NAPIS NAD ČLANKOM 14 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 2/2016 KITAJSKI KRAS GUILINA IZVLEČEK V članku je predstavljena značilna kraška pokrajina na Kitajskem, predvsem v bližini Guilina. Posebej je obravnavana krasoslovna terminologija in njen nastanek. Čeprav se raziskovanje krasa na Kitajskem razvija ločeno od krasoslovja v zahodnih državah, se v mednarodni kraški terminologiji postopoma uveljavljajo izrazi kitajskega izvora, kot sta fengkong in fenglin. Velike zasluge pri preučevanju kitajskega krasa ima prav Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU iz Postojne, ki s kitajskimi znanstveniki tesno sodeluje in jih tudi izobražuje. Ključne besede: kras, Kitajska, fengkong, fenglin. ABSTRACT The article introduces a typical Karst region near Guilin in China and explains its origin. Although Karst in China is being researched separately from the rest of the world (especially the one in the West), terminology of Chinese origin (such as fengcong and fenglin), is slowly more and more gaining international recognition. Karst Research Institute ZRC SAZU in Postojna deserves nearly all the credita on exploring Chinese Karst. In the past years, they have been fully cooperating with Chinese karstologist as well as educating them. Key words: Karst, China, fengcong, fenglin. Guilinski kras GEOGRAFSKI OBZORNIK • 2/2016 | 15 KITAJSKI KRAS GUILINA Avtorica besedila in fotografij: JASNA ŽUPANIČ, profesorica geografije in zgodovine Srednja šola Slovenska Bistrica Ulica dr. Jožeta Pučnika 21, 2310 Slovenska Bistrica E-pošta: jasnaz@sssb.si COBISS 1.03 kratek znanstveni prispevek Kitajska je z 9,6 milijona km 2 površine četrta največja država sveta. Zna- čilni zanjo so izredno bogata zgodovina, močno ukoreninjena tradicija in izjemen gospodarski vzpon. Kitajska je v času ene generacije doživela popolno preobrazbo, v svetu pa postopoma prevzema vodilno vlogo na podro- čjih politike in gospodarstva. Kitajska civilizacija z več kot 3200 leti zgodovine je med najstarejšimi na svetu. Številne dinastije in kulturna obdobja, ki so se izmenjevala v tisočletjih, so za seboj pustila nemerljiv zgodovinski, kulturni, družbeni in tehnični vpliv, pomemben za razvoj celotnega sveta. Smodnik, tisk, kompas, papir, porcelan, desetiški sistem, dežnik, svila, samokolnica, testenine, zobna ščetka in seizmograf so le nekateri od izumov, ki so jih iznašli Kitaj- ci. Dandanes jih dobro poznamo in s pridom uporabljamo, manj znana pa je zahodnemu svetu kitajska pokrajina z mnogimi izjemnimi naravnimi pojavi, na katere so Kitajci lahko upravičeno zelo ponosni. V zadnjih tridesetih letih, odkar se je Kitajska odprla svetu, so veliko naravnih vrednot vpisali na UNE- SCO-v seznam svetovne naravne dediščine. V prispevku je predstavljen le del Kitajske, pokrajina Guilinskega krasa z izjemnimi naravnimi pojavi, prikazan pa je tudi pomen slovenskih krasoslovcev pri raziskovanju in poznavanju krasa na Kitajskem. Na Kitajskem so ena od največjih kraških območij na svetu. Ta območja so tako zelo raznolika, da lahko tamkaj najdemo skoraj vse podtipe krasa. Zakrasele karbonatne kamnine zavzemajo 1.250.000 km2 oziroma sedmino države, kar je približno četrtina svetovnega krasa. Kras je razvit od koralnih grebenov v Juž- nokitajskem morju do pogorja Xiao Hinggan na severu, od Pamirja na zahodu do Tajvana na vzhodu. Najbolj izrazit je na dveh kraških planotah, v provinci Šansi na severu in na planoti Junansko-Guizhouški planoti na jugu države, ter v Tibetu in Himalaji. Najpomembnejši tipi krasa na Kitajskem so tropski in subtropski kras na jugu in jugovzhodu Kitajske, kamor spada tudi provinca Guangxi z Guilinskim krasom, kras zmerno toplega polsušnega podnebja na severu ter visokogorski kras in kras planot na zahodu države. Poleg naštetih ve- lja omeniti še obmorski kras vzdolž obale in izolirani kras v notranjosti države. Slika 1: Območje kitajskega krasa (medmrežje 1). 16 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 2/2016 KITAJSKI KRAS GUILINAKITAJSKI KRAS GUILINA mi, saharskimi peščenimi sipinami in z avstralskim Velikim koralnim grebe- nom. Leta 2007 je bila pokrajina pod imenom Južnokitajski kras (angleško South China Karst) vpisana na seznam UNESCO-ve svetovne naravne dedi- ščine, leta 2014 pa je bilo zavarovano območje še dodatno razširjeno. Preučevanje kitajskega krasa Pokrajina kitajskega krasa je bila nav- dih umetnikom, ki so že pred našim štetjem slikali kraške jame in kopaste vrhove. Prav čudovite slike te mistične pokrajine so že v 6. stoletju spodbu- dile razvoj turizma; prvi turisti so bili trgovci, plemstvo in cesarji. Že takrat je bil v tradicionalnem kitaj- skem vrtu značilno kraško oblikovan apnenec nepogrešljiva lepotna prvina, četudi so ga morali pripeljati z več sto kilometrov oddaljenega krasa. Iz prak- tičnih potreb so v 12. stoletju pr. n. št. najpomembnejše vrste iz rodov bor, jelka, cedra in bambus. Pomembna je industrija, še posebej živilska, tekstilna in farmacevtska. Glavni proizvodi so moka, sladkor, olja in maščobe, svila, usnje, kemični in farmacevtski izdelki ter parfumi. Tu so tudi železarne in jeklarne, pomembne so še strojna in elektrotehnična industrija ter cemen- tarne. Pomembna postaja tudi visoka tehnologija. V okolici Guilina je značilni stožčasti in stolpasti kras v zgodnjedevonskem apnencu, ki velja za eno najbolj sli- kovitih in fotografiranih pokrajin na svetu. Razgibana pokrajina je na severozahodu gorata, na nadmorski višini približno 2100 metrov, nato se postopoma spušča proti jugu, vse do morja. Slikovitost pokrajine Gu- ilinskega krasa lahko primerjamo z Velikim kanjonom reke Kolorado, norveškimi fjordi, švicarskimi Alpa- Guilinski kras se v dolžini 120 km in širini od 20 do 60 km razprostira juž- no od mesta Guilin, ob reki Li. Ime Guilin pomeni ‘Gozd sladkih osman- tov’, zimzelenih dreves (Osmanthus sp.), ki jih je bilo nekoč v mestu veliko več. V pozni jeseni drevesa zacvetijo, vonj drobnih bledo cvetov pomaranč- ne barve pa je zelo dehteč. Eno od si- cer številnih vrst osmantov v kitajski tradicionalni medicini uporabljajo za zdravilni čaj. Guilin je po kitajskih merilih srednje veliko mesto z okrog 700.000 prebivalci; od Hongkonga na jugovzhodu je oddaljeno le 500 km. V gospodarskem razvoju je skupaj z oko- lico doseglo precejšen napredek. Za namakanje sušne kraške pokrajine so zgradili vodne zbiralnike, jezove in ka- nale, zgradili so velike hidroelektrarne, za naraščajočo industrijo izkoriščajo mineralne vire (železova ruda, kositer, volfram, mangan, antimon, premog). Zelo pomemben je les, pri čemer so Slika 2: Mistična pokrajina ob reki Li (foto: Jasna Županič). GEOGRAFSKI OBZORNIK • 2/2016 | 17 KITAJSKI KRAS GUILINA stavil v obsežni knjigi, ki je izšla leta 1642, leto dni po njegovi smrti. Izraza fenglin in fengkong za različici kraških kopastih vzpetin je uvedel prav on. Pozneje je kitajsko krasoslovje zastalo. Primat je prevzela Evropa, na čelu z Inštitutom za raziskovanje krasa ZRC SAZU v Postojni, kjer se stekajo vse bistvene niti svetovnega krasoslovja. Leta 1929 je v Postojni takratna ita- lijanska država ustanovila Speleološki inštitut, ki ga je leta 1947 Slovenska akademija znanosti in umetnosti pre- imenovala najprej v Zavod za razi- skovanje krasa, pozneje pa v Inštitut za raziskovanje krasa. Ta je bil dolgo edina znanstvena ustanova za prouče- vanje krasa na svetu. lektualcev je bil zelo izobražen, a se je raje kot za udobno kariero državnega uradnika odločil za raziskovalno delo. Kitajski kras je raziskoval več kot 30 let. Leta 1636 je pričel štiriletno po- tovanje, med katerim je raziskal več južnokitajskih provinc. Obiskal je številne kraške jame, označil njihove vhode in za nekatere izrisal njihove tlorise, popisal je podzemna jezera in izvire, tako da velja za pionirja spele- ologije na Kitajskem. Bil je tudi prvi, ki je opisal za tropska območja zna- čilne tipe krasa in poskušal pojasniti nastanek stolpastih vzpetin. Predstavil je celo več različnih metod plezanja in reševanja iz jam, sicer pa je veliko pozornost namenil geomorfologiji. Svoja popotovanja in odkritja je pred- preučevali ta tip pokrajine in razre- ševali probleme, povezane z oskrbo s pitno vodo in namakanjem. Kitajci so prvi začeli z namakanjem kraških polj in rabo kraških vodnih izvirov. Prva knjiga o jamah je bila na Kitajskem napisana že konec 3. stoletja pr. n. št. V srednjem veku je raziskovanje jam in drugih kraških pojavov v Evropi zastalo in se opiralo na znanje starih Grkov in Rimljanov, Kitajci pa so raz- iskovali naprej. Tako je Fang Chengda v obdobju dinastije Song leta 1175 pojasnil, kako nastajajo stalaktiti. V prvi polovici 17. stoletja se je Xu Xi- ake zapisal v zgodovino kot začetnik modernega krasoslovja, saj njegovo delo velja za primer prvega znanstve- nega raziskovanja krasa. Kot sin inte- Slika 3: Pokrajinski tip fengkong ob reki Li (foto: Jasna Županič). 18 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 2/2016 KITAJSKI KRAS GUILINA KITAJSKI KRAS GUILINA Fengkong in fenglin, stožčasti in stolpasti kras Kitajska kraška terminologija loči dva glavna tipa pokrajine na južnem Kitajskem. V širšem smislu ju lahko razlagamo kot zaporedni razvojni sto- pnji: fengkong (Kladnik, Lovrenčak in Orožen Adamič 2005, 100) oziroma stožčasti kras in fenglin oziroma stol- pasti kras. Na nastanek obeh vplivajo številni dejavniki. Nastajata lahko le v debelo skladovitih, čistih apnencih ali dolomitu, pri čemer nanju vplivajo predvsem podnebne, hidrogeološke in pedološke razmere. Izraz fengkong (izvorno fengcong) pomeni ‘šop vrhov’ in se nanaša na pokrajino, kjer se različne oblike že leta 1979, ko so na Kitajsko odpo- tovali prvi krasoslovci s postojnskega inštituta. Kot plod sodelovanja je leta 2011 izšla znanstvena monografija South China Karst II, ki predstavlja dotedanje izsledke skupnih raziskav. Naraščajoča industrija in kmetijstvo v okolici Guilina in v celotni provinci Guangxi čedalje bolj obremenjujeta okolje, saj padavinska voda gnojila, pesticide, odpadke in odplake skozi kraško površje izpira v podtalnico, ki jo uporabljajo v gospodinjstvih. Iz- sledki kitajskih in slovenskih strokov- njakov, povezani s podzemnim preta- kanjem voda, so bistvenega pomena tako za poznavanje kot varovanje te pokrajine. Inštitut je leta 2003 vpeljal edini dok- torski študij krasoslovja na svetu, ki sicer poteka pod okriljem Univerze v Novi Gorici. Leta 2015 je Inštitut postal tudi UNESCO-vo Krasoslov- no študijsko središče. V Postojni je sedež Mednarodne krasoslovne aka- demije, Mednarodne speleološke zve- ze in Mednarodnega biospeleološkega združenja. Kot navaja Žiberna (2015), ni presenetljivo, da je leta 1996 inšti- tut obiskal namestnik kitajskega mi- nistra za znanost in ga prosil za po- moč pri preučevanju kitajskega krasa. Pričelo se je sodelovanje z Junansko univerzo v Kunmingu in kitajski štu- dentje so začeli v Postojno prihajati na doktorski študij. Sicer pa se je sodelo- vanje s kitajskimi strokovnjaki začelo Slika 4: Shema štirih različnih podtipov kraškega površja (Ravbar 2002, 197). padavine fengkong soteska fengkong fenglin padavine fenglin rečna struga fenglin padavine rečna struga fenglin 0 m 200 m 400 m Legenda Fengkong s sotesko: med skupke vzpetin alohtona reka vreže sotesko. Fengkong z depresijami: sčasoma prihaja do poglabljanja vrtač in drugih depresijskih oblik. Fenglin z rečno dolino: vzporeden umik pobočij in spodjedanje vzpetin. Kotlina s fenglini: postopno večanje depresij povzroča nastanek uravnav. apnenec rečne naplavine padavine alohtoni rečni tok raven podzemne vode GEOGRAFSKI OBZORNIK • 2/2016 | 19 KITAJSKI KRAS GUILINA Razdalje med vzpetinami se postopo- ma povečujejo tako dolgo, dokler niso korodirana tudi sedla med njimi. Gla- dina podtalnice je v višini površja ali plitvo pod njim. To je faza v razvoju kraškega reliefa, ko se prične razvijati oblika fenglin. Doline in kraška polja so pogosto poplavljena, s tem pa de- luje tudi rečna erozija (Ravbar 2002). Poleg fengkonga s kotanjami obsta- jata še dva podtipa: fengkong z rečno dolino in fengcong s sotesko. Fengcong z rečno dolino je območje površinskega toka reke, ki ustvarja dolino med stož- častim krasom. Reka zaradi izdatnega pretoka ni poniknila v kraško podze- mlje in je zato vrezala dolino. Feng- cong s sotesko nastane zaradi hitrega tektonskega dviga kraškega površja, v katerega je vrezana reka. Ta oblikuje globoko kraško sotesko, kraški izviri lahko zato obvisijo v stenah nad doli- no (Ravbar 2002). Ko dna kotanj dosežejo raven talne vode »… in se sedla med vzpetinami iz- enačijo z dnom depresijskih oblik, rečni tokovi zagotavljajo stalen dotok napla- vine, ki se postopoma širi in iz tipa fen- gcong z rečno dolino sledi razvoj površja v tip fenglin z depresijami, kasneje pa v fenglin z rečno dolino. Zaradi plitve vadozne cone se depresije ne večajo več v globino, ampak vse bolj v širino, tako da začne razdalja med vzpetinami na- raščati. Ker je s tokom rek iz bližnje okolice z neprepustnimi kamninami zagotovljen stalen dotok klastičnih sedi- mentov, je bočna erozija zelo močna in stolpi se ohranijo ves čas naplavljanja površja, do nastanka pokrajine kotli- na s fenglini. Ta izraz označuje kraške kotline večjih razsežnosti z redkimi globoko. Depresije se zelo hitro pogla- bljajo, vzpetine pa se v primerjavi z njimi znižujejo zelo počasi.« (Ravbar 2002, 196) Na preoblikovanje vpliva tudi tektonika. Če je hitrost dvigo- vanja površja večja od denudacije, se površje oblikuje v fengkong z depresi- jami. Med stožci so kotanje različnih globin, njihova pobočja so zelo strma. Vsaka kotanja ima na dnu, ki je obi- čajno prekrito z glino, požiralnik, ki odvaja padavinsko vodo v podzemlje. Prevladuje torej podzemno pretaka- nje, s katerim so ustvarjene idealne razmere za nastanek najglobljih in najdaljših jamskih sistemov (najlepši primeri so severozahodno od Gui- lina). Notranjost stožcev je vse bolj prevotljena, zakrasevanje se nadalju- je, dokler se dna kotanj ne znižajo do te mere, da dosežejo neprepustno osnovo ali raven talne vode. Takrat se zniževanje površja ustavi, prevladu- je zniževanje vzpetin zaradi korozije. vzpetin ‒ stožčaste, stogaste ali kopa- ste ‒ dvigujejo iz skupne osnove. V slovenski kraški terminologiji ga opre- deljujemo kot stožčasti kras (Stepišnik 2011, 143). Ravbarjeva pojasnjuje: »Vzpetine so navadno visoke od 200 do 300 m, najvišje celo do 600 m relativne višine. Pogosto so asimetrične oblike, kar je odvisno od naklona pobočja in spodje- danja njihovega vznožja. Prekinjajo jih vmesne depresije, doline in vrtače. Nivo podzemne vode je globoko pod površjem. Posamezne skupke vrhov pa med seboj navadno ločujejo uravnave ali soteske rek.« (Ravbar 2002, 194). Takšna pokrajina se prične razvijati v razmerah brez stalne erozije in tek- tonskega mirovanja. »Preoblikovati ga prične podzemno odtekanje voda in prevladuje vertikalna drenaža. Zaradi kraške denudacije se prično razvijati vrtače in doline, vsa voda pa izgine v globino, ker je nivo podzemne vode zelo Slika 5: Pokrajinski tip fenglin ob reki Li v provinci Guangxi (foto: Jasna Županič). 20 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 2/2016 KITAJSKI KRAS GUILINA zahodno krasoslovje opisuje večinoma kraške kotanje, vrezane v površje ali podzemlje. Poleg jezikovnih preprek se težave pri preučevanju kitajskega krasa pojavljajo tudi zaradi nedosto- pnosti topografskih in tematskih kart, letalskih posnetkov, in statističnih po- datkov, pa tudi pomanjkljive tehnične opremljenosti. Guilinski kras in reka Li Pokrajina v bližini mesta Guilin je ši- rok kraški ravnik. Po mestu in okolici se vzpenjajo številni osamljeni kraški stolpi ali fenglini, pa tudi skupine stožčastih in stogastih gričev, imeno- vanih fengkongi. Med njimi leno teče reka Li, s številnimi jezeri v okolici. Reka Li izvira v gorovju Mao'er sever- no od Guilina in je pomembna plov- na pot za številne tovorne in turistič- ne ladje. Čeprav beseda li v kitajščini pomeni ‘jasen, prosojen’, je dandanes reka vse prej kot takšna, saj teče po je plitvo pod površjem ali je z njim iz- enačen.« (Ravbar 2002, 194). Termin ustreza površju, ki ga v slovenski kra- ški terminologiji označujemo kot stol- pasti kras. Gre za vitkim piramidam podobne vzpetine. Če želimo opisovati oblike posame- znih vrhov, uporabljamo izraze, ki označujejo vzpetinam primerno obli- ko: stolp, stog (špansko mogote, nem- ško Turm ali Kegel, angleško tower ali cone) ali stožec. Kraško raziskovanje na Kitajskem se kljub nekaterim skupnim konceptom razvija ločeno od krasoslovja v zaho- dnih državah. Predvsem zaradi jezi- kovnih pregrad kitajski geomorfologi ne izražajo svojih izsledkov in idej v obliki, ki bi bila razumljiva širši sku- pnosti krasoslovcev drugih narodno- sti. Opisujejo večinoma kraške vzpe- tine, ki štrlijo s površja, medtem ko vzpetinami, posejanimi po dnu kotli- ne ali njenem obrobju. Prevladujoča oblika tega tipa površja je uravnava, po kateri se površinsko pretakajo vodni to- kovi in ustvarjajo naplavinska tla. Ker je nivo podzemne vode nizko, so pogo- sta tudi jezera.« (Ravbar 2002, 198). Značilni primeri tega tipa površja so v okolici Guilina. »Fenglin predstavljajo od 100 do 200 m visoke kamnite vzpetine. Stojijo sa- mostojno in so med seboj ločene z na- plavnimi ravnicami, ki so jih naplavile alohtone reke. Zato so tak tip pokra- jine Kitajci poimenovali gozd vrhov. Pobočja vzpetin so zelo strma, pogosto strmejša od 450, ponekod so celo nav- pična. Prepredajo jih ostanki jam, ki jih je izdolbla podzemeljska reka. Vse vzpe- tine so približno enako visoke, ob njiho- vem vznožju pa ob poplavah na stiku s karbonatno kamnino nastajajo mlajši podzemeljski rovi. Nivo podzemne vode stožec stolp ponikalnica 0 m 100 m Legenda ponikalnicaapnenec rečne naplavine pobočni grušč Slika 6: Skica kraškega polja s stolpasto in stožčasto obliko vzpetin (Ravbar 2002, 195). GEOGRAFSKI OBZORNIK • 2/2016 | 21 KITAJSKI KRAS GUILINA Ob poletnem monsunu je aluvialna ravnica zaradi deževja in naraslih pri- tokov reke Li večinoma poplavljena. Guilinski kras se namreč razprostira na okrog 25° severne zemljepisne širi- ne, zato so značilne izdatne monsun- ske padavine (od 1570 do 2390 mm letno), saj med morjem in dolino reke Li ni večjih gorskih pregrad, izvir reke pa je na nadmorski višini 2142 m. Fengkong ob reki Li ima več kot ti- soč skalnih vrhov, njihova povprečna gostota je 6 vzpetin na kvadratni kilo- meter, povprečen naklon pobočja pa 60°. V zahodnem delu depresije reke Li je razvit kras tipa fenglin. Tam je površje zaradi tektonskega ugrezanja nižje, zato je več kraške vode, stekajo se alogeni pritoki, gladina talne vode je višje, skalno bazo, ki je značilna za fengkong, pa so že prekrile aluvialne naplavine. Tako iz poplavne ravnice molijo le vrhovi, kraški stolpi (Kranjc 2014). naj bi ustrezale tudi jame, ki so raz- porejene v podobnih nivojih, pa tudi pod kraškim ravnikom vse do gladine reke. »Najnižja kraška uravnava naj bi bila predkvartarne ali spodnje ple- istocenske starosti, kar pomeni, da bi kraški pojavi nastajali vsaj v terciarju. Površinska reka naj bi poglobila strugo v pleistocenu le 20 m globoko v apnence, nanesla prod in pesek ter vanj zarezala terase.« (Habič 1980, 117). »Tako je apnenčevo vznožje teh vzpetin ves čas namočeno in izpostavljeno koroziji, kar je razlog, da imajo ti fengi pogosto nav- pične ali celo previsne spodnje dele in praktično ni stolpa brez vznožne jame. To je vodoravna jama v višini vznožja fenga ali nekaj metrov nižje. Običajno gre za jamo predor, ki vodi od enega dela vznožja do drugega, lahko gre za jame, ki so izjedene le v rob fenga, ali pa gre za pravi blodnjak jamskih rovov, ki prepredajo vznožje stolpa.« (Kranjc 2014, 68). precej industrijskem in kmetijskem zaledju. Mistično pokrajino guilin- skega krasa si z nje vsako leto ogleda okrog 40 milijonov turistov. »Ob reki Li so prodne kvartarne na- plavine debeline 30 do 50 m in vanje so zarezane tri terase. Struga reke je pri Guilinu v višini 150 m, prevla- dujoča kraška ravnica pa 20 m višje, najbolj izrazita terasa v naplavini je 5 do 6 m nad reko, nižjo teraso doseže- jo visoke vode, višja pa sega skoraj do roba kraškega ravnika. Kljub na videz enotnemu kraškemu ravniku pa skalna podlaga ni povsod enako visoko, kar si razlagajo z mlajšimi tektonskimi pre- miki.« (Habič 1980, 117). Kopaste in stožčaste vrhove ob reki Li so razvrstili v tri nivoje, ki segajo od 30 do 40 m nad reko ter od 100 do 150 in od 250 do 300 m visoko. Takšna razvrstitev nivojev kraških vzpetin, jam in urav- nav je precej shematična. Uravnavam Slika 7: Jamski rovi na vznožju fengkonga ob reki Li (foto: Jasna Županič). NAPIS NAD ČLANKOM 22 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 2/2016 KITAJSKI KRAS GUILINA znavanja kitajskega krasa, predvsem pa zaradi kitajskega načina poime- novanja, še ni globoko zakoreninje- na. Ker so kraške pokrajine na jugu Kitajske zaradi posebnih geoloških, geomorfnih in podnebnih dejavni- kov edinstvene na svetu, je prav, da jih poimenujemo z izvirno, kitajsko terminologijo. zaporedni razvojni stopnji v razvoju reliefa. Pri fengkongu se posamezne vzpetine dvigajo iz skupne osnove in so prekinjene z vmesnimi kotanjami različnih oblik, pri fenglinu pa gre za vzpetine, ki stojijo samostojno in so med seboj ločne z aluvialno ravnino. Uporaba teh izrazov v zahodnih vi- rih zaradi razmeroma poznega spo- Sklep Čeprav se kraško raziskovanje na Ki- tajskem razvija ločeno od krasoslovja v zahodnih državah, se tako v med- narodni kot slovenski kraški termi- nologiji postopoma uveljavljata izra- za fengkong in fenglin, ki označujeta glavna tipa pokrajine na južnem Kitajskem. Razlagamo ju lahko kot Viri in literatura 1. Gams, I. 1999: Južnokitajski kras. Naše jame 41. 2. Habič, P. 1981: S poti po kitajskem krasu. Geografski vestnik 52. 3. Kladnik, D., Lovrenčak, F., Orožen Adamič, M. (ur.) 2005: Geografski terminološki slovar. Založba ZRC. Ljubljana. 4. Knez, M., Liu, H., Slabe, T. 2011: South China Karst II. Založba ZRC. Ljubljana. 5. Kogovšek, J. 2000: Obisk kitajskega krasa v Guangxi provinci. Acta carsologica = Krasoslovni zbornik 29. 6. Kranjc, A. 2014: Kras ob reki Li. Življenje in tehnika 56-12. 7. Medmrežje 1: http://www.nationalgeographic.com/china-caves/img/locator-map-lrg.e723.jpg (16. 9. 2015). 8. Medmrežje 2: http://www.britannica.com/place/Guangxi (16. 9. 2015). 9. Medmrežje 3: http://www.delo.si/druzba/trip/pokrajine-guilina-ndash-najlepse-pod-nebom.html (16. 9. 2016). 10. Mihevc, A. 1994. Kitajski kras. Geografski obzornik 41-4. 11. Ravbar, N. 2002. Kitajska kraška terminologija. Acta carsologica = Krasoslovni zbornik 31-2. 12. Stepišnik, U. 2011: Fizična geografija krasa. Znanstvena založba Filozofske fakultete. Ljubljana. 13. Vidic, N. J. 1999. Stolpni kras na južnem Kitajskem. Gea 9-3. 14. Žiberna, M. 2015. Južnokitajski kras. Gea 25-6. Slika 8: Mesto Guilin z lepo vidnim kraškim ozadjem (foto: Jasna Županič).