382 Slavko Janevski Mrtva četa Slutim ta sen moder kot ptičja perut ki neslišno maha z odhodom in te roke, želje po zraku in vodi mrtva četa, ojme, slutim vas gole do kosti, z nemim smehom pod praznimi rebri in grudami zemlje v čeljustih, polnih krvavega ugriza mrtva četa, hrzajo nad vami srditi konji visoki od hrepenenja in za njimi plava črna pesem osmerih mater in vroče dihajo ustnice osmerih žena pa slutim življenje, življenje, življenje vas je gnalo pred ledenim pljuskom pod grenka stebla v nočeh gostih od mandljev in pelina mrtva četa, ojme, slutim vas žive, osem klasov ki jih je razbeljeno jeklo omlatilo do črnih src kot pod dotikom oblaka poganjate korenine v sleherni kamen še tja kjer dere samo gost pljusk — jerebice sinje, slutim vas, osem klasov črnega ječmena odpor v strahu lačnim srpom a niste, niste več klasi: napad! čujem vas — napad! žejna zemlja nas je vročične popila — pa slutim od toč smrti temna čela pod šopi črnih robidnic jok peska slutim in voda in skal in osem desnic, ki kopljejo brezno da bi našle nebo, in osem mrtvih pušk v osmih jamah, mrtva četa, slutim žilave, globoke korenine. Prev. Ivan Minatti 383 Mrtva četa Kako je nastala pesem, zakaj? Mislim, da pesniku ni lahko na to odgovoriti. Mar je pretirano, če rečem, da se poezija, vsa in vselej, razpenja med življenjem in smrtjo? Tudi ta moja četa: bila je življenje, postala je smrt, vrnila se je v življenje. Pesem je prišla pred skoro dvema desetletjema kot hip vznemirjenosti ob nečem in bila je želja, kajpak moja, da bi se mrtvi vrnili v živi svet sppminov, v svet, ki obkroža pesnika z vsemi upi, zanosi, tegobami, ljubeznimi, sovraštvi od trnja do zvezd, od cvetja do zgubljanja v globočine negotovosti. Preveč je bila verjetna, da bi jo bilo mogoče najti v vseh časih in v številnih usodah, v kaplji krvi tistih, ki so bili, in tistih, ki so; ppstala in ostala je delček mojega univerzuma. Če je bila večja od pesnika, ga bo preživela, če pa je pesnik večji od svoje pesmi, bosta skupaj ostala majhna. (1963) Slavko Janevski