T sredo in saboto izhaja in velja: za celo leto . • 5 for. — kr* za pol leta . . 2 „ 70 „ za četert leta . 1» 40 „ Po pošti: za celo leto . . 6 for. 30 kr. za pol leta . 3 „ 20 „ m, četert leta * 1 » 70 „ SLOVENEC „Živi, živi duh slovenski, bodi živ na veke! 1 Nar. pesem. Oznanila. Za navadno dvestopno versto se plačuje : 5 kr. ktera se enkrat' 8 kr. ktera se dvakrat, 10 kr ktera se trikrat natiskuje; veča pismenke plačujejo po prostoru. Za vsak list mora biti kolek > (štempelj) za 30 kr. /' Rokopisi se ne vračajo /5- St. 21. V Celovcu v saboto 25. marca 1865. Tečaj I. „SIovenec“ vabi Slovence, naj si ga naročijo za II. četert leta 1865. Šele 3 mesece bo „ Slovenec" star, in že ima po celej Sloveniji lepo število prijatlov in podpornikov svojih, — že hodi v več ko 400 iztisih po vseh slo¬ venskih krajinah in donaša dopisov od vseh štirih ve¬ trov slovenskega sveta. Hvala lepa! Pa vendar tudi ne moremo zamolčati, da med svojimi naročniki še po¬ greša veliko imen , ki slovijo za iskrene rodoljube in { >remožne gospode po svetu slovenskem. Bratje ! faeta oquuntur, dela, dela nam kažite, ne zlatih in sladkih besed! Zatorej prosimo! „Slovenec“ bode izhajal v sedajnem duhu in se- dajni obliki, pa je tudi volje razširiti se, kakor hitro potrebne podpore najde. Slovenci! vse imate v svojih rokah. — Koliko naročnina znaša, najde se na čelu vsa¬ kega lista, le to pristavljamo, da imamo še vseh listov, ki so dozdaj na svitlo prišli; dajemo vse po 1 gld. Se¬ stavki našega lista niso taki, da se ber6, po tem pa zadegajo nekam: „ Slovenec" svoje vrednosti ne zgubi nikoli. Zatorej priporočamo novim gg. naročnikom, naj si oskerba tudi liste minulega četert leta. Vse čč. gg. rodoljube, ki so volje „Slovenca“ pod¬ pirati in prejemati, lepo prosimo, naj se oglase brez o d;l o g a. Kolek, poštnina in tisk so dragi, zatorej bo¬ demo le nekaj malega več iztisov dali tiskati, in „ Slo¬ venca" pošiljali le tistim, ki naročnino pošljejo. V Celovcu 16. marca 1865. Vredništvo. Odkristoserčna beseda. H V Ljubljani je neko društvo, — to ni nič čud¬ nega v sedanjem času, ko imamo društev na kupe, edinosti pa nič — slavna Laibaherca ima imenitni posel, da napoveduje in razglasuje dneve, v kte- rih ima to društvo svoje zbore, iu priobčuje, kaj se je v njih godilo, za tiste, ki samo „Novice“ in druge slo¬ venske časnike, ki izhajajo na Kranjskem, ber6, naj bi bilo tedaj omenjeno društvo „terra incognita", kajti po njih se nič ne razglasuje o zadevah njegovih, in vendar se imenuje to društvo: kr anj s k o, kar je že bolj čudno. Največe čudo pa je, da so pri tej družbi možje, ki znajo slovenski ne samo govoriti, ampak tudi pisati, pa vendar pišejo nemški — očitno znamenje, da slovenščina še ni zrela za zgodovinske preiskave, ali pa da Slo¬ venci še niso zreli za nje. To pa je še bolj čudno! Slehern lahko spoznd, ktero društvo imamo v mislih, pravi se mu: „kranjsko zgodovinsko društvo". Predno pa nadalje o njem govorimo, naj povemo, kako se je za¬ čelo. Leta 1840 so načertali nekteri domoljubi po pri¬ zadevanju nadvojvoda Joana pravila za zgodovinsko družbo kranjske, koroške in štajerske kronovine vkup. Na Kranjskem potezah so se za to napravo rajni pre¬ fekt Kebič, profesor Prane Heinrih, knjižničar Likavec, direktor Costa, Franc pl. Hermannsthal, dr. Baumgart- ner, dr. Dragotin Ulepič, kustos Freyer in baron Er- berg. *) Leta 1843 29. aprila je poterdil cesar Ferdi- *) Glej Mittheilungen des histor. Vereins fur Eram Jahrgang 1858, st. 79. nand I. omenjena pravila. Po pervotni osnovi je imela vsaka imenovanih dežel zgodovinsko družbo z vodstvom v glavnem mestu, v Gradcu pa je bilo centralno vod¬ stvo vseh treh društev. *) Pri pervi volitvi 5. septembra 1844 izbrali so si v Ljubljani za vodja barona Ant. Codelli-ta, tajnik je po¬ stal marljivi dr. Ulepič , umerli poglavar kranjske de¬ žele. Za pervo leto je pristopilo 312 udov in pridobilo si je društvo mnogo starin, knjig, gerbov, denarjev, slik, starih listin itd. Na prizadevanje gosp. vodja Co- sta-ta so zagledale 1. prosenca 1846 perve „Mittheilun- gen des historischen Vereins fur Krain" beli dan. Leta 1849 je razpadel centralni odbor v Gradcu, in Kranjska, Koroška in Štajerska so osnovale samostojne družbe. 5. sept. 1850 proklamirala se je kranjska družba kot samostojno društvo. Odsihmal je napenjala vse sile, da čversto koraka po poti, ktero je nastopila in res, njeni udje so se mno¬ žili, kakor njeni zgodovinski zakladi; leta 1858 je štela 393 udov. Da bi bile „Mittheilungen“ leta 1846 v slovenskem jeziku na svitlo hodile, ni bilo pričakovati v tistih ča¬ sih, kajti slovenščina jela se je še le gibati, toliko pa smemo zagotavljati, da bi se bilo to tačas prej zgodilo, kakor sedaj, ko se mnogo nasprotuje „cum studio" in s strastjo. Da resnico govorimo, kažejo marsikteri spisi v sporočilih zgodovinskega društva, ki seje nekdaj marljivo oziralo na slovensko in sploh slovansko zgodovino. Ne¬ utrudljivi dr. Etbin Costa je že 1855 in dalje zapiso¬ val vse tudi slovanske spise v oziru naše in sploh slo¬ vanske zgodovine v svojih: „Beitrage zur Literatur, be- treffend Krains Geschichte, Topografie und Statistik"; profesor Metelko je povedal marsikaj mičnega o slo¬ vanski književnosti in vedah, j Učeni Dav. Ter ste¬ nj ak zagovarjal je z jezikoslovnimi preiskavami vselej Slovence, njih narodnost in pervotni stan na Kranjskem. Dr. Klun, ki je podal, ni davno tega, Nemcem izver- stno povestnico našega slovstva, razglašal je med dru¬ gim preiskave o slovenskih pisateljih. Marljivi dekan Hicinger, ki ima našo povestnico, rekel bi, v mazincu, priobčeval je veliko o cerkveni in posvetni zgodovini kranjski in naših sosedov. Mnogo te tvarine so dona- šale „Novice“ svojim slovenskim čitateljem, ki so redno slišali, kako se godi tej družbi. Ali sedaj! Prebiraj „Novice“ in druge časopise slovenske, kolikor hočeš, ne najdeš ne duha ne sluha o kranjskem zgodovinskem društvu. Prošuja „Novic“ leta 1850, „naj da družba zgodovino kranjsko v slovenskem jeziku na svitlo", je še sedaj „glas vpijočega v puščavi". Kako to? Ako družba noče pošiljati vabil in izvestij svojih zborov slovenskim časopisom , da jih razglasujejo domačinom, Kranjcem, tedaj je družba ta sicer na Kranjskem, pa ni za Kranjce; če pa slov. časopisi nočejo omen¬ jati te družbe, gotovo znamenje je, dajo ignorirajo, ker ni za Kranjce, ker ni narodna. Na vsak način ne vel j d *) Kaj imenitno bi bilo, da bi se za vse notrajno-avstrijanske dežele osnovalo zgod. društvo z vodstvom v Ljubljani 1 Vredn. — m — nič taka družba, kteri ni veliko mar za domačine in za ktero tudi večina domačih, Kranjcev, ne mara. „ Vsaka družba -4 , opominjale so „Novice“ že 1850, „je le mertva stvar, dokler ne stopi s podukom med ljudstvo -4 . Dvaj¬ set let že stoji društvo, preiskuje in nabira tvarine, pa se sedaj ni na svitlo prišla zgodovina kranjska, še se¬ daj pričakujemo kranjsko zgodovino v slovenskem je¬ ziku in pričakovali jo bodemo do sodnjega dne, ako ne bode drugače. (Konec pride.) Deržavni zbor. 'J Ker smo zadnjič na tem kraju omenili govorice, ki je kakor strela z jaznega spet med mirni svet udarila, češ, Smerling pojde, povemo spet tu koj, da je bilo vse, kakor drugikrat, tako tudi zdaj le — govorica. Kaj hujega mora priti, da se to vresniči in razdere tak lep mir, ki je dozdaj med vlado in poslanci bil — poza- meznih prepirov, ki so bili le bolj na videz, ne prište¬ vamo semkaj. Mora se pa tudi priznati, da sicer po¬ slance jedro nekako mika, toda oni si bodisi iz pre¬ majhne sprevidnosti ali pravega poguma ne upajo tudi — lupine zgristi! Enake misli nas sprehajajo spet, če premišljujemo tudi to, kar je dr. Berger v seji od 18. t. m. o svojem predlogu zoper §. 13. govoril. Ne da se tajiti, da ne bi bil sploh resnice govoril, in mi¬ nistrom, zlasti Smer lin gu, grenkih pravil, (kakor svoje dni g. pl. Kaisersfeld), ali se ogledujemo in vprašamo skerbno, kaj bodo vse te lepe in če tudi res¬ nične besede pomagale? Dokaj skušenj nas že uči, da si lahko odgovorimo, kaj! Berger pravi, daje nje¬ gov predlog nekak poskusen kamen, ki nam bode pokazal, ali imamo pravo ali le na videz ustavo? kak¬ šnih misel je prav za prav ministerstvo, in kako se mi¬ sli zanaprej obnašati? čemu je še dalje derž. zbor, če ministerstvo brez njega postave daje, kakor se mu zljubi? nadalje povdarja B. rekoč, da, če ne moremo splošne ustave prenarediti, ker še ni vseh poslancev skupej, lotimo se vsaj posameznih delov, itd. Bravci naši nam ne bodo zamerili, če še enkrat priznamo, da te besede, ta vprašanja sicer bude lepe misli, in tudi marsikako upanje, pa sedajnega ministerstva ne bodo namah predrugačile. Zatorej poterpimo še. Že odbor, kteremu je ta predlog izročen, obstoji večidel iz mini- sterskih prijatlov. Ni tedaj težko vganjati, kaj bode ž njim. „Ako te mika jedro, zgrizi lupino -4 , dajemo vsem v resni premislik./— Nadalje je zbornica sklenila , naj železnica plačuje' 3 četertinke tistega davka, ki ga odrajtuje od svojih dohodkov, tistim srenjam ali sose¬ skam , skozi ktere derdra, 1 četertinko pa glavnemu mestu Dunaju, kjer je upravitelj st vo. Ministerstvo je nasvetovalo polovico. — Najbolje bi bilo, če bi se ta reč tudi deželnim zborom izročila. Le-ti bi najberže in najprej pravo zadeli. — Vrintsov nasvet je bil zaveržen. — Pie n er misli davek za kupone na 5 od¬ stotkov znižati, poslanec Ta še k pa nasvetovati, naj se na 10 poviša. — Gosposka zbornica je odobrila, da se zniža osebni davek na Sedmograškem in posojilo v srebru za 1. 1864; kar se pa davščine za žganj e tiče, ni enih misel s poslanci: volje je namreč te, davek zni¬ žati pa tudi darila za izvažanje povečati. Poslanci si bodo tedaj spet „z žganjem 44 glave belili. Avstrijansko cesarstvo. Dežele notrajno-avatrijanske. * v Celovcu. V nedeljo zapuste zadnja kardela domačega polka mesto. Hesov polk je začel 24. t. m. v posadko dohajati. — Sneg še noče jenjati. Te dni je spet z nova vse zapadel. Namesti spomladi se nam ponavlja zima s hudim mrazom in vetrom. Tudi iz drugih krajev se nam tako vreme sporočuje. — V sre¬ do večer je bil spet blizo mesta ogenj vstal, ki je g. Gastelnu veliko sena pokončal. Čudno, začelo je zdaj že vsakih 14 dni goreti! — §§. Iz Celovške okolice 20. marca. Naši bče- larji se nočejo nič kaj hvaliti. Lanska ajdica ni dala navadne prežlahtne paše, porezovali smo le prazno sa¬ tovje. Kar je nektero satovje še sterdi (medu) imelo, morali smo jo v pomoč drugim panjem dajati, ktere smo za pleme pustili. Imeli smo upanje, da bode nas in bčelice zgodnja spomlad razveselila, pa na jutri napo¬ veduje koledar že pričetek ljube spomladi, ali narava spi pod debelim snegom še globoko zimsko spanje svoje, in davi je bilo merzleje, kakor o svetih treh kraljih. Ni čuda, da se ljubim in marljivim bčelicam slabo godi. Malo je bčelorejcev med nami, ki bi ne imeli merličev objokovati. Nek iskren bčelorejec iz C. je že 28 po¬ grebov imel; vsa njegova bčelarska družina mu je za- merla. Umerle so pridne živalice gladu — pri obilno napravljeni mizi. Najdeš panjev, ki imajo še po 4 — 5 liber sterdi, pa na polnem satovju čepijo mertve mu¬ hice. Kako neki to? Panj je imel premalo muhovja, borne živalice niso mogle satovja dostojno obsedati in dostojne toplote delati, sterd se je tako uterdila, da jej oslabljene bčele niso več bile kos, —■ pomerle so gladu pri polni skledi. To se je posebno panju zgodilo, kteri se je lani s staro sterdjo zastavil. Dobro tedaj dela bčelorejec, kteri jeseni pri pore- zovanju oprosteno muhovje v zimske panje odganja —• več ko ima živalic panj , bolje je stanje njegovo. O bčelarstvu velja to, kar velja od umno vredjene der- žave: Več ko ima deržava delavnih, produktivnih moči, veče je blagostanje njeno. Iz spodnjega Složa. (Slovenščina in Kotmar aves.) V tej fari stoji stari grad Humberg, pravo strašilo za Slovence. Tu je do leta 1848 prebi¬ vala gospoda, ki Slovencev ni le samo poneinčevala, te- muč tudi molzla do zadnjega vinarja. Tudi fajmoštre je Kotinaraves imela, ki so kakor na Žihpoljah nem- škutarili v cerkvi in šoli. Ni torej čuda, da se je tudi v Kotmarivesi slovenska zavest skorej pozgubila. Ka¬ kor iskra v pepelu zakopana dolgo tli in se spet oživi, kadar količkaj sape dobi: taka je bila tudi v Kotmari¬ vesi. Iskra slovenske narodnosti je tlela v sercih slo¬ venskih farmanov, — prišli so rodoljubni fajmoštri in učitelji, potegnil je pravi vetrič, in iskra se je vnovič zažgala in pokazala v živem plamenu. Domorodni ogenj je najprej prižgal tedaini fajmošter in sedajni stolni kor r in viši šolski ogleda, visoko častiti gosp. dr. Val. Milar, kteremu je zvesto pomagal izverstni učitelj in dober Slovenec,gosp. Belčnik Franc, kterega rajni šolski nadzornik g. Eudmaš niso mogli prehvaliti. Ta dva sta celino kerčila, in imata največe zasluge za¬ stran slovenščine v Kotmirški fari. Ravno v tem duhu in z ravno tako gorečnostjo pa dela na slovenskem po¬ lju sedajni fajmošter, g. Milar Andrej. Kdor je vnet za čast in slavo božjo, vnet je tudi za izomiko in srečo svojih farmanov. Ni še pet let, kar so g. Milar prišli za fajmoštra v Kotmaroves, in že so pri dveh cerkvah nova stolpa ali turna postavili, farno cerkev in podruž¬ nice so lepo popravili, dvajset farmanov družbi sv. Mo- hora pridobili, veliko slovenskih bukvic med ljudi spra¬ vili in veselje do slovenskega branja po celej fari zbu¬ dili. In vse to tako tiho in pametno, da ni nobenega pričkanja zavoljo slovenščine in nemščine. Poslušajte, kako znajo denarjev za potrebne poprave v cerkvi in šoli nabirati. Ko vidijo mladenče kje igrati, bodi sina kegliščuali za mizo, prijazno jih nagovorijo: „No fan¬ tje! le ne pozabite na svojo cerkev in šolo, že veste, česa potrebujemo, le denite kaj na stran, kedar malo več stoji“. Take prijazne beseae budijo pobožne misli, ohranijo veselje vselej pošteno in nedolžno, pa zbero kaj dnarja. Pri tem hvale vrednem in rodoljubnem po¬ četju jih prijateljsko in močno podpira občno spošto¬ vani srenjski predstojnik g. Zablatnik Pavl,po domače Dej, ki je prav priljuden mož in zna svojim gostom kaj dobro postreči. Tema obema pa krepko pod rame sega zgorej imenovani gosp. učenik in tako ti trije go¬ spodje v lepej zastopnosti obdelujejo slovensko polje, na kt. rem se že prav lepo sadje kaže in obeta prav obilne žetve. — * Vsi doljnjem Štajerskem. Iz vseh krajev naše krasne domovine Slavjanske nam donašaš, „Slo- venec“! mične in zanimive dopise, le iz naše južne Štajerske jih nimaš skorej nič. Ne dvomim sicer, da bi „Slovenec“ tukaj nič naročnikov ne imel, kajti po¬ znam predobro naš ljud, kteri po slavjanski slavi hre¬ peni. Zakaj pa da iz naših krajev več dopisov ni, menda se ne motim, če rečem, da si možje resnice pi¬ sati še nič kaj prav ne upajo, lagati pa ne znajo in se jim tudi gnjusi. Res hudo je tukaj, ljudje si ne mo¬ rejo več pomagati —• in vendar se, jim poiajšati njih stanje, nič ne stori, čeravno se je po časnikih že to¬ liko pisalo. Na Dunaju se naši poslanci za kako malo stvarico po več dni pričkajo, ali za narod naš se še ni skorej nihče oglasil, da bi se n. pr. ustavile dražbe zarad dolžnih davkov ali da bi se vsaj za eno ali pol leta odložile. Čudno bi že res moglo biti, da bi naši ljudje tukaj že oglušili ne bili, ako bi se jim pri vsaki dražbi na boben ropotalo. Toda hvala, da v našem kraju ne najdeš bobna, drugače bi ga lahko slišal sko¬ rej vsaki dan ali na tem ali pa na unem griču. Čudno se mi tudi še zdi, da se morejo ti siromaki še kaj gi¬ bati, ker do danes, 13. marca, bilo je v vsem skupej nič več kot 28 dražb, tedaj skorej vsaki drugi dan ena. Ni se torej čuditi, če se dobre kmetije pod nič pro¬ dajajo. Tako se je n. pr. spet 25. febr. t. 1. kmetija s 60 orali zemlje, ki je bila 2480 gld. cenjena, prodala samo za 54 gld. To je pač žalostno! Možje, ki vas je ljudstvo z zaupanjem izvolilo, da bi ga zastopali, kakor in kjerkoli je treba, poslušajte vendar njegovo vpitje, njegov jok in stok! Naj se vam vendar kaj smili! Kaj bo, če popolnoma uboža? —• Kakor se nam zdaj vreme kaže, ni upati dobrega leta. Lani so bili nogradi o tem času že obrezani in okopani, Sterni so že tudi počele zeleneti, —■ letos pa se še vedno lahko sanjkamo, ker imamo še do 3 pedi vi¬ sok sneg, kterega se do velike noči (vuzma) težko težko znebili bodemo. Bog pomagaj ! Iz Tersta. 12. marca. V. —• Rekel sem v svojem dopisu, ki je tiskan .v „Slovencu“ pod štev. 13., med drugim tudi to , „da bi vendar dobro bilo, če bi si kmetje teržaške okolice napravili doma svoje čitav- nice, sebi primerne, in pa, da oddaljeni, kolikor le mogoče od mesta.bi se tudi manj italijančili“. Komu bi se bilo pač kdaj sanjalo, da bo za volj teh dobrovoljnih besed kak Slovenec in ob enem čitavni- čen ud pikal svojega sorojaka in — čitavničnega so- člana? In vendar se je zgodilo. (Gl. dopis iz terža¬ ške okolice v „Novicah“ 1. 10). Gosp- dopisnik pravi, da jaz še ne poznam teržaške okolice. Odgovarjam mu na to, da jo prav dobro poznam, zlasti ker mi je ona do- movje. Ravno zato pa sem se derznil objaviti svoje mnenje o gori omenjeni zadevi. Drugod pa sem že tudi rekel, da bi bili Slovenci teržaške okolice že zdav- nej bolj potalijančeni, nego so zdaj, ako bi ne bilo tu¬ kaj veriin duhovnikov slovenskega naroda. Ravno oni so po svoji službi najbolj pripomogli, da se ni še več slovenskega jezika med temi Slovenci pokazilo in po- zgubilo. Posebno pa ste bile dve novi cerkvi, ena v Verdeli (pri sv. Ivanu), druga v Rojani, v tej zadevi kaj zelo na dobro. Kmetje imajo tudi tam, kakor v druzih krajih tukajšnje okolice, že davno dom;'i cerkev ter jim ni treba hoditi v mesto k službi božji, kakor so poprej hoditi morali. To je pa gotovo nekaj važnega za njihovo slovensko narodnost. Pri vsem tem pa so marsikteri zlasti tam, kjer so le italijanske šole, kakor n. pr. pri sv. Mariji Mandaleni, in bliže mesta, že od nekaj let sem popustili svoj narodni jezik, in sicer ve¬ čidel le moški (ženskede prav redko kje), pa tudi svojo narodno obleko ter so se tako, bi djal, prav popačili. Če, postavim, kak človek po gosposko oblečen tiste v slovenskem jeziku česa vpraša, odgovarjajo mu po na¬ vadi le v italijanskem jeziku, se ve da prav slabo. No¬ sijo pa moški iz teh krajev le kot mestni vojaki narodno obleko , (to je še dobro!) ki jo večidel dobi¬ vajo na stroške mestne gosposke (magistrata). Bi-li ne bilo po tem takem želeti, da si prebivavci teržaške oko¬ lice doma napravijo svoje čitavnice, ki bi jim v mojem smislu bolj v prid bile? Razumeva pa se, da bi mo¬ rale biti v primernih krajih in, kolikor mogoče, cene. Posebno za mladino bi to kaj važno bilo , kajti tudi šole bi jej več koristile, — centralizacija ni nikjer do¬ bra, torej tudi pri čitavnicah ne. Bog daj, da bi imela vsaka fara, vsaka vas svojo primerno čitavnico! — Kaj pa da prav za prav pomenja opazka gosp. dopisnika v ,,Novicah u , da bi namreč omenjeni kmetje, t. j. kme¬ tje tukajšnje okolice, morali hoditi dalje, ko bi imeli svoje čitavnice, in da stanujejo vsi tisti kmetje, ki so dozdaj vzeti v čitavnico, razim enega, le če- tert ure dalječ od mesta ali od čitavnice — to ni¬ kakor ni jasno. Če je pa gosp. dopisnik mislil go¬ voriti samo o šestih kmetih, vprašamo ga, ali ne bi smelo še kaj druzih kmetov, ki stanujejo čez eno uro dalječ od mesta, pristopiti čitavnici, če bito želeli? Zdi se nam, da po dopisnikovem mnenju ne. Kaj bi pa uni potem rekli, če bi to res bilo ? Svetovaje ustmeno o neki priložnosti, naj bi si tu¬ kajšnji Slovenci doma svoje čitavnice osnovali, sem ob enem tudi svetoval, naj bi se jih nekoliko brez vsega plačila v sedajno čitavnico povabilo, zlasti kedar so v nji „besede“. Oni so večidel siromašni in morajo terdo delati, da si vsakdanjega kruha priskerbe. Stalo bi jih tedaj jako težko plačevati na leto 8 gld., in pa zakaj ? Da bi le bili za malo časa pri kaki besedi. Brčt bi tako ne hodili, vsaj o delavnikih ne, ker ne utegnejo. Ples pa je v čitavnici zanje , kakor da bi ga ne bilo, ker ne bi smeli tamkaj plesati. Vsaj mi je rekel nek odbornik: „Plesati se sme samo v fraku ali v sur ki, drugače ne!“ Kaj bi potem počeli, kako debelo bi gle¬ dali , ker radi plešejo? V svojih čitavnicah pa bi še zamogli razveseljevati, kakor jim je ljubo in drago , in gotovo tudi za manje stroške in z boljim uspehom, zla¬ sti kar se tiče narodnosti. — To vse sem takrat na kratko omenil. Kaj bo neki zdaj gosp. dopisnik na to odgovoril? — Kakor sem te dni slišal, silili so dozdaj že raarsi- kteri Italijani na vso moč finančine uradnike tukaj v Terstu, naj zapisujejo njih govore v uradnijskih preiska¬ vah po italijansko, ne pa po nemško, kakor je — 84 — bila dozdaj navada. — Zakaj bi vendar enkrat Slovenci že kaj tacega ostro ne tirjali? So si pač sami krivi, če jim ne gre po volji! Uradniki morajo na Sloven¬ skem znati slovenski, drugače ne dobe službe, vsaj tako postava veli. Le poskusite, in videli bote, da je mogoče in da bo potem za vas in za vse bolje. Trojedina kralj. Klopčič hervaških zadev se kaže zelo zamotan. Madjaroni (in kdo ni zdaj po vla¬ dinih zaumenih?), narodnjaki in sledniki dvorske kan- celarije bijejo že sicer tih pa vendar hud boj; le ško¬ da, da niso v'sem — enake pravice. Tri cela leta je g. Mažunarič pripravljal ljudi in pota za zbor, zdaj pa se kaže, kakor da bi bila njegova prizadetja napčna in zastonj. Smerlingaje preveč slušal. Nič ni kaj prav, ker se govori , da je M. ves pobit in da bo od¬ stopil. Ban Sokčevič je bil te dni nagloma na Dunaj poklican. — Da bi se skorej v vsem na bolje za- suknilo! Ptuje dežele. Pruska. Vedno bolj se govori in dela, da dobi Prusko Slesvig - Holštajn in se tako po Bismarkovih besedah primerno razširi. V vojvodinah je duhovščini neki celo prepovedano, v očitnih molitvah za postavne¬ ga vojvoda moliti. — Ministerstvo tudi nikakor ni vo¬ lje, pruske vojne umanjšati. Da, kako ošabno še že Prusi vedejo, — že celo na Donavo se obračajo! Razne novice, * Na Praškem kolodvoru je bil te dni velik ogenj ki je, kakor se naznanja, v delavšnici okoli 200.000 gld škode naredil — Poljskemu kralju Iovanu S o bi e s ki tu bodo v mestu Zolkievu primeren spominek napra¬ vili. — Na Beneškem je zdaj pod Benedekovem poveljem 123,000 vojakov, tedaj 21,000 več, kakor lan¬ sko leto. — Knjižica, ki jo je v pojasnilo papeževe okrožnice škof Dupanloup na svitlo dal, seje že 29krat natisnila. Blizo 100,000 iztisov bo morda že med ljudstvom. — Iz Carigrada se piše , da je turški sultan avstrijanskemu konsulu , g. S o r e t i č u , neki obljubil, da bo zanaprej blago in vse,- kar potrebuje, le iz avstrijanskih tovarnic prejemal. V izhodu se po vsaki ceni kaže našim obertnikom dobra prihodnost! — One dni je bila v neki vasi blizo Marberga na Šta¬ jerskem kmetija z blizo 70 orali zemlje, ki je bila ce¬ njena 6000 gld., za 50 gld. na dražbi prodana! V Prajštajnu na Marskem se bo nekemu gospodarju, ki je 5 gld. dolžen, prodalo posestvo, ki je 1500 gld. cenjeno. — Graška kupčijska zbornica je poslala deželne¬ mu odboru svoj sklep , naj bi se vlada prosila, da dovoli takim kmetom, ki so za 1. 1864 deset goldinarjev (ne- kteri pišejo 30) na davku dolžni, da plačajo svoj dolg s kmetijskimi pridelki (žitom, senom itd.), ki naj se v vojaške magacine spravljajo. Vse prav; toda ali nebo že zdaj nekoliko prepozno? Koliko kmetov si je neki še kaj prihranilo ? Kteri so pa tako srečni, da jim nič ne primanjkuje, so gotovo tudi že davke plačali. Bo¬ jimo se zelo, da bo letč, prošnja, če bo ulišana, za ve¬ liko kmetov prepozna. — Ruski poslanec v Carigradu, general Ignj&tiev, podaril je za izdavanje Vukovih del 100 gld. — Preč. g. dr. Franjo Rački viši šolski nadzornik v trojedini kraljevini, imenovan je apostol¬ ski protonotar in je one dni navadno obljubo storil. — V Zagrebu mislita dva Nemca, gg. Fidler in Al¬ brecht, novo slavjansko (!) bukvarnico napraviti. — Stroški za hervaško razstavo znašajo 20.740 gld. De¬ želna blagajnica je dala 12.000 gld. — Poskušnje s pavolo (drevesno volno) v Dalmaciji so se minulo leto dobro obnesle. Pridelali so je 1400 liber, in 4 posest¬ nikom so se dala darila. — Drobtine. Slovstvene. Dialoghi italiani, tedeschi e sloveni (It., d. u. slov. Gesprache — Laški, nemški in slovenski Pogovori). Ta pripravna knjižica , ktero je bil v pervem natisu sestavil g. J. Premru, priromala je z novim letom v ličnem, novem natisu iz g. Paternolli-tove tiskarnice. Skerbno prebru- šena in obilno pomnožena po č. duhovniku g. Janezu Rej e c-u, ponuja dragim bravcem v treh predalčikih lepo priložnost, ob enem treh važnih jezikov (talijan- skega, nemškega in slovenskega) skupej se učiti. Da je važna in koristna ta knjiga v sedanjem času, ni treba opomniti, pa je tudi zanimiva in prijetna , ker v mno- goverstnih pogovorih t raktičnega obsežka se učenec (bravec) brez truda slovnice, slovarja pa jezikov na¬ ravnost vadi. Dobiva se pri izdatelju g. knjigarju Pa- ternoli v Gorici in pri druzih bukvarjih slovenskih mest po 1 gld. n. dn. (450 strani). Ciospodarstveiie. (Dalje.) Najboljo pičo, kjer se živina v hlevu redi, daje štajerska detelja, zlasti zmes od detelje in trave, n. pr. od mačjega repa (Timotheusgras), in travne ljubke (pahovke Raigras). Takšna zmes je še bolja od same detelje, daje več in bolj zdrave klaje in se zamore tudi tje sejati, kjer ni gotovo, da bi se lepo obnašala sama čista detelja. Deteljo začni kositi, kakor hitro tako velika zraste, da moreš s koso po nji. Obraščala se bo znova, dokler vse čisto ne pokosiš. Dobro je sejati razun tega tudikermino zmes, po¬ sebno od grahora in ovsa, da si napraviš, kolikor mo¬ goče, dosti kerme, ako suša nastane in detelji rast u- stavi. V tako zemljo zamoreš vsejati ajdo ali proso za kermo. Rumenemu volej eku (Lupine) se prilega sa¬ mo lahka peščena zemlja, in je tudi bolja piča za ovce nego za govejo živino. Ohrani se pa do konca meseca oktobra kerma od detelje in trave z deteljo pomešane tudi v dobri zemlji. Kjer je pa bila že druga košnja, se ni lahko nadjati še tretje. (Konec prih.) Loterija. Gradec: 65. 86. 77. 32. 33. Dunaju: 29. 36. 73. 34. 64. v Žitna cena. Danajska borsa 24. marca 1865. 5°/ 0 metalike ........ 70 85 5°„ nacijonal 77.75 Novi zlati 5.24 Srebro.109. Izdatelj in odgovorni vrednik: J. E.Božič. — Natisnil: feril. žl. Hlelumajor v Celovcu.