mogoča (in tudi zaželjena?) smer razreševanja nakopičenih družbenih problemov v tem delu Jugoslavije oziroma Balkana.
Čeprav je samomor ena od pomembnih značilnosti dosedanjih socializmov, beg v temo pozabe in smrti pa pogosta odločitev socialističnih množic, s katerim so si ohranile vid in razum pred neusmiljeno bleščavostjo tuzemskih komunističnih prividov,
se mi zdi grožnja kosovskih rudarjev (pretežno albanske narodnosti) še posebej grozljiva. Pa ne zato, ker bi se z dopustitvijo smrti kateregakoli od štrajkajočih rudarjev lahko sprožil nepredviden plaz nasilja in nacional komunistične oblastne abotnosti, ki bi izredno težko ostala samo znotraj meja vzhodno-jugoslovanskih provinc. Ampak zato, ker je odločitev albanskih rudarjev po kolektivnem samomoru v svobodi svojih podzemnih hodnikov in oken izrazito proti kulturno dejanje izven zapisa njihovega tisočletnega kulturnega izročila, ki ga živijo na Balkanskem polotoku. Samomorilstvo med Albanci na Kosovu je v primerjavi z ostalo Jugoslavijo (da o Sloveniji sploh ne govorim) praktično neznana praksa. Jemanje lastnega življenja, polaganje roke na ne-tuje življenje je izjemno radikalen izstop iz lastne tradicije in kulturnega zapisa, ki nesporno pomembno usmerja vsakdanje življenje njihove skupnosti.
Razlaganje tovrstnega ra-
dikalizma s pomočjo zmanipuliranosti s strani albanske iredente in kontrarevolucionarnih central, ki da stojijo za vsem skupaj, kar me je že skušal prepričati predstavnik kosovskih Srbov in Črnogorcev v izjavi po vrnitvi iz Beograda v današnjem TV dnevniku in o čemer bodo na dolgo in široko razpredali Miloševič in njegovi, je zame lahko samo premišljena slaboumnost in propagandni cinizem nacional komunističnih fiihrerjev, ki nima nikakršne zveze s socialno stisko ljudi, ki jo »razrešuje«.
Samomorilske grožnje albanskih rudarjev me kot potencialnega samomorilca ne samo človeško pretresajo in solidarnostno zavezujejo, ampak znova potrjujejo v prepričanju, da znotraj socializma ni mogoča racionalna in funkcionalna ureditev medčloveških oziroma družbenih odnosov. Izstop iz socializma sam po sebi še ničesar ne pomeni in ničesar ne razrešuje, vendar daje vsaj možnost. Šele izstop iz socializma omogoča uresničitev tudi takšnih utopij, ki jih nekateri imaginirajo kot socialistične.
Veliki in ljubljeni vodja, obdari z »gorilami« in hitrostrelnim orožjem, je tudi moral na Kosovo. Le kako bo
zracionaliziral vse tesnobne občutke in strah, ki gaje skrival s tako tesnim obročem moči okrog sebe? Konec koncev so on in njegovi tudi ljudje, ki morajo nekako
Življenje in smrt. Med tem, samo na prvi pogled romantičnim parom, ni v pogojih jugovladavine že lep čas tako jasno, tako neskrupulo-zno posredovala oblast, kot se je to zgodilo v škandaloznem štrajku albanskih rudarjev. Socialno, ne nacionalno totalitarnost te oblasti lahko tokrat odčitavamo predvsem v dejstvu, da so v času, ko so infantilne procesije na vzhodu države na spretno zrežiranih mitingih, ki so klicali po podrejanju, ne sožitju ljudi, podeljevale legitimiteto tiranu, ki ga je Beograjčan Pav-luško Imširovič novembra lani javno označil za »lažnivca, cinika in političnega mafija-ša«, albanski rudarji lahko protestirali proti oblasti nad življenjem in smrtjo samo 500 metrov pod zemljo. Torej na tistem območju, kamor jih že dobro leto dni s pomočjo kanibalske javnosti neovirano umešča pogromaška vzhodnjaška oblast.
Življenje in smrt. Par, o ka-
vzpostaviti svoj notranji ekvi-librij. In če hočejo ali ne, bodo morali ponotranjiti vse asocialnosti, ki jih povzročajo kot močni možje svojega gibanja.
terem bo po starotrškem albanskem dogodku — ne glede na njegov razplet —, le s težavo mogoče razmišljati brez političnih referenc. Po skopih vesteh, ki prihajajo sedem dni iz podzemnih rovov, kjer so se prostovoljno naselili ti, ki ne zahtevajo (boljšega) življenja, ampak samo še pogoje in razloge za življenje, ni mogoče sklepati, kaj bo ljudem, ki lahko najdejo svoje človeško dostojanstvo samo še onkraj manihejsko narejenega življenja, prinesel osmi dan umiranja v jami. To me po vsem, kar se ni zgodilo, tudi več ne zanima. Čeprav fanatizma, ki je po sredi, ne odobravam, ga v trenutkih, ko se mi zdi, da skupaj z albanskimi rudarji umira v tej pokrajini srce vsega živega, razumem. Razumem ga kot edino možno nenasilno obliko protesta proti nasilni integraciji pokrajine v institucionalne okvire srbske države. Kot edino možno nenasilno obliko upora proti
Albanci smo pregnani z obličja zemlje. Naš dom so postali podzemni rovi in hodniki ter prepovedani spomini na prihodnost.
Andrej Fištravec
instaliranju totalitarnega mandata, ki temelji na nasilju. Ki se zateka k političnemu terorju in zapiranju in ki je z uvedbo cenzure vse Albance obsodil na molk. Poskušam ga razumeti iz pogojev njegovega bivanja; iz pogojev, v katerih se je uporni, ponižani človek sposoben dvigniti nad nagon za ohranitvijo življenja; iz pogojev, v katerih se nakopičena socialna energija ni smela, ni mogla artikulirati kot destrukcija protidružbenega sistema, ampak kot avtodestrukcija.
Vem, da ljudem, ki držijo v rokah državni aparat, na ta način ni mogoče razlagati svojih misli. Ker jim mi, Albanci, na ta način sploh ničesar ne moremo razložiti. Na noben način pravzaprav. V razmerah, kjer je likvidacija določene družbene skupine programsko jedro vladajoče stranke, kaj takega ni mogoče storiti niti z življenjem niti s smrtjo.
Dragica Korade
TRAUERSPIEL
JUGOSLAVIJA V ROVIH	SE	SPOMNIŠ,	BAKUNIN?
ZMERAJ ISTO. H. M. Enzensberger
V mistificiranem poistovetenju vladajočega položaja z vodilno vlogo se postavlja vznemirjajoče vprašanje: kaj je pravzaprav avantgardnost in kako se realizira? Ali pod vodilno vlogo razumemo zrelost političnega mišljenja, sposobnost formuliranja resničnih idej, moralno veličino in hrabrost, okus in žlahtnost? AH mora vodilni sloj izstopati kot nosilec takšne ravni mišljenja, takšne vsebine ravnanja, takšnega načina osebnega vedenja, kakršni lahko postanejo vzor svobodni družbi in vsakemu odgovornemu posamezniku? AH pa se vzor realizira tudi v negativni obliki in postavlja družbo pred vprašanje: kaj lahko pove in kaj hoče povedati privilegirana skupina, ki svoje notranje spore za oblast rešuje z uboji in intrig ra mi, skupina, katere številni predstavniki so brez pameti in sramu in se odlikujejo s povprečnostjo, ne pa z razumom in plemenitostjo?
Karel Kosik, Dialektika krize
Tudi popolnemu naglušne-žu je privilegirana skupina jugooblastnikov v minulih dneh povedala vse o sebi in sistemu, oblikovanem iz njene gline. Ko te dni legamo in se zbujamo s Kosovom v glavah, nam je jasno, da so po-
dobe starotrških rudarjev in njihov peklenski »deveti krog«, zadnja evidentna resnica jugoslovanskega socialističnega projekta. O sistemu in njegovi politični oligarhiji, ki je s svojim ravnanjem potisnila v psihično in fizično umiranje v rudniških jaških simbol delavskega razreda — tistega razreda, v čigar imenu si je vsa ta desetletja prisvajala oblast — ni reči ničesar več. Razen tega, da je naša perspektiva očitno vegetiranje in umiranje v rovih. Pravih ali simboličnih, je navsezadnje vseeno.
Če pravi Vjesnikov »okoreli kronist«, da se nam lahko dogaja narod na zemlji, vprašanje pa je, ali se lahko zgodi narodnost pod njo, lahko to seveda vzamemo kot duhovito domislico. Toda drama starotrških rudarjev je na prvem mestu intimna človeška drama — tistih pod zemljo in tistih nad njo.
Čeprav je v državi neomejenih sprevrženih možnosti perverzno spreminjanje individualne človeške bolečine v sredstvo politične propagande seveda običajen pojav.
Velikosrbska politika ob aktivni ali pasivni podpori drugih oligarhij, ki bi se bile za ohranitev svoje oblasti pripravljene spečati s samim hudičem, ne samo z reinkarniranim dučejem in Stalinom v
eni podobi — na Kosovu to še ves čas počne.
P. S.: V nedeljo zvečer me pokliče s Kosova kolega fotoreporter. Po telefotu bi poslal fotografije, a ne morem, pravi, Albanci so prijazni, pa nimajo tehnike, drugi tehniko imajo, pa me ne pustijo zraven. Potem poslušam izjavo Rahmana Morine, ki v značilni cinični maniri partijskega oblastnika govori, da ga je drama rudarjev »globoko človeško pretresla«, vendar se »prek rudarjev postavljajo nesprejemljive politične zahteve, katerih izpolnitev bi poslabšala vsejugoslovanske razmere«. Morina, nekdanji prvi pokrajinski policaj je seveda zgolj marioneta, ki s svojimi izjavami dokazuje, da so v tej državi človeška življenja (pa naj gre za eno ali za stotine) samo hrana za topove političnih elit. Ob tem se spomnim, kaj je rekel beograjski intelektualec Pavluška Imširovič: »Disidenti so zame predstavniki oblasti, ki si ne upajo brez spremstva policije na ulico in ki varujejo svojo oblast s specialnimi policijskimi enotami.«
Darka Zvonar
Če hočem razmišljati o dogajanju na Kosovu, sem v miselni zagati. Paradoksnost situacije je namreč v tem, da se v grobem strinjam z vsem, s čemer hoče oblast pretentati rudarje in tako začasno spet odložiti tragičen sklep mučne jugoslovanske drame. Strinjati se z oblastjo pa je le redko pohvalno, zmeraj pa kratkotrajno. Tokrat se zaplete pri rešitvah.
To, kar oblast ponuja, ni niti slab kompromis, kaj šele pozitivna rešitev. Namreč, če je kateri del te dežele prebrodil vse faze izgradnje komunistične države, potem je to Kosovo. In če so se kje zablode kazale v čisti obliki, in teh oblast v skladu s svojo revolucionarno preteklostjo nikoli ni znala popravljati drugače kot nasilno, potem je to spet Kosovo.
Ker v politični sistem niso vgrajene osnovne civilizacijske pridobitve in demokratični mehanizmi, mora nezaupanje, kot načeloma »normalen« odnos družbe do oblasti, nujno kulminirati v gon-skih izbruhih besa, strahu, obupa, nemoči ... Z njimi mora ta oblast pač zmeraj računati in obračunavati, ker je »zakon ulice« njen lasten zakon — neciviliziran, nedemokratičen in nelegitimen — in kadar se ji tak postavlja po robu, se ji vračajo lastne me-
tode in principi vladanja. To bodejo lastni bajoneti — tako nekako bi Talleyrand nadaljeval svoj nasvet, ki ga je dal Napoleonu, tik preden je ta padel, namreč, da se »z bajoneti. Veličanstvo, lahko naredi vse, le sesti nanje ne morete«.
Kako se nagli avtodestruk-ciji sistema izogniti in ga preživeti? Prav gotovo ne z zakonom zob za zob, ne z revolucijo nad revolucijo, z mitingi proti mitingom, kajti ta režim ima odgovor na besne in nekontrolirane izbruhe in upore, na proteste in demonstracije, pa tudi na individualne ali kolektivne samomore — to je ravnodušnost. Na svojo vest lahko povsem mirno sprejme še 1500 rudarjev, komaj se bo poznalo. Na tak način bomo ostali nemočni, tudi ko pomremo do zadnjega. Od tod je videti stisko rudarjev kot vnaprej izgubljeno bilko, kot prezupen poskus ganiti predvsem TV gledalce brez resnih političnih namer ali zahtev, kajti odstop enega Rahmana Morine ne reši prav ničesar, dokler funkcionira sistem, znotraj katerega lahko takega človeka nastavijo na tak položaj.
Napotilo Emme Gold-mann tik pred kronstadtskim pokolom mornarjev, ki so bili leta 1917 »ponos in slava ruske revolucije«, češ da bi bi-
la uporaba sile prizadejala nepopravljivo zlo socialni revoluciji, je treba brati tako, da na represijo ne gre odgovarjati z represijo, da je okrutnosti represivnih sil neumno in nesmiselno zoperstavljati revolucionarno okrutnost, da je na revolucionarni teror edino perspektivno odgovarjati z doslednim spoštovanjem legalnih zakonov, da je treba, kot v intervjuju pravi Slavoj Žižek, »z vso naivnostjo jemati sistem resno«, kajti ta ni uglašen na spoštovanje ustavnosti, pravnih in moralnih norm, človeških vrednot in pravic... in vsak dosleden, jasen in odločen nastop učinkuje kot vdor, kot tujek, ki ga slabi. Sistem se zaradi samozadostnosti ruši sam vase, ker pozna en sam način za vzpostavljanje odnosa do nečesa različnega od njega samega, to je orožje šibkih, nasilje. Temu se je možno ogniti s politično modrostjo, ne pa z balkansko razumljeno močjo; uveljavljati je treba sistemu kar se da različna načela delovanja, graditi lastno strategijo in izbirati sebi primerna sredstva. Upor starotrških rudarjev pa s svojo okrutnostjo, nespametjo in bedo sistem ponavlja in TV komentator je točno ugotovil, da je to konec avnojske Jugoslavije. Ali bolje, z uporom kosovskih rudarjev je ta Jugoslavija zaključila krožno pot in se približala svojemu začetku, ki je ves v znamenitem geslu »ja ovaj sud ne priznajem«.
Dejan Pušenjak