Opis
Prispevek obravnava štiridelno umetniško filmsko serijo A Tree Doesn’t Fall Far From the Mountain (Risba & Livera, 2022–2023) ter z njo povezane transdisciplinarne live art dogodke Poetics of Relation, in sicer z namenom raziskati, kako lahko performativne metodologije preoblikujejo estetiko, formate in materialnost filmske produkcije ter reprezentacije. V vlogi avtorice, sorežiserke in performerke raziskujem, kako lahko imerzivna, nepredvidljiva in taktilna srečanja z več-kot-človeškimi prepletenostmi v procesu snemanja – izvedena brez scenarijev, produkcijskih ekip ali proračuna – ustvarjajo instinktivne, ad hoc konfiguracije subjektivnosti, ki lahko ponovno očarajo tako ustvarjalno delo kot svet, s katerim vstopajo v odnos. Takšen pristop ponuja močan, transformativni odgovor na omejeno, atomizirano predvidljivost, značilno za trenutno epoho antropocena (kapitalocena). Filmi, posneti skozi različne letne čase znotraj istega naravnega rezervata, beležijo krožne ritme in transformacije biosfere. Ta pristop poudarja pomen utelešenega, na kraj vezanega znanja ter izpostavlja soodvisnost med človeškimi in nečloveškimi akterji, ki soustvarjajo nenehno spreminjajočo se tapiserijo življenja. Z vključevanjem koncepta relacije Édouarda Glissanta projekt spodbuja nastajanje emergentnih, rizomatskih skupnosti, ki sprejemajo mnogoterost in neprosojnost, izzivajo dominantne narative ter omogočajo nove načine soustvarjanja in sobivanja. Prispevek, ki se umešča v diskurze novega materializma, ekoestetike in relacijske umetnosti, zagovarja, da lahko performativni in sodelovalni pristopi krepijo ekološko zavest ter spodbujajo bolj vključujoče, participatorne in decentralizirane oblike umetniške produkcije, družbenega angažmaja in skupnega oblikovanja sveta.