Riconoscerne l’impatto, liberarne l’icona : Kafka nei saggi di Mauro Covacich e di Giorgio Fontana

slovenski

2025

letnik 19, številka 2

biografija   Covacich, Mauro   esej   Fontana, Giorgio   hermenevtika besedila   Kafka, Franz   literarna recepcija

Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta
(Obvezni izvod spletne publikacije)

Esej je kritična in refleksivna oblika pisanja, ni strogo strukturiran in temelji tako na avtorjevem znanju kot na njegovih morebitnih osebnih izkušnjah. Ima dolgo zgodovino in ostaja prisoten tudi danes, še posebej pa je bil priljubljen v 20. stoletju prav zaradi umika poznomodernega mišljenja od celovitega dojemanja realnosti. Članek najprej povzame teze nekaterih znanih literarnih teoretikov, kot sta Lukáks in Adorno, ter literarnih kritikov, kot je Italijan Berardinelli, ki so poskušali opredeliti značilnosti eseja, njegove številne namene in različne oblike. Ker gre za žanr, ki ni strogo kodificiran, se lahko posamezen esejist odloči, da bo pustil več ali manj prostora za subjektivnost, da bo razpravo oblikoval v hipotetični obliki ali pa jo zasnoval na preverjenih podatkih; prav tako so lahko od primera do primera izpostavljeni različni nameni, včasih gno-seološki, drugič didaktični, pogosto pa tudi polemični. Članek s pomočjo primerjalne analize poudarja raznolikost namenov ter poetoloških in diskurzivnih pristopov dveh novejših esejističnih del o Kafki, ki sta ju napisala sodobna italijanska pisatelja Mauro Covacich in Giorgio Fontana. Covacichev esej (Kafka, 2024) je hkrati biografski in avtobiografski, pri čemer se njegova opažanja o Kafkovi poetiki povezujejo s psihološkimi procesi. Fontanov esej (Kafka. Un mondo di verita, 2024) pa je bolj analitičen in polemičen, saj si prizadeva ovreči skorajda že splošno sprejeta prepričanja o češkem pisatelju in je tako zlasti metodološko naravnan. Primerjava torej spodbuja razmislek o raznolikosti pristopov, ki jih lahko zavzame in jih dejansko zavzema žanr eseja.

27.02.2026