Opis
Članek razpravlja o angažirani umetnosti oz. angažiranem gledališču, za začetek pa si zastavi vprašanje: kako doseči učinek pri gledalcu? Gre torej za kako, torej za izraz, obliko ali estetiko izvedbe, in za učinek, kjer gre za pojem ali kategorijo, ki jo poznamo že od Aristotela, torej za vpliv estetskega akta preko procesa recepcije na gledalca. Kljub dvojnosti izjave pa je poudarek vendarle na drugi strani, torej na učinku na gledalca, kar je nemara tudi bistvena poanta angažirane umetnosti: ta resda angažira, pritegne v svoj zaznamovani proces najprej samega ustvarjalca in nato ključno definira ustvarjalni akt, vendar je iz subjektivnega vselej usmerjena v objektivno, v izjavo o svetu, ki naj jo ustrezno percipira gledalec. Tako v tem razmisleku niti niso toliko pomembne oblike ali procedure učinkovanja umetniškega dela oz. gledališke, scenske uprizoritve, torej učinek kot senzibilizacija, solidarizacija, mobilizacija ali vsakršna oblika aktiviranja gledalčevih potencialov, kot samo dejstvo »učinka« kot posledice specifične, domala »tehnične« materializacije oz. organizacije uprizoritvenega materiala. Zanimajo ga predvsem mehanizmi učinkovanja, angažiranja, pri čemer angažiranje razume v različnih semantičnih niansah. V drugem delu se članek ukvarja z dvema uprizoritvama gledališkega režiserja Žige Divjaka, Bodočnost (Mestno gledališče ljubljansko in Beograjsko dramsko pozorište, 2024) in Anhovo (Slovensko narodno gledališče Nova Gorica, 2025), zanima pa ga Divjakova avtorska poetika v njegovem širšem opusu. V tej razprava zazna dva pristopa k angažmaju tako uprizoritvenih sredstev kot gledalčeve pozornosti, pri čemer poskuša utemeljiti kritični odnos do prvega, bolj ali manj eksplicitne izjave o deviacijah sodobnega sveta, in apologetski odnos do drugega, najsi bo dokumentaristično podprtega ali metaforično asociativnega, s katerim lahko celovito aktivira gledalca.