PLANINSKI VESTNIK
OPREMA IN DRUGO V POVEZAVI S ŠOLO
Vsak tečajnik je v Katmanduju dobil seznam opreme in obleke, potrebne za udeležbo na tečaju. Inštruktorji so na začetku pregledali kvaliteto in količino le-te, mnogi so morali zlasti obutev, dereze in cepine zamenjati z boljšimi.
Skupno opremo, potrebno za izvedbo tečaja, kot so vrvi, skalni klini, ledni klini, snežni klini, ledna kladiva, ležišča, šotore itd., sta preskrbeli NMA in PZS. Inštruktorji so v glavnem uporabljati svojo lastno opremo.
V celoti osebna in skupna oprema ni bila povsem zadovoljiva, zato je tečaj potekal z upoštevanjem kvalitete, količine in stanja opreme. Vsa snov za tečaj — Solo je zbrana v učbeniku Vodnik planinske organizacije Nepal. Na 248 straneh je podana snov za teoretično učenje in praktične vaje. Inštruktorji so vsak v okviru svojih alpinističnih in vodniških znanj in izkušenj pri učenju dodali tudi ta delež. Predavanja so bila v angleščini in nepalščlnl. Vsa predavanja, ki so bila v angleščini, so nepalski inštruktorji prevajali.
Tečaj je bil razdeljen na štiri glavne dele:
*	Začetni teoretični in praktični del je potekal v Katmanduju in v plezališču pri Katmanduju od 12. do 19. maja.
*	Pohod iz Katmanduja do šole v Manangu je bil od 19. do 25. maja.
*	Šola v Manangu je bila od 26. do 29, maja, od 3. do 5. junija In od 11. do 17. junija.
Praktične plezalne vaje v skalah
Inštruktorji v šoli za vodnike NMA v Manangu_
Povod za ta zapis je vest v Hrvatskem pianlnaru št. 2, 1995, kjer je nekako dvoumno prikazan prispevek slovenskih in hrvaških inštruktorjev v tej Soli, Nikakor nI maj namen polemizirati, zato navajam samo dejstva. Pobudo za to šolo je dal Aleš Kunaver, ki je bil takrat načelnik KOTG, formalno pa je bila pogodba podpisana med NMA In PZJ; podpisnika sta bila Tek Chanttra Pokharel in Aleš Kunaver.
Glavni organizator tečajev je bil do svoje smrti AleS Kunaver, nato pa KOTG PZS In pri tem je pomembno vlogo odigral tudi Peter Markič. Razen prvih pet let, ko je udeležbo financirala tudi Jugoslavija (ZAMTES). je večino celotne akcije plačevala Slovenija. To plačevanje je bilo v glavnem samo plačilo prevoznih stroškov za posamezne Inštruktorje, materialnih stroškov in malenkostno tudi za obnovo stavbe. Vedno je bila osnovna organizacija in tudi izvedba slovenska, razen deloma leta 1984, ko je tečaj do konca speljala ekipa hrvaških inštruktorjev.
Iz Slovenije so na dosedanjih 14 tečajih sodelovali (z zvezdico" je označen vodja tečaja}: Milenko Arnejšek (1995), Stane Belak (1980), Jani Bele (1990), Janez Benkovič (1986, 1994), Stojan Burnik (1995). Danilo Cedilnik (1979. 1980*), Bogomir Ferfila (1992), Tone Golnar (1987). Cene Grlljc (1989), Ljubo Hanset
(1987), Alenka Jamnik (1991), Darja Jenko (1989,
1991, 1995), Luka Karničar (1987, 1990), Frane Kemperle (1989), Klemen Kobal (1990), Zvone Ko-renčan (1980, 1984, 1987*), Marjan Kregar (1985), Aleš Kunaver (1979*}, Matevž Lenarčič (1989, 1992*}, Aleš Upnik (1992), Peter Markič (1985, 1906', 1990*), Vanja Mat i je ve c (1980), Bojan Pograjc (1991), Dušan Polajnar (1987), Bojan Pollak (1980, 1982*, 1989'. 1994*}, Roman Robas (1981. 1995*), Vlado Schlam-berger (1980. 1981*, 1994}. Boris Strmšek (1992), Andrej Štremfelj (1982, 1985"), Marko Štremfelj (1986, 1991'), Franc Tamše (1994) in Jernej Zaplot-nik (1979).
Iz Hrvaške so v tej šoli sodelovali leta 1984 Drago Baruškin, Darko Berljak, Davor Butkovič, Že I j ko Gobec, Vladimir Mesarič (ki je bil to leto vodja) in Bra-nimir Predovič, poleg tega pa še leta 1986 Davor Butkovič in leta 1990 Vladimir Mesarič. iz Nepala je v šolah v vseh teh letih sodelovalo 16 inštruktorjev, poleg tega jih je sodelovalo še sedem iz drugih držav, leta 1981 po eden iz Nemčije, Švice. Poljske in Kanade, leta 1982 dva iz Francije in leta 1994 eden iz Indije.
Od zdravnikov so v nepalski šoli gorskih vodnikov sodelovali Jože Andlovic (1979), Tomaž Ažman (1991), Borut Belehar (1981), Žare Guzej (1987, 1992), Matija Horvat (1990). Anda Perdan (1994). Milan Rems (1986), Milenko Savic (1989) In Ludvik Travnik (1995).
Bojan Pollak
469