39 Peter Svetina: »NONSENS JE ZE- LO DRUŽBENO ANGAŽIRAN« (Foto: Janko Rath) »Zmeraj se mi zdi, da če kaj preizku- šaš in raziskuješ, ni treba ene reši tve v nedogled ponavljati. Občutek imam, da se na tak način rezultat preveč obrabi. Zato najbrž tako ska kanje v obliki sem pa tja. Ampak vedno ostaja pri vsakem avtorju ena etična, moralna, duhovna konstanta, to mislim, da že. To lažje opazujem pri drugih, do svojega lite- rarnega dela imam slabo distanco.« To ste povedali v zadnjem intervjuju, ob lanski nominaciji za večernico. Res? Ne bi niti poskusili nakazati vaše av torske konstante? Hm. Mogoče čudaki. V svojem ob- našanju in svojem premišljevanju so predvidljivi po navadi samo s svojo ne- predvidljivostjo. In o človečnosti dosti premišljujem. In o jezikovnem izrazu. Moj poskus »definicije« bi šel v smer »živi in pusti živeti«. Ampak seveda ne gre za neoliberalistično, bondo vsko va- rianto, ampak za dobroho tno željo po sobivanju, po tem, da si pomagamo in naredimo življe nje znosno in prijetno. Sem močno mimo usekala? Ko sem odgovoril na prejšnje vpraša nje in pogledal naslednje, sem videl, da sta najina odgovora v bistvu enaka. Že izbira vaših junakov se zdi signi- f ikantna. Niso ravno najpogostejše oziroma najbolj literarno izrabljene živalske vrste, nasprotno, parkrat sem morala prav preveriti, za kakšno žival gre. Je narobe, če to počlovečim kot opozorilo na obstrance, vseh sort ču- dake? Po mojem gre prav za to, ja. In še, da ima vsak svoje ime. To se mi zdi po membno. Družbeni status in človeško čaščenje sta v bistvu manj pomemb na. Sprašujem se, ali bi vaš postopek bolj- še označili s terminom potujitev ali pa gre za ravno nasprotno. Potu jitev je, če znani svet popišemo, kot da ga prvič vi- dimo, seveda zato, da bi ga zares videli. Vi pa v bistvu neznani svet popisujete kot domač? Pa saj ni tako neznan ta svet. Mislim, živali, ki jih bralec ne pozna, že. Ampak če so to čudaki ali pa nečudaki, ki živijo okrog nas, pa jih samo ne opazimo, po- tem je to kar naš zelo bližnji svet. Malo pogledaš okrog pa vidiš enega možaka na ulici, ki hodi silno počasi, zares po- časi. In se usta vlja pri grmovju in trga posamezne liste, zdi se, kot da jih doma zbira. Ali pa otroka, ki vadi v parku gimnastič ne elemente. Pa ga prav nič ne moti, ko ga drugi gledajo. Pri čudaštvu je velik razpon: od »skoraj normalen« do »čisto čuden«. V bistvu je pa tako, da je malo čudaški vsak, ki se ne obnaša in ne dela čisto tako, kot okolje od njega pri- čakuje. Mogoče je ta svet lahko neznan. Ampak neznan je bolj zato, ker smo na- vajeni ravnati po priča kovanjih okolice. Poleti sem se pogo varjal z otroki in sem jih vprašal, ali poznajo kakšne čudake. Jih poznajo. To je dober znak. Ker če čudakov ni več, potem to ne pomeni, da čudakov ni, ampak samo, da jim ne pustimo živeti med nami. Lani ste kot strokovnjak za mladin sko književnost sodelovali na simpo ziju v 40 okviru Očesa besede na temo nonsens v mladinski literaturi. Non sens postaja neobhoden pojem tudi pri označevanju vaše literature, se zdi. Tukaj vam pa ne morem dovoliti distance, naj profesor Peter Svetina, prosim, pomaga defini- rati nonsens v literaturi Petra Svetine. Težka bo. Peljem se v službo pa opazim, da je pred Kotmaro vasjo sneg podrl postajo, kjer šolarji vstopa jo v avtobus. Streha visi: trije stebrički še stojijo, eden je polomljen, štirika pna streha se je nag- nila. In potem med vožnjo na fakulteto v svoji glavi pripe ljem pod tisti stebriček ježevca Helge ja, on se že od nečakove prošnje, naj napravim besedilo za kak strip, mota zadaj nekje v zatilju. Ampak samo Helge, ker je ježevec, je premalo, ni dovolj visok. Je zato treba poklicati še druge. In pridejo. In ker se na posta ji čaka avtobus, pride mimo fazan, ta tako smešno hodi, no, smešno prav zaprav te- če: teče na tak način, kot da med prepla- hom noče zgubiti svojega dostojanstva in ima glavo ves čas po konci. In potem se to sestavi v zgodbo. Dvanajst delov je, ker ima zdaj posta ja z živimi podporniki skupaj dvanajst delov. Ekola. Kako naj na vse to zdaj gledam kot na nonsens in še z distan ce povrhu, ko pa točno vem, kje je av tobusna postaja, ko točno vem, kako se je reč zgodila? Vprašanje za pisatelja ali strokovnja ka: je mogoče nonsens razumeti kot beg od racionalnosti, hiperracional nosti, ker ta človeštva pač ni naredila boljšega in srečnejšega? (Vaši junaki seveda niso neumni, samo njihova kavzalna logika je manj premočrtna, bi človek rekel.) Po mojem nonsens nikakor ni beg. Nonsens je po mojem zelo družbeno angažiran. Samo je treba ta angažma prepoznati. V nonsensu so običajne reči samo zelo povečane ali pa po manjšane. Če opazuje človek v takem tekstu med- sebojne odnose, čustva, vrednote, da skratka ne razume vsega dobesedno (za dobesedno poimeno vanje se pa nonsens kamuflira), bo opazil, da nonsens zelo v bistvo opi suje svet. In logika, za katero rečemo, da ni kavzalna, samo pomeni, da ni po običajni človeški pameti, da ni običaj no izkustvena. Nonsens je po mo- jem igrača samo na prvi pogled. Na simpoziju ste govorili o plodnih obdobjih za nonsens literaturo, zlasti avantgardah in modernizmu. Kako se mu godi danes? Je rezerviran bolj za otroško literaturo? Prav časi avantgard so časi, ko se druž- bena refleksija izraža skozi vsa kovrsten jezikovni izraz. In časi avant gard so po navadi časi družbenega nemira, takega ali drugačnega. Časi artikuliranega non- sensa so pa najbrž družbeno mirnejši časi, nonsens ube seduje bolj nemir pod gladino. Zdajle premišljujem, da se je to dvoje pri nas mogoče prekrilo. In naj se še tako čudno sliši, ampak po mojem nonsens v takih časih in v takih družbah, kot je naša, reči spravlja v red. Nonsensa po mojem pri nas ni veliko, ne v literaturi za odrasle ne v otroški literaturi, bolj je to najbrž afiniteta kakega posame znega avtorja. Če ga je vendarle malo več v otroški literaturi, zakaj? Ker so otroci še bolj odprti za različne logike? Otroci so odprti za vsako reč, če jim doma ne postavijo na tla dva krat dva metra velikega tepiha in rečejo, da se lahko samo tam igrajo, ker bo sicer po stanovanju preveč razmetano. Najbrž poznate veliko konkretnih mla- dih bralcev, navsezadnje jim tudi pred- stavljate svojo literaturo. Kako odprti so za takšne literarne svetove in za lite- rarne svetove sploh? Pred poletjem sem bil na ljubljanski šoli, kjer sem otrokom bral pravlji co o tem, kako je gospod Feliks tek moval s ko- lesom. Zadnji štarta, sploh se ni mislil 41 udeležiti tekmovanja, pa mu en študent posodi dedovo kolo. No, gospod Feliks divje vozi in pripe lje na vodilno mesto. Ampak zmaga te sorte ga ne zanima. Ko zagleda jezero, ustavi, vsi zdrvijo mimo, on se gre pa kopat. Zmaga je, da je dedovo kolo zdržalo tako divjo vožnjo. No, mi reče knjižničarka po nastopu: A ste videli, kako so otroci navijali? A ste videli, kako so učiteljice držale pesti? Nisem videl, to zmeraj spregledam, ker moram gledati v liste. Eh. Ampak: konec jih ni razočaral. Zmaga, ki, po običajno človeško gledano, ni zmaga, jih ni razo- čarala. Začeli so komenti rati, da je lahko zmaga tudi kakšna drugačna zmaga. To- liko o odprtosti za literarne svetove. Pri malo bolj ču daških ježevcih in nilskih konjih pa, včasih kak tekstič preberem, se na smehnejo. Ampak mislim, da je take sorte branje bolj za tiho branje in za ponotranjen nasmeh. Alica v čudežni deželi, ki velja za kanon nonsens literature, je najljub ša knjiga predvsem odraslih bralcev. (Že res, da to velja za marsikatero zares dobro knji- go za otroke, ampak za Alico pa prav posebej.) Tudi vaše Ježevce si skoraj lažje predstavljam na nočnih omaricah odraslih bral cev. Imate že kakšne infor- macije o »rabi« knjige? Prav nobene. Je pa res, da na sploh bolj malo vem, kako se jim, knjigam, godi, če mi kdo posebej ne pove. Ali pa če mi otroci pri kakšnem branju dajo vedeti, da so kakšno knjigo že prebrali. Med zadovoljnimi eksistencami v knjigi – takimi, ki gredo na dopust, takimi, ki s pomočjo prijateljev srečno pripe- ljejo domov sebe in bi cikel, ali takimi, ki zmagajo v oddaji Vsak špas ima svoj kratek čas s stav kom »To je bil moj dan ljubezni« (to zadnje je fazan) – najdemo tudi enega nesrečnika, in to črička, ki bi kar pomendral cel svet okoli sebe ozi- roma pod seboj, od mravljice do slona. Ampak druge živali se, prav po urniku, izmenjujejo kot psihote rapevti, da ga držijo pokonci. Kako, zakaj se vam je pa ta pregovorni zna nilec veselja do življe- nja prikradel v knjigo? Je naključje, da v tem dobro hotnem nonsens svetu prav on ne vidi smisla? V Celovcu je vsak začetek avgusta kera- mičarski sejem. In pridejo kera mičarji iz Avstrije, Slovenije, Italije, Španije, Nem- čije, Litve, kaj vem, od kod še. Sem si že pred časom rekel, da si bom vsako leto kupil kakšen majhen keramični kipec. Tako sem si pred nekaj leti kupil črička, ki vpije na vsa usta. Čisto je stegnjen, lahko, da je ne znansko vesel, pa tako vpije, mogoče ga je pa groza. Takega sem ga doživel jaz: grotesknega v svoji mali grozi, ki je pravzaprav lahko groza kogar koli. Tega črička sem imel v mi- slih, ko sem črička postavil v zgodbice. Lepo pri li teraturi je pa to, da bralec vidi tisto, česar avtor ni imel v mislih. To so take mogoče naključne, mogoče pa nezave dne, ampak zanalaščne poteze, ki na redijo tekst lahko bolj sočen. Petra Vidali Večer, 24. september 2016, str. 4 Nataša Konc Lorenzutti: »LJUBEZEN DO BRANJA SE ROJEVA V DRUŽINI« Niko, štiriletno deklico, zanima, kdaj bo lahko ona glavna. Najbrž je to normalna otroška želja, sploh če nisi edinec in ni vse prilagojeno tebi. Ampak to seveda niso zgodbe o prikrajšanosti najmlaj- šega otroka v veliki družini, temveč o bogastvu, ki ga otroku daje takšno od- raščanje. Se strinjate? Seveda se strinjam. Je pa najmlajši otrok tudi za kaj prikrajšan, recimo za otroka,