Nič več samo »učilna zidana...«
Marsikatera šola, tudi na območju bežigrajske občine, se zaveda svojega kutturno-vzgojnega poslanstva. ki ga opravlja med krajanr Predvsem se to kaže pn organizaciji proslav pomembnejših do-godkov \z NOV ali državmh praznikov
Ob obisku delegacije krajevne skupnosti Borisa Kidnča iz NiŠa, ki se je mudila v Ljubljani po prvomajskih praznikih, je istoimenska pobratena krajevna skupnost iz Ljubljane naprosila vodstvo vzgojno-varstvenega zavoda Mladi rod \z Črtomirove ulice, da gostom pokaže \z samopnspevka zgrajeru vrtec Ravnateljica Ma-rija Operčkal je s svojimr sodelavci rada priskočila na pomoč. Na uro in pol trajajočem obisku )e pripovedovala o uspehih in težavah pn delu na tem področju m o načinu financiranja takih uslug. Za vso problematiko so se gostje podrobno zanimali in tudi dobili zadovoljiva poiasnila. Seveda niso skrivali občudovanja nad uspehi, ki so jih rodila pnzadevanja celotne delovne skupnosti te ustanove. Ves čas obiska so goste spremljali vtisti z ogleda teh zavidljivo urejenih bivalnih prostorov in vzgojnega programa.
Ko so se gostje poslovilj od pnjaznega osebja VVZ. so bili deležni prisrčnega sprejema v sosednji osnovni šoli Borisa Ziherla, ki so jim ga pripravili učenci. Fotklorna skupina je zaplesala belokranj-ske plese, zapel pa je tudi pevski zbor, ki se prebija že v vrh mladinskega petja pri nas Pozorni vzgojitelji niso pozabili mti na stenski časopis, na katerem je bilo napisano: Pozdravljeni gostje iz Niša!
Prav ta šola je v pičiih dveh letih svojega obstoja že krepko zakoračila v življenje krajevne skupnosti S tesnim sodelovanjem s krajevno samoupravo in neposrednimi stiki s slarši živi v soseski, ki ji |e pomagala k nastanku s svojim prispevkom.
Tako se je delovna skupnost šole z ravnateljico Vlado Djokičevo na čelu odzvala tudi vabilu k sodelovanju pri sprejemu delegacije, pobratene krajevne skupnosti. Učenci so delegaciji pripraviti pre-lep kulturni program, ki so gavodili njihovi vzgojitelji Gostje so bili navdušeni nad vsebino in dovršenostjo prireditve. ki se je tekoče povezala v ubran vertček iskrrvih domislic. Nastopajočih ni ovirala pozna ura, niti pouka prost dan, navdušeno so izvajali točko za Eočko, ki je iz težavnejše t6me o narodnoosvobodilni borbi ter izgradnji samoupravne socialistične družbe lahkotno prešla v po-dročje otroške igre in tako valovito izpopolnjevala zaključeni program.
Žal je za takšne prireditve Še premalo posluha med krajani. saj se vabilom povečini odzivajo le starši učencev. Prav gotovo bi tudi ostali občani uzivali v prisrčnem kulturnem vzdušju, ki ga je ustvarila prireditev.                                                  Tone Ribarič