Adstratni in superstratni vplivi na slovensko imensko leksiko
Marko Snoj
IZVLEČEK: V članku so enciklopedično, po časovnih in zemljepisnih plasteh prikazani adstratni in superstratni vplivi na slovensko imensko besedje. Ugotovljene plasti so osvetljene s povednimi primeri.
Adstratum and Superstratum Influences on Slovenian Onomastic Lexis
ABSTRACT: The article brings an encyclopedic presentation of adstratum and superstratum influences on Slovenian onomastic lexis according to temporal and geographical layers. The layers found are presented by the means of illustrative examples.
Med adstratne vplive v slovenščini štejemo vplive sosednjih jezikov od začetka pokristjanjevanja, tj. nekako od 9. stoletja dalje, med superstratne pa vplive jezikov kolonistov, ki so se naselili znotraj strnjenega slovenskega ozemlja ali ki so čelno naselili mejna področja nekdanjega slovenskega ozemlja in ga tako zmanjšali. 1 Te vplive v grobem delimo na romanske, nemške, madžarske in južnoslovanske. Sledeči enciklopedični prikaz je omejen na opis adstratnih in superstratnih vplivov do 19. stoletja.
1 Romanske adstratne vplive delimo po kronoloških in jezikovnih kriterijih na tri plasti.
1.1 Nediferencirane romanske vplive na zahodni etnični meji je težko ali celo nemogoče ločevati od starejših substratnih vplivov. Sem prištevamo imena, sprejeta v alpsko slovanščino, v katerih na eni strani zasledimo kako za alpsko slo-vanščino značilno fonetično spremembo, na drugi pa nam kak lingvistični znak dokazuje, daje ime prevzeto nekaj stoletij po slovanski naselitvi teh krajev. Tak je npr. oronim Matajür, nastal po disimilaciji iz *Mont-majur < rom. *Mont-maiör(em) (> furl. Môntmaiôr, it. Monte Maggiôre), v katerem je na eni strani romanska pred-konzonantna skupina -on- prek nazala dala slovenski -o- (ta pa po vokalni harmoni-
1 Članek je nekoliko predelano in dopolnjeno besedilo, napisano za Enciklopedijo slovanske onomastike, ki jo pripravljajo v Krakovu.
Marko Snoj: Adstratni in superstratni vplivi na slovensko imensko leksiko
ji a),2 na drugi pa se dolgi romanski ö ni več substituiral z y > i kot v najstarejših izposojenkah (križ, Rim), temveč z u.
1.2 Mlajši romanski adstratni vplivi na slovenskem zahodu so furlanski in beneški. Med seboj ju lahko ločujemo le v primerih, ko ime izkazuje neko furlansko oziroma beneškoitalijansko jezikovno posebnost. Toponim Sočerga < *SQt-čbrbga, ki kaže na izvorno *Sanct-Čirigo < lat. Sanctus Quiricus (v kraju še danes stoji pokopališka cerkev svetega Kirika), izkazuje lenizacijo, izgubo labialnega elementa v skupini qui in palatalizacijo iz labiovelara nastalega guturala. Lenizacija je znana v beneški italijanščini in furlanščini, izguba labialnega dela labiovelara je pogostejša v furlanščini kot beneščini, palatalizacija iz tega nastalega ki > či pa je samo furlanska, prim. ben. it. che : furl, ce < lat. quid. Mlajše (ben.) it. ime tega kraja odseva v lokalno še znani varianti Šenkviriko.
1.3 Nasprotno pa npr. toponim Fjésa, ki je iz ben. it. Fiesso k adj. fiesso »zavit, upognjen« < \2X.flexus, izkazuje tipično severnoitalijanski, beneški razvoj fi- > fj- in torej ne more biti furlanskega izvora.
1.4 Tudi v osrednji in zahodni Sloveniji je več toponimov romanskega izvora, vendar so v teh primerih imena tvorjena iz že slovenskih apelativov, prevzetih iz beneške italijanščine ali furlanščine Tako npr. večkratni toponim Fužina, navadno v pluralni obliki Fužine, temelji na slovenskem apelativu fužina »preprosta topilnica železa in kovačnica«, kar je iz furl, f usine ali iz ben. it. jusina (standardno it. fucina) »topilnica, kovačnica« < lat. officlna »delavnica, kovačnica, ognjišče«.
1.5 Pri antroponimih so romanski elementi v slovenščini pogosto prehajali ob podpori cerkvene latinščine, tako npr. pri krstnem imenu Fabijân (priimki Fa-bijân, Fabjân, Fabijančič) < lat. Fabiänus. Ljudska substitucija romanskega fs slovenskim h je v tem primeru potrjena v priimku Habjân. Priimki romanskega izvora so pogostejši na zahodu, npr. Budâl < furl. Budali; Boškin < ben. it. ali furl. Boschin iz it. bosco, furl, bose »gozd«. Semantična motivacija je tu enaka kot v slovenskih priimkih Gozdnik ali nem. Förster, Forster, po disimilaciji Fostner, Fo-sner ipd., iz katerih so sin. Borštar, Boštar, Božnar, mlajše Forštner, Fošner. Pogosti so priimki, ki kažejo na romansko provenienco poimenovanega, npr. Furlân, Frlân, Lah.
1.6 Romanskih superstratnih elementov je malo, saj Italijani v nasprotju z Nemci skorajda niso kolonizirali slovenskega etničnega ozemlja, Furlani pa, razen v Kanalski dolini, sploh ne. Eden redkih primerov italijanske kolonizacije je naselitev kolonistov iz okolice Bergama v Laško na Štajerskem po letu 1544. Sled te kolonizacije sta v Laškem endemično hišno ime Bergomâski in priimek Bergomaž.
2 Kos, Zbornik primorske založbe Lipa, 9, Šturm, Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino VI, 66, Ramovš, Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino VI, 88 s. = Zbrano delo II, 264 s., Bezlaj, Pogovori o jeziku in slovstvu, 72, Frau, Dizionario toponomastico, 79, Hamp, Linguistica XXVIII, 144.
Marko Snoj: Adstratni in superstratni vplivi na slovensko imensko leksiko
Ker se toponim Laško omenja že leta 1483 kot de Lasca, tega imena ne moremo povezovati z omenjeno kolonizacijo, temveč je upravičeno domnevati, daje kraj poimenovan po romansko govorečih staroselcih.3
1.7 O cerkvenolatinskem superstratu lahko govorimo pri hagionimih in iz njih izpeljanih toponimih, v katerih so razvidne za (cerkveno) latinščino tipične posebnosti, oziroma v katerih ni mlajših romanskih, germanskih ali slovanskih pričakovanih sprememb. Z vplivom cerkvenolatinskega adjektiva Mart(in)ianus]e verjetno treba razložiti toponim Martjânci v Prekmurju, ki je leta 1365 zapisan kot Zenthmartun, leta 1643 pa prvič v slovenskem kontekstu kot v Martyânze. Toponi-mi iz antroponimov, tudi hagionimov, so na slovenskem vzhodu praviloma dead-jektivni pluralni etniki, npr. Žitkovci, Petrôvci, Mârkovci.
2.1 Bavarski adstrat je najmočnejši na severu, zlasti na Koroškem, Štajerskem in v severnem Prekmurju. Južneje so bavarski vplivi bolj superstratnega kot adstratnega značaja. Med 10. in 15. stoletjem je na slovenskem etničnem ozemlju namreč nastalo prek 20 večjih nemških enklav, od katerih sta se do 20. stoletja ohranili le dve, kočevska in soriška. Ostale so se asimilirale z okoliškim slovenskim živijem in pri tem zapustile globoke sledi v apelativnem in onomastičnem besednem fondu. Kolonisti so se naseljevali na že kultivirano zemljo, pa tudi na še neiz-krčeno, kot dokazuje v slovenščino dvakrat prevzeta nemška beseda za »krčevina, Gereut«, prvič iz nediftongirane srednjevisokonemške oblike rût kot rut, drugič iz že diftongirane rout kot rôvt. Obe varianti se kot Rut, Rute, Rôvt in Rôvte pojavljata v več toponimih in horonimih ter od tod v priimkih Rûtar, Rôvtar.4 Podobnih primerov je na pretek.
2.2 Druga kategorija obsega imena gradov in mest, prvotna nemška kompo-zita na bav. srvnem. -stain > sin. -stanj, bav. srvnem. -perc(h) > sin. -perk, bav. srvnem. -purc(h) > -prt, npr. sin. Šoštanj, srvnem. leta 1311 de Suenenstain; sin. Guštanj (zdaj Ravne na Koroškem), leta 1263 Gvtenstain; Majšperk, leta 1261 Man-nesperch. Sem spada tudi toponim Maribor, kije v sredini 19. stoletja umetno slo-veniziran iz dial. Mârprk < nem. Marburg, okrog leta 1145 Marpurch.5
2.3 Tirolski superstrat je v imenskem fondu izkazan s toponimom Vinharje nad Poljansko dolino, 1291 Indicherios, 1453 Indichern, kar je iz prepozicionalne zveze z akz. pl. *v Iniharje etnika sin. *Inihar < srvnem. Innichcere, ki spada k južnotirolskemu toponimu Innichen, danes uradno it. San Candido.6
3 Vatovec, Časopis za zgodovino in narodopisje XXIV, 67-70.
4 Badjura, Ljudska geografija, 271, Bezlaj, Slovenska vodna imena II, 165.
5 Slovenizirano ime, nastalo analogno po paretimološko vzpostavljenem razmerju Brandenburg : Branibor = Marburg :x;x = Branibor. Marburg/Brandenburg = Maribor, prvi zapiše S. Vraz v pismu L. Gaju 10. novembra 1836 (Ilešič, Časopis za zgodovino in narodopisje XVII, 76 ss.).
6 Krajevni leksikon Slovenije I, 283.
Marko Snoj : Adstratni in superstratni vplivi na slovensko imensko leksiko
2.4 Dalje je na Slovenskem mnogo toponimov, ki so s slovenskimi imeno-tvornimi sredstvi tvorjeni iz nemških antroponimov, npr. Dčkmanca, dial, tudi Dékmarca, leta 1404 Dietmarsdorf iz nem. antroponima. Dietmar, Dietman s slovenskim sufiksom -ica; podobno Žimarice, 1436 am Sygmaricz iz nem. antroponima Sigimar. Ti kraji niso nujno poimenovani po nemških priseljencih, saj so nemško krstno ime lahko nosili tudi Slovenci. To predvsem velja za imena na območjih z neznanim ali neznatnim bavarskim vplivom, kot je npr. Bela krajina s toponimom Adlešiči, izpeljanim iz priimka Adlešič, kije izvorno patronimik antroponima, prevzetega iz starovisokonemškega Adalleich.
2.5 Na Slovenskem so relativno pogosti priimki nemškega izvora, temelječi na nemških antroponimih, toponimih in poimenovanjih poklicev, npr. Pirnat (nem. antroponim Bernhart), Grôsman (nem. priimek Großman), Vistaler (nem. toponim Wiesthal), Šuštar (srednjevisokonemško schuostœre »čevljar«), Žnidar (srednjevi-sokonemško snldœre »krojač«). Tudi več izvorno slovenskih priimkov seje uveljavilo v nemški grafiji, npr. Zupan, Zupančič poleg nekoliko manj razširjenih Župan, Župančič. Pogost je tudi priimek Nemec.
2.6 Mnogo krstnih imen je v slovenščino prišlo iz nemščine, npr. Ozbalt iz nem. Oswald, ali z nemškim posredovanjem, npr. Štefan prek nem. Stefan iz lat. Stephanus.
3.1 Madžarski vplivi so večinoma superstratni, zgodovinsko pogojeni z vdorom madžarskih nomadskih plemen v srednje Podonavje v 10. stoletju in njihovo kasnejšo naselitvijo tega področja. Madžarski vplivi pojenjujejo v smeri vzhod-zahod. Največjih v Porabju na Madžarskem, nekoliko manj v Prekmurju, kije do leta 1918 pripadalo ogrskemu delu Avstro-Ogrske, še manj med Muro in Dravo, ki je bila v srednjem veku mejna reka med Štajersko in Ogrsko. Zahodno od Drave je teh vplivov zelo malo, tako npr. toponim Varoš v Halozah, kije že iz slovenskega apelativa varoš »mesto«, prevzetega iz madž. vâros. Zanimiv je prekmurski toponim Čentiba iz madžarske zveze Csentčbe »v Čentibo«, ki vsebuje madž. Csente »Čentiba« (k antroponimu Csento) in madžarsko postpozicijo be »v«. Izposoja s klitičnimi elementi vred je znana tudi pri izvorno nemških toponimih, npr. sin. Cmurek < nem. zu Mureck, srednjevisokonemško ze Murekke.1
3.2 Na področju z močnejšim madžarskim vplivom se najdejo tudi iz madžarščine prevzeti antroponimi, npr. rojstno ime Gčza. Pogostejši so hagionimi, prevzeti z madžarskim posredovanjem, npr. Ištvan s hipokoristikom P ista iz madž. Istvân, Pista »Štefan«, priimek Janoš iz madž. Jânos. Na Slovenskem so pogosti priimki Ogrin, Vogrin, Ogrinec, Vogrinec ipd.
4 Južnoslovanske vplive zaradi nikdar ostro začrtane jezikovne meje med
7 Šumi, Ljubljanski zvon VII (1887), 636; Ramovš, Historična gramatika slovenskega jezika VII, 187.
Marko Snoj: Adstratni in superstratni vplivi na slovensko imensko leksiko
slovenskimi in hrvaškimi dialekti lahko opredelimo samo kot superstratne. Ta su-perstrat so večinoma uskoški begunci z Balkana pred Turki. V toponimičnem fondu se to kaže npr. v toponimu Skoke na Dravskem polju < * Uskoke (tudi priimek Skok), pri katerem je listinsko izkazano, da so kraj v 16. stoletju naselile tri srbske družine, skupaj približno 40 ljudi.8 Kolonizacija Hrvatov je razvidna iz toponimov Hrvatini v Istri, Hrovača na Dolenjskem, leta 1241 Chrawaczach, in Hrovače na Koroškem. Zelo pogosti so priimki Hôrvat, Hrôvat, Hrvât, Hrôvatin, Hrvatin. Superstratni vpliv zahodnih Slovanov je dokazljiv le v priimkih, ki so imigrirali v okviru Avstroogr-ske, npr. Čermak.
Literatura
Bezlaj, France, Etimološki slovar slovenskega jezika I—III, Ljubljana 1976, 1982, 1995.
Frau, Giovanni, Dizionario toponomastico Friuli-Venezia Giulia, Udine 1978.
Krajevni leksikon Slovenije I-IV, ur. Roman Savnik idr., Ljubljana 1968-80.
Miklošič, Fran, Die Bildung der slavischen Personen- und Ortsnamen, Drei Abhandlungen: Die Bildung der slavischen Personennamen, Die Bildung der Ortsnamen aus Personennamen, Die slavischen Ortsnamen aus Appelati-ven, Heidelberg 1927.
Ramovš, Fran., Historična gramatika slovenskega jezika II., Konzonantizem, Ljubljana 1924.
Ramovš, Fran, Historična gramatika slovenskega jezika VIL, Dialekti, Ljubljana 1935.
Ramovš, Fran., Kratka zgodovina slovenskega jezika I, Ljubljana 1936. Ramovš, Fran, Zbrano delo I—II, Ljubljana 1971-97.
Dolar, Časopis za zgodovino in narodopisje XXIII, 272.
45