■ DUHOVNO ŽIVLJENJE ta vida a/piritual JANUAR 1956 Rojstvo Gospodovo. — Freska pri Sv. Primožu nad Kamnikom. Naslikal jo je okrog letfa 1520 .neznan umaftnik... Slika im#» veliko umetniško vrednost. Naslovna stran: Pri jaslicah (Foto\$I^Kocirnjj^). Ali niso trenutki blažene božične sreče .naših otrok pri jaslicah tudi etra ixnfM mnogih poti, po kateri jih vodimo k Detetu? Duhovno življenje ŠT. 1. JANUAR 1956 „Tam na gmajnci v revni stalci“ Jaslice. Včasih je bil hribček iz mahu, danes je iz trave in prsti in lubja. Ta je postavil sveto družino v leseni hlevček, drugi je izoblikoval votlino v grič, tretji je dal svete popotnike pod na pol .podrt kozolec, ki stoji nekje na robu ljubljanskega barja in v ozadju je celo videti v megli obrise Ljubljane. Nekaj domotožja je v teh jaslicah, izraz svojega časa so, a vsake jaslice, naj bodo take ali take, predstavljajo isti vefliki zgodovinski dogodek. Molk svete noči nas vabi v Premišljevanj e. Na jaslih leži On, ki je bival mnogo pred kozmičnimi dobami stvarjenja m oblikovanja zemeljske krogle, mnogo pred vsakjo zgodovino in časom, pred vsemi ustvarjenimi stvarmi, neustvarjen in brez začetka, začetek in smisel vsega. Bival je zunaj mejnikov sveta. in prostora, kjer se rojevajo in kamor zahajajo zvezde, v naročju Očetovem. Ta Bog od Boga, ta Luč od Luči je hotel postati človek, „je samega sebe izničil, podobo hlapca vzel nase“. Utesniti se je hotel v meje bednega človeškega telesa, ukleniti se v prostor in čas, postati nič. Še več. Otrok je hotel biti. Saj res ni ljubke j še stvari na svetu kot otrok, a tudi ni bolj nesposobne, povsem odvisne kot prav otrok. Otrok, prepuščen sam sebi, niti ni zmožen življenja. In to je hotel biti: nemočan, nebogljen, do kraja odvisen od drugih. Zanimivo je, kako si je izbiral kraj in čas svojega rojstva. Hotel je biti rojen med povsem tujimi ljudmi in ne v Nazaretu, kakor bi bilo naravno. „Tiste dni je izšlo povelje od cesarja Avgusta...“ Tako beremo in tako je bilo. A za tem Avgustovim poveljem, za to njegovo voljo je skrit prst božji. Bog je tako čase m Prilike napeljal, da bo njegov Sin rojen med tujimi ljudmi, nepoznan, skrit, pozabljen, 140 kilometrov proč od Nazareta, v malem Betlehemu. Betlehem, „Hiša kruha“ imenovan, ni bil kot mesto ravno bogve kaj. Pa tudi v tem revnem Betlehemu „zanju ui bilo prostora v prenočišču“. Trdosrčnost ljudi, prenatrpanost v prenočiščih, revščina Jožefova? Da, vse to, a pravi vzrok je drug: Bog hoče rojstvo zunaj mesta, v hlevu, v votlini. _ Vmtilimo se v resnični kraj Jezusovega rojstva. „Hlev, resnični hlev ni veselo in lahno stebrišče, ki so ga krščanski slikarji zgradili za Davidovega sina, tudi ne jaslice iz niavca, ki ga je zamislila v modernih časih slaščičarska domišljija izdelovalcev kipcev; tudi .ni čista in snažna veža, Uubka v svojih barvah, z olepšanimi in okrašenimi jaslimi. Hlev, resnični hlev je dom živali, ki so garale za človeka. Hlev so le štiri surove stene, umazana tla, streha iz brun in škodelj. Resnični hlev je temen, umazan, smrdljiv: edino čiste v njem so jasli, kjer gospodar pripravlja krmo za živino.“ (Papini). To je bil kraj rojstva božjega Sina. In čas rojstva? Ponoči je bilo, opolnoči. Ob uri, ko so ljudje po mestih veseljačili in na rimskem dvoru opravljali orgije ali že utrujeni od pijanega veselja popadali po mehkih ležiščih. Ob uri, ko so drugi pospali po opravljenem delu in pozabili na ves svet. Ob uri, ko ni mihče mislil, kako blizu je Bog zemlji. Ob uri pozabe, spanja in greha. In vendar je bil ta pozabljeni trenutek tisti, na katerega se je pripravljala vsa Izraelova zgodovina in vse človeštvo v tisočletjih svojega bivanja. V tistem (trenutku se je zgodovina prelomila. Iščemo srečo v denarju, slavi, oblasti. Koliko je prizadevanja pri ljudeh, da bi opozorili nase, na svoj talent, na svojci postavo, na svoje brke, na svojo frizuro. Zunanjost, oblika, posoda — na tem je danes poudarek, ne na vsebini. In vendar ne resnica ne sreča nista v zunanjem blesku, ne v bogastvu, ne v slavi, ne v človeškem spoštovanju. Tako vsaj nam govori veliki molk svete noči. Dr. Branko Rozman Tiho pristopimo, srčno počastimo ljubega Zveličarja! „Prvo lučko prižgala...“ (Foto M. Kocmur) Božic v družini Na stenskem koledarju sta ostala samo še dva lista. Pred dnevi sem privzdignila novemberskega, da sem videla, katerega dne bomo letos zapeli „Glej zvezdice božje...“ Pretekli teden smo zvečer t>udi že Polglasno poskušali razne božične napeve, kakor posamezni godalci orkestra pred še zaprtim odrom. Osmi Božič v tujini. Osmič oni pre-cudni, grenak občutek božičnih praznikov pod žgočim soncem, v tem babilonskem mestu, ki nudi vse mogoče užitke, najrazkošnejše zabave, najvišja umetniška doživetja — a ne more dati evropskemu človeku tisti preprosti otroško cisti občutek božične noči Ne vem, kakšne so po raznih deželah navade, kjer danes žive slovenski begunci. Prav gotovo pa nam nova domovina, zlasti tukajšnja, ne pripomore k praznovanju Božiča. Vročina in vlaga sta veliki uničevalki tega intimnega praznovanja, prav kakor sta bila doma sneg in mraz velika njegdva zaveznika. Občutek tople sobe, ko zunaj veter zavija svoje melodije, lučke na dreveščku, svečke ob jaslicah — vse to je bilo pri nas v skladu z letnim časom. Vendar ni podnebje najhujša ovira za Podoživljanje onih čudovitih ur, bolj kakor to nas moti človek, ob katerega smo postavljeni. Mislim, da gre tako tukaj kakor v vseh deželah, ki so dosegle zavidljivo blagostanje in tehnični napredek, pri večini ljudi priznava tega praznika v napačno smer. „Tam leži en kraljic mlad... mir prinaša na ta svet, temu, kdor ga hoče imet’.“ Človek, ki misli le na denar in na blagostanje, mu je božični večer samo priložndst, da povabi prijatelje na pojedino. Priprava za Božič mu obstoji v tem, da napolni dom z vsemi dobrotami, zlasti pijačami, ki se v tej vročini tako priležejo, da s trinajsto plačo sebi in drugim nakupi dragocena darila — kako daleč je vse to od krščanskega praznovanja božičnega dogodka! Ali ni ta večer pri marsikaterem sosedu prav tak kakor bo mesec kasneje pustni? Spomnim se, kako me je prva leta vse to motilo. Nisem mogla razumeti brezbrižnosti ljudi do bližajočega se praznilta. Življenje na ulici je teklo svojo pot; včasih sem zagledala v izložbi reven drevešček. Le v nemških trgovinah so skušali urediti izložbo, ki je vsaj nekoliko bila podobna onim v Evropi. Drevešček, božične razglednice, revije z zimsko pokrajino na naslovni strani... kakšen občutek sem vnela pred tako izložbo? Občutek zbeganosti, bolne čustvenosti, nepristnosti. Zakaj neki zimske pokrajine, če me pa glava boli od žgočega sonca? Samo zato, da me spomin na dom in one dni še bolj zaboli? Z leti se taki občutki ublažijo. Okoliščine te prisilijo, da začneš premišljevati in kritično gledati samega sebe. Zakaj naj bi zunanja razlika motila krščansko praznovanje božičnega rojstva? Tega kar v sebi nosimo, nam nihče ne more vzeti, ne mestni vrvež, ne pusta pampa in tudi ne neusmiljeno žgoče sonce. Tudi brez jaslic in brez dreveščka in smrekovih vejic in brez svečk bomo la- hko doživeli resničen božični večer. „Gloria in excelsis Deo“ lahko pojem v cer. hvi ali doma lahko tudi sredi mesta v podzemski železnici, im Ognjeni zemlji ali ob kanadskih jezerih — povsod je enako daleč do Betlehema. Pred leti sem nekaj dni po Božiču obiskala znance. Ko smo se razgovorili, sem ostala sama z osemletno hčerko. Skušala sem se ji prikupiti z vprašanji, kakor pač po navadi delamo z otroki. V kotu je še vedno stalo drevesce in pod njimi jaslice. „Kako lep drevešček imaš!“ sem začela. „Se vam zdi lep? Mama pravi, da so imeli v Sloveniji večjega. Tako velikega!“ Postavila se je na prste in dvignila roko. „Do stropa!“ „In jaslice! Na tako lepem prtičku.“ sem hitela. „Kdo je pa napeljal lučko in postavil žarnico prav v hlevček?“ „Očka! Rekel je, da tako vsaj ne bodo preveč žalostne. Do-ma v Sl&veniji so jih postavljali vedno na mah. To mora biti zares lepo! Ko bom velika si bom šla pogledat take jaslice k babici tam onkraj\ Tudi k polnočnici bom šla v snegu. Tukaj je tako vroče, še v cerkvi ni lepo. Mama pravi, da sploh ne moremo imeti pravega svetega večera in, da bo za vsak Božič žalostna, ker se bo vedno spominjalakako je bilo doma lepo!“ Žalostno, je gledala, tako žalostno, kakor bi že prevzela dediščino mamine žalosti in njeno nezdravo domotožje. Podobna je bila ptički, ki gleda iz kletke v svobodo. Rada bi govorila z mojo znanko, pa nisem tistega dne imela prilike. Potem sem si rekla, da ji moram o tem pisati. Pač eno izmed tistih mnogih nenapisanih pisem... ☆ Družinski prazniki so za otroka velikega pomena. So čudovita doživljanja, spomini nanje, ga spremljajo skozi vse življenje. To velja za vesele družinske dogodke-, godovanja, krste, birme, poroke, še posebno pa za velike cerkvene praznike ki se leto za letom ponavljajo in imajo svoje stalne običaje in obrede. Zakaj je praznovanje božičnih praznikov otroku tako pri srcu, je lahko razumeti. Po navadi postavimo jßslice dovolj nizko, da jih otrok lahko gleda. Lahko se dotakne Jezuščka; ko mama ne gleda, ga lahko vzame v svoje mehke rokice, lahko da Mariji poljubček, poboža brado sv. Jožefa, preklada pastirčke in ovčice po svojem okusu — vse to zbuja v njegovem srčku žive občutke ljubezni do Boga in morda globlje in dalekosežnejše kakor si odrasli mislijo. To je zares otroški praznik, zlasti kjer starši dovolijo, da otroci pomagajo pri pripravah. Po nekaterih družinah že opuščajo to navado, češ da nimajo prostora, da so utrujeni od dela, a jrri tem ne pomislijo, kako veliko srečo ukradejo otrokom Kako bi nam bilo pri srcu, če bi nam danes nekdo vzel ta spomin na one žlahtne, nepozabne u>-ice svetega večera? Globlji, krščanski pomen praznika bo otrok bolje razumel, če se nanj pripravlja že v adventu. Opozorimo ga, da smo vsi poklicani, da po dvojih močeh pripravimo v sebi in okoli sebe pot Jezuščku. Pri nas smo v Adventu za vsako premagovanje ali dobro delo smeli položiti v poseben mamin predalček slamico, katero je na božični večer dala pod Jezuščkovo ji glavo. Kako smo bili ponosni, če je bil snop velik. O tem nismo niti med seboj govorili: če kaj do-dobrega storiš, ali če se premagaš, tega vendar ne smeš razkričati. Prav zato nam je bilo v srcu tako sladko. Tako pripravljeni otroci bodo že našli s pomočjo staršev pravi način, da si tudi v tuji okolici in vročih dneh postavijo lepe jaslice. Naj starejši v teh lepih dneh ne grenijo otroškega razpoloženja s svojimi spomini. Kar je bilo, je bilo! Če je danes srce žalostno, naj Po večerni molitvi je treta ugasniti še vse svečke bo v božjo čast, lice pa naj bo zaradi otrok veselo. Nikoli ne bom pozabila, kako mi je pripovedovala neka preprosta žena, ki živi že petindvajset let v A rgentini: „Prva leta smo bili na kmetiji zunaj v pusti ravnini. O Božiču sem čutila tako domotožje, da nisem hotela niti jaslic postaviti. Kaj bi jaslice brez smrekovih vejic in mahu? Ko so pa otroci prihajali na svet, šest jih je bilo, sem začela misliti dmgače. Meni je težko, sem mislila, ker sem imela doma zimski Božič, krasne domače pesmi v cerkvi in sveti večer z vsemi običaji, a moji otroci bodo živeli tukaj in nikoli se jim ne bo tožilo po tem, česar niso poznali. Njih ne bo motila vročina in ne to, da nimajo zelene smreke in mahu. Postavili smo jaslice pod vejo om-buja. Mož je zrezljal iz lesa pastirčke, ki so bili podobni gauchem in še nekaj rastlin, osatu podobnih, smo položili naokoli. To so bile naše jaslice. Vse drugo je bilo, kakor smo bili vajeni doma: žegnanje in kajenje hišnih prostorov in hleva, molitve in pesmi. Vsako leto je drug otrok bral iz mašne knjige evan. gelij rojstva Gospodovega, vsi skupaj smo zapeli vse, kar smo znali božičnega. Začeli smo vedno z ono našo domačo: “Kaj se vam zdi. ..” in potem smo vedno molili za vse žive in umrle. Zdaj so otroci že odrastli in samostojni, a bo- BOŽIČNA NOČ, PREKRASNA SI! O NOČ NEIZMERNE SLADKOSTI! KOLIKOR JE SRC ,PO SLOVENSKI DOMOVINI IN PO ŠIRNEM SVETU, TOLIKO PESMI TI JE PELO. KOLIKOR ROSNIH BISEROV POMLADI NA TRATI ZELENI, TOLIKO SOLZA NEBEŠKE RADOSTI JE IZPLAKALO TO NOČ LJUDSTVO OB TRIGLAVU, OD TURŠKIH DNI DO DANES. TOLIKO UR V ENEM LETU! TOLIKO GORJA. V TEH DREMOTNIH VEČERNIH URAH SO POZABLJENE SKRBI IN BRIDKOSTI. EN VEČER ODTEHTA BREME LETA IN LET. KAPLJICA NEBEŠKEGA USMILJENJA POGASI STRAHOVE SRDA IN JADA, ZABRIŠE KESANJE GORE IN IN MADEŽE PRETEKLOSTI. VSA ZEMLJA JE BETLEHEM, VSI LJUDJE SO OTROCI.. . VSI? O BOG, KAJ BI POČELI SINOVI SLOVENSKE MATERE, DA NIMAJO SLOVENSKEGA BOŽIČA, SVOJIH BOŽIČNIH PESMI, POLNOČNICE, JASLIC IN SVOJEGA UPANJA V VEČNO ŽIVEGA BOGA IN ODREŠENIKA SVETA JEZUSA KRISTUSA. Ivan Pregelj: Mlada Breda žični večer še vedno praznujemo skupaj in spomin na one prve božične večere v pampi je še vedno živ v naših srcih.“ Gotovo se ta preprosta žena ni zavedala, kako modro je ravnala z otroci. V skrbi, da bi bili otroci srečni, je svojo žalost v sebi potlačila in se veselila z njimi. ,Jn pravzaprav,“ je zaključila, kakor bi se opravičevala, „saj resnični Betlehem tudi ne leži med smrekovimi gozdovi. Gospod župnik nam je nekoč kazal fotografije Svete dežele in videla sem, da je prav taka kakor tukajšnja, le da imajo tam več kamenja.“ ☆ Vedno poudarjamo, da je božični večer intimen, družinski praznik in da naj bo zato ta večer vsa družina zbrana doma. In je tako lepo in prav. Govorimo in pišemo tudi, da je Božič praznik ljubezni, saj nam je Bog dal najvišji dokaz svoje ljubezni — učlovečenje. Postal je človek, tak kakor mi in med 'najrevnejšimi je hotel začeti svojo zemeljsko pot. Če o tem premišljujemo, nam bosta dom in družina premalo, da bi samo njim izkazali svojo ljubezen. Ljubezen očiščenega srca je široka in iznajdljiva-. Veliko je znancev med nami,, ki živijo sami in jim je božični večer v tujini prepoln samote in žalosti. Povabimo jih! Pošljimo otroke z majhnim darilcem in voščilom k bolnemu prijatelju ali sosedu, tudi če je tujec. Naučimo otroke, da bodo od svojih darov vsako leto nekaj odstopili revnemu otroku. Stopimo voščit sosedu, s katerim smo se sprli. Pri polnočnici poiščimo vse one, s katerimi morda ne govorimo, ker se ne ujemamo sam ljubi Bog ve, v kaki stvari... Tako bomo morda s kratkimi besedami, prijaznim pogledom, stiskom roke, pripomogli, da bodo besede „in mir ljudem na zemlji...“ veljale vsaj nam, ki smo pravzaprav iz iste družine. ANICA KRALJEVA PŠENIČNI OTEP BOŽIČNA LEGENDA Nesel je pšenični otep. Z obema rokama ga je držal, da mu ni padel z ramen. Zapihal je mrzel veter. Bilo je štiriindvajsetega decembra popoldne. „Zima je tu,“ je vzdihnil Nahason, „dobri smo do srede februarja.“ Obstal je in prijel otep krepkeje. „Dobro, da je prenehal mrzli dež, ki je prejšnji teden kar dobro zmočil zemljo. Zavel je mrzli veter. Ni ravno prijetno..,“ Misli bi se mu bile vrstile dalje, da ga ni dohitel Kaleb, sosed. „Oho! Kaj nisi na poljani pri čredi!“ „Saj vidiš, da ne,“ mu je odgovoril skoraj zasmehljivo. ,,Kaj nosiš ta otep? Pšenico, pšenico, to velja!“ „I, imaš prav,“ mu je odgovoril Nahason. Premišljeval je, ali bi kaj več povedal. Pa je že tako, da človek pove, kar bi sicer molčal, pove, če se nima drugega pogovarjati na potu. „Veš, šel sem k bratu prav po pšenico.“ „In ti je dal otep?“ „Da.“ Skomignil je z rameni: „Pšenice nimam, tat mi jo je odnesel.“ Za-kašljal je, ker se ni hotel kaj več meniti o bratu. „Ej, tvoj brat je skopuh, navihan. Zlagal se je. Zakaj si mu verjel?“ „Ne vem. Rekel mi je: Vzemi tam deset otepov. Nekaj je nekaj, nič ni nič. Pomagaj si, kakor si moreš.“ „Koliko pšenice bi ti bil moral dati?“ „Hm.“ Spet mu je beseda zastala v grlu. Ni hotel opravljati brata. ,A?“ Spet se je znašel v sitnem položaju. Čeprav ni hotel, je vendar povedal: „Dva mernika.“ „Dobro te je nabrisal, haha!“ S krohotom je odhitel dalje. Nahason je vrgel otep na tla, sedel nanj in se zamislil: „V Betlehemu, v mestu, je par tednov sem vsak dan kot semenj. Od vseh vetrov se hodijo popisovat. Težko je za tiste, ki so od daleč. Dobro, da sem blizu. Kočica tam na koncu naše poljane je sicer majhna, pa je moja. Tudi imam blizu našo pašo. ... Danes mi varuje ovce na paši Uriel; kos sira in kruha bo dobil ... Ampak, kaj si je zmisiil ta rimski cesar popisovanje? Mi smo Abrahamovi potomci, ne potrebujemo Rimljanov... O, kdaj pride Rešenik, da nas reši ?... Toda brat me je res opeharil; zdi se mi. da se Kaleb na moti... Pa, naj bo potoženo Bogu.“ Od nočnega bedenja pri čredi in od pota ter težkega otepa je bil truden. Zavil se je tesneje v že precej obnošen plašč; menda ga je nosil že stari oče. Goi kota in počitek sta ga zazibala v sladko spanje. ☆ Nahason bi bil gotovo spal v pozno noč, da ga nista prebudila dva revna potnika. Tudi onadva sta bila trudna. Starejši, mož, je vodil za povodec utrujenega oslička. Na njem je sedela mlada žena. „Jožef, ne bo dobro za tegale, da bi spal kar sredi ceste v temni noči.“ „Alii misliš, Marija, da bi ga poklicala?“ Žena je prikimala. „Hej, mož ali boš kar tu prenočil?“ Jožefov doneči glas je prebudil Na-hasona. Vzdignil se je, zadehal in se zahvalil: „Bog naj vama poplača. Mislil sem le počivati, pa sem zaspal. Ne bi mi bilo ljubo, da bi se zbudil ob polnoči tu na cesti. Kam ,pa vidva? Saj je že pozno.“ „Iščeva prenočišča. Ni ga v Betlehemu,“ je pojasnil popotnik. „Ali sta se prišla popisat? Potem sta iz družine Davidove. To je žalostno, da potomci tako s!avnega kralja ne dobijo koščka strehe za nočni počitek.“ Žena je vzdihnila. Za trenutek so vsi utihnili. Začel je Nahason: „Kje pa hočeta dobiti prenočišče na tej poljani ? Pastirji bedijo pod milim nebom tu na travniku. če gresta k njim, se pogrejeta pri njihovem ognju; toda ne vem, če bo kaj počitka. Če hočeta iti v mojo kočo, ,prav, ali treba je premeriti vso poljano.“ „Saj so tu votline, ki služijo pastirjem za h!evčke?“ je spraševaje odgovoril Jožef. „Seveda... Toda... v hlevčku naj prenočita potomca kralja Davida?“ „Do tebe je daleč, sva trudna. Tudi bo bolje, da sva sama, nočeva ti delati nadloge.“ „Vidim, da je volja božja, da prenočiva v hlevčku,“ je tiho pristavila Marija. „Dobro,“ je povze1 Nahason, ,par sto korakov od tu je votlina, hlevček mojega prijatelja Manaseja. Ni dolgo od tega, kar mu je vihar zlomil jelko tik ob njegovi hiši. Iz odlomljenega vrha je dal napraviti jash in jih postavil v hlevček. So prav čedne, snažne, so kakor nove.“ Marija se je oddahnila: „Vedela sem, da nas nebeški oče ne bo zapustil.“ Mrak se je lovil z močjo... Vstopili so v hlevček. „Glejte, voliček je tu, pa prav Ma-nasejev,“ je vzkliknil Nahason. „Kako da ga je sem pripeljal s poljane?“ „Delal bo ' družbo osličku,“ je pristavil Jožef. „Nebeki Oče je poskrbel,“ je dodala Marija, „glejte, za volička je prinesel Manase več kot dovolj sena. če bi bil tu, bi najinemu osličku...“ „Manase je usmiljen. Na mojo besedo dajta od sena nekaj vajinemu ži-vinčetu,“ je Marijo 'prehitel Nahason. „Kako skrbi za nas nebeki Oče,“ je zašepetal Jožef. Prižgal je lučko. „Ampak hlevček nima 'ležišča, n ata tale pšenični otep, naj vama služi za ležišče,“ je dobrohotno ponudil njun spremljevalec in vrgel otep na tla. Marija I ga je hvaležno pogledala: „Nebeški Oče naj ti pomaga.“ V siju svetilke sta se srečala pogleda, Marijin in Nahasonov. Ta je je ostrmel. Zdelo se mu je, da se je odprlo nebo; rajsko veselje je napolnilo -njegovo srce. Tako dobrohoten, čist in nedolžen pa svet pogled! Nekaj trenutkov je ostal v tem svetem začudenju. Prekinila ga je Marija: „Vso slamo nama hočeš dati? Vzemi jo pest s seboj domov. Naj ti bo 'v blagoslov!“ Prvi trenutek si je Nahason mislil: „Čudno, kaj mi bo koristila pest slame, saj imam še devet otepov pri bratu...“ Pa se mu je misel obrnila: „Če mi ni bilo težko vzeti in nesti ves snop pri tatu, ki me je, kot je rekel Kaleb, ogoljufal, zakaj ne bi vzel in nesel pest slame, posebno ko je ta žena videti tako sveta in dobra in mi celo obljublja plačilo.“ Vzel je pest slame, poslovil se je in hitel preko poljane k svoji kočici. „ožet ie hitro razvezal otep in ga razrahljal. Velel je Mariji, naj se odpočije na zasilnem ležišču. Ta je odvila sveženj, vzela pleničke in jih položila v snažne jaslice, Voliček in osliček, ki sta stala blizu, sta te pleničke, ki so bile vsled zime mrzle, grela s svojim dihanjem... ☆ Marija je šepetala: „Tudi za to gorkoto bodi zahvaljen nebeški Oče!“ Tudi Jožef je poiskal na slamici počitka. Proti polnoči se je v hlevčku zasvetilo. Nebeški Oče je poslal vanj svoje angelčke. Na ležišču so vzeli nekaj pšenične slamice, jo lepo razvrstili in položili v jaslice, čez so pogrnili snežnobelo pleničko. Pripravili so ležišče Sinu božjemu, ki je imel priti vsak čas na svet... ☆ Sveto razpoloženje je Nahasona tako prevzelo, da je pozabil na svoje ovčke in živino na paši ter hitel domov. V duši je donelo in pelo. Ko je dospel v kočo, ni bil nič truden. Prižgal je svetilko. Pošiljala je medle Naj božična skrivnost napolni srca na-ročnikov, sodelavcev in prijateljev naše revije z radostjo svete noči in jih popelje v leto 1956 z blagoslovom, ki ga podeljuje nebeško Dete vsem, ki so ,jdobre volje“. Konzorcij, uredništvo in uprava revije ,.Duhovno življenje“ žarke po revni sobici. A v duši Nahaso-movi je bilo svetlo, kot da sveti zlato sonce na nebu... „Pa kaj naj s tole pestjo slame...,“ Ni še izgovoril do konca, ko je začuden zapazil, da je na vsaki bilki, na vsaki slamici klas, pa lep, debel, poln. Samemu sebi ni mogel verjeti. Mencal je oči, ali ne vidi morda napačno. Ni videl napačno. Zares so bili klasi... Pričel je meti klasje. Zrna so se mu usipala v roko, kot da vrejo iz. žitnice. Mel je in mel, kup pred njim je rastel in rastel. „Čudež!“ je vzkliknil. „Kdo je ta žena? Naprej mi je napovedala, da mi bo tale pest slame koristila. In njen hvaležni in blagodejni pogled, kako me je prevzel! To ni navadna žena... Kaj, če... ?“ Ni si upal misliti dalje. Stopil je po prazno vrečo. Napolnil jo je do vrha, a je še ostalo. Vzel je še drugo. Tudo to je napolnil s pšenico, a še je bilo žita na tleh. Od začudenja se je kar tresel. Vzel je tretjo vrečo. Tudi to je napolnil. Padel je na kolena. Povzdignil je roke dn se prisrčno zahvalil. „Moj Bog, preveč si me poplačal. Pa za tisti otep slame! Ni moja zasluga, pač pa mora biti ona žena nekaj izrednega...“ V sladkem, dosedaj neznanem čustvu se mu je topilo srce. „Ampak tu so tri vreče. Zakaj ? Če bi bili dve, bi mislil, da mi je bila darovana ena zavoljo moža, ki ima tako sveto ženo, druga vreča pa zavoljo nje. Zakaj tretja vreča... ? Če bi brat vedel, kaj mi je dal, kako mi je prinesel blagoslov pšenični otep. Več imam sedaj pšenice, kot če bi mi bil dal brat vso, kar mi je je pritikalo. Če bi ne bil videl otepov, če bi se bil jezil in prepiral, bi ne bil mogel postreči svetima potnikoma, ne bi imel sedaj toliko pšenice.. Pogledal je skozi okno proti zvezdam: „Saj je že pravkar polnoč; kako hitro je minil čas.“ V naslednjem hipu je nebo zažarelo bolj kot beli dan, prav tam, kjer so culi pastirji pri čredah, tudi njegova je bila zraven... Planil je iz izbe. Tekel je, kar so ga nesle noge. Spotaknil se je ob kamen, skoraj bi bil padel, zakaj nič ni gledal pod noge... Že je bil pri pastirjih. Tedaj se je še bolj zasvetilo... Nebeška svetloba je objela njega in pastirje. Angel se je prikazal in rekel: „Ne bojte se, zakaj, glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo: Rodil se vam je dames v mestu Davidovem Zveličar, ki je Kristus Gospod. In 'to vam bo znamenje: Našli boste dete, v plenice povito in v jasli položeno.“ In v hipu so bile pri angelu množice nebeške vojske, ki so Boga slavile in govorile: „Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so Bogu po volji.“ In ko so angeli odšli od njih v nebesa, so rekli pastirji drug drugemu: „Pojdimo torej v Betlehem in poglejmo to, kar nam je oznanil Gospod!“ Nahason je bil ves iz sebe: „V plenice povito in v jasli položeno ?... Ali ni morda to prav v hlevčku, kamor je peljal ona dva potnika ? Ali ni morda ona sveta žena mati Novorojenega?“ Strah in veselje, razburjenje in neki sveti mir, vse to mu je napolnjevalo srce. Tekel je z drugimi pastirji proti Betlehemu. Ni se motil. Prav v hlevčku, kot je mislil, je zagledal Dete v jasli položeno; poleg pa ono sveto ženo in moža, ki jima je da Otep slame za ležišče; ona žena, ki mu je svetovala, naj vzame pest slame s seboj!... Pastirčki so bili vzeli s seboj ovčk in jih darovali Detetu. Nahason se je ovedel. Prišel je praznih rok. „Jaz pa nimam nič,“ je žalostno zastokal. Marija ga je pogledala z milimi očmi. Velika duhovna radost mu je napolnila srce. Kakor v zamaknjenju je slišal Marijine besede: „Saj si dal, dal si nama, dal si Odrešeniku, ko smo bili najbolj potrebni.“ Angelsko petje je zadonelo nad hlevčkom ... Nahason je ves blažen s pastirji, z Jožefom in Devico Marijo molil učlovečenega Sinu božjega... S. G. KOLEDNIKI (ODLOMEK IZ ROMANA „OČE DAMJAN" — WILHELM HÜNERMANN) Čevljar Jan Kuypers si je v izbi pned ubitim ogledalom z loščilom za čevlje črnil obraz. Kazal je zobe kakor pravi črnec, kakršnega je nekoč videl na se-manji dan v Loevenu, in bil vesel, da se njegovi zobje kar lepo belo odražajo od črne polti, čeprav so bili postali od stalnega kajenja pipe že vsi rumeni. „Lep kralj sem, zelo lep kralj!“ je zaklical svoji ženi, ki je stala pri mizi in s cunjo vneto drgnila pozlačeno krono, de bi se bolj svetila. „Da, da, lep kralj si!“ je vzdihnila žena. „Prav za prav je sramota, da sme tak postopač in malopridnež, kakršen si ti, biti za enega izmed svetih Treh Kraljev. Bog se nas usmili! Že dneve ni koščka kruha več pri hiši. Dan za dnem otepamo v oblicah krompir in nezabeljeno kašo. Izmed najinih petih paglavcev ne nosi noben več cele srajce.“ Čevljar pa je dejal: „No, no, Marija, pomiri se! Danes zvečer prinesem s koledovanja polno vrečo dobrot; slanine in klobas in kruha in hrušk. Tako boste jedli da se vam bosta sok in maščoba cedila po bradi kakor našemu županu, kadar se masti s pečeno gosko. Ha, ha! Z nabasanimi trebuščki boste šli drevi spat in morda prinesem še nekaj svetlih srebrnih novcev. Potem si kupimo...“ „Potem si kupiš žganja in se napiješ do grla, da tri dni spet ne boš za nobeno rabo. Še nikoli nisi prišel na svetih Treh kraljev dan s koledovanja trezen in vselej so morali otroci prav tako lačni zlesti v posteljo kakor druge dneve. Sramota in velik greh je to!“ Žena je sama zase tiho jokala in debele solze so ji kapale na zlato krono. Svetega zamorskega kralja so ženine besede zelo ganile. Saj ima prav, tisočkrat prav. Kaj naj pa naredi ? Tako pač je. Kralj je globoko vzdihnil in rekel: „Žganje je dobro, človek pa slab. Daj mi zdaj plašč in krono. Moram iti. Zapomni si pa, da bo to pot petje bogato nagrajeno. Krojač Viljem van Heu-vel je napravil zvezdo s svečo znotraj. Gori kakor plamenica. In Peter Kamer-beek vzame s seboj dudo, jaz pa igram harmoniko. Takih Treh kraljev ne premore vsa Flamska s Holandsko vred.“ Vzdihovaje je žena Marija ogrnila svojemu možu rdeč plašč okoli ramen in mu pazljivo nadela zlato krono na plešasto glavo. Jan Kuypers pa ji je za slovo prav res pritisnil na lice poljub, ki je pustil za seboj okroglo črno liso. „Prismoda!“ se je branila žena in se med solzami smejala „Glej, da se domov grede ne zvrneš z mosta v Dylo, kot si se lani.“ „Bom že pazil!“ je obljubil kralj Gašper. „Sploh pa je Dyle zamrznjena in mi imamo svetlo zvezdo z baklo. Zdaj pa Bog 'te obvaruj!“ Nato se je odpravil k Viljemu van Heuvelu, k možu z zvezdo. Žena Marija pa je poklicala otroke z ulice v hišo: „Otroci, pridite noter! Molili bomo rožni venec. Oče je šel koledovat...“ ☆ Hlapec Peter Winkelmohlen je medtem čepel v hlevu kmeta Franca de Veu-ster pri kravi liski, ki je bila, že sedmič v svojem govejem življenju, v veselem materinskem pričakovanju. Fant je utrujeno žival nalahno božal po rogovih in jo ogovarjal: „Liska, še malo potrpi. Samo malo še. Pa boš dobila telička. Potem bo pa kmalu spet pomlad in travniki bodo ozeleneli ter pognali travo in cvetje. In teliček bo od samega veselja skakljal okrog tebe. To se mu boš smejala, ko boš videla, kako poskakuje.“ In hlapec v žlebu je čudno pretegnil svoje ude, da bi kravi vsaj nakazal skoke prihajajočega telička. Žival je neumno buljila vanj in se oglasila: „Muuuu!“ Hlapec pa je kar naprej govoril: „Pomisli, gospodinja zgoraj je tudi že prestala. Vse svoje otroke sta dobili ob istem času, ti in gospodinja. Vsako leto enega. Ti voličke in teličke, gospodinja pa fantičke in dekličke. Pri tebi je zdaj na vrsti voliček. Saj ima gospodinja tudi spet fanta. Za Jožefa ga bodo krstili. To je zelo pobožno ime.“ Zunaj je bil mraz. Peter je hotel1 še marsikaj povedati pridni živali, toda zagledal je nekaj, kar bi mu skoro od začudenja pognalo pipo iz ust. Od vzpod je vzšla zvezda, velika in lepa, kkaršne SVETA NOC Krilatcev se trume veselijo, med petjem nebesni strop krasijo, da zemlja prostrana, od zvezd obsijana, pokloni se Detetu nocoj. In božjih svetilk blesteči soj vse dalje premeri, vsa srca uveri: Sin božji prihaja — že dan se poraja za nočjo. Naj žalost veselju se umakne, mir božji vseh src naj se dotakne, da slavo Gospodu zapojo in ogenj ljubezni zanj prižgo to sveto noč. Brezkončna ko večnost je božja moč: prepolna \skrivnosti in tihe svetosti se v dušah oglaša, jim milost prinaša in pomoč... Ljubka Šorli še ni videl v življenju. In godba je plavala v ozračju, lepa godba, otožna godba! In prav zares! Zvezda se je premikala, zvezda se je zibala sem in tja, zvezda je plesala. Ali je že kdo na svetu videl zvezdo, da bi plesala? Peter Winkelmohlen še ne! Zvezda je prav sedaj obstala tik pod križem mlina na veter in bele vrtnice so še bolj zablestele. In godba in petje sta privalov.ila prek zasneženih njiv. Kaj neki naj bi to bilo? Se je mar čas hipoma pomaknil za dva tisoč let nazaj? Morda je spet tista božična noč, ko je zvezda priplavala nad nek hlev. Prav zares, nad nek hlev. Nad tak hlev, kakor je ta, v katerem krava pričakuje telička. Peter Winkelmohlen je morda celo eden izmed betlehemskih pastirjev? In v hiši je mati z otrokom Morda je Marija z božjim Detetom? Mnogo čudežev se v božičnem času godi na beli zemlji. Peter je hotel poklekniti, da bi molil čudo. Pa zvezda je že pri sveti la in obstala pred hlevskimi durmi. Tedaj je hlapec naenkrat spoznal one tri, ki so, zaviti v rdeče rjuhe in z zlatimi kronami na glavah, stali pred njim, in se je zasmejal, kakor se še ni nikoli v svojem življenju, glasno in hehetajoče in lovil sapo od veselosti, da je te tri svojevrstne tiče imel za čudežna bitja. Preneumno, da mu ni prišlo na misel, da na dan Treh kraljev hodijo koledniki. Oni trije pa se niso zmenili za veselega hlapca. Segli so po svoja godala in pričeli peti, pobožno sicer, hkrati si pa priželeč slanine in klobas in pijače: „Trije smo kralji z zvezdo svetlo, od jutra smo prišli pod vaše nebo.“ Hlapec, ki je udušil smeh, je rekel: „Pojdite z mano!“ Nato jih je peljal skozi hlev v belo poribano vežo. „Sezujte se!“ je ukazal in vsi trije so odložili zasnežene coklje, podvlečene s slamo. ,,Jaz imam luknjo v nogavici,“ se je zahehetal Peter Kamerbeek in vsi so se smejali velikemu rdečemu palcu, ki je kukal v prostost. Hlapec Peter je nato notrkal na neka vrata. Odprla so se in hlapec in kralji so stopili k veliki postelji. V njej je ležala žena, ki je hotela majhnega rdečega fantička poviti v plenice. Pa otroče je kričalo in se upiralo ter brcalo z debelimi golimi nežicami. Mati je zdaj za nekaj časa odložila povijanje in vsa srečna podala otroka trem kraljem: „Le poglejte! Ali je še kaj lepšega ua svetu?“ Trije kralji so se zasmejali in rekli: „Ni ne!“ In ne da bi vedeli počemu in zakaj: sneli so svoje krone raz glav, kakor da bi bili zlati pločevinasti obroči čepice. Kaj smešni so bili videti vsi, posebno črni čevljar, ki si seveda pleše ni bil namazal z loščilom. Žena se je morala prisrčno smejati. Peter Kamerbeek pa je nenadoma mislil na goli palec in si je z drugo nogo zakril luknjo. Viljem van Heuvel je sukal svojo krono v rokah, čevljar ,pa se je nenadoma spomnil, da ima tudi on doma ženo in otroke in da je prav za prav zelo slab oče. Lopov, pravcati lopov, ki pusti, da otroci doma stradajo, on pa medtem v krčmi ,pri „Srebrni gosi“ pije žganje in črno pivo. Iz oči mu je kanila solza. Obrisal si jo je z rokavom, da se je na obrazu napravila bela lisa. Nato je plaho in hkrati pobožno gledal rdečega kričavega fantiča. Žena, ki je slutila, kaj se godi v črnem kralju, je rekla: „No, Jan Kuypers, najbrž bi radi malo popestovali mojega otročička. Nate, le vzemite ga za nekaj časa.“ Jan je tresoč se stegnil črne roke in vzel otroka ženi iz naročja. In spet so se mu v črno polt zarisale solze. „To je samo en otrok. Samo en otrok! Da! Jaz jih imam doma pet. A mislim, da nisem nikdar prav vedel, kaj je takle otrok. Zdaj pa vem, ko sem enega našel pri koledovanju. Čujte, mati! Ravno zdajle mi je padlo v glavo. Morda je to le nespametno besedičenje preprostega čevljarja. A meni se zdi, da je vsak otrok božje Dete, ki spet pride na svet, in da je vsaka mati Marija." „Morebiti nimate povsem napak, Kuypers!“ je prijazno rekla mati Ana Katarina in vzela otroka zamorskemu kralju spet iz rok. „Pa tudi doma malo mislite na to!“ „Vsak otrok je božje Dete in vsaka mati je Marija!“ je jecljal čevljar Nato je naglo poveznil na glavo pločevinasto krono, segel po vreči, v katero je med tem hlapec k drugim priberačenim darovom dal še slanino in kruh, ter vzkliknil : „Domov moram! Domov moram!“ Skoraj spotaknil se je nad otroki, ki so smeje se ali s prstom v ustih stali med vrati, tako je zdirjal ven v belo noč. Kralja sta se začudeno spogledala. Peter Kamerbeek je pozabil, da ima luknjo v nogavici. Viljem van Heuvel pa je mrmral1: „Jan je znorel.“ „Ali pa se je prvič v življenju spametoval,“ je resno pripomnila mati. Spodaj v hlevu je plašno zamukala krava liska. „Že grem!“ ji je zaklical Peter Win-kelmohlen in stekel k vratom. Z glavo zmaj a je sta si kralja naprtila vrečo na rame in se odpravila domov, kajti dveh je premalo, da bi igrala tri kralje. Žena pa je previdno povila malega kričača, ga poljubila in rekla: „O, da bi postal misijonar! Komaj tri dni si star, pa si že spreobrnil zamorca.“ Kmet Franc Veuster pa je med tem sedel pri mizi v družinski izbi. Pred Božično drevesce, polno dobrot je poleg jaslic središče sanj in želja naj mlajših BOŽIC NA TUJEM Sveta noč razpeti ja krila, lega mir na tuje trate, božje zvezdice migljajo, bolj kot kdaj nocoj so zlate. Pred Očmi so se zgrnile jaslice v domači sobi, lučka v hlevcu je prižgana, Bogkov kot je ves V svetlobi. Med pastirce na poljani odhiteli so spomini, misli so pri čredi zbrane za gorami v domovini. O, kako so nekdaj bile tam božične pesmi krasne! Sveta noč je vanje lila vso sladkost z višave jasne. Zdaj pa jih v božični noči spet na tujih tleh poslušam, njih lepoto občudujem, srečo mladih let okušam. Tudi če uho zatisnem, slišim jih — skrivnost polnočno in če zamižim z očesom, vidim jaslice razločno. Jaslice pod rodno streho so na tujem mi v uteho; draga so mi vsa voščila, ki se niso izpolnila. Limbarski njim je ležala stara, v usnje vezana, debela knjiga. Z okornimi prsti je kmet počasi in zamišljeno listal po njej in prebiral zgodovino svojega rodu, ki so jo vanjo pisali njegovi predniki. Družina de Veuster je bila prastarega rodu, ki ga je vihar že cesto nalomil in cesto razcepil blisk, a je bil kljub temu vendar še močan in svež, trden do srčike zdrav les, ki je še vedno prinašal bogate, nove sadove. Franc de Veuster je pomočil pero v črnilo in pisal: „Sedmi otrok je fant, po imenu Jožef. Rodil se je v tisočosem-stoštiridesetero letu zveličanja, tretjega januarja, in bil drugi dan krščen _v župni cerkvi v Trenjelovi. Ako je božja volja, naj postane kmet kakor njegov oče. Postane naj žilav in krepak kakor hrast in korenine naj .požene globoko v flamsko zemljo. Vse dni življenja naj spolnjuje božje zapovedi Amen!“ Težko sopeč je kmet vstal, osuši) pisanje s peskom, skrbno zaprl sveto knjigo in jo položil v omaro. Nato je stopil k oknu, ga na stežaj odprl in pogledal ven v noč. Videl je velik križ, ki so ga tvorile peruti vetrnic na mlinu. Videl pa je tudi zvezde, ki so migljale na nebu. Sklenil je roki in molil: „Oče naš, kateri si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime, pridi k nam tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja kakor v nebesih, tako na zemlji.“ ☆ Marija, žena Jana Kuypersa, je bila vsa iz sebe od sreče in se ni mogla dovolj načuditi, da se je njen mož tako zgodaj in trezen vrnil s koledovanja. Zvrhano vrečo ji je stresel v naročje. Pet otrok je kriče planilo po dišečih jestvinah. Jedli so, da se ihn je cedilo od ust kakor županu, kadar se masti s pečeno gosko. Čevljar pa si je izmil črno loščilo z obraza In ko sta z ženo legla k počitku, jo je Jan prijel za roko in rekel boječe, a vendar odločno: „Marija, odslej bo pri nas drugače! Popolnoma drugače!“ „Kaj se ti je vendar pripetilo?“ je začudeno vprašala žena. Mož pa je zamrmral samo nekaj besed, katerih pomena pa Marija prav zares ni mogla razumeti: „Videl sem otroka!“ EL "PAPA DE LA ACCION CATOLICA ’ Y EL SACERDOCIO La figura del Papa Pio XI adquiere mäs nitido relieve histörico y se hace acreedora a mayores homenajes de gratitud dentro del ämbito de la Iglesia, ;a medida que van transcu-rriendo los aiios. Los reclamos de los .nuevos tiempos acentüan el vigor de su pensamiento fecundo y previsor. Demis estä decir que el udecimo Pio fue un profundo re.novador. Quiso aprovechar las riquezas, que —en cierto modo—- estaban hermeticamente guardadas en el tesoro comün del pueb-lo fiel y no rendian bastante dentro del complejo dinamismo del mundo moderno. Asi alentö en forma cabal al laicado cristiano, con sus reservas de amor divino y de f er vor apostölico, y lo im pulse a tomar su lugar en todos los fre.ntes |de lucha por “la paz de Cristo en el reino de Cristo”. Entre los varios titulos que pudieran otorgarse a ese Pontifice multiple en sus realizaciones, estä el de “Papa de la Accidn Catölica”. La preocupacidn del Pio XI por or-Sianizar las fuerzas seglares en mag-nifica mi'licia presupone en el otra preocupacidn de raices Hondas. Su alma de Pontifice miraba con solicitud y con-templaba con ombeleso a aquello que es vida entranable de la Iglesia de Cristo: El Sacerdocio. La Accidn Catö-lica era algo asi como la “vitalizacidn” del laicado, que se ponia en contacto intimo con la jerarquia sagrada y con los ministros del altar. Y el gran populsor de la Accidn Catölica fue, lögicamente, un animador ex-traordinario del dterno ideal sacjerdo-tal. Su Encidlica “Ad Catholici Sacer-docii” —-quizas el mäs importante de los muchos luminosos docume.ntos que le debemos— contiene acopio de doctrina y orientaciones tendientes a facilitar al mundo la comprension de aquel misterio de la Redencidn que estä en “el hom-bre tornado de entre los hombres y con-constituido por encima de los hombres para las cosas que pertenecen a Dios”. ☆ . Sobre los apdstoles laicos de la Hora presente pesa la obligacidn de dedicar seriös esfuerzos a la solucidn del problema que mäs intensamente afecta los intereses actuales del pueblo cristiano: Le escasez del clero en nuestro ambiente clamoroso de necesidades espiritua-les. Los ailtos dignatarios eclestiästicos de la America Latina, reunidos en Rio de Janeiro en Julio y A gosto Ultimos, Han manifestado su vivisimo deseo de que “la Obra de las Vocaciones Sacer-d^tales sea considerada en todas ^as didcesis como la obra fundamental e ina-plazable, la que debe afanar a todos, la que mereče la afectuosa solicitud y la efectiva /ayuida de todos.“ Joe Juck Kakor se je sočutje Jezusovo kazalo po delih in žrtvah, tako mora biti tudi apostol pripravljen na vsakovrstno pomoč, telesno in duhovno, na vsa dobra dela, na vse odpovedi, na vse žrtve, ki mu jih narekuje krščanska ljubezen. Papež Bij XII. >astiriev-Glas NASE ŽIVLJENJE - POT K BOGU Sveto pismo poroča o stvarjenju človeka: „Bog je rekel: Naredimo človeka po svoji podobi; naj gospoduje ribam morja in pticam neba, živini in vsem zverem zem-iy Vv/ j lje in vsej laznini, ki lazi po zemlji.“ Ko je potem ustvaril y prva dva človeka, jima je naročil: „Množita se , napol- V M I njujta zemljo, podvrzita si jo in gospodujta nad njo. Glejta, j dal sem vama vse semeno zelišče na vsej zemlji in vse | 1 drevje, na katerem je sad s semenom; naj vama bo v "(T' ’ Z rojstvom smo stopili tudi mi v vidno stvarstvo < " božje na zemlji. Vanj nas je vsemogočni Stvarnik postavil in tudi nam rekel: podvrzi si zemljo in gospoduj nad njo. Neizmerno veliko in pestro je božje stvarstvo. Mnogi ste že videli velik del zemlje in morete to spoznati, žito in drevje z užitnim sadjem in Iruga hranilna in zdravilna zelišča v toliki množini, v toliko različnih vrstah, oblikah in okusih, da jih je skoraj nemogoče vse popisati. In živali na suhem, v vodi, v zraku, od največje pa do komaj vidnih mušic in komarčkov, koliko množina in raznolikost! V sredo pa je postavil človeka. In vse to je dal človeku: „Glejta, dal sem vama,“ je rekel prvima človekoma in vsem njunim potomcem. Nam je dal — v kakšen namen? Bog je vse sebi ustvaril, torej tudi zemljo in vse, kar je na njej. Zemljo je določil človeku za bivanje in obdelovanje, vse* stvari na zemlji pa v porabo in užitek. Hvaležno sprejmimo ta dar Noben dan ne pozabimo se Bogu zahvaliti za vse materialne dobrine, ki jih uživamo v hrani, Obleki, stanovanju in v vsem lrugem. Njegov dar je vse to. Iz njegovih vsemogočnih rok je vsa snov, on je v njo položil naravne zakone, po katerih raste, se razvija, da postane nam bolj koristna in uporabna. Nam v uporabo! Materialne dobrine niso cilj, ne namen našega življenja na zemlji. Ni naš cilj, da se trudimo in pehamo le za čim večjo množino tvarnih reči in jih kopičimo v blagu, posesti in denarju. Ni namen našega življenja, da le čim več in čim boljše reči uživamo in si ničesar prostovoljno ne odrečemo. V uporabo — to se pravi, da so nam stvari le sredstvo, da moremo svoj resnični cilj, večno življenje v Bogu, bolj lahko in bolj gotovo doseči. Sredstva so, ki naj jih rabimo po pameti in vesti, nikdar pa ne zlorabimo. Vse preobilno stvarstvo, ki ga vidimo na zemlji, ki ga gledamo in občudujemo V ozvezdjih, nam razumljivo priča o vsemogočnem Stvarniku. V tem smislu nam je najprej sredstvo, po katerem spoznamo Boga. vsaj toliko, da je vsemogočen Stvarnik vseh reči. Sv. Pavel pravi, da se je Bog razodel tudi poganom, ne sicer tako kakor Judom po očakih in prerokih, ampak po vidnih delih stvarstva, v katerih morejo spoznati njegovo večno moč in božanstvo. Sredstvo nam pa je tudi vse to, kair človek naredi z materialom, ki ga je Bog ustvaril. Vse to, kar nam poveča udobnost bivanja na zemlji in olajšuje delo, kakor na primer udobne hiše, .prometna sredstva po suhem, po vodi in po zraku, elektrika, telefon in brzojav in sto in tisoč iznajdb, vse to ni cilj in namen ampak sredstvo in pripomoček, da dosežemo zadnji cilj — Boga! V vsakdanjem življenju vsak po svoji pameti pravilno presoja, kakšna sredstva naj rabi, kdaj in koliko jih potrebuje. Vsak ve, za katero delo potrebuje kladivo, za katero pa sveder ali pilo. Obrtnik pri svojem delu in kuharica pri kubi in zdravnik pri bolniku, vsi vedo, kaj potrebujejo in koliko vsake reči po-trebujejok da izvršijo pravilno svoje delo. Toliko pameti in spoznanja moramo imeti tudi pri uporabi sredstev, ki nam jih je Bog dal v vidnem stvarstvu, da pridemo na svoj cilij. Da bi se ne zmotili, nam je v svojem razodetju, posebno v evangeliju Jezusovem razložil in nam daje po nepretrganem učenju Kristusove Cerkve taka navodila, da more povprečno šolan kristjan vsa različna sredstva pravilno uporabljati. Toliko jih rabiti, kolikor pomagajo k zadnjemu cilju, k zveličanju, in tista uporabiti, ki resnično pomagajo; odreči pa se tistim stvarem, -ki nas ovirajo, zadržujejo ali nam celo onemogočajo doseči večno zveličanje. Preprosto pravilo, pa vendar ga ni lahko izpolnjevati v vsakem primeru. Nekaj nas naša po izvirnem grehu ranjena narava nagiba k prekomernemu uživanju, ki nas vodi v greh .in nas moti, da napačna sredstva: izbiramo, dobra in primerna pa odklanjamo. Nekaj pa nas okolje, v katerem na zemlji živimo, zapeljuje, da se preveč priličimo „svetu“. Sv. Pavel resno opominja kristjane: „Ne ravnajte se po tem svetu.“ Edino pravilno razmerje do stvari m do razmer na zemlji je: porabiti jih tako, kakor jih je Bog dal, da nam služijo, da nam pomagajo na poti k Bogu; ne simemo pa se jim popolnoma udajati, jim posvetiti ves trud, ves čas in vse moči in jih imeti za edini cilj življenja; ne smemo zanemarjati tega, kar je važnejše, potrebnejše in večno trajno. Vse, kar je minljivo in zgolj tuzemsko, je le sredstvo in nič več. Boga pa prosimo z besedami cerkvene molitve tretje nedelje po binkoštih za milost, da bomo pod njegovim vladanjem in njegovim vodstvom tako šli skozi časne dobrine, da ne bomo izgubili večnih. Jaslice, ki so stale ob božičnih praznikih 1946-47 v begunski kapeli v Se-nigalliji (Italija) in sta jih izdelala Jože Korošec in Vinko Petkovšek JEZUS KRISTUS Sredi med vami stoji, katerega vi ne poznate (Jan 1, 26). T|ako je dejal Janez Krstnik Judom, ki so ga prišli spraševat, kdo je on. Kristus je tedaj bil na tem, da prične svoje javno delovanje. Janezovo poslanstvo se je bližalo koncu. Moral je povedati ljudstvu, da je Odrešenik že med njimi, čeprav ga še ne poznajo. Sredi med vami stoji, katerega vi ne poznate. Ali ne bi mogel Janez Krstnik iste besede nasloviti tudi na nas, kristjane 20. stoletja. Imenujemo se kristjane, a Kristusa tako m|alo poznamo, čeprav stoji sredi med nami. Kristus stoji sredi med nami, ker je kot Bog povsod pričujoč. Kristus stoji sredi med nami v zakramentu presvetega Rešnjega Telesa. Kristus stoji sredi med nami s svojo milostjo, s svojim naukom, s svojim zgledom, s svojo Cerkvijo, s svojimi zapovedmi in vendar ga tako malo poznamo. Ln ker ga ne poznamo, ga tudi ne ljubimo in se ne trudimo, da bi mu postali vsak dan bolj podobni. Apostol Pavel je drugače cenil spoznanje Jezusa Kristusa. Takole piše: Da, vse imam za izgubo zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda, zaradi katerega sem vse zavrgel in imam za smeti (Flp 3, 8). Prvak apostolov pa nas naravnost vzpodbuja, da se potrudimo za boljše spoznanje Jezusa Kristusa: „Vi torej, preljubi, rastite v spoznanju našega Gospoda in Zveličarja Jezusa Kristusa“ (2 Petr 3, 18). Sledimo pozivu svetega Petra in skušajmo bolje spoznati Jezusu Kristusa! Kdo je Jezus Kristus? Jezus Kristus je pravi Bog in pravi človek. Kristus je Bog, druga oseba presvete Trojice ali Bog Sin. V vsem je enak Očetu razen v rojstvu. Enako kot Oče je tudi Sin večen, vsemogočen, pov- sod pričujoč, vseveden, nespremenljiv, neskončno svet, pravičen, dober in moder. Je z Očetom enega bistva, a je rojen iz Očeta pred vsemi veki. Pred 19. stoletji je Bog Sin zaradi nas ljudi in aaradi našega zveličanja prišel iz nebes. Utelesil se je po Svetem Duhu iz Marije Device in postal človek. Njegov oče je torej Bog Oče, njego-mati Devica Marija. Angel je prinesel z nebes ime, ki ga je določil Oče učlovečenemu Sinu. Mariji, njegovi bodoči Materi in njenemu možu, Jožefu, je angel naročil, naj mu dasta ime Jezus. Jezus pomeni Odrešenik ali Zveličar, kajti Jezus je obljubljeni Odrešenik človeškega rodu. Drugo ime zanj je Kristus ali Mesija, kar pomeni Maziljenec. V stari zavezi so kralje, preroke in duhovnike mazilili z dišečim oljem. Kristus združuje v sebi vsa ta dostojanstva. On je kralj, prerok in duhovnik hkrati. Kristus se imenuje tudi Sin Davidov, ker je bil po svoji Materi potomec judovskega kraljfa Davida. Sam se je Kristus imenoval Sin človekov, ker je bil po Materi človeškega rodu. V Kristusu sta združeni božja in človeška narava v eni sami osebi, ki je druga oseba presvete Trojice. Zato je Kristus pravi Bog in pravi, popoln človek. Kjakor vsalk človek ima tudi Kristus dušo, ki je bila ustvarjena v trenutku njegovega učlovečenja. Njegova duša ima svobodno voljo in razum. Kristus ima pravo, človeško telo, ki je bilo za časa zemeljskega življenja zmožno trpeti in umreti, a je sedaj poveličano v nebesih in ne more me trpeti ne umreti. Kristus je bil nam, ljudem, enak v vsem, kar spada k bistvu človeške narave. Apostol Pavel pravi o njem: Moral se je izenačiti bratom v vsem (Hebr 2, 17) razen v grehu (Hebr 4, 15). K bistvu človeške narave ne spadptjo greh, nevednost in poželjivost. Zato Kristus tega ni sprejel in kot Bog tudi ni mogel "prejeti. Kristus ni grešil in ni mogel grešiti in tudi ni imel slabega poželenja, ki je v .nas kot posledica greha Prvih staršev. Na vsaki strani evangelija se nam kaže Kristusova božja in človeška .narava. Kot Bog se rodi iz Device, angeli mu strežejo, Bog Oče ga imenuje svojega ljubljenega Sina, dela čudeže, se spremeni, vstane od mrtvih in gre v nebesa v poveličanem telesu. Kot človek raste, čuti, je lačen in žejen, se utrudi, joka, sočustvuje, trpi • n umrje. Toda vedno je ista oseba, druga oseba presvete Trojice. Zato moremo z vso pravico reči, da je Bog" tisti, ki se rodi iz Device, se utrudi, joka, trpi, umre vstane od mrtvih in gre v nebesa. Pokleknimo v duhu pred Jezusa Kristusa, pravega Boga in pravega človeka in mu polni žive vere recimo z apostolom Petrom: Ti si Kristus, Sin živega Boga. Potrudimo se, da bomo vedno bolj spoznavali, ljubili in posnemali njega, ki je pred stoletji živel med ljudmi na zemlji, prebiva sedaj med nami v presveti Evharistiji in sedi v svojem poveličanem telesu v nebesih na desnici Boga Očeta, a je po besedah svetega Pavla vedno isti: Jezus Kristus včeraj in danes, isti tudi na veke (Hebr 13, 8). STANKO KOŠČAK deset načel V cerkvenem listu škofije Passau v Nemčiji so izšla lani naslednja načela o pravem zadržanju mladine do duhovnika. Takole se glasijo: 1. V katoliškem duhovniku gledamo Kristusa. Zato ga spoštujemo in pozdravimo ne glede na to, ali ga osebno poznamo ali ne. 2. Čim bolj neverni svet zaničuje naše duhovnike in jih skuša osmešiti, tem več spoštovanja jim hočemo mi izkazovati kot Kristusu Gospodu. 3. Čim bolj skuša neverni svet hujskati javnost proti duhovniku, tem bolj se hočemo mi zanj izvzeti, ga ščititi in skušati ustvariti duhovniku prijazno okolje. 4. Do duhovnika se hočemo vedno dostojno in spoštljivo zadržati, da mu ne bomo nikoli škodovali na njegovem dobrem glasu. Hudobni jeziki govore več, kot morejo dokazati, in s tem mečejo v blato tudi najsvetejše. 5e Čas naših duhovnikov nam je svet. Zato jih nočemo nikoli po nepotrebnem zadrževati. 6. Vse orga niza tor ično delo je naše delo. Ne smemo z njim še duhovnika obremenjevati. Sra-t motno bi bilo za nas, če bi se morali duhovniki naših župnij brigati za razdeljevanje listov, za pobi-"anje prispevkov ali za sporočila in za polnoštevilno in pravočasno udeležbo pri naš-ih skupnih prireditvah. 7. če je duhovnik v naši sredi, njegovo duhovniško besedo pazljivo poslušamo in sprejemamo. 8. Za naše duhovnike moramo moliti, ker se zavedamo veličine, pa tudi težkih nalog njihovega poslanstva. Zlasti molimo, da bi njihova beseda našla pot do vseh src! 9. Pomagati hočemo našim duhovnikom, kjer le moremo. Nikdar naj nas ne prosijo zastonj pomoči, dokler obstoji le ena možnost, da moremo pomagati. Tu ne sme biti nobena naloga pretežka, noben čas predragocen in nobena pot predolga. 10. Darujmo tudi radi za duhovniški naraščaj, za duhovniško pomoč in molimo za dobre duhovnike I NOVA POTA PROTESTANTOV (K MOLITVENI OSEMDNEVNICI ZA ZEDINJENJE KRŠČANSKIH CERKVA OD 18. DO 25. JANUARJA) Pozorni čitatelj more v modemi literaturi zadnjega časa čutiti, kako krščanstvo v teh razburkanih časih išče rešitve povezanosti z Bogom v' meništvu. Prav zadnji čas sta nastali dve za nas katoličane nad vse važni knjigi, ki sta obe izšli izpod protestantskega peresa. Prvo „O skrivnosti menihov“ (Vom Geheimnis der Mönche. Ar meti s Verlag, Zürich), je izdal zuriški evangeljski teolog Walter Nigg. Te zgodovine menihov ,pa ni napisal' v prvi vrsti kot zgodovinar, čeprav nam v bibliografiji podaja veliko število starejših in novejših tozadevnih del. Meništvo hoče zajeti z očmi duše. In zato srce in verstvo rodita njegov topel in razgiban slog. Red je zanj „integralni del“ telesa Kristusovega. „Kaj bi bil svet postal brez nas redovnikov?“ navaja sv. Terezijo iz Avile. Ko so je v konštantinovi dobi zdelo, da bo krščanstvo izplahnelo, ko sta ga ogrožala državna oblast in herezija, je šel prvi menih, sv. Anton, v puščavo. Bazilij Veliki je samostan združil z bogoslužjem Cerkve, duševno skupnost menihov pa z znanostjo in filozofijo; položil je temelje vzhodnemu cerkvenemu meništvu, ki je postalo velik in mogočen fundament za vso vzhodno Cerkev. V latinski Afriki so burje Vandalov in pozneje Islama pometle s skupnostmi klerikov sv. Avguština, njegova pravila pa so ostala temeljni kamen zapad-nega meništva Sto let po Avguštinovi smrti postane sv. Benedikt s svojim pretehtanim redovnim pravilom oče zapad-nega sveta in meništvo največja ustvaritev zapada, zibelj srednjeveške kulture in osnova zapadnega krščanstva. Ko se v srednjem veku Cerkev in samostan zdita ogrožena od posvetnja- štva, tedaj po dvorih in gradovih zaveje plamteči dih velikega pridigarja križarskih vojsk, Bernarda iz Clairvauxa. Sveti Frančišek postavi jaslice in križ pred oči obogatelega meščanstva visokega srednjega veka. On in njegovi mlajši bratje s svojim lajičnim po-kretom izvedejo neko notranjo cerkveno reformo, neko duševno revolucijo. Skoro istočasno pa sv. Dominik in njegovi veliki učenci s pridigo in sveto znanostjo zgradijo zatvomice, da zajezijo vdirajoče valovje krivih ver. Sv Tomaž Akvinski s svojo „Summo“ sezida veliko duhovno stolnico srednjeveške škola-stike. Vsi ti redovi so doživeli vzbrstenje, procvit in propad, toda življenjska sila meništva se je vedno poizkusila v reformah, ki so se prilagodile razmeram časa. V najtežjem ogrožanju Cerkve se je v reformiranem Karmelu sv. Terezije ali Janeza od Križa vnel nov mističen ogenj, ki vse do danes ni ugasnil. Z Ignacijem iz Loyole so nastopili „vojščaki Kristusovi“, ki so v velikih bojih za Cerkev v dobi reformacije nosili zastavo božjo in vse do danes skušajo izklesati samostojnega, polnoletnega kristjana. In nam je naravnost v doživetje, ko beremo, kako Walter Nigg slika velikega jezuita in pobudnika protireformacije. Misli, kako brez predsodkov skušajo katoličani danes Luthrovo sliko nanovo in pravično naslikati (n pr. Lortz in J. Hessen), prav tako pa tudi na protestantski strani skušajo biti pravični ustanovitelju jezuitskega reda. In Walter Nigg polnozavestno pravi, da bi se protestantizem moral zopet pridobiti za meništvo. Luther zanj o sta je sin sv. Avguština in v vsej svoji no- Tiho padajo snežinke. čas se bliža polnoči... Prelepe poezije zimske svete noči smo bili deležni, ko smo nekdaj gazili sneg do razsvetljene vaške cerkve. Mnogokje v tujini ni snega, ni domače cerkve, niti rodne strehe. Nič zato. Naš božič more biti zato prav tako lep, ali celo lepši. Prav gotovo pa več kot samo obujanje lepih in žalostnih spominov. Skušajmo veličino praznikov zajeti čim bolj globoko in naše doživetje bo lepo in veselo tudi v tujini. tranji globini ,/menih“ vse do časa svojega „grobianiama“. Na starost pa zopet zahrepeni po miru zadnjega darovanja samega sebe Bogu. Luther ni hotel popolnoma uničiti redovne misli, toda njegov proti rimski afekt so prevzeli re- formatorji in ga oddali poznejšim dobam. Za pisatelja je to „odprta rana“ protestantizma, „previsoka cena“, katero je plačal z odcepitvijo od stare Cerkve. S Kierkegaardom tudi on misli, da mora krščanstvo zopet nazaj v samo- stan, iz katerega je izžel Luther. Že Tersteegen je zbral okrog sebe neke vrste redovno občino Hrepenenje po v Bogu urejenem samostanskem življenju je rodilo Ritschlovo diakonisijsko gibanje in najnovejši je poizkus protestantskega meništva v Taize pri Cliunyju v Franciji. Res je, da v očeh katoličana ne /more biti vsaka črka te redovniške zgodovine prav zadeta, vendar pa moramo pisatelju priznati prostodušnost in plemenitost, s katero obravnava najtežje probleme. Tolažljivo je, kako Walter Nigg me-ništvo smatra za rešilno barko nad va-lovjem modernega sveta, in kako smo mi vsi, katoličani in protestanti, na poti k osmemu dnevu Gospodovemu, k novemu ustvarjanju sveta, in kot on, smemo iz temne noči sedanjosti polni hrepenenja gledati proti cilju. * Drugo knjigo je napisala luteranska žena, Edith Thomas „Duhovno življenje žene“ (Geistliches Frauenleben, Hannover, 1954). Resno stremljenje te knjige, predvsem pa nova pota junaških evangeljskih žena, ki v zmešnjavi in potrebi današnjega časa vidijo rešitev v duhovnem življenju in ustanavljanju samostanov, me, katoliške sestre, pozdravljamo z veseljem in spoštovanjem. Saj je nekaj čisto novega, kar je vzrastlo iz evangelija ter ima velik vpliv na žensko mladino v protestantskih krogih. „...Danes boleče občutimo, kako v luteranstvu napačno pojmovanje „svobode krščanskega človeka“ ogroža cerkveno občino prav tako kot duhovno življenje posameznika. Vprav zato smatramo red ne več kot posebnost rimske Cerkve, ampak se resno povprašujemo, če s tem ni mišljeno nekaj, kar tudi nas tiče. ... In hvaležno smemo priznati, da tudi v evangeljski Cerkvi obstoja prenekateri začetek nove preureditve. — -----Hrepenenje po novem začetku, po novem redu, je veliko med nami, toda uresničenje je zelo težko-------- — toda poleg tihih in skritih poizkusov novega reda, imamo prav radikalne začetke resničnega redovnega življenja,“ pravi pisateljica Nato navaja, kako sta Flieder in Löhe pred približno sto leti ustanovila red diakonis, pri čemer jima ni šlo v prvi vrsti za krščansko delo usmiljenja, h kateremu je bila poklicana žena, pač pa sta hotela ustanoviti domove duhovnega življenja. Ker pa danes bolnišnice upravljajo vse bolj zakoni zdravniške vede, je moralo to, kar se je takrat zasejalo, vzkliti drugje. Tako imamo danes, kot že zgoraj omenjeno, v Franciji prav resne začetke protestantskega moškega reda, v Nemčiji pa je nastajanje raznih bratovščin znamenje, kako zelo posamezni člani s trdno skupnostjo in obveznim življenjskim redom iščejo pomoči, katere ne najdejo v cerkveni občini. Edith Thomas navaja v prvi vrsti irenski krožek (Irenenring), ki druži poklicno zaposlene žene, ki svoj poklic še naprej izvajajo, ki pa so med seboj povezane s strogimi pravili: urejeno življenje molitve. Poleg irenskih sestra najdemo tudi „Marijino sestrstvo“, ki je radikalen poizkus, da sestro pokliče iz njenega okolja v dom, kjer se, kakor /menihi prvega krščanstva, popolnoma posveti službi božji v molitvi, ki je najvažnejša naloga Marijinih sester. Ožjemu okviru teh sester se pridružuje širši krog žena, ki svojo službo upravljajo v poklicu in družini, ki pa žive po pravilih in se od časa do časa notranje poglobe v materini hiši. Končno pisateljica nakaže še en poizkus, ki ne zadeva samo žene in predstavlja edinstveno združenje molitve in dela. To je posebna hiša, ki — samo v zaupanju v Boga — sprejema kakršnekoli pomoči potrebne, katerih nihče ne mara sprejeti. Majhen krog prostovoljnih pomagačev stoji hišnim starešinam ob strani in velik krog prijateljev pomaga nositi finančno breme Pa najsi bodo ti poizkusi še tako različni, vse v bistvu druži to, kar je sv. Benedikt dal svojim redovnim bratom kot navodilo: „Molitev in delo morata enako polniti življenje kristjana. Ne more in ne sme — kot to dostikrat stori — izčrpavati se v delu. Pravo središče našega življenja je — molitev.“ Dr. Julijana Payman, Argentina M A L D I N S K A IGRA Dušebrižnik je že dalj časa mislil na to, da bi povabil k maši Laknerjevo Pavlino, ki je nikoli ni bilo videti v cerkvi. Pavlina je bila pred vojsko v šoli Pri nekih nunah. Kot vneta nacistka je kljub nezadostni izobrazbi postala učiteljica za ročna dela nekje pri Velikovcu. Po vojski je bila odpuščena iz službe in je doma čakala na ženina. Takega, kot si ga je ona želela, ni bilo blizu, zato jih je po vrsti odklanjala. Dela na gruntu se ni sramovala, a tudi s svojo polizobrazbo se je rada pohvalila. Med koroško narečje je mešala besede iz književne nemščine, zlasti tiste izraze, ki so jih Avstrijci med vojsko prevzeli od rajhovskih Nemcev. S tem je menda hotela pokazati, da je bila v šolah. Dušni pastir je upal, da bo Pavlina po materini smrti spet začela k maši hoditi, a se je motil. Le njen oče je po ženini smrti večkrat zašel na Sleme-nico. Je pač čutil, da je bil doma napoti in je zato rajši prihajal na ženin grob in s pokopališča stopil tudi v cerkev. Neke nedelje popoldne se je gospod Simon le opogumil in vstopil k Laknerju. V sobi je dobil očeta, ki je bral Volks-zeitung, in Pavlino, ki je na platnen prtiček vezla večbarvne cvetove. Dušebrižnik je najprej pohvalil očeta, da tako pridno k maši prihaja in izrazil upanje, da bo ikmalu prišla za njim tudi Pavlina v cerkev. Pavlina je očividno že komaj čakala na povabilo. Kar bruhnila je iz sebe: „Tudi če me z dvema paroma konj vlečete na Slemenico, me ne spravite v svoj tempel.“ Oče je odložil dnevnik in Pavlino jezno pogledal. Vendar se v pogovor ni vtaknil. Odkar je mladi gospodaril, je imel pri hiši še manj besede, kot preje, ko je živela kmetica. Zato je rajši mol- čal in pustil župniku, da se sam pogovori s Pavlino. Gospoda Simona je odgovor spravil v nemajhno zadrego. Nekaj časa se kar ni znašel, Le kako se je mogla Pavlina tako zelo odtujiti Cerkvi? Bo pač treba najeti cel klošter .nun, da bodo izprosile milost spreobrnjenja tej zakrknjeni duši! „Bi mi hoteli povedati, kaj vas je tako zelo odbilo od cerkve,“ je čez čas vprašal. „Še vprašate!“ je bila Pavlina še vedno neprijazna, „Vam povem, gospod župnik da imam jaz maš za vse življenje dovolj. Sem bila več let pri nunah v šoli in vam rečem, da imam maš čez glavo dosti.“ Gospod Simon je podobne izjave bivših gojenk nunskih zavodov že slišal. A drugekrati se zanje ni dosti menil. Sedaj pa je šlo za osebo iz njegove fare in zato ni mogel ostati brezbrižen ob njenih trditvah. Hotel je pa tudi pobliže spoznati upravičenost takih ugovorov in v danem primeru Pavlini pomagati, da spet najde pot v cerkev. Vsekakor je imel dušebrižnik pred seboj -težek primer. Potrebna mu je bila skrajna previdnost, da se Pavlina ne bi še bolj zagrenila in da bi po drugi strani ne storil krivice njenim vzgojiteljicam. Zato je najprej želel, da bi mu Pavlina povedala vse, kar jo je težilo. „Ste šli -pri sestrah pogosto k maši?“ je vprašal. „Le kaj sprašujete, gospod župnik. Saj morate vendar vedeti kako je pri nunah. Vsak dan so nas gonile na vse zgodaj zjutraj v kapelo.“ „In to vam ni bilo prav, kajne?“ ,glasno da ne! Prav malo katera od nas je rada šla vsak dan k maši. Nekatere se niso upale dosti ugovarjati, ker so se bale, da bi jih nune drugo leto več ne sprejele v zavod. Večina nas je bila na odločno proti.“ Gospod Simon je hotel vedeti, ali je bila Pavlina načelno proti maši ali pa le proti obveznemu obisku maše ob delavnikih. Zato je tipal dalje: „Vam ob nedeljah tudi ni bilo všeč, da ste hodile k maši?“ „Ne! Ob nedeljah je bilo prav da smo šle. Napak je bilo to, da so nas nune silile k maši ob delavnikih, ko tega nobena zapoved ne ukazuje. Ob nedeljah pa je bilo spet to narobe, da smo morale iti dvakrat k maši, zjutraj in ob desetih. Jaz pravim: Če se nunam tako prav zdi, naj bodo radi mene ves dan v cerkvi. A naj ne silijo k .temu drugih, zlasti mladih deklet, ker se otroku v tem času upira vse, kar je ukazano in se mu tako tudi maša za vse življenje pristudi. Sem govorila glede tega s priznanimi vzgojitelji in so mi vsi prav dali.“ Dušebrižnik je hotel nekaj reči, a mu, Pavlina ni pustila do besede, še ni vsega povedala: „Ako bi nam dale nune na izbiro, da ob delavnikih hodimo k maši ali ne, bi verjetno marsikatera rada šla. Tako pa smo bile vse do kraja naveličane, čeprav tega nekatere niso pokazale.“ šele sedaj je prišel župnik do besede: , „Kot vidim se midva popolnoma strinjava. Jaz sem zelo vesel, ako pridejo ljudje le ob nedeljah k eni sami maši. Ob delavnikih pa dajem vsakomur na izbiro, da k maši pride ali pa doma ostane.“ Vendar se Pavlina ni dala tako zlahka pogovoriti: „Sedaj je že prepozno, gospod župnik. Mene nihče več ne spravi v cerkev ne v petek ne v svetefc.“ A tudi dušebrižnik ni tako brž izgubil upanja na uspeh. Zato je še kar naprej spraševal. „Koliko let ste bili v zavodu?“ Pavlina je nekoliko pomislila, nato pa nekam negotovo odgovarjala: „Se ne spomnim več dobro. Kaki dve leti. Prvo leto je bilo najhujše, ker smo morale iti vsak dan, tudi pozimi, na vse zgodaj zjutraj, o pol sedmih, v mrzlo cerkev. Pozneje že ni bilo več tako strogo. So morale sestre popustiti.“ „Drugo leto vam ni bilo treba iti vsako jutro k maši?“ „Načelno obisk maše ob delavnikih ni bil več obvezen razen ob prvih petkih, ob godovih sester in ob drugih hišnih praznikih, ki jih ni bilo malo. Vendar smo po drugi strani še vedno veliko-trpele.“ „Na kak način?“ je bil spet radoveden župnik. Pavlina mu je rada postregla z izčrpnim poročilom o življenju v zavodu: ,iEl Pueblo“, ki ga je uničil koncem leta 1954 diktatorski Peronov režim. — Najeti razgrajači so popolnoma razbili zakristijo, uničili 21 mašnih oblek in poskusili zažgati klopi ter preproge, kar se jim pa ni posrečilo. Popolnoma so uničili kip žalostne Matere božje, zažgali oljnato sliko presv. Srca Jezusovega in onačastili relikvije sv. Viktorije. Rektor cerkve, p. Jakob Wagner si je komaj rešil življenje pred divjajočo drhaljo. Pri tem si je zlomil nogo in na Posledicah prejetih poškodb nekaj me- secev na to umrl. Za časa napada se je mudil v samostanu tudi škof iz mesta Rosario kardinal Caggiano. Uspelo mu je uiti s tem, da se je preoblekel v civil. Bazilika sv. Nikolaja iz Barija. To svetišče je včasih stalo na mestu, kjer se sedaj dviga mogočni obelisk. Ko so oblasti zgradile novo avenido Nuevo de Julio, so jo podrle in postavile leta 1931 novo baziliko na avenidi Santa Fe. Staro svetišče pa je zgradil že leta 1726 kapitan Domingo Acassuso, ki je leta 1706 ustanovil mesto San Isidro v provinci Buenos Aires. Poleg cerkve je bil samostan klaris (od 1749), ki pa so se radi nezdravega podnebja in indijanskih napadov kasneje preselile k cerkvi sv. Janeza Krstnika, ki je bila tudi oneča-ščena. Ker je notranjščina bazilike sv. Nikolaja iz cementa in marmorja, napadalci z ognjem niso mogli ravno dosti uspeti. So pa zato tem bolj divjaško razbili oltarne mize, obhajilno mizo, kipe in zakristijo. Zelo so se znesli tudi nad župniščem in župno pisarno, kjer so se odlikovali zlasti v kraji vsega, kar se jim je zdelo dragoceno. Najbolj žalostmi pa so bili prizori, ki so se odigravali pred cerkvijo. Tam so napadalci našem- ljeni v sveta oblačila skušali posnemati cerkvene obrede in se norčevali iz njih. Cerkev sv. Janeza Krstnika. Že leta 1650 je stala na današnjem kraju majhna kapela v čast omenjenemu svetniku. Leta 1719 je začel mojster Juan Ignacio de San Martin z gradnjo sedanje cerkve. Delo je dovršil leta 1735. Poleg cerkve so se leta 1754 naselile klarise, ki so prišle iz Čila in se za nekaj let, kot smo že rekli«, nastanile v stari cerkvi sv. Nikolaja. Cerkev samo sedaj upravljajo francoski patri iz kongregacije bayonesev. Napadalci so v cerkvi, razbili vseh pet tabernakljev, onega z glavnega oltarja pa še povrhu zažgali. Dve sto .let stari kip sv. Frančiška Asiškega je zgorel na grmadi, prav tako kip žalostne Matere božje. Čudodelnemu kipu Jezusa iz Nazareta so požigalci odrobili glavo in jo odnesli s seboj. Kasneje jo je neznano kdo prinesel nazaj. Poleg teh kipov so napadalci odbili glave še šestim kipom. Uničili so obhajilno mizo, razbili orgije in, popolnoma požgali zakristijo. Bazilika Marije vedne Pomoči. Sedanja stavba je iz leta 1769. Ta cerkev je edina, kjer napadalki niso uspeli. Razbili so nekaj šip, vdrli v župnijski arhiv in pisarno ter knjige in pohištvo spravili na kup z namenom, da jih po-žgo. Odločnost krajevnega policijskega poveljnika, ki se ni ravnal po navodilih nadrejenih je pripomogla, da so se napadalci umaknili ne da bi mogli uresničiti svoje podle namene. „OČE ODPUSTI JIM!“ Vse to se je zgodilo v eni sami noči. Zadostovalo je, nekaj ur, da so bile uničene stvari, ki jih nihče več ne «bo mogel obnoviti. Spet smo lahko videli, kaj je človek, če vrže s sebe krščansko moralo in se preda svojim nizkim nagonom. Stari Churchill je dejal, ko je zvedel o teh nečuvenih izpadih zoper vero in Cerkev modre besede: „Prvič v zgodovini predsednik države zažge zastavo lastnega naroda in prvič v zgodovini katoliški oblastnik požiga cerkve vere, ki ji pripada.“ Požgane cerkve so odprle oči zadnjim dvomljivcem. , Tisto noč si je Peron zapečatil svojo usodo. Kar je sledilo 16. septembra, je bila samo še sklepna beseda na to, kar je narod moral požreti v zadnjih letih s strani človeka, ki je dobro začel, pa slabo končal, ker je ves čas iskal le sebe in svojo čast. Končam z besedami, ki stoje zapisane v brošuri, iz katere sem povzel vse, kar je povedano v tem članku. „Kot državljani, ki smo ohranili poteze kulture, dostojnosti in človeškega dostojanstva, zahtevamo, da se da za te nezaslišane zločine zadoščenje; kot domoljubom se nam stiska pest, da udarimo po brezvestnih krivcih; kot Argentinci čutimo sram v srcu ob misli, kaj o nas govori zunanji svet; toda kot kristjani — odpuščamo vsem, ki so pri teh grozovitostih sodelovali. „Oče odpusti jim, saj niso vedeli, kaj so delali!“ JOŽE JURAK ŠE BODO ČRNI VIHARJI nasilni gospodarji sodobnega sveta, še bodo rušili stare donebnike: velezasebnike! Novih meja in držav Bog hoče, ujetih v obroče Njegovih postav! Bratstvo ljudstev, plemen, doslej zgolj na jeziku, požene naj v plod iz semen in žezlo ali grudo, četudi s stoletno dozdanjo zamudo, vrne lastniku! Bogdan Budnik NOVA MAŠA JEZUITSKEGA PATRA FRANCETA CERARJA v Črnomlju, dne 7. avgusta 1955 Po 17 letih, prvič po vojni, je bila spet nova maša v starodavni Črnomeljski župniji in to v Dobličah dne 7. avgusta 1955. Se .pravi, da je bil tamkaj doma letošnji novomašnik g. Cerar Franc, član jezuitskega reda v Zagrebu. Tam je tudi študiral filozofijo in teologijo in bil posvečen dne 30. junija 1955 v jezuitski cerkvi v Zagrebu. Posvečenja so se ude-ezui starši, sestra Ančka por. Kolbezen 'n gospod župnik Črnomelj ski Lojze žab-*ar. Posvečen je bil skupaj s tremi svojimi redovnimi tovariši istega reda. Priprave za novo mašo so takole potekale : Župnik g. Žabkar in njegov kaplan Jože Bertoncelj sta se zelo potrudila, da sta vse pripravila za novo mašo. Tri mesece preje je že učil gospod kaplan pevski zbor in ga naučil 'temeljito lat. Förster-Jevo mašo. Žal je moral tik pred novo Mašo na orožne vaje v Novo mesto. Debeta iz vse župnije so pridno pletla vence, tako da jih je bilo okoli 800 m. Cer-i v J> bila po mnenju vseh čudovito lepo okrašena. Glavni oltar je bil ves pokrit 2 belimi gladijolami. Seveda je bilo ?gromno dela s krasen jem cerkve, katera Je vsa vodil gospod župnik s ceremoni-Jarjem g. Zdravkom Bahorjem, letošnjim novomašnikom iz Dragovanje vasi, fara ragatuš. župnik je tudi pri oblasteh dosegel, da je bilo dovoljeno obilno zvo-nenJ6 in potrkavanje, zlasti ob sprejemu novomašnika kakor tudi med novo mašo in večernicami. Prav tako je poskrbel, da se je mogel razviti sprevod iz župnišča v cerkev in nazaj, kar je bila doma velika novost v zadnjih povojnih letih. Napisi, ki so bili v cerkvi in na slavolokih, so bili sledeči: V Toku pred kupolo je bil napis: Iz naroda izbran, za narod poslan. — Na drugi strani pa: Novomašnik, bod’ pozdravljen! — Pod korom je bil napis: Fara Črnomeljska, pozdravlja novomašnika! V Dobličah je bila narejena lepa ,,-dvo-rana“-lopa, kjer je bilo kosilo ob novi maši. Prostora je bilo za 130 gostov. Bilo jih je z otroci še več. Vse kosilo je organiziral novomašnikov brat Joško Cerar s starši. Vsa vas je bila slovesno razpoložena Pravijo, da že sto let ne več tako, kakor tedaj ko je bil tamkaj škof-misijonar Ivan Vrtin, katerega stoletnico rojstva so obhajali v Dobličah zelo slovesno leta 1944 Nad sedežem novomašnika je bil napis vzet kot motto iz njegove novomašne podobice: „Kaj pomaga človeku, če ves svet pridobi, na svoji duši pa škodo trpi!“ Nova maša v Črnomlju 7. avgusta 1955. Na predvečer je črnomaljski župnik Lojze Žabkar pozdravil g. novomašnika s temle nagovorom: Dragi gospod novomašnik! Hvaležen sem Bogu, da mi je dal dočakati sredi svojih faranov srečen tre- nutek, sprejem novomašnika. Naš rojak in domačin, duhovnik Najvišjega, član slavnega jezuitskega reda, novomašnik naše župnije, dovoli, da Te v imenu vseh črnomaljskih faranov, zlasti naših naj-mlajših, najprisrčneje pozdravim v naši sredi. V radost odeta Te sprejema naša starodavna farna cerkev sv. Petra, vsa lepa kot nevesta, ozaljšana in vesela! Na prvo soboto, Marijin praznik, saj je Marija mati duhovnikov, na .predvečer prve nedelje, imamo srečo, da sprejema-v svojo sredo duhovnika po božjem Srcu Jezusovem. V srcih pa gojimo tiho željo, da bi njegov novomašniški blagoslov rosil obilno božje milosti na našo župnijo. Da bi se po novi maši zopet obrnila srca mnogih nazaj k Bogu, da bi vendar že enkrat nehala hladnost naših vernikov. V tridnevnici smo se pripravljali na veliki dan in .praznik naše fare. Vsi otroci so prejeli ta teden sv. zakramente, kakor je njihov običaj vsak mesec, s tem namenom, da bi bil naš novomašnik dober duhovnik. Bolan sem in težko mi je govoriti, zato mi oprosti, dragi moj novomašnik. Kli- čem Ti samo „Venite, exsulteonus Domino Dei salutari nostro!“ in se najlepše zahvalimo Bogu za veliko milost mašni-štva in jutri boš zapel poln hvaležnosti Bogu svojo prvo glorijo in svoj veliki „Te Deum laudamus“. Na koncu pa novomašnik: do sedaj smo mi molili za Te, odslej boš pa Ti molil za nas. Stopi .pred oltar, pokloni se svojemu Bogu in stegni roke in nam podeli svoj novomašniški blagoslov. Nova maša se je pričela ob 9.45 s sprevodom iz župnišča. Pred veliko množico vernikov mu je najprej oče podelil svoj očetovski blagoslov, nato še mati. Prizor je na sliki zelo dobro viden. Nato mu je izročil brat Anton, oblečen v narodno nošo novomašni križ. Spremljali sta ga dve dekleti, tudi oblečeni v belo-krajnsko narodno nošo. Čudovito lep prizor. Potem mu je izročila novomašniški križ mala deklica spet s primerno deklamacijo. Sprevod se je razvil s 130 svati v cerkev, kjer imu je izročila mala deklica pred cerkvenimi vrati kelih. Po prihodu v cerkev je dal novomašnik blagoslov, Pred župniščem v Črnomlju je mati blagoslovila svojega sina-novomaš.nika p. Cerar Franceta S. J. Sredi med njima jiovomašnikov oče nato pa mu je govoril g. Demšar S. J. Nova maša je trajala z ofrom do ,pol 13. Potem v sprevodu nazaj v župnišče, kjer Je bil zajutrek. Nato pa vsi svatje na yozove in hajdi v Dobliče na kosilo. Da Je bilo vse imenitno, je jasno. Ob 5 slikanje, ob 6 slovesne večernice v Dobličah ob številni asistenci. Potem nadaljevanje do 10 zvečer, ko je domači župnik slovesnost zakliučil. SLOVENIJA Nova apostolska administratura. Sv. stolica je dne 28. septembra izdala odlok, s katerim je odcepila od 'ljubljanske škofije celotno slovensko področje tržaško-koperske škofije in ga podredila goriške-jnu apostolskemu administratorju mons. Mihaelu Torošu, da ga -upravlja po posebnem delegatu. Za tega delegata je imenovala tomajskega župnika mons. Albina Kjudra, ki je bil z istim dekretom Povišan v apostolskega pronotarja s pravico, da deli zakrament sv. birme na ozemlju nove administrature. 24. oktobra je nato v Ljubljani škof mons. Anton Vovk predal upravo nove administrature jtions. Mihaelu Torošu in njegovemu delegatu mons. Albinu Kjudru. Apostolski Administrator Toroš je nato 13. novembra imel v kopenski stolnici prvo slovesno Pontifikalno mašo, s katero je uradno začel vršiti svojo novo službo tudi v tem delu slovenske Primorske. Zlata maša v Radovljici. 25. septembra 1955 je opravil zlato mašo č. g. Labrijel Piščanec, bivši dekan v Klancu Pri Kozini in sedanji župnik v Avberju na Krasu. Slavnostni govor je imel zlato-P}ašnikov sošolec frančiškanski pater Krizostom Sekovanič. Gospod zlatomašnik Je želel darovati zlato mašo na Brezjah, a zaradi velikega navala vernikov, posebno ob nedeljah, je bilo to nemogoče. Sprejel je zato prijazno vabilo p. Seko-vaniča in Radovljica mu je pripravila svečanost, kakršne ne pomnijo niti najstarejši ljudje. S tem je bilo dano gospodu zlatomašniku veliko zadoščenje, ko že ni mogel imeti poleg sebe svojih sorodnikov, ki živijo pod Italijo. Gospod zlatomašnik se je rodil pred 74 leti v preprosti kmečki družini v Rojanu pri Trstu. Služboval ie najprej v škednju pri Trstu, nato bil kaplan pri Starem sv. Antonu, Novomašnik, jezuitski p. Cerar France nakar je postal samostojen dušni pastir v Rukavcu v Istri. Kasneje je prišel v Dolino pri Trstu, leta 1930 pa odšel v Klanec pri Kozini, kjer je ostal vse do svoje upokojitve leta 1955. Sedaj živi kot upokojeni župnik na majhni fari Avber pri Tomaju. Nekaj .novih duhovnikov na svobodi. Zadnje čase so bili pogojno izpuščeni na svobodo štajerski duhovnik Henrik Goričan (ki so ga Nemci zaprli v zloglasni Dachau), konjiški arhidijakon Franc Tovornik, metliški prošt Alfonz Klemenčič, žužamberški dekan Karel Gnidovec, Franc PreSetnik in Vinko Gostiša. Bili so izpuščeni pogojno in dokler jim kazen ne poteče, ne smejo na svoje prejšnje župnije. Prošt Alfonz Klemenčič je v smislui odločbe prevzel faro Sava, dekan Gnidovec pa Zaplano pri Vrhniki. Goto-ri se, da bodo kmalu spuščeni še tisti gospodje, ki še trpijo po ječah. Ti so: dr. Marjan Dokler (bi moral sedeti v ječi do 1. 1966), dr. Jakob Šolar (do 1. 1957), jezuitska patra iz Ljubljane Jauh in Le-derhas (do 1. 1957), župnik iz Škocjana pri Novem mestu Ignacij Škoda (do 1. 1961), kaplan iz Žužemberka Vinko Šega (do 1. 1957), bivši župnik v Stopičah Jože Smolič (do leta 1972; ta je bil obsojen na najdaljšo dobo — na 20 let zapora), Stanko Jeglič iz Ljubljane (do 1. 1956), Hlad (do 1. 1967), Kobal (do 1. 1959), Grgorič (do 1. 1959), Kragl (do 1. 1963), Merc (do 1. 1961), Rusijan (do ,1. 1956). Novi šolski koledar v Sloveniji je prirejen tako, da se izogne vsem važnejšim cerkvenim praznikom, šolsko leto traja od 6. septembra do 12. junija. (V tem oziru so gotovo pred Argentinci, ki imajo šolo le od 1. aprila do 15. novembra). Namesto božičnih počitnic imajo učenci zimske počitnice, ki se pa začno šele po božiču, 28. dec. Mesto velikonočnih počitnic veljajo sedaj spomladanske počitnice, ki se začno 27. aprila in trajajo do 2. maja. Tako so se na zvit način izognili veliki noči, ki pade najkasneje na 25. aprila. PRIMORSKE VESTI Umrl je urednik Katoliškega glasa, č. g. Stanko Stanič. Naglo se je v soboto dne 29. oktobra razširila po mestu in okolici žalostna vest, da je tisto noč umrl v goriški bolnišnici č. g. Stanko Stanič, župnik v Štandrežu pri Gorici in urednik Katoliškega glasa. Čeravno je že de’.j časa bolehal, ni nihče pričakoval tako nagle smrti. Pripeljali so ga na dom v Štandrež, kjer se je na nedeljo Kristusa Kralja izvršil veličastni pogreb. Gospod Stanko Stanič je bil rojen na Vipavskem v majhni vasi v župniji Sv. Križa pred 62 leti, šolal se je najprej v Gorici, od koder ga je prva svetovna vojna skupno z ostalimi bogoslovci in nadškofom Sedejem pregnala v Stično. Leta 1917 je bil posvečen za duhovnika. Služboval je najprej v Cerknem, nato je prišel za kaplana na Travnik v Gorici in od tu za župnika v Podgoro. Dvajset let je vodil podgorsko župnijo, po vojni leta 1945 pa ga je goriški nadškof Mar-gotti imenoval za ekonoma v obnavljajočem se malem semenišču. Leta 1952 je prišel v Štandrež za župnika, kjer je ostal do svoje smrti. Pokojni g. Stanič je bil 38 let zvest delavec v vinogradu Gospodovem. Bil je mož velikih razgledov in vsestranske izobrazbe. Pisal nam je znan- stvene in zgodovinske knjige, razprave in članke v časopisu. V zanimanju za domačo zgodovino se je kazala njegova skoro romantična ljubezen do našega ljudstva. Bil je med ustanovitelji Goriške Mohorjeve družbe in Katoliškega tiskovnega društva in zadnja leta še urednik Katoliškega glasa in Pastirčka. Kaj je bil našemu ljudstvu umrli gospod Stanko Stanič, to je pokazal njegov pogreb na praznik Kristusa Kralja. Vse več kot pogreb je bila to veličastna manifestacija, najvišje priznanje, ki ga sploh morejo dati ljudske množice svojim velikim možem. Vsa Primorska je bila zastopana. Kmalu po četrti uri so dvignili krsto in jo prenesli v štandre-ško cerkev, kjer se je izvršila pogrebna sveta maša, pri kateri so peli združeni goriški cerkveni zbori. Med sv. mašo je prispel' iz Jugoslavije pokojnikov brat č. g. Viktor Stanič s sestro in še enim bratom. Po poslovilnem govoru, ki ga je imel č. g. mons. Močnik, se je razvil pogreb na štandreško pokopališče. Pogreba se je udeležilo nad 40 duhovnikov, razna zastopstva, šolska mladina, veliko uglednih slovenskih osebnosti ter ogromna množica slovenskega ljudstva. Bila je že noč, ko smo dospeli na pokopališče, kjer se je pri odprtem grobu poslovil od pokojnega gospoda Staniča g. dr. Anton Kacin. Predno je padla gruda v sveži grob, so pevci zapeli še zadnjo žalostinko v slovo. Slovensko .novomašno slavje v Rimu. Na praznik Marijinega materinstva (11. oktobra) je v lepi cerkvici Marijinega Imena na Trajanovem trgu opravil slovesnost nove maše tržaški rojak č. g. Viljem Žerjal. Pravila zavoda Germani k, katerega gojenec je namreč g. Žerjal, določajo, da novomašnik ne sn^e iti domov, temveč mora prvo daritev opraviti v večnem mestu. Ob oltarju ga je spremljal pri sv. daritvi prof. dr. Alojzij Škerli iz Trsta, bivši tržaški škof dr. Alojzij Fogar pa je imel globok novo-mašni govor. Primerjal je veličino duhovnika z veličino Matere božje. Po sv. -maši je g. novomašnik podelil navzočim družinskim članom kakor tudi rimski slovenski koloniji, ki je bila polnoštevilno zastopana, svoj novomašni blagoslov. Slovo so vzeli na nedeljo 13. novembra, ki jo imenujejo tudi Martinovo nedeljo v treh župnijah domači dušni pastirji. V Sovodnjah pri Gorici se je poslovil dosedanji župni upravitelj č. g. Bogomil Brecelj ter odšel za župnega upravitelja v Doberdob. Po posvečenju Je bil najprej za kaplana v Štandrežu, Pato je prišel za pomočnika bolnemu g. Butkoviču v Sovodnje ter ostal tam tudi po njegovi smrti kot župni upravitelj. — V Doberdobu se je poslovil č. g. Ivan Kretič ter odšel na novo mesto v Devin. Deloval je v Doberdobu celih osem let ter dvignil versko in kulturno življenje v fari do take stopnje kot ga nikdar prej ni doseglo. — Slednjič se je v Devinu po desetih letih službovanja poslovil č. g. Vladimir Komac ter odšel v Sovodnje Pa mesto č. g. Breclja. Misijonska nedelja v Gorici. Letoš-Pja misijonska nedelja je znova pokazala, da je misijonska miisel med našimi rojaki zelo živa in tudi delavna. Ne samo Po vaseh,tudi tu v mestu — in tu morda še bolj — se na misijonsko nedeljo °Pazi, kako ljudje z veseljem segajo po vsakoletni „Misijonski nedelji“. Prav tako so dobro obiskovane vse pobožnosti v cerkvi. Pri popoldanskem blagoslovu Pa Travniku smo tudi letos imeli misijonski govor, ki ga je lepo podal č. g. dr. Škerl iz Trsta. Pečat letošnji misijonski nedelji v Gorici pa je dala dekliška Marijina družba s svojo misijonsko Prireditvijo. Dramatski odsek je pripravil za ta dan igro „Vestalka“, ki je vzeta iz prvih časov krščanstva v Rimu. Igro so dekleta trikrat ponovila in Pri vsaki prireditvi je dobro deloval tudi srečolov v prid misijonom. Pri zadnji prireditvi v nedeljo 6. novembra smo imeli izredno srečo, da nas je s svojo Prisotnostjo počastil „pristni“ misijonar c- g. Karel Kerševan, ki je prišel na oddih iz Belgijskega Konga. Sv. Ivan pri Trstu. Za praznik Kristusa Kralja smo imeli v naši fari lep in pomemben praznik. Obiskal nas je sam prevzvišeni g. škof in bil z nami že °d predvečera k prazniku in drugi dan skoro do večera. Hvaležni smo mu, ker Je nepristransko vse razveselil in imel sv. mašo za slovenske in italijanske vernike z govori v obeh jezikih. Cerkev je bila natlačeno polna in v večini so Tudi vsi verniki pristopili k obhajilni mizi. Škof je obiskal tudi šolsko mladino obeh narodnosti, vse katoliške organizacije na svojih sedežih in tudi slovensko Marijino družbo. Skedenj. V tej fari so imeli v nedeljo dne 13. novembra pastoralno vi-zitacijo. Začela se je že na predvečer s slovesnim sprejemom g. škofa Santina in se nadaljevala drugi dan na nedeljo z lepo sveto mašo, obiskom šolarjev in drugih katoliških ustanov in se zaključila popoldne s slovesnim blagoslovom in petimi litanijami. Za lepo in ubrano petje je poskrbel neumorni g. kaplan Dušan Jakomin in s tem zelo razveselil g. škofa, ki mu je slovensko petje zelo všeč. Kardinal Lercaro v Trstu. V začetku novembra se je mudil v Trstu priljubljeni nadškof iz Bologne kardinal Lercaro, Govoril je v semeniški kapeli zbranim duhovnikom. Sprejel je tudi povabilo šentjakobskega g. župnika ob priliki proslave stoletnice te tržaške župnije in imel v cerkvi sv. Jakoba večerno pontifikalno sv. mašo. Prvi kulturni večer v Gorici je dne 9. novembra zopet priredilo Slovensko katoliško prosvetno društvo. Za prvi kulturni večer je prišel iz Trsta g. prof. Jože Peterlin in nam predaval o slovenski likovni umetnosti. Predavanje samo, ki so ga spremljale skioptične slike mojstrskih reprodukcij, je obsegalo pregled slov. umetniškega ustvarjanja v slikarstvu, kiparstvu ter stavbarstvu od prvih početkov do sodobnosti. HRVATSKA Še ni dolgo tega, kar je sv. stolica imenovala za škofa na Hvaru dr. Štam-buka, duhovnika hvarske škofije. Novi škof je hitro dokazal, da je vreden naslednik škofa dr. Pušica. V kratkem času je obiskal vse župnije svoje škofije in se pozanimal za duhovne potrebe vernikov. Rdečim oblastnikom njegovo delo ni bilo posebno všeč, toda preden so mogli kaj najti zoper njega, je dr. štambuk nenadoma umrl na razlitju slepega črevesa v splitski bolnišnici. Samozvani maršal Tito zelo rad daje izjave o odnosu države do raznih ver v Jugoslaviji. Avgusta meseca je spre jel skupino severnoameriških študentov na Brionih in se jim spretno lagal, da je v njegovi državi odnos oblasti do Cerkve isti kot v Združenih državah. Ni pa povedal, kakšen je odnos v resnici. Škof v Pazinu (Istra) dr. Nežic je bil obsojen na 8,200.000 dinarjev denarne kazni ali tri mesece zapora radi nekih izjav, ki da so bile za državno oblast žaljive. Splitski pomožni škof dr. Franic je bil kaznovan z 12,300.000 dinarjev globe. Petinsedemdesetletni zadrski škof Garkovič je dobil iz Sev. Amerike nekaj dolarjev, radi česar so ga komunisti obsodili na globo 5.000 dolarjev. Ker je ni mogel plačati, se je predstavil oblastem, da kazen v ječi prebije. Oblasti so odgovorile, da tako ponašanje ljudstvo hujska na upor in mu dodale še 70.000 dinarjev globe, katerih pa ni mogel spremeniti v zaporno kazen. Ker na dražbi prodani predmeti zadrske škofije in pisarne niso prinesli zaželene vsote, so ga komunistične oblasti obdolžile, da počenja sistematično gonjo proti režimu. t t ► t E E E E £ k E ► t E ► t E ► t NAROČNIKOM REVIJE „DUHOVNO ŽIVLJENJE“! Kot vidite vstopa naša revija v svoj novi letnik prav tako sveža, prikupna in vsebinsko bogata kot doslej. Zato smo prepričani da ji bodo spoštovani naročniki ostali zvesti in jo priporočili svojim znancem in prijateljem, ki je morda še nimajo, saj je za vsakogar, ki ljubi slovensko besedo in in ceni vero svojih očetov nujno, da prebira revijo, ki mu oboje v polni meri ohranja. žal pa moramo vsem prijateljem „Duhovnega življenja“ sporočiti, da smo morali radi 20% splošnega poviška v tiskarni in ceni za papir povišati naročnino na 70 pesov. Če bi imeli kake stranske fonde ali kako gospodarsko močno ustanovo, ki krije letni primanjkljaj pri naročnini, bi z veseljem ostali pri stari naročnini, pa še strani dodali, z več slikami in na boljšem papirju. Toda naša revija resnično živi samo od naročnine — ni to samo propagandna fraza —, zato prosimo vse naročnike za blagohotno razumevanje. In še to jih prosimo, naj naročnino za leto 1956 poravnajo v prvih mesecih, če pa dolgujejo še kaj od preje, naj to nemudoma poravnajo. S tem bodo dali listu trdno finančno oporo za bodočnost in pripomogli, da bo „Duhovno življenje“ še dolgo vrsto let glasnik svetlih verskih in narodnih idealov med Slovenci v zamejstvu. Konzorcij, uprava in uredništvo revije vniviutc. oloß-W vtdjc Pred leti so imeli igralci ljubljanske Drame to ‘lepo navado, da so šli redno vsako predstavo „zalit“ k Figovem Krčmar je bil obiska sicer vesel, hotel pa je, da gostje ob določeni uri odidejo. Ker ob takih prilikah lepa beseda navadno ni mnogo zalegla, je poklical svojega hlapca Janeza ter mu naročil, naj goste pomeče na cesto. Hlapec Janez je svojo nalogo zvesto in dobro vršil, zameril se je pa s svojim početjem dramskim igralcem, ki so se sklenili maščevati. Nekega večera so po prvih izpraznjenih kozarcih proti svoji navadi poklicali k mizi hlapca Janeza in ga povabili, naj pije. Nalivali so mu in nazdravljali, da je bil revež kmalu pijan in ni več vedel, kaj se z njim godi. Potem so ga zanesli na dvorišče, ga tam preoblekli v frančiškansko haljo pa hajdi z njim na frančiškansko porto. Tam so pozvonili in dali poklicati p. gvardijana. „Tega-le Vašega sobrata smo našli pijanega na cesti, pa smo ga, da ne bo pohujšanja, sklenili prinesti v samostan,“ so prav pobožno pripovedovali. P. gvar-dijan se je na vso moč zahvaljeval usmiljenim Samarijanom, pijanega „sobrata“ pa dal spraviti v eno od celic kar na tla, „da se bo skadil, mrha pijana“. Drugo jutro je p. gvardijan vstopil v celico, kjer je na tleh smrčal nesrečni „sobrat“. Pustil ga je še eno uro, potem ga je zbudil. Ubogi hlapec si je mel oči in začudeno zijal okrog sebe. „Kdo ste vendar, brat nesrečni?“ ga je spraševal p. gvardijan, ki mu obraz ni bil znan. Hlapec je dolgo molčal, potem je pa dejal: „Pošljite, prosim, nekoga k Figovcu in naj tam vpraša, če je hlapec Janez doma. Če ga ni, sem to jaz; če pa je, potem, potem pa res ne vem, kdo sem.“ Nadškof Jeglič jo je mahal navzdol po Prešernovi ulici. Pa je opazil fantiča, ki se je stegoval za gumbom hišnega zvonca, ki ga pa nikakor ni mogel doseči. „Ti bom pomagal, ti bom pomagal,“ je hitel dobri nadškof in je pritisnil na gumb. Fantič je pocukal starčka za rokav in rekel: „Gospod, sedaj pa teciva!“ Bog je v Titovi Jugoslaviji naklonil tri dobrote r pamet, poštenost in komunizem. Vendar je pa uredil tako, da je vsakomur dal le dve od teh dobrot. Tako je danes v Jugoslaviji tak-le položaj: kdor je komunist in pošten, tisti pameten ni; kdor je pameten in komunist, tisti pošten ni; kdor je pošten in pameten, tisti pa komunist ni. Za časa italijanske zasedbe je prišel italijanski vojak k Slamiču: „Prosim, za dve liri kosti za mojega psa.“ „Naj zavijem?“ je vprašala prodajalka. „Ne, hvala,“ je pojasnil vojak, „bom kar tukaj pojedel.“ Gluhi ribič je lovil ribe. Pa je prišel k njemu drug glušec in ga vprašal: „Nace, a ribe loviš?“ „Ne, ne,“ mu je odgovoril le-ta, „samo ribe lovim.“ „Ajha,“ je zaključil prvi, „sem mislil, da ribe loviš.“ Ruski poslanik je v Buenos Airesu obiskal umobolnico. Pa se je neki bolnik zanimal, kdo je ta veliki gospod. „Ruski poslanik,“ so mu odgovorili. „Ubogi poslanik,“ je pomilovalno rekel bolnik. „Tudi jaz sem mislil, da sem Napoleon ko sem prišel noter.“ DUHOVNO ŽIVLJENJE LETO XXIV JANUAR Številka 1 V tej številki boste brali: „Tam na gmajnei, v revni štalci...“ (dr. Branko Rozman) ..................... 1 Božič v družini (Anica Kraljeva) ....... 3 . Božična noč, prekrasna si (dr. I. Pregelj) 6 Pšenični otep (S. G.) .................. 7 Božično in novoletno voščilo ........... 9 Koledniki (Wilhelm Hünermann) ........... 11 Sveta noč (Ljubka Šorli) ................ 12 Božič na tujem (Limbarski) ............... 14 El papa de la Acciön Catolica y el sacer- docio (Joe Juck) ..................... 15 Misli .................................... 15 Naše življenje — pot k Bogu (Škof dr. Gregorij Rožman) ..................... 16 Jezus Kristus (Stanko Koščak) ............ 18 Deset načel .............................. 19 Nova pota protestantov (dr. J. Payman) 20 Mladinska igra (Gregor Hribar) ........ 23 Jezus prvič pomnoži kruh (dr. M. Gogala) 29 Sv Marjeta iz rodbine Arpadov (dr. Filip Žakelj) ............................. 34 Blaženost (Bogdan Budnik) ................ 36 Usodna preobleka (E. William) ........ 37 Po svetu ................................ 41 Med izseljenci ........................... 47 Jok razvalin (Jože Jurak) ................ 50 Še bodo črni viharji (Bogdan Budnik) .. 56 Kaj pa doma?.............................. 57 Tri minute dobre volje................... 63 „DUHOVNO ŽIVLJENJE“ je slovenski verski mesečnik • Izdaja ga konzorcij (Orehar Anton), urejuje pa uredniški odbor, ki ga sestavljajo dr. Gnidovec France, Jurak Jože, Mali Gregor, dr. Rozman Branko; za tehnično opremo in fotografije skrbi Valentin Bohinc. e Platnice in stalna zaglavja je narisal Hotimir Gorazd. • Celoletna naročnina znaša za Argentino in države, ki nanjo mejijo (razen Uruguava) 70 pesov. Za Uruguay in ostale dežele latinske Amerike, kakor tudi za vse dežele, če se plača v argentinskih pesih, je naročnina 90 pesov; za U. S. A. in Kanado 5 dolarjev, za Avstrijo 75 šilingov, za Italijo 2000 lir, drugod v protivrednosti dolarja. S Tiska tiskarna Federico Grote, Montes de Oca 320, Buenos Aires. TARIFA REDUCIDA Concesiön No. 2560 ii «M «M o< o" 2 ^ S