Jugoslovansko vodstvo je septembra 1957 ob obisku poljske delegacije v Beogradu priznalo realnost poljsko-nemško meje na Odri in Nisi, čemur je mesec dni kasneje sledila navezava diplomatskih stikov med Jugoslavijo in Nemško demokratično republiko. Na slednje se je Zvezna republika Nemčija odzvala z uveljavitvijo Hallsteinove doktrine, ki je po nekajletni trendu odjuge med vzhodom in zahodom prinesla ponovno zaostritev zunanjepolitičnih odnosov v srednji Evropi. Pričujoč prispevek obravnava angažma poljske diplomacije pri jugoslovanskem priznanju meje na Odri in Nisi. Na podlagi poljskega in jugoslovanskega zunanjepolitičnega, partijskega in medijskega gradiva dogajanje umesti v razvoj poljsko-jugoslovanskih sodelovanja, ki je pripeljalo do jugoslovanske podpore Poljski pri mejnem vprašanju, ter razišče potek in posledice te bilateralne interakcije. S pomočjo relacijske pristopa in koncepta mednarodnega prijateljstva prispevek izpostavi, kako sta Poljska in Jugoslavija v medsebojnih stikih zasledovale lastne in skupne interese, potrjevali svojo identiteto in vlogo na mednarodnem parketu ter iskali načine, kako se izogniti nadzoru velesil in oblikovati lastno zunanjo politiko.

Pravice

URN

URN:NBN:SI:DOC-7NE8WVZV

COBISSID

217529859

DOI

10.51663/pnz.64.3.09

Objavljeno

16.05.2025

Metapodatki

Citiranje

APA:

Lukanc, Maja (2024). »Jugoslovanske meje so na Baltiku, poljske na Jadranu«. Prispevki za novejšo zgodovino, letnik 64, številka 3, str. 189-214. URN:NBN:SI:DOC-7NE8WVZV from http://www.dlib.si

MLA:

Lukanc, Maja. "»Jugoslovanske meje so na Baltiku, poljske na Jadranu«." Prispevki za novejšo zgodovino letnik 64. številka 3 (2024) str. 189-214.
<http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-7NE8WVZV>

Prispevki za novejšo zgodovino
1986-
(Zbirni zapis)