Balthasar Hacquet (med 1739 in 1740–1815) je po študiju medicine v Parizu postal vojak v francoski mornarici, kasneje pa še ranocelnik in vojaški kirurg. Leta 1766 je sprejel službo rudniškega kirurga in porodničarja v Idriji. Tam je kot Scopolijev naslednik ostal do leta 1773, nato pa je deloval v Ljubljani kot predavatelj anatomije, kirurgije in porodništva na ljubljanskem liceju ter v babiški šoli. Med letoma 1774 in 1787 je bil tajnik Družbe za kmetijstvo in uporabne umetnosti na Kranjskem. Od leta 1785 do 1787 je predaval kmetijsko in rokodelsko kemijo. Poleg medicinskega in predavateljskega dela je raziskoval geološke, botanične, geografske, etnografske in druge značilnosti današnjega slovenskega ozemlja. Popisal jih je v delu Oryctographia Carniolica ter v potopisih in posameznih študijah. Leta 1777 se je poskusil povzpeti na Triglav, vendar je dosegel le Mali Triglav. Vzpon na vrh mu je uspel dve leti kasneje, ponovil pa naj bi ga leta 1782. Bil je tudi član Zoisovega kroga.

V zbirki so predstavljena Hacquetova dela ter biografske in druge študije o njegovem življenju in delu.