"Pisati bi moral s tisoč pisali"
Johann Wolfgang Goethe: Italijansko potovanje; Cankarjeva založba 2000 (Zbirka S poti), izbrala in prevedla Stanka Rendla
razsežnostjo, s palimpsestnimi vizijami. Ne glede na količino časovja, ki jo je sposoben pretovoriti kvaliteten po-topisec, je preteklost iz prve roke seveda nekaj povsem drugega.
Kdor bo pričakoval skicirko popotnega slikarja, se ne bo posebno zmotil, zapiski v resnici spominjajo na študije neutolažljivih vizualcev pred izumom fotografije. Mestoma pa preraščajo v oljne podobe, kjer so na ozadju veličastnih ruševin upodobljeni pastirci pri plesu in kresu: mitološka preteklost se dopolnjuje z zavzetim upodabljanjem spremenljivega vremena, ki vso to brezčasnost prestavlja v določeno uro dneva. Da šok ne bo prehud, se upodablja večerno nebo s svetlobo, ki še posebej navaja k meditacijam o večnosti in minljivosti. Popotni dnevnik slavnega genija je pisan v poznih urah, posebnosti tedanjih prenočišč, kijih od časa do časa pikro komentira, pa se dandanes berejo prav tako romantično kot pogled na jezero, ki ga "plemeniti Vergilova vrstica".
Kot je znano, imajo potovanja v Italijo častitljivo tradicijo, saj je že srednji vek premogel pravcate turistične vodnike po Rimu, tako imenovane Mi-rabilie. V osemnajstem stoletju je bil tovrsten podvig, grand tour, malodane obveznost vsakogar, kdor je dal kaj nase, pa naj je šlo za resnično poglobljeno potrebo lepe duše ali zgolj za mondeno zabavo. Sedemintrideset-letni Johann AVofgang si je od te pustolovščine očitno dosti obetal, 'kajti kakor je jezero vse globlje, čim dlje bre-demo vanj, tako je tudi z ogledovanjem tega mesta". Podobnih pomislekov je v knjigi vse polno. "Milost muz, kakor tudi demonov, nas ne obišče vselej ob
Vsem, ki so se v preteklih letih zaljubili v potopisno zbirko Cankarjeve založbe, velja opozorilo: Goethejeva verzija Italije ne odpira le prostorske, temveč tudi časovno dimenzijo. Po vrsti bolj ali manj sodobnih avtorjev je prišla do besede dvesto let starejša optika. V igri so dežele in stoletja. Potem ko smo se nagledali grškega sonca, irskega dežja in beneške megle, se vizije Millerja, Bolla, Brodskega in drugih dopolnjujejo z ahasversko
Sodobnost 2001 I 173
Avtorji  in  knjige
Avtorji  in  knjige
pravem času," izvemo malo pred tem. Posebno težo jim daje dnevniška oblika zapisovanja, ki naporna nihanja med evforijo in obupom ohranja sveža, brez pomirjevalnih učinkov kasnejše redakcije: "Tu je Ariosto bival nezadovoljen, Tasso nesrečen, mi pa mislimo, da se poduhovljamo, ko obiskujemo ta mesta." Nesporazumi med severno in južno mentaliteto so že kar ponarodela čenča: Goethejeva verzija nam pričara zgrožene oči zakrknjeno godrnjavega protestanta. "Neznansko podzidje babilonsko drugo vrh druge postavljenih cerkva, kjer počiva sveti Frančišek, sem z odporom pustil na levi, kajti pomislil sem, da bi tam notri utegnili žigosati glave takšnih, kakršen sem jaz." Smešna jezljivost pa mu skozi prizore, kjer lahko občuduje "neizogibno, nehoteno bivanje" Mediterancev, popušča, in ob misli na utesnjeno vegetiranje rodnega severa postane že neznatna.
Tedanja Italija je bila za Goethejeve oči v veliki meri terra incognita, skozi katero se je treba prebijati s čuječ-nostjo kartografa ter z močjo in žila-vostjo pionirja, "kajti na Rim se lahko pripravite samo v Rimu ... kar že dolgo poznam na podobah in risbah, ba-kro- in lesorezih, v sadri in pluti, stoji zdaj družno pred menoj... stare misli so postale tako določne, tako žive, tako povezane, da lahko veljajo za nove." V času, ko je umetnostni imidž Italije za potrebe turizma izdelan do zadnje podrobnosti, skupaj z zbana-liziranimi variantami pa že nekoliko sumljiv in iztrošen, si je težko predstavljati vzdušje veselega kaosa in učene evforije, patosa in pustolovstva, ki je obvladovalo konec 18. stoletja. Prav v tem času se je Winckelmann
boril za znanstveni pristop arheologije, ki se je tudi v praksi končno pričenjala osvobajati slučajnosti in barbarskih prijemov, čeprav se je veselo razkopavanje po vrtovih in vinogradih še kar nadaljevalo, upanje v vedno nove najdbe pa vse bolj cvetelo, in po navadi ne zaman. V restavratorskih delavnicah so se, premožnim zijalom na ljubo, antični fragmenti obdelovali na sumljive načine, človeštvo pa je pravkar dočakalo Pij-Klemenov muzej, prenapolnjen s papeškimi zbirkami: ob tem se je nezadržno uveljavljala tendenca po sistematičnih prikazih, ki se vse bolj odpirajo tudi javnosti.
V knjigi je tako vse polno detajlov, ki jih današnji potopisci, računajoč na sorazmerno omikanost svojih bralcev, lahko izpuščajo ter na ta račun razvijajo široke vizije brez utrudljivih naštevanj. V Goethejevem času pač ni bilo samoumevno, da že sama omemba Italije prikliče Davidove proporce in ostanke Koloseja; pedantnost njegovih opisov meji že na zaklinja-nje. Mnogo tega, kar je danes muzejsko prezentirano in umetnostno klasi-ficirano, je tedaj še pokrivala tema, po drugi strani pa ni več mogoče videti marsičesa od vsega, kar je v tistih časih prevzelo Goetheja. Ne samo prevažanje s kolesljem, ki človeka ner-vira povsem drugače kakor avtoceste (in Goethe se je nad vožnjo pritoževal ves čas), med prizori neke minulosti najdemo tako pretresljivo preprostost tedanjega stanovanjskega standarda kot tudi danes že povsem nedosegljivo grandioznost verskih obredov. Cecili-jino cerkev je našel vso ovešeno z rdečim žametom, zlatimi trakovi in vezeninami, nabito z ljudmi in napolnjeno
Sodobnost 2001 I 174
z mogočno glasbeno spremljavo. Če si obenem predstavljamo njegov "stari dar, da gledam svet z očmi slikarja, čigar podobe so se mi pravkar vtisnile", je podoba najvišje možne realizira-nosti že domala popolna, in ko ga mimogrede bogato okrašeni steber napelje na nove misli, je skladnost med potovanjem in gibljivostjo duha že nedosegljiva.
Kulturno preobilje, pa kolikor vzpodbudno že zna biti, je v njegovi dojemljivosti sijajno uravnoteženo s potepanji, kjer je na delu zgolj genius loči: tihotno svitanje v Tridentu, mesečina v Rimu, polnočna pesem gondoljerjev. Male skrivnosti psihohi-giene? Mimogrede nam zaupa, da je "vedno doslej uporabljal geološki in krajinski vidik, da bi potisnil vkraj moč domišljije in občutke in si ohranil prost, jasen pogled na kraj... Oči imam vedno odprte in si močno vtiskujem predmete. Če bi bilo le mogoče, ne bi rad presojal."
Napetost, ki je mestoma že magična, izhaja iz njegovega pogleda, zaslepljenega s krasotami in pomenlji-vostmi, po drugi strani pa iz razočaranja nad silami spomina, iz želje, da bi v sive celice vrezal obrise preslgiv-nih podob, da bi si duhovno za vedno prisvojil mogočnost trgov, bravurozne detajle stebrov, odtenke genialnih platen. Naval lepote, ki se danes spričo varljive vsemogočnosti reprodukcijskih tehnik pri povprečni dojemljivosti zdi potolažen, je moral na živce zadnjega univerzalnega genija učinkovati z vso silovitostjo. Doživetja so ga, kot pravi, spremenila "globoko do kostnega mozga", ga napolnila z nečim, kar sam imenuje "krepost", z novim življenjem
Sodobnost 2001 I 175
in podjetnostjo, vizijami in veličino, obenem pa globoko porazila. Ob vedno novih in novih čudesih je moral priznavati nemoč svoje fantazije in obenem hrepeneti po nečem tako banalnem, kot je danes fotografija. "Ko bi le bilo kako sredstvo, s katerim bi si lahko take podobe zares učvrstil v duši!" In kaj bi na njegovem mestu rekel Japonec, ki bi se brez trotlkamere znašel iz oči v oči z mojstrovinami? Po vsej verjetnosti bi tudi on zavzdihnil: "Nikar mi ne zakrivajte sonca višje umetnosti in čiste človeškosti."
Lucija Stepančič
Avtorji  in  knjige