Zvonovi za topove

slovenski

2024

druga svetovna vojna   prva svetovna vojna   rekvizicija zvonov   zvonovi

Univerza v Ljubljani, Teološka fakulteta
(Obvezni izvod spletne publikacije)

Zvonarji so se od konca srednjega veka večkrat prelevili v livarje topov. Po naših deželah so zvonovi v preteklosti mnogo trpeli zaradi osmanskih vpadov, najbolj pa za časa obeh svetovnih vojn. Avstro-ogrske oblasti so se pri odvzemu bronastih zvonov sklicevale na vojne razmere. V obzir so vzele umetnostno in zgodovinsko pomembne zvonove, o katerih naj bi odločala spomeniškovarstvena služba. V soglasju z obrambnim ministrstvom so deželna glavarstva škofijske ordinariate v letih 1915/1916 zadolžila, da preko župnij izvedejo popis zvonov po posebnem formularju. Župniki in verniki so ordinariatom oziroma škofom poleti 1916 množično pisali prošnje, naj posredujejo pri vojaških oblasteh za ohranitev posameznih zvonov. Podprli so jih tudi posamezni župani, ponekod pa so peticije podpisali tudi soseščani cerkvenih sosesk. Pred drugim odvzemom zvonov, ki se je začel avgusta 1917, je vojaško poveljstvo ordinariate zaprosilo za ponovno pomoč pri izvedbi akcije. Župniki so morali v dveh tednih predložiti sezname preostalih zvonov. Od odvzema so bili upravičeni tisti, ki so bili uliti pred letom 1600, ostali pa so se morali odlikovati po izrednem ornamentalnem in figuralnem okrasju. V vsaki cerkvi z redno dušnopastirsko oskrbo naj bi ostal vsaj en zvon. Načeloma so ostali le tisti zvonovi, ki jih je označil konservator. V Sloveniji so se ohranila le redka izvirna zvonila izpred leta 1916, saj je bilo pri obeh odvzemih cerkvam odvzeto 90 % zvonov. Kraljevina Italija je po prvi svetovni vojni od Avstrije dobila vojno odškodnino, iz katere je financirala ulivanje t. i. odškodninskih zvonov na slovenskem ozemlju, ki ga je na novo pridobila. Izpraznjene zvonike v slovenskih deželah, ki so prišle v okvir Kraljevine SHS, so v letih po prvi svetovni vojni predniki napolnili z bronastimi in jeklenimi zvonovi. Ulile so jih pretežno domače zvonarne. Italijanska fašistična oblast je 23. aprila 1942 sklenila, da cerkvam na Primorskem in v Istri odvzame zvonove v vojaške namene. V glavnem je šlo za odvzem odškodninskih zvonov. Med odvzetimi zvonovi so se znašli tudi nekateri, ki jih je Avstro-Ogrska pustila oziroma so bili po prvi svetovni vojni vrnjeni iz avstrijskih zbirnih centrov. Na ozemlju t. i. Ljubljanske pokrajine Italijani bronastih zvonov niso odvzeli, podobno pa so ravnali tudi Madžari v Prekmurju. Nemški okupator je z odvzemom bronastih zvonov škodo povzročil predvsem cerkvam na Štajerskem in v Zasavju ter Posavju, ki še do danes ni sanirana. Načeloma med letoma 1941 in 1944 niso odvzeli le tistih bronastih zvonov, ki jih je med prvo svetovno vojno zaščitila že avstrijska spomeniškovarstvena služba, vendar pa so zlasti v Zasavju in Posavju, kjer so izselili slovensko prebivalstvo, odvzeli skoraj vse historične zvonove. Nedotaknjeni so ostali bronasti zvonovi v nekaterih cerkvah v Zgornji Savinjski, Šaleški in Mežiški dolini. Na Gorenjskem so bronasti zvonovi ostali po zaslugi orglarskega mojstra Franca Jenka. Od Italije so jugoslovanski komunistični oblastniki za odvzete zvonove naknadno zahtevali tudi vojno odškodnino. Italijanska vlada je plačala 120.000.000 lir odškodnine. Zahteve jugoslovanskih oblasti po vrnitvi nepretopljenih zvonov iz Avstrije v štajerske župnije žal niso bile uspešno rešene. Kočevarski zvonovi iz porušenih cerkva so bili uničeni ali pa so svoje novo bivališče dobili v zvonikih nekaterih bližnjih cerkva. Številni so romali v zvonike v okolici Laškega.

28.01.2026