Opis
Namen: Članek ovrednoti, kako je etika javnih uslužbencev institucionalizirana in upravljana na zvezni ravni v Nemčiji ter nemško prakso umešča v širši evropski kontekst. Obravnava očitno pomanjkanje empiričnih dokazov o učinkovitosti etičnih politik kljub množici kazalnikov upravljanja. Zasnova/metodologija/pristop: Analiza temelji na anketi iz leta 2025, ki jo je podprla EU in je obravnavala etične politike v osrednjih javnih upravah. Sodelovalo je šestindvajset držav in vse institucije EU, ki so izpolnile vprašalnik s sedmimi poglavji in z 59 vprašanji, ki je zajemal pravila, izvajanje, izvrševanje ter nova vprašanja, kot so tveganja, povezana z umetno inteligenco. Nemški odgovori so podrobno analizirani in primerjani z mednarodnimi merili za korupcijo, vladavino prava, dobro upravljanje in nepristranskost. Ugotovitve: Nemčija ohranja številne »klasične« birokratske značilnosti – zaposlitev za nedoločen čas, hierarhične strukture in k pravilom usmerjeno kulturo – vendar pri mednarodnih kazalnikih upravljanja dosledno dosega visoke ocene. Razdrobljena odgovornost in omejeno spremljanje pomenita, da trdni dokazi o učinkovitosti politik ostajajo redki, tako v Nemčiji kot tudi drugje. Kljub temu se zdi, da nemški sistem v primerjavi z evropskimi primerljivimi sistemi učinkovito odvrača od neustreznega ravnanja. Priznani so novi izzivi, povezani z umetno inteligenco, razkritjem interesov ter prehodi med javnim in zasebnim sektorjem, vendar celoviti podatki in usklajeni nadzorni mehanizmi še vedno manjkajo. Akademski prispevek k področju: Študija je ena prvih sistematičnih, na podatkih utemeljenih vrednotenj etike javnih uslužbencev v Nemčiji in razširja primerjalno bazo dokazov za raziskave integritete v javnem sektorju. Razkriva metodološke vrzeli pri merjenju etičnih rezultatov ter poudarja potrebo po interdisciplinarnih pristopih, ki združujejo pravne, organizacijske in vedenjske vidike. Izvirnost/pomen/vrednost: Z združitvijo redke nacionalne študije primera z edinstvenim naborom podatkov EU članek izpodbija predpostavko, da so tradicionalni, na skladnosti utemeljeni sistemi po svoji naravi zastareli. Pokaže, da se navidezno staromodni nemški model v praksi izkaže kot zelo učinkovit, hkrati pa poudari strukturne in informacijske pomanjkljivosti, ki jih je treba odpraviti, če želijo etične politike slediti tehnološkim in organizacijskim spremembam.