F. GOL AR:  BUDNICA.                                  227
problem, in se niti ne dotika tega, kar bi šele moglo vreči neko luč na ta problem. Kaj pomaga potemtakem, če Bergson iznova opominja, da s tem ne podaja definicije komike, temveč da mu služi to le kot vodilna misel za vsa poznejša izvajanja: videli bomo, da vsa ta poznejša izvajanja, ki se tičejo posameznih vrst smešnosti ali komike, s to „vodilno mislijo" stoje in padejo.                (Dalje prihodnjič.)
F. GOLAR:
BUDNICA.
Praprot zori, in višnjeve rože polne so rose jesenske — v temni se dalji ostro blestijo pogorja in šume gorenjske.
Strme, ponosne v sinjo višino k zvezdam nebeškim plamene, kot bi tajno prisegala zemlja, ob Korotanu snežniki stoje.
Bratje, ali razumete divno, jasno njih govorico? — Ne klonite glave, sinovi, ali vidite svobodno ptico?
Prost in silen v brezmejnem obzorju jastreb in sokol vihari — bog Perun in bog Triglav ti kliče: Sloven, ne udaj se, udari!
Zlato-žareč se meč nad tvojimi polji ob jutrih srebrnih leskeče — Zgrabi ga, da ti zasine solnce odrešenja in sreče.
Praprot zori, in višnjeve rože polne so rose jesenske — v temni se dalji ostro blestijo pogorja in šume gorenjske.
15
*