POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI
mmm
SUHHO
Gledališki m vi DRAMA
1951-1952
9
GEORGE BERNHARD S II A VV
SVETI IVANA
PREMIERA V PETEK, DNE 13. JUNIJA 1952
George Bernhard Shaw
SVETA IVANA
Dramska kronika v šestili slikah z epilogom — Poslovenil Oton Župančič Scena: akad. slikar Marijan Pliberšek	Režiser:	Slavko	Jan
Ivana ......................................... Ančka Levarjeva
Daupliin, kasneje Karl VII.	francoski ......... Branko Miklavc
Richard Beauchamp, grof	Warwick .......... Edvard Gregorin
Vojvoda La Tremouille ......................... Maks Furijan
Stotnik La Hire ............................... Janez Cesar
Robert pl. Baudricourt ........................ Stane Potokar
Bertrand Poulengey ............................ Lojze Rozman
Gilles de Rais, sinjebradec	.............. Maks Bajc
Vojvodinja La Tremouille	.............. Helena Erjavčeva
Knezoškof reimski ............................. Milan Skrbinšek
Peter Cauchon, beauveški škof ................. Ivan Jerman
Kaplan Stogumberski ........................... Stane Sever
Dunois, poveljnik francoskih	čet .............. Jože Zupan
Inkvizitor .................................... Vladimir Skrbinšek
Brat Martin Ladvenu ........................... Stane Česnik
D’Estivet, kanonik ............................ Aleksander Valič
Courcelles, kanonik............................ Nace Simončič
Oskrbnik ...................................... Bojan Peček
Krvnik ........................................ Milan Brezigar
Angleški vojak ................................ Pavle Kovič
Gospod iz leta 1920 ........................... Lojze Drenovec
{Duša Počkajeva Vika Grilova Alenka Svetelova
Vojak ......................................... Branko Starič
| Nace Simončič
Prisedniki ...................................... {	Marjan Benedičič
Marjan Dolinar
Dvorjani, menihi, vojaki Kraj dejanja: Francija v letu 1429, 14-31 in 1456 Prva slika: V gradu Vaucouleurs, druga slika: Kraljeva dvorana v Chinonu, tretja slika: Pred Orleansom, četrta slika: Na angleškem bojišču, peta slika: V reimski katedrali, šesta slika: Inkvizicija, sedma slika: Kraljeva spalnica (epilog)
Kostume po načrtih Mije Jarčeve izdelala gledališka. krojačnica pod vodstvom Cvete Galetove in Jožeta Novaka
Inspicient: Branko Starič	Odrski	mojster:	Anton	Podgorelec
Razsvetljava: Vili Lavrenčič	Masker in lasuljar: Ante Cecič
Odmor po 4. sliki
GLEDALIŠKI LIST
SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI
1951-52 DRAMA	Štev.	9
Dr. B. Kreft:
FRAGMENT O G. B. SHAWU
Kakor je Ibsenova dramatika umetniški višek tistih dramskih prizadevanj, ki s« nastala v evropski dramatiki že pred francosko revolucijo in ki so upravičeno dobila jime meščanska dramatika, saj so njeni pisci in tvorci v njej dovolj neprikrito izpovedovali in zagovarjali socialno-etične ideje meščanskega razreda, tako pomeni Shavvovo veliko dramatsko delo umetniški višek v meščanski komediji. Tako meščanska drama kakor komedija izhajata iz »pieee lar-moyante«. Šele Ibsen in Shaw sta ustvarila umetniško-etično in socialno-idejno tisto dramaturgijo meščanstva, ki so jo zahtevali in napovedovali Diderot, Rousseau, celo mladi Robespierre in mnogi drugi in ki v svojem času z izjemo Beaumarchaisjevega »Figara« in Schillerjevega »Kovarstva in ljubezni« ni dosegla docela prepričljive in potrebne umetniške višine, ki bi ji zagotovila trajnost.
V	vsakem višku pa je že skrita tudi negacija temeljev, na katerih je zrasla pomembna umetniška ali družbena stavba. Nit.l Ibsen niti Shaw nista rušilca meščanske družbe v revolucionarnem smislu, v klasičnem pomenu tega pojma, marveč sta predvsem kritika različnih in številnih pregreh in krivic v okviru meščanske družbe, iz katere pa sama ne moreta izkočiti, marveč se le levita vse življenje. Toda to reformatorstvo, ki je včasih močno heretično, vršita v vsem svojem delu z vso resnobo in hkrati naravnost strastno etično voljo, ki jo je v dramaturgiji utemeljil že Aristoteles.
Shaw je bil načelni on strastni nasprotnik larpurlartizma; v slednjem svojem delu je na osnovi neke teze izpovedoval neko idejo, neko svoje mišljenje o tem in onem vprašanju, družbenega ali intimnega življenja. Vse njegovo literarno delo se smeje v brk vsem olimpijskim teoretikom in kritikom, ki odklanjajo idejno umetnost kot tendenčno umetnost in priznavajo le tisto, ki se kolikor mogoče izogiblje idej in problemov. To delajo bržkone zato, ker ali sumi nimajo nobenih idej ali pa tudi zato, ker se bojijo iti v svet idej, saj se jim zdi prijetneje pozibavati se le v šumečih vulovih čustev in plavati v meglah čustvenih ozračij. Pri tem pozabljajo, da ji; svet idej prav tako brezbrežen, kakor svet čustev in da je mogoče ustvarjati umetnine prav tako iz sveta idej in gorečih problemov kakor iz sveta čustev in občutij. Pri tem pa pozabljajo še nekaj: da je ta ali ona umetniška smer pri posameznih tvorcih hkrati manifestacija njih človeškega in umetniškega značaja, njih temperamenta.
— 181 —
Desetletja so razni kritiki romantične in larpurlartistične smeri napadali Shavvovo delo kot neumetniško, tendenčno in publicistično literarno dramatiko! Tudi ob smrti so nekateri podvomili v trajno umetniško vrednost njegovega sicer zelo obširnega opusa. V svoji estetski enostranosti so prezrli neko silno važno dejstvo, ki je neovrgljivo: Shaw je v svojih številnih dramatskih delih ustvaril precejšnjo galerijo likov, ki so za igralce zanimive in hvaležne vloge in po katerih bodo igralci zmeraj radi segli, ker jim nudijo velike in lepe možnosti za njihovo ustvarjanje. Po teh likih je prešel George Bernhard Sliaw v najbolj živ in trajen panteon, kakor ga more biti deležen pisatelj: v gledališče! Tistim svojim kritikom, ki ga zaradi njegove »tendenčno-sti« odklanjajo in ki so ga dolga leta napadali in omalovaževali njegovo delo, pa je odgovoril enkrat za vselej že takrat, ko je odgovoril kritiku Walkeyu:
»Vaše najljubše zbadanje, ki ga naperjate name, je: »To, čemur pravite Vi ,drama*, ni nič drugega kakor .razlaga Vašega stališča!* Vzeti me morate, kakršen sem, kot pametnega, potrpežljivega, logično mislečega, delavnega človeka s temperamentom šolnika in z zaposlitvijo cerkvenega predstojnika. Moj literarni umetniški prijem je nedvomno tak, da slučajno zabava občinstvo in odvrača njegovo pozornost od mojega značaja. Jezi me, če vidim ljudi zadovoljne, ko bi morali biti nezadovoljni, in jaz vztrajam pri tem, da jih silim, da mislijo.«
Ob neki drugi priliki pa je to izjavo dopolnil še z naslednjimi besedami: »Ljubim preprosto ljudstvo. Hočem, da ga oborožim zoper advokate, zdravnike, duhovnike, literate, profesorje, umetnike in politike, ki postanejo večji zločinci, če dobijo oblast v roke, kakor vsi bedaki, lopovi in samozvanci.«
Shawovo delo temelji na razkrinkavanju človeških družbenih, moralnih itd. nasprotij in protislovij. Moško se posmehuje številnim slabostim in grehotam. Ker pa rad grabi stvari v njih aktualnost, tudi sam ni brez protislovij. Če primerjamo to ali ono izjavo, ki jo je dal pred mnogimi leti recimo o politiki, se ne smemo začuditi, če je trdil nekaj let kasneje ravno nasprotno, ker se je pač medtem položaj spremenil. Kot veliki individualist, kar se tiče svojega dela in mišljenja, se zmeraj postavlja po robu oficialni večini in njenemu mnenju! Vse to je treba razumeti predvsem v okviru angleških razmer! Pravijo, da menjati prepričanje je za Angleža nekaj povsem vsakdanjega! To lastnost zoper togost in dogmatičnost slednje stvari uveljavlja Shaw včasih že groteskno! Precej takšnih paradoksnosti je tudi v »Sv. Ivani«, .s katero je dosegel pred desetletji, ko je papež razglasil Ivano iz d'Arca za svetnico, svoj vrhunski uspeli po vsem svetu. Z režijami tega dela so se že takrat poskusili največji mojstri (Reinhardt, Tairov, Pitoev itd.), v vlogi Ivane pa znamenite igralke tiste dobe (Bergnerjeva, Aliče Koonen, Pitoeva itd.). Največja paradoksnost tega dela je — Shawov zagovor inkvizicije! Ateist in hud nasprotnik klerikalizma, socialist in humanist bi naj zagovarjal inkvizicijo, kakor sem nedavno bral v nekem spisu o njem? Tudi to je velik paradoks, če nekdo njegovo dramo o dekletu iz d’Arca tako tolmači! Tudi v tem »zagovoru* je namreč ironija, čeprav Shawov inkvizitor resno (prav po shawovsko resno!) misli, da je usmiljen, ko govori: »...Bog ne zadeni, da bi vam hotel reči, da si oledenite srca... Gospoda: jaz sem usmiljen po naravi
— 182 —
Slovenski pisatelj, javni delavec. kritik, upravnik SNG tov. JUS KOZAK bo slavil 26. t. in. svoj šestdeseti rojstni dan.
Ravnateljstvo Drame in vsa dramska gledališka družina ni n k rojstnemu dnevu iz srca želita vse, kar si sam najbolj želi.
Da bi ostal še dolgo med nami!
in po poklicu. Ju moram opravljati kruto delo: vsaj tuko se zdi tistim, ki ne vedo, koliko bolj kruto bi bilo, če bi ga opustil: in rajši bi šel sam na grmado, nego opravljal to delo, če ne bi vedel, da je pravično, potrebno in v bistvu usmiljeno. Prosim vas, lotite se te razprave s tem prepričanjem. Jeza je slaba svetovalka: preženite jezo! Sočutje je včasih še slabše — preženite sočutje! Ne sinete pa pregnati usmiljenja; samo to pomnite, da je prvo pravica! ...«
Ali ni v tej inkvizitorjevi »resnici in resnobi« že tragična ironija in ne le komedijska? To je poleg Dostojevskega zgodbi o velikem inkvizitorju najstrašnejša in najdovršenejša upodobitev inkvizicijske ideologije in klerikalizma raznih zvrsti in konfesij! Vsi govore o velikih idejah, o bogu, o usmiljenju in pravici! Kakor predlaga inkvizitor v »Sv. Ivani« smrt na grmadi za dekle iz d’Arca, tako inkvizitor prežene v Dostojevskega »Bratih Karamazovih« nazareškega tesarja iz istih razlogov in iste globokoumne miselnosti in nujnosti! Ideja Sha-\vovega dela je najjasneje izražena v zadnjih Ivaninih besedah: »O, Bog, ki si ustvaril to prelepo zemljo, kedaj bo pripravljena sprejemati Tvoje svetnike? Kako dolgo, o Gospod, kako dolgo?« Pri tem Shavv ni mislil na svetnike v cerkvenem ali konfesionalnem smislu, (o l>i bilo ne le zelo poceni, mislil je veliko več: mislil je na vse veliko, ki more zrasti iz človeka, na veličino duha in dejavnosti, na človeka, ki se mora nenehno boriti za priznanje velikega, pametnega, lepega, pravičnega in dobrega in ki mora največkrat prav tako zgoreti na grmadah številnejše neumnosti, krivičnosti in zlobnosti, kakor je morala zgoreti Ivana v grmadi gorečih polen!
— 188 —
Iz zgodovine slovenske gledališke kritike:
J UŠ KOZAK — GLEDALIŠKI KRITIK
V	svojih intimnih premišljevanjih o »Rodnem mestu« v svoji knjigi »Maske« je Juš Kozak napisal, da je slišal ugibanja o svoji življenjski bilanci, češ da je zgrešil poklic in bi moral postati igralec. In ko nam razvija svoje misli o vsem tem, nam razodene prav tam svoje vizije o Juriju Kobili, iz katerega se mu je rodila podoba Sholarja Rubidc. Prevrni list in bral boš nakazano dramo o tem sholarju, dramo, ki je napisana samo v odlomkih, zato pa nič manj ne vzbuja želja, da bi bila napisana do konca in odigrana pred našimi očmi kot davna zgodba našega mesta in usod njegovih prebivalcev, o katerih je pisatelj sanjal in bržčas prej kakor enkrat bil v neposredni možnosti, da bi jih bil izoblikoval do kraja.
Za to dramo iz pestre zgodovine ljubljanskega mesta, ki jo je ne enkrat podoživljal pisatelj po pričevanju njegovih izpovedi, nas je bil dozdaj še ukanil. Ali tem bolj nam to izpričuje njegov živi stik z našim gledališčem, ki pa je morda bil po vizionarnih navdahnjenjili pisatelja daleč bolj živ od tistega, o katerem pripovedujejo razni drugi pisatelji, ko so si gledulišče predstavljali po scenah domačih marionet in ondod iskali idejne zamisli za bodoče svoje drame.
Ne glede na to je morala gledališka stvarnost v slovenski prestolnici že zgodaj privesti Juša Kozaka do ozkih stikov s slovensko gledališko problematiko. Tu moremo soditi samo o njegovih napisanih beležkah z njih posegi v gledališko stvarnost, ki nam razodevajo Kozakovo vlogo kol gledališkega kritika.
Z gledališko kritiko se je ubadala vrsta naših slovstvenikov in bila je doba pred prvo svetovno vojno, ki je iskala manj krivde za propadanje slovenskega gledališča v njem samem, kot pa v neodgovornosti in nedoraslosti slovenske gledališke kritike. Medtem je dora-ščal mlajši rod, ki se je razgledal zunaj nieja Tiaše ozke domačije in ki mu je bilo namenjeno, da ob obnovitvi slovenskega gledališča izreče svojo kritično besedo s samozavestjo in stvarnostjo.
Ko se je Juš Kozak 1917 vrnil iz vojne službe v Ljubljano, je našel gledališče v slovenski prestolnici zaprto, v poslopju pa kino. Občasna gostovanja v gledališkem poslopju, kakor so bila gostovanja članov kraljevskega hrvaškega gledališča iz Zagreba in čeških igralcev, so samo poudarjala nevzdržno dejstvo slovenske prestolnice brez gledališča in so ponudila Kozaku priložnost, da v bežnih zapiskih zabeleži svoje misli o teh gostovanjih. Njegove beležke so ostale edine revijalne beležke o teh gledaliških dogodkih v Ljubljani, ki jih je podkrepljevala »Impresija gledaliških večerov« v »Slovanu« z določno ostjo proti nekulturnim razmeram nakljub očitno prizadevnim, zato pa v ljubljanskem močvirju jalovim prizadevanjem Milana Skrbinška za oživotvoritev in obnovitev slovenskega gledališča. Te Kozakove glose so vzdržavale zvezo med prejšnjo slovensko revijalno gledališko kritiko, ki pa je že nekaj let pred prvo svetovno vojno prenehala, in med mislimi slovstvenikov mladega rodu, ki so kljub vojni in morda prav Kato še t>olj občutili sramoto slovensko kulture ]mv, gledališč^, in hkrati
^ 184 «.
v poživljenem ozračju neizbežnega konca vojne tem bolj skušali urediti svoje kritične poglede na bodoče možnosti obnovitve slovenskega gledališča.
Ko so se po vojni urejevali medsebojni odnosi, se spočetka vprašanje gledališke kritike ni uredilo ustrezajoče potrebam in prenekateri dnevnik je ostal brez rednih poročil o gledaliških dogajanjih. Juš Kozak je v tem obdobju napisal nekaj kritik v »Naprej« in kritično glosiral sezono 1921/22 v »Ljubljanskem Zvonu« 1922. Ta njegova kritična poročila so prinesla predorne opazke o položaju slovenske drame v času početnega oblikovanja ansambla, dajejo prerez dogajanja te sezone in povezujejo obdelavo posameznih predstav s kritičnim raz-borom slovstvene pomembnosti dela in igralskih kreacij. Pregled je vršičil v spoznanju potrebe vodilne, dognane igralske in režiserske osebnosti, ki je medtem v ansamblu doraščala.
Sodelovanje v »Narodnem dnevniku« 1925 je bilo sicer samo prehodno, toda vključuje pregledne sodbe o uprizoritvah kratkega obdobja, ki je že izoblikovalo močne igralske osebnosti v ansamblu in zato daje poročevalcu priložnost, da se more temeljiteje razpisati o igralskih kreacijah Marije Vere, Ivana Levarja in drugih. Nič manj pa da ne izmeri umetniške vrednosti domačega ansambla ob gostovanju že nekoliko razredčene skupine Hudožestvenikov. Toda tuje vzore zavrača ob oceni Golarjeve komedije in želi brez »ekstatičnih vizij« poznanje del, ki rasto iz domače zemlje. Miselni razvoj kritika ne more bolj razkriti glosa, ki jo je tri leta pozneje napisal ob uprizoritvi problematične Golouhove »Krize« po delavskih amaterjih, v kateri vidi dostojno predstavitev drame kolektivnega človeka in dokaz, da je v naših ljudeh veliko igralskih sposobnosti in talenta, dejstvo, ki ga ob samozavestnem nastopu delavskih amaterjev potrjuje v zavesti, »da je naš delavski stan kulturno zrel in bolj sodoben kot meščan ...«
Najbližji v sorodnem okolju misli in odigranih kreacij medtem že izoblikovanega gledališkega ansambla je kritik v naslednjem obdobju svojega gledališkega poročanja, ki ga je prevzel 1931 pri dnevniku »Jutro«, potem ko je pomanjkljivo in neorganizirano poročanje o gledališkem dogajanju v tem dnevniku naletelo že na javne ugovore in grajo. Sezone tega obdobja razkrivajo homogeno rast dramskega ansambla v Ljubljani, vrsto umetniških uspehov pri uprizarjanih delih in hkrati izoblikovano ansambelsko igro Drame, ki izzove novo obliko gledališkega poročanja z duševno in idejno utemeljitvijo igre in umetniške potence ansambla bolj za časovno in opre-delilno tolmačenje kot pa za kritične prereze in obsodbe nezrelih igralskih kreacij. V tem obdobju uporablja Kozak različne oblike poročanja, širi svoje poglede na naš igralski izraz, uvaja občinstvo s predhodnimi tolmačenji v probleme uprizorjenih del in osebnost dramatika ter v zaključenih sezonskih pregledih podaja svoje končne glose k razvoju in napredku obruvnavanih časovnih obdobij.
V	svojih gledaliških poročilih je Juš Kozak združeval svoje poglede misleca in idejnega razčiščevalca na slovensko gledališko problematiko in kakor kažejo njegova poročila o umetniškem razvoju posameznih vidnejših slovenskih igralcev rast vsakega posameznika, tako kažejo tudi zanj razvoj v globino obravnavane snovi. Četudi so
— 185 —
bila napisana po impresijah .te ali one predstave, kažejo razvoj pisateljeve duševnosti in utemeljujejo hkrati duševni razvoj našega igralstvu in celotnega vprašanja, ki ga oznamenujemo kot slovensko gledališče ob vsej dnevni problematiki in rahli časovni perspektivi. Zato so tudi del zgodovine našega slovenskega gledališča.	jt
I.	Jerman:
NOVI NAČIN FINANSIRANJA NARODNIH GLEDALIŠČ
Novi način finansiranja Narodnih gledališč in novi delovni odnosi, ki jih predpisuje uredba za gledališča z dne 9. aprila 1952., so važen korak v razvoju naših gledališč. Ta uredba daje gledališčem večjo elastičnost v finančnem poslovanju, igralcem pa svobodo, da vežejo svojo zaposlitev po lastni volji. Izvajanje te uredbe bi na pogled lahko imelo za posledico zrahljan je do zdaj homogeno zlitih igralskih ansamblov, ki so si z dolgoletnim skupnim delom ustvarili določeno umetniško fiziognomijo in za katere govore vse teorije najnaprednejših gledaliških ideologov in dosedanja praksa. Ta skrb bodi za naprej prepuščena upravam, ki naj s svojim ravnanjem ne samo obdrže doseženo stopnjo, temveč naj jo na novih osnovah še izpopolnjujejo in razvijajo. Druga skrb, ki jo prinaša novi način, zadeva višino dotacij. Mislim, da je odveč bojazen, da bi njihova odmera terjala bistveno spremembo dosedanje umetniške in kadrovske politike gledališču.
Da našemu gledališču ne morejo biti finančna sredstva tako pičlo odmerjena, da bi se znašlo v položaju in na nivoju recimo 1939. leta, naj pokaže naslednja slika.
Leta 1939 je, tvorilo nekako povprečje pasivne gledališke bilance vseh let po prvi svetovni vojni, leto, ko so nekako omagali krčeviti in burni boji za obstoj gledališča, ki so ga v prejšnjih letih pretili utesniu v eno hišo, zreducirati itak pičlo osebje in vpeljati v gledališko poslopje kino. To leto je zaradi sprememb v upravi krilo v sebi kal strankarskih bojev, ki bi se bili v bodoče na škodo gledališča nedvomno razbesneli. Gledališče je životarilo v latentni finančni krizi, ki je hromila vzpoir umetniške moči takratne gledališke družine, ki je prešla skoraj v celon v sestav novega gledališča po osvoboditvi in ki je v novih pogojih dala tako sijajne umetniške rezultate.
6e avgusta 1938 je bilo stanje v gledališču tako zaostreno, da je celoten dramski ansambel sporočil upravi, »da zaradi popolnoma neurejenega in neizvestnega materialnega kakor tudi celotnega razmerja med upravo in članstvom... ne more vršiti svojih delovnih obveznosti v merah, kakor nam jih narekujejo obstoječe delovne potrebe ter naša umetniška in stanovska odgovornost«. Dejansko je to pomenilo stavko. S to akcijo dramskih članov se je solidariziralo tudi članstvo Opere.
Upravi so bile postavljene zahteve, da naj preneha s sedemletno prakso iznlačevanja plač v obrokih in naj plačuje vsakega prvega v mesecu. Nadaljnje zahteve so se tikale repertoarja, sistema študiia in upravljanja. Vsa borba, ki jo je vodilo tedanje »Združenje gledaliških igralcev«, se je kot prejšnja leta vodila javno po časopisih. Izjava tedanjega upravnika O. Zupančiča, priobčena v »Jutru« 27. avg. 193S pravi, da je »Narodno gledališče v Ljubljani stalno v finančnih težko-
- 186 -
cah. s katerimi je prizadeta prav tako Opera kakor Drama, od leta 1928, v njih se zrcali splošna gospodarska depresija minule dobe. Od sezone 1928—1929 do danes se je skrčila državna dotacija za okroglo 2,000.000 dinarjev, vzporedno pa je padal tudi inkaso, ker je uprava morala znižati vstopnino. Vsakomur je jasno, da se spričo takih razmer plače članstvu niso mogle vzdržati na prejšnji višini, ker v vseobčem omejevanju, ob splošnem zniževanju življenjskega standarda vseh slojev edino gledališče ni moglo ostati nekak otok blaženih, katerega se dogajanje po svetu ne tiče. Kljub temu je uprava storila vse mogoče, da je to krizo čim bolj omilila, in ni nikoli pri nujnih redukcijah osebja in plač delala mehanično ter ni izvedla znižanja plač v razmerju, po katerem bi bilo ostalo gledališče v popolnem finančnem ravnovesju, temveč je iz socialnega čuta in v skrbi za članstvo gledala, da so osebne in gmotne redukcije gledališko osebje čim manj prizadele. Kljub vsem težavam je uiprava izplačevala redne mesečne prejemke članstvu, z gledališkimi dokladami vred, ako ne prvega, pa v teku meseca.
Uprava Narodnega gledališča ves čas dokazuje ministrstvu presvete, da je naš zavod med Narodnimi gledališči v državi v najtežjem položaju, ker mora z najmanjšimi podporami, z najnižjimi dohodki od predstav in z najmaloštevilnejšim osebjem gojiti dramo in opero ter ju vzdrževati na umetniški višini, kakršno zahteva kulturna misija, ki jo ima naše gledališče v državi, ter se trudi, da bi dosegla za prihodnje lnidžetsko leto zvišanje državne dotacije, ki bi ji omogočila ostvariti ravnovesje med dohodki in izdatki.«
To upanje se upravi ni izpolnilo. Izjava O. Zupančiča je prišla že proti koncu borbe med upravo in članstvom malo pred preiskavo v gledališču, ki jo je bila odredila banska uprava. V tej borbi za obstoj gledališča je važna še ena Zupančičeva izjava, v kateri je že 1933. leta s prstom pokazal, kje tiči krivec gledališke krize. Na zborovanju 62 zastopnikov kulturnih organizacij 16. maja 1933 v Dramskem gledališču, ki ga je sklicalo Združenje gledaliških igralcev in »Podzveza godbenikov« je izjavil: »Naš primanjkljaj ne izhaja od manjšega inkasa temveč od padajoče dotacije. Moje mnenje je, da je stvar poklicnih faktorjev mesta in banovine, da bi ali ta zmanjšek v dotaciji nadomestili, ali pa, da bi mesto in banovina iskala sporazumno z upravo poti in virov, da se od kod drugod ta zmanjšek nadomesti. Važno je društvo prijateljev ljubljanskega gledališča, tudi kulturna davščina bi bila nekaj. Zadnja pot pa je združitev Draine in Opere v eno hišo. (Odločni ugovori.) Prihranilo bi se nekoliko (kurjava), delo bi bilo težko, zgubili bi tudi sobotni in nedeljski inkaso, ki je edino dober.« Koliko se je od 1933. leta do 1938 spremenilo, kaže primerjava obeh njegovih izjav.
V	članku »Alarm za naše gledališče« piše 1. VI. 1938 Fr. Govekar t »Slov. narodu«: »Kolikor jaz vem, dela za svojo plačo vsak član naše Opere in Drame, pod odrom in na njem. po delavnicah in slikarnah, več kakor le svojo stokrat prekleto dolžnost. Le lastni disciplini in vnemi, ljubezni do poklica in skrbi osebja za obstoj gledališča, ki mu daje kruli, gre zahvala, da teče gledališki ustroj še vsaj dozdevno v redu' dalje.« In v istem članku dalje: »Članstvo ljubljanskega Narodnega gledališča pa dela v vzdušju neprestane vodstvene zaskrbljenosti, čmer-nosti in zbeganosti in že sedmo leto ne prejema točno vsakega 1. in 15.
— 187 —
v mesecu svojih plač, temveč ves mesec le večje ali manjše akontacije (celo samo 10 din za enkratl), živi v dolgovih, se rešuje s posojili in 111 nikoli brez skrbi za prihodnji dan.«
Glede subvencij pa piše isti pisec v »Slov. narodu« 11. VI. 1938:
—	»Posebej se mora banovinska podpora borih 40.000 din izdatno povečati. Saj ne zadošča niti za eno večjo gazo! Če pa računam lože in sedeže, ki so pridržani banovini v Operi in Drami za vse predstave, potem banovinske podpore sploh ni. Savska banovina daje Narodnemu kazalištu v Zagrebu okoli enega milijona podpore. Zato nam Zagreb jemlje domače in tuje soliste in zdaj odvaja Beograd tudi že naše pevce in igralce. Tam so bogati... Treba je doseči višje subvencije in večje inkase. Potem bomo osebje lahko bolje plačevali, kostumov ne bomo fabricirali iz najcenejšega blaga, ki naglo propada, in dekoracij ne bomo delali iz papirja. Delo scenografov in slikarjev se sproti uničuje. Oprema odrov je bedna. Zastorji in preproge vprav kriče. Drama nima niti najprimitivnejših tehničnih aparatov in sta obe gledališči na kuliseriji, garderobi in rekvizitih že uprav sramotno revni. — Vzroki krize so zgoraj. Te je treba odpraviti. Saj spodaj je vse zdravo.«
Vendar tudi ta javna kritika kot vse druge niso zalegle. Kako bi, če je pa na banovini prevladovala mentaliteta, da ne more podpirati gledališča ko kmetje nimajo gnojničnih jam.
V	sezoni 1938—1939 je imelo gledališče 214 članov (Beograd 400. Zagreb 300). S skupnimi dohodki 6,006.388 din, samo državne subvencije 3,521.816 din, ostalo je odpadlo na subvencije mesta, banovine in na dohodke iz kino-dinarja. Ker bi podrobna razčlemba finančnega in v zvezi z njim umetniškega položaja zavzela obseg, ki presega prostor tega lista, se bom omejil le na nekatere potankosti v zvezi z dramo.
Letos ima Drama 50 članov umetniškega osebja (všteto honorarne člane, režiserje, suflerje, direktorja in tajnika) in je dala 15 predstav, od tega 8 premier. Število predstav je po vojni naraslo, inkaso je ostal razmeroma isti, obisk pa je večji zaradi pametne in pravilne prosvetne politike (cene), da bodi gledališče pristopno vsemu ljudstvu. Zaradi primerjave navajam, da ima n. pr. zagrebška Drama samo igralcev 63.
Številke govore, da je Drama pred vojno z manjšim ansamblom več producirala kot po vojni z večjim. To bi utegnilo zavesti v zmoto in opirajoč se zgolj na številke, bi lahko očitali sedanji Drami, da se je »polenila« in da je tej lenosti kriva stalnost igralcev, lahko bi govorili o zabirokratizirani oficiclni umetnosti itd., kar skoraj spominja na mnenje, da je stradež najboljša vzpodbuda za umetniško ustvarjanje. Če pa pogledamo v ozadje teh številk, dobimo drugačno sliko. V Čem je ta slika drugačna? Drugačna je v kvaliteti predstav in v -celotnem višjem umetniškem nivoju. Kvaliteta se doseže samo z daljšim študijem, če niso igralci preobremenjeni, če imajo dovolj časa za študij in usvojitev vloge, če so dani pogoji, da cela predstava umetniško dozori. Kar velja za igralce, velja v še večji meri za režiserje, ker njihov študij in priprava neha, ko igralec začne z delom. Imeti moiu dovolj časa, da delo v vseh ozirih temeljito preštudira in pripravi. Niso bili redki primeri, da je delo prišlo na oder po enem tednu študija. Režiser se je prečesto spoznal z delom šele na bralni vaji skupaj z igralci. V tem pogledu smo storili ogromen korak naprej. 1939. leta je
— 188 —
l
odpadlo na študij enega dela 14 dni — danes' 4 do 5 tednov. Od po ene glavne in generalne vaje smo prišli redno do 2 glavnih in 2 generalnih vaj.
V	sistemu hitro sledečih premier je imela suflerka nadvse pomembno vlogo pri predstavah, medtem ko je danes njena vloga večinoma omejena na vaje.
Zaradi potrebe po čim višjih dohodkih je bilo treba stalno imeti na repertoarju take igre, ki so predvsem ob sobotah in nedeljah polnile hiše. Zato je uprava, katere člani so bili naši najvidnejši literati, morala segati proti svoji volji in umetniškemu prepričanju po plaži a la »Kukuli«, »Turške kumare« itd., da bi z vsako koncesijo publiki dvignila zaradi prenizke subvencije tisti nesrečni inkaso. Tak repertoar ni samo poniževal igralcev, temveč je bil nedostojen Narodnega gledališča. »Hamlet« in »Danes bomo tiči« zapored igrana, sta predstavljala visoko hotenje po naj višji umetnosti in vso nemoč obdržati se na tej višini. Pri takem repertoarju ni odločala vrednost dela, temveč kako bo publiki ugajalo in da bi zanesljivo ugajalo, ga je bilo treba garnirati s preizkušenimi, včasih tudi neokusnimi igralskimi rekviziti. V igrah z veliko zasedbo n. pr. pri Shakespearu ni bilo mogoče zasesti vseh vlog s posameznimi igralci, ker jih je bilo premalo. Zato je moral igralec igrali v istem komadu po več vlog in se preoblačiti in premaskirati kot Fregoli Reta. To ni samo za igralca mučno, ampak je tudi za publiko neprijetno, uprizoritvi pa prav gotovo ne koristi. Prizori s statisti so bili kar se da površno pripravljeni, tako da so prej motili kot bili igri v prid. Temu sistemu dela je bil prilagojen tudi delovni čas. Vaje so bile od 9 do 12 in od 15 do 17. Kje je bil čas, ne za študij vloge, ampak za memoriranje teksta? Tak obrat na nenehnem tekočem traku ubija duha, žre živce, ustvarja nervozno, nemirno atmosfero. Zato so bili disciplinski ukrepi in odnosi med upravo in članstvom ter med starejšimi in mlajšimi igralci taki, da bi jih danes ne prenesli in bi se jim upravičeno uprli.
Da tako hitro delo ni moglo biti temeljito, da igralci niso mogli ■ dajati iz polnega, ko so komaj obvladali tekst in so se večinoma morali zanašati na intuicijo in improvizacijo, je menda jasno. V takih pogojih dela je naravnost občudovanja vredna n. pr. Levarjeva zmogljivost, ki je v eni sezoni odigral 16 vlog. To je zmogla samo njegova levja natura. Kam je peljalo tako delo, tako izčrpavanje umetniških sil?
V	prezgodnje pešanje, v predčasno obrabo dragocenih moči. Zato m slučaj, da so naši odrski ustvarjalci pri 50 letih starosti, ko bi morali hiti na višku ustvarjalne moči in dajati zrele sadove, zrele umetnosti, shirali v blede sence zahajajoče slave.
Še besedo o kvaliteti. Ta je vedno relativna, vezana na čas in primerjavo. Zato ni vzeti dobesedno, če se spomnimo te in take predstave iz preteklosti. Za tisti čas in tiste pogoje ter stopnjo razvoja in okusa je bila dobra. Sedanjega merila pa prav gotovo ne bi zdržala. Ce bi mogli še enkrat natanko tako kot takrat zaigrati najboljšo predstavo iz sezone 1939, bi šele na njej spoznali, koliko smo napredovali, tako posamezniki kot celota.
Kakšna je bila oprema predstav?
- 189 —
Tehničnih delavnic v današnjem smislu in obsegu še ni bilo. Bila je le mizarska delavnica in slikama, v katerili je bilo zaposlenih 8 delavcev. Moške in ženske krojačniee ni bilo, temveč so dramski in operni garderoberji bili obenem kostumerji in krojači in še teh je bilo manj kot danes. O kašerskii delavnici ni bilo sledu. Skladišča dekoracij in odrskih predmetov so bila raztresena po raznih šupah v mestu. Vse te delavnice, predvsem mizarna je bila brez sleherne mehanizacije, vsa obdelava je bila ročna. Uprava ni imela niti lastnih šivalnih strojev, zaloge materiala nobene. S tem številom delavcev in s takimi delavnicami je bilo treba opremiti 26 dramskih in 24 opernih predstav v sezoni.
Temelj scene bile kulise, ki so se zaradi cenejšega materiala izdelovale iz papirja in ki so se po potrebi igre preslikavale. Gradnjo scene v povojnem smislu, mislim v masivnem materialu, nismo poznali. Plastiko je nadomeščala slikarija. Seveda so se morali temu materialu, ki je bil na razpolago, prirediti tlorisi. Inscenatorjeva fantazija ie bila vklenjena v pravo siromaštvo materiala. Zato je tem hvalevrednejše, da je ta iz te revščine ustvaril tudi dobre scene. — Kostumi so bili iz najcenejšega materiala, stilno netočni in še ti so se po potrebi predelovali, tako da ni bilo zaloge kostumov niti po dobah niti po posameznih predstavah. — Ce je moralo priti na oder boljše pohištvo, si ga je bilo treba izposojevati ali pri privatnikih ali pri trgovcih s pohištvom, kar je povzročalo silne težave zaradi obrabe in poškodb. Zastori so bili podobni cunjam, ostala oprema skrajno mizerna.
Ker je uprava zaradi neizogibne nujnosti obratovanja morala kupovati, je kupovala najcenejši material, ki zaradi tega ni bil niti trpežen niti trajen in so bile tako še tiste nujne investicije skrajno negospodarske.
Čas za opremo predstave je bil zelo kratek. 10 do 14 dni. Borba za vsako malenkost materiala brezupna. Ker je bilo v repertoarju precej modernih iger, je morala večina igralk in igralcev dodajati iz svojih nlizkih in neredno izplačevanih plač za toalete.
Ker ni bilo denarja, je uprava kupovala pri trgovcih, ki so hoteli dajati na kredit. In ker ni mogla plačevati, so dolgovi iz leta v leto rasli, z njimi pa je padal ugled gledališča. Pri tem so bili prizadeti tudi člani gledališča, ker ni uprava odvajala njihovih odtegljajev trgovcem, pri katerih so bili zadolženi.
Šele leta 1940 je delno rekonstruirana uprava, da bi napravila konec nevzdržnemu položaju, najela posojilo 1.000.000 din iz fonda kino-dinar ja. S tem denarjem je poplačala dolgove, nakupila stroje za mehanizacijo delavnic in si tik pred vojno napravila zalogo blaga, s katero je prebrodila vojna leta. To je tvorilo bazo za nadaljnji razvoj obrata v novih pogojih po osvoboditvi.
Taka je bila na hitro pregledana slika našega gledališča tik pred vojno. Vzrok za tako stanje pa ni bilo samo v trenutnem nerazumevanju za gledališče pri teli ali onih ministrih in vladah. Ze iz nekaj objavljenih dokumentov smo videli, da se je vlekla kriza kot rdeča nit ves čas stare Jugoslavije. Torej so morali vzroki tičati globlje. Enega teh vzrokov bom poskusil osvetliti z nekoliko blodno izjavo katoliškega duhovnika, ki je bila poslana »Združenju gledaliških igral-
- 190 —
cev« leta 1933. Iloieli smo jo objaviti že tedaj, vendar smo to po dolgih razmišljanjih in posvetovanjih z O. Župančičem iz razumljivih razlogov opustili. Taki in slični ljudje niso bili takrat samo na nižjih, temveč tudi na visokih in odločilnih mestih.
*
P. 11.
Združenje gledaliških igralcev
Ljubljan a.
Po časopisju ste javnosti poklonili svojo »Resolucijo« z dne 3. t. m. Dovolite torej, da Vam tudi iz javnosti kdo pokloni — svojo resolucijo. Kakor Vaša ne ugaja meni, tako i moja ne Vam, a kot resni ljudje pogledamo odkriti besedi odkrito v oči, in kot ljudje velikopoteznosti ostanemo prijatelji.
Resolucija
1. V jedru, sodim, razlog za Vašo resolucijo ni strogo skrb za umetnost in kulturo, temveč predvsem za — gaže.
2. »Umetnost« ni umetnost in »kultura« ni kultura. Veliko moderne evropske umetnosti in kulture pa je — psevdoumetnost in p s e v d o kultura. In k tema dvema si drznem šteti tudi d r a m a -t i k o kakor se udejstvuje sedaj in žal večinoma vedno.
3. Dramatika je prišla v pojm umetnosti in kulture kakor Pilat v Čredo. Dramatika je pravzaprav samo oponašanje. Za to m potrebnih nobenih izrednih talentov, to zna vsak, samo malce okreten mora biti, dober jezik imeti in pa čedne zunanjosti nekaj (sicer so pa tudi v tem različni okujsi, in vsako oko ima svojega »malarja«). Moje prepričanje je, da je za dramatiko sposobnih 99%> naroda. Stopim le na trg —- tržišče — sejm, na sodišče, v gostilno: pa imam pred seboj na tucate dramatskih talentov. Saj vidite, da ljudski odri, sestavljeni iz diletantov iz delavskih, kmetskih, hribovskih, malo šolanih vrst prav
nevarno« tekmujejo z rutiniranimi gledališči iz mest. Amaterji, povsem gratis, še sami plačajo, da jih kdo gleda in posluša —!
4. Gledališča naj se renti rajo sama kakor kinopod-jetja če so za kaj. Če tega ne morejo, naj pa »Obupajo« in se kratkomalo zapro. Škode ne bo posebne. Kultura in umetnost bosta \seeno živeli, in svet se bo mirno vrtel naprej. Kdor gledališče rabi in ljubi, naj ga plača, kakor isto zahteva. Ljudstvo pa si samo napravi zabavo, svoj hec, ne da bi za to klicalo javne kase na pomoč! Kultura bo brez teatrov tudi uspevala, še bolje ko ž njim. Največ poplitvenja kulture, verjemite mi, se je med mase razlezlo — raz teatrov!
5. Brezvestno je davčni denar, ki se tako kruto iztiskava iz žepov ubogega ljudstva, izdajati za gledališča, in to celo
—	v milijonih! Za gledališče je škoda vsake pare, ki bi se mogla tisočkrat bolje obrniti in porabiti kje drugje: za bolnice ni, za hiralnice ni, za melioracije ni, za invalide ni, za vpokojence ni etc. etc., a za teater pa je! Revež, ki strada (jaz jih vidim, vi ne!) samo kost ga je še in pa koža, bledica ko smrt, ta plačuje krvave fronke; za samo provincijalno gledališče pa v t o n e mesečni*
— 191 —
četrt milijona!! Če ni to vnebovpijoče, potem ne vem, kaj je!!! — Isto velja za banovinske in občinske fonde! Ni bolj zavrženega denarja ko denar za teater, ni bolj zgubljenega časa ko čas za teater.
6. Vspeli teatra je vedno — minus; ne samo ekonomsko ampak tudi kulturno (kjer gre pri kulturi za r e s) in še m o -ralno! Pravice moralnosti bi sicer gotovi ljudje res radi pometli s sveta, a zadeva moralnosti je božja, in zato bo obveljala, zakon moralnosti je večen!
V	vsakem narodu je tako: teater na vrhuncu, morala na dnui! Sicer ima teater na svoji posetnici svoj raison d'etre, da hoče biti regulator morale, a je praktično v olik a zmota; ne bom pisal: zavestna neresnica! — Moralizacija naroda s teatrom je — ponesrečen poskus. Vspehi so nasprotni. Teater na vrhuncu; začetek propada za narod! Tako je bilo pri Grkih, tako pri Rimljanih, tako pri Francozih pred revolucijo, tako v celi Evropi ravno danes!
7. Gledališki uslužbenci, recimo igralci so osebno sami po sebi gotovo zelo simpatični, zelo sposobni in plemeniti ljudje, a njih poklic je — žalosten (ne radi slabih honorarjev, ampak idejno) in prav gotovo noben dobrotnik človeštva. Ce kako gledališče umira naj kar mirno lepo umre, raje danes ko jutri, stori mestu in ljudstvu s tem veliko dobroto. Njega člani pa naj, če ne v božjem, pa v Jupitrovem imenuj primejo za motiko in kramp, pa gredo — na delo za resnično kulturo med narodom. Resnične kulture je bilo v Sloveniji pred 50 leti za najmanj 50°/o več ko jo je danes! Mnogo, mnogo zemlje; in mnogo mnogo src je še v divjem stanju. Tu, tu — prosim gospoda —tu je dela veliko, a delavcev malo. Teater slovenski je veliko več src pokvaril ko oplemenitil!
8. Gospoda moja, vzemite teatrsko vprašanje veliko trezneje, resneje, globlje, smotreneje v pretres! Če imamo slab teater, je tisočkrat bolje, da ga — ni, kakor je podobno trdil veliki naš Slomšek
—	o šoli.
9. Mojim izvajanjem se boste krohotali; to vem, ker zrete zadevo iz svojega pristranskega stališča, a nič ne de: tudi križ krščanstva je — opprobium hominum et abiectio plebis! Premarsikatera večna resnica velja za — neumnost, a je in ostane resnica! Ugotovitve moje so bolj trdne ko triglavske skale in pohorski granit. 20. stoletje se mi lahko smeji, ob koncu vekov bo pa tri u m firala resolucija moja, ki je ena izmed najbolj pametno popisanih pol današnjega sveta.
10. Pripominjam še, da je daleko od mene, da bi hotel koga le količkaj raniti na osebnem ponosu, na časti, raniti kako srce, žaliti kakega dragega sobrata ali sestro milo —. Meni je samo za — stvar! Sem namreč katoliški duhovnik, ki ljubi vse ljujdi, pove pa neustrašeno vedno in povsod, kar smatra za svojo dolžnost.
Pozdrav vsem članom zveze!
V	Brežicah, 7-/5. 1933.
M. Jurhar s. r.
— 192 —
SHAKESPEARE: RIHARD III.
Režija: dr. B. Gavell«	Scena:	ing.	V.	Molku
Richard III. — M. Sever
Richard III. — VI. Skrbinšek
Člani Drame pred spomenikom padlih partizanov v Velikovcu
GOSTOVANJE LJUBLJANSKE DRAME V CELOVCU
V	nedeljo, 18. maja, je ljubljanska Drama gostovala v celovškem mestnem gledališču s Kreftovimi »Krajnskimi komedijanti«. To gostovanje j« bilo združeno s svečanostjo v spomin desete obletnice, odkar so nacisti selili koroške Slovence. Prireditev je organizirala koroška Prosvetna zveza, njeni gosti smo bili tudi mi.
jPo uspelih gostovanjih naše Drame po Jugosl»viji in v Kopru je bilo prvič, da je ljubljanska igralska družina nastopila za mejo — to pot med svojimi rojaki, koroškimi Slovenci, čeprav smo upali in pričakovali, da nam bo predvsem omogočeno nastopiti v Trstu, kamor so zaradi izrednih prilik obrnjene vse naše misli in čustva.
Pot v Celovec je bila za večino ansambla, posebno za tiste, ki so bili tam prvič, prepolna radostnih doživetij in je po enodnevnem bivanju težko razporediti nabrane vtise in izluščiti iz njih vsaj najvažnejše.
Naši ljubeznivi obmejni organi na Jezerskem so hitro opravili predpisane formalnosti. Na avstrijski strani sta nas za avstrijsko 'in britansko zastavo — znamenje okupacije Avstrije — pričakala in pozdravila predsednik Prosvetne zveze dr. Fr. Zvvitter in njen podpredsednik dr. Ogriz. Tudi tu so bil« formalnosti kmalu opravljene. Dva impozantna Putnikova avtobusa z dvema kamionoma odrske opreme sta se spustila po strmih serpentinah proti Železni Kapli. Prekrasna pokrajina, zarasla s
smrekovimi gozdovi, se je kopala v večernem soncu. Ustavili smo se v Velikovcu pred šolskim poslopjem z napisom »Osnovna šola«, žal, da je v njej za zdaj le slovenska gospodinjska šola. To je bil tudi ■edini slovenski napis na javnih stavbah, ki smo ga opazili na vsej poti do Celovca. V Velikovcu smo spoznali in pozdravili dr. Petka, starega borca za pravice koroških Slovencev. Skupaj z njim smo odšli na pokopališče k spomeniku, kjer počiva 83 partizanov. Spomenik je delo našega na Dunaju živečega kiparja Matijeviča. Na velikem kamnitem podstavku z napisom v spomin padlim borcem za svobodo stoji skupina treh figur, ki je v lahnem, sproščenem nagibu usmerjena proti Svinski planini, kjer je bilo središče odpora in glavno torišče partizanov. V imenu ansambla ljubljanske Drame se 'je ravnatelj tov. Slavko Jan v izbranih besedah poklonil spominu padlih borcev in položil k spomeniku lavorjev venec.
»So trenutki v življenju, ko preneha včasih kaj bežno prizadevanje človeka, drvečega v dnevnih skrbeh. To so trenutki, ko se smisel življenja utrdi v lepoti, zažari v žrtvi, dvigne v herojstvu. Taki trenutki so tisti, ki dajejo življenju pravi pomen. Tako življenje giblje svet, ker ustvarja revolucije in tako premika zgodovino.
Tžko življenje so živeli naši partizanski borci v zadnji domovinski vojni ipo vsej slovenski izemlji. Ta naša zemlja je
- 194 —
prežeta s tolikimi junaštvi, s tolikimi vzgledi pravih borcev za narodnostno, socialno in politično svobodo, da je njihovo delo prešlo in bo ostalo v zgodovini slovenskega naroda kot njegova najveličastnejša epoha.
Stojimo pred spomenikom bor. cev, ki so padli za svobodo Koroške. Ta spomenik priča, da so se v teh krajih ob Dravi, v tej zibeli slovenstva, kot pravi pašnik,
»tam zemlja je naša zakipela, zahrepenela, v nebo je hotela, v višino pognala se kot val.«
da so tu v času najhujše nacis-tično-faš>istične tirainije vstali naši ljudje, ki so se tej tuji zveri uiprli im so s svojimi življenji doprinesli, da je našim ljudem vzvalovala in zapela naša pesem o svobodi in o našem življenju in da so partizani ponesli titovko vse tja do Goape Svete.
Ko stojimo slovenski kulturni delavci kot člani Slov. nar. gledališča iz Ljubljane na teh tleh pred spomenikom triinosemdesetih maših padlih sinov, je v nas tisti trenutek lepote v življenj«, ki je izpolnjen s posebnim doživetjem in ki bo ostal do smrti v nas.
Počastimo spomin njihovega dela in njihovih žrtev. Slava jim!«
Govorjene besede, ki so priklicale v spomin našo herojsko epopejo iz domovinske vojne, so podčrtale občutek, da stojimo na zemlji, ki jo je posvetila slovenska kri v borbi za svobodo od tujca na smrt obsojenega naroda.
Po kratkem postanku v Celovcu, kjer je prišel med nas
naš konzul v Celovcu tov. Vošnjak, smo se odpeljali k počitku na prelepo Vrbsko in Ho-diško jezero.
V	nedeljo ob 9. uri je bil napovedan pričetek sporeda v Mestnem' gledališču z nastopom združenih pevskih zborov. Ker so imeli zbori eno samo skupino vajo tik pred nastopom in je bilo treba kombinirati njihov nastop, v postavljeno sceno za »Krajnske komedijante«, kar je precej olajšal krožni oder, se je pričetek prireditve nekoliko zakasnil. Mnogo pred napovedano uro se je pričel polniti obširen prostor .pred gledališčem. Zaradi nedelje prazne celovške ulice so oživeli naši ljudje, ki so prišli iz vseh krajev dežele z vlaki, avtobusi, avtomobili, motorji, kolesi pa tudi peš. Vsa pisana množica vseh stanov in poklicev slovenskega koroškega ljudstva je do zadnjega kotička napolnila veliko in lepo gledališko dvorano.
Uvodoma je spregovoril dr. Zwitter, ki je orisal pomen slavnosti. Sledil je nastop združenih koroških pevskih zborov, moškega in mešanega, ki sta z dirigentoma tov. Gobcem in Hartmanom odpela vrsto koroških narodnih pesmi. Nisem poklican soditi o petju, lahko pa rečem, d'a po »Kosovelu« ni noben zbor napravil name tako globokega vtisa in zbudil toliko čustva. Nepreteneiozno, neizumetniče-no, preprosto petje je seglo v srce. Vsaka pesem je bila navdušeno sprejeta, zaključna pesem »V gorenjsko oziram se skalnato stran« pa s frenetičnim aplavzom, ki se nikakor ni hotel poleči.
— 195 —
Po kratkem premoru so sledili »Krajnski komedijanti«. Priznavam, da smo bili nekoliko skeptični, kako bo sprejeta naša beseda, naša govorica iz Coj-zovih in Linhartovih časov. Ze po prvih stavkih pa smo s« prepričali, da med odrom in dvorano ni pregraj. Beseda se je^ z odra prelivala v občinstvo, ki je s toplim in navdušenim sprejemanjem, z bučnim smehom-In odobravanjem:, s številnimi aplavzi pri odpTti sceni dokazovalo, da je to njegov jezik, njegovo čustvo, njegova kultura. Na koncu predstave je prekinil gromko ploskanje prihod dr. Z>wittra na oder, ki se je s preprostimi besedami zahvalil s cvetjem obsuti igralski družini za njen obisk in umetniški užitek, ki ga je pripravila koroškim Slovencem, mala deklica pa je predala igralcem, zlat venec. Dr. Zwittru in občinstvu se je zahvalil za topel sprejem pisatelj igre dr. Bratko Kreft, ki je povezal početnika slovenske dramatike Antona Linharta s koroškim dfamatikomi Drabos-njakom.
V	vseh pogledih vzorno pripravljeno in organizirano prireditev so počastili z obiskom: gospa deželnega glavarja Wede-niga, ki je Ljubljančanka — sam glavar se je zaradi službene zadržanosti oprostil, celovški župan, skupina Cehov antiko-minformovcev z Dunaja, dopisniki dunajskih listov, nekaj gostov iz Trsta in naš konzul v Celovcu. Zaradi zanimivosti pa omenjam, da se trije profesorji
slovenščine na celovških šolah niso udeležili prireditve.
Občudovanja vredna je bila vztrajnost ljudi, ki so od devete zjutraj pa skoraj do pol treh popoldne vzdržali v nabito polnem gledališču. Od kako daleč so prišli ljudje v Celovec, govori primer dekleta, ki smo ga zvečer srečali v Železni Kapli in ki je imelo do doma še 14 km hoda. Ganljiv je bil tudi prizor ob odhodu iz Celovca, ko se nam je obotavljaje se približala stara ženica iz Roža izpod' Karavank in nam izročila velik šopek šmarnic, ki jih je za nas nabrala. Vse obilno cvetje, ki smo ga prejeli v Celovcu, smo ob povratku položili na grob partizana v Železni Kapli.
Nismo mogli zapustiti Koroške, ne da bi se ustavili pri vojvodskem prestolu na Gosposvetskem polju. Našo navezanost na ta kraj naše zgodovine je še stopnjevalo dejstvo, da so ob koncu osvobodilne vojne stale ob tem spomeniku naše svo-bodte častne straže Narodnoosvobodilne vojske.
Gostovanje ljubljanske Drame, ki je bilo v znamenju medsebojnega razumevanja med slovenskim in avstrijskim ljudstvom na Koroškem, naj bi z izmenjavo kulturnih pridobitev ne ostalo osamljeno, slučaj-nostno, temveč naj bi utrjevalo dobro sosedstvo tu in onstran Karavank. Za to ni na tej strani meje prav nobene zapreke. Vselej se bomo z navdušenjem odzvali dr. Z^vittrovemu klicu in klicu koroških Slovencev »Na svidenje!«
I. Jerman
- 196 -
Spominu Fr. Lipaha
France Koblar:
V	SPOMIN FRANA LIP AHA
Ilamlet:	Pazi name,	vrli inspicient,
Smrt! Glej,	ne poznam	tvoje iztočnice,
torej pazi ti! Saj me. poznaš: nerad — a točen!
Polonij: Vi razumete to stvar: odnošaje s smrtjo je treba gojiti in j ih zalivati.
(Lipah v Odmoru 1. 1940.)
Nenadno in nenavadno je odšel Fran Lipah od nas, vendar tako, kakor se je vedno bal, da bo njegov konec. Bal se je višine, prakti-kablov na odru, stopnic — in na stopnicah je omahnil. Izdihnil je na operacijski	mizi	zadnji dan aprila	1952, dobre	tri tedne pred	svojim
šestdesetim	letom.	O	taki smrti in	okoliščinah	bi bil on sam	spletel
duhovite domislice in hudomušne besedne igre, nam pa je za njim resnično hudo in vemo, da je umrl izreden človek. Fran Lipah po smrti ne terja od nas toliko slave kakor pravične cene in mi smo bolj potrebni spoznanja kakor čustvovanja.
Ob njegovi petindvajsetletnici 30. januarja 1949 so mu napisali mnogo prisrčnega, nabrali so veliko zanimivosti o njegovem življenju in na široko opisali njegovo delo. Kaj bistvenega temu ni dodati, to in ono je mogoče le ostreje zaključiti in potegniti črto pod njegovo življenje.
Lipah je bil res prisrčen človek, izviren in dovtipen pripovedovalec, mnogostranski delavec in iimetnik, toda vse to je treba osvetliti v luči njegove osebnosti. Njegova prisrčnost je bila taka, da te je pritegnila, osvojila, a ves čas si čakal, kdaj se sproži tisto, kar ne bo več prisrčno. Prismejal se ti je naproti in hotel nekaj veselega povedati. takoj nato je začel ostro razbirati in resnobno, samozavestno predavati, dokler ni prišlo do odsekanih, skoraj burnih ugovorov, pri čemer je pomagala tudi njegova kratka roka in odmajevala z povzdignjenim kazalcem. Najrajši je bilo narobe. Mrk, vase zaprt je prihajal s kratkimi koruki in vzravnan, kakor nedotakljiv, in zdelo se je, da pojde ponosno mimo, pa se je ročno obrnil še nekoliko vzdržal v svoji resnobi, nato se je ves razlil v toplo ironijo in povedal, kar ga je grizlo ali preganjalo. Njegov zveneči, skoraj pojoči glas je polagal besedo za besedo, kakor da tehta svojo in tvojo misel, in kadar se je razjezil ali tudi razsmejal, se je njegov blagi bariton potegnil v višjo lego; zdaj je bil nehote zadržan, zdaj presenetljivo nervozen: »Tako, tako, tako!« Čeprav se je marsikomu zdelo, da ta človek zbija same šale in je zelo površen, so njegovi razgovori vedno segali v problematiko, naj je kramljal o politiki, umetnosti ali o vsakdanjih rečeh. To ni 'bil samo okrogel in svetloličen možiček z drobno hojo in dobrimi očmi, marveč oster in borben slovenski razumnik s samosvojo mislijo in premišljenimi nazori, rogal sc je vsaki nespameti in neumnosti, ji povsod obračal hrbet in ji	tudi napovedal	boj, a	nikdar
ni za hrbtom napadel ali kakorkoli	škodoval. Imel	je	polno	prijateljev, ki so ga cenili, radi poslušali,	ali	take, ki so	ga	poznali samo
z odra in ga samo zato imeli radi.
- 198 -
Lipah je bil nacionalist posebne vrste, nacionalist s tradicijo vse-slovanstva; io je zvenelo malo nesodobno, posebno kadar je kaj pletel o politični prihodnosti. Tui je bil nekam staroverski. Tak je bil posebno ' med zadnjo vojno. Pozneje ni rad govoril o tem, morda je sam spoznal, da je bil zelo nerealen in da so bile to stare romantične utvare. Njegovo slovenstvo pa je bilo pregloboko, da bi ne bil čutil tistega, kar je bilo v vsakem času narobe in v škodo zdravi skupnosti. Bolelo ga je predvsem tisto, kar je bilo hudega na naših narodnih mejah. Prav zato je bil kakor po naravi tudi Jugoslovan.
Bil je tudi posebne vrste demokrat, ves ljudski, a z gosposko samozavestjo svojega poklica. Zavedal se je, da je prišel h gledališču, ko je odložil akademski študij in da se je za gledališče šel pripravljat na dunajsko akademijo; zavedal se je. da svoj poklic razume v vsem njegovem bistvu in da ima v svoji klasični izobraženosti temelj, na katerem stoji vse drugo znanje. Tudi tega ni kazal nikomur, marveč je s preprosto besedo učil in razlagal na dramskih tečajih v mestu in po deželi, kjerkoli in kadarkoli je bilo treba, dijakom in preprostim igralcem.
Bil je tudi posebne vrste psiholog. Poznal je ljudi, njih pravi in našemljeni obraz, posebno je sovražil ponarejeno dobroto in blagost. Pri vsem tem je ostal zanesenjak. Zanesenjak je bil v svojem poklicu, zanesenjak v svojem natodnem prepričanju, zanesenjak v ocenjevanju posameznega človeka, občudovalec umetnosti in posebno gledališča. Ob svoji okrogli živahnosti je neprenehoma delal in snoval.
Tak je bil Lipah v svojih najboljših letih kot človek, dokler ga ni začelo lomiti in dokler ga ni zlomilo. Zlomila ga je ljubezen do doma. Nekoč premožna domačija v ljubljanski okolici, na katero je bil s srcem navezan, mu je bila v njegovem fantovskem stanu edini dom in moralna opora; ko nje ni bilo več, je postal trpek, nemoder in se je samemu sebi najmanj smilil. To je bilo že precej pred drugo vojno. Nato je prišla bolezen in se je komaj otresel smrti. Na Golniku se je skušal vrniti vase, v svojo mladost, toda ko je prišel v Ljubljano in hotel biti do sebe strog in reden, se mu ni posrečilo. Nikdar več ni bil povsem miren, odslej je postajal dobri duh posameznih tihih in glasnih družb, ostajal pa je tudi sam. sam sebi govoreči dru.žnik in sam sebi molčeči besednik. Takrat je bil nesrečen, bolj nesrečen kakor se je zavedal sam. ker je upadala njegova ustvarjalnost in je zidal gradove v oblake. K temu majhen spomin. Ko smo se pred šestnajstimi leti zbrali na Rožniku, da praznujemo 25-letnico mature, je naenkrat izginil. Našli smo ga na samem, vsega v solzah. Sedanjost se je bila srečala z mladostjo in je omagal pod težo spominov. Težko smo ga pripravili do Bellevuea in ves dan je bil z mislimi bolj drugod kot med tovariši. Tako se mu je morda zgodiilo večkrat. Zadnji čas ga je že hudo načela bolezen in bi ga bila prej ali slej strla, ko bi ne bila prišla hitra nesreča.
*
Fran Lipah je izšel iiz mladine, ki je ob začetku tega stoletja doživljala veliki prerod naše kulture in velike spremembe v javnem življenju. Ta mladina je sprejela vase vsako knjigo naše Moderne,. Cankar in Zupančič sta' odmevala v nji in vsaka gledališka predstava
- 199 -
je bila zanjo dogodek; priča je bila velikih narodnih manifestacij ob odkritju Prešernovega spomenika 1905, doživela je septembrske dogodke 1908, gledala je oholo pojemanje nemštva — Lipah sam je bil v gimnaziji dodeljen v A razred, kjer so bili Slovenci pomešani z Nemci, samimi ostanki privilegiranih stanov, višjih uradnikov in tujih trgovcev — ta mladina je gledala nespodobne in strastne politične boje ob volitvah, na shodih in v časopisih, prihajale so nove. dijaške struje in z vso agitacijo pridobivale pristašev. Ni bilo čudno, da smo ob nekih ljubljanskih volitvah uprizorili v B razredu enake politične volitve z vso srdito agitacijo za naprednega in konservativnega kaft-didata, ki sta prišla v ožjo volitev, in da sta se obe naši stranki trgali za edinega neodločenega »volivca«.
Kakor marsikoga je tudi Lipaha takrat nagibalo zdaj sem, zdaj tja — toda od vsega nemira in zanosa mu je ostalo veselje do slovstvenega dela, ljubezen do gledališča in močna narodna zavednost. Pozneje je prišel tudi med Preporodovce, čeprav je bil bolj nemirne kakor revolucionarne narave, saj je nato vso prvo svetovno vojno zvesto služil kot avstrijski artilerijski oficir, pri tem pa ostal skoraj strasten Jugoslovan.
Za literaturo se je vnemal že na gimnaziji; takrat je bila vsaka slovenska domača naloga literarno delo in prosta predavanja so dokazovala, da hoče ta ali oni biti pisatelj. Lipah je že v gimnaziji dobro predaval o Ibsenu. Igrati je začel v šesti šoli. Prav dobro se spominjam tiste predstave v telovadnici sedanje Klasične gimnazije, ko so v »Antigoni« nastopili originalni Rudolf Trošt (umrl lani v Ameriki) z mogočno kretnjo kot Kreon, Pavel Zamida (umrl med prvo svetovno vojno kot ujetnik v Rusiji) kot Antigona in Lipah kot Teirezias. Ze takrat je našel svojo smer in svoj format. Občudovalec domače kulture in spoštovalec vsega, kar je slovenskega, se kot visokošolec seznani z Ivanom Cankarjem in C). Župančičem, Avgustom Žigonom in ko vidi igrati Ign. Borštnika, se mu ob te.i velikosti in naši provincialnosti odpre problematika slovenske gledališke umetnosti. Njegovo navdušenje in ljubezen do igranja prehaja v kritično razmišljanje o bodočnosti slovenskega gledališča. O tem nazorno govore njegova gledališka poročila v Slovanu 1. 1913. Ko se med vojno osebno seznani z Borštnikom v Zagrebu, že najbrž dozoreva njegov sklep, da pojde h gledališču in se ne vrne več k jusu.
Literatura in gledališče sta bila dva njegova cilja, pravzaprav gledališče samo, ker je tudii z literaturo mislil na gledališče. Vsi njegovi prispevki v Slovanu] 1913 kažejo, da je mladi opazovalec in raz-mišljevalec ves zapleten v gledališki študij, da mu stopajo pred oči veliki igralci in da mu je gledališče najvišja narodna ustanova. Zal ie bilo to njegovo idealno pisanje zaenkrat velika ironija — naslednje leto so slovensko gledališče zaprli in vanj postavili kino. Toda kmalu po obnovi gledališča začne sam vdano in dobro pripravljen služiti tej umetnosti. Zato pa so njegovi poznejši spisi v Gledališkem listu neprenehoma odgrinjali nova' obzorja v gledališki umetnosti, s spomini ocenjevali preteklost in sodobnost ter spoštljivo spremljali vse gledališke dogodke, posebno ob jubilejih in smrti njegovih vzornikov, prijateljev in delovnih tovarišev. Mimogrede je izdal tudi knjigo veselih gledaliških zgodb. Spomin dveh ljudi je posebno povzdigoval: Borisa
— 200 —
Putjato in Milana Puglju. Putjata, veliki komedijant in svetovni popotnik, gospod na odru in dujioviti učitelj igranju, je za Lipaha pomenil visokega inteligenta v igralskem poklicu. Preprosto slovensko dušo Milana Puglja, borečega se skozi stiske, polnega šegavega humorja in bridke prisrčnosti, trpina z veliko ljubeznijo do domačega življenja in jezika, pa je cenil kot lepega in dobrega človeka, posebno pa kot režiserja, ki je prvi skušal uveljaviti na odru/ živ ljudski jezik.
Ni primerno, da bi posebej govorili o njegovem slovstvenem, pravzaprav dramatičnem delu in ga ocenjevali. Za to bi bila potrebna razprava. Njegove igre: Kralj Matija Gubec (Sn 1916), Dopust (Sn 1917), Cvetje bajam (LZ 1922), Gospod poročnik (LZ 1929), mladinska igra Otroci so igrajo, Glavni dobitek (v knjigi 1935 in 1946), Odmor (LZ 1940) in nedokončana drama v zapuščini dovolj pričajo, s kolikšnim prizadevanjem je prodiral v bistvo dramatičnega ustvarjanja, v lepoto in trdoto življenja in silno moč dramatike. Od vseh teli literarnih poizkusov sta se mu posebno posrečila Glavni dobitek in Odmor. V obeh je ves Lipah. V prvi je s prisrčnim humorjem in zdravo pametjo upodobil vrsto malih ljudi, vse umerjene po svoji veseli domišljiji in skrbnem opazovanju življenja. V drugi je pokazal veliko znanje in prodornost v najbridkejše resnice na svetu. Vzel je Hamleta in Polomija kot dva nasprotna tečaja vrteče se zemlje ter ju prestavil v zakotno krčmo, kjer med mornarji, tolovaji in talenti po predstavi še nadalje rešujeta uganke sveta in red med ljudmi. Ta parafraza po »Hamletu« je vrh vsega Lipahovega besednega pregrizavanja in poigravanja z mislimi, tako rekoč tekma s Shakespearom in Zupančičem.
V	nji se izpoveduje o samem sebi, sodi čas in ljudi, se upira svetu in umika vase. Obešenjaški humor se preliva v solze, porog in ironija prehajata v vdano spoznanje, da posamezni človek ne more nad sebe, le svet gre čezenj. Hamlet in Polomij, oba sta Lipah, toda Hamlet pravi Poloniju-Lipahu:
Ne, le ostani to, kur si: ne daj zmotiti se vabljivi nudi; da boš, kar si, boš le. če si Polonij, in večen le v svoji Polonijadi.
*
Igralec Lipah je v začetku imel veliko zamisel, trdno voljo in visok cilj. Do dobrega je spoznal in doumel Borštnika, in biti igralec kakor Borštnik, je bila njegova želja. liiti resničen in preprost, nikdar ponarejen, vedno naraven in pretresljiv je hotel biti. Sovražil je teatraliko kot spakovanje, ljubil je primernost kot pogoj za osvajajočo lepoto. Vsaka podoba se mora roditi od znotraj, iz polnosti notranjega dogajanja. Zlepa ni nikdo tako dobro doumel svojih nalog, tako do dna prodrl vanje kakor on.
Njegova nekoliko prenizka postava ga je že vnaprej izključila i/. vrst junakov in zunanjih reprezentantov; dodelila mu je vloge, ki jih po stroki imenujemo značaje. Na tej po naravi mu ukazani poti je ostal občudovalec vsega velikega in premisijevalec o tem, kako priti — ne do velike vloge, ampak do tiste čiste umetnine, ki v svoji navidezni neznatnosti ni nič manj vredna kot sijajno blesteča vloga. Ustvarjati, prepričevati, ogrevati in pretresati — prikazovati človeka
— 201
in njegovo bistvo, mu je bil namen igranja. Vse, kar je vedel in dognal, je prenašal na druge in tako posredno gradil tisto gledališče, ki ga je spoznal ob Borštniku.
Od prvih »misli visokoletečih« so mu ostali v veliko zadoščenje kozmično obsežni teksti iz Shakespeara: prvi igralec in prvi grobar v Hamletu, Čas v Zimski pravljici, l>rut Lorenzo v Romeu in Juliji; njegov Shylock je ostal študija brez večjega formata, dozorel pa je v Polonija. Kadar je bilo treba pokazati lepoto verza in nakljub zapleteni vezani besedi podati jasnost in plastiko misli, je bil Lipah nepre-kosljiv. Tak je bil zlasti njegov slaščičar Ragneneau v Cyranu de Bergeracu, ali Or gon v Tartuffu. Odveč je govorili o njegovih toplih očetih, rezkih in ujedijivih godrnjavsih, premetenih navihancih ali dobrodušnežih vsake vrste. Podroben študij, bogastvo oblikovanja in resnično doživetje nam kažejo številne fotografije njegovih vlog. To so močni trenutki, položaji, ki jih ni bilo vedno mogoče vzdržati do konca, pričajo pa o bistvu njegovega dela. Med idilo in grotesko sc je obračala njegova igralska podoba, včasi izdelana, slikovita, včasi samo študijsko nakazana. V vseli je bil Lipah. A prišel je tudi neki čas, ko je ostal sam Lipah, vedno isti, kakor onemogel in brez stvariteljskega čara, sama kretnja — za igralca največja nesreča. Pa se je* vnovič in vnovič povzpel.
Posebej je treba povedati, kaj je bil Lipah v izvirni slovenski igri in zlasti v ljudski igri. Za Antonom Verovškom in ob Polonci Juvanovi ni noben naš igralec imel tako naravne in domače govorice, ker je izšel iz ljudstva, ga poslušal, opazoval, ga imel rad in ga spoštoval. čeprav je imel bistro oko za njegove napake in slabosti. Zato je vsaka njegova podoba dobila v svoji značilnosti tisto resonanco, ki so jo imeli naši prvi igralci, neposredni dediči naše preteklosti, otroci pristne slovenske narave. Slovensko delo na odru je bila njegova strast, čeprav se je zgodilo, da mu režija in odgovornost, ki jo je sprejel, ni prinesla zadoščenja. Po svoji ostri miselnosti in oblikovalni tipiki je bil kakor nalašč za nekatere Cankarjeve figure: župnik v Kralju na Betajnovi, Cerkovnik v Pohujšanju, Hvastja v Hlapcih. Njegov Cerkovnik je bil živ posnetek resničnega cerkovnika, ki ga je opazoval nekje na deželi, toda z vso Lipaliovo ostrino, v Hvastji pa je bilo doživetje preproste človečnosti, ki se dvigne nad nečloveško strankarstvo in se iz lastnega trpljenja najbolj približa tujemu trpljenju-; obenem je tu podoba polna lastnega zadoščenja in maščevanja nad neznača j nosijo svojih nasprotnikov; sled naših nekdan jih kultu mih bojev se v tem neznatnem človeku razraste v simbol. Lipahov Hvastja je bil kulturni dokument.
Pa dovolj! Zdaj je konec gledaliških zgodb, za njim jili nihče ■ ne bo znal tako pisati in pripovedovati. Konec je jedkih in dobrodušnih kramljanj, vladanja pri mizi ob zvestih sobesednikih in poslušalcih, konec je njegovih vlog, ki se jih ie v zadnjem času že bal. Zadnji je bil smešni ženin v Gospe Biserni Reki. Prišla je zares tista vloga, ki se ie tako rad z njo spogledoval in se pogovarjal z njo v Odmoru: »Fej, Smrt! Ne pači se tako prekleto kot slab igralec, ki s pretirano igro smeši samo sebe, galerijo zabava do solz, pametnega človeka pa ie/.i. Tudi maska se mi zdi premalo mrtvaška. Saj nisi tako strašna... Madame, zdi se mi, da sem vas imel že čast spoznati nekoč... Prosim,
- 202 -
inoja dama, naprej — toda, prosim, previdno! V vaši družbi vsak zemljan trepeče za bolne ostanke svojega zdravja. Pravijo, da ste imeli že lepo število kavalirjev. Celo silni Cezar se po zaključku svojih živih dni baje ni branil počivati v objemu vašili dražestnih kosti... Kompliment: še v nobeni ženski družbi nisem bil tako podjeten in norčav. Pozna se vam, da znate ... V spomin na najin sestanek vas prosim samo za nekaj: poljub — onstranstva...!«
Ta poljub onstranstva, poljub večnosti mu bo ostal.
30. aprila je umrl slovenski igralec Fran Lipah. Truplo pokojnega je ležalo v veži Dramskega gledališča 3. maja od 9. do 12. ure. Ob truplu so imeli častno stražo izmenoma člani Drame.
Ob slovesu iz Drame:
GOVOR RAVNATELJA DRAME TOV. SL. JANA
Danes se naša igralska družina poslavlja od Frana Lipaha. Čez nekaj trenutkov bo iz naše hiše za vedno odšel igralec, režiser, pisec gledaliških iger, človek, ki je pisal o vsakem jubilantu-igralcu, človek, ki je pisul nekrologe gledališkim ljudem.
Počastimo za nekaj hipov njegov spomin in povejmo si, kaj je Lipah bil slovenskemu gledališču.
V	ansamblu je bil tista izredna dragocenost, ki je z vsemi svojimi sposobnostmi in posebnostmi dajala prav posebno barvo tej vigrani enoti. Ta umetniška osebnost je brenkala na svoje strune tako po svoje, da ji dolgo, morda pa sploh nikoli ne boino našli enakovrednega naslednika. Že na zunaj značilna pojava je iz svoje notranjosti izžarevala toliko humorja, satire, dobrodušnosti in jedkosti. V njem je bilo toliko vedrine in dobre volje in toliko (iste naše domačnosti, ki je osvojila še tako zakrknjenega obupanca. V zadnjem času pa je nastopila pri njem še očetovska teza, s katero je na najenostavnejši način pripovedoval resnico o ljudeh, o življenju in o umetnosti. V njegovi bistri glavi so se pobliskovale nešteto anekdote. Vse naštete značilnosti so izredne dragocenosti, ki jih med nami nima nihče več.
Vse te človeške zaklade je dolgo vrsto let, nad trideset jih je bilo, razsipal pri vsem svojem umetniškem ustvarjanju. To ustvarjanje je bilo tako izredno in tako svojevrstno in zato tudi popularno. V mejnikih dela naše Drame bo njegovo delo zapisano med najvidnejšimi vrhovi.
Toda njegovo trudno in nesrečno življenje je končano. Ta naš dobri človek nam bo zdajle povedal svojo zadnjo anekdoto, ko nas bo zapustil. Mi osiroteli sc tej njegovi anekdoti ne bomo nasmejali. Stisnila nas bo v srcu. Stisnila tem bolj, ker so nas v dobrem letu zapustili štirje člani naše družine. Stisnila zato, ker ne moremo verjeti, da je njegova smrt nastopila tako nepričakovano in tako tragično. Tovariši! Kdo nam bo zdaj govoril spomine, kdo nam bo kronika, kdo nas bo razveseljeval v naši živčnosti in kdo med nami bo tako ponosen, da je slovenski igralec in da je član prav te naše ljubljanske Drame? Kdo pa bo igral tako kot je igral on?! Nikdar ne bom pozabil
— 203 —
Svojega učitelja, ko je igral Hvastjo: »Kadar je človek oženjen in ima troje otrok, ga obide spoznanje, da je vsaka beseda, bodi še tako lepa in gosposka, le metafora za poglavitno besedo: kruh.« ... »Kaj izprašuje drevo v samoti: čemu rasti? Raste, doraste, strohni«... »Zaradi kolin bi rekel, da človek zvečer nikoli ne ve, če bo zjutraj lačen«...
Zvest spomin našemu Lipahu in slavu mu!
Na Zalah:
GOVOR UPRAVNIKA SNG TOV, J. KOZAKA
»Ta tajni svetnik res tih, molčeč iu režen je postal...«
Polonija, našega slovenskega Polonija ni več. Tolikokrat ga je igral, vedno izpopolnjeval, da sta postalo eno: Fran Lipah in Polonij. Toda ne pokopujejno samo Polonija, z Lipahom polagamo v grob znamenite vloge domačih in svetovnih avtorjev, ki so s polnokrvno igralsko silo ustvarjene živele od tistih dni, ko je prvič nastopil v vlogi Desetega brata na Muljavi do sedanjih dni na odru naše Drame. Vsaka izmed njih je predstavljala živega človeka, ki ga je Lipah z realističnimi potezami ostro tipiziral. Kakor noben umetnik tudi Lipah ni mogel nikoli docela sebe zabrisati. Vsaka njegova kreacija je bil Lipah in še nekdo. In oba sta se prelivala v novo živo podobo, ki je zaživela in bo živela v našem spominu. Tako se je Lipah na deskah naše Drame učlovečeval in postal nje markantna osebnost. Od leta v leto je z ostrim opazovalnim darom človeka in njegovih lastnosti dovrše-val svoje like, da so nekateri izmed njih dosegli popolnost v smeri realističnega upodabljanja.
S takimi liki se je oddolžil slovenski dramatiki, predvsem Ivanu Cankarju, ki ga je že v mladosti goreče spoštoval ter nosil njegovo besedo kot posebno dragocenost v sebi. Se kot mladenič, ves prevzet od revolucionarnih gesel preporodovske mladine, ga je v rojstni hiši v Dobrunjah, kamor ga je z otroško vdanostjo vabil, poslušal kakor apostola. Morda je že v tistih pogovorih zagledal človeško globino Cankarjevih ljudi, katerim se je pozneje posvetil z vsem ognjem svojih kreativnih sposobnosti. Ze njegov glas je obujal duha Cankarjevih likov, ki niso bile samo izklesane podobe, temveč do zadnjih subtilnosti doživete osebe. Tak je njegov mežnar v »Pohujšanju«, tak je njegov Hvastja v »Hlapcih«.
»Kaj izprašuje drevo v samoti: čemu rasti? Raste, doraste, strohni... Bog sam ve, čemu; ga je bil tja postavil«, te besede je na odru govoril Cankar, govoril jih je Lipah, in iz obeh se je rodil nedosegljivi Hvastja. Lipah je vedel, da sta barva in toplina besede najsilnejši ustvarjalni sredstvi igralca. Kadar je on spregovoril: »Zaradi kolin bi rekel, da človek zvečer nikoli ne ve. če bo zjutraj lačen. Bog ti je poslal hudo misel, iz oči ti gleda in Bog jo bo vzel o pravem času«, ni potreboval nobene gestikulacije več. Pogled, ki je izviral iz besede, je ustvarjal živega človeka in občuteno dramo. To popolnost je dosegel Lipah v svojih vlogah, detajlno kurakteriziranih, a zvesto podrejenih ansambelski igri. Tako je rastel, dorastel — a
— 204 -
strohnel ne bo, ker ne more strohneti nobeno ustvarjeno živlienie našo človeške podobe.
Lipah se ni zapisal v spomin samo kot igralec. Igrali bodo še njegovo dramo, spominjale neštete igralske skupine. Za njim bo ostala tudi beseda, s katero je oblikoval že v mladih letih svoje misli o problemih ljudskega gledališča, kot urednik »Gledališkega lista« o igranju, režiji in kritikah, in beseda, s katero je opisoval doživetja v dramski družini.
Lipah je dramski družini razsvetljeval življenje. Kdo bi ga mogel pozabiti, kako je drobil s hitrimi koraki, nikoli v zadregi za šaljivo opazko. Še leta bo stopical po Drami, majhen, čokat in se bodo za tovariši ozirale posmehljive oči pod visokim čelom oglate glave. Sedel bo med njimi in s hitrimi kretnjami in porogljivo sramežljivostjo pokrival z dlanmi oči, dokler ne bo zopet katere šegave uganil. Kakor je Lipah ohranil potomcem marsikatero anekdoto iz življenja igralske družine, tako je tudi 011 s svojim humorjem, dogodivščinami in nezgodami prešel v živo anekdoto.
Veder in poln humorja je zapustil na predvečer smrti dramsko družino. Nihče ni slutil, da bo drugo dopoldne že spomin.
Lipah, slava spominu tvoje resne človeško-plemenite umetnosti.
Ob grobu:	,
GOVOR PREDSEDNIKA DSDU TOV. L. DRENOVCA
Neizprosna smrt kosi v zadnjem času v vrstah slovenskih igralcev. Pred dobrim letom smo se poslovili od Ivana Levarja, nekoliko prej od Milana Košiča, prod nekaj meseci od Polonce Juvanove, pred nekoliko tedni od Jožeta Pluta in danes smo spremili na zadnji poti našega dragega Franceta Lipaha.
Poslavljamo se od dobrega tovariša, velikega igralca in iskrenega človeka. Zapustil nas je doslej nenadkriljiv Hvastja iz »Hlapcev«, izvrstni Polonij iz »Hamleta«, Raguoneau iz »Cyrana«, župnik »Kralja na Betajnovi«, Dopčinski, Mesec, princ lazurnih dalj in vse lepe nepozabne podobe od kraljev do beračev...
Poslavljamo se od duhovitega pisatelja, veščega režiserja, urednika »Gledališkega lista« in discipliniranega organizacijskega delavca. Odhaja od nas prijatelj z veliko dušo in neugnanim humorjem. Koliko načrtov je imel še pred sabo, saj je vedno znova snoval in gradil iz svojega bogastva izkušenj in neusahljivih domislekov. Njegova glava je klonila šele sedaj pred neizprosno iztočnico — Smrti. Odbrnel je zvonec inspicienta, zatemnil horizont, otrl si je zadnjikrat masko, oroselo s poslednjo solzo in ustnice izgovarjajo po neznani šepetalki: zbogom, moje gledališče ...
V	miznici so ostale šminke, pred zrcalom lasulje, na obešalnikih trikoji, ornati, meči, svileni brokati — tihi spremljevalci njegovih vlog.
Nič več ne bomo videli tega dobrodušnega kolega stopicati — tudi kadar ni bil zaposlen s kratkimi koraki okrog naše Drame. Nič več poslušali njegovih interesantnih življenjskih opazovanj, njegovih dobronamernih in nikdar žaljivih zbadljivk, nikdar več uživali ob njegovih duhovitih domislekih.
In sedaj si v svojem novem domu, dragi France, v bližini Borštnika, Verovška, Železnika, Neffata, Danila in drugih, v domu, v kate-
rem se odpočijejo vsi igralci, kadar doigrajo svojo vlogo na velikem odru življenja.
Luči v Drami — tam v Gradišču — so ugasnile, a Tvoja vdanost in ljubezen do gledališča ne bo nikdar zatemnela. Spomin nate nam bo ostal svetal in trajen.
France, prijatelj naš dragi, hvala za vse in zbogom.
REMINISCENCA OB PREZIDAVI DRAME
Sredi junija bo Drama končala sezono, ker bomo pričeli s prezidavo odra, za kar so zagotovljeni potrebni krediti in načrti. Zakaj se s prezidavo ni začelo že v stari Jugoslaviji kljub temu, da so bili krediti zagotovljeni in načrti izdelani, nam pove naslednja časopisna vest:
Jutro 10. VI. 1938.
Našemu Narodnemu gledališču usoda letos v resnici ni niti malo naklonjena. Pred nekaj tedni smo sporočili javnosti veselo vest, da bodo na parceli ob Igriški ulici Drami zgradili prizidek, ki naj bi služil predvsem razširitvi in modernizaciji odra, a že nekaj dni po tistem je stvar padla v vodo. Kakor nam poročajo so bili odločilni prav malenkostni razlogi, ki so napotili bansko upravo do tega, da je opustila svoj načrt. Najbližja soseda Drame je Hranilnica dravske banovine, ki ima na vogalu Gradišča in Gregorčičeve ujice veliko stanovanjsko hišo. Da se nekaterim stanovalcem te hiše — mimogrede naj pripomnimo, da se v prizadeti smeri nahajajo samo kuhinje, shrambe in stranski prostori — ne zapre razgled proti Kamniškim planinam, bo morala naša Drama ostati v svoji tesnobi.
S to številko je končan letnik Gledališkega lista 1951-52. Kazalo bo priloženo prihodnji številki.
Cena Gledališkega lista din 30.—
Lastnik in izdajatelj: Uprava Slovenskega Narodnega gledališča v Ljubljani. — Urednik: Ivan Jerman. — Tiskarna Slovenskega poročevalca. — Vsi v Ljubljani.