Iz velikih dni boja za naše življenje
Za pravo zgodovino je vedno čas!
Pred lctom dni in pol izdanc krajevne kronike Brezovica 1941-1945 avtorice Zofije Stele-Frank je na dobrih 90 straneh strnjena zgodovina nekega kra-ja. Opravljeno je veliko dela, ki ima poleg predznaka truda še vcčji predznak - odgovornost. Pričujoča kronika je torej ponoven dokaz o tem kako se lahko napiše vcliko o preprostih in delovnih Ijudch v tako majhnem kraju kot je Brezovica.
Slab mesec je minilo od takrat, ko je prišlo do nekatcrih pripomb, zato je tudi nastal današnji pri-spevek. Pripombe so majhne, morda za povprečnega bralca in »nekrajana« nebistvene, za prizadetega pa toliko večje. Ta zadnji stavek torej ne velja le ome-njeni kroniki tcmveč tudi vsem ostalim. ki so že nastale in še nastajajo. Govorili smo o preprostih Ijudeh, ki so dali svoj prispevek k naši polpretekli zgodovini, a če je bil še tako skromen, prispevek je! Nanj so ponosni sorodniki, znanci. Avtorica Zofija Frank se je tu potrudila, kolikor je bilo v njeni moči in moči vseh sodelujočih, pa vendade držimo se~ načela, »da kdor dela, greši«. Najlaže je nič storiti, stati ob strani in potem na vse pretege kritizirali, na koncu pa kakor pravimo »biti pameten«.
Preidimo torej k dejstvom, katera želimo prikazati v današnjem prispevku ter upravičeno upoštevati vse izjavc, pa čeprav so prišle šele tokrat, ko je knjiga že bila na polici.
Na 78. strani kronike avtorica piše: »Jože Plesni-čar, po poklicu avtomehanik, Italijani so ga aretirali in internirali (v Italijo), po italijanski kapitulaciji pa je bil odgnap v Nemčijo. Domov se je vrnil po nemški kapitulaciji«. Pripomba Slave Torašič-Spanu je, da je o Plesničarju, ki je njen sorodnik veliko premalo napisano ter da ni bil odgnan v Italijo, temveč v Dachau od koder se ie vrnil.
Težko je dati popoln odgovor, oziroma negirati izjavo avtorice ter upoštevali zadnjo izjavo, prav tako pa ni naš namen ustvarjati kompromise. Pa vendarlc ostanimo pri zgodovinskih dejstvih. Na vsak način je Plesničar moral delati v OF, žal pa zaradi časovne odmaknjenosti, ko je tovariSica zbira-la gradivo tega ni mogla ugotoviti. Znanoje, dajebil zapbslen na železnici in bil po vsej verjetnosti tudi tam povezan. Na vsak način je bil interniran, torej je moral biti vzrok za to, zavedati pa se moramo, da je vzrok za internacijo bil dostikrat lahko zelo malen-kosten. Ob tej priliki torej naprošamo vsc bralce, ki bi karkoli utegnili vedeti o imenovanem, da nam sporočijo na naš naslov.
Nadalje je bilo sporno vpraSanje odhoda v inlerna-cijo Jožeta Plesničarja. Slavka Tomšič-Spanu navaja, kakor smo že omenili, da ni bil nikoli interniran v [talijo, temvcč v Nemčijo. Znano nam je, da je bilo veliko (ransportov, ki so bili resda namenjeni v Itali-jo in tam tudi nekaj časa ostali, potem po kapitulaciji Italije pa so odšli takoj naprej v Nemčijo, ne da bi svojci za to vedeli.
Kot drugo pripombo navaja Slava Tomšič-Spanu na slavek str. 84... »Tako so aretirali Andreja Tom-šiča in njegovo ženo Frančiško ter hčerko Slavo, Martina Selana in Terezijo... V belogardistični po-stojanki so jih zasliševali, ker so bili osumljcni, da sodelujejo z OF. Posameznike so zasliševali v štabu in jim grozili z zaporom... Takoj so izpustili samo Slavko Tomšičevo, nato postopoma še Andrcja Tomšiča in njegovo ženo...«
Slavka Tomšič po osebni izpovedi navaja, da ni bila izpuščena prva, kar bi pomenilo, da je bila izpuščena zaradi kakršnihkoli bonitet, temveč, da so prve izpustili njene starše zaradi starosti. šele potem njo.
Ponovno moramo ponoviti, da je tu velika odda-Ijenost časa, da ima vsak posameznik pravico do svojc osebne izjave, res pa je da tisti, ki se loti obravnave zgodovine NOB, nikakor ne more graditi le na osebnih izjavah, temveč niora upoštcvati tudi izjave prič.
V obdobju 1941 -1945 so bili tcžki časi, časi prene-katerih mladostnih zablod. Napravil si napako, mor-da iz mladostniške veselosti, morda z neznanja. Vse-kakor karkoli je bilo storjenega, danes po več kot štiridesetih letih moramo tudi na to gledati drugače. S tem ne mislimo, da moramo vse pozabiti, ravno tako pa ne kaže-drezati na dan starih stvari. Živimo v času, ko sta nam najbolj poirebna sloga v kraju in medsebojna pomoč za premostitev tolikšnih težav. katere vsi preveč dobro poznamo. Kos jim bomo, če botno na trenutek časa gledali jasno in brez obremc-nitev.
Ta prispevek je naslal po tehtnem razmišljanju, po marsikateri izrečeni misli. Želeli bi. da se primer kronike Brezovice obravnava resnično kot primer zbiranja zgodovinc NOB majhnega kraja in majhnih Ijudi, ki pa so po svoji srčnosti prispevali največ, kar je bilo mogoče.
Prispevek bomo podpisali kar z KO za zgodovino-pisje pri P OK SZDL Ljubljana Vič-Rudnik. Saj s takšno zgodovinsko resnico le izpolnjujemo naša dogovorjena načela.