Izhodišče te razprave je vprašanje, ali je grška tragedija lahko relevantna za etično prakso oziroma način življenja, v čemer je Pierre Hadot videl integralni element antične filozofije. Vprašanje je smiselno, ker se tragedija in filozofija v tematskem oziru v pomembnem delu prekrivata, način, na katerega se obračata k svojemu občinstvu, pa je drugačen: filozofija uči neposredno, tragedija pa posredno preko gledališkega prikaza mitičnih zgodb, ki so relevantne za razumevanje sveta v neki interpretativni skupnosti oziroma družbi. V tragiških delih je mogoče rekonstruirati implicitno filozofijo tragedije: v njenem jedru je spoznanje omejenosti človeškega spoznanja in človeškega življenja. To spoznanje je obenem prepoznanje ultimativnega antropološkega obzorja, ki se razkrije v vsakem tragiškem delu na poseben način. Mitične zgodbe so artikulacije tega globokega obzorja, neločjivo povezane z njegovim nespoznavnim ozadjem, a včasih nezanesljive. Nadrobneje sta obravnavana dva primera iz Evripidove dramatike (Trojanke, Helena), kjer se pokaže, da gre pesniku prej za kritično teologijo kot za racionalistično dekonstrukcijo mita. Tragiško spoznanje je izkustveno in zato neizbežno individualno, kar je osvetljeno s primeri iz Sofokla; izvira lahko iz notranjega življenja likov, čeprav se nanaša na zunanji svet, kar kaže na zapleteno zgradbo resničnosti (primeri iz Ajshila); in vselej prihaja kot presenečenje (primeri iz Evripida).

Pravice