Razprava se ukvarja s Pindarjem, največjim grškim lirskim pesnikom, ki ga je Kvintilijan imenoval princeps lyricorum. Od Pindarjevih pe-sniških zvrsti so preživeli samo epinikiji, spevi v čast zmagovalcem na panhelenskih igrah. Vendar se niso ohranili v prvotni obliki, v kateri je pesem obstajala skupaj z glasbo in plesom. Do nas je prišlo le besedilo Pindarjevih epinikijev, ki ga je s triadično kitično zgradbo na podlagi dostopnih rokopisov vzpostavila šele aleksandrijska učenost. V aleksandrijski izdaji ima vsak Pindarjev epinikij v strofah, antistrofah in epodah svoje stopične kombinacije, a hkrati tudi medstrofične in medepodične responzije. Razprava se nato osredotoči na recepcijo Pindarjevega pesništva pri Kalimahu, najznačilnejšem grškem pe-sniku helenističnega obdobja, in pri Horaciju, najslovitejšem rimskem liriku. Pri Kalimahu izpostavlja navezavo na Pindarjevo načelo »v obširnem razdelovati malo«, kar zadeva podajanje mita, pri Horaciju pa poudarja podobo Pindarja kot deroče gorske reke. V Horacijevi podobi, podobi metričnega divjaka, Pindar namesto zagonetnega apoliničnega obraza, s katerim se je kazal aleksandrijskim učenjakom, kaže dionizičen obraz. Ta dvojnost zaznamuje tudi poznejšo recepcijo Pindarja na Zahodu.

Pravice