Vpliv tehnične izvedbe na višino vertikalnega enonožnega skoka z nasprotnim gibanjem pri rokometaših

slovenski

2024

letnik 72, številka 1/2

kinematična analiza   naklon stegna   odrivna moč   šport   tehnika skoka   valgus

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport

Namen raziskave je bil ugotoviti vpliv tehnične izvedbe na višino enonožnega skoka z nasprotnim gibanjem pri rokometaših. V raziskavo je bilo vključenih 80 vrhunskih rokometašev (starost 22 ± 4 leta; telesna masa 90,8 kg ± 10 kg; telesna višina 1,9 ± 0,06 m). Protokol meritev je obsegal tri enonožne skoke z vsako nogo. Tehnika skoka je bila posneta v bočni in čelni ravnini s frekvenco snemanja 100 Hz. S programsko opremo Kinovea smo v trenutku najnižjega ocenjenega vertikalnega položaja velikega trohantra izračunali naklone in kote med telesnimi segmenti v bočni (golen, stegno, trup) in čelni (golen, stegno, medenica in trup) ravnini. S t-testom za odvisne vzorce smo ugotovili statistično značilne razlike v višini skoka med dominantno in nedominantno nogo. Z multiplo linearno regresijsko analizo smo za dominantno nogo ugotovili, da ima največji vpliv na višino skoka spremenljivka naklon stegna v čelni ravnini v trenutku najnižjega položaja velikega trohantra, in sicer večji kot je naklon stegna, nižji je skok. Za nedominantno nogo nismo našli kinematičnih spremenljivk, ki bi statistično značilno napovedovale višino enonožnega skoka z nasprotnim gibanjem. Izsledki dosedanjih študij na tem področju prikazujejo, da je večji naklon stegna v čelni ravnini ob odrivu ali pristanku dejavnik tveganja za nastanek poškodb spodnjih ekstremitet. Na podlagi rezultatov naše raziskave pa lahko zaključimo, da manjši naklon stegna v čelni ravnini ob odrivu predstavlja tudi dejavnik uspešnosti izvedbe enonožnega skoka z nasprotnim gibanjem.

06.11.2024