7
Filozofski vestnik | Letnik XLII | Številka 3 | 2021 | 7–24 | doi: 10.3986/fv.42.3.01
11[141]
Vračanje enakega.
Očrt.
1. Utelesitev temeljnih zmot.
2. Utelesitev strasti.
3. Utelesitev vednosti in odklanjajoče vednosti. (strast spo-
znanja)
4. Nedolžnik. Posameznik kot eksperiment. Olajšanje ži-
vljenja, ponižanje, oslabitev – prehod.
5. Nova utež: večno vračanje enakega. Neskončna pomemb-
nost našega vedenja, blodenja, naših navad, načinov ži-
vljenja za vse, kar prihaja. Kaj počnemo s preostankom na-
ših življenj – mi, ki smo največji del življenja prebili v najbi-
stvenejši nevednosti? Poučujemo nauk – to je najmočnejše 
sredstvo, da si ga sami utelesimo. Naša vrsta blaženosti, kot 
učiteljev največjega nauka.
V začetku avgusta 1881 v Sils-Marii,
6000 čevljev nad morjem in mnogo višje nad vsemi
človeškimi rečmi! –
K (4) filozofija ravnodušnosti. Kar je poprej najbolj drážilo, zdaj deluje povsem 
drugače, pripoznavamo in priznavamo ga le še kot igro (strasti in dela), kot ži-
vljenje v neresničnem ga v načelu zavračamo, kot obliko in draž pa ga estet-
sko uživamo in gojimo, kot otroci se postavljamo nasproti tistemu, kar je poprej 
tvorilo resnost bivanja. Naše stremljenje po resnosti pa velja v celem razumeti 
kot postajajoče, utajimo se kot individui, s karseda mnogimi očmi gledamo v 
svet, živimo v nagonih in dejavnostih, da bi si s tem napravili oči, začasno se 
prepustimo življenju, da bi zatem začasno nad njim obmirovali z očesom: nago-
Friedrich Nietzsche
Fragmenti iz zapuščine: pomlad – jesen 1881 
[odlomki]
8
friedrich nietzsche
ne vzdrževati kot temelj vsakega spoznanja, a vedeti, kje postanejo nasprotniki 
spoznanja: in summa počakati, do katere mere se vednost in resnica lahko ute-
lesita – in v kolikšni meri nastopi preobrazba človeka, ko končno živi le za to, da 
bi spoznaval. – To je posledica strasti spoznanja: za njeno eksistenco ni drugega 
sredstva, kot da obenem ohranimo vire in moči spoznanja, zmote in strasti; iz 
njihovega boja črpa ohranitveno silo. – Kako bo to življenje delovalo z ozirom 
na vsoto dobrega počutja? Otroška igra, ki jo zre oko modrega, imeti oblast nad 
tem in onim stanjem – in smrtjo, če kaj takega ni mogoče. – Zdaj pa nastopi 
najtežje spoznanje in vse načine življenja postavi pod strašen vprašaj: treba je 
dokazati absolutni presežek ugodja, sicer moramo kot sredstvo uničenja člove-
štva izbrati uničenje nas samih v razmerju do človeštva. Že to: preteklost, našo 
in vsega človeštva, moramo postaviti na tehtnico in jo tudi premagati – ne! ta 
del zgodovine človeštva se bo in se mora večno ponavljati, to smemo izvzeti iz 
računa, na to nimamo nikakršnega vpliva: pa četudi bremeni naše sočutje in se 
postavlja proti življenju nasploh. Da nas to ne bi spodneslo, naše sočutje ne sme 
biti veliko. Ravnodušnost je morala v nas delovati globoko in užitek v opazova-
nju prav tako. Tudi beda prihodnjega človeštva se nas ne sme dotakniti. Toda ali 
še želimo živeti, to je vprašanje: in kako!
V premislek: različna vznesena stanja, ki sem jih doživel, kot podlaga različnih 
poglavij in njihove vsebine – kot regulator izraza, izvajanja, patosa, ki vlada v 
vsakem od poglavij – s tem priti do ilustracije mojega ideala, tako rekoč s sešte-
vanjem. In nato višje navzgor!
11 [142]
Govorim kot nekdo, ki se mu je razodelo? Tedaj me prezirajte in mi ne prisluh-
nite. – Ste še takšni, da potrebujete bogove? Se vašemu umu še ne studi, da se 
pusti hraniti tako ceneno in slabo?
11 [143]
»A če je vse nujno, s čim v mojih dejanjih še lahko razpolagam?« Misel in vera 
sta utež, ki poleg vseh drugih bremen pritiska nate, in bolj kot ta. Praviš: prehra-
na, kraj, zrak, družba te spreminjajo in določajo? No, tvoja mnenja to počnejo 
še bolj, saj te določajo v to prehrano, kraj, zrak, družbo. – Ko si utelesiš misel 
misli, te bo preobrazila. Vprašanje pri vsem, kar želiš početi: »si to želim početi 
neštetokrat?« je največja utež.
9
fragmenti iz zapuščine: pomlad – jesen 1881 [odlomki]
11 [144]
Bilo bi strašljivo, če bi še verjeli v grehe: a karkoli bomo še počeli, v neskonč-
ni ponovitvi, je nedolžno. Če te misel večnega vračanja vseh reči ne prevzame, 
ni to nikakršna krivda: in ni nobena zasluga, če te. – O vseh naših prednikih 
razmišljamo bolj blago, kot so mislili sami, žalujemo za njihovimi utelešenimi 
zmotami, ne za njihovim zlom.
1. Najsilovitejše spoznanje.
2. Mnenja in zmote preobražajo človeka in mu dajejo nagone – ali: utelešene 
zmote.
3. Nujnost in nedolžnost.
4. Igra življenja.
11 [145]
Nova vzgoja mora preprečiti, da bi ljudje zapadli kakemu izključnemu nagibu in 
postali organ, nasproti naravni tendenci k delitvi dela. Ustvariti moramo gospo-
dujoča bitja s pregledom nad celoto, ki igro življenja motrijo in v njej sodelujejo, 
malo tu, malo tam, ne da bi jih vanjo premočno povleklo. Njim mora končno 
pripasti moč, njim je zaupana, ker se je ne poslužujejo na način, da bi se z vso 
silo usmerili izključno na en cilj. Sprva jim moramo v roke dati denar za namen 
vzgoje (prvi vzgojitelji morajo vzgojiti same sebe!), nato zato, ker je denar v nji-
hovih rokah najbolj varen (vsepovsod drugje se potroši za presilovite enostran-
ske težnje). Tako se izgradi nova vladajoča kasta.
11 [146]
Odpor do življenja je redek. Ohranjamo se v njem in celo ob koncu in v težkih 
stanjih pristajamo nanj, ne iz strahu pred slabim, ne iz upanja na boljše, ne iz 
navade (ki bi bila dolgčas), ne iz priložnostne naslade – temveč zaradi spremem-
be in ker v temelju nič ni ponovitev, temveč spominja na doživeto. Draž novega, 
v katerem vendarle odzvanja stari okus – kot glasba z veliko grdega. 
11 [147]
Novi nauk najkasneje zadene svoje najboljše zastopnike, zajamčene in jamstvo 
dajajoče značaje, saj se v njih poprejšnje misli z rodovitnostjo pragozda razra-
ščajo vsevprek in so nepredirne. Bolj šibki, bolj prazni, bolj bolehni, bolj ubožni 
so tisti, ki prestrežejo novo infekcijo – prvi pristaši v ničemer niso dokaz proti 
10
friedrich nietzsche
nauku. Verjamem, da so bili prvi kristjani s svojimi »vrlinami« najbolj neznosno 
ljudstvo.
11 [148]
Svet sil ne utrpeva nikakršnega pojemanja: kajti sicer bi vse v neskončnem času 
oslabele in propadle. Svet sil ne utrpeva nikakršnega mirovanja: ker sicer bi bilo 
to doseženo in ura bivanja bi mirovala. Svet sil torej nikoli ne pride v ravnovesje, 
nikoli nima trenutka miru, njegova sila in njegovo gibanje sta enako velika ob 
vsakem času. Kakršno koli stanje ta svet pač lahko doseže, ga je moral enkrat že 
doseči, in ne enkrat, temveč neštetokrat. Tako ta trenutek: nekoč je že bil in bil 
je mnogokrat in prav tako se bo ponovil, vse sile natanko tako razporejene kot 
zdaj: in enako je s trenutkom, ki ga je porodil, in s tistim, ki bo otrok sedanjega. 
Človek! Tvoje celotno življenje se bo kot peščena ura vsakič znova obrnilo in se 
vsakič znova izteklo – vmes velika minuta časa, dokler se znova, v krogotoku 
sveta, ne zberejo vsi pogoji, iz katerih si nastal. In nato spet najdeš vsako boleči-
no in vsako naslado in vsakega prijatelja in sovražnika in vsako upanje in vsako 
zmoto in vsako travno bilko in vsak pogled sonca, celotno zvezo vseh stvari. 
Ta obroč, v katerem si zrnce, sije spet in spet. In v vsakem obroču človeškega 
bivanja nasploh je vedno ura, ko najprej v prvem, nato v mnogih, nato v vseh 
vznikne najsilovitejša misel, misel o večnem vračanju vseh reči – za človeštvo je 
to vsakokrat ura poldneva.
11 [149]
Tudi kemične kvalitete so v toku in se spreminjajo: pa četudi mora za to, da re-
zultat ovrže sedanjo formulo, poteči neizmeren čas. Za zdaj so formule resnične: 
ker so grobe; kaj pa je 9 delov kisika proti 11 delom vodika! Popolnoma nemo-
goče je, da bi ta 9:11 dosegli v natančnosti, pri udejanjenju je vedno napaka, po-
sledično pa določen razpon, znotraj katerega eksperiment uspe. A tudi znotraj 
tega je večno spreminjanje, večni tok vseh stvari, v nobenem trenutku ni kisik 
povsem isti kot v prejšnjem, temveč nekaj novega: četudi je ta novost preveč 
pretanjena za vse meritve, celo če celoten razvoj vseh novosti v teku trajanja 
človeškega rodu ni dovolj velik, da bi ovrgli formulo. – Forme so enako malošte-
vilne kot kvalitete.
11 [150]
Postajanja ne moremo misliti drugače kot prehoda iz enega vztrajajočega »mr-
tvega« stanja v neko drugo vztrajajoče »mrtvo« stanje. Ah, mi »mrtvemu« pravi-
11
fragmenti iz zapuščine: pomlad – jesen 1881 [odlomki]
mo negibno! Kot da bi obstajalo kaj negibnega! Živo ni nasprotje mrtvega, tem-
več nek posebni primer. 
11 [151]
Naša podmena, da obstajajo telesa, površine, črte, oblike, je šele nasledek naše 
podmene, da obstajajo substance in stvari, [da obstaja] vztrajajoče. Tako kot 
so izmišljije naši pojmi, so tudi matematične oblike. Nekaj takega ne obstaja – 
neko površino, nek krog, neko črto lahko prav tako malo udejanimo kot nek po-
jem. Celotna neskončnost kot realnost in ovira vedno leži med 2 točkama.
11 [152]
Če v redu in razmerjih sil ne bi že bile izčrpane vse možnosti, se še ne bi odvila 
neskončnost. Ker pa tako mora biti, ne more več biti novih možnosti in vse je 
moralo že bivati, neskončnokrat.
11 [153]
Naš intelekt ni ustvarjen, da bi dojel postajanje, prizadeva si dokazati splošno 
togost, zahvaljujoč svojemu izvoru iz podob. Vsi filozofi so imeli cilj, v dokaz 
večnega vztrajanja, ker je intelekt v tem občutil svojo lastno formo in učinek.
11 [154]
V dejanskosti ni nič kongruentno, ker v njej ni nikakršnih ploskev.
11 [155]
Naši čuti nam nikoli ne kažejo sopostavljenosti, vedno zaporednost. Prostor in 
človeški zakoni prostora predpostavljajo realnost podob, oblik, substanc in nji-
hove trajnosti, tj. naš prostor pripada imaginarnemu svetu. O prostoru, ki je del 
večnega toka stvari, ne vemo nič.
11 [156]
V temelju gre znanosti za to, da ugotovi, kako človek – ne individuum – občuti 
vse stvari in sebe, torej da izloči idiosinkrazijo posameznikov in skupin ter do-
loči vztrajajoče razmerje. Ne resnica, marveč človek je spoznavan, in sicer skozi 
vsa obdobja, kjer eksistira. Se pravi, konstruiran je fantom, nenehno vsi delajo 
na tem, da bi odkrili, o čem se je treba uskladiti, ker to pripada bistvu človeka. 
Pri tem so spoznali, da nepreštevno ni bistveno, kot so dolgo verjeli, in da z do-
ločitvijo bistvenega za realnost ni dokazano nič drugega kot dejstvo, da je bila 
12
friedrich nietzsche
eksistenca človeka doslej odvisna od vere v to »realnost« (kot so telo, trajanje, 
substanca itd.). Znanost torej le nadaljuje proces, ki je konstruiral bistvo vrste, 
da vera v določene stvari postane endemična in da se neverujoče izloči in pu-
sti izumreti. Dosežena podobnost občutja (prostora, ali občutja časa ali občutja 
velikega in majhnega) je postal eksistenčni pogoj vrste, a z resnico nima nič 
opraviti. »Nori«, idiosinkrazija ne dokazuje neresničnosti določene predstave, 
temveč njeno abnormalnost; z njo ni mogoče živeti za množico. Množični instinkt 
je ta, ki vlada tudi spoznanju: svoje eksistenčne pogoje želijo vse bolje spoznati, 
da bi živeli vse dlje. Do uniformnosti občutja, do katerega so se nekoč dokopa-
vali prek družbe [in] religije, se zdaj dokopavajo prek znanosti: normalni okus, 
določen za vse reči, spoznanje, oprto na vero v vztrajajoče, je v službi bolj grobih 
oblik vztrajanja (množica, ljudstvo, človeštvo) in želi izločiti in pokončati bolj 
pretanjene forme, idiosinkratični okus – deluje proti individualizaciji, okusu, ki 
je življenjski pogoj le za enega. – Vrsta je bolj groba zmota, individuum bolj 
pretanjena zmota, pride kasneje. Bori se za svojo eksistenco, za svoj novi okus, 
za svojo relativno edinstveno naravnosti do vseh reči – meni, da je to bolje od 
splošnega okusa in ga prezira. Želi gospodovati. A pri tem odkrije, da je sam ne-
kaj spreminjajočega in da ima okus, ki se menja, s svojo pretanjenostjo pride za 
skrivnost, da ni nobenega individuuma, da je v najdrobnejšem trenutku nekaj 
drugega kot v naslednjem in da njegovi eksistenčni pogoji veljajo brezštevilnim 
individuom: neskončno droben trenutek je najvišja realnost in resnica, poblisk iz 
večnega toka. Tako spozna: kako se vse uživajoče spoznanje opira na grobo zmo-
to vrste, na bolj pretanjene zmote individuuma in na najbolj pretanjeno zmoto 
ustvarjalnega trenutka.
11 [157]
Varujmo se, da bi temu krogotoku pripisali kakršno koli stremljenje, kakšen 
cilj: ali da ga iz naših potreb ocenili kot dolgočasnega, neumnega itd. Zagotovo 
se v njem pojavlja kar najvišja mera brezuma, kot tudi njenega nasprotja: a ne 
smemo ga meriti ob tem, umnost ali brezumnosti nista predikata univerzuma. 
– Varujmo se, da bi zakon tega kroga mislili kot postajajoč, po napačni analogiji 
krožnega gibanja znotraj obroča: ni bil najprej kaos in za njim postopoma bolj 
harmonično in končno trdno krožno gibanje vseh sil: nasprotno je vse večno, 
nepostalo: če je obstajal kaos sil, je bil tudi kaos večen in se je vrnil v vsakem 
obroču. Krogotok ni nekaj postalega, je prazakon, tako kot je prazakon količina 
sile, brez izjeme in prekoračitve. Vse postajanje je znotraj krogotoka in količine 
sile; za označitev večnega krogotoka torej ne gre uporabljati napačnih analogij 
13
fragmenti iz zapuščine: pomlad – jesen 1881 [odlomki]
postajajočih in minljivih krogotokov, npr. ozvezdja ali oseke in plime, dnevi in 
noči, letnih časov
11 [158]
Varujmo se pred tem, da bi takšen nauk poučevali kot nenadno religijo! Pronicati 
mora počasi, celotne generacije morajo graditi na njem in postati rodovitne – da 
s tem nastane veliko drevo, ki zasenči vse še prihajajoče človeštvo. Kaj je par 
tisočletij, v katerih se je ohranilo krščanstvo! Za najsilovitejšo misel so potrebna 
mnoga tisočletja – dolgo, dolgo mora biti drobna in nemočna.
11 [159]
Vtisnimo podobo večnosti v svoje življenje! Ta misel vsebuje več kot vse religije, 
ki so življenje zaničevale kot minljivo in so učile pogledovati k nedoločenemu 
drugemu življenju.
11 [160]
Ta nauk je blag do tistih, ki vanj ne verjamejo, v njem ni nobenega pekla in gro-
ženj. Kdor ne verjame, ima v svoji zavesti bežno življenje.
11 [161]
Ne razgledujmo se po daljnjih nepoznanih blaženostih in blagrih in blagoslovih, 
temveč živimo tako, da želimo živeti še enkrat in v večnost živeti tako! – Naša 
naloga nas nagovarja v vsakem trenutku.
11 [162]
Da bi v svetu lahko obstajala kakršna koli stopnja zavedanja, je moral nedejan-
ski svet zmote – nastati: bitja z vero v vztrajajoče v individuih itd. Šele potem ko 
je bil nastal imaginarni protisvet v protislovju z absolutnim tokom, je bilo lahko 
na tej podlagi kaj spoznano – res, naposled lahko dobimo vpogled v temeljno 
zmoto, na kateri vse počiva (ker pusti misliti nasprotja) – pa vendar te zmote ni 
mogoče uničiti drugače kot z življenjem: poslednja resnica toka stvari ne pre-
naša utelesitve, naši organi (za življenje) so naravnani k zmoti. Tako v modrecu 
nastane protislovje življenja in njegovih zadnjih odločitev; njegov nagon po spo-
znanju ima za predpostavko vero v zmoto in življenje v njej.
Živeti je pogoj spoznavanja. Bloditi pogoj življenja in sicer v najglobljem temelju 
bloditi. Vednost o blodenju slednjega ne odpravi! To ni nič grenkega!
14
friedrich nietzsche
Blodenje [das Irren] moramo ljubiti in gojiti, je maternica spoznanja. Umetnost 
kot gojenje blodnje [Wahn] – naš kult.
Zavoljo spoznavanja ljubiti življenje in ga terjati, zavoljo življenja ljubiti in ter-
jati blodenje in blodnje. Bivanju dati estetski pogoj, naš okus pomnoževati ob 
njem, to je temeljni pogoj vse strasti spoznavanja.
Tako tudi tu odkrijemo noč in dan kot življenjski pogoj za nas: želeti-spoznavati 
in želeti-bloditi sta oseka in plima. Če ena vlada absolutno, človek propade; in 
obenem zmožnost. 
* * *
11 [195]
Poldne in večnost
Namigi za neko novo življenje.
Zaratustra, rojen ob jezeru Urmi, je v tridesetem letu zapustil svojo domovino, 
odšel v provinco Aria in v desetih letih svoje samote v pogorju spisal Zend-
Avesta.
11 [196]
Sonce spoznanja je znova v poldnevu: in v njegovi svetlobi v obroč zvita leži 
kača večnosti – – vaš čas je, vi bratje poldneva!
11 [197]
K »Očrtu novega načina, kako živeti«
Prva knjiga v slogu prvega stavka devet simfonije. Chaos sive natura: »o raz-
človečenju narave«. Prometej je prikovan na Kavkaz. Napisano z okrutnostjo 
Κράτης, »moči«.
Druga knjiga. Bežno-skeptično-mefistofelično. »O utelesitvi izkustev.« Spozna-
nje = zmota, ki postane organska in organizira.
Tretja knjiga. Najbolj notranje in lebdeče nad nebesi, kar je kdaj bilo napisano: 
»o poslednji sreči samotnega« – to je ta, ki je iz »pripadajočega« postal »sebi- 
15
fragmenti iz zapuščine: pomlad – jesen 1881 [odlomki]
enak« najvišjega reda: popolni ego: zgolj šele ta ego ima ljubezen, na zgodnejših 
stopnjah, kjer najvišja samostnost in samopašnost ni dosežena, imamo nekaj 
drugega kot ljubezen.
Četrta knjiga. Ditirambično-obširna. »Annulus aeternitatis.« Želja, vse še en-
krat in neštetokrat doživeto.
Neprestana preobrazba – v kratkem času moraš skozi mnoge individue. Sredstvo 
je neprestani boj.
 Sils-Maria    26. avgust 1881
»vsemu ljubkemu in prijetnemu iti s poti, kot svet zaničujoči nasilnik« pravi J. 
Burckhardt pri Palazzo Piti)
11 [198]
Vélika forma umetnine bo ugledala luč dneva, ko bo umetnik véliko formo imel 
v svojem bitju. Na sebi je vélika forma abotna in uniči umetnost, umetnika želi 
zapeljati v hinavščino, véliko in redko prežigosati v konvencionalni novec. 
Pošteni umetnik, ki te ustvarjajoče moči v svojem značaju nima, je pošten, ko 
je tudi noče imeti v svojih delih: – ko jo nasploh taji in jo blati, je to razumljivo 
in vsaj opravičljivo: pri tem ne more čez sebe. Tako Wagner. A »neskončna me-
lodija« je leseno železo – »podoba, ki ni postala podoba, skončana podoba« – 
to je izraz za nezmožnost forme in nekakšen princip, ustvarjen iz nezmožnosti. 
Dramatična glasba in nasploh razpoloženjska glasba se seveda najbolje ujema z 
brezoblično, tekočo glasbo – je pa zato nižje vrste. 
11 [199]
Poslušnost, občutek za funkcijo, občutek šibkosti so vpeljali vrednost »neegoi-
stičnega«: zlasti ko so verovali v popolno odvisnost od enega Boga. Zaničevanje 
samih sebe, a iskanje razloga, čemu kljub temu biti dejaven, namreč morati biti: 
zavoljo Boga, in končno, ko v Boga niso več verovali, zavoljo Drugega: utvara, 
mogočna misel, ki je človeku olajšala bivanje. Tudi naše razmere želijo suženj-
stvo, in individua je treba zavreti – odtod kultura altruizma. Dejansko ravnamo 
»neegoistično«, ker je to pogoj, pod katerim edinole še lahko naprej eksistiramo, 
tj. iz navade prej mislimo na eksistenco drugih kot na lastno (npr. knez na ljud-
stvo, mati na otroka), ker sicer knez ne bi mogel eksistirati kot knez in mati ne kot 
16
friedrich nietzsche
mati: želita ohraniti svojo občutek moči, četudi to zahteva nenehno pozornost in 
neštevilna samožrtvovanja v prid odvisnega: ali, v drugih primerih, v prid moč-
nih, če le naša eksistenca (dobropočutje, npr. v službi genija) tako zatrdi.
11 [200]
Pravice: močnejši funkcionarje postavi drugega proti drugemu: in dolžnosti: 
močnejši postavi funkcionarje proti sebi: vsak mora nekaj doseči, in da bi to zah-
teval redno, se močnejši odpove nadaljnjim posegom in se sam podredi redu: to 
pripada samoregulaciji. Zastran dolžnosti funkcij se močnejši in funkcija prekri-
vata. V tem ni nič »neegoističnega«.
11 [201]
Moderno-znanstveno dopolnilo vere v Boga je vera v univerzum kot organizem: 
to se mi gabi. Torej tisto povsem redko, neizrekljivo izpeljano, organsko, ki ga 
zaznavamo samo na Zemljini skorji, napraviti v bistveno obče! To je še vedno 
počlovečenje narave! In zakrinkano mnogoboštvo v monadah, ki skupaj tvori-
jo univerzum-organizem! Pozor! Monade, ki znajo preprečiti določene možne 
učinke, kot je ravnotežje sil! Fantaziranje! – Če bi univerzum lahko postal or-
ganizem, bi to postal. Kot celoto ga moramo misliti kar najdlje od organskega! 
Verjamem, da so celo naše kemične afinitete in koherence morda pozno razviti 
pojavi, ki pripadajo določenim epoham v posameznih sistemih. Verjemimo v 
absolutno nujnost v univerzalnem, a varujmo se, da bi o kakršnem koli zakonu, 
pa naj gre celo za primitivno mehaničen [zakon] našega izkustva, trdili, da ta 
vlada v njem in da je njegova večna lastnost. – Vse kemične kvalitete so lahko 
bile nastale in izginejo in se vrnejo. Razvile so se lahko neštevilne »lastnosti«, za 
katere za nas, iz našega časovnega in prostorskega kota, opazovanje ni možno. 
Sprememba kemične kvalitete se morda odvija tudi zdaj, le da v tako pretanjeni 
stopnji, da se izmuzne našim najbolj pretanjenim izračunom.
11 [202]
Mera sile vsega je določena, nič »neskončnega«: varujmo se tovrstnih razuzda-
nosti pojma! Posledično je število položajev, sprememb, kombinacij in razvojev 
te sile sicer neznansko veliko in praktično »neizmerno«, a vsekakor tudi dolo-
čeno in ne neskončno. Pač pa je čas, v katerem ta univerzum izvaja svojo silo, 
neskončen, tj. sila je večno enaka in večno delujoča: – do tega trenutka se je 
neka neskončnost že odvila, tj. vse možne razvojne poti so že bile. Posledično 
mora biti trenutni razvoj ponovitev, in enako ta, ki ga je porodil, in ta, ki je iz nje 
17
fragmenti iz zapuščine: pomlad – jesen 1881 [odlomki]
nastal in tako naprej in nazaj dalje! Vse je obstajalo neštetokrat, kolikor se ce-
lokupnost vseh sil vedno vrača. Ali je, razen tega, kdaj obstajalo kaj enakega, je 
povsem nedokazljivo. Zdi se, da celokupnost vse do najmanjšega na novo tvori 
lastnosti, tako da dve različni celokupnosti ne moreta imeti nič enakega. Je v eni 
celokupnosti mogoče imeti kaj enakega, npr. dva lista? Dvomim: to bi predpo-
stavljalo, da sta imela absolutno isti nastanek, in odtod bi morali privzeti, da je 
nazaj v vso večnost obstajalo nekaj enakega, kljub vsem spremembam celoku-
pnosti in stvaritvi novih lastnosti – nemogoča podmena!
11 [203]
Preverimo, kako je misel, da se nekaj ponavlja, učinkovala doslej (npr. leto ali 
periodične bolezni, budnost in spanje itd.). Četudi je krožna ponovitev le ver-
jetnost ali možnost, nas lahko tudi misel možnosti pretrese in preoblikuje, ne le 
občutja ali določena pričakovanja! Kako je učinkovala možnost večnega pogu-
bljenja!
11 [204]
Položaj, v katerem se ljudje nahajajo, do narave in do ljudi, tvori njihove lastno-
sti – tako je kot pri atomih.
11 [205]
Varujmo se verovanja, da je v univerzumu tendenca, da doseže določene forme, 
da želi postati lepši, popolnejši, zapletenejši! To je vse počlovečenje! Anarhija, 
grdo, forma – so neprimerni pojmi. V mehaniki ni nič nepopolnega.
11 [206]
Vse se je vrnilo: Sirius in pajek in tvoje misli ob tej uri in ta tvoja misel, da se vse 
vrača.
11 [207]
Kako tuje in pretehtano ravnamo z ozirom na mrtvo, na anorgansko, medtem 
pa smo v treh četrtinah vodni steber in imamo v sebi anorganske soli, ki za naš 
blagor in bol morda lahko naredijo več kot celotna živa družba!
11 [208]
Filozofi so ravnali kot ljudstva: svojo ozko moralo so vložili v bistvo reči. Ideal 
vsakega filozofa bi moral tičati tudi v nasebju reči.
18
friedrich nietzsche
11 [209]
Čredni ljudje in posebni ljudje!
11 [210]
Neorgansko nas v celem pogojuje: voda, zrak, tla, oblika tal, elektrika itd. Pod 
temi pogoji smo rastilne.
11 [211]
Moja naloga: razčlovečenje narave in nato ponaravljenje človeka, potem ko je 
prišel do čistega pojma »narave«.
11 [212]
Vse privajenosti (npr. na neko določeno živilo, kot je kava, ali na določeno raz-
delitev časa) imajo na dolgi rok rezultat, da vzgajajo ljudi določene vrste. Ozri se 
torej okrog sebe! Preveri najmanjše! Kam želi? Spada k tvoji vrsti, k tvojemu cilju?
11 [213]
Neskončno novo postajanje je protislovje, predpostavljalo bi neskončno rastočo 
silo. A odkod naj raste! Odkod naj se hrani, s presežkom hrani! Podmena, da je 
univerzum organizem, nasprotuje bistvu organskega.
11 [214]
Ljubitelji soli niso nikakršni »mesožerci«. Vedno najdemo snobe [Vornehm- und 
Reichthuer], ki skušajo prikriti, da jedo malo mesa: paziti, ali osebe potrebujejo 
veliko ali mali soli.
11 [215]
Čaj [ima] medel ali močan ali neznaten vonj in okus: posledično moramo dodati 
cvetove!
11 [216]
Živila (npr. čebula in poživilni narkotiki, kot je tobak) dokazujejo, da ljudem 
ni najpomembnejše ugodje ali izogibanje neugodju, temveč biti vzdražen. 
Vzdraženje je na sebi nekaj drugega kot ugodje ali neugodje (oziroma sta slednji 
njegova ekstrema). 
19
fragmenti iz zapuščine: pomlad – jesen 1881 [odlomki]
11 [217]
Občasno potrebujemo slepoto in moramo določene člene verovanja in zmote v 
sebi pustiti nedotaknjene – kolikor nas ohranjajo pri življenju.
Zastran resnice in zmote moramo biti brez vesti, kolikor gre za življenje – prav s 
tem nato življenje spet uporabljamo v službi resnice in intelektualne vesti. To 
sta naša oseka in plima, energija našega krčenja in širjenja. 
11 [218]
Razplojevanje pogosto brez vsakršnega individualnega vzgiba.
11 [219]
Ti sužnji so pogosto utrujeni in redno utrujeni – zato se tako radi zadovoljijo s 
svojimi razvedrili (kar je najbolj nenavadno znamenje našega časa). Njihove piv-
nice in vinske kleti, njihova mera prijetnega druženja, njihovi prazniki, njihove 
cerkve – vse je tako povprečno, saj se tam ne sme porabiti veliko duha in moči, 
in se ga tudi ne sme terjati – hočejo se spočiti. – Ja! Otium! To je brezdelje tistih, 
ki v sebi še imajo vso moč.
11 [220]
Najmogočnejša misel porabi veliko sile, ki je bila prej na razpolago drugim 
ciljem, zato deluje preoblikujoče, ustvarja nove zakone gibanja sile, a nobene 
nove sile. V tem pa tiči možnost, da posamezne ljudi v njihovih afektih določi-
mo in uredimo na novo.
11 [221]
Suženjstvo je splošno vidno, čeprav si tega ne prizna; – stremeti moramo k 
temu, da smo vsepovsod, da poznamo vsa njegova razmerja, da kar najbolje za-
stopamo vsa njegova mnenja, le tako ga lahko obvladamo in izkoristimo. Naše 
bistvo mora ostati prikrito: podobno jezuitom, ki so izvajali diktaturo v splošni 
anarhiji, a so se vpeljali kot orodje in funkcijo. Kakšna je naša funkcija, naš plašč 
sužnosti? Učiteljstvo? – Suženjstva ne gre pokončati, nujno je. Želimo le bdeti 
nad tem, da vedno znova nastanejo takšni, za katere se dela, tako da se ta ne-
znanska masa politično-komercialnih sil ne troši zaman. Celo že nad tem, da 
obstajajo gledalci in ne-več-udeleženci.
20
friedrich nietzsche
11 [222]
Izhajajoč iz duha funkcije filozofi zdaj razmišljajo, da bi človeštvo preobrazili v 
en organizem – to je nasprotje moje tendence. Temveč karseda mnogo spremenlji-
vih raznovrstnih organizmov, ki potem, ko pridejo do svoje zrelosti in lenobe, od-
vržejo svoje sadove; individue, od katerih večina propade, a štejejo tisti redki. – 
Socializem je vrenje, ki naznanja neštevilne državne eksperimente, torej tudi 
propade držav in nove pretrese. Odzorevanje obstoječih držav se odvija hitreje; 
vojaško nasilje postaja vse večje.
11 [223]
V vsakem obratu zaznam trud, okornost in željo imeti duha!
11 [224]
Strelo smo napravili neškodljivo: biti moramo iznajdljivi, da jo napravimo kori-
stno, ji pustimo, da dela.
11 [225]
»Kaos univerzuma« kot izključitev vsake smotrne dejavnosti ni v protislovju z 
idejo krogotoka: slednji je prav brezumna nujnost, brez kakršnega koli formal-
nega, etičnega, estetskega ozira. Povoljnost manjka, v najmanjšem in v celoti.
11 [226]
Egoizem je še neskončno šibek! Tako imenujejo učinke čredotvornih afektov, 
zelo nenatančno: prvi je grabežljiv in kopiči premoženje (nagon družine pleme-
na), drugi je razuzdan in venere, spet drugi ohol (taksacija samega sebe po meri-
lu črede), govorijo o egoizmu osvajalca, državnika itd. – mislijo le na sebe, a na 
»sebe«, kolikor se je ego razvil skozi čredotvorni afekt. Egoizem matere, učitelja. 
Le vprašaj se, kako redki temeljito preiskujejo: zakaj živiš tu? zakaj shajaš s tem? 
Kako si prišel do te religije? Kakšen vpliv ima nate ta ali ona dieta? Je ta hiša 
zgrajena zate? itd. Nič ni redkejšega od zatrditve ega pred nami samimi. Vlada le 
predsodek, da ego poznamo, nikoli ne zamudi, da se ne bi kar naprej porajal: a za 
to skoraj ni porabe dela in inteligence – kot da bi nas samospoznanja osvobodila 
intuicija raziskovanja.
11 [227]
Tu pogorje kaže svoje 3 vzpetine: z ostrejšo lečo vidim še množico novih vzpetin, 
črta pri vsaki ostrejši leči postane vedno nova, stara postane samovoljna fan-
21
fragmenti iz zapuščine: pomlad – jesen 1881 [odlomki]
tazma. Končno pridem do točke, ko črte ni več mogoče opazovati, ker se gibanje 
razpadanja izogne našim očem. A gibanje odpravi črto!
11 [228]
V velikem se lahko varujemo pred maločem: komet lahko vsak trenutek razbije 
sonce, ali pa lahko nastopi električna sila, v kateri se v enem mahu stopi zvezdni 
sistem. Kaj je »statistika« v teh rečeh! Za zemljo in sonce imamo par milijonov 
let, ko se kaj takega ni zgodilo: to ne dokazuje prav ničesar. – K ponaravljenju 
človeka spada pripravljenost na absolutno nenadno in prekrižajoče. 
Nenadne reči so človeka navadile na napačno nasprotje, imenujejo jih trajne, 
pravilne itd. – a nenadno je stalno prisotno v najmanjšem, v vsakem živcu; in 
je dejansko pravilno, pa četudi se v času nam kaže kot nepredvidljivo. Trajno 
je tisto, česar sprememb ne vidimo, ker so za nas preveč postopne in preveč 
pretanjene.
11 [229]
Če postopno formuliramo nasprotja vseh naših temeljnih mnenj, se približamo 
resnici. Sprva je to hladen, mrtev pojmovni svet; prepletemo ga z našimi drugimi 
zmotami in nagoni in ga tako del za delom povlečemo v življenje. Le s prilagaja-
njem živim zmotam lahko sprva vedno mrtvo resnico prikličemo v življenje.
11 [230]
Ljudje govorijo o želodčnih bolnikih in imajo v mislih tiste, ki trpijo za prebavo – 
kot da bi bil le želodec prebava! In izobraženi govorijo o »želodčnem soku«. – 
Zelo dobro je, da tovrstne zmote nimajo učinka na organizacijo, že davno bi 
propadli. – In z metodo zdravljenja in dietnim nesmislom so delovali že dovolj 
smrtonosno! – 
11 [231]
Soobstoj dvojega povsem enakega je nemogoč: predpostavljal bi absolutno ena-
ko zgodovino eksistence, nazaj v vso večnost. Ta pa je predpostavljala občo abso-
lutno enako zgodovino nastanka, tj. tudi vse drugo je moralo biti v vseh dobah 
absolutno enako, tj. celota preostalega bi se morala nenehno ponavljati, v sebi 
in razločeno od dvojega istega. – A prav tako bi z eno različnostjo že dokazal ab-
solutno različnost in neenakost v vzporedju: razločitev je nemisljiva; če se Eno 
spremeni, naknadno učinkovanje preide v Vse.
22
friedrich nietzsche
11 [232]
Obstajala so neskončno mnoga stanja sil, a ne neskončno različna: slednje bi 
predpostavljalo nedoločeno silo. Ima le »število« možnih lastnosti.
11 [233]
Mehanika silo jemlje kot nekaj absolutno deljivega: a najprej mora kontrolirati 
vsako od njenih možnosti. Pri tisti sili pa ravno nič ni deljivo v enake dela; v 
vsakem stanju je lastnost, in lastnosti ni mogoče razpolavljati: zato nikoli ni ob-
stajalo ravnovesje sil[.]
11 [234]
Čudovito je, da za naše potrebe (stroje, mostove itd.) domneve mehanike zado-
stujejo, to so ravno zelo velike potrebe in »drobne napake« ne pridejo v poštev.
11 [235]
Gibanja si ne moremo predstavljati brez črt: njegovo bistvo nam je zastrto. 
»Sila« v matematičnih točkah in matematičnih črtah – je skrajna posledica, in 
kaže nam celoten nesmisel. – Navsezadnje imamo praktične znanosti, izhajajoč 
iz temeljnih zmot človeka, da obstajajo reči in [da obstaja] enako.
11 [236]
o analizi d[dejanskosti]
Toisto gibanje lahko občutimo kot ton, barvo, toploto, elektriko. Občutenje je 
tisto, ki lastnosti reči za nas napravi tako pisane in raznolike. V dejanskosti bi 
lahko bilo vse precej bolj enostavno in drugačno! Kako razlikujemo med rdečo 
in modro, kako drugače deluje na čud, zlasti norcev! – in vendar! Občutenje 
razpoke, razlike napravi mnogo večje, kot so v naravi.
11 [237]
»Praslika« je fikcija, kot smoter, črta itd. Podobno glede na obliko v naravi nikoli 
ni cilj prizadevanja, temveč nastane, kjer v kvantiteti sil vladajo malo različne 
stopnje. »Malo« različne za nas! in »podobno« za nas!
Podobne kvalitetete, bi morali reči, namesto »enako« – tudi v kemiji. In »po-
dobno« za nas. Nič se ne zgodi dvakrat, atom kisika je brez svojega istovetnika, 
v dejanskosti, za nas zadošča podmena, da obstaja nešteto enakih.
23
fragmenti iz zapuščine: pomlad – jesen 1881 [odlomki]
11 [238]
L[judje] in filozofi so poprej človeka upesnjevali v naravo – razčlovečimo na-
ravo! Kasneje so upesnjevali bolj sami vase, namesto filozofij in umetnin bomo 
imeli idealnega človeka, ki bo vsake 5 let iz sebe oblikoval nov ideal.
11 [239]
49 kvintalov manj – atmosf[erski] tlak tu na višini 6000 čevljev: če svojemu ob-
čutenju pustim do besedo, ta nasprotno pravi: »dva funta manj na grbi kot spo-
daj pri morju – in morda niti ne toliko manj!«
11 [240]
Najprej se morajo ljudje naučiti novega poželenja – in zato mora biti tu Nekdo, 
ki jim ga vzdraži, učitelj: zaupam v to, da bodo nato že postali dovolj pretanjeni 
in iznajdljivi, da bodo poti do zadovoljitve poželenja našli sami – korakoma in 
prek poskusov, kot so navajeni. – Nič ne de, če so moji predlogi »neizvedljivi« – 
namenjeni so le vzdraženju apetita (npr. obravnava zločincev).
11 [241]
Če so naši afekti sredstva, da vzdržujemo gibanja in tvorbe družbenega orga-
nizma, ne bi bilo nič bolj napačnega kot vzvratno sklepanje, da so v najnižjih 
organizmih prav tako afekti tisti, ki samoregulirajo, asimilirajo, ekskretirajo, 
preobražajo, regenerirajo – torej tudi tam predpostavljanje afektov, ugodja, ne-
ugodja, volje, nagibov, odpora. To bi bila tako divja napaka, kot če bi iz dejstva 
krvnega obtoka v človeškem telesu sklepali na podoben krvni obtok pri nižjih 
organizmih. – Naši afekti predpostavljajo misli in okuse, ti živčni sistem itd.
11 [242]
Vidimo tako daleč, kot občutimo – občutenje pa je idiosinkrazija, torej je tudi 
gledanje (obzorje in stopnja jasnosti) idiosinkrazija.
11 [243]
Fascinantno: tisto, na kar je človek najbolj ponosen, njegovo samoregulacijo z 
umom, dosežejo tudi najnižji organizmi, in to bolje, bolj zanesljivo! Delovanje 
glede na smotre pa je dejansko le najmanjši del naše samoregulacije: če bi člo-
veštvo dejansko delovalo po svojem umu, tj. po temelju svojega prepričanja in 
vedenja, bi že davno propadlo. Um je počasi se razvijajoč pomožni organ, ki ima 
na srečo skozi neznanske dobe malo moči, da bi določil človeka, deluje v službi 
24
friedrich nietzsche
organskih nagonov in se počasi emancipira do enakopravnosti z njimi – tako 
da se um (mnenje in vednost) bori z nagoni, kot lasten nov nagon – in pozno, 
povsem pozno pride do prednosti.
11 [244]
Razlike v temperamentu so morda bolj kot s čim drugim pogojene z različno 
porazdelitvijo in maso anorganskih soli. Žolčni ljudje imajo premalo natrije-
vega sulfata, melanholičnim ljudem primanjkuje kalijevega sulfata in fosfata; 
premalo kalcijevega fosfata pri flegmatikih. V pogumnih naravah je preobilje 
železovega fosfata.
11 [245]
Če bi kdaj dosegli ravnovesje sil, bi še trajalo: torej ni nikoli nastopilo. Trenutno 
stanje oporeka tej podmeni. Če privzamemo, da je nekoč obstajalo stanje, abso-
lutno enako trenutnemu, te podmene trenutno stanje ne ovrže. Med neskončni-
mi možnostmi pa je do tega moralo priti, kajti doslej je že pretekla neskončnost. 
Če bi bilo ravnovesje možno, se je moralo dogoditi. – In če je to trenutno stanje 
bilo, je moralo biti tudi tisto, ki ga je porodilo, in slednjemu predhodno stanje 
– odtod sledi, da je do njega prišlo že dvakrat, trikrat itd. – neštetokrat, naprej 
– in nazaj. Tj. vse postajanje se giblje v ponavljanju določenega števila popolno-
ma enakih stanj. – Kaj vse je možno, tega seveda ne smemo prepustiti človeški 
glavi, da si izmisli: a vsekakor je sedanje stanje možno, ne glede na vso našo 
zmožnost ali nezmožnost presojanja glede možnega – saj je dejansko. Tako bi 
bilo treba reči: vsa dejanska stanja so morala že imeti svoja istovetna stanja, če 
predpostavimo, da število primerov ni neskončno in se je v teku neskončnega 
časa moralo dogoditi le neko končno število? ker je vedno od vsakega trenutka, 
računano nazaj, že potekla neskončnost? Mirovanje sil, njihovo ravnovesje je 
zamisljiv primer: a ni nastopilo, posledično je število možnosti večje od števila 
dejanskosti. – Da se ne vrača nič enakega, ni mogoče pojasniti z naključjem, 
temveč le z v bistvo sile položeno intencionalnostjo: torej, če predpostavimo ne-
znansko množico primerov, je naključna dosega enakega meta verjetnejša kot 
absolutna nikoli-enakost.
Prevedel Tadej Troha