The subject supposed to vote : teflon totemism and democracy’s bad timing

angleški

2025

letnik 46, številka 2

demokracija   psihoanaliza   suverenost   Trump, Donald   volitve

ZRC SAZU
(Obvezni izvod spletne publikacije)

V šestem poglavju knjige Read My Desire Joan Copjec trdi, da se konstitutivne omejitve ameriške demokracije simptomatsko kažejo v volilni izbiri očitno nekompetentne suve-rene figure. Pri voditelju, za katerega se vladanje izkaže za »nemogoč poklic« (Freud), se kastracija Drugega kaže kot univerzalni znak, ki sproži histerično obliko ljubezni celo med potencialnimi kritiki. Prispevek preučuje ključno dopolnitev te dinamike med vo-diteljem in skupino v »bližnjikovski« strukturi glasovanja. Ko subjekt voli, zapiše označevalec svoje drugačnosti z oznako, ki ga odtuji od drugih volivcev (s tem ko njeno dru-gačnost spremeni v podatkovno točko) in ga hkrati postavi v revitalizirajoč imaginarni konflikt z njimi. V tej neinterakciji pride do posebnega izračuna glede t. i. »neodloče-nih volivcev«, tj. demografsko konstruirane skupine posameznikov, katerih domnevno delovanje naj bi odločalo o usodi naroda. Tako volivec kot kandidat tega hipotetične-ga »subjekta, za katerega se predpostavlja, da voli«, nato obravnavata tako, da volivec svoje ravnanje prilagaja vnaprejšnji gotovosti o usodnem znaku. V volilnih ciklih, ki so obvladovali praktično vse vidike državljanskega življenja, tovrstno preračunavanje tega malega podobnika (materializiranega v neskončnih javnomnenjskih raziskavah in fantaziranega v rasističnih karikaturah) izvaja časovni pritisk na demokratične subjekte, ki jih pogosto prisili k prenaglim odločitvam. S primerjalnim branjem Copjecinega poglavja in Lacanovega eseja »Logični čas« ta esej zaključi z interpretacijo intersubjek-tivne logike, ki stoji za to časovno prisilo.

24.02.2026