90·LET PISMO ERNA MEŠKO Dragi Planinski vestnik, ljubi prijatelj, leto se je izteklo in skoraj verjeti ne morem, da ti tako dolgo nisem nič pisala, ko sem vendar iz dneva v dan načrtovala, da ti moram opisati moja mala, a vseeno lepa doživetja. Zato ti hočem danes v teh vrsticah nadrobiti nekaj od svojih radosti z željo, da bi jih posredoval svojim bralcem. Pravzaprav bi lahko napisala pet, šest ali več spisov, pa vem, da je tvoj prostor dragocen in tudi moj čas skopo odmerjen, zato sem, v duhu stabilizacije, iz vsakega izleta pobrala nekaj spominov in jih povezala v skromen šopek, ki naj priča o zan:­ rnivosti naše dežele in aktivnosti našega planinskega društva. Pred dobrim letom sem prejela vabilo Planinskega društva »Maks Meško« v Ormožu, naj se udeležim izleta na Kalnik; izlet je društvo organiziralo za pionirje planince in povabilo tudi nekaj najstarejših članov. Pred ormoškim gradom nas je čakal naš pla­ ninski vodnik Zvonko. Avtobus je naložil planince iz Ormoža, Tomaža in Miklavža. Bil je čudovit jesenski dan in vsi veseli smo se odpeljali proti Središču ob Dravi, kjer se nam je pridružilo še 20 pionirjev s svojo marljivo planinsko vodnico Rezko. Avtobus je bil poln, razpoloženje odlično, in že smo bili v Varaždinu. Vožnja je bila prijetna in zanimiva. Srečevali smo vozove s kravjo vprego, naložene z grozdjem, druge spet s koruzo ali jabolki, koruzinjem (koruzno slamo) - vse je bilo v znamenju zoreče jeseni. Toplo sonce je oblivalo s trto porasle varaždinske brege in se kar razlilo v rodovitno Podravino proti Križevcem. Na vzhodu smo že zagledali bleščeče skalovje 643 m visokega Kalnika. Hitro smo se pripeljali do " Doma planinarskog društva Kalni k« Križevci, na katerem je pritrjena spominska plošča, ki nam pove, da je tukaj bilo leta 1938 zborovanje delovnega ljudstva proti fašistični diktaturi. Pot smo nadaljevali peš in v dobri pol uri prispeli in priplezali na vrh, ki me je spominjal na Karavanke. Posedli smo in uživali v prekrasnem razgledu. Ne daleč pod nami so bila kot pestre preproge položena polja, med njimi so se razprostirali zeleni travniki, med njimi pa se je vila lepa bela cesta. ,Ko smo se nagledali in se spočili, smo se napotili h koči, da se okrepčamo. To je lep planinski dom, pa planinci nimajo prednosti. tal mi je tudi bilo, da nihče od strežnega osebja ni vedel povedati nič o zgodovini znamenitega Kalnika, tako iz davne preteklosti kot iz NOB. Nekdaj je bila 1 Na Kalniku 28. 9. 1981 - t ik ob Kamnu avtorica Pisma, Erna Meško tu nameščena velika tabla, , na kateri • Je bila popisana usoda te trdnjave. Sedaj te ni več. Vedo pa domačini povedati, da so grad »Veliki Kalnik« zidali od 13. stoletja dalje in je bil v posesti ogrskih kraljev in hrvatskih banov. V 17. stoletju so ga grofje Orehovčaki preuredili in nižje zgradili »Mali Kalnik«, ki je imel istega gospodarja. Kralj Bela IV. se je pred Mongoli zatekel v to nepremagljivo ~rdnjavo. Sovražnik jo je oblegal tri tedl')e, potem pa je obleganje brez uspeha opustil. Kmetje, zagorski »šlji­ vari«, so v grad vlačili slivove veje in tako pomagali kralju Beli IV., da je preživel. Ogledali smo si razvaline te trdnjave in na skalo pritrjeno ploščo, na kateri je vklesano, da je novembra meseca leta 1942 Kalničk i partizansk• i odred tu bil hudo borbo z zlo­ glasnimi Francetičevimi ustaši (glej fotografijo). Zadovoljni, da smo vseeno zvedeli skrivnosti Kalničke gore, smo se napotili domov. Vreme je bilo lepo in pripomniti moram, da je bilo vedenje pionirjev vzorno, pnisrčno sproščeno, planinsko srečno. Najmlajši udeleženec Niko je bil star štiri leta in pol, najstarejša udeleženka pa 71 let. 14 dni za tem izletom so me obiskali planinci iz liitovega Velenja. Poln avtobus jih je bll. Povedali so mi, da so jih moji članki v PV vzpodbudili in so se odlooili, da gredo pogledat v Prlekijo. Zelo sem jih bila vesela in presenečena nad pozornostjo. Sin Ciril je šel z njimi na Lahonščak, da so ,poskusili mošt, z njimi pa tudi mali Damjan, da jim je pokazal mogočni klopotec. Potem sta jih spremljala še čez Svetinje v Je­ ruzalem. Bil je lep jesenski dan in upam, da jim .je ostal · v prijetnem spominu. Prišla je zima in čas občnih zborov. Tudi v Ormožu smo ga imeli. Udeležencev je bilo veliko in bili so disciplinirani, tako da je alpinist VM~i Grošelj, ki nam je p rišel predavat in rpokazat prelepe diapozitive z Lotseja, to planinsko vzdušje pohvalil. Navdušeni smo bili nad lepimi posnetki in hvaležni smo bili predavatelju za njegovo izpiljeno besedo in prisrčen planinsko človeški stik. Poču tili smo se, kot da smo sredi rplaninskega sveta. 30. 5. 1982 smo , praznovali »Dan pomurskih rplanincev« na Zavrhu v Slovenskih goricah in obenem 15-letnico pomurske poti. Ob tej priložnosti so tudi lepo izročili svojemu namenu ponosni železni »Maistrov stolp«. Prireditev je bila dobro organizirana, zbralo se je lepo število planincev, svoje zastopstvo je poslala tudi Planinska zveza Slovenije iz Lj ubljane. Priporočala bi vam, da bi si ,prebrali brošuro: Spomeniki Slovenskih goric - 5 let planinskega društva Lenart; tu znani in prizadevni lenarški planinec Janko Ferlinc objavlja mnoge izredne zanimivosti in naravne vrednote te okolice. Arheološka najdišča so raztresena po vseh Slovenskih goricah. Te so bile ugodne za naselitev že v pradavnini. Do sedaj znana prva naselja spadajo v mlajšo kameno dobo, približno med leti 2100 in 1700 pred našim štetjem. Ti najstarejši naselji sta bili v Andrencih pri Cerkvenjaku in Spodnjem Porčiču pri Lenartu. Mnogo je zanimivosti, ki bi jih bilo dobro opisati, toda v tem pismu mi 10 ni mogoče. Dodala bi samo, da je Zavrh s svojimi 358 m n. v. z Maistrovim stolpom zelo privlačna izletniška točka. Dostop se mi zdi najprimernejši iz Voličine ; do tja vozi avtobus. Od tu drži prijetna pot najprej med travniki, potem pa skozi gozd in v dobre pol ure smo že na Zavrhu. (O proslavi je pisal PV št. 9/82.) V juniju so se Zvonko, Ciril in Muri odpravili na veliko turo. Oilj jim je bil 4478 m visoki Matterhorn, če ne bi uspeli, pa 4148 m visoki Breithorn. S kombijem so se pri- 2 peljali v bližino Zermatta; tu so pustili avtomobil in se z gorsko železnico odpeljali prav do Zermatta, mimo črnega jezera do Matterhornhutte in tam v neoskrbovani koči prespali. Drugi dan so se, čeprav vreme ni kazalo, začeli vzpenjati. Na višini 4000 m tik pod Solvayhutte so se morali zaradi snežne nevihte in statične elektrike obrniti nazaj do Matterhornhutte, kamor so prispeli ob 14. uri. še isti dan so nadaljevali pot (dopusta je bilo malo) v smeri proti Monte Rosi. Ko jih je ujela noč so prespali v eni od barak na smučišču, ki rabi žičn ičarjem. Naslednji dan so v hladnem in vetrovnem vremenu v štirih urah prišli na vrh Breithorna. Gledali so zasneženi Matterhorn, ki se je še vedno igral s snežnimi oblaki, potem pa sestopili in nadaljevali pot proti domu. Na vsej poti tja in nazaj niso obiskali ne enega gostišča, odvisni so bili samo od sebe, od tega, kar so imeli seboj. Lani pa so Muri, Boris, Franc in Zvonko v lepem vremenu srečno prišli na Mont Blanc. V plezanju se naši fantje in možje urijo na Ravni gori, ki nam je najbližja in daje dovolj priložnosti za plezalce, saj ima vse težavnostne stopnje. Pohvaliti je tudi treba vnetega planinca Lojza-Našo, ki vodi planinski krožek v Ormožu in je prehodil več transverzal in prepotoval vso Jugoslavijo. Ima bogato zbirko barvnih diapozitivov. Planinski krožek pionirjev pri Tomažu vodi že peto leto marljivi Zvonko. Ustanovili bodo tudi planinski krožek pri Miklavžu in Veliki Nedelji. Lani so bili opravili pomembne ture v Savinjskih Alpah in dvakrat so bili na Triglavu. Udeležili so se Dneva iplanincev na Lisci, bili na tradicionalnem pohodu pionirjev planincev od spo­ menika do spomenika. Tokrat se je zbralo 60 pionirjev pri spomeniku talcev v Ivanj­ kovcih. Tu jih je počakal (do sem se je pripeljal s kolesom iz lerovinec) starosta iprleških planincev in borec Lujzek Holc; ob srečanju s tem navdušenimi mladimi planinci se je ganljivo razjokal. Ormoško planinsko društvo je že tretjič organizi ralo Pionirski mladinski planinski tabor, ki je bil vsakič v drugi alpski dolini i n sicer 1\/ Trenti, v Logarski in Kamniški Bistrici. Vsi, ki so pri tem zadolženi, delajo brezplačno, tako tudi enkratna kuharica mama Štefka, ki z veliko ljubeznijo in požrtvovalnostjo osrečuje tabornike. Dragi Planinski vestnik, dosti sem ti že vsega napisala, a mi dovoli, da še .nadaljujem. To poletje sem v družbi vesele mladeži obiskala tudi Gorco v Halozah. Na vrhu, ki nudi edinstven razgled, je gostišče, malo niže pa si je vredno ogledati cerkev Sv. Trojice v Halozah, ki so jo postavili dominikanci leta 1648. Zdaj to zgodovinsko znamenitost obnavljajo. Od tu smo se napotili mimo umetnega jezera v motel Podlehnik, kjer smo se oddahnili, potem pa smo se odpeljali z avtobusom v Ptujske toplice, kjer smo se do mile volje predali lepi, čisti in zdravilni kopeli teh naših najmlajših toplic. Ko sem pa malo prej bila s kmečkimi ženami na Gorci in Podlehniku, smo se pri vrnitvi oglasile še na Vurbergu (Kačjaku) . Ta grad je bil pozidan že pred našim štetjem. Prvič so ga napadli Turki leta 1453. Leta 1673 so prišli Turki vnovič, takoj za njimi pa so ga zavzeli pro­ testanti in vrgli župnika skozi okno v prepad. Gradovi Ptuj, Vurberg, Hrastovec so bili last treh sinov grofa Herbersteina. Leta 1921 je bila v tem gradu najznamenitejša proti­ tuberkulozna bolnišnica, ki jo je vodil neki odličen ruski zdravnik, ki so ga pozneje ubili. Grad so 10 dni pred koncem II. svetovne vojne zažgali. Danes je deloma ob­ novljen, sicer pa je še v ruševinah. Zraven stoji cerkev, ki so jo leta 1776 pozidali na mestu prvotne gotske cerkve; iz nje so prenesli vse znane grobove in tako je v kripti 36 zidanih dragocenih grobov. Zelo lepo je urejeno okolje in p. Matej, ki to cerkev Spominska plošča na trdnjavi na Kalnlku ,._. l j(~ - ~--. ~- - . ' "'\..; r': ~ \ ...,,. ~ ' '-< .i.it 1 - ' . 3 4 upravlja, nam je povedal, da je vse kamenje, ki ga je pri urejevanju potreboval, sam nabral po strmini v gozdu na hribu, ki je obležalo tam, ko je bil grad porušen. Vurberg, nekateri mu pravijo tudi Crvivec, je približno 15 km od Ptuja in je vreden ogleda. »Tudi to spada k planinstvu,« nas je presenetil tehnični urednik PV prof. Tine Orel in nam prinesel ,plaketo Planinske zveze Slovenije, ki jo je podelila mojemu možu ob petinsedemdesetletnici rojstva. tal je prej umrl, kot mu je odlikovanje prišlo v roke. Plaketo smo namestili v njegov spominski kot, ki je tako -postal za dragoceno pri­ znanje bogatejši. Planinski zvezi pa za izkazano pozornost iskrena hvala! Pa še to naj povem, da je lepega julijskega jutra prikolesarila do mene vrla planinka Marija Vildova iz Murske Sobote, da sva potem odšli na Runeč, ki ga doslej še ni poznala in preko Stanovna na Strezetino. Bila je navdušena nad lepoto kraja in pri- 1aznostjo ljudi. Sklenila je, da mora ta košček slovenske deželice pokazati tudi mursko­ soboškim planincem. še eno prijetno doživetje naj opišem. Tukajšnje kmečke žene smo ,pobratene s Pri­ morkami iz Branika in Dornberka. Vsako leto se srečamo ,in lani smo se srečale v Slovenj Gradcu. Ker ni bilo časa, da bi šle na Sele, smo obiskale našega rojaka pis.ii_telja F~. Ks. Meška v njegovi sobi v Sokličevem muzeju v Slovenj Gradcu, kjer stoji njegov doprsni kip. Zdelo se nam je, kot da nas - smeje se - veselo pozd ravlja, saj_smo prišle iz njegove čudovite dežele, tam doli iz Slovenskih goric. Potem smo obiskale Prežihovino. še pol ure hoda in prispele smo do jase, kjer stoji lep bakren spomenik pisatelju Lovru Kuharju, mojstrovina umetnika Batiča. Ponosno stoji Prežih na tem svojem svetu, zazrt proti Kotljam. Ustavile smo se v bajti, iz katere je dihalo Vorančevo otroštvo in nam pričalo o njegovem rodu. O kaki blaginji res ni sledu, a ta svet tod okrog je tako lep, da je na njem moral zrasti pisatelj in borec, samorastnik. Nazaj grede smo se ustavile v Rimskem vrelcu in tam zadovolj ne zaključile naše srečanje. Zadnje pomembnejše potovanje, ki sem ga lani opravila, je bilo na Dan mrtvih, ko sem obiskala svoje drage rajne na tomaževskem pokopališču. Ves v cvetju in v tisoč lučkah je dehtel in žarel ta hribček, da je nebo bilo podobno polarnemu siju. Nešteti znanci in prijatelji so se sprehajali med grobovi in se ustavljali ob njih - mrtvi družijo žive. Nekam zadržano je bilo pomenkovanje in mnoga solza se je utrnila ob spominih. Dan mrtvih ... A za vsako nočjo je nov dan, tako mora tudi žalost odstopiti prostor svetlejšim občutkom. Tu je zdaj mlado leto in želimo si, da bi bilo zdravo, veselo. srečno. Takega vam želim tudi jaz in se vsem tistim ljubiteljem gora, ki se me na svojih turah spominjajo in mi pošiljajo planinske pozdrave, iskreno zahvaljujem. Tako ljubi »Planinski vestnik«, zaključujem svoje pisanje in se zahvaljujem, da si me prebral. te več kot 50 let sem tvoja zvesta naročnica in kaj je lepšega kot zvestoba! 8 članov naše družine je tvojih naročnikov, to pa tudi nekaj pomeni, to je ljubezen in spoštovanje. S toplo mislijo te pozdravljam čez hribe in doline.