AvgUBt Senoa:Povest iz vaSkega žlvljenja Zarezalo me Je v srce. Tedaj sem videl, da eo ljudje hujši od zverlne. Šel sem na vrt, odrezal sem si drenovo palico, nagnal sem ljudi, ko pa je prišla noč, sem od zunaj še enkrat pogledal v svojo kočo, kjer je žena med svečama ležala. Ta koča, ta žena mi je bilo vse na tem svetu. Zdaj nisem imel več kaj iskati med ljudrni, ki so zlobni, pokvarjeni, ki so mi ubili srce moje. Nakresal sem ogenj, vžgal gobo tn jo vtaknll pod slamnato streho. Vse naj pobere zlodej! Zbežal sem v gozd, zlezel na breg in eem gledal, kako mi domačija gori. Hvala Bogu, sem rekel, zdaj nimam več kaj med ljudmi in nočem več z glavo pod človeško streho. Šel sem med berače, berač sem tudi zdaj — in nikoli mi ni bilo žal, da sem zapustil ljudi. Ne verjami nikomur, niti meni ne! Človek ima samo enega prijatelja, a to si je vsak sam. Vsi ao mislili, da sem prismojen; to mi je bilo tudi prav, zato so me pustili na miru. Jaz sem skušal ljudi izkoristrti in sem jih tudi, hvala Bogu. Zdaj sem ti povedal, kar si me vprašal, pa je dobro. Pojdiva zdaj v moj brlog! Bog ve, kak je, morda najdeva v njem volka ali lisico. Bolje tudi to, samo da človek ni.« Začudeno je Luka izpod obrvi gledal starega berača, nazadnje pa sta oba vstala in se spustila po bregu dol k oni strani šume, kjer je približno stala Matova koliba. In prišla sta do nje. Seveda, veter in dež sta odnesla streho, staro ležišče je bilo toliko časa prazno, tudi zidana palača se ruši, če v njej ne stanuje živa duša, kaj da se ne bi pokrov iz koruzne slame. Mato je vstopil naglo v votlino in je skrbno pogledal v kot, potipal je po zemlji in je zadovoljno pokimal z glavo. »Luka!« je dejal starec, »daj, popravi streho, nanosi suhih vej in listja, noči so hladne, slab sem, zelo slab! Tu, tu me duši« Luka je popravii streho, starec pa se je zavlekel v brlog in legel na listje, ker ga je mrzlica tresla. Luka je mirno sedel na štoru, gledal je skozi veje v mesec in zvezde, poslušal je žuborenje potoka. In dejal si je sam: Starcu gredo dnevi življeirja h kraju in spet bom oetal sam. »Luka!« ga je s hripavim glasom poklical Iz kolibe. »Kaj je, oče Mato?« je vprašal Luka in stopil k vhodu v kolibo. »Pozno je, pridl noter, lezil« »Hvala, očef Vi ste bolni in boste saml bolje počivall, jaz sem mlad, ostanem lahko pred bajto.« Zopet je sždel Luka na štor in začel premlšljati, kaj bo z njim, in je zaspal, sedeč na panju. Moglo je precej časa miniti, ko ga je nekaj močno potisnilo. Luka se je utrgal iz sna, opazdl je poln mesec na nebu, zraven sebe pa Mata, kako čepi na tleh. Bil je bled ko zld, kakor da je iz groba vstal, trepetal je po vsem telesu, oči pa so mu gorele kakor žerjavica. >Luka! Luka!« je hripal starec. »Kaj je, oče, za božjo voljo? Vrnite se pod streho, noč je hladna.« »Pusti, pnsti,« je jezno odmahnil stari berač. >Ne čenčaj! Prilezel sem iz bajte, da te zbudim. Meni je slabo, meni jo prišla zadnja ura.« »Toda —« »Molči, norec! Ne bom več dolgo. Na, to je papir. Drži ga! Ko umrem, pojdi v bajto! V levem kotu je zakopan kamen. Izkoplji ga, koplji tri pedi globoko! Nažel boš za dve sto goldinarjev bankovcev in nekaj srebra v železni skrinjici, naberačil sem jih, tvoji so. Tiho bodi! Torej ko umrem, poberi denar v torbo, vzemi samo šeet cvancigaric! Nesi me dol v vas na pokopališče! Tu me položi zraven vellkega križa! Na prsa mi denl paplr — to je moj krstni list, in šest cvanclgarlo za pogreb! Prisezi ml, da boš tako storil!« »Prisegam na ždvega Boga.« »Dobro, dobro, Luka! Samo ljudi se ogiblji — oetani berač — bolje je tako — uh, kako me peče, tu, tu — ljudje so hudobnl, hu « V tem hlpu se je ulila starcu kri iz ust In mrtev se je zgrudil pred Luko. Mladiča je st-eslo. Ni bil strahopeten, ali pred njim je ležal bradati starec z belimi lasmi bledih lio, mrtev. V zasteklenelih očeh, obmjenih proti mesečini, je drhtela goljufiva nočna svetloba in hlinila življenje še po smrti. Nazadnje se je zganil, stresel dva, trikrat starca, toda otrpli udje so omahnili v travo kakor ovenela bilka. Zdaj je zlezel Luka v votlino, iz torbe je potegnil velik nož in začel kopati in kopati. Odvalil je kamen, segel z nožem globlje, nazadnje se je nož dotaknil železa in skrinja je prišla na dan. Luka je odhitel na mesečino, odprl je skrinjico in segel z roko vanjo. Res, to je bil denar, kakor je rajni rekel. Luka je vzel šest cvancigaric, drugi denar pa je spravil v torbo. Potem je prinesel plahto in stopil k starcu. Vrgel je plahto na starca, jo ovil okoli mrtvega in je bolj letel, kot šel, ko ga je nesel po bregu dol proti vasi. Niti žive duše ni bilo čuti. Luka se je izognil hiS, da ne bi zalajali psi. fci prišel je na samotno pokopališče do križa. Ko da ga je vročina kuhala, po čelu pa mu je kapljal mrzel pot! Starca, papir in cvancigarice je položil pod križ, dva, trlkrat se je ozrl ln odhitel s hitrimi koraki v svet  Tega, vsega tega so Luko spomnile danes besede: »Škoda, da si tak capin!« Vse to so mu iznova pripovedovali oni beli obroči dima, ko je otožen sedel ob živi meji. V spominu so se mu vrstUe slika za sliko, nobena vedra, nobena vesela, vse motne in mrke, iz vsake pa je gledalo Matovo lice, one toga oči, ona kletev pred smrtjo. Bilo mu je, ko da vse to grmovje in drevje šepeče: »Ti si capin!« Pa tudi one cunje, ki jih je na sebi imel, so glasno trdile: »Ti si capin!« Tudi onih nekoliko hiš, ki se v soncu veselo eve» tijo, ki se iz njih vije srebrnkast dim, ga gleda — se mu zdi — tako milo, tako otožno. V teh belih domovih je tiha pobožnost, blažen mir, v njih so očetje, matere, otroci, v njih se ljubijo, v njih so ognjašča, pa tudi one solze žalostl, ki v njlh tečejo, padajo na vroča, sočutna srca. On pa ne ve za smeh, temveč le za zasmeh ljudi. Ko bi se mogel jokati, suhi prah bi mu popil solza. Zdrznil se je. Obrvi so se mu naježile, oči so se zabliskale od gneva, a po Iicu so križem zadrhtele togotne črte, kakor si jih bliski pišejo po togotnem nebu. Nazadnje se je pikro nasmehnU, segel z roko v torbo, globoko vzdihnil in dvignil ponosno glavo, kakor da se hoče vsemu svetu postaviti po robu. Skrbno je potegnil iz torbe sveženj itmazanih papirjev, razvezal jih je skrbno, položil jih enega za drugim v travo, začel je šteti na prste ln se zadovoljno smešiti in kimati z glavo. Od nekod so se začuli koraki. Naglo je pobral Luka svoje papirje v torbo in pogledal izza grmovja, kdo je. Po poti je šel kmet; menda se je vračal iz cerkve. Vedel je, kje se berač navadno skriva, in je zato korakal plaho in skrbno gledal proti robidju. Luka se je skril za grm. Ze je bil kmet mimo grma, že je odhajal, Luka je gledal za njim sklonjene glave kakor maček, kadar preži na miš. Zdaj je začel tudi kmet hitreje stopati, kakor da ga kdo goni, ali iznenada se je zadrl Luka In pokazal zobei »Ej, ej, Jurij, stoj!« Kmet se je zdrznil, kakor da ga je kdo sunil, in je obetal. Skesno se je zasukal na petl in ponižno vrnll k robidovemu grmu. Videlo se mu je, da ne gre lahko, kakor da ee mu Btopinje lepijo na zemljo. Pred grmom je obstal. (Dalje eledl)