Božidar Flegerič: Štefan Modrinjak.
fiQ
tel j a, za one dobe najslavnejšega cerkvenega govornika Frana Cvetka, bivšega dekana v Ljutomeru, glasi se vsa tako-le:
Zadnji človek je na sveti,
Ki svoj rod za nič drži, Zastonj so mu rožni cveti;
Njemu nikaj ne diši.
V nadrah maternih se shrani,
V njenoj reji se zredi, Mačohu oslepno brani,
Mater pa za nič drži.
Erjav kakti Judaž bodi!
Naj te pes za plotom je; Med Slovence naj ne hodi,
Ki je prav Slovenec ne!
Ti prijatelj Cvetko jesi
Materne dežele cvet, Z Dornavske kamenske vesi
Z lukom zrejen in oplet.
Kokol nesi med pšenicoj,
Sčipek raseš zmed kopriv; Kokol sterga se že s klicoj,
Ščipek pa je ves pikljiv.
O! kak j a želim vam vživat
Dugo podmesečni svet. Primic, Smigoc, Cvetko vivat
Dosti, dosti dugo let.
„Vinska bratva." V tej pesmi hvali pesnik vinsko moč in dobroto, ki v žalosti tolaži človeka ter mu vzbuja v srcu radost in veselje.
Ti svet bi pun zločinstva bil,
Pun vSrditosti jala, Če ne bi človek vina pil, Kde bil bi smeh no šala.
Konča se tako-le:
Če kaj na glavi boli te,
Napij se dobro vina; To proti vsem betegom je
Najboljša medicina.
Nekateri verzi so v tej pesmi šepavi, toda iz nje veje pravi pravcati duh slovenski.
V pesmi „Deklici" svetuje pesnik ženski, naj se za mlada omoži o prvi priliki ter reče konečno:
Zato dok si fietna
No za to deklic, Bodi ti pametna,
Stara boš za nič.
Če maš vuglednike,
Te ne bodi štolc, Drugač boš na veke
K spoti stari nore!
To pesem je zložil Modrinjak svoji gospodinji, ki se je omožila že za starih let. Iz nje je videti, da je bil nagajiv. Posneta je pa po neki nemški.
V  pesmi „Prošnja" se kaže naš pesnik zopet zaljubljenca. Vsekako pa je ta pesem zložena za njegovih mladih in šolskih let.
„Punica zeta tuži" je šaljive vsebine. V tej pesmi toži mati, da ima zeta zapravljivca, ki cele noči kvarta, a po dnevu spi. Ko ni doma kaj jesti, pa kolne, da je strah. Jezik in verzi so gladki, n. p.:
Meštriju ne tira,
Doma ne je rad; Kruha jč brez sira,
Kda ga trapi glad. Rad bi vince piti, Nema s čim platiti,
Prav se mu godi!
„Gospodski stališ spoznan od kmeta" nam jasno kaže, kako je Modrinjaka delo veselilo. V tej pesmi graja gospodski stan zaradi njegove zapravljivosti, napuha, skoposti in preziranja delavskega stanu. To pesem je pesnik dobro pogodil. V njej so čisto zdrave misli in, izvzemši nekoliko nemških besedij, jezik gladek. Kaj lepo se glasi ta-le kitica:
Proti sirotam slep i gluh On nežna, kde izrase kruh
Na bresti al na vrbi. Po celi den za kratek čas V zrcalo gleda si obraz,
Je, pije, spi brez skrbi.
V  zbirki Modrinjakovih pesmij je pesem „Tobak".Na 130. strani Volkmerjevih pesmij, katere je izdal pokojni dekan Murko 1.1836., je tudi pesem „Tobak". Kdo je zložil to pesem, ni skoro vredno preiskovati, ker nima posebne pesniške vrednosti. Modrinjakov „Tobak" ima 21, a Volkmerjev 26 kitic. V Modrinjakovem je jezik dosti čist; Volkmerjev ima več nemških besedij. Znano mi je, da je Modrinjak jako rad nosljal, kadil pa ni nikoli več, odkar so ga bili zasačili financarji. Modrinjak je imel v svojem vinogradu „Kostajovnje" velike sode vina, a pod