189Maja Lukanc: »Jugoslovanske meje so na Baltiku, poljske na Jadranu«
1.01 DOI: https://doi.org/10.51663/pnz.64.3.09
*  Dr., znanstvena sodelavka, Inštitut za novejšo zgodovino, Privoz 11, SI-1000 Ljubljana, maja.lukanc@inz.si; 
ORCID: 0000-0003-0000-5242
** Članek je nastal v okviru projektov Z6-4605 Možnosti in omejitve mednarodnega prijateljstva: poljsko-jugoslovanski 
odnosi med letoma 1956 in 1968 in J6-2574 Ustvarjanje, vzdrževanje, ponovna uporaba: mejne komisije kot ključ za 
razumevanje sodobnih meja ter raziskovalnega programa P6-0281 Politična zgodovina, ki jih financira Javna agencija 
za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna.
Maja Lukanc*
»Jugoslovanske meje so na 
Baltiku, poljske na Jadranu«: 
Jugoslavija, Poljska in 
jugoslovansko priznanje meje
na Odri in Nisi**
IZVLEČEK
Jugoslovansko vodstvo je septembra 1957 ob obisku poljske delegacije v Beogradu priznalo 
realnost poljsko-nemško meje na Odri in Nisi, čemur je mesec dni kasneje sledila navezava 
diplomatskih stikov med Jugoslavijo in Nemško demokratično republiko. Na te se je Zvezna 
republika Nemčija odzvala z uveljavitvijo Hallsteinove doktrine, ki je po nekajletnem trendu 
odjuge med vzhodom in zahodom prinesla ponovno zaostritev zunanjepolitičnih odnosov v 
srednji Evropi. Pričujoči prispevek obravnava angažma poljske diplomacije pri jugoslovan-
skem priznanju meje na Odri in Nisi. Na podlagi poljskega in jugoslovanskega zunanjepoli-
tičnega, partijskega in medijskega gradiva dogajanje umesti v razvoj poljsko-jugoslovanskega 
sodelovanja, ki je pripeljalo do jugoslovanske podpore Poljski pri mejnem vprašanju, ter raz-
išče potek in posledice te bilateralne interakcije. S pomočjo relacijskega pristopa in koncepta 
mednarodnega prijateljstva prispevek izpostavi, kako sta Poljska in Jugoslavija v medsebojnih 
stikih zasledovali lastne in skupne interese, potrjevali svojo identiteto in vlogo na mednarodnem 
parketu ter iskali načine, kako se izogniti nadzoru velesil in oblikovati lastno zunanjo politiko.
Ključne besede: Jugoslavija, Poljska, mejno vprašanje, bilateralni odnosi, lastne poti v 
socializem
190 Prispevki za novejšo zgodovino LXIV – 3/2024
ABSTRACT
“YUGOSLAV BORDERS ARE ON THE BALTIC, POLISH BORDERS  
ON THE ADRIATIC”: YUGOSLAVIA, POLAND, AND  
THE YUGOSLAV RECOGNITION OF THE ODER-NEISSE LINE
In September 1957, during a Polish delegation’s visit to Belgrade, the Yugoslav lead-
ership recognised the Oder-Neisse line as the official Polish-German border. This decision 
was soon followed by the establishment of diplomatic relations between Yugoslavia and the 
German Democratic Republic. In response, the Federal Republic of Germany invoked the 
Hallstein Doctrine, resulting in a renewed escalation of tensions in Central Europe after a 
period of easing relations between East and West. This paper examines the involvement of 
Polish diplomacy in the Yugoslav recognition of the Oder-Neisse line. Based on the Polish 
and Yugoslav foreign policy, Party, and media sources, it places Yugoslav support for Poland’s 
border issue within the broader context of Polish-Yugoslav relations and explores the course 
and consequences of this bilateral interaction. Employing a relational approach and the con-
cept of international friendship, the paper illustrates how the cooperation between Poland 
and Yugoslavia advanced the individual and mutual interests of both states. It also explores 
how they affirmed their identities and roles on the global stage while striving to evade super-
power dominance and shape their foreign policies.
Keywords: Yugoslavia, Poland, border issue, bilateral relations, separate paths to 
socialism
Na slavnostnem kosilu ob sprejemu poljske delegacije 10. septembra 1957 je Josip 
Broz Tito izrekel zdravico, ki je imela daljnosežne posledice. V nagovoru je izpostavil 
Jugoslaviji in Poljski skupno izkušnjo boja proti okupatorjem med drugo svetovno 
vojno in poudaril, da sta obe državi zaradi pretekle agresije življenjsko zainteresirani 
za ohranitev evropske varnosti in svetovnega miru. Tako je pripravil teren za odločilno 
izjavo, da Jugoslavija priznava sporno poljsko-nemško mejo na Odri in Nisi za »edino 
in trajno rešitev«.1 Titove besede so bile formalizirane v skupni poljsko-jugoslovanski 
deklaraciji, sprejeti 16. septembra 1957, ki je med drugim pozvala tudi druge države, 
naj priznajo obstoječo zahodno poljsko mejo in tako prispevajo k stabilizaciji odnosov 
v Evropi.2
Povojna poljsko-nemška meja je predstavljala nevralgično točko v okviru nem-
škega vprašanja, odprtega spora, ki je od konca druge svetovne vojne prinašal varno-
stno tveganje v osrčje starega kontinenta.3 Na podlagi sklepov potsdamske konference 
1 »S simpatijami spremljamo napore poljskega ljudstva,« Slovenski poročevalec, 11. 9. 1957, 1.
2 »Skupna deklaracija,« Slovenski poročevalec, 17. 9. 1957, 3.
3 Timothy Garton Ash, In Europe’s Name: Germany and the Divided Continent (New York: Vintage Books, 1994).
191Maja Lukanc: »Jugoslovanske meje so na Baltiku, poljske na Jadranu«
je bilo poljsko ozemlje po vojni premaknjeno okoli 200 kilometrov na zahod, 
dokončno razmejitev med Poljsko in Nemčijo pa naj bi določila mirovna konferenca.4 
Po nastanku Nemške demokratične republike (NDR) leta 1949 sta sosednji državi 
novo medsebojno razmejitev po načelu socialistične solidarnosti sporazumno priznali, 
uradno podporo novi poljsko-nemški meji in novonastali nemški socialistični državi 
pa so izrekli le Sovjetska zveza in njeni sateliti. Zvezna republika Nemčija (ZRN) in 
njene zahodne zaveznice NDR niso priznale, nasprotno, vztrajale so, da se nemško 
vprašanje in z njim povezana sporna razmejitev razrešita na mirovni konferenci.5 Sredi 
petdesetih let je bila tako Jugoslavija edina socialistična država, ki je imela vzposta-
vljene diplomatske odnose z ZRN, medtem ko NDR in nove poljsko-nemške meje na 
Odri in Nisi ni priznavala. Takšno stališče je v okviru jugoslovanske krepitve odnosov s 
socialističnim taborom predstavljalo anomalijo, pripadnice tako vzhodnega kot zaho-
dnega bloka pa so opredelitev do poljsko-nemške meje in NDR dojemale kot indikator 
jugoslovanske naklonjenosti enemu od političnih in ideoloških taborov.
Jugoslovansko priznanje meje na Odri in Nisi septembra 1957 je pritegnilo pozor-
nost mednarodne javnosti, saj so ga številne države pravilno interpretirale kot začetek 
navezave diplomatskih stikov z NDR. Za ta korak se je jugoslovansko vodstvo odločilo 
mesec dni po poljskem obisku, 15. oktobra 1957, na kar se je ZRN štiri dni kasneje 
odzvala s prekinitvijo diplomatskih odnosov z Jugoslavijo. Tako je prvič v veljavo sto-
pila Hallsteinova doktrina, nabor ukrepov, ki jih je zahodnonemška politika razvila 
med letoma 1955 in 1956, da bi preprečila priznanje »sovjetske okupacijske cone«, 
kot so sami imenovali NDR, kot suverene države.6 Jugoslovansko priznanje NDR in 
posledična sprožitev Hallsteinove doktrine nista negativno vplivala le na jugoslovan-
ske odnose z ZRN, ampak sta prispevala tudi h krepitvi mednarodnih napetosti glede 
nemškega vprašanja in upočasnila približevanje zahodnonemške politike državam 
vzhodnega bloka, zlasti Poljski.7 Po nekajletnem trendu odjuge med vzhodnim in 
zahodnim blokom je uveljavitev Hallsteinove doktrine torej prinesla ponovno zao-
stritev zunanjepolitičnih odnosov v srednji Evropi.
V zadnjih desetletjih je okrepljeno zanimanje za pomen angažmaja manjših akter-
jev v hladni vojni pripomoglo k porastu študij o nastanku, implementaciji in posle-
dicah Hallsteinove doktrine. Ob tem je bil raziskovalni interes usmerjen zlasti na 
vprašanje odnosa Jugoslavije z obema Nemčijama, nekatera dela pa so v razvoju tega 
tristranega odnosa upoštevala tudi vpliv obeh velesil, Sovjetske zveze in Združenih 
4 Andrzej Leon Sowa, Historia polityczna Polski, 1944–1991 (Krakov: Wydawnictwo Literackie, 2011), 53, 54.
5 Wanda Jarząbek, »“W sprawach niemieckich nasz głos musi mieć swą wagę …” Problem niemiecki w polskiej poli-
tyce zagranicznej od października 1956 r. do rozpoczęcia tzw. drugiego kryzysu berlińskiego w listopadzie 1958 r.,« 
Dzieje Najnowsze 33, št. 2 (2001): 104. Wanda Jarząbek, »W poszukiwaniu porozumienia z Republiką Federalną 
Niemiec – tajne rozmowy z Albrechtem von Kesselem w Waszyngtonie w 1957 roku,« v: Jan Barcz et al. (ur.), 
Rocznyk polsko-niemiecki (Varšava: Instytut Studiów Politycznych PAN, 2000), 203, 204.
6 Dušan Nečak, Hallsteinova doktrina in Jugoslavija. Tito med Zvezno republiko Nemčijo in Nemško demokratično repu-
bliko (Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 2002), 39–53. Wanda Jarząberk, Polska Rzeczpospolita 
Ludowa wobec polityki wschodniej Republiki Federalnej Niemiec w latach 1966–1976 (Varšava: Instytut Studiów 
Politycznych PAN, 2011), 24.
7 Alan Maričić, »Lucky that East Germany also exists«: Yugoslavia between the Federal Republic of Germany and the 
German Democratic Republic (1955–1968): doktorska disertacija (University of Waterloo, 2019), 1, 2.
192 Prispevki za novejšo zgodovino LXIV – 3/2024
držav Amerike.8 Čeprav je do prvega namiga o prihajajočem jugoslovanskem priznanju 
NDR prišlo v diplomatski interakciji s Poljsko, vloga te pri jugoslovanskih odločeval-
skih procesih doslej še ni bila obravnavana. Pričujoči prispevek naslavlja omenjeno 
praznino in na podlagi poljskega in jugoslovanskega zunanjepolitičnega, partijskega in 
medijskega gradiva osvetli poljsko vlogo pri jugoslovanskem priznanju meje na Odri in 
Nisi. S pomočjo objavljenih virov, ameriškega arhivskega gradiva in relevantne litera-
ture upošteva tudi multilateralno dimenzijo in dogajanje umesti v širši kontekst hladne 
vojne.
Vsaj toliko, kot je prispevek zgodba o upoštevanja vrednem zunanjepolitičnem 
dogodku, je tudi zgodba o odnosih med Poljsko in Jugoslavijo, ki sta sredi petdesetih 
let dvajsetega stoletja zavzeli poseben položaj v medsebojni zunanji politiki. Za pre-
poznavanje nians poljsko-jugoslovanskega sodelovanja raziskava uporablja relacijski 
pristop, ki upošteva vpliv interakcije med notranje- in zunanjepolitičnimi dejavniki 
na bilateralne odnose, pa tudi pomen zgodovine samega odnosa za njegov razvoj.9 
Prispevek hkrati črpa iz koncepta prijateljstva v mednarodnih odnosih, ki opozarja 
tako na vpliv normativnih kot instrumentalnih dejavnikov na odnose med državami 
in upošteva vlogo skupnih identifikacij ter skladnih vizij prihodnosti pri razvoju bilate-
ralnih vezi. Prepoznava, da se prijateljski odnos kaže v visoki stopnji zaupanja in naklo-
njenosti, tesnem sodelovanju na različnih državnih in družbenih ravneh ter v vrsti 
prijateljskih praks, kot so prijateljski diskurz, dejanja solidarnosti, privilegiran dostop 
do informacij in visoka toleranca do medsebojnih nesoglasij.10 S pomočjo relacijske 
in prijateljske prizme prispevek predstavi razvoj poljsko-jugoslovanskega sodelovanja, 
ki je pripeljalo do jugoslovanskega priznanja meje na Odri in Nisi septembra 1957, ter 
razišče potek in posledice te bilateralne interakcije. Ob tem izpostavi, kako sta Poljska 
in Jugoslavija v medsebojnih stikih zasledovali lastne in skupne interese, potrjevali 
svojo identiteto in vlogo na mednarodnem parketu ter iskali načine, kako se izogniti 
nadzoru velesil in oblikovati lastno zunanjo politiko. Članek tako prispeva k rastočemu 
številu študij, ki niansirajo bipolarno podobo povojnega sveta in prepoznavajo glas ter 
vlogo manjših akterjev v hladni vojni.
8 Nečak, Hallsteinova doktrina. Marc Christian Theurer, Bonn, Belgrad, Ost-Berlin: die Beziehungen der beiden deutschen 
Staaten zu Jugoslawien im Vergleich, 1957–1968 (Berlin: Logos-Verlag, 2008). Vladimir Ivanović, Jugoslavija i SR 
Nemačka, 1967–1973: Između ideologije i pragmatizma (Beograd: Institut za savremenu istoriju, 2009). Friederike 
Baer, Zwischen Anlehnung und Abgrenzung. Die Jugoslawienpolitik der DDR 1946 bis 1968 (Köln: Böhlau, 2009). 
Dušan Nećak, »Ostpolitik« Willyja Brandta in Jugoslavija (1963–1969) (Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske 
fakultete, 2013). Maričić, »Lucky that East Germany«. Jasper Klomp, The relations between Yugoslavia and the 
German Democratic Republic from 1968 until 1990: doktorska disertacija (Univerza v Ljubljani, 2020).
9 Julian Go in George Lawson, »Introduction,« v: Julian Go in George Lawson (ur.), Global Historical Sociology 
(Cambridge: Cambridge University Press, 2017), 21–25.
10 Felix Berenskoetter in Yuri van Hoef, »Friendship and Foreign Policy,« v: William R. Thompson (ur.), Oxford 
Research Encyclopedia of Politics (Oxford: Oxford University Press, 2017). Andrea Oelsner in Simon Koschut, »A 
Framework for the Study of International Friendship,« v: Simon Koschut in Andrea Oelsner (ur.), Friendship and 
international relations (Basingstoke: Palgrave Macmillan, 2014), 3–31.
193Maja Lukanc: »Jugoslovanske meje so na Baltiku, poljske na Jadranu«
Poljsko-jugoslovanski odnosi po poljskem oktobru
Ena od prioritet komunistične Poljske je bila pridobitev mednarodnega prizna-
nja njene zahodne meje. Poljsko povojno zunanjo politiko je zaznamoval strah pred 
nemškim »revanšizmom«, po t.  i. dogodkih poljskega oktobra leta 1956 pa tudi 
nezaupanje do Sovjetske zveze kot garanta obstoječe poljsko-nemške razmejitve.11 
Konec oktobra 1956 je poljsko komunistično vodstvo brez predhodnega posvetova-
nja z Moskvo na svoje čelo postavilo nekdanjega generalnega sekretarja Władysława 
Gomułko, zagovornika socialistične izgradnje, prilagojene nacionalnim specifikam. 
Po uspešni konfrontaciji s sovjetskim vodstvom, ki je v spremembo privolilo, so se 
poljski komunisti podali na lastno pot v socializem, z obljubo po široki destaliniza-
ciji, demokratizaciji, decentralizaciji in debirokratizaciji družbenopolitičnih in eko-
nomskih struktur.12 Čeprav so poljske spremembe ostale v okviru kompromisov, so v 
sovjetskih krogih budile nelagodje. Tako je Moskva poljskim komunističnim vodite-
ljem večkrat namignila, da bi v primeru njihove neposlušnosti lahko privolila v mejne 
korekture v prid NDR.13
Da bi okrepila mednarodno podporo stalnemu značaju meje na Odri in Nisi, 
se je Varšava po letu 1956 podala v samostojno diplomatsko akcijo. Njen uspeh bi 
pomembno prispeval k dodatni utrditvi nove oblastne garniture, hkrati pa bi Sovjetski 
zvezi odvzel enega ključnih vzvodov pritiska na Poljsko.14 Prizadevanja poljske zunanje 
politike so bila usmerjena predvsem k zahodnim državam, a največ si je poljsko vod-
stvo obetalo od Jugoslavije, socialistične, a neopredeljene države z rastočim vplivom 
na področju globalnega juga. Pričakovanja so dodatno krepili prijateljski odnosi med 
državama, ki so se po poljskem oktobru napajali zlasti iz skupne izkušnje izgradnje 
lastnih poti v socializem in želje po enakopravnosti ter suverenosti akterjev v medna-
rodnem socialističnem gibanju.
Liberalizacija družbenopolitičnega življenja, ki je zaznamovala proces poljskega 
oktobra, je Poljsko oddaljila od preostalih držav vzhodnega bloka, ki so z nezaupa-
njem opazovale »poljski eksperiment«.15 Nasprotno je Jugoslavija spremembe, ki so 
med drugim zajemale ustanavljanje delavskih svetov, navdušeno pozdravila, saj je v 
njih videla potrditev pravilnosti poti, ki jo je prehodila po letu 1948.16 Hkrati je jugo-
slovansko vodstvo v Poljski prepoznalo pomembno partnerico za skupen nastop na 
zunanjepolitičnem parketu, zato je novo poljsko usmeritev podprlo, kjerkoli je bilo to 
11 Jarząbek, »“W sprawach niemieckich,”« 104.
12 Več o poljskem oktobru: Paweł Machcewicz, Rebellious Satellite: Poland, 1956 (Washington D. C., Stanford Calif.: 
Woodrow Wilson Center Press, Stanford University Press, 2009). Andrzej Friszke, »Polski Październik 1956 
z perspektywy pięcziesięciolecia,« Polski Przegląd Dyplomatyczny 32, št. 4 (2006): 95–114. Jerzy Kochanowski, 
Rewolucja międzypaździernikowa: Polska 1956–1957 (Krakow: Znak Horyzont, 2017).
13 Jarząbek, »W poszukiwaniu porozumienia,« 204.
14 Ibidem, 203, 204. Jarząbek, »“W sprawach niemieckich,”« 104, 105.
15 Robert Skobelski, Polityka PRL wobec państw socjalistyczych w latach 1956–1970: Współpraca – napięcia – konflikty 
(Poznan: Wydawnictwo Poznańskie, 2010), 25–83.
16 DAMSP, PA, Poljska, 1956, f. 65, m. 7, Komunistička partija, Beograd, 25. 10. 1956, nr. 417668. Paweł Sasanka, 
»“Czy pójdziemy drogą jugosłowiańską?” Fascynacja jugosłowiańskim modelem ustrojowym i narodziny idei rad 
robotniczych w Polsce w 1956 r.,« Przegłąd historyczny 122, št. 3 (2021): 699–734.
194 Prispevki za novejšo zgodovino LXIV – 3/2024
mogoče.17 Za poljsko vodstvo je bilo izjemno pomembno, da so jugoslovanski komu-
nisti kot edini v vzhodnem bloku pozdravili poljske načrte za volitve v Sejm, ki so 
dovoljevale tekmovanje več kandidatov za isti poslanski položaj.18 Jugoslovanska stran 
je pokazala tudi razumevanje za poljske gospodarske težave pri pogajanjih o trgovinski 
izmenjavi in Poljski odobrila hitro dobavo določenih nujnih artiklov, čemur je poljsko 
vodstvo izreklo javno priznanje.19 Prav tako so Jugoslovani podprli prvi poljski obisk v 
Aziji, ki so ga razumeli kot korak k samostojnejši poljski zunanji politiki.20
Jugoslavija poljskega odpiranja svetu ni podpirala le z besedami, ampak tudi s 
privilegiranim dostopom do lastnega znanja in izkušenj. Za izboljšanje gospodarske 
situacije si je Poljska prizadevala pridobiti zahodne, zlasti ameriške kredite, čemur so 
druge socialistične držav nasprotovale, medtem ko ji je jugoslovansko vodstvo ponu-
dilo na razpolago ekonomske izvedence, ki so poljske strokovnjake seznanili z jugoslo-
vanskimi izkušnjami rokovanja z ameriško administracijo.21 Jugoslovanski komunisti 
so bili s poljskimi diplomati pripravljeni deliti podatke o delovanju jugoslovanskih 
institucij, podpirali pa so tudi poljsko željo po vzpostavitvi sodelovanja z zahodnimi 
socialističnimi strankami in jim priskrbeli informacije o jugoslovanskih povezavah v 
mednarodnem socialističnem gibanju.22
Za poljske komuniste je bilo velikega pomena, da je Jugoslavija kot socialistična 
država podprla njihovo iskanje lastne poti v socializem, zato so se zanjo recipročno 
zavzemali znotraj vzhodnega bloka. Po madžarskih dogodkih je poljsko vodstvo ostro 
zavrnilo poizkus izolacije Jugoslavije s strani vzhodnoevropskih držav in odločno 
nasprotovalo zaostrovanju sporov med obema stranema.23 Prav tako se ni pridružilo 
protijugoslovanski kampanji, ki je potekala v drugih državah sovjetskega tabora. Poljski 
tisk je skušal obdržati nevtralen ton in je po mnenju jugoslovanskih oblasti poročal 
objektivno. Brez lastnih komentarjev je posredoval tako jugoslovanske kot sovjetske 
izjave, ob tem pa pogosto izpuščal najostrejše točke polemike in poudarjal tiste, ki 
so nakazovale možnost izboljšanja jugoslovansko-sovjetskih odnosov.24 A intimno so 
številni Poljaki podpirali jugoslovansko stran, kar so priložnostno tudi izrazili. Tako 
je zunanjepolitični urednik Trybune Ludu, osrednjega poljskega dnevnega časopisa, 
17 AMSZ, Zespół depesz, Beograd, 9. 11. 1956, nr. 18320.
18 AMSZ, Zespół depesz, Beograd, 27. 12. 1956, nr. 20239. AAN, 1354. Polska Zjednoczona Partia Robotnicza. 
Komitet Centralny w Warszawie (KC PZPR), XIA-42, Materiały do stosunków polsko-jugosłowiańskich z lat 1956-
1970, Varšava, s. d., 25.
19 AMSZ, 7. Department I, m. 199, Umowy handlowe, Varšava, 1. 3. 1957, 35; AAN, 1354. KC PZPR, XIA-42, 
Materiały do stosunków polsko-jugosłowiańskich z lat 1956-1970, Varšava, s. d., 35; AJ, 507. Centralni komi-
tet Saveza komunista Jugoslavije (CK SKJ), IX. 101/II-49, NR Poljska, Beograd, 1. 9. 1957, 39. Ibid., 101/I-54, 
Razgovor Milatović Tropčinski, Varšava, 16. 5. 1957, 1.
20 AAN, 1354. KC PZPR, XIA-42, Materiały do stosunków polsko-jugosłowiańskich z lat 1956-1970, Varšava, s. d., 26.
21 DAMSP, PA, Poljska, 1957, f. 72, m. 14, Politički odnosi Poljska-FNRJ, Beograd, 16. 8. 1957, nr. 428177. DAMSP, 
SP, Poljska 1957, f. 1., m. 1, London, 8. 4. 1957, nr. 222.
22 DAMSP, PA, Poljska, 1957, f. 72, m. 13, Politički odnosi Poljska-FNRJ, Beograd, 7. 2. 1957, nr. 42856. AJ, 507. CK 
SKJ, IX. 101/I-52, Prepiska CK SKJ CK PURP, Beograd, 7. 2. 1957. AMSZ, 7. Department I, m. 188, Notatki z 
rozmów pracowników polskiej ambasady w Belgradzie, Beograd, 15. 1. in 4. 2. 1957, 33, 35.
23 DAMSP, PA, Poljska, 1957, f. 72, m. 14, Politički odnosi Poljska-FNRJ, Beograd, 30. 7. 1957, nr. 428126. AJ, 507. 
CK SKJ, IX. 101/II-49, NR Poljska, Beograd, 1. 9. 1957, 36-36b.
24 DAMSP, PA, Poljska, 1957, f. 72, m. 14, Politički odnosi Poljska-FNRJ, Beograd, 12. 6. 1957, nr. 428070. Ibid., 
Beograd, 19. 6. 1957, nr. 42896; AJ, 507. CK SKJ, IX. 101/II-49, NR Poljska, Beograd, 1. 9. 1957, 36-36b.
195Maja Lukanc: »Jugoslovanske meje so na Baltiku, poljske na Jadranu«
jugoslovanskemu tiskovnemu atašeju v Varšavi z obžalovanjem zatrdil, da izjave sov-
jetskih voditeljev morajo objavljati, a to ne pomeni, da se strinjajo z njihovimi stališči,25 
medtem ko je svetnik poljske ambasade v Beogradu obsodil sovjetsko kampanjo in 
izrazil priznanje jugoslovanski zadržanosti.26
Številni Poljaki so do Jugoslavije čutili iskreno naklonjenost zaradi podobnosti 
medvojnih in povojnih izkušenj ter globoko zakoreninjenih protisovjetskih 
sentimentov, toda poljsko vodstvo jugoslovanskih komunistov ni podpiralo zgolj iz 
altruizma, ampak tudi zaradi lastnih interesov. Gomułka in tovariši so namreč verjeli, 
da bi dobri odnosi Jugoslavije s sovjetskim taborom pomembno doprinesli h krepitvi 
progresivnih tendenc znotraj bloka, kar bi med drugim okrepilo tudi vlogo in polo-
žaj Poljske.27 Zato so si prizadevali za čim večjo vključenost Jugoslavije v socialistični 
tabor. Na njihovo pobudo je bila junija 1957 jugoslovanska delegacija kot opazovalka 
povabljena na zasedanje SEV v Varšavo28, pred obeležitvijo obletnice oktobrske revolu-
cije v Moskvi pa so se zavzemali za enakopravno udeležbo Jugoslavije v slovesnostih.29
Odnosi med državama so se utrjevali tudi s številnimi bilateralnimi stiki na različ-
nih družbenopolitičnih ravneh. Leta 1957 je med Poljsko in Jugoslavijo potovalo okoli 
70 različnih delegacij, torej vsaj ena na teden. Največ skupin je prihajalo iz vrst štu-
dentov, množičnih organizacij in raznih gospodarskih delovnih kolektivov. Nekatere 
delegacije je sestavljalo le nekaj posameznikov, druge več deset članov. Čeprav je 
Jugoslavijo obiskalo nekoliko več skupin kot Poljsko, je izmenjava v glavnem temeljila 
na načelu vzajemnosti.30 Namen medsebojnih obiskov je bila obojestranska izmenjava 
znanja in izkušenj, ki je prišla do izraza zlasti na področju delovanja tako jugoslovan-
skih kot poljskih delavskih svetov. Mnogo zanimanja je bilo zaznati tudi na področju 
organizacije gospodarskega, kulturnega in študentskega življenja, večina obiskov pa je 
do določene mere imela tudi turistični značaj.31 K medsebojnemu spoznavanju in kre-
pitvi vezi so prispevale tudi številne medijske objave o Poljski in Jugoslaviji v dnevnem 
tisku in specializiranih partijskih ter gospodarskih časopisih obeh držav.32
Rastoč obseg bilateralnih izmenjav je poljske in jugoslovanske komuniste po eni 
strani navdajal z zadovoljstvom, po drugi strani pa z zaskrbljenostjo, kako se bo na 
25 DAMSP, PA, Poljska, 1957, f. 72, m. 13, Politički odnosi Poljska-FNRJ, Beograd, 5. 4. 1957, nr. 427546.
26 AJ, 507. CK SKJ, IX. 101/I-48, Razgovor Begović Petrušinski, Beograd, 15. 3. 1957, 1.
27 DAMSP, PA, Poljska, 1957, f. 72, m. 14, Politički odnosi Poljska-FNRJ, Beograd, s. d., nr. 428246.
28 DAMSP, PA, Poljska, 1957, f. 72, m. 14, Politički odnosi Poljska-FNRJ, Beograd, 14. 6. 1957, nr. 427918.
29 AMSZ, Zespół depesz, Moskva, 2. 9. 1957, nr. 8369.
30 Slovenski poročevalec, 1957. Ljudska pravica, 1957. AJ, 507. CK SKJ, IX. 101/IV-45, Pregled saradnje društvenih 
organizacija Jugoslavije i Poljske, Beograd, februar 1958. Ibid., 101/IV-50, Pregled izvršenja programa kulturne 
saradnje sa Poljskom u prvom pologodištvu 1958, Beograd, julij 1958. AMSZ, 7. Department I, f. 25/68, m. 4, 
»Materiały informacyjne o stosunkach polsko-jugosłowiańskich,« Varšava, 90–95.
 AJ, 145. Savez studenata Jugoslavije, 31/89, Materijali o medjunarodnoj saradnji, Beograd, 104(b). Vladimir 
Lj. Cvetković, »Poljska 1956–1958: Kako su jo videli i doživeli Jugosloveni,« v: Momčilo Pavlović et al. (ur.), 
Jugoslovensko-poljski odnosi u XX. veku (Beograd: Institut za savremenu istoriju Srbije, 2015), 269.
31 AJ, 507. CK SKJ, IX. 101/II-49, NR Poljska, Beograd, 1. 9. 1957, 36-36b. DAMSP, PA, Poljska, 1957, f. 72, m. 14, 
Politički odnosi Poljska-FNRJ, Beograd, s. d., nr. 428246.
32 DAMSP, PA, Poljska, 1957, f. 72, m. 13, Politički odnosi Poljska-FNRJ, Beograd, 24. 5. 1957, nr. 427810. Ibid., m. 
13, Politički odnosi Poljska-FNRJ, 28. 6. 1957, nr. 427991. Ibid., PA, Poljska, 1958, f. 90, m. 4, Politička pitanja, 
Beograd, s. d., nr. 431333. AMSZ, 21. Departament prasy i informacji, m. 744, Raporty prasowe, Beograd, 10. 4. 
1957. Ibid., »Sprawozdanie prasowe, 1. 6. – 31. 9. 1957.«
196 Prispevki za novejšo zgodovino LXIV – 3/2024
množičen pretok ljudi in idej med državama, ki sta zasledovali lastni poti v sociali-
zem, odzvala Moskva. Zato so se vodstveni kadri izmenjavam trudili dajati deloven, 
ne manifestativen značaj, »brez velike publicitete in skupnih deklaracij«.33 Toda na 
terenu so stvari pogosto ušle iz rok, saj so številni Poljaki in Jugoslovani želeli poudariti 
in proslaviti poseben odnos, ki je povezoval obe državi. Tako premiera drame Gospa 
ministrica Branislava Nušića v Lodžu ni požela samo velikega uspeha, ampak so ji orga-
nizatorji po besedah jugoslovanskih diplomatov pridali tudi »politični značaj kreplje-
nja prijateljskih in prisrčnih vezi z Jugoslavijo«.34 Diplomatska poročila so pogosto 
beležila tudi protisovjetska stališča med udeleženci obiskov, zlasti na poljski strani, kar 
je vodilne komuniste navdajalo z zaskrbljenostjo, medtem ko so skupni nazori običajne 
Poljake in Jugoslovane pogosto še dodatno zbližali.35 Hkrati so se voditelji obeh držav 
zavedali, da so medsebojne izmenjave najboljša vzajemna promocija. To potrjuje dej-
stvo, da so vidnejši člani delegacij po vrnitvi v domovino prejemali številne prošnje 
za predavanja o Poljski oziroma Jugoslaviji tako od partijskega članstva kot splošne 
javnosti.36 V letu po poljskem oktobru sta Poljska in Jugoslavija torej razvili tesno 
sodelovanje na različnih ravneh države in družbe, ki je temeljilo na skupnih izkušnjah, 
identifikacijah, interesih in vizijah socialistične prihodnosti, ter vzpostavili poseben 
medsebojni odnos, ki je bil opažen in prepoznan tudi na mednarodnem prizorišču.37
Poljski obisk in jugoslovansko priznanje meje  
na Odri in Nisi
Prijateljski odnosi med državama so krepili poljske upe, da bo Jugoslavija privo-
lila v uradno priznanje zahodne poljske meje. Jugoslovansko vodstvo je vse od konca 
druge svetovne vojne podpiralo razmejitev na Odri in Nisi, saj je v poljskih zahte-
vah prepoznalo številne vzporednice z mejnim vprašanjem na zahodu lastne države. 
Prevladovalo je mnenje, da ima Poljska, podobno kot Jugoslavija, pravico do priklju-
čitve zahodnih ozemelj zaradi visokega krvnega in materialnega davka, ki ga je plačala 
med drugo svetovno vojno. Tako je stavek »jugoslovanske meje so na Baltiku, poljske 
na Jadranu«, ki ga je Tito izrekel ob obisku Poljske maja 1946 mobiliziral čustva šte-
vilnih posameznikov na poljski in jugoslovanski strani.38 Jugoslovansko stališče je Tito 
dodatno potrdil ob obisku poljskega vodstva v Jugoslaviji oktobra 1946 z izjavo, da »v 
zadevi poljske meje stojimo prav tako trdno s poljskim narodom, kakor trdno stojimo, 
ko gre za vprašanje naših meja«.39
33 DAMSP, PA, Poljska, 1957, f. 72, m. 13, Politički odnosi Poljska-FNRJ, Varšava, 2. 4. 1957, nr. 47043.
34 DAMSP, PA, Poljska, 1957, f. 72, m. 13, Politički odnosi Poljska-FNRJ, Beograd, 29. 3. 1957, nr. 427505.
35 AMSZ, 7. Department I, m. 194, Raporty polityczne ( Jugosławia), Beograd, 12. 4. 1957, 130.
36 AMSZ, 7. Department I, m. 188, Notatki z rozmów pracowników polskiej ambasady w Belgradzie, Beograd, 11. 1. 
1957, 32. DAMSP, PA, Poljska, 1958, f. 90, m. 4, Politička pitanja, Beograd, s. d., nr. 431333.
37 National Archives and Records Administration (NARA II), RG 59, General Records of the Department of State 
1955–1959, š. 2616, 446.68/1-357, Washington, 3. 1. 1957.
38 »Granice Jugosławii leżą nad Bałtykiem,« Trybuna Robotnicza, 29. 3. 1946, 5.
39 DAMSP, PA, Poljska, 1957, f. 72, m. 14, Politički odnosi Poljska-FNRJ, Beograd, s. d., nr. 428246.
197Maja Lukanc: »Jugoslovanske meje so na Baltiku, poljske na Jadranu«
Desetletje kasneje se jugoslovansko stališče ni bistveno spremenilo in jugoslovan-
ska diplomacija si je na različne načine prizadevala za stabilizacijo meje na Odri in Nisi. 
V prvi polovici leta 1957 je jugoslovansko predstavništvo v Washingtonu delovalo kot 
posrednik pri navezavi diplomatskih stikov med poljsko in zahodnonemško stranjo. 
Decembra 1956 se je pooblaščeni odposlanec ZRN Albrecht von Kessel obrnil na 
Franca Primožiča, opolnomočenega ministra jugoslovanske ambasade, s prošnjo, naj 
mu pomaga navezati kontakt s poljsko ambasado. Svoj predlog je upravičil s predpo-
stavko, da ima Jugoslavija s Poljsko dobre, iskrene odnose, kar kaže na dejstvo, da je 
nemška diplomacija prepoznala posebno vez, ki se je pletla med obema državama. Po 
privolitvi poljskega zunanjega ministrstva je Primožič 18. januarja 1957 von Kessla in 
svetnika poljske ambasade Henryka Jaroszka povabil v svoje zasebno stanovanje na 
kosilo, kar je predstavljalo prvi uradni stik med poljsko in zahodnonemško diploma-
cijo.40 Pred tem je ZRN s poljskimi predstavniki vzpostavljala kontakte preko posre-
dništva novinarjev in nemških opozicijskih politikov, kar je poljsko vodstvo imelo 
za neprimeren kanal navezovanja odnosov.41 Omenjenemu kosilu sta sledili še dve 
poljsko-zahodnonemški srečanji v februarju in juniju, na katerih je von Kessel zatrdil, 
da ima ZRN po septembrskih parlamentarnih volitvah namen vzpostaviti diplomatske 
stike s Poljsko, pogovoru o mejni problematiki pa sta se oba predstavnika izogibala.42 
Proaktivno držo vpletenih v razmejitveni spor so Jugoslovani zagovarjali tudi na med-
narodnem prizorišču. Tako je Moša Pijade v Londonu marca 1957 izjavil, da bi ZRN s 
popuščanjem pri mejnem vprašanju pomembno prispevala k ohranitvi miru, in ob tem 
dodal, da »danes Odre in Nise ni več mogoče ne priznati kot poljsko-nemške meje«.43
Poljska stran je pritisk na Jugoslavijo v zvezi z uradno izjavo o priznanju zaho-
dne meje previdno začela krepiti spomladi 1957. Sredi aprila je Maria Wierna, vodja 
poljskega zunanjega ministrstva, opozorila sekretarja jugoslovanske ambasade Rafaela 
Taborja, da poljska javnost sicer pozna pozitivno jugoslovansko držo glede meje na 
Odri in Nisi, a se sprašuje, zakaj Jugoslavija ne zavzame uradnega stališča kot druge 
socialistične države. Ob tem je pripomnila, da bi Poljski podpora jugoslovanskega vod-
stva, zaradi njegovega močnega mednarodnega položaja, veliko pomenila. Nazadnje 
je dodala, da se poljska diplomacija zaradi povečane mednarodne aktivnosti ZRN v 
Evropi in Aziji trudi okrepiti svojo pozicijo v svetu, ob tem pa računa na jugoslovan-
sko pomoč.44 Ob približno istem času je poljsko veleposlaništvo v Beogradu dobilo 
navodila, naj svoja prizadevanja za preprečevanje izolacije Jugoslavije s strani drugih 
socialističnih držav subtilno pogojuje s poljsko željo po jugoslovanskem priznanju 
meje na Odri in Nisi.45 Poljski diplomati so tako vestno opozarjali na vsak jugoslovan-
ski zdrs, povezan z mejnim vprašanjem, kot so bila nemška poimenovanja krajevnih 
40 DAMSP, PA, SAD, 1957, f. 90, m. 1, Zabeleške o razgovorima naših predstavnika u SAD, Washington, 18. 1. 1957, 
nr. 43899.
41 Jarząberk, Polska Rzeczpospolita Ludowa, 24.
42 Več o omenjenih srečanjih v: Jarząbek, »W poszukiwaniu porozumienia,« 206–13. Jarząbek, »“W sprawach niemi-
eckich,”« 108.
43 DAMSP, PA, Poljska, 1957, f. 72, m. 14, Politički odnosi Poljska-FNRJ, Beograd, s. d., nr. 428246.
44 DAMSP, PA, Poljska, 1957, f. 72, m. 13, Politički odnosi Poljska-FNRJ, Varšava, 16. 4. 1957, nr. 48334.
45 AMSZ, 7. Department I, 194. Raporty polityczne ( Jugosławia), Varšava, 142.
198 Prispevki za novejšo zgodovino LXIV – 3/2024
imen na zahodu Poljske na zemljevidu jugoslovanskih železnic, in hkrati opozarjali 
na odsotnost uradnega jugoslovanskega stališča glede poljsko-nemške meje.46 Ko je 
sekretar na jugoslovanskem zunanjem ministrstvu Miroslav Zotović ob poljskih očit-
kih izpostavil izjave vodilnih jugoslovanskih komunistov, ki so izražale naklonjenost 
obstoječi razmejitvi, je poljski svetnik Zygmunt Pietrusiński zgolj odmahnil z roko, 
rekoč: »To ni to, kar mi hočemo.«47
Ugodno priložnost za pridobitev uradnega jugoslovanskega priznanja so Poljaki pre-
poznali v dolgo načrtovanem obisku poljske partijsko-državne delegacije v Jugoslaviji. 
Prve pobude za srečanje voditeljev, ki so zasledovali lastne poti v socializem, so v arhi-
vskih virih zabeležene že v začetku leta 1957.48 A kot je kasneje diskretno pojasnil poljski 
premier Józef Cyrankiewicz, so se Poljaki spomladanskemu terminu odpovedali, saj niso 
želeli »povečati napetosti, ki so tedaj vladale v svetu«, kar se je skladalo s poljsko politiko 
blaženja nesoglasij med Jugoslavijo in sovjetskim blokom.49 Primeren trenutek za realiza-
cijo obiska je nastopil po srečanju Tita in Nikite Hruščova v Romuniji v začetku avgusta 
1957, ki mu je sledila občutna otoplitev sovjetsko-jugoslovanskih odnosov.50 Pobuda za 
srečanje je prišla iz Varšave, a zaradi praznin v virih ni mogoče razbrati, ali so se Poljaki 
o njej predhodno posvetovali z Moskvo.51 Zadržanost sovjetskih komunističnih vodite-
ljev in zunanjepolitičnih predstavnikov pred in med samim obiskom nakazuje, da niso 
natančno vedeli, kaj lahko pričakujejo od Tita in Gomułke, kar govori v prid domnevi, 
da je bila pobuda za obisk samostojna poljska odločitev.52
Pred objavo obvestila o obisku, ki je bil predviden med 10. in 16. septembrom 
1957, je poljsko vodstvo želelo dobiti zagotovilo, da bo rezultat srečanja skupna dekla-
racija z nedvoumno jugoslovansko izjavo o podpori obstoječi razmejitvi na Odri in 
Nisi. Poljsko predstavništvo v Beogradu je dobilo navodilo, naj jugoslovanskim pristoj-
nim previdno sporoči, da je priznanje meje poljski pogoj za izvedbo obiska, kar so polj-
ski diplomati učinkovito posredovali naprej.53 Poljski ambasador Henryk Grochulski 
46 AJ, 387. Kabinet predsednika republike (KPR), I-3-a/94-5, Poseta delegacije CK Poljske URP, Beograd, 28. 8. 1957.
47 DAMSP, PA, Poljska, 1957, f. 72, m. 12, Zabeleške o razgovorima sa poljskim predstavnicima u FNRJ, Beograd, 28. 
8. 1957, nr. 418652.
48 AJ, 507. CK SKJ, IX. 101/I-68, Državno-partijska delegacija Poljske u Jugoslaviji, Beograd, 6.–7. 2. 1957, 1–2. 
Ibid., IX. 101/I-61, Razgovor Milatović Naškovski, Varšava, 27. 6. 1957, 1. DAMSP, PA, Poljska, 1957, f. 72, m. 14, 
Politički odnosi Poljska-FNRJ, Varšava, 21. 6. 1957, nr. 427959.
49 Polskie Dokumenty Dyplomatyczne (PDD), Varšava, 9. 9. 1957, nr. 200, 646, 647. AJ, 507. CK SKJ, IX. 101/I-68, 
Državno-partijska delegacija Poljske u Jugoslaviji, 16. 8. 1957, 5.
50 AJ, 507. CK SKJ, IX. 101/I-68, Državno-partijska delegacija Poljske u Jugoslaviji, 8. 8. 1957, 5. AJ, 387. KPR, I-3-a/94-
5, Poseta delegacije CK Poljske URP, Beograd, 12. 8. 1957. Svetozar Rajak, Yugoslavia and the Soviet Union in the Early 
Cold War: Reconciliation, Comradeship, Confrontation, 1953–57 (London; New York: Routledge, 2011), 202.
51 AMSZ, Zespół depesz, Moskva, 28. 8. 1957, nr. 8499.
52 Dodaten indikator sovjetske zadržanosti je bila odsotnost sovjetskega ambasadorja na uradnih slovesnostih ob obi-
sku v Beogradu. Zaradi hladnega odnosa Kremlja do poljsko-jugoslovanskega srečanja je ameriška diplomacija, ki 
je podrobno spremljala obisk, predvidevala, da so bili sovjetski predstavniki predhodno sicer obveščeni o načrtih 
obiska, ne pa zaprošeni za dovoljenje. – PDD, Moskva, 10. 9. 1957, nr. 201, 652. Veljko Mićunović, Moskovske 
godine: 1956–1958 (Zagreb: Liber, 1977), 351, 352. NARA II, RG 59, General Records of the Department of State 
1955–1959, š. 2616, 648.68/9-2057, Washington, 20. 9. 1957.
53 PDD, Varšava, 24. 8. 1957, nr. 8085, 608, 609; AMSZ, Zespół depesz, Beograd, 28. 8. 1957, nr. 10068. AJ, 387. 
KPR, I-3-a/94-5, Poseta delegacije CK Poljske URP, Beograd, 28. 8. 1957. DAMSP, PA, Poljska, 1957, f. 72, m. 12, 
Zabeleške o razgovorima sa poljskim predstavnicima u FNRJ, 28. 8. 1957, nr. 418652.
199Maja Lukanc: »Jugoslovanske meje so na Baltiku, poljske na Jadranu«
je tako od Aleksandra Rankovića in kasneje še od Edvarda Kardelja dobil zagotovilo 
o neomajni jugoslovanski podpori poljski zahodni meji – Kardelj ga je ob tem zaskr-
bljeno vprašal, kako lahko o tem sploh dvomijo – in obljubo, da bo jugoslovansko 
stališče našlo pot v skupno deklaracijo.54 Jugoslovansko zunanje ministrstvo je pred 
obiskom pripravilo dva predloga izjave o podpori obstoječi poljsko-nemški meji. Prvi 
predlog je bil splošnejši. Mejo na Odri in Nisi je označil za realno rešitev in poudaril 
spoštovanje ozemeljske celovitosti ter obstoječih meja kot nujen pogoj za zagotavlja-
nje evropske varnosti. Drugi predlog je bil bolj neposreden in je izrazil jugoslovansko 
podporo stalnemu značaju poljsko-nemške meje ter ob tem poudaril, da bi privolitev 
ZRN v obstoječe stanje pomembno prispevala k evropskemu miru.55 V končno dekla-
racijo, podpisano 16. septembra 1957, je bila vključena druga, neposrednejša izjava, 
ki je za nameček poudarila, kako pomembno za stabilizacijo odnosov v srednji Evropi 
bi bilo, če bi tretje države priznale mejo na Odri in Nisi.56
Jugoslovansko vodstvo se je za nedvoumno podporo Poljski odločilo že pred obi-
skom partijsko-državne delegacije. Na to kaže dejstvo, da je poljski ambasador kopijo 
Titove zdravice, s katero je na slavnostnem kosilu 10. septembra priznal mejo na Odri 
in Nisi, v Varšavo posredoval zgodaj zjutraj 9. septembra, dan pred prihodom polj-
skih gostov.57 Popoldne istega dne se je CK ZKJ sestal na VIII. plenumu, kjer so Tito, 
Kardelj in Ranković zbrane seznanili o načrtih za normalizacijo odnosov z NDR, o 
kateri so se s Sovjeti dogovorili na srečanju v Romuniji v začetku avgusta. Medtem ko 
je Kardelj poudaril, da je proces treba izpeljati postopoma, je Tito vztrajal, da se NDR 
prizna v kratkem, kar je nazadnje tudi obveljalo.58 Priznanje meje na Odri in Nisi in 
vzpostavitev diplomatskih odnosov z NDR sta bila v dani situaciji za Jugoslavijo torej 
povezani odločitvi, ki jima je botrovala otoplitev odnosov med Beogradom in Moskvo. 
V drugačnih okoliščinah bi jugoslovansko vodstvo morda izbralo manj odločno pod-
poro poljski zahodni meji, ni pa nujno. Jugoslovanskim komunistom je bilo namreč v 
interesu podpreti poljske reformne sile in tako utrditi njihov položaj na domačem in 
mednarodnem parketu, saj so tako krepili tudi lastno pozicijo v socialističnem gibanju. 
In posebno mesto, ki ga je Poljska zavzemala v tedanji jugoslovanski zunanji politiki, 
je potrdil obisk poljske partijsko-državne delegacije v Jugoslaviji.
Napoved obiska je vzbudila veliko pozornost tako v jugoslovanski kot poljski 
javnosti. Jugoslovanski tisk je poudarjal, da Jugoslavije in Poljske ne povezuje le sku-
pna borba iz preteklosti, ampak tudi skupna borba za socializem, za katerega se obe 
državi zavzemata v razmerah enakopravnosti, neodvisnosti in nevmešavanja. Pomen 
preobrata, ki ga je prinesel poljski oktober, je Politika naglasila z besedami, da bodo 
Jugoslovani med obiskom imeli priložnosti pozdraviti »ljudi, ki so si s svojo dosledno 
držo zaslužili spoštovanje vseh komunistov, vseh socialistov, vseh poštenih ljudi na 
54 AMSZ, Zespół depesz, Beograd, 30. 8. 1957, nr. 10168; Ibid., Beograd, 6. 9. 1957, nr. 10286.
55 DAMSP, PA, Poljska, 1957, f. 72, m. 14, Politički odnosi Poljska-FNRJ, Beograd, s. d., nr. 428246.
56 »Skupna deklaracija,« Ljudska pravica, 17. 9. 1957, 1 in 3.
57 AMSZ, Zespół depesz, Beograd, 9. 9. 1957, nr. 19533.
58 AJ, 507. CK ZKJ, II/16, Stenografske beleške o radu VIII. Plenuma CK SKJ, Beograd, 9. 9. 1957, 21, 31.
200 Prispevki za novejšo zgodovino LXIV – 3/2024
svetu«.59 Poljski tisk je prav tako poudarjal enotnost poljsko-jugoslovanskih pogledov 
na pravilnost izgradnje socializma, prilagojenega nacionalnim specifikam, ob tem pa 
naglaševal avtentičnost poljske izkušnje z argumentom, da je poljska pot v sociali-
zem drugačna od jugoslovanske, čeprav Poljaki upoštevajo določene jugoslovanske 
vzore. Poljski novinarji so občutek socialistične solidarnosti prenesli tudi na področje 
mejnega vprašanja in jugoslovanski ter svetovnosti javnosti sporočali, da Poljaki 
pričakujejo nedvoumno jugoslovansko podporo meji na Odri in Nisi.60
Načrtovano srečanje je razburkalo duhove tudi v zahodnem političnem prostoru, 
kjer so se pojavili številna ugibanja in špekulacije. Nekateri analitiki so menili, da bo 
do srečanja prišlo na pobudo in z dovoljenjem Kremlja, medtem ko so drugi trdili, 
da želita »dva upornika« znotraj socialističnega tabora ustvariti skupno fronto proti 
Moskvi. Določeni novinarji so ocenjevali, da politične posledice obiska ne bodo nepo-
sredne, saj želita obe državi ponuditi previden zgled socialistične solidarnosti, spet 
drugi so si obetali, da bo obisk postavil temelje novi vzhodnoevropski zunanji politiki, 
ki bo, če že ne nasprotna, vsaj drugačna od sovjetske. Toda večji del zahodnih analiti-
kov se je strinjal, da je obisk bolj potreben Poljski kot Jugoslaviji, saj Gomułka zaradi 
zadržanosti vzhodnoevropskih držav do nove poljske usmeritve potrebuje zaveznike 
izven tabora. Prav tako so bili dokaj enotni v predvidevanjih, da bo jugoslovanski vrh 
podprl mejo na Odri in Nisi, razlike pa so se pojavljale pri ugibanjih o daljnosežno-
sti posledic tega dejanja. Določeni novinarji so menili, da bi jugoslovanska podpora 
Poljski lahko zahodne države spodbudila k sprejetju izjave o nespremenljivosti polj-
sko-nemške meje, medtem ko so drugi ocenjevali, da bi Titova podpora meji na Odri 
in Nisi lahko utrla pot uradnemu jugoslovanskemu priznanju NDR.61
Jugoslovanska diplomacija je obisku Gomułke in tovarišev namenila veliko pozor-
nost. Na poljsko željo je bila delegacija opredeljena kot partijsko-državna in ne obratno, 
kot je predlagala jugoslovanska stran, toda kljub temu je bil obisk po navodilu Tita in 
Rankovića protokolarno obravnavan kot državna delegacija na najvišji ravni.62 Zdi se, da 
je jugoslovansko vodstvo poljskemu obisku v zadnjem trenutku dalo še večjo težo, kot 
je bilo sprva predvideno. Po obisku Beograda in Ljubljane se delegacija ni odpravila v 
Opatijo, kot je bilo načrtovano, ampak na Brione, ki so ponudili priložnost za nadaljeva-
nje pogovorov in intimno druženje med poljskimi in jugoslovanskimi voditelji.63 Tito je 
poljski delegaciji delal družbo na celotni poti po Jugoslaviji, kar je bil, kot je zapisal poljski 
ambasador, primer brez precedensa. Njegovo navdušenje ni bilo neupravičeno, saj Tito 
ob obisku Hruščova spomladi 1955 in Naserja poleti 1956 svojih gostov ni spremljal ves 
59 »Dragi gosti,« Politika, 1. 9. 1957, 1. AJ, 387. KPR, I-3-a/94-5, Poseta delegacije CK Poljske URP, »Pisanje jugo-
slovanske štampe o poseti poljske delegacije Jugoslaviji (1.–4. 9. 1957).«
60 »Polska delegacja partyjno-rządowa uda się w bm. do Jugosławii,« Życie Warszawy, 1.–2. 9. 1957, 1–2. AJ, 387. 
KPR, I-3-a/94-5, Poseta delegacije CK Poljske URP, »Pisanje strane štampe o poseti poljske delegacije Jugoslaviji 
(do 4. 9. 1957, 4.–6. 9. 1957, 6.–7. 9. 1857, 8. 9. 1957, 9. 9. 1957).«
61 AJ, 387. KPR, I-3-a/94-5, Poseta delegacije CK Poljske URP, »Pisanje strane štampe o poseti poljske delegacije 
Jugoslaviji (do 4. 9. 1957, 4.–6. 9. 1957, 6.–7. 9. 1857, 8. 9. 1957, 9. 9. 1957).«
62 AJ, 387. KPR, I-3-a/94-5, Poseta delegacije CK Poljske URP, Beograd, 29. 8. 1957.
63 AJ, 507. CK SKJ, IX. 101/I-68, Državno-partijska delegacija Poljske u Jugoslaviji, Beograd, 6. 9. 1957.
201Maja Lukanc: »Jugoslovanske meje so na Baltiku, poljske na Jadranu«
čas obiska.64 Izjemni sprejem je poljska delegacija doživela tudi od jugoslovanske javno-
sti. Če gre verjeti poročanju jugoslovanskega časopisa, je poljske voditelje v Beogradu 
pozdravilo okoli 300.000 ljudi, v Zagrebu 250.000, Gomułkovem govoru v ljubljanskem 
Litostroju pa je prisostvovalo 30.000 poslušalcev.65 Kljub verjetnosti, da so številke preti-
rane, so dovolj visoke, da nedvoumno kažejo na veliko naklonjenost Jugoslovanov polj-
ski delegaciji. Temu pritrjuje poročanje zahodnih medijev, ki so poudarjali spontanost 
manifestacij in ocenjevali, da je bila množica v Beogradu ob prihodu poljske delegacije 
večja in bolj navdušena kot ob prihodu Hruščova.66
Navdušenje množic voditeljev obeh držav ni navdajalo le z zadovoljstvom, ampak 
tudi z zaskrbljenostjo nad odzivom Moskve, kar drži zlasti za poljsko stran. Poljsko 
vodstvo je od samega začetka poskušalo preprečiti, da bi obisk v Jugoslaviji dobil pre-
veliko publiciteto. Tako je sprva nasprotovalo jugoslovanskemu predlogu o povabilu 
dodatnih poljskih novinarjev v Jugoslavijo, se zavzemalo za čim kasnejšo objavo toč-
nih informacij o prihodu delegacije v medijih obeh držav in poljskemu tisku odredilo 
»umerjeno« poročanje o obisku.67 Nekateri zahodni mediji so predvidevali, da bodo 
tudi Jugoslovani z mislijo na Moskvo omejili manifestativni del obiska, kar je do dolo-
čene mere držalo.68 Jugoslovansko vodstvo je idejo, da bi Gomułka nagovoril mno-
žico na enem od beograjskih stadionov ali trgov, opustilo, še preden jo je predstavilo 
poljski strani. Toda hkrati je Tito protokolu naročil, da se poljskim gostom pripravi 
»zelo dober sprejem«, medtem ko je jugoslovanski tisk po oceni domačih diplomatov 
»izgubil vso mero« pri poročanju o obisku.69
Politični del obiska je potekal v znamenju enotnosti številnih stališč, pa tudi iskanja 
kompromisov in samoomejevanja v odnosu do Sovjetske zveze. Po vrnitvi na Poljsko 
je Gomułka sicer poudaril, da je delegacija v Jugoslaviji dosegla vse zastavljene cilje, 
vendar to ni povsem držalo.70 Poljsko zunanje ministrstvo je 6. septembra 1957, štiri 
dni pred obiskom, poslalo v Beograd predlog o sklenitvi sporazuma o prijateljstvu. Ta 
je predvideval nadaljnji razvoj medsebojnega gospodarskega in kulturnega sodelova-
nja ter redna posvetovanja in usklajevanja stališč o različnih mednarodnih vprašanjih.71 
Jugoslovanska vlada je predlog sprejela naklonjeno in informacija o predvidenem pod-
pisu prijateljskega sporazuma je kmalu zaokrožila po poljskih in zahodnih medijih.72 
64 AAN, 1354. KC PZPR, XIA-42, Materiały do stosunków polsko-jugosłowiańskich z lat 1956-1970, 16. 10. 1957, 
136. Slovenski poročevalec, 27. 5. – 4. 6. 1957; 13.–21. 6. 1956.
65 »Izraz globokega prijateljstva,« Ljudska pravica, 11. 9. 1957, 1. »Ogled Litostroja,« Slovenski poročevalec, 13. 9. 
1957, 1. »Na obisku v Zagrebu,« Slovenski poročevalec, 15. 9. 1957, 1.
66 DAMSP, PA, Poljska, 1957, f. 72, m. 19, Uzajemne političke posete, Oslo, 22. 9. 1957, nr. 420340. Ibid., m. 20, 
Uzajemne političke posete, Rio, 20. 9. 1957, nr. 420524.
67 AJ, 387. KPR, I-3-a/94-5, Poseta delegacije CK Poljske URP, Beograd, 28. 8. 1957. DAMSP, PA, Poljska, 1957, f. 72, 
m. 18, Uzajemne političke posete, Beograd, 4. 9. 1957, nr. 419242. Ibid., Beograd, 7. 9. 1957, nr. 419165.
68 AJ, 387. KPR, I-3-a/94-5, Poseta delegacije CK Poljske URP, »Pisanje strane štampe o poseti poljske delegacije 
Jugoslaviji (do 4. 9. 1957).«
69 AJ, 387. KPR, I-3-a/94-5, Poseta delegacije CK Poljske URP, Beograd, 29. 8. 1957. Ibid., 4. 9. 1957. DAMSP, PA, 
Poljska, 1957, f. 72, m. 21, Uzajemne političke posete, Beograd, 14. 9. 1957, nr. 428288.
70 DAMSP, PA, Poljska, 1957, f. 72, m. 15, Politički odnosi Poljska-FNRJ, Beograd, 28. 9. 1957, nr. 428346.
71 Klavzule o vojaškem zavezništvu, kot v sporazumu o prijateljstvu, ki sta ga državi sklenili leta 1946 in ga je Poljska 
enostransko razdrla leta 1949, niso bile predvidene. PDD, Varšava, 6. 9. 1957, nr. 199, 641, 642.
72 AJ, 387. KPR, I-3-a/94-5, Poseta delegacije CK Poljske URP, Beograd, 9. 9. 1957. Ibid., »Pisanje strane štampe o 
poseti poljske delegacije Jugoslaviji (do 4. 9. 1957).«
202 Prispevki za novejšo zgodovino LXIV – 3/2024
Razprava o predlogu sporazuma je zavzela večji del pogovorov v Beogradu, kjer je Tito 
poudaril, da bi lahko Moskva sporazum razumela napačno, medtem ko je Gomułka 
opozoril, da je treba utišati na zahodu prisotna pričakovanja, da bo poljsko-jugoslo-
vansko srečanje oslabilo Sovjetsko zvezo. Toda obenem je poljski voditelj sklenitev 
sporazuma označil za pomemben korak, saj bi ga podpisali dve socialistični državi, od 
katerih je ena članica Varšavskega pakta. Omenil je tudi možnost, da bi Jugoslavija v 
prihodnosti lahko podobne dogovore sklenila z drugimi socialističnimi državami. Tito 
in Kardelj sta bila naklonjena sporazumu s Poljsko, a skeptična glede možnosti, da bi 
do takšnih dogovorov lahko prišlo z drugimi članicami vzhodnega bloka. Odsotnost 
teh pa bi, po njunih besedah, zunanjim opazovalcem le potrdila domnevo o obliko-
vanju posebne poljsko-jugoslovanske osi znotraj socialističnega tabora.73 Razpravo so 
poljski in jugoslovanski voditelji nadaljevali na Brionih, kjer so prevladali jugoslovan-
ski pomisleki in sporazum nazadnje ni bil sklenjen.74
Poljsko vodstvo je s predlogom sporazuma o prijateljstvu želelo Jugoslavijo spod-
buditi k bolj aktivnemu sodelovanju z državami socialističnega tabora. Zaradi praznin 
v virih ni mogoče ugotoviti, ali je ideja o sporazumu zrasla izključno na poljskem zel-
niku ali so bili Poljaki posredniki sovjetskih načrtov. Medtem ko druge domneve ni 
mogoče izključiti, v prid prvi govori dejstvo, da je enega od temeljev poljske pooktobr-
ske zunanje politike tvorilo prepričanje, da lahko posamezna država kljub pripadnosti 
določenemu bloku širi politične in gospodarske vezi s političnimi entitetami izven 
njega.75 Poglobitev sodelovanja z Jugoslavijo je Poljski predstavljala idealno priložnost 
za realizacijo nove zunanjepolitične usmeritve. Jugoslovanske analize na drugi strani 
razkrivajo prepričanje Beograda, da je poljsko vodstvo razumelo izvenblokovski polo-
žaj Jugoslavije.76 Zato je mogoče sklepati, da Tito in tovariši predloga sporazuma niso 
dojemali kot sredstva poljskega (ali celo sovjetskega) pritiska za ponovno vključitev v 
vzhodni blok, temveč kot proaktivno dejanje nove poljske zunanje politike.
Vprašanje, zakaj tega dejanja jugoslovansko vodstvo ni bilo pripravljeno podpreti, 
ostaja neodgovorjeno. Morda sta prevladala previdnost do Sovjetske zveze in strah pred 
vtisom oblikovanja poljsko-jugoslovanske osi, kot sta Tito in Kardelj opozarjala med 
pogovori v Beogradu. Morebiti se jugoslovansko vodstvo ni bilo pripravljeno pravno-for-
malno vezati na državo Varšavskega pakta in se je želelo tako izogniti ustvarjenju nevar-
nega precedensa za prihodnost. Mogoče pa je tudi, da jugoslovanska zunanja politika 
prijateljskih sporazumov zaradi stalinističnega priokusa ni več dojemala kot primerne 
oblike povezovanja s prijateljskimi državami. Toda čeprav sporazum ni bil sklenjen, 
jugoslovansko vodstvo poljskega predloga ni v celoti zavrnilo – večina vsebinskih točk, 
predvidenih v sporazumu, je bila namreč vključena v skupno deklaracijo.77
73 AJ, 387. KPR, I-3-a/94-5, Poseta delegacije CK Poljske URP, Beograd, 11. 9. 1957.
74 Zapisniki brionskih pogovorov niso ohranjeni, zato nadaljnji argumenti poljske in jugoslovanske strani niso znani.
75 AJ, 387. KPR, I-3-a/94-5, Poseta delegacije CK Poljske URP, »Eventuelne teme za medjudržavne teme razgovore sa 
Poljacima«; Włodzimierz Borodziej, »Rok 1956 jako cezura w historii polityki zagranicznej PRL,« Polski Przegląd 
Dyplomatyczny 33/5 (2006), 87–91.
76 DAMSP, PA, Poljska, 1957, f. 72, m. 14, Politički odnosi Poljska-FNRJ, Beograd, s. d. nr. 428246.
77 AJ, 507. CK SKJ, IX. 101/I-68, Državno-partijska delegacija Poljske u Jugoslaviji, Beograd, 16. 9. 1957, 42–50.
203Maja Lukanc: »Jugoslovanske meje so na Baltiku, poljske na Jadranu«
Eden od glavnih namenov poljsko-jugoslovanskega srečanja je bil previdno, a 
odločno poudariti zavezanost obeh držav lastnima potema v socializem. Govori polj-
skih in jugoslovanskih voditeljev ter skupna deklaracija so izpostavljali pomen uporabe 
načel marksizma-leninizma ob upoštevanju specifičnih razmer v posameznih državah 
in družbah. Ob tem so ugotavljali, da različnost oblik in metod gradnje socializma 
tako teoretično kot praktično prispeva k razvoju mednarodnega delavskega gibanja, za 
kar je potrebna nenehna medsebojna izmenjava izkušenj. S poudarkom na bilateralni 
izmenjavi med komunističnimi in delavskimi strankami sta poljski in jugoslovanski 
vodstvi subtilno oporekali sovjetskim težnjam po medpartijskem posvetovanju, ki so 
se okrepile pred 40. obletnico oktobrske revolucije.78 Govori in deklaracija so naslo-
vili tudi »neumno formulacijo ’nacionalnega komunizma‘«, kot se je v pogovorih v 
Beogradu izrazil Tito, s tem da so poudarjali zavezanost Poljske in Jugoslavije nače-
lom proletarskega internacionalizma.79 Obenem so poudarili tudi privrženost obeh 
vodstev sodelovanju med državami ne glede na njihove družbenopolitične sisteme in 
politiki, ki temelji na spoštovanju načel suverenosti, neodvisnosti, ozemeljske nedota-
kljivosti, enakopravnosti in nevmešavanja v notranje zadeve drugih držav.80
Drobci diplomatskih poročil kažejo, da so poljsko-jugoslovanske razprave obrav-
navale določena pomembna vprašanja, ki v govorih in deklaraciji niso bila naslovlje-
na.81 Sodeč po točkah dnevnega reda pogovorov v Beogradu, lahko sklepamo, da so 
se razprave dotikale medpartijskih odnosov in vloge Sovjetske zveze, jugoslovanskih 
izkušenj sodelovanja z zahodnimi in drugimi državami ter poljske pobude o nukle-
arni razorožitvi srednje Evrope.82 Govori, jugoslovanski osnutki skupne deklaracije in 
drobci poročil namigujejo, da je med poljskimi in jugoslovanskimi voditelji prihajalo 
tudi do razhajanj v določenih stališčih.83 Gomułka je v svojih govorih sovjetski izku-
šnji izgradnje socializma priznaval vodilno vlogo in tako signaliziral Moskvi, da polj-
ski oktober ostaja v okviru začrtanih kompromisov.84 Na drugi strani je Tito v enem 
od govorov pri priznavanju vodilne vloge Sovjetske zveze šel – po mnenju ameriške 
diplomacije – dlje kot kdaj prej, a je hkrati provokativno poudaril, da vodilna vloga 
sovjetskemu vodstvu nalaga predvsem vodilno odgovornost za »pravilne odnose« 
78 »S simpatijami spremljamo napore poljskega ljudstva« in »Preporod prisrčnega in starega prijateljstva,« Slovenski 
poročevalec, 11. 9. 1957, 1. »Zbližala nas je skupna borba,« Slovenski poročevalec, 13. 9. 1957, 2. AJ, 507. CK SKJ, IX. 
101/I-68, Državno-partijska delegacija Poljske u Jugoslaviji, Beograd, 42–50.
79 AJ, 387. KPR, I-3-a/94-5, Poseta delegacije CK Poljske URP, Beograd, 11. 9. 1957.
80 AJ, 507. CK SKJ, IX. 101/I-68, Državno-partijska delegacija Poljske u Jugoslaviji, Beograd, 42–50.
81 DAMSP, PA, Poljska, 1957, f. 72, m. 20, Uzajemne političke posete, London, 24. 9. 1957, nr. 420522. Ibid., Ankara, 
3. 10. 1957, nr. 421289.
82 V zapisniku se vprašanje razorožitve pojavi pod nazivom »vprašanje Baltika kot morja miru«. Sodeč po opisu točk 
na dnevnem redu, so poljski predstavniki želeli slišati jugoslovansko mnenje, ali je idejo mogoče preslikati na druga 
geopolitična področja. Poljski zunanji minister Adam Rapacki je pobudo, ki je kasneje postala znana kot »plan 
Rapackiego«, predstavil 2. oktobra 1957 na zasedanju OZN. – AJ, 387. KPR, I-3-a/94-5, Poseta delegacije CK 
Poljske URP, Beograd, 11. 9. 1957. Več o »planu Rapackiego« David Stefancic, »The Rapacki Plan: A Case Study 
of European Diplomacy,« East European Quarterly 21, št. 4 (1987): 401–12.
83 Poljski osnutki skupne deklaracije niso ohranjeni, zato je sklepanje o dinamiki razhajanj in kompromisov oteženo. 
DAMSP, PA, Poljska, 1957, f. 72, m. 18, Uzajemne političke posete, Varšava, 17. 9. 1957, nr. 419978; Ibid., 18. 9. 
1957, nr. 419977.
84 »Zbližala nas je skupna borba,« Slovenski poročevalec, 13. 9. 1957, 2. »Dnevi nepozabnih vtisov,« Ljudska pravica, 
16. 9. 1957, 1.
204 Prispevki za novejšo zgodovino LXIV – 3/2024
med socialističnimi državami in v mednarodnem delavskem gibanju.85 Te formu-
lacije se niso znašle v skupni deklaraciji, v kateri Sovjetska zveza ni bila omenjena. 
Kompromisno je bil izpostavljen prispevek XX. kongresa k borbi za mir in socializem, 
medtem ko je bil segment o pomenu samoupravljanja za razvoj socialistične demokra-
cije, ki ga najdemo v jugoslovanskem osnutku, v končni verziji deklaracije izpuščen.86 
Zdi se, da je jugoslovanska stran svoje želje po poudarjanju potenciala (lastnih) soci-
alističnih alternativ prilagajala poljski previdnosti, vendar omenjeni kompromisi niso 
obtežili dinamike obiska in medsebojnih odnosov. Ne nazadnje so voditelji obeh držav 
poudarjali, da so razhajanja sestavni del medsebojnih odnosov, ki jih je treba premo-
stiti z razpravo, ob tem pa poljsko-jugoslovansko prijateljstvo subtilno navajali kot vzor 
za odnose v delavskem gibanju.87
Odzivi na jugoslovansko priznanje  
poljsko-nemške meje in njegove posledice
Tako poljska kot jugoslovanska stran sta obisk dojemali kot velik uspeh. 
Jugoslovanski odzivi so poudarjali, da bo srečanje doprineslo k sodelovanju sociali-
stičnih držav, temelječem na popolni enakopravnosti, spoštovanju suverenosti in nev-
mešavanju v notranje zadeve. Kot pomemben dosežek je bila izpostavljena potrditev 
teze o neizogibnosti različnih poti izgradnje socializma v različnih državah, jugoslo-
vanski tisk pa je v tem oziru poljsko-jugoslovansko deklaracijo postavljal ob bok beo-
grajski in moskovski. Komentarji so poudarjali tudi dejstvo, da pripadnost Poljske 
Varšavskemu paktu in Jugoslavije Balkanskemu paktu ni botrovala večjim razlikam 
pri oceni mednarodne situacije, kar naj bi kazalo na nadaljnje možnosti vključevanja 
socialističnih držav v različne politično-strateške zveze.88 In to je lahko jugoslovansko 
zunanjo politiko le utrdilo v prepričanju, da je država lahko zvesta ideji socializma, a 
hkrati povezana v različna zavezništva, ki odgovarjajo njenim trenutnim potrebam.
Za poljsko stran, njene nacionalne interese in mednarodni položaj je najpomemb-
nejši rezultat obiska predstavljalo uradno jugoslovansko priznanje meje na Odri in 
Nisi.89 Temu zunanjepolitičnemu dosežku so poljski voditelji namenjali največ pro-
stora v svojih izjavah, poljski tisk pa je s številnimi objavami poudarjal, da je Jugoslavija 
s svojim stališčem naredila pomembno politično potezo v korist poljskih interesov.90 
85 »Zdravica predsednika Tita,« Slovenski poročevalec, 16. 9. 1957, 1.
86 AJ, 387. KPR, I-3-a/94-5, Poseta delegacije CK Poljske URP, Beograd, 16. 9. 1957, 42–50.
87 AAN, 1354. KC PZPR, XIA-42, Materiały do stosunków polsko-jugosłowiańskich z lat 1956-1970, Varšava, s. d., 
49–51. DAMSP, PA, Poljska, 1957, f. 72, m. 22, Uzajemne političke posete, Varšava, 8. 2. 1957, nr. 42971. »Med 
nami ni nesoglasij,« in »Dnevi nepozabnih vtisov,« Ljudska pravica, 16. 9. 1957, 1. »Naučili smo se vas še bolj 
ceniti in spoštovati,« Ljudska pravica, 17. 9. 1957, 1.
88 L. Davičo, »Poljsko-jugoslovenski dogovor,« Politika, 17. 9. 1957, 2. J. Smole, »Jugoslovensko-poljska saradnja,« 
Borba, 18. 9. 1957, 3. »Opšti interes,« Komunist, 20. 9. 1957, 1. AAN, 1354. KC PZPR, XIA-42, Materiały do sto-
sunków polsko-jugosłowiańskich z lat 1956-1970, 16. 10. 1957, Beograd, 137, 138.
89 AMSZ, 7. Department I, m. 194, Raporty polityczne ( Jugosławia), Beograd, 190.
90 DAMSP, PA, Poljska, 1957, f. 72, m. 15, Politički odnosi Poljska-FNRJ, Beograd 28. 9. 1957, nr. 428346. AJ, 507. 
CK SKJ, IX. 101/I-68, Državno-partijska delegacija Poljske u Jugoslaviji, Beograd, 14. 9. 1957, 29, 30.
205Maja Lukanc: »Jugoslovanske meje so na Baltiku, poljske na Jadranu«
Vprašanje zahodne meje je za Poljake imelo močan čustveni naboj, zato je priznanje 
dodatno okrepilo naklonjenost poljske javnosti Jugoslaviji, med prebivalstvom pa so 
se pojavili komentarji, da je »Jugoslavija najiskrenejša in najzanesljivejša prijateljica 
Poljske«.91 Poljski politični vrh, podobno kot jugoslovanski, je v enotnosti poljsko-
-jugoslovanskih stališč videl potrditev svoje zunanjepolitične koncepcije o pomenu 
izvenblokovskega povezovanja. Namestnik poljskega zunanjega ministra Marian 
Naszkowski je ameriškemu ambasadorju v Varšavi tako zatrdil, da je obisk okrepil 
poljski položaj v Evropi in hkrati pokazal na realnost teze »o možnosti tesnih odnosov 
in vzajemnega razumevanja med državami, ki jih vežejo skupne politične koncepcije, 
a imajo različne pristope do določenih zadev«.92 
Naslednji veliki uspeh obiska je za poljsko stran predstavljalo prepričanje, da 
je srečanje Jugoslavijo približalo »socialistični družini«. Poljski zunanjepolitični 
predstavniki in medijski komentarji so izražali upanje, da bo poljsko-jugoslovansko 
zbližanje prispevalo tudi k nadaljnji otoplitvi odnosov med Jugoslavijo in drugimi soci-
alističnimi državami.93 Poudarjanje Poljske kot aktivnega dejavnika v približevanju 
Jugoslavije vzhodnemu bloku je legitimiralo in konsolidiralo položaj poljskega vodstva 
tako na notranje- kot zunanjepolitičnem področju. Domačemu prebivalstvu je pook-
tobrsko Poljsko slikalo kot suvereno in upoštevanja vredno igralko na mednarodnem 
prizorišču, Moskvi pa pošiljalo znamenja njene zavezanosti h krepitvi enotnosti socia-
lističnih sil. Za dodatno nevtralizacijo negativnih odzivov z vzhoda in domačih stalini-
stičnih glasov je poljsko vodstvo naglaševalo socialistični značaj Jugoslavije. Gomułka 
je pozitivno govoril o ZKJ in njenih partijskih kadrih ter opozoril na škodo, ki jo je 
poljski partiji prinesla večletna prekinitev odnosov z jugoslovanskimi tovariši.94 Poljski 
komunisti so govorili tudi o gospodarskih dosežkih Jugoslavije in koristnosti določe-
nih jugoslovanskih izkušenj, vendar so poudarjali svojo suverenost z opozarjanjem na 
neizogibnost iskanja lastne poti pri reševanju političnih in gospodarskih problemov.95
Prav tako povedno je tisto, o čemer poljski komunisti niso govorili. Politični vrh 
ni omenjal delavskega in družbenega samoupravljanja, delavskih svetov, decentraliza-
cije in socialistične demokracije, zaradi česar se je jugoslovanska stran spraševala, ali 
poljskih tovarišev jugoslovanske rešitve niso prepričale ali molčijo zaradi strahu pred 
Moskvo.96 Zgovornejši so bili partijski intelektualci. Član ožjega kolegija Inštituta za 
mednarodno politiko Tomala je poročal, da je bilo Titovo stališče o vlogi Sovjetske 
91 DAMSP, PA, Poljska, 1957, f. 72, m. 19, Uzajemne političke posete, Varšava, 17. 9. 1957, nr. 420132. Marcin 
Zaremba, Komunizm, legitymizacja, nacjonalizm: Nacjonalistyczna legitymizacja władzy komunistycznej w Polsce 
(Warszawa: Wydawn. Trio, 2001), 160, 161, 202. Jarząbek, »“W sprawach niemieckich,”« 104.
92 PDD, Varšava, 21. 9. 1957, nr. 211, 676, 677.
93 AMSZ, 7. Department I, m. 194, Raporty polityczne ( Jugosławia), Beograd, 196. PDD, Varšava, 21. 9. 1957, nr. 
211, 676, 677. DAMSP, PA, Poljska, 1957, f. 72, m. 19, Uzajemne političke posete, Beograd, 20. 9. 1957, nr. 420157. 
AJ, 387. KPR, I-3-a/94-5, Poseta delegacije CK Poljske URP, Beograd, 23. 9. 1957.
94 AJ, 507. CK SKJ, IX. 101/I-68, Državno-partijska delegacija Poljske u Jugoslaviji, Varšava, 3. 10. 1957, 55. DAMSP, 
PA, Poljska, 1957, f. 72, m. 15, Politički odnosi Poljska-FNRJ, 28. 9. 1957, Beograd, nr. 428346.
95 DAMSP, PA, Poljska, 1957, f. 72, m. 15, Politički odnosi Poljska-FNRJ, Beograd, 28. 9. 1957, nr. 428346. Ibid., 
Beograd, 4. 10. 1957, nr. 428387.
96 DAMSP, PA, Poljska, 1957, f. 72, m. 20, Uzajemne političke posete, Varšava, 26. 9. 1957, nr. 420649. Ibid., f. 72, m. 
15, Politički odnosi Poljska-FNRJ, Beograd, 28. 9. 1957, nr. 428346.
206 Prispevki za novejšo zgodovino LXIV – 3/2024
zveze in njenih obveznostih do socialističnega gibanja, ki ga je izrekel v svoji zdravici, 
opaženo in dobro sprejeto, čeprav tisk o njem ni poročal.97 Zadovoljstvo je vzbudila 
tudi skupna deklaracija, ki je po mnenju Tomale »s svojo vsebino in terminologijo 
vnesla svežino in predstavlja nekaj popolnoma novega, česar Poljaki, v odnosih z dru-
gimi državami, nismo imeli in nimamo«.98 Vsaj del partijskega članstva je bil torej 
naklonjen razvoju socialističnih alternativ, ki jih je Poljski prinašala vedno globlja 
povezanost z Jugoslavijo.
Previdnost se je poljskemu in jugoslovanskemu vodstvu obrestovala in odziv z 
vzhoda je bil pozitiven, čeprav šibak. Sovjetski predstavniki so bili mnenja, da se je 
jugoslovansko vodstvo s skupno deklaracijo v osnovnih vprašanjih približalo sociali-
stičnemu taboru, medtem ko so največ navdušenja nad poljsko-jugoslovanskimi stali-
šči pokazali romunski predstavniki.99 Vzhodnoevropski tisk je o obisku poročal skopo, 
s poudarkom na zunanjepolitičnih vprašanjih, ki so kazala na enotnost socialističnega 
tabora, kar kaže, da so tamkajšnje oblasti želele čim manj opozarjati na obstoj »revizi-
onističnih« poljsko-jugoslovanskih stališč o lastnih poteh v socializem.100 Bolj mešane 
odzive so rezultati obiska vzbudili na zahodu. Jugoslovansko priznanje meje na Odri 
in Nisi ni izzvalo večjega presenečenja niti posebnih špekulacij, le določeni franco-
ski časopisi so predpostavljali, da bi Tito lahko pospešil zbliževanje med Bonnom in 
Varšavo.101 Več komentarjev je sprožila skupna deklaracija, ki je pri nekaterih analiti-
kih, zlasti ameriških in avstrijskih, naletela na razočaranje in spodbudila interpretacijo, 
da se Jugoslavija vrača v vzhodni blok.102 Vendar pa se je večji del tujih komentatorjev 
strinjal, da je srečanje okrepilo neodvisno stališče Poljske, medtem ko je ameriška 
diplomacija ocenila, da kategorično pritrjevanje Sovjetski zvezi v zunanjepolitičnih 
vprašanjih Poljski in Jugoslaviji služi za lažje ubiranje lastne poti in širjenje vpliva svo-
jih stališč na druge države socialističnega tabora.103 Beograjsko srečanje je torej potr-
dilo prepričanje nekaterih zahodnih opazovalcev, da sta Poljska in Jugoslavija (delno) 
samostojni zunanjepolitični entiteti, ki lahko s taktično držo ne le zasledujeta svoje 
interese, temveč v določeni meri tudi vplivata na dogajanje v socialističnem taboru.
97 DAMSP, PA, Poljska, 1957, f. 72, m. 19, Uzajemne političke posete, Varšava, 17. 9. 1957, nr. 420132. AJ, 387. KPR, 
I-3-a/94-5, Poseta delegacije CK Poljske URP, Beograd, 23. 9. 1957.
98 DAMSP, PA, Poljska, 1957, f. 72, m. 19, Uzajemne političke posete, Varšava, 17. 9. 1957, nr. 420132.
99 AMSZ, Zespół depesz, Beograd, 1. 10. 1957, nr. 11458. PDD, Moskva, 21. 9. 1957, nr. 209, 672. DAMSP, PA, 
Poljska, 1957, f. 72, m. 19, Uzajemne političke posete, Bukarešta, 17. 9. 1957, nr. 419981.
100 PDD, Moskva, 21. 9. 1957, nr. 209, 672. AJ, 387. KPR, I-3-a/94-5, Poseta delegacije CK Poljske URP, Beograd, 21. 
9. 1957. DAMSP, PA, Poljska, 1957, f. 72, m. 19, Uzajemne političke posete, Praga, 19. 9. 1957, nr. 420134. Ibid., f. 
72, m. 20, Uzajemne političke posete, Peking, 20. 9. 1957, nr. 420647.
101 DAMSP, PA, Poljska, 1957, f. 72, m. 20, Uzajemne političke posete, Pariz, 23. 9. 1957, nr. 420523. Ibid., London, 
4. 10. 1957, nr. 421222. AJ, 507. CK SKJ, IX. 101/I-68. Državno-partijska delegacija Poljske u Jugoslaviji, Beograd, 
13. 9. 1957, 30.
102 DAMSP PA Poljska, 1957, f. 72, m. 19, Uzajemne političke posete, Washington, 19. 9. 1957, nr. 42081. Ibid., 
Washington, 20. 9. 1957, nr. 420133; Ibid., Dunaj, 21. 9. 1957, nr. 420339.
103 DAMSP, PA, Poljska, 1957, f. 72, m. 19, Uzajemne političke posete, Bruselj, 17. 9. 1957, nr. 420217. Ibid., 
Washington, 20. 9. 1957, nr. 420182. Ibid., f. 72, m. 20, Uzajemne političke posete, London, 23. 9. 1957, nr. 420519; 
NARA II, RG 59, General Records of the Department of State 1955–1959, š. 2616, 648.68/9-2057, Washington, 
20. 9. 1957. Ibid., 648.68/9-2157, Beograd, 21. 9. 1957.
207Maja Lukanc: »Jugoslovanske meje so na Baltiku, poljske na Jadranu«
Največ razburjenja so rezultati obiska povzročili v zahodnonemškem političnem 
prostoru. Veleposlanik ZRN v Jugoslaviji Karl-Georg Pfleiderer je kmalu po napovedi 
obiska jugoslovanske in poljske predstavnike v Beogradu opozoril, da bi priznanje meje 
na Odri in Nisi lahko neugodno vplivalo tako na poljske kot jugoslovanske odnose z 
ZRN.104 Med obiskom je ponovno posredoval pri obeh straneh z željo, da propoljsko 
stališče iz Titove zdravice ne bi našlo poti v skupno deklaracijo, a je v pogovoru z jugo-
slovanskim predstavnikom presenečeno izvedel, da je jugoslovansko priznanje NDR 
zgolj vprašanje časa.105 Po objavi deklaracije, v kateri Jugoslavija ni uradno priznala 
le poljsko-nemške meje na Odri in Nisi, ampak tudi realnost dveh nemških držav, je 
Bonn veleposlanika Pfleidererja nemudoma poklical na posvetovanje. Vendar pa je 
zahodnonemški politični vrh ohranil upanje, da skorajšnje jugoslovansko priznanje 
NDR ni neobhodno, zato je po diplomatskih kanalih poskušal Jugoslovane prepričati, 
naj ga nekoliko preložijo. Pooblaščeni odposlanec ZRN v Washingtonu von Kessel 
je v pogovoru z jugoslovanskim diplomatom Primožičem zahodnonemško prošnjo 
podkrepil z argumentom, da bi jugoslovansko priznanje NDR Bonnu otežilo izvajanje 
vzhodne politike, katerega prvi korak je vzpostavitev odnosov s Poljsko.106 Toda bilo 
je prepozno, proces navezave odnosov med Beogradom in Bonnom je bil namreč že 
v teku. V dneh, ko je v Jugoslaviji gostovala poljska delegacija, je Beograd obiskal tudi 
namestnik vzhodnonemškega zunanjega ministra in dostavil uradni predlog NDR za 
vzpostavitev diplomatskih stikov, ki so mu Jugoslovani prikimali.107
Jugoslovansko vodstvo ni pričakovalo, da jim bo priznanje NDR prineslo popolno 
prekinitev diplomatskih odnosov z Bonnom, je pa računalo na določene sankcije, zato 
si je prizadevalo, da bi karseda ublažilo odziv ZRN in njenih zaveznic. Pri tem je upalo 
na pomoč poljskih tovarišev. Vsebina poljsko-jugoslovanskih razprav z Brionov o nem-
škem vprašanju ni znana, a sklepamo lahko, da sta obe strani delili mnenje, kako bi 
jugoslovansko priznanje NDR vplivalo na četverokotnik odnosov med Jugoslavijo, 
Poljsko in obema Nemčijama, ki ga najdemo v poročilu poljskega zunanjega mini-
strstva: v primeru jugoslovanskega priznanja NDR, bi vzpostavitev diplomatskih 
odnosov ZRN s Poljsko, ki je že priznavala NDR, oslabila položaj ZRN v odnosu 
do Jugoslavije.108 Z drugimi besedami, zahodna Nemčija bi težje upravičila sankcije 
proti Jugoslaviji, če bi imela vzpostavljene diplomatske odnose s Poljsko, ki je prav 
tako uradno priznavala realnost dveh nemških držav. V skladu s to logiko je jugoslo-
vanska vlada Poljski predlagali skupno akcijo: sočasno z jugoslovanskim priznanjem 
NDR bi Poljska predlagala ZRN navezavo diplomatskih stikov in tako prehitela zanje 
104 AMSZ, Zespół depesz, Beograd, 6. 9. 1957, nr. 10286. DAMSP, PA, Poljska, 1957, f. 72, m. 18, Uzajemne političke 
posete, Beograd, 6. 9. 1957, nr. 419140.
105 AMSZ, Zespół depesz, Beograd, 11. 9. 1957, nr. 10655. Maričić, »Lucky that East Germany,« 58.
106 PDD, Washington, 10. 10. 1957, nr. 227, 721.
107 Maričić, »Lucky that East Germany,« 58. Zaradi sočasne prisotnosti poljskih in vzhodnonemških predstavnikov v 
Beogradu bi lahko sklepali, da je pri napeljevanju Jugoslavije k priznanju zahodne poljske meje in navezave odnosov 
s Pankowom šlo za usklajeno akcijo izvajanja pritiska s strani Poljske in NDR, a je to malo verjetno, saj so bili odnosi 
med državama slabi. Vzhodnonemški komunisti so bili namreč skeptični do pooktobrskih sprememb na Poljskem, 
poljski predstavniki pa so z jugoslovanskimi diplomati delili svoje nezadovoljstvo z vzhodnonemškimi stališči. – AJ, 
507. CK SKJ, IX. 101/I-60. Razgovor Milatović Moravski, Varšava, 19. 6. 1957, 1. Skobelski, Polityka PRL, 49–55.
108 PDD, Varšava, 21. 9. 1957, nr. 208, 668.
208 Prispevki za novejšo zgodovino LXIV – 3/2024
neugodne načrte Bonna o navezavi odnosov na nižji ravni.109 Tito in tovariši so se 
namreč pragmatično zavedali, da skupna jugoslovansko-poljska akcija ne bi samo ubla-
žila odziva ZRN, pač pa bi v mednarodni skupnosti hkrati ustvarila vtis, da gre za prvi 
korak k mirni rešitvi nemškega vprašanja.
Toda jugoslovanski politični vrh se je zmotil »v oceni razvoja odnosov med Poljsko 
in ZRN«, kot je poročal jugoslovanski ambasador v Varšavi Milorad Milatović.110 
Namestnik poljskega zunanjega ministra Naszkowski mu je sicer zagotovil, da bo 
predlog o skupni akciji posredoval vladi, vendar je obenem izrazil mnenje, da je za 
Poljsko neugoden. Poljska diplomacija namreč ni verjela, da je ZRN dejansko pri-
pravljena na normalizacijo diplomatskih odnosov z Varšavo, zato se je bala zavrnitve 
Bonna in posledic, ki bi jih takšen fiasko imel na občutljivo domače javno mnenje.111 
Hkrati je bila prepričana, da je čas na njihovi strani, zlasti pri vprašanju meje na Odri 
in Nisi, zato ni nameravala pritiskati na ZRN za vzpostavitev političnih odnosov.112 
Jugoslavija je torej v soočanju s posledicami svojega manevriranja med blokoma ostala 
sama. Kljub neuspehu pa jugoslovanski predlog Poljski kaže na visoko stopnjo zaupa-
nja med državama in hkrati opozarja na meje poljsko-jugoslovanskega prijateljstva, ki 
jih je na eni strani risala geopolitika s Sovjetsko zvezo na čelu, na drugi pa nacionalni 
interesi, ki sta jim obe državi dajali nesporno prednost.
Jugoslavija je s priznanjem NDR od vseh vpletenih izgubila največ.113 Jugoslovanski 
veleposlanik v Moskvi Veljko Mićunović je ugotavljal, da so zahodni predstavniki v 
stikih z jugoslovanskimi diplomati nenadoma postali bolj zadržani, medtem ko sov-
jetski predstavniki niso kazali nič večje odprtosti. Hruščov jugoslovanski odločitvi ni 
pripisal posebnega pomena – po Mićunovićevem mnenju se mu je zdela samoumevna. 
Prav tako se jugoslovanski ambasador v Moskvi ni mogel znebiti občutka, da so bili 
Sovjetska zveza in njeni sateliti po tihem zadovoljni z zahodnonemško odločitvijo o 
uveljavitvi Hallsteinove doktrine.114 Vzhodnoevropski tisk jo je namreč s pridom izko-
ristil za napad na ZRN in zahod, jugoslovansko potezo pa interpretiral predvsem kot 
naslednji korak približevanja sovjetskemu taboru.115 Izjema je bila Poljska. Poljski tisk 
je vestno objavljal izjave jugoslovanskega političnega vrha in komentarje glavnih jugo-
slovanskih časopisov. Izšlo je več avtorskih uvodnikov, ki so dejanje ZRN brezkom-
promisno obsojali, jugoslovanski potezi pa za razliko od preostalih satelitov pomen 
pripisovali zlasti z vidika prispevka k evropski varnosti, ohranjanju miru in širokemu 
mednarodnemu sodelovanju.116 Poljsko zunanje ministrstvo je zahodnonemško odlo-
čitev o prekinitvi odnosov z Jugoslavijo označilo za »dejanje politike s pozicije sile« in 
109 AAN, 1354. KC PZPR, XIA-42, Materiały do stosunków polsko-jugosłowiańskich z lat 1956–1970, Varšava, 10. 10. 
1957, 132–3. DAMSP, SP, Poljska, 1957, f. 1, m. 1, 5. 10. 1957, nr. 238.
110 AJ, 507. CK SKJ, IX. 101/I-69, Pogovor sa Naškovskim, Varšava, 10. 10. 1957, 1.
111 AAN, 1354. KC PZPR, XIA-42, Materiały do stosunków polsko-jugosłowiańskich z lat 1956-1970, Varšava, 10. 10. 
1957, 132, 133.
112 Jarząbek, »“W sprawach niemieckich,”« 110.
113 Maričić, »Lucky that East Germany,« 75.
114 Mićunović, Moskovske godine, 355–57.
115 AJ, 507. CK SKJ, IX. 101/I-71, Razgovor Božović Pjetrušinski, Beograd, 30. 10. 1957, 1, 2.
116 »Jugosławia–Niemcy,« Życie Warszawy, 17. 9. 1957, 2. »Nierozumny i niebezpieczny krok,« Życie Warszawy, 
20.–21. 9. 1957, 1. AJ, 507. CK SKJ, IX. 101/I-71, Razgovor Božović Pjetrušinski, Beograd, 30. 10. 1957, 1, 2.
209Maja Lukanc: »Jugoslovanske meje so na Baltiku, poljske na Jadranu«
dodalo, da bo »Poljska politiko vlade ZRN še naprej ocenjevala na osnovi dejanj, ne 
deklaracij o t. i. novi vzhodni politiki«.117 Jugoslovanska diplomacija je poljski odziv 
sprejela z zadovoljstvom in ga označila za »jasno, utemeljeno in odprto podporo sta-
lišču Jugoslavije«.118
Poljska podpora Jugoslaviji ob uveljavitvi Hallsteinove doktrine, tako drugačna 
od medlega odziva drugih pripadnic sovjetskega tabora, je dodatno utrdila odnose 
med državama. Medtem ko je konec oktobra 1957 med Jugoslavijo, Sovjetsko zvezo in 
njenimi sateliti prišlo do ponovne zaostritve odnosov, saj Jugoslovani ob 40. obletnici 
oktobrske revolucije niso hoteli podpisati deklaracije, ki je priznala ideološki primat 
Moskve, se je sodelovanje med Varšavo in Beogradom še naprej krepilo.119 Gomułka 
je dejstvo, da Jugoslavija ni podpisala deklaracije, na partijskih sestankih stoično poja-
snjeval z besedami, da se komunistične partije o vseh vprašanjih pač ne morajo stri-
njati, in hkrati poudarjal, da to »ne spremeni dejstva, da Jugoslavija pripada družini 
socialističnih držav«.120 Določeni poljski komunisti so bili bolj neposredni in so v 
internih pogovorih z jugoslovanskimi predstavniki izrazili razumevanje in podporo 
jugoslovanski odločitvi.121 Poljski tisk je še naprej objektivno in obširno poročal o 
jugoslovanskem družbenopolitičnem, gospodarskem in kulturnem življenju, s poudar-
kom na vsebinah, relevantnih za poljske notranje probleme. Obisk poljske delegacije 
v Jugoslaviji je okrepil tudi željo Poljakov po neposrednem sodelovanju z Jugoslovani 
– na jugoslovansko ambasado v Varšavi so se dnevno obračale razne ustanove, podjetja 
in lokalne organizacije, ki so želele najti partnerje v Jugoslaviji in vzajemno izmenjati 
obiske in izkušnje.122 Po uveljavitvi Hallsteinove doktrine je poljsko in jugoslovansko 
zunanjo politiko družilo tudi skupno opozarjanje na zahodnonemški revizionizem in 
militarizem, nespravljiv odnos ZRN do obeh držav pa jima je služil kot dokaz, da Bonn 
ne vlaga zadostnega truda v izboljšanje mednarodnih odnosov.123
Skupne izkušnje, interesi in identifikacije so torej krepili politične in transnacio-
nalne vezi med Poljsko in Jugoslavijo ter med državama ustvarili dolgoročno partner-
stvo, ki je preživelo tudi ponoven ideološki prelom med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo 
spomladi 1958.124 Tedaj so poljski komunisti kot edini v vzhodnem bloku z Jugoslavijo 
pretrgali le partijske stike, medtem ko se je sodelovanje na drugih ravneh države in 
družbe nadaljevalo. Poljski in Jugoslaviji je torej v medsebojnih odnosih uspelo uvelja-
viti svoja tedanja zunanjepolitična načela, ki so zagovarjala sodelovanje med državami 
ne glede na razlike v družbenopolitični ureditvi in pripadnosti različnim blokom. Njun 
117 DAMSP, PA, Poljska, 1957, f. 72, m. 15, Politički odnosi Poljska-FNRJ, Beograd, 25. 10. 1957, nr. 428472.
118 AMSZ, 7. Department I, m. 189, Notatki z rozmów w MSZ z przedstawicielami ambsady Jugosławii w Warszawie, 
Varšava, 23. 10. 1957, 100.
119 Rajak, Yugoslavia and the Soviet Union, 202.
120 DAMSP, PA, Poljska, 1957, f. 72, m. 15, Politički odnosi Poljska-FNRJ, Beograd, 6. 12. 1957, nr. 428655.
121 DAMSP, PA, Poljska, 1958, f. 90, m. 4, Politička pitanja, Beograd, s. d., nr. 431333.
122 DAMSP, PA, Poljska, 1958, f. 90, m. 4, Politička pitanja, Beograd, s. d., nr. 431333.
123 AMSZ, 7. Department I, m. 194, Raporty polityczne ( Jugosławia), Beograd, s. d., 190. Jarząbek, »W poszukiwaniu 
porozumienia,«, 215.
124 Zveza komunistov Jugoslavije je 22. aprila 1958 na VII. kongresu sprejela nov program, ki ga je Moskva z zavezniki 
označila kot revizionističnega. – Jože Pirjevec, Jugoslavija: Nastanek, razvoj ter razpad Karadjordjevićeve in Titove 
Jugoslavije (Koper: Lipa, 1995), 233.
210 Prispevki za novejšo zgodovino LXIV – 3/2024
zgled je dolgoročno dobil tudi potrditev Moskve. V zgodnjih šestdesetih, ko je med 
Jugoslavijo in sovjetskim taborom prišlo do ponovne odjuge, so poljsko-jugoslovanski 
odnosi obveljali kot primer dobre prakse in predstavljali vzor drugim vzhodnoevrop-
skim državam pri normalizaciji stikov z Jugoslavijo.125
Sklep
Jugoslovansko priznanje meje na Odri in Nisi je treba obravnavati tako v konte-
kstu politične odjuge med Beogradom in Moskvo kot tesnega poljsko-jugoslovanskega 
sodelovanja po poljskem oktobru. Priznanje je sovpadlo z otoplitvijo jugoslovansko-
-sovjetskih odnosov in posledično navezavo diplomatskih stikov med Beogradom 
in Pankowom, vendar ni bilo nujno zgolj njena posledica. Domnevamo lahko, da bi 
Jugoslavija stalen značaj zahodne poljske meje uradno podprla tudi v drugačnih oko-
liščinah. Priznanje meje na Odri in Nisi je jugoslovanskim voditeljem na eni strani 
nudilo možnost za izboljšanje odnosov z Moskvo, saj je predstavljalo korak k sovjetski 
koncepciji o realnosti dveh nemških držav. Na drugi strani pa jim je omogočilo, da izka-
žejo naklonjenost poljskim reformnim silam. Jugoslovanski komunisti so se namreč 
zavedali, da z aktivno podporo pooktobrske politike Gomułke in tovarišev krepijo tudi 
progresivne sile znotraj socialističnega tabora, s tem pa lastni položaj v mednarodnem 
delavskem gibanju. Jugoslovansko priznanje meje na Odri in Nisi je za poljsko vodstvo 
predstavljalo velik uspeh, ne samo zaradi podpore sami razmejitvi, temveč tudi zaradi 
možnosti, da Poljsko prikaže kot pomemben dejavnik v približevanju Jugoslavije soci-
alističnemu taboru. Tako so poljski komunisti pred Moskvo potrdili svojo pripadnost 
vzhodnemu bloku, pred domačo javnostjo pa dokazali zavezanost pooktobrske poli-
tike izpolnjevanju nacionalnih interesov.
Jugoslovansko priznanje meje na Odri in Nisi je bilo najbolj izpostavljen rezultat 
obiska poljske delegacije v Jugoslaviji septembra 1957, a še zdaleč ne edini. Eden od 
glavnih namenov poljsko-jugoslovanskega srečanja je bil odločno, a previdno pouda-
riti zavezanost obeh držav lastnima potema v socializem in načelom enakopravnosti ter 
suverenosti v mednarodnih odnosih. Pogovori so potekali v znamenju enotnosti šte-
vilnih stališč, a tudi iskanja kompromisov in samoomejevanja v odnosu do Sovjetske 
zveze. Dejstvo, da so tako vzhodni kot zahodni opazovalci izid obiska sprejeli z relativ-
nim zadovoljstvom, kaže na politično spretnost voditeljev obeh držav. Sovjetski zvezi 
so zagotovili, da v dovoljšni meri priznavajo pomen njenih socialističnih zgledov in 
sledijo zunanjepolitični liniji Kremlja, medtem ko so zahodnim državam nakazali, da 
lahko s svojimi socialističnimi alternativami do določene mere vplivajo na razvoj v 
socialističnem taboru. Poljski in jugoslovanski komunisti so v medsebojnih pogovorih 
vzajemno potrdili tudi lastne politične koncepcije – pomen bilateralnega sodelovanja 
125 AMSZ, 7. Department I, f. 25/68, m. 4, »Materiały informacyjne o SFRJ i stosunkach polsko-jugosłowiańskich, 
przygotowane w związku z wizytą Prezydenty Tito w Polsce,« Varšava, 20. 6. 1964, 76–80.
211Maja Lukanc: »Jugoslovanske meje so na Baltiku, poljske na Jadranu«
in izmenjave izkušenj, iskanja lastnih socialističnih rešitev ter političnega in gospodar-
skega povezovanja z državami, ne glede na pripadnost kateremu od blokov.
Medsebojno sodelovanje je obema državama nudilo priložnost za realizacijo 
omenjenih koncepcij, zato se je po septembru 1957 še naprej krepilo. Jugoslovansko 
priznanje meje na Odri in Nisi ter kasnejša poljska podpora Jugoslaviji po navezavi 
diplomatskih stikov z NDR sta – kljub poljski zavrnitvi skupne akcije – povečala 
zaupanje med državama in hkrati poglobila poznavanje medsebojnega modusa ope-
randi, saj sta jasno poudarila, kje so notranje- in zunanjepolitične omejitve posamezne 
države. In kar je morda najpomembneje, pooktobrsko poljsko-jugoslovansko sode-
lovanje, ki je temeljilo na skupnih preteklih izkušnjah in podobni viziji socialistične 
prihodnosti, je omogočilo, da je meddržavno in transnacionalno povezovanje med 
Poljaki in Jugoslovani preseglo prihodnje partijsko-ideološke spore.
Viri in literatura
Arhivski viri
• AAN – Archiwum Akt Nowych, Varšava:
– 1354. Polska Zjednoczona Partia Robotnicza. Komitet Centralny w Warszawie.
• AJ – Arhiv Jugoslavije, Beograd:
– 145. Savez studenata Jugoslavije.
– 507. Savez komunista Jugoslavije, Komisija za međunarodne odnose i veze, Poljska.
– 837. Kabinet Predsednika Republike.
• AMSZ – Archiwum Ministerstwa Spraw Zagranicznych Rzeczpospolitej Polski, Varšava:
– 7. Department I, akta za lata 1949–1960.
– 21. Departament prasy i informacji, akta za lata 1946–1963. 
– Zespół depesz, 1957.
• DAMSP – Diplomatski arhiv Ministarstva spoljnih poslova Republike Srbije, Beograd:
– Politička arhiva – strogo poverljivo, Poljska, 1957.
– Politička arhiva, Poljska, 1956–1958. 
– Politička arhiva, Sjedinjene Američke Države, 1957.
Časopisi
• Borba, 1957.
• Komunist, 1957.
• Ljudska pravica, 1957.
• Politika, 1957.
• Slovenski poročevalec, 1957.
• Trybuna Robotnicza, 1957.
• Życie Warszawy, 1957.
212 Prispevki za novejšo zgodovino LXIV – 3/2024
Literatura
• Baer, Friederike. Zwischen Anlehnung und Abgrenzung. Die Jugoslawienpolitik der DDR 1946 bis 
1968. Köln: Böhlau, 2009.
• Berenskoetter, Felix in Yuri van Hoef. »Friendship and Foreign Policy.« V: William R. Thompson 
(ur.). Oxford Research Encyclopedia of Politics. Oxford: Oxford University Press, 2017.
• Borodziej, Włodzimierz. »Rok 1956 jako cezura w historii polityki zagranicznej PRL.« Polski 
Przegląd Dyplomatyczny 33. št. 5 (2006): 75–91.
• Cvetković, Vladimir Lj. »Poljska 1956–1958: Kako su je videli i doživeli Jugosloveni.« V: Mom-
čilo Pavlović et al. (ur.). Jugoslovensko-poljski odnosi u XX. veku, 267–84. Beograd: Institut za savre-
menu istoriju Srbije, 2015.
• Friszke, Andrzej. »Polski Październik 1956 z perspektywy pięcziesięciolecia.« Polski Przegląd 
Dyplomatyczny 32, št. 4 (2006): 95–114.
• Garton Ash, Timothy. In Europe’s Name: Germany and the Divided Continent. New York: Vintage 
Books, 1994.
• Go, Julian in George Lawson. »Introduction.« V: Go, Julian in George Lawson (ur.). Global Histo-
rical Sociology, 1–34. Cambridge: Cambridge University Press, 2017.
• Ivanović, Vladimir. Jugoslavija i SR Nemačka, 1967–1973: Između ideologije i pragmatizma. Beo-
grad: Institut za savremenu istoriju, 2009.
• Jarząbek, Wanda. »“W sprawach niemieckich nasz głos musi mieć swą wagę…” Problem niemiecki 
w polskiej polityce zagranicznej od października 1956 r. do rozpoczęcia tzw. drugiego kryzysu ber-
lińskiego w listopadzie 1958 r.« Dzieje Najnowsze 33, št. 2 (2001): 103–29.
• Jarząbek, Wanda. »W poszukiwaniu porozumienia z Republiką Federalną Niemiec – tajne roz-
mowy z Albrechtem von Kesselem w Waszyngtonie w 1957 roku.« V: Barcz, Jan et al. (ur.). Roc-
znyk polsko-niemiecki, 203–15. Varšava: Instytut Studiów Politycznych PAN, 2000.
• Jarząbek, Wanda. Polska Rzeczpospolita Ludowa wobec polityki wschodniej Republiki Federalnej Nie-
miec w latach 1966–1976. Varšava: Instytut Studiów Politycznych PAN, 2011.
• Klomp, Jasper. The relations between Yugoslavia and the German Democratic Republic from 1968 until 
1990: doktorska disertacija. Univerza v Ljubljani, 2020.
• Kochanowski, Jerzy. Rewolucja międzypaździernikowa: Polska 1956–1957. Krakow: Znak Hory-
zont, 2017.
• Machcewicz Paweł. Rebellious Satellite: Poland, 1956. Washington D.C., Stanford Calif.: Woodrow 
Wilson Center Press, Stanford University Press, 2009.
• Maričić, Alan. »Lucky that East Germany also exists«: Yugoslavia between the Federal Republic of 
Germany and the German Democratic Republic (1955–1968): doktorska disertacija. University of 
Waterloo, 2019.
• Nečak, Dušan. Hallsteinova doktrina in Jugoslavija. Tito med Zvezno republiko Nemčijo in Nemško 
demokratično republiko. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 2002. 
• Nećak, Dušan. »Ostpolitik« Willyja Brandta in Jugoslavija (1963–1969). Ljubljana: Znanstvena 
založba Filozofske fakultete, 2013.
• Oelsner, Andrea in Simon Koschut. »A Framework for the Study of International Friendship.« V: 
Koschut, Simon in Andrea Oelsner (ur.). Friendship and International Relations, 3–31. Basingstoke: 
Palgrave Macmillan, 2014.
• Pirjevec, Jože. Jugoslavija: Nastanek, razvoj ter razpad Karadjordjevićeve in Titove Jugoslavije. Koper: 
Lipa, 1995.
• Rajak, Svetozar. Yugoslavia and the Soviet Union in the Early Cold War: Reconciliation, Comradeship, 
Confrontation, 1953–57. London, New York: Routledge, 2011.
• Sasanka, Paweł. »’Czy pójdziemy drogą jugosłowiańską?‘ Fascynacja jugosłowiańskim modelem 
ustrojowym i narodziny idei rad robotniczych w Polsce w 1956 r.« Przegłąd historyczny 122, št. 3 
(2021): 699–734 .
213Maja Lukanc: »Jugoslovanske meje so na Baltiku, poljske na Jadranu«
• Skobelski, Robert. Polityka PRL wobec państw socjalistyczych w latach 1956–1970: Współpraca – 
napięcia – konflikty. Poznan: Wydawnictwo Poznańskie, 2010.
• Sowa, Andrzej Leon. Historia polityczna Polski, 1944–1991. Krakov: Wydawnictwo Literackie, 
2011.
• Stefancic, David. »The Rapacki Plan: A Case Study of European Diplomacy.« East European Quar-
terly 21, št. 4 (1987): 401–12.
• Theurer, Marc Christian. Bonn, Belgrad, Ost-Berlin: die Beziehungen der beiden deutschen Staaten zu 
Jugoslawien im Vergleich, 1957–1968. Berlin: Logos-Verlag, 2008.
• Zaremba, Marcin. Komunizm, legitymizacja, nacjonalizm: Nacjonalistyczna legitymizacja władzy 
komunistycznej w Polsce. Warszawa: Wydawn. Trio, 2001.
Objavljeni viri in spomini
• Mićunović, Veljko. Moskovske godine: 1956–1958. Zagreb: Liber, 1977.
• Ruchniewicz, Krzysztof in Tadeusz Szumowski. Polskie dokumenty dyplomatyczne, 1957. Varšava: 
Polski Instytut Spraw Międzynarodowych, 2006.
Maja Lukanc
“YUGOSLAV BORDERS ARE IN THE BALTIC,  
AND POLISH BORDERS ARE IN THE ADRIATIC”: 
YUGOSLAVIA, POLAND, AND THE YUGOSLAV 
RECOGNITION OF THE ODER-NEISSE LINE
SUMMARY
After the political shifts during the Polish October, Yugoslavia and Poland devel-
oped a special relationship based on pursuing their distinct paths to socialism and 
the principles of equality and sovereignty within the international labour movement. 
Leaders from both countries recognised that by cooperating and exchanging experi-
ences, they could more effectively advance their own as well as shared interests within 
the limits imposed by national and geopolitical constraints. Yugoslavia’s recognition of 
the Oder-Neisse line should therefore be interpreted both in the context of the close 
Polish-Yugoslav cooperation following the Polish October and the broader thaw in 
the relations between Belgrade and Moscow after Tito and Khrushchev’s meeting in 
Bucharest in August 1957. 
On the one hand, Yugoslavia’s official support for Poland’s western border offered 
its leaders an opportunity to improve relations with Moscow, aligning with the Soviet 
conception of the reality of two German states. On the other hand, it allowed them to 
express solidarity with the Polish reformist forces. Yugoslav communists understood 
that by actively endorsing Gomułka’s post-October policies, they were also bolstering 
214 Prispevki za novejšo zgodovino LXIV – 3/2024
the progressive elements within the socialist camp and thereby enhancing their stand-
ing in the international labour movement. Yugoslavia’s recognition of the Oder-Neisse 
line was a significant achievement for the Polish leadership, not only in terms of back-
ing the territorial demarcation itself but also because of the opportunity to portray 
Poland as a key player in bringing Yugoslavia closer to the socialist bloc. In doing so, 
the Polish communists reaffirmed their loyalty to Moscow while demonstrating to 
their domestic public that the post-October policies were firmly committed to advanc-
ing the Polish national interests.
Yugoslavia’s recognition of Poland’s western border was the most notable but not 
the only outcome of the Polish delegation’s visit to Yugoslavia in September 1957. The 
meeting aimed to reaffirm both nations’ commitment to pursuing their distinct paths 
to socialism and upholding the principles of equality and sovereignty in international 
relations. Discussions showed strong alignment on many issues while balancing com-
promise and restraint, particularly with respect to the Soviet Union. The fact that both 
the Eastern and Western observers were relatively satisfied with the visit’s outcomes 
attests to the political skill of both countries’ leaders. They assured the Soviet Union of 
their recognition of its socialist experiences and foreign policy while signalling to the 
West their capacity to influence the socialist bloc’s developments with their own alter-
natives. In their discussions, the Polish and Yugoslav communists also reaffirmed their 
political principles: the importance of bilateral cooperation and experience exchange; 
pursuing independent socialist solutions; and integrating politically and economically 
with countries regardless of their bloc affiliation.
Mutual cooperation allowed both countries to implement and advance their 
shared concepts, leading to even stronger ties after September 1957. The Yugoslav rec-
ognition of the Oder-Neisse line and the Polish support during the Federal Republic of 
Germany’s diplomatic break with Yugoslavia enhanced the mutual trust between the 
two countries and deepened their understanding of each other’s internal and foreign 
policy constraints. Most importantly, the post-October Polish-Yugoslav cooperation, 
grounded in shared experiences and a similar vision of a socialist future, facilitated 
inter-state and transnational integration between Poles and Yugoslavs that transcended 
future ideological disputes.