V ljubljanskem predmestju Vodmat oz. Šentpeter se je konec 19. stoletja oblikovalo »zdravstveno mesto«. Tu so (bile) skoncentrirane najpomembnejše bolnišnice in zdravstvene ustanove. V njih so ljudje dobili pomoc in oskrbo v primeru poškodbe in bolezni. Poleg zdravnikov in zdravnic so v strežbi in oskrbi bolnikov prevladovale clanice karitativnih verskih redov – redovnice. Te so za opravljanje svojih redovnih dolžnosti potrebovale prostor, kapelo. Že v preteklosti so vedeli, da bolan clovek poleg skrbi za telesne potrebe potrebuje tudi oskrbo svojih duhovnih potreb. V tistih casih je bila vera in njeno izražanje vsakdanjost ter najpogostejša oblika izražanja clovekove duhovnosti. Zaradi obeh vzrokov so v zdravstvenih ustanovah uredili prostore, namenjene duhovnosti – kapele. Na našem podrocju je prevladovala katoliška vera in tako so v teh ustanovah prevladovale katoliške kapele. Najvecji prostor/objekt v tem zdravstvenem mestu duhovne oskrbe pa je predstavljala bolniška cerkev, posvecena sv. Križu. Letos mineva 130 let od postavitve te cerkve, 77 let, odkar ni vec v uporabi, in 28 let, odkar so jo dokoncno podrli. Osnovnemu namenu je služila 53 let. V številne zdravstvene ustanove so bile v casu do osvoboditve, leta 1945, umešcene kapele. Kapelo je imel predhodnik Onkološkega inštituta, otroška bolnica, umobolnica, ženska bolnica … Do spremembe oblasti in družbene ureditve je bila duhovna oskrba bolnikov, kapele in imenovana cerkev stalnica zdravstvenih ustanov. Kasneje to ni bilo vec zaželeno. Prostore, kjer so bile kapele, so preuredili za druge namene, cerkev je dobila drug namen, dokler ni izginila. Po osamosvojitvi je duhovna oskrba bolnikov in kapele spet dobila mesto v zdravstvenih ustanovah. V clanku bodo predstavljeni objekti za duhovno oskrbo, katoliške vere na podrocju ljubljanske bolnišnice oz. današnjega Univerzitetnega klinicnega centra Ljubljana.

Pravice