Poštnina plačana v gotovini. 26. štev. V Ljubljani, 28. junija 1923. Posamezna številka stane 1. Din Leto V. Uredništvo ta uprava v LJobfjanl. Gradišče it 7. — Telefon St TL NflRODNO-SOCUftUSTlCNI TEDNIK Naročnin«: 4 DJn.. za (Mb. ob mesec. Izhaja ob toboUk Mi, klerikalci in Radič. Glede notranje politične ureditve države smo zavzemali stališče, da je centralizem v obliki kot ga predvideva vidovdanska ustava za bratsko sožitje in razvoj Srbov, Hrvatov in Slovencev skrajno škodljiv. Izjavili smo se za najširšo samoupravo in bili mnenja, da morajo imeti samouprave v državi, zlasti z ozirom na gospodarske in socijal-ne razmere, zakonodajno pravico. Nadalje smo se izrekli proti vsakemu poskusu, s katerim bi hotel kdo nasilno odvzemati našemu narodu njegovo kulturno posebnost in smo zagovarjali nujno potrebo, da ostane Slovenija nedeljiva. Tega svojega stališča tudi danes ne izpreminjamo, tem manj, ker smo mnenja, da bi bilo edinole na tej podlagi mogoče odpraviti tudi vse spore med Srbi, Hrvati in Slovenci. ... Iz načelno socialističnega stališča bi bilo končno vseeno, ali je država urejena centralistično, ali pa po samoupravnih edinicah. Za proletarijat je glavno, da je država dobro in pravično urejena. Vzgledi drugih držav po svetu kažejo, da je tako centralistična, kakor samoupravna ureditev držav lahko dobra ali slaba, ■ r,hi Za samoupravno Ureditev države smo se odločili izključno le radi dejstev, na podlagi katerih je prišlo do ustanovitve jugoslovanske države. Za "Vsakogar mora biti jasno, da smo se Srbi, Hrvati in Slovenci razvijali do uje-dinjenja v čisto različnih političnih, kulturnih in gospodarskih razmerah. Cc se je godilo to le v interesu tujih gospodarjev, katerim smo hlapčevali, je za to ugotovitev postranskega pomena. Posebnost razvoja Srbov, Hrvatov in Slovencev se mora brezpogojno upoštevati pri notranji ureditvi naše države. Centralizem pa te posebnosti ne priznava, temveč ustvarja celo položaj, da se pospešuje hegemonija posameznih delov države, česar pa gotovo ne želi noben iskren Jugoslovan. Tako Srbu, Hrvatu kot Slovencu moramo pustiti njegov svoboden razmah, ki pa naj bo usmerjen tako, da se vedno bolj drug drugemu približujemo in končno odpravimo to, s čimur nas je preteklost razdvojila. Do tega velikega končnega cilja pa pridemo edinole potom samouprav. Proti centralizmu v današnji obliki smo pa nastopali tudi iz strogo upravnega stališča. Že izkušnje zadnjih let so pokazale, da je nemogoče upravljati našo državo iz enega centra, n. pr. iz Beograda. Vzrok nezmožnosti centralistične uprave ne obstoja zopet samo v tem, da so se posamezne pokrajine v državi razvijale skozi stoletja v čisto nasprotujočih si razmerah, ampak tudi v dejstvu, da je prometno Beograd vse Preveč oddaljen od vseh delov države, fako je čez noč vzpostavljena centralistična uprava pokazala nedostatke, nad katerimi se danes spodtika skoraj sleherni državljan. Poleg tega je slaba centralistična uprava dala povod, da so pričeli destruktivni elementi s protidr-žavno agitacijo. Pri nas so posebno klerikalci v tem oziru mojstri. V borbi za samoupravo je bil za nas odločilen torej izključno le narodni in državni interes. Seveda se pa v tej borbi nismo mogli postaviti v eno vrsto s klerikalci, ali celo z Radičem, ki so tu- Ivfto'pa*i prot* centralizmu. In zakaj? Klerikalcem ni bila v borbi za avtonomijo Slovenije toliko pri srcu država m naro ’ so zasledovali nečed- ne separatistične namene, ki bi naj predvsem zagotovili politično klerikalno strahovlado. Klerikalna želja je odcepiti Slovenijo od ostale Jugoslavije in ustvariti med nami in Srbi še večji prepad. Klerikalna avtonomija pomeni državo v državi, dočim naša zahteva po samoupravi predstavlja samo oni zlati most, ki vodi do popolnega ujedinjenja vseh Jugoslovanov. Kaj naj spada predvsem v delokrog samouprav? Predvsem gospodarska in socijalna vprašanja. Gospodarske razmere v Sloveniji zahtevajo posebnega obravnavanja in sklepanja pred forumom, ki pozna in upošteva naše razmere. Narodna skupščina v Beogradu ni primeren kraj, kjer bi se lahko stvarno in strokovno obravnavale gospodarske težnje Slovenije. Dokazov za našo trditev imamo zopet več kot dovolj v dosedanjem zasedanju narodne skupščine. Glede socijalne politike so nedvomno za Slovenijo podani drugi predpogoji, kot ga n. pr. za Macedonijo in Črno goro. Šocijalna zakonodaja lahko zavzame vse drugačen delokrog pri nas, kot pa v južnih krajih naše države. Samouprave vidovdanske ustave sicer tudi predvidevajo reševanje nekaterih gospodarskih in socijalnih problemov, so pa iluzornega značaja, ker odvzemajo samoupravam zakonodajno pravico, brez katere ni mogoče ničesar napraviti. Glede kulturnih panog, pred vsem šolstva, smo mnenja, da mora biti enot' no urejeno za vso državo. Šolstvo ima nalogo, da vzgaja vse državljane v enem pravcu in to je, vzgaja mladino v nacijonalno-državnem smisiu, ki sicer uči, da bodi Slovenec — Slovenec, Hrvat — Hrvat in Srb — Srb, vendar vsi skupaj pa nerazdružna jugoslovanska celota. Zunanjo politiko in vojsko poznamo le eno in ta ie jugoslovanska. Isto veljaj za železnice in pošto. Klerikalna avtonomija gre dalje od naše samouprave. Klerikalci hočejo dobiti v Sloveniji brezpogojno v roke tudi vse šolstvo. Zakaj, bo vsakomur znano. Klerikalci se dobro zavedajo, da jim je v Sloveniji odklenkalo za vedno, kakor hitro ne bodo imeli vzgoje mladine v svojih rokah. Zato njihovo sovraštvo proti naprednemu učiteljstvu, proti svobodi šole in proti enotnemu šolstvu v državi, ki je v večini antiklerikalno. Toda ne samo glede šolstva, ampak tudi glede vojske in zunanje politike si hočejo klerikalci potom avtonomij zagotoviti vpliv, ki bi onemogočal močen in enoten nastop državne avtoritete na zunaj in na znotraj. Kar je pa najgrše, klerikalci se poslužujejo v svoji agitaciji za avtonomijo gesel, ki izpodkopujejo državno misel in niso nič drugega, kot brezvestno hujskanje proti srbskemu narodu. Klerikalci so se že zdavnaj odvrnili od svojega učitelja Kreka, ki jih je poskušal potegniti iz habsburškega blata in usmeriti proti Beogradu. Klerikalci v nasprotju s Krekovimi nauki širijo mržnjo do Beograda in zavestno ubijajo v ljudstvu vero v jugoslovansko državo. — Še slabši od naših klerikalcev je pa Radič na Hrvatskem. Ta zahteva kon-federativno ureditev države in za Hr-vatsko tako izjemno stanje, ki absolutno ni sprejemljivo. Hrvatska naj bi imela v Zagrebu svoja ministrstva, svojo vojsko, svoj denar in, ker je Radič za konfederacijo (zvezo držav), tudi svojo ustavo. Podrobno se danes z Radičevimi zahtevami ne bomo bavili, ampak eno lahko ugotovimo, da Radičevih namer gotovo ne bodo nikdar sprejeli ne Srbi, kakor tudi ne Slovenci. Ta ugotovitev nam že lahko zadostuje, da zavzamemo svoje stališče glede zadnjih dogodkov na Hrvatskem. Radikalna stranka je poskusila, sporazumeti se s Hrvati. Zahtevala je od Radiča, da stavi svoje zahteve. Radič svojih končnih zahtev ni stavil, ker je vedel, da se na podlagi svojega kon-federativnega programa ne more pogajati. Podvojil je pa svojo agitacijo po Hrvaškem in v sosednjih deželah za svoj program, proglasil za svoje poslance abstinenco od Beograda in z nepremišljenimi izjavami onemogočil vsako nadaljnjo sporazumno akcijo. Dobro voljo radikalne stranke za sporazum s Hrvati je Radič omalovaževal, kot se je svojčas posmehoval akciji zagrebškega kongresa z Davidovičem na čelu. Toda vsake stvari mora biti enkrat konec. Tako tudi Radičevega razdiralnega dela. Prišel je čas, ko se je treba odločiti ali — ali! Še enkrat ugotavljamo: Radič je samo za sporazum na podlagi konfedera-tivne ureditve države. Vsak drug sporazum odklanja. Radičeva konfederacija pa ne more biti baza za pogajanja. Sedaj nastaja samo še vprašanje: ali se naj pusti Radiča, da še naprej zavira s svojo nelegalno propagando konsolidacijo države, ali se pa naj preko Radiča uveljavijo stremljenja drugih strank, na podlagi katerih je mogoče priti do sporazuma. Vodilna stranka v državi, radikalna stranka, se jc odločila nastopiti proti Radiču. Nastaja situacija, ali gremo za Radičem, ali za večino jugoslovanskega ljudstva. Dvoje poti je: ali smo za obstoj jugoslovanske države, ali smo za bratomorno borbo Radičevih Seljakov. Nedvomno je, da se nam je odločiti za prvo. Nad Radičevo konfederacijo, ki gotovo ni izvršljiva, stoji obstoj države, ki io moramo hraniti enotno. S tem pa še ne rečemo, da se odrekamo svoji zahtevi po zakonodajni samoupravi. Z legalnimi sredstvi se hočemo boriti zanjo, kot se borimo za preuredbo današnje kapitalistične družbe v socijalistično. Toda enega ne smemo pozabiti nikdar: za vsako ceno moramo preprečiti, da bi notranji spori razbili državo. Če preti državi nevarnost, smo pripravljeni nastopiti proti vsakomur, ki bi hotel z nelegalnimi sredstvi, proti večinski volji, uveljaviti svoje zahteve. Ako se hoče Radič v primernih mejah boriti za svojo konfederacijo, svobodno mu v znamenju demokracije. Da bi pa še naprej zastrupljal z demagogijo zmedeno ljudstvo, da bi nastopal v zunanjem svetu s spomenicami, te pravice mu pa ne priznamo. Prav tako pa tudi ne priznamo nastopov onih klerikalcev med našim ljudstvom, ki hodijo za Radičem. — aa. — O velikih in malih strankah. V politični agitaciji se večkrat slišijo glasovi: Kaj boste z malimi strančicami?! Gospodarski in socijalni interesi vsakogar morejo ščititi edinole velike državne stranke. Le te imajo platno in škairje v svoljih rokah in, le te odločajo o vseh eksistenčnih vprašanjih v državi. Take vrste agitacija apelira predvsem na politično profiitarstvo posameznikov ali skupin. In ker se v današnjem času politični in socijalni ideali prav radi podrejajo koristolovstvu, ni čudai, če ta ali oni podleže zmotnim vabilom ter se priključi tje, kjer je moč in kjer jih je več. Velike stranke, katerim se iz teh motivov večajo vrste, ne morejo! biti vesele novega prirastka. Dobile so pristaše, ki iščejo samega sebe in prefl-sitavljajo nezanesljiv element, ki je v stanu zopet zapustiti stranko, kakor hitro se mu nisc izpolnile vse zahteve, predvsem take osebnega značaja. V političnem življenju se pojavlja usko-štvo, ali strankarji po konjunkturi. Pojav, ki vzgaja neznačajneže, uvaja korupcijo in zastruplja vse naše javno življenje. Tudi naša stranka je še majhna. Tudi med našimi pristaši se pojavljajo1 agitatorji, večinoma plačani ljudje, ki razlagajo nauk o velikih in malih strankah z materijalističnimi podkrepitvami. Kaj naj odgovorim tem agitatorjem? Eksistenčna pravica vsake stranke je utemeljena, kakor hitro predstavlja njeno gibanje idejioi, ki je po svojem bistvu v korist družbi, in poleg tega idejo, ki se loči od stremljenj ostalih strank v toliko, dia je vsled temeljnih razlik skupno politično - organizatorno delo nemogoče. Ali imia: pa naša stranka te predpogoje? Gotovo! Po svojem programu stremimo za tem, da se današnji kapitalistični družabni red izpremeni v socijalističnega in to na podlagi razvojnega, etičnega so-cijalizma. Našai namera je gotovo v korist družbi in našega naroda, ki predstavlja to družbo. Saj hočemo s svojim delom pripomoči vsem zapostavljenim do boljšega življenja; saj hočemo izvo-jevati vsem brezpravnim pravice, ki se danes tako rade odvzemajo. Ugovor proti našim stremljenjem bi bil mogoč samo v tem slučaju, če bi se lahko dokazalo, da je etični socijalizem nesmisel in če bi se llaliko dokazalo1, da je nepotrebno izpreminjati današnjo družabno obliko, ker daje vse predpogoje za srečno življenje. Obojega pa ni mogoče dokazati. Po izkušnjah zadnjih desetletij je za rešitev proletarijata mogoča edino-le pot, ki jo usmerja naš socializem, in vse današnje življenje izpričuje, da je obstoječa družabna oblika v dobrobit samo nekaterih in na škodo ogromne večine delovnega ljudstva. Zato je neobhodno potrebno, da, se prične družbino življenje poistopoma izpremi-njaiti. Poleg tega je treba pomisliti še tole: Predvsem naša stranka je poklicana, da združi v svojih vrstah jugoslovanski proletarijat in ga vsposobi za državno življenje. Velike meščansko -agrarne stranke soi doslej prepustile organizacijo' proletarijata marksističnim strankam. Bodisi komunisti, ali socijalni demokrati so pa skrahirali s svojim so-cijalizmom. Nezmožnost marksističnih voditeljev, zrn ate ri jal izinan a, večkrat tudi državi in narodu sovražna udejstvovanja komunistov in soc. demokratov so le škodovala proletarskemu po-kretu. Zadnji čas je zato bil, da- je nastopila naša stranka med proletariatom z resnim, smotrenim in idealnim delom. Prepričani smo, če bi še <’o ca-nes ne bilo naše stranke, bi jo morali ustanoviti! Agitatorjem velikih meščansko1 -agrarnih strank tudi nc zamolčimo, da jim je popolnoma nemogoče pridobiti za svoje pristaše omembe vredno število proietarcev. Kar bi se jih priključilo, bi prišli edinole iz obetanj koristo-lovske vsebine. Vsa ostala večina proletarijata pa mora iskati zatočišča v stranki, ki zastopa izključno- njegove interese in jih tudi skušiai z vso odločnostjo udejstviti v javnem življenju. Cisto nemogoče je vse sloje naroda spraviti pod en klobuk. Interesi posameznih slojev so si tako različni, da jih ni mogoče zastopati z enega mesta Ce zastopaš tega, si v nasprotju z drugim; če obetaš enemu, ne moreš dati drugemu. Kakšni zadržki pa so, da ne bi mogla postati tudi naša stranka velika državna stranka? Prav nobenih ni! Kakor hitro bo v dlržavi podana nekoliko večja diferenciacija slojnih interesov, v tistem trenutku se bo pričela krepiti socialistična politična organizacija. Tako je bilo povsod na svetu in tako bo tudi pri nas. In ker je narodni socijalizem najbolj primeren za naše ljudstvo mu [ie razmah zagotovljen. V mislih imejmo veliko češko narodno - socijalistično stranko, ki je začela prav tako s šibko organizacijo, kakor je to začela naša stranka. Nihče ne sme pričakovati, da se bo stranka čez noč razvila do stotisočev pristašev. Da se pride do tega cilja, je treba prehoditi trnjev©! pot dela in minuti morajo leta. Kogar je volja naj gre z nami, oboroženimi z idejno veličino narodnega socijalizma, v globoki zavesti, da smo na pravi poti! Kdor pa ne veruje v našo stvar, naj gre kamor hoče! če mu je drago, lahko tudi uganja konjunkturno politiko. V naših vrstaK hočemo imeti samo idejne borce in se zahvaljujemo za vse one, ki žive samo od fraz, od udobnih zapečkov in mate-rijelnih miloščin. Če nas je tudi malo in smo na svojem mestu, bo bodočnost pokaizaila, da naše delo ni bilo zastonj! —aa.- - Nov napad na socijaSna zavarovanja. (Prejeli smo ta dopis od dobro informirane strani, časopisje, zlasti strokovno, prosimo, da ga v interesu zadeve ponatisne vsaj eks-cerptivno. — Uredn.) Socijalna zavarovanja stoje pri nas na zelo trhlih nogah. Večinoma le teri-torijalno veljavni zakoni so zastareli in, če se je njihova veljava razširila črez vso državo, se je to zgodilo s kompromisom, da so se dajatve in koristi zavarovanja relativno poslabšale. Najbolje je v tem pogledu še v Slovenji in Dalmaciji, a tudi tu naletavamo dnevno na pojave, ki tistih, Id so jim zavarovanja namenjena, ne morejo navduševati zanje. Eden najznačilnejših pojavov je, s kako vnemo se gotovi krogi trudijo vzeti nameščencem in delavcem vpliv pri upravi zavodov zlasti pa se trudijo nekateri državni (ne država!) funkcionarji vzeti zavodom zadnji drobec avtonomije, kolikor sta jim je še pustila socijalpolitika Kukovec in Žerjav. Imenovana gospoda na razpolagi sta v najizdatnejšem obsegu grešila na upanje, da ostane ministrstvo za socijalno politiko ali vsaj dosmrtna demokratska prebenda. in da ni stopil Žerjav na razpolago, bi bili danes vsi socialnopolitični zavodi samo še politični. Danes tolčejo sicer njegovo koncepcijo lastne norme (kar je kot znano, specifična poteza pri dr. Žerjavu), vendar je bil s svojim prednikom vred le še toliko previden, da je pustil do nadalj-nega zavodom za pol »pancerla« avtonomije. Njuno delo nadaljuje neki ambicijo-zni gospod pri pokrajinski upravi, ki je sprožil idejo, ki preti uničiti ono avtonomijo, ki sta si jo gg. na razpolagi prihranila za poznejšo pojedino. V naših tleh obrodi vsak plevel najlepši sad, in zato se klati ta uničevalna ideja z očitnim uspehom med Ljubljano in Beogradom ter postaja z vsakim dnem bolj mesena. Gre za ustanovitev nekakega centralnega (skoro bi zapisali cesarskega) homisarijata za socijalna zavarovanja), ki bi bil vrhovni nadzornik in sodnik naših zavodov. Mož, ki mu zaenkrat še puščamo masko, ob ustvaritvi ideje ni povedal, kdo naj bi bil postal komisar, vsled česar naj nam dovoli, da z ozirom na današnje altruistične navade menimo, da misli postaviti sebe na ta žrtvenik •britke nove dolžnosti. Ker mu, žalibog, ne smemo pripisovati dovolj praktičnih izkustev na socijalnem polju (kvečjemu če izvzamemo njegovo lastno izkustvo s F. A. Mignet: 18. nadalj. Zgodovina francoske revolucije. 1789—1814. Od noči 4. avgusta do 6. oktobra 1789. Pregled: Položaj konstituante. — Stranka visoke duhovščine in plemstva; Maury in Cazales. — Stranka ministrstva in dveh zbornic; Maunier, Lally-Tollendal. — Ljudska stranka, triumvirat: Barnave, Duport in Latneth; njegovo stališče, Sieyes-ev upliv; Mirabeau, načelnik skupščine v tem času. — Kaj je bilo na Orleans-ovi stranki? — Ustavno delo; proglas pravic; zakonodajni odbor stalno in enotno deluje; kraljevo potrdilo; razburjenje, ki ga je izzvalo potrdilo izven skupščine. — Načrt dvora; gostija kraljeve telesne straže; vstaja 5. in 6. oktobra; kralj se poda v Pariz. Narodna skupščina, katere jedro je tvorilo ljudstvo, je bila jako uvidevna, je imela najboljo voljo ter najboljše na- plačo državnega uradnika), si ne moremo misliti, kaj si predstavlja pod centralnim komisarijatom. Predaleč smo od Rusije, da bi si želeli komisarijatov, kakor so tam, vendar naj ne zameri, če se pri njegovih predlogih spominjamo ruskih razmer. Vemo in vpoštevamo, da nima dostojne plače, vpoštevamo celo, da mu je težko kot visokemu uradniku boriti se s svojim kruhodajalcem na podlagi solidarnosti s svojim podurad-nikom; kljub temu pa ne razumemo, zakaj naj bi baš najslabotnejši sloji naroda, nameščenci in delavci s svojimi žulji in prihranki prispevali potom neizbežnih tantijem k ustanovitvi komisa-rijata za njega, zlasti ker ustanovitev ni niti najmanj potrebna. Naj nam gospod ne zameri, če smatramo za kopito ideje, da se naj za ceno sinekure osebi, ki ji država noče dati dostojne plače, preprečuje namen za nas ustanovljenih zavodov. Prosimo, upoštevajte: Zavode vodijo korporativni zastopi, v katerih sede delodajalci in -jemalci al pari. Ker so prvi že po naravi stvari same negativni element, drugi pa pozitivni v zastopu, sledi potreba tretjega »neodvisnega« elementa, ki si ga je pridržala država že v zakonih. Zato ga kot načelnika itd. imenuje minister. Taka je avtonomija a la Kukovec-Zerjav. Nadzorovalna oblast pomeni samo pravico intervencije (ne suspenzije!), če bi se zavodom pripetila kaka nesreča pri interpretaciji zakona. Ker pa ima že načelnik preširoko polje za svoje udejstvovanje in je imenovan od ministra, je on tisti nadzornik, ki lahko prepreči vsako nezakonitost kot nekak vladni komisar. Ponavadi pa je načelnik kaka anti-kvarična relikvija, ki se v povojnih razmerah ne spozna dosti, še manj ima pojma o širši nalogi socijalne politike, najmanj pa se kot sklerozen birokrat ozira na avtonomijo zavoda. Samo eno pozitivno lastnost ima izbera starejšega 'birokrata, namreč to, da njegova osebnost nima izglcda, da bi jo službodav-ska polovica potegnila potom službe ali soudeležbe pri podjetjih v svojo interesno- sfero, kakor se dosledno dogaja pri mladih uradnikih; takrat pa postane zastopstvo delojemalcev brez dvoma inferiorno, t. j.; pri upravljanju zavarovanja odločajo načelni nasprotniki ustanove. Pa to le mimogrede! Ugotovili smo, da stoje vsi naši zavodi že sedaj pod kuratelo državne-g a funkcijonarja, ki se sme ponekod sistirati, kar se mu »zdi« v nasprotju z zakoni. V praksi izgleda to tako, da dovoljuje nakup svinčnikov itd. ministrov pooblaščenec. Ostalo si lahko sami mislite! Zdaj vprašamo našega bodočega centralnega nadzornika, koga hoče on nadzorovati? Mari od ministra imenovane polnomočnike? Mari hoče on kupovati svinčnike? Za vsak svinčnik podpisati poseben akt? Kje je potem čas za podpisovanje aktov, ki Nadevajo dajatve socijalnega zavarovanja? Čemu potem sploto upravni aparat? Čemu načelstva? Čemu načelnik-komisar? Prosimo odgovora, kaj naj predstavlja centralni komisar, kakšne naloge naj ima in zakaj se o nameri ni obvestila javnost?! Inicijatorju odnos- mene koristiti celokupnosti. Vendar je imela stranke in razdore, toda velika večina ni stala niti pod uplivom kake ideje niti pod uplivom kakega moža. Ta je vedno po prostem, pogosto po lastnem neodvisnem prepričanju odločala pri posvetovanjih. Poglejmo, kako je bila razcepljena glede nazorov in interesov! Dvor je imel v skupščini svojo stranko, stranko privilegirancev, ki so nekaj časa molčali ter se šele pozneje udeleževali posvetovanj. Ta stranka je obstojala iz onih, ki so se izrekli za časa stanovskega prepira proti združitvi. Kljub njihovemu dozdevnemu soglašanju s prostaki pri zadnjih dogodkih so imeli aristokratski razredi interese, ki so bili nasprotni tem, ki jih je zastopala ljudska stranka. Zato sta bila plemstvo in visoka duhovščina, ki sta tvorila desno stran v skupščini, vedno v opoziciji, ra-zun nekatere dni, ko je vladalo splošno navdušenje. Ti, ki so bili nezadovoljni z revolucijo, ki jo niso mogli preprečiti s svojimi žrtvami niti je niso znali za- no inicijatorjem namere kličemo že sedaj: roke proč, gospodje! Za nas je Vaša namera prosta sinekura! To dokazuje že skrivnostno postopanje. Izvolite vzeti na znanje, da bomo zavarovanci proti tako očitnemu in tihotapskemu zamenjavanju naših zavodov s svinjskim mehom protestirali na način, da se bodo predrzneži enkrat za vselej premislili drezati v naše življenjske interese in razpolagati z našim denarjem. Toliko za danes! Alfa. Politične vesti. Notranje-politični položaj. 1 Za preteklo nedeljo je Radič sklical v Zagrebu veliko skupščino svoje stranke, kjer je hotel zopet po svoji stari navadi hujskati proti državi in Srbom. Vlada je pa shod prepovedala in vzdržala svojo prepoved navzlic posredovanju dr. Korošca, zaenkrat še vnetega Radičevega trabanta. Ker Radiču ni bila dovoljena javna skupščina, je sklical v dvorano hrvatskega Sokola sestanek svojih najzvestejših, ki je bil pa tudi po policiji prepovedan. Radič se je moral nato zadovoljiti s skupnim kosilom, ki ga je imel s svojimi agitatorji v restavraciji pri Zebiču v Vlaški ulici. Na kosilo so bili vabljeni tudi slovenski klerikalci, ki pa niso prišli. Po dobrem kosilu je Radič govoril o Srbiji, ki se nahaja po njegovem v Aziji in o Beogradu, s katerim od danes naprej noče imeti ničesar skupnega. Nadalje je grozil Korošcu, če gre v vlado, da ne bo dobil pri prihodnjih volitvah niti enega poslanca in hvalil muslimane, ki so prišli na njegovo kosilo. Poleg Radiča so govorili tudi člani Hrvatske zajednice, nakar je ob šestih zaključil Radič banket. S prepovedjo Radičevega shoda je vlada pokazala, da namerava odslej za naprej nastopati proti hrvaškim konfederativcem nekoliko bolj odločno. V finančnem odboru so bile z večino glasov sprejete dvanajstine, ki pridejo sedaj v razpravo v narodni skupščini. Radikalni klub je soglasno sklenil, glasovati kompaktno in brez ugovorov za dvanajstine. V sejah narodne skupščine se razpravlja o izrednih in naknadnih kreditih za razna ministrstva. V debati o kreditih za ministrstvo za šume in rude je bila zanimiva izjava ministra dr. Srski-ča glede nacionalizacije Trboveljske premogokopne družbe. Minister je ugotovil, da se je nacionalizacija izvršila v škodo države. Z nacionalizacijo Trboveljskih rudnikov so delnice te družbe prešle v roke nekih bankirjev in špekulantov, ki so delnice prodali v inozemstvo, tako da je večina družbenih delnic zopet v tujih rokah. Klerikalna demagogija. Poročali smo že, da namerava vlada predlagati izdatno zvišanje davkov. Povedali smo tudi, v koliko so novi davki pravični in v koliko ne. Toda klerikalci se ne zado-volje samo s stvarno kritiko o davčnih predlogih, ampak nastopajo posebno proti povišanju zemljiškega davka z de-magoškim kričanjem, da kmet že tako plačuje več davkov kot drugi, kar pa seveda ni res. Po njihovem mnenju se naj zvišuje le neposredne davke, da bo držati s svojo priključitvijo, so se sistematično borili proti vsaki njeni reformi. Kot glavna svoja glasnika so imeli dva moža, ki po rojstvu in dostojanstvu nikakor nista pripadala med prve izmed njih, ki pa sta jih nadkriljevala v nadarjenosti. Maury in Cazales sta jih nekako zastopala; eden duhovščino, drugi plemstvo. Ta dva govornika privilegirancev se v smislu svoje stranke, ki ni verjela, da bodo imele izpremembe obstanek, nista skušala toliko zagovarjati, temveč sta le oporekala. Vsak je pokazal v svoji vlogi svoj značaj; Maury je imel dolge pridige, Czales je strastno napadal. Pr- vi je obdržal kot govornik navade pro-povednika, akademičairja; govoril je o zakonodajnih zadevah, ne da bi jih razumel; nikdar ni načel kakega vprašanja na pravi strani, celo niti s stališča, ki bi bilo njegovi stranki ugodno; kazal je drznost, učenost, spretnost, sijajnost in izurjenost v govorjenju, nikdar pa ne globoke prepričevalnosti, trdne sodbe, prave zgovornosti. Abbe Maury je go- konsument še težje dihal kot doslej. Sedaj lahko vidijo konsumenti, kakšno davčno politiko imajo pričakovati od klerikalcev in kdo je pri nas dražilec živil. Kadar klerikalci govore sladke besede konsumentom, je sama demagogija, ki naj lovi kaline na lim. Demokrati govore. V ljubljanskem »Jutru« priobčuje poslanec Reisner lepe besede, ki jih je govoril v narodni skupščini v obrambo javnih nameščencev. To je tisti gospod Reisner, ki je bil že v prejšnji narodni skupščini poslanec in član demokratskega kluba, ki je imel pri odločitvi vprašanja javnih nameščencev poglavitno besedo, a ni ničesar storil. Zakaj ni poslanec Reisner svoj-čas tako vneto nastopal v svojem klubu in ga prepričal, da se mora javnim nameščencem resnično pomagati in ne samo obljubovati. Za javne nameščence se poleg poslanca Reisnerja oglaša v narodni skupščini tudi bivši finančni minister Kumanudi, ki za nameščence ni imel počenega groša in ki je uvedel zloglasno maksimiranje. Ni čuda, da je materielno zboljšanje javnih nameščencev še za deveto goro, če ima take zagovornike. Svetovni pregled. ČEŠKOSLOVAŠKA. Kakor znano so bili iz češke narod-no-socialistične stranke izključeni poslanci Vrbensky, Bartošek, Draxl in Štihova, ker so kršili strankino disciplino ob priliki glasovanja o zakonu o zaščiti države. Stranka je zahtevala, da izključeni poslanci odlože tudi svoje mandate v parlamentu. Pozivu stranke se pa poslanci niso odzvali. Stranka je zato vso zadevo predložila volilnemu sodišču v razsojo. Pretekli teden je volilno sodišče razsodilo, da iz češke na-rodno-socialistične stranke izključeni poslanci izgube svoje mandate, katere zasedejo sedaj njih namestniki br. Miku-laš, Ježek, Zagorsky in sestra Podzim-kova. — V stranki se z največjo agilnostjo pripravljajo na občinske volitve, ki se vrše jeseni. Posebno boj med češkimi narodnimi socialisti in demokrati postaja vedno bolj oster. Demokrati na Češkem nastopajo v političnem boju s prav istimi metodami kot pri nas. Ustanovili so si tudi svojo pretepaško organizacijo, podobno naši »Orjuni«. Vse češke stranke so pa najodločneje nastopile proti temu, da bi si češki demokratski fašizem pod plaščem nacionalizma prisvajal vsenarodni naslov. — V Slovaški je precej močno avtonomistično gibanje, ki se bo skušalo že pri občinskih volitvah politično uveljaviti. BOLGARSKA. Revolucionarna vlada Cankova je ponovno izjavila, da hoče voditi proti naši državi miroljubno politiko in spoštovati mirovne pogodbe in dogovore. Tekom treh mesecev se baje vrše v Bolgarski nove volitve. Med tem bi pa naj bil s kraljevim dekretom razveljavljen dosedanji volilni red, ki ga je uveljavil Stambolijski in uzakonjen zopet stari volilni red. Vsekakor bo novemu režimu prizadejala še marsikatero težko uro zemljoradniška stranka, ki gotovo ni s pučem v Sofiji in s smrtjo voril tako, kot se bijejo vojaki. Ni ga bilo, ki bi češče in dalje ugovarjal od njega, ali nadomeščal dobre dokaze s citati iz knjig in s krivimi sklepi, kakor tudi notranjo vzhičenost z govorniškimi oblikami. Bil je zelo nadarjen, manjkalo pa mu je tega, kar nadarjenost oživi, namreč resnice. — Cazales je bil živo Mauryjevo nasprotje; on je vsako zadevo hitro in dobro presodil, predaval ravno tako gladko, pa živeje, njegovi povdarki in kretnje so bili naravni in razlogi, ki jih je navajal, so bili vedno najboljši. Sicer nikak umetnik v govorjenju je vedno zagrabil vprašanja, ki so se tikala njegove stranke, na pravem kraju in prepuščal Maury-ju deklamiranje. Pri jasnih svojih nazorih, pri iskrenosti svojega enačaja in pri izborni uporabi svoje nadarjenosti se je motil le v toliko in tedaj, v kolikor in kadar ga je dovedlo do tega njegovo stališče; Maury pa je kopičil svoje lastne zmote na one, ki jih je povzročala stvar sama. Stambolijskega spravljena s sveta. — Naša vlada doslej še ni priznala vlade Cankova. SOVJETSKA RUSIJA. Popolna zgrešenost sovjetskega gospodarstva je razvidna iz poročila, ki ga je podal predsednik ukrajinskega sovjeta ljudskih komisarjev Rakovsky na tretji ukrajinski konferenci strokovnih organizacij. Pred vojno* je znašala letna Produkcija premoga 36 milijonov ton, dočim znaša danes komaj 9.8 milijonov ton. Produkcija ruske industrije Je znašala pred vojno 4 milijardie 400 milijonov rubljev, dočim je znašala po podatkih Trocki ja koncem leta 1922 le 954 milijonov rubljev. — Kakor poročajo1 »Izvestja« je samo v pokrajinah, kjer je najbolj divjala lakota, nad 5 milijonov ljudi, ki so vsled stradanja popolnoma oslabeli. Letos kaže na Ruskem dobra letina in upati je, da ne bo več lakote. Seveida pa ne bo konec prehranjevalne krize, če bo sovjetska vlada izvozila dve in pol milijardi ton žita, kot to namenaiva. Sovjetska vlada se je odločila za izvoz, ker ji primanjkuje denarja. Zadnjič smo že poročali, da hoče Trocki zgraditi veliko zračno flotiljo. Ta pa stane veliko denarja. Tako bo moral tudi ruski proletarijat stradati za militarizem, — Objavljena je statistika o članstvu komunističnih strokovnih organizacij. Do konca leta 1922 je izstopilo iz organizacij 670.456 članov, to je skoraj ena četrtina vseh članov. Tudi na Ruskem prihaja spoznanje, da z boljševizmom ne 'oo nič! Komunizem se umika na celi črti. Tako je n. pr. sedaj v Rusiji dovoljena popolna svoboda podjetjem, ki zaposlujejo do 200 delavcev in ravno tako se pripravlja načrt, da bo privatni inicijativi ruskega kmeta odprta najširša pot. NEMČIJA. Vlada poskuša z vsemi sredstvi preprečiti nadaljni padec marke. Objavljena je bila odredba, ki urejuje devizne kupčije in pripravlja se najetje 100 milijonskega dolarskega posojila. — Zasedba Poruhrja je povzročila v Nem-čiij tudi veliko brezposelnost. Skupno število brezposelnih, ki jih podpira država, presega že pol milijona. Posebno v krajih, ki meje na Poruhrje, je brezposelnost največja. hočemo, da bo boljše — in to je naš trdni sklep — moramo gledati na to, da bodo vsi naši somišljeniki naročeni na »Novo Pravdo«, ker se nam le na ta način nudi možnost, da list povečamo oziroma pridemo do dnevnika. Iz stranke. Opomin kraj. organizacijam. Ker nam vse kraj. organizacije še niso odgovorile na našo okrožnico, sestavljeno v smislu referata tov. organizacijskega tajnika na strankinem zboru, jih tem potom opozarjamo, da Poteče rok za odgovor 1. julija. Strankino tajništvo vodi točno evidenco o krajevnih organizacijah, ki izpolnjujejo oziroma ne izpolnjujejo svoje dolžnosti. Pričakujemo, da se bo do 1. julija sleherna kraj. organizacija odzvala našemu pozivu, ker je sicer vsako smotreno in uspešno delo tako v do-tičuem kraju, kakor v organizaciji sploh, nemogoče. Okrožna organizacija NSS v Kočevju. V kratkem se ustanovi v Kočevju okrožna organizacija naše stranke. V ta namen se je osnoval pripravljalni odbor, sestoječ iz zastopnikov kočevske in ribniške krajevne organizacije. Kočevska bo za celjsko druga naša okrožna organizacija. Dan ustanovitve bomo pravočasno naznanili, tako da se le bodo lahko udeležili tudi naši strankini aktivni delavci iz drugih krajev. Nar. soc. strokovni tečaj. Na svoji zad-nji seji se je načelstvo v smislu sklepa iz-vrsevalnega odbora odločilo prirediti na jesen strokovni tečaj za naše funkcijonarje in agitatorje. Krajevne organizacije naj javijo strankinemu tajništvu one svoje člane, ki so nadarjeni in bi imeli veselje obiskovati tečaj. Natančen program tečaja, kakor vse podrobnosti, objavimo pravočasno. člani NSS obvezni naročniki »Nove Pravde«. V smislu sklepa strankinega zbora morajo biti vsi naši člani naročeni na »Novo Pravdo«. Kakor pa je iz seznama naročnikov razvidno, se ta sklep dosedaj st ni izvedel v polni meri. Z začudenjem opažamo celo, da marsikateri naš funkci-jonar, o ornik ali zaupnik, ni naročen na * 0V° ' 1‘lvco—MMMaa »VMMM •*«!••••• — 3IAOJLVNU39 'O .eugAoSj) e>|sin3j®juo>j