9770353782007

FESTIVAL, KI POSTAVLJA STANDARDE V OGLAŠEVANJU.
15. - 16. MAJ 2025 GRANDO PORTOROŽ
www.sof.si
NOVO ŽIVLJENJE KULTNIH KLASIK
s podobami slovenskih ilustratorjev in ilustratork
-1_
April 2025
Vsebina
Observatorij Vera Rubin
Nov pogled v vesolje
Nadvse primerne razmere za astronomska opazovanja v Atacami so botrovale gradnji novega observatorija, ki bo v kratkem na zrcala svojega mogočnega teleskopa sprejel prvo svetlobo zvezd - ogledali smo si ga še pred otvoritvijo
14
Kako zadostiti vse večjim potrebam
Na Dunaju bo kmalu največji podzemni rezervoar pitne vode na svetu
Umazana skrivnost čiste energije
Ozko grlo zelenega prehoda so surovine, imenovane redke zemlje
66
Kolumna dr. Lučke Kajfež Bogataj
Hudobni dvojček
Ljudje smo večinoma zelo kopenska bitja in se ne zavedamo, da ključ do prihodnosti okolja in celotnega planeta leži v obnašanju morij in oceanov
Intervju z ekologom Rokom Rozmanom
Najtežje je porušiti jezove v glavah
»Zelenih energij ni. Je tako imenovani zeleni prehod, ki bo, če bo izpeljan po trenutnih načrtih izgradnje neštetih elektrarn, zadnji žebelj v krsto narave Evrope.«
24
30 Najlepši pogled s kopnega
Pau je v sosedstvu ne le z Biarritzem, oceanom in gorami, ampak tudi s Španijo
36 Odkrivanje kraljevih mest
Kratek vodnik po Marakešu, Fesu, Meknesu in Rabatu
44 Soteske
Divje, skrivnostne in zapeljive
54
100 klancev
Alpski hrbet, sredozemske prsi, #17/100
58 Izlet
Po Jablaniški poti že 20. leto zapored
Uvodni
Vse dni za »dnevom
Okoljska organizacija Svetovni sklad za naravo je tudi letos na izbrano soboto v marcu ljudi po vsem svetu pozvala, naj ob 20.30 po lokalnem času za eno uro ugasnejo luči in s tem prispevajo k povečanju ozaveščenosti o nujnosti varovanja planeta. »Za nami je najbolj vroče leto, najtoplejše desetletje, temperature morja so najvišje v zgodovini ...« so zapisali pred 19. izvedbo največjega svetovnega okoljskega dogodka in pozvali k uporabi obnovljivih virov energije.
Luči smo letos ugasnili 22. marca, akcija je sovpadla z mednarodnim dnevom voda. Osrednja tema letošnjega je bila posvečena ohranjanju ledenikov. Ob tej priložnosti je na Ljubljanskem gradu potekal simpozij Vodni dnevi: Preveč ali premalo vode? Razpravljali niso le o ledenikih, temveč tudi o onesnaženosti vodnih virov in trajnostni rabi pitne, odpadne in padavinske vode. Po vsej Sloveniji pa so se vrstile spomladanske čistilne akcije. V Mariboru so na primer potapljači že 33. leto zapored čistili strugo reke Drave.
A dan voda je le eden izmed številnih mednarodnih okoljskih dnevov. Poznamo svetovni dan mokrišč (2. februar), mednarodni dan gozdov (21. marec), svetovni dan podnebnih sprememb (15. maj), mednarodni dan biotske raznovrstnosti (22. maj), svetovni dan okolja (5. junij), dan oceanov, tal, podnebnih sprememb, celo ptic selivk, dan brez avtomobila, mednarodni dan zaščite ozonskega plašča ... Najbolj izpostavljen pa je dan Zemlje (22. april), ki je bil leta 1970 zasnovan kot odziv na rastoče industrijsko onesnaževanje v ZDA. Z mobilizacijo več kot 20 milijonov Američanov so sprožili gibanje, ki je neposredno vplivalo na ustanovitev Agencije za varstvo okolja (EPA) ter sprejetje prve sodobne okoljske zakonodaje v ZDA. Z globalizacijo dneva Zemlje leta 1990 je postal vsakoletni svetovni dogodek, ki je takrat povezal več kot 200 milijonov ljudi iz 141 držav, tudi Slovenijo. Danes ga obeležujemo že v več kot 190 državah.
Vsako leto je izpostavljena druga okoljska tematika. Letos bo potekal pod geslom Naša energija, naš planet, s pozivom k prehodu na obnovljive vire in zmanjšanju ogljičnega odtisa oziroma ogljični nevtralnosti do sredine stoletja. Lani je bil v središču poziv k zmanjšanju uporabe plastike v dobro zdravja in ljudi - Planet proti plastiki. Med zahtevami je bilo 60-odstotno zmanjšanje proizvodnje plastike do leta 2040. Tema leta 2023 je bila enaka kot leto pred tem - Investirajmo v naš planet.
In vendar se kljub vsem »dnevom« izpusti toplogrednih plinov večajo, biotska raznovrstnost upada, plastika se kopiči v oceanih, okoljske neenakosti se poglabljajo. Ali so torej okoljski dnevi postali zgolj simbolne geste? Imajo sploh smisel? Imajo! A le, če jih razumemo kot začetek, povabilo - kot priložnost za pogovor, razmislek in dejanje. Ja, ne rešujejo sveta, a zaradi njih dobi okolje prostor v medijih, šolah, v domačih dnevnih sobah. To pa lahko zaneti iskrico, ki vodi v spremembo. Koristno je tudi ustvarjanje zavezništev, izmenjava dobrih praks in predvsem občutek, da nismo sami - da je okolje skupna odgovornost. Vsaka šola, podjetje in občina ima priložnost, da iz enkratnega dogodka ustvari dolgoročno pobudo. Če na dan Zemlje pred šolo zasadimo drevo, bo skozi leta morda zrasel šolski park. Enkratna čistilna akcija naj postane stalna skrb za javni prostor, predavanje o energiji pa naj bo pobuda za energetsko prenovo šole ali doma. In tako različni okoljski dnevi ne bodo le ritualni enodnevni opomniki, temveč način življenja. Res ni pomembno, koliko dni je posvečenih vodi, zraku ali gozdovom. Pomembno je, kaj naredimo tisti dan. In dan za njim. In vse dni zatem ...
Urša Jurak Kuzman,
odgovorna urednica revije Gea
Umazana skrivnost čiste
Futuristi napovedujejo, da bo delež obnovljivih virov energije vse bolj naraščal, nekateri celo menijo, da bodo sredi stoletja zagotavljali že več kot polovico potrebne energije. S tem se bo povečeval tudi pomen držav, ki bodo zmogle ta zeleni prehod. Ozko grlo tega prehoda so surovine, imenovane redke zemlje, potrebne pri izdelavi zelenih tehnologij. Ne le, da jih ni na pretek, njihovo pridobivanje terja ogromen ekološki davek. To ključno področje s svojo večinsko proizvodnjo in pridelavo nadzira Kitajska, kar Zahodu povzroča nemalo skrbi.
Gre za snovi, pomembne zaradi svojih posebnih kemičnih in fizičnih lastnosti, zaradi katerih so ključne v številnih visokotehnoloških aplikacijah. Redki zemeljski elementi (rare earth elements, REEoz. RZE), skupaj jih je 17; 15 iz skupine lantanoidov ter dva dodatna elementa - skandij in itrij, veljajo za ključne sestavine strojne opreme za pridobivanje obnovljive energije.
Vsestranska uporaba
Ena od njihovih glavnih značilnosti so specifične kemične lastnosti, iz katerih izvira njihova sposobnost, da izboljšajo magnetne lastnosti materialov, zaradi česar so nepogrešljive v proizvodnji močnih trajnih magnetov. So tudi ključne sestavine pri izdelavi fosforjev, ki so nujni za različne vrste osvetlitve, kot so energetsko varčne žarnice, LED svetilke, pri materialih za medicinsko diagnostiko in slikanje. Zaradi odličnih električnih in optičnih lastnosti se uporabljajo tudi v baterijah, kot so litij-ionske baterije, ki napajajo številne sodobne naprave, vključno s pametnimi telefoni, prenosnimi računalniki, električnimi avtomobili, laserji, televizijskimi zasloni, ter v oborožitveni industriji.
V zadnjem desetletju znanost ugotavlja, da so ti elementi tudi zelo pomembni za nemoten potek življenjskih procesov. Kitajska ima že
I Leta 2023 so na Švedskem odkrili za zdaj največje evropsko nahajališče redkih zemelj v rudarskem območju Kirune, ki ga upravlja švedsko državno rudarsko podjetje LKAB. Geološke raziskave so pokazale, da bi lahko vsebovalo več kot milijon ton oksidov redkih zemeljskih elementov. A kljub obetavnim možnostim se rudarjenje še ne bo začelo kmalu.
dolgo tradicijo uporabe RZE pri oskrbi rastlin za spodbujanje rasti ter krmljenju živali. Lantanoidi se vse pogosteje uporabljajo pri preverjanju pristnosti živil in študijah sledljivosti izvora živil, ki jo običajno zagotavljajo sami proizvajalci s svojimi certifikati, ki jim lahko potrošniki zaupajo ali pa tudi ne.
S pomočjo RZE je izvor živil mogoče zelo natančno dokazati, ker jih rastline absorbirajo iz zemlje in vode in jih porazdelijo od korenin do listov in plodov. Glede na njihovo prisotnost in koncentracijo lahko kot z nekakšnim prstnim odtisom rastline izsledijo njen geografski izvor. Nastalo je že več aplikacij, ki učinkovito izkoriščajo to učinkovitost redkih zemelj. Pri dragocenih tartufih je s takšno aplikacijo relativno lahko ugotoviti, ali izvirajo denimo iz Švice ali iz Piemonta.
Nesorazmerna porazdeljenost
Paradoksalno je, da ti elementi pravzaprav sploh niso tako redki; dejansko so dokaj razširjeni v Zemljini skorji in jih najdemo v številnih državah, vključno s Kitajsko, Rusijo, Avstralijo, ZDA, Brazilijo, Indijo, Malezijo itd., vendar niso enakomerno porazdeljeni. Kitajska in Rusija skupaj posedujeta dve tretjini svetovnih rezerv, medtem ko jih ima tretja največja država, Avstralija, le še 2,4 odstotka. Izraz »redke« se nanaša na precejšnje težave pri ločevanju ene redke zemlje od druge zaradi njihove velike podobnosti glede kemičnih in fizikalnih lastnosti. Izraz »zemlja« pa je povzet po starem kemičnem poimenovanju za okside; v uporabi je ostal, ker so bile te surovine najprej identificirane kot oksidi.
Največ teh redkih surovin ima Kitajska in tudi njen prehod na obnovljive vire energije poteka z velikimi koraki, čeprav se njena gigantska industrija še vedno opira predvsem na klasična fosilna goriva. Zato v svetovni energetski geopolitiki že zdaj zaseda tako rekoč ključno mesto, s spremembo energetske paradigme proti obnovljivim virom pa utegne postati še veliko močnejša. Monopol Kitajske na tem področju Zahodu ni prav nič všeč, zato je evropska komisija že pred dvema letoma sprejela uredbo o ključnih surovinah, ki naj države članice EU spodbudi k ambicioznim načrtom raziskav lastnega podzemlj a. Pri nobeni ključni surovini ne bi smeli biti leta 2030 več kot 65-odstotno odvisni od tretje države. Desetino ključnih surovin bi morali pridobivati v EU do leta 2030, predelovati pa 40 odstotkov.
Izraz »redke« se nanaša na precejšnje težave pri ločevanju ene redke zemlje od druge zaradi njihove velike podobnosti glede kemičnih
in fizikalnih lastnosti.
I
I
Izkopavanje in predelavajRzEsta okoljsko zelo obremenjujoča zaradi več dejavnikov^fldBiiedkih zemelj pogosto vsebujejo radioaktivna torij in ur&n,«lpto se pri predelavi sproščajo radioaktivni odpadki, ki .on£enažujejo tla in vode. Najbolj zloglasen primer tovrstnega onesnaženja je okolica kitajskega rudnika Bayan Obo.
f
¡m 'V %
Vf
> ■ * »■ t- *
• ji-* ' >. fffif?, "V - •

'Ml
Ostane samo reciklaža
To je seveda lažje zapisati kot pa uresničiti. Redke zemlje, če jih že katera država ima, so v razredčenih koncentracijah in pogosto jih je težko ločiti, kar otežuje rudarjenje, proizvodnjo in predelavo. Vsaka država članica Unije bi morala pripraviti petletne programe raziskav za pridobivanje ključnih in strateških mineralnih surovin. To predvideva tudi raziskave globokih struktur oziroma vrtine, ki jih imamo v Evropi sorazmerno malo in zato slabo poznamo globine pod svojimi nogami.
Slovenija je tipičen primer tega, saj imamo le na severovzhodu nekaj vrtin, globokih do štiri kilometre, zato smo podobno kot večina drugih evropskih držav tudi pri nas v zadnjih letih začeli raziskovati možnosti za povečanje domače proizvodnje in zmanjšanje odvisnosti od uvoza redkih zemelj. Za zdaj se kaže kot edina uporabna možnost recikliranje iz odsluženih naprav, kot so prenosni telefoni, računalniki in drugi elektronski aparati, pa še to je ta hip še precej dražje kot uvoz iz Kitajske.
Kljub temu je treba vzpostaviti strategijo učinkovitejšega recikliranja odpadnih magnetov, česar sami proizvajalci magnetov ne zmorejo. Vzpostaviti bi bilo treba usklajene nacionalne in mednarodne verige za nove tehnike za obdelavo in predelavo odpadnih trajnih magnetov in izdelkov iz redkih zemelj.
V Sloveniji na področju magnetov delujeta podjetji Kolektor Group in Magneti d. d., ki je drugi, če ne največji evropski proizvajalec sintranih Sm-Co magnetov. To podjetje že vrsto let izvaja interno recikliranje odpadnih magnetov, ki pa je zelo zahtevno, saj izdelava konvencionalno sintranih magnetov prenese le do pet odstotkov dodatkov, pridobljenih iz odpadnega materiala. Zaradi velikega povpraševanja po redkih zemljah in njihovih ključnih vlogah v industriji so postale strateškega pomena na svetovnem trgu. Kitajska, ki je največji proizvajalec in izvoznik teh elementov, je v preteklosti uporabljala svojo dominantno pozicijo za vplivanje na cene in dostopnost redkih zemelj, kar je sprožilo geopolitične napetosti z drugimi državami, predvsem ZDA.
Gigantske kitajske zaloge
Največje znano nahajališče redkih zemeljskih elementov na svetu je Bayan Obo v kitajski avtonomni pokrajini Notranja Mongolija. Kitajska tam pridobiva večino svojih RZE, ruda pa med drugim vsebuje tudi niobij in železo. Zaradi slednjega so v 20. letih prejšnjega stoletja rudnik tudi odprli, nato pa so šele v 50. letih kitajski geologi ugotovili, da vsebuje tudi izjemno bogate zaloge RZE. Ocenjujejo, da rudnik vsebuje približno 40-50 milijonov ton redkih zemeljskih oksidov, kar ga uvršča med največja znana nahajališča redkih zemelj na svetu.
april 2025 GEA 9
I
Zaradi odličnih električnih in optičnih lastnosti se redke zemlje uporabljajo tudi v baterijah, kot so litij-ionske baterije, ki napajajo številne sodobne naprave, vključno s pametnimi telefoni, prenosnimi računalniki, električnimi avtomobili, laserji, televizijskimi zasloni, ter v oborožitveni industriji.
Bayan Obo je ključni vir za globalno oskrbo z RZE in igra osrednjo vlogo pri kitajski dominaciji na trgu redkih zemelj. Kitajska iz tega nahajališča pridobi večino svojih redkih elementov, ki jih nato rafinira in izvaža po svetu. Pomembno kitajsko nahajališče je tudi Weishan v provinci Šandong, čeprav so tamkajšnje zaloge ocenjene na desetkrat manjšo količino kot v Bayan Obu. V Weishanu so večinoma lahki redki zemeljski elementi, kot sta neodim (Nd) in praseodim (Pr). Rudarjenje v tem območju poteka predvsem v površinskih kopih, kjer se pridobivajo rude, bogate z bastnaesitom, ki je glavni vir redkih zemelj. Po izkopu rudo transportirajo v predelovalne obrate, kjer jo zmeljejo na manjše delce ter s pomočjo vode ločijo redke zemlje od drugih mineralov, nato pa jih z uporabo kislin izvlečejo iz rudnine. Pri predelavi nastajajo odpadki, ki vsebujejo strupene in radioaktivne snovi in so bili v preteklosti pogosto nepravilno odloženi, kar je povzročilo onesnaženje tal in podtalnice.
V Evropi se, kot rečeno, raziskovanje in izkopavanje redkih zemelj šele začenja, vendar pa v nekaterih državah že potekajo ali pa so v fazi priprave prvi koraki za izkoriščanje teh surovin. Kljub temu, da so evropske zaloge redkih zemelj precej omejene, se vlade in podjetja zavedajo njihovega strateškega pomena za prihodnost napredne tehnologije, zato narašča zanimanje za izkopavanje teh elementov v regiji.
Švedski in grenlandski potenciali
Švedska je ena izmed držav, kjer se že izvaja izkopavanje redkih zemelj. V Norrbottenu, na severu države, so depoziti redkih zemelj, predvsem v povezavi z železovo rudo. Švedska ima dolgo rudarsko
tradicijo in že potekajo raziskave ter preizkušanje tehnologij za pridobivanje RZE iz obstoječih rud. Ena od ključnih lokacij je območje Boden, kjer so raziskave pokazale prisotnost redkih zemelj, ki so povezane z rudo. Poleg tega se na Švedskem razvija projekt Lulea, v katerem bi izkoriščali rude, ki vsebujejo RZE, kot sta cerij in neodim. Vendar pa izkopavanje teh elementov še ni v polnem teku, saj so potrebna dodatna raziskovanja in razvoj ustreznih tehnologij. Leta 2023 so na Švedskem odkrili za zdaj največje evropsko nahajališče redkih zemelj v rudarskem območju Kirune, ki ga upravlja švedsko državno rudarsko podjetje LKAB. Geološke raziskave so pokazale, da bi lahko vsebovalo več kot milijon ton oksidov redkih zemeljskih elementov. A kljub obetavnim možnostim se rudarjenje še ne bo začelo kmalu. Okoljevarstveniki opozarjajo, da bi lahko izkopavanje povzročilo onesnaženje laponske pokrajine in prizadelo domorodno ljudstvo Sami. Postopek pridobivanja dovoljenj, okoljskih ocen in razvoja infrastrukture lahko traja vsaj 10 do 15 let, kar pomeni, da bi bila dejanska proizvodnja RZE v Kiruni verjetno mogoča šele po letu 2035.
Ameriški apetiti
Še prececj večje nahajišče so odkrili na jugu Grenlandije, v kraju Kvanefjeld, kjer ocenjujejo zaloge redkih zemeljskih oksidov na 11 milijonov ton. Poleg lahkih in težkih redkih zemelj vsebuje ruda tudi velike količine urana, ki je kamen spotike med lokalnimi in centralnimi oblastmi. Leta 2021 je grenlandska vlada sprejela zakon, ki prepoveduje rudarjenje urana, s čimer je projekt praktično ustavljen. Razprave o možnosti izkoriščanja nahajališča pa se
V rudniku Mountain Pass v Kaliforniji pridobijo največ redkih zemelj na zahodni polobli.
nadaljujejo; pobudniki projekta razmišljajo o pridobivanju redkih zemelj brez urana, kar je tehnično zelo zahtevno. To nahajališče postavlja Grenlandijo na pomembno mesto na geopolitičnem zemljevidu, saj bi lahko s tamkajšnjimi zalogami EU in ZDA zmanjšali odvisnost od kitajskih dobav. V tej luči lahko razmišljamo tudi o navidez nesmiselnih apetitih ameriškega predsednika Trumpa po tej hladni deželi, ki med drugim odpira tudi vrata na Arktiko in njena rudna bogastva. Lakoto ZDA po redkih zemljah je Trump nedavno izrazil tudi v napovedi, da bi ZDA lahko pomoč Ukrajini pogojevale z dostopom do redkih zemelj in drugih surovin na njenem ozemlju.
Na Finskem so v zadnjih letih potekale raziskave in preizkušanja za izkopavanje RZE, zlasti na področju Kaustinen in Lappeenranta, kjer so našli depozite mineralov, ki vsebujejo elemente, kot so cerij, neodim in praseodim. Čeprav trenutno ni obsežnega izkopavanja teh surovin, so načrti za raziskave in razvoj takšnih nahajališč v teku, zlasti s ciljem zmanjšanja odvisnosti Evrope od uvoza RZE. Poročila o odkritju rudnih teles, ki vsebujejo redke zemlje, prihajo tudi z Iberskega polotoka. Portugalska, ki je sicer znana po velikih nahajališčih litija, zdaj preučuje možnosti za izkoriščanje teh virov na severovzhodu države. V Španiji pa so začeli raziskovati
potencialna nahajališča RZE v Galiciji in Andaluziji, kjer so že našli minerale z vsebnostjo teh elementov. Vendar pa izkopanje surovin še ni v polnem teku, saj so v fazi raziskav in preučevanja ekonomskih in okoljskih vidikov.
Zahodu ne ostane veliko
Tudi v Veliki Britaniji so šele začeli ponovno raziskovati možnosti izkopa redkih zemelj, zlasti v Cornwallu in Walesu, ki sta znana po dolgi rudarski tradiciji. Trenutno so še v fazi raziskav potencialnih nahajališč, kot je Cornish Metals, kjer so nekoč že izkopavali. V Franciji so v preteklosti že izkopavali te rude, vendar v manjšem obsegu. Trenutni projekti so večinoma usmerjeni v raziskovanje potencialnih nahajališč in razvijanje novih tehnologij za ekstrakcijo. Ena izmed pomembnejših lokacij je La Montagne v osrednji Franciji, kjer so že preučevali možnosti za izkoriščanje rude, ki vsebuje RZE. Poleg tega Francija že dolgo aktivno sodeluje v projektih za reciklažo RZE iz stare elektronske opreme, kar je pomemben del njene strategije za zmanjšanje odvisnosti od izvoza teh elementov. Za zdaj ostaja največje nahajišče Zahoda avstralski Mount Weld, kjer deluje podjetje za rudarjenje redkih zemelj Lynas Rare Earth. V rudniku nakopljejo letno 240 tisoč ton koncentrata RZE, ki vsebuje dobro desetino oksidov redkih zemelj, predvsem neodim in praseodim. Podjetje ima v lasti tudi rudnik Lynas Advanced Materials Plant (LAMP) v Kuantanu v Maleziji. Zaradi radioaktivnih odpadkov je trn v peti lokalnim skupnostim v obeh državah. Malezijska skupina Himpunan Hijau je opozarjala
april 2025 GEA 11
na nevarnosti, povezane z delovanjem obrata, vključno z morebitnim izpustom radioaktivnih odpadkov. Kljub tem pomislekom je malezijska vlada leta 2012 izdala začasno dovoljenje za delovanje obrata, ki je bilo kasneje podaljšano.
Drugo pomembno nahajališče Zahoda pa je v ZDA, v kalifornijskem rudniku Mountain Pass s približno 1,5 milijona ton redkih zemeljskih oksidov, zlasti z neodimom in praseodimom, ki sta ključna za magnete v električnih motorjih in vetrnih turbinah. Pridobivanje v rudniku je potekalo že v 50. letih prejšnjega stoletja, a je bilo večkrat prekinjeno zaradi poceni uvoza iz Kitajske. Zadnja obnova proizvodnje se je začela po letu 2017, da bi zmanjšali odvisnost od Kitajske, a za zdaj jim to ne uspeva, saj večino nakopanega materiala še vedno pošiljajo na Kitajsko na nadaljnjo predelavo.
Tudi Rusija odvisna od Kitajske
Rusija, ki ta hip večino RZE uvaža predvsem iz Kitajske, ima ogromne zaloge redkih zemelj v sibirskem rudniku Tomtor. Tam so zaloge rude, bogate z RZE, ocenjene na približno 154 milijonov ton; veliko je predvem terbiuma, itrija in disprozija, ki so ključni za visoko tehnologijo. Tudi Rusija si želi zmanjšati svojo odvisnost od uvoza iz Kitajske.
Vsebnost RZE v tako imenovanih monacitnih in bastnezitnih mineralih sicer omogoča učinkovito pridobivanje, vendar jim eks-tremne vremenske razmere in oddaljenost območja povzročajo velike logistične in infrastrukturne izzive. Edini rudnik, v katerem se Rusija redno oskrbuje z redkimi zemljami in jih nakoplje približno tisoč ton na leto, je Lovozerski kompleks v Murmansku na polotokolu Kola.
Čeprav raziskave in začetni projekti za izkoriščanje RZE v Evropi že potekajo, se tudi na stari celini izkopavanje teh elementov še ni razmahnilo. Eden od glavnih izzivov pri tem je okoljski vpliv rudarjenja. Rudarjenje RZE je, kot je videti iz opisanih primerov, pogosto povezano z velikim onesnaženjem in visokimi okoljskimi stroški, zato se mnoge evropske države osredotočajo tudi na razvoj trajnostnih in manj škodljivih metod ekstrakcij.
I Rusija, ki ta hip večino RZE uvaža predvsem iz Kitajske, ima ogromne zaloge redkih zemelj v sibirskem rudniku Tomtor.
I Največje znano nahajališče redkih zemeljskih elementov na svetu je Bayan Obo v kitajski avtonomni pokrajini Notranja Mongolija. Kitajska tam pridobiva večino svojih RZE.
Strupeni odpadki
Izkopavanje in predelava RZE sta okoljsko zelo obremenjujoča zaradi več dejavnikov. Rude redkih zemelj pogosto vsebujejo radioaktivna torij in uran, zato se pri predelavi sproščajo radioaktivni odpadki, ki onesnažujejo tla in vode. Najbolj zloglasen primer tovrstnega onesnaženja je okolica kitajskega rudnika Bayan Obo. Rudarjenje in predelava porabita tudi ogromne količine vode, kar v sušnih območjih (Kitajska, Avstralija) povzroča pomanjkanje pitne vode. Analize so pokazale, da nekateri rudniki porabijo do 500 litrov vode na tono pridobljenih mineralov. Takšne prakse so še posebej problematične v regijah, kjer so viri vode že tako ali tako omejeni. Posledično lokalne skupnosti trpijo zaradi pomanjkanja pitne vode, kar negativno vpliva na njihovo zdravje in kakovost življenja. Pri pridobivanju RZE se uporabljajo močne kisline (žveplova, solna, dušikova), ki onesnažujejo tla in vode, kakor je to mogoče videti v kitajskem Baotou, kjer je bilo nepravilno odloženih več kot 10 milijonov ton odpadkov. Nastala so ogromna strupena jezera strupenih odpadkov, kmetijske površine v okolici so postale neuporabne, prebivalci trpijo zaradi zdravstvenih težav (raka, bolezni dihal). Poleg tega med procesi predelave nastaja prah, poln težkih kovin (svinec, kadmij), ki so nevarne za dihala. Izpusti žveplovega dioksida in drugih plinov prispevajo h kislemu dežju. Izkopavanje pogosto vodi do krčenja gozdov, erozije tal in izgube biodiverzitete. Še posebej je to problematično v Mjanmaru, ki je postal nezakonito središče pridobivanja RZE, predvsem zaradi povpraševanja iz Kitajske, ki je menda iz te sosednje države kljub uničujočim ekološkim posledicam uvozila več kot polovico svojih redkih zemelj. Več tisoč hektarjev tropskih gozdov je bilo uničenih zaradi nezakonitega izkopavanja. Toksične kemikalije zastrupljajo reke, ogrožajo pitno vodo in lokalne skupnosti.
V hlastanju za redkimi zemljami ne zaostajajo po svoji brezbrižnosti do posledic niti druge države. Japonski Mitsubishi Chemical je v 80. letih prejšnjega stoletja odprl rafinerijo redkih zemelj v malezijskem Bukit Merahu. Tam so neustrezno odlagali ogromne količine radioaktivnega torija, kar je povzročilo množičen pojav levkemije in drugih vrst raka med prebivalci. Oblasti so rafinerijo leta 1992 zaprle, toda radioaktivni odpadki so še vedno v zemlji in povzročajo eno največjih okoljskih katastrof v zgodovini Malezije.	■
if
Berem digitalno
/ Prenos iz	M ^^ NA VOLJO V
® App Store I ^ Google Play
* za prvi mesec uporabe
Bodite v središču zgodb, med prvimi izvedite, kaj je novega, in ob vsakem času uživajte v najbolj iskanih zvočnicah in e-knjigah. Z digitalnim Delom in Mladinsko knjigo PLUS vam je najboljše iz resničnega in knjižnega sveta na voljo za samo 1 EUR!
Skenirajte QR kodo in preverite posebno ponudbo na beremdigitalno.si
©
PLUS
DELO
& '
w,m ,
«iMft * *
v vesolje


%


rf)I1 dT i
\ k -jh Hjf,
y. v. tuf
1 /7'
mv ■
•f M
C f ,
4 . f
&
Ji L '

• ir
^tmC ¥

^fmmsm
WjLf 'J* * * r>«JV % •'» JaP/, f * j$Fj£m: *
4ÍÍMW "

' *

S Cm 'jhtT
Prva svetloba zvezd naj bi padla na zrcala teleskopa Vera Rubin
-T"-?"--—	,
Obisk pobočja pogorja Cerro Pachón, kjer so potekala zaključna dela na observatoriju in okolici

Odlične razmere za astronomska opazovanja v Atacami
Tekst in fotografije: Iztok Bončina
A tacama se ponaša z vrhunskimi razmerami za astronomska opazovanja. Stabilna atmosfera v puščavi omogoča veliko opazovalnih noči, zelo nizka relativna vlažnost zraka pa zmanjšuje motnje pri opazovanju. Na tem območju je malo industrije, zaradi česar je ozračje zelo čisto, ker pa so tudi večja mesta precej oddaljena, skorajda ni svetlobnega onesnaženja. Opazovanja so možna na višinah od 2000 do 5000 metrov, kjer je zrak redkejši in vidljivost boljša.
Pomembne so tudi dobro razvite zračne in cestne povezave v regiji, za astronome pa je dobrodošlo tudi to, da se na južni polobli središče naše galaksije nahaja visoko na nebu, kar omogoča izjemno jasna in natančna opazovanja.
Nadvse primerne razmere za astronomska opazovanja so botrovale gradnji novega observatorija Vera Rubin, ki bo v kratkem na zrcala svojega mogočnega teleskopa sprejel prvo svetlobo zvezd in tako začel raziskovalno delo. Gradnja teleskopa, ki se je na gori Cerro Pachón v Čilu začela pred desetimi leti, je le sklepno dejanje dolgoletnih idej, načrtovanj in mnogih tehnoloških inovacij. Da je nova znanstvena ustanova pomembna tudi za državo Čile, je potrdil tudi njen predsednik, ki je prisostvoval slavnostnemu polaganju temeljnega kamna leta 2015.
Projekt gradnje observatorija so financirali ameriška Nacionalna znanstvena fundacija (NSF), zasebni donatorji, univerze in raziskovalni laboratoriji iz ZDA. Prav darežljiva sta bila tudi Bill Gates, soustanovitelj Microsofta, ki je observatoriju podaril 10 milijonov dolarjev, in še bolj računalniški znanstvenik in podjetnik Charles Simonyi, ki je kot vesoljski turist obiskal Mednarodno vesoljsko postajo. Z ženo Liso sta darovala 20 milijonov dolarjev za izdelavo zrcal teleskopa in s tem »podarila« tudi ime tej optični napravi -Simonyi Survey Telescope.
Ker imajo Američani radi kratice, so projekt observatorija poimenovali najprej LSST, Large Synoptic Survey Telescope, kar bi lahko prevedli kot veliki sinoptični raziskovalni teleskop. Beseda »sinoptičen« se v tem primeru nanaša na širok, celovit pregled neba,
ki ga bo opravljal teleskop. Decembra 2019 pa je dobil teleskop bolj »osebno« ime, Observatorij Vera C. Rubin. S tem so se želeli pokloniti priznani ameriški astronomki Veri Rubin in nekako poudariti pomen žensk v znanosti. Observatorij je namreč postal prvi veliki javno financirani ameriški astronomski observatorij, poimenovan po ženski.
Observatorij vrh gora
Do pobočja pogorja Cerro Pachon, vrh katerega na višini 2663 m nad morjem stoji observatorij Vera Rubin, pridemo po dokaj ovinkasti makadamski cesti iz obmorskega mesteca La Serena. Pred vzponom do vrha gore je na cestnem križišču zanimiva opazovalnica, kjer lahko poleg Vere Rubin opazimo še tri druge observatorije: Cerro Tololo, Gemini in Soar. Njihove sijoče polkrožne kupole se kot klobuki belih gobic rišejo na temno modrem ozadju neba in nam pričajo, da je astronomija v Čilu resnično pomembna znanstvena dejavnost. Pa vendar, boste rekli, ali je pri tolikšnem številu teleskopov treba postaviti še enega?
Če bi bil enak drugim, bi se morda celo lahko strinjali. A teleskop Simonyi je zelo drugačen, poseben in je prvi te vrste na svetu, vsaj glede na velikost njegovega zrcala in druge tehnološke novosti. Pričakovanja novih znanstvenih odkritij, ki jih bo prinesel v naslednjih letih, so že sedaj ogromna.
Od »klasičnih« teleskopov se razlikuje po tem, da svoje veliko stekleno oko ne bo usmeril le proti enemu nebesnemu objektu ali dogodku in ga proučeval, temveč bo s svojim velikim vidnim poljem zajel in fotografiral svetlobo precejšnjega dela neba. Vsaka slika, ki jo bo posnel, bo pokrila kar približno 10 kvadratnih stopinj neba. To ustreza velikosti 45 polnih lun, če bi jih položili v kvadrat eno poleg druge.
Tako širok kot bo lahko dosegel s posebnim sistemom treh izjemno natančno izdelanih zrcal, od katerih ima največje premer 8,4 metra. Torej ne bo opravljal dela detektiva, ki se posveča le eni ali dvema osebama, temveč bo bolj podoben državnemu statističnemu uradu, ki spremlja in proučuje navade milijonov ljudi.

9 '		iT ' ^^ ■ -1 SKI HHkMmnlH	
			
I ■ _		--—__	
I
Kolosalna montaža teleskopa, ki tehta okoli 370 ton, bo končana z vgradnjo velikega zrcala, ki tehta 16 ton. Kak teden po tem posnetku je bilo zrcalo že varno shranjeno v »ohišju« teleskopa.
MliiBgS
Med obiskom observatorija Vera Rubin je bilo veliko zrcalo s premerom 8,4 metra še varno spravljeno v nekakšnem kovinskem »sarkofagu«. Kmalu zatem so ga dvignili do ravni kupole in vgradili v nosilno konstrukcijo.
Deloval naj bi deset let, v tem času pa bo imel eno samo nalogo. Vsako jasno noč, primerno za opazovanje, bo fotografiral določen del neba, se v le petih sekundah pomaknil na naslednji kvadrat, ga posnel in tako naprej. V treh dneh bo tako fotografiral celotno južno nebo in to bo ponavljal kot Šeherezada »tisoč in eno noč« - no, v dobrih vremenskih razmerah vsaj trikrat dlje. Kot so mi pojasnili na observatoriju, bo tako samo v eni noči zbral kar za 20 terabajtov podatkov! Podatek, ki si ga težko predstavljamo, je pa približno enak kakim 5000 HD filmom ali 4 milijonom pesmi v MP3-formatu. In še en presežnik tega teleskopa naj omenim. Magnituda je merska enota, ki opisuje svetlost zvezde ali drugega nebesnega objekta. V zelo čistih, jasnih nočeh lahko s prostim očesom opazimo zvezde nekje do 6. magnitude ali morda malenkost več. Teleskop observatorija Vera Rubin pa bo lahko »videl« zvezde vse tja do 24. magnitude.
Da pa bi lahko zaznal tako šibke objekte, niso dovolj le velika zrcala, teleskop potrebuje tudi izvrstno kamero. Pred desetimi leti, kmalu po začetku gradnje observatorija, so strokovnjaki pljunili v roke in
v nekaj letih naredili pravo kraljico med astro kamerami. Izdelali so največjo digitalno kamero, kar jih je bilo kdaj zgrajenih. Velika je kot majhen avtomobil, težka skoraj tri tone in ima kar 3,2 milijarde slikovnih pik. Senzor kamere je sestavljen iz 189 manjših senzorjev in ima premer 64 centimetrov. Podatkov raje ne bom primerjal s svojim malim digitalnim fotoaparatom ...
Ko bo po kakih 30 sekundah osvetlitve kamera naredila posnetek, se bodo informacije v »grobi«, neobdelani obliki prenesle na zmogljiv računalnik znotraj observatorija, od tam pa po dveh posebnih optičnih kablih iz Čila do velikanskih računalnikov v ZDA. Tu bodo posnetke zelo hitro obdelali, jih primerjali s prejšnjimi fotografijami, in če se bo pojavila kakšna nova supernova, komet, asteroid ipd., bodo »alarmirali« druge observatorije po svetu. Posnetki bodo potem na voljo tudi raziskovalcem po vsem svetu, da bodo lahko na teh podrobnih slikah odkrivali in proučevali nešteto novih objektov in dogodkov v globinah vesolja.
Ko sem jeseni leta 2024 vstopil v ogromno, skoraj deset nadstropij veliko stavbo observatorija, so še potekala zaključna dela. V
april 2025 GEA 17
kontrolni sobi so že preverjali delovanje mnogih naprav, istočasno pa so zunaj na hladnem vetru pleskarji belili še zadnje stene stavbe. Po mizah so ležali razni kovinski deli, orodje, papirji, telefoni, prenosniki, zaščitne obleke s čeladami. Slišal si pogovore v angleščini in španščini, tu in tam tudi kakšnem drugem jeziku. Na ogromnih monitorjih so razni diagrami in tabele pričali, da bo kmalu šlo zares. Delovna vnema je bila povsod na vrhuncu. Tudi okolico observatorija so že domala uredili in pogled na visoko, srebrno-belo poslopje observatorija, ki se svetlika v soncu, je bil resnično veličasten.
Sama zgradba observatorija je nekoliko drugače oblikovana kot stavbe običajnih observatorijev. Že podlaga, na kateri stoji, je geološko dokaj stabilna, kar je v Čilu, ki pogosto doživlja potrese, precej pomemben dejavnik. Potresna aktivnost dežele je vplivala tudi na nekatere druge tehnične rešitve. Teleskop je skupaj z montažo ločen od kupole observatorija in stoji na svojih temeljih, prav tako je kupola samostojen objekt in ni pritrjena na servisno stavbo. Ob potresu bi se vsaka struktura premikala neodvisno in bi bila tako
morda manj poškodovana. Bela servisna stavba ima edinstveno plastovito zasnovo, ki usmerja veter okoli objekta in s tem zmanjšuje zračne turbulence v kupoli.
Med pomembne novosti observatorija Vera Rubin, ki je doslej observatoriji po svetu skorajda niso imeli, sodi tudi komora za premazo-vanje ogledal. Tanek sloj odsevnega materiala, s katerim premažejo zrcala teleskopov, je namreč izjemnega pomena, saj ogledala zbirajo svetlobo, ki omogoča jasne in natančne astronomske posnetke. Velika zrcala pa se sčasoma umažejo, nanje se lepi puščavski prah, morda se tu in tam poškodujejo, zato jih je treba čistiti in občasno tudi nanesti nov odsevni sloj.
Ker bo vsak opazovalni dan na observatoriju precej pomemben, so posebno komoro za premazovanje postavili neposredno v stavbi na vrhu gore. To prinaša številne prednosti. Brez te komore bi bilo treba ogledala najprej pakirati v zaščitne transportne zaboje, jih prevažati v dolino, tam premazati in nato spet vrniti v observatorij. Postopek bi trajal več tednov, tudi tveganje za poškodbe ogledal med prevozom bi bilo precejšnje.
POGUMNA ZNANSTVENICA
Vsekakor si ob predstavitvi »njenega« observatorija zasluži predstavitev tudi vrhunska znanstvenica. Zgodba o Veri Rubin (1928 -2016) je tudi zgodba o neomajnem raziskovalnem duhu, vztrajnosti in zagonu, ki ga je oblikovala njena velika ljubezen do znanosti in vesolja. Vera Rubin je bila astrofizičarka, ki je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, v času, ko so bile ženske v znanstvenem svetu še dokaj ovirane, začela svojo bogato kariero, ki je privedla do enega najpomembnejših odkritij v astrofiziki - odkritja temne snovi. Ko je Rubinova začenjala svojo raziskovalno pot, je bil svet znanosti močno zaznamovan s seksizmom, kar se je odražalo tudi v omejenem dostopu žensk do teleskopov in priložnosti za opazovanja. Znanstvenicam, kot je bila Vera Rubin, ni bilo omogočeno izvajanje opazovanj na teleskopih, moški samopašneži so našli celo primeren izgovor. Za ženske se pač ne spodobi, da bi ponoči same hodile naokoli in preživljale noči ob teleskopu. Vera Rubin je po mnogih zapletih končno le dobila dovoljenje za opazovanje na observatoriju Palomar, ki je imel takrat največji
teleskop na svetu. A tudi tu ovir ni manjkalo. Vodstvo observatorija jo je dobrohotno obvestilo, da je v observatoriju »žal« samo moško stranišče. Vendar pogumne znanstvenice to ni ustavilo. Anekdota pravi, da je vzela papir, izrezala silhueto ženske v krilu in jo nalepila poleg oznake za moški wc. Tako je moške kolege postavila pred dejstvo in v observatoriju Palomar so kaj kmalu zagotovili tudi ženske toaletne prostore.
Vera Rubin ni bila zgolj prva ženska, ki je izvajala opazovanja na observatoriju Palomar, temveč je tudi nepopustljivo vztrajala na svoji raziskovalni poti, ko so ji mnogi svetovali, naj raje opusti znanstvene ambicije. Prelomnica je bilo odkritje, ki je močno vplivalo na astrofiziko in še vedno zaposluje številne raziskovalce po vsem svetu. Vera Rubin in njen sodelavec Kent Ford sta opazovala gibanje zvezd v galaksijah in prišla do odkritja, da se zvezde na robovih galaksij gibljejo enako hitro kot tiste bližje središču galaksij, kar je bilo v nasprotju s pričakovanji. Po zakonih fizike bi galaksije morale razpasti, saj bi bila masa vidne snovi, ki jo lahko opazimo, premalo, da bi držala galaksije skupaj. Ta pojav je nakazoval na prisotnost neke nevidne, temne snovi, katere gravitacijski vpliv preprečuje razpad galaksij. Rubinova je bila prepričana, da bo znanstveni skupnosti v desetih letih po njenem odkritju uspelo ugotoviti, kaj temna snov v resnici je. Vendar pa se je izkazalo, da še vedno ostaja ena najbolj skrivnostnih sestavin vesolja. Znanstveniki že desetletja poskušajo razumeti njeno naravo in opazujejo njen vpliv na vesoljske objekte. Morda bodo prav podatki z novega teleskopa razjasnili dolgoletno skrivnost.
Kljub izjemnim dosežkom v znanosti in prispevkom k razumevanju strukture vesolja Vera Rubin ni nikoli prejela Nobelove nagrade, ki bi jo brez dvoma zasl užila. Najbrž bi se odbor za podeljevanje nagrad moral zamisliti tudi nad tem, da je do leta 2024 Nobelovo nagrado za fiziko prejelo 221 moških in le štiri ženske. Nemara so zato kot »tolažilno« nagrado, poleg observatorija v Čilu, po Veri poimenovali greben na Marsu, imenovan Vera Rubin Ridge, ter asteroid 5726 Rubin.
Vera Rubin je imela s svojim možem, pomembnim ameriškim matematikom Robertom Rubinom, kljub dinamičnemu in uspešnemu raziskovalnemu delu kar štiri otroke in vsi štirje so doktorirali iz naravoslovnih ved ali matematike.
I Nad primarnim zrcalom je sekundarno zrcalo, tik pod njim pa ena najbolj zmogljivih kamer v tem trenutku, ki bo »sedla« v pripravljen nastavek. Kamera tehta skoraj tri tone in je velika kot manjši avtomobil.
Vendar tudi še tako dovršena naprava, kot je teleskop Simonyi, občasno potrebuje pomočnika. To vlogo je prevzel manjši teleskop, ki je bil prej postavljen na observatoriju Kitt Peak v Arizoni in so mu pravili Calypso. Projektu Rubin ga je podaril njegov lastnik, astrofizik in podjetnik Edgar Smith. Po preureditvi so ga namestili na bližnjem hribu in ga postavili v manjšo zgradbo s klasično vrtljivo kupolo. Pravzaprav teleskop niti ni tako majhen, saj ima njegovo zrcalo premer 1,2 metra. Ker bo prevzel vlogo pomožnega teleskopa (angleško auxiliary telescope), so mu nadeli nov naziv - AuxTel. Njegov namen bo izboljšati natančnost podatkov, ki jih bo zbiral teleskop Simonyi, in sicer tako, da bo meril pojav, imenovan
atmosferska transmisija. Ko svetloba potuje iz vesolja proti Zemlji, se lahko spremeni zaradi različnih snovi v atmosferi, kot so voda, dim, ozon ter razni aerosoli, npr. prah, morska sol, vulkanski pepel, dim od požarov itd. Te snovi lahko svetlobo absorbirajo ali razpršijo, kar pomeni, da svetloba, ki pride do teleskopa, ni vedno enaka tisti, ki je prvotno zapustila astronomski objekt v vesolju. Včasih lahko podobne optične učinke vidimo pri rdečkastih sončnih zahodih ali rumenooranžnih odtenkih dima pri požaru.
AuxTel bo deloval v tandemu z večjim bratrancem, teleskopom Simonyi. Medtem ko bo Simonyi skeniral nočno nebo, bo pomožni teleskop usmeril svoje zrcalo proti skupini svetlih, znanih zvezd. S spektrografom bo razdelil njihovo svetlobo na posamezne valovne dolžine (barve) in med prehodom skozi atmosfero natančno izmeril te spremembe. Astronomi bodo nato primerjali te podatke z že znanimi lastnostmi zvezd ter tako ugotovili, kako močno je atmosfera popačila njihovo svetlobo. S pomočjo teh informacij bodo lahko potem popravili podatke, ki jih bo zajel večji teleskop, ter tako izboljšali natančnost astronomskih meritev.
I
Znanstvenik na številnih zaslonih preverja delovanje velikanske kamere, ki bo imela kar 189 senzorjev in bo v eni noči priskrbela okoli 20 terabajtov podatkov.
april 2025 GEA 19
I
Dr. Christopher Stubbs, eksperimentalni fizik in profesor na oddelku za fiziko in astronomijo Univerze Harvard
I
Jacques Sebag, znani francoski astrofizik, specializiran za gradnjo in delovanje velikih teleskopov, optike in astronomskih instrumentov
I
Gregg Thayer, znanstvenik na ameriškem Ministrstvu za energijo v Nacionalnem pospeševalnem laboratoriju SLAC
Dr. Jacques Sebag, sistemski inženir in astrofizik, ki se je projektu observatorija Vera Rubin pridružil že leta 2003, je o začetkih projekta povedal: »Ko smo oblikovali idejo o tem, kaj pravzaprav želimo doseči z novim teleskopom, smo najprej začeli iskati primerno geografsko lego. Določili smo pet možnih lokacij, od Havajev in Mehike do Čila. Na koncu je zmagal Čile, in to ne le zaradi odličnih opazovalnih razmer. Ta država namreč že skoraj pol stoletja vlaga veliko truda v astronomijo in živi z njo. Nato smo se posvetili tehnologiji. Kako bo celoten sistem deloval, kdo bo izdelal posamezne naprave, kako vse skupaj uskladiti, da bo delovalo brez težav? Milijon in eno vprašanje in prav toliko izzivov, ki jih je bilo treba rešiti. Danes je observatorij še vedno v gradnji, vendar je v ključni fazi sestavljanja in testiranja vseh komponent. Tu je potrebna velika previdnost, saj so posamezni
I
Observatorij Vera Rubin uporablja sistem treh zrcal, kjer primarno zrcalo s premerom 8,4 metra zbira svetlobo, jo pošilja v sekundarno zrcalo, ki jo potem usmeri v terciarno zrcalo, vgrajeno znotraj primarnega. Od tam se svetloba odbije v kamero.
Univerza v Novi Gorici je že leta 2017 postala članica projekta LSST, zato bo njen Center za astrofiziko in kozmologijo sodeloval pri raziskavah. Dobivali in obdelovali bodo podatke o supernovah, plimskih raztrganjih zvezd v bližini masivnih črnih lukenj, pa tudi o temni energiji in temnih snoveh.
deli teleskopa izdelani po vsem svetu. Jekleno konstrukcijo so naredili v Španiji, primarno ogledalo v Arizoni, sekundarno ogledalo v New Yorku, glavno zgradbo pa v Čilu. Astronomi imamo svoje specifične zahteve in želje, ki jih morajo inženirji razumeti in uresničiti, ti pa astronomom povedo, kaj je mogoče doseči in kaj ne. Takšen kompleksen projekt, kot je astronomski observatorij, zahteva izjemno veliko sodelovanja med gradbeniki, geologi, astronomi, strojnimi inženirji, optiki, računalničarji in številnimi drugimi strokovnjaki.«
Kaj bo ta mogočni novi teleskop v prihodnje opazoval in odkrival oziroma kaj je pravzaprav njegova glavna naloga, mi je pomagal razumeti dr. Christopher Stubbs, eksperimentalni fizik in profesor na oddelku za fiziko in astronomijo Univerze Harvard, ki prav tako že kar nekaj let sodeluje pri projektu observatorija Vera Rubin. »Naš glavni cilj je pregledati celotno nebo, vidno iz Čila. V samo treh nočeh bomo posneli celotno nebo, dostopno s te geografske širine, ta proces pa bomo neprekinjeno ponavljali deset let. Tako bomo nebo preučili približno tisočkrat. Med najpomembnejše naloge observatorija sodijo raziskovanje temne snovi in temne energije, proučevanje zvezd v naši galaksiji ter odkrivanje in analiza objektov ali pojavov, ki skozi čas spreminjajo svoj položaj ali svetlost - t. i. tranzientov. Ti kratkotrajni astronomski dogodki vključujejo supernove, izbruhe gama žarkov, plimska raztrganja zvezd in druge redke pojave. Pomemben cilj je tudi iskanje asteroidov, zlasti tistih
20
GEA april 2025
i^J»


Auxiliary Telescope (AuxTel) pri observatoriju Vera Rubin je namenjen merjenju atmosferskih razmer za izboljšanje kalibracije glavnega teleskopa. Z uporabo spektrografa analizira absorpcijo svetlobe v atmosferi.
v bližini Zemlje. S podrobnim popisom teh teles želimo bolje razumeti njihova gibanja in oceniti morebitno tveganje trka z našim planetom. Teleskop bo uporaben tudi pri odkrivanju gravitacijskih valov, ki nastanejo med združitvijo dveh črnih lukenj ali nevtronskih zvezd. Posebni observatoriji sicer zaznajo gravitacijske valove, a ne morejo natančno ugotoviti, kje na nebu je njihov izvor. Tu bomo lahko z velikim vidnim poljem teleskopa precej doprinesli k točni lokaciji.« Zanimalo me je, kaj se bo zgodilo s teleskopom po desetih letih delovanja, in profesor Stubbs je seveda imel
odgovor tudi na to vprašanje. »Če bo vse normalno potekalo in delovalo, o čemer ne dvomim, bomo opazovalni čas nedvomno podaljšali. Po vsej verjetnosti pa bomo v tem času odkrili marsikaj novega, tudi nove zmožnosti delovanja tega teleskopa. Objektov, ki jih lahko zaznamo in odkrijemo v vesolju, je nešteto. Ne nazadnje bo lahko koristil tudi pri spremljanju vse večjega števila satelitov pa tudi pri odkrivanju vesoljskih odpadkov v orbiti, neuporabnih delcev, kot so porabljene raketne stopnje in stari sateliti, ki krožijo okoli Zemlje.«	■
I
Pogled v notranjost servisne stavbe za vzdrževanje in servisiranje teleskopa. Tu so tudi sistemi za hlajenje, nadzor temperature in druga infrastruktura, ki podpira delovanje teleskopa.
april 2025 GEA 21
Kako zadostiti vse večjim potrebam
Na Dunaju kmalu največji podzemni rezervoar pitne vode na svetu - Do leta 2029 sta načrtovani še dve dodatni komori ter obnova obstoječih
Dunaj krepi svojo vodno infrastrukturo z gradnjo največjega podzemnega rezervoarja pitne vode na svetu. Obstoječi rezervoar v vasi Neusiedl pri Steinfeldu bodo razširili na kapaciteto ene milijarde litrov oziroma enega milijona kubičnih metrov in tako postavili nov mejnik v zagotavljanju trajnostne oskrbe prebivalcev z vodo.
Pitna voda je ključnega pomena za kakovost življenja, česar se v dvomilijonski avstrijski prestolnici še kako zavedajo. Zato je mesto decembra 2024 začelo s širitvijo rezervoarja v vasi Neusiedl pri Steinfeldu v Spodnji Avstriji, ki že zdaj igra ključno vlogo pri oskrbi mesta s pitno vodo. Ta infrastrukturni projekt bo s povečanjem prostornine na kar milijardo litrov omogočil še bolj zanesljivo oskrbo z vodo v prihodnosti.
Trenutni rezervoar sestavljajo štiri velike vodne komore s skupno kapaciteto 600 milijonov litrov. V okviru ambicioznega projekta ga bodo povečali v dveh fazah. Do konca leta 2028 bosta dodani dve
novi komori, ki bosta skupaj zagotovili dodatnih 200 milijonov litrov vode, s čimer se bo skupna kapaciteta povečala na 800 milijonov litrov. Za gradnjo bodo potrebovali približno 35.000 kubičnih metrov betona in 5400 ton jekla, celotna investicija pa bo znašala 98 milijonov evrov. Po zaključku del bo površina vodnih komor prekrita z zemljo in ozelenjena, kar bo omogočilo naravno vključitev objekta v okolje.
Do leta 2029 sta načrtovani še dve dodatni komori ter obnova obstoječih, s čimer bodo zmogljivost rezervoarja povečali za kar 70 odstotkov. To pomeni, da bo lahko hranil 2,5-kratnik povprečne dnevne porabe vode v mestu. Skupno bo imel dunajski mestni oddelek za vodovod Wiener Wasser v svojih 31 rezervoarjih na voljo približno dve milijardi litrov pitne vode. Za lažjo ponazoritev obsega projekta so strokovnjaki naredili zanimivo prostorsko primerjavo - en milijon kubičnih metrov vode bi zapolnil nogometno igrišče do višine 140 metrov, kar bi bilo do vrha dunajske Štefanove katedrale. Mesto se je za ta obsežni projekt odločilo zaradi vse večjega števila prebivalcev. Po napovedih naj bi Dunaj do leta 2050 namreč zrasel približno za velikost drugega največjega avstrijskega mesta Gradca. Wiener Wasser ocenjuje, da bo zato skupna poraba vode narasla za približno 15 odstotkov. Poleg demografskih so pomemben dejavnik tudi podnebne spremembe, ki vse pogosteje prinašajo ekstremne vremenske pojave in lahko vplivajo na razpoložljivost izvirske vode.
Širitev rezervoarja je del mestne strategije za oskrbo s pitno vodo Dunajska voda 2050, s katero želi Dunaj posodobiti vodno infrastrukturo in jo prilagoditi prihodnjim izzivom. Da bi zagotovili zanesljivo oskrbo tudi prihodnjim generacijam, mesto vsako leto investira do sto milijonov evrov, pri čemer pomemben delež namenja prav obnovi in širitvi vodnih rezervoarjev.	■
			L*	
	1 -i*			
r				
	■1 ■			
				
				■ ' ^
	TB			
				
				
•m-:	SI ii	1		Jm



«« i'' „i



Rok Rozman od leta 2016 organizira akcije, kot je Balkan
Rivers Tour, in vodi kampanje za zaščito prosto tekočih rek
BB i m m Balkana pred hidroelektrarnami. S svojim delom združuje
lokalne skupnosti, znanstvenike in mednarodno podporo
za ohranjanje naravne dediščine.

Najte
52

e je
H.
J ■
porušiti jezove.

Rok Rozman: »Zelenih energij ni. Je tako imenovani zeleni prehod, ki bo, če bo izpeljan po trenutnih načrtih izgradnje neštetih elektrarn, zadnji žebelj v krsto narave Evrope.«
Gradnja hidroelektrarn je pogosto predstavljena kot razvoj in zelena energija, zato se moramo najprej boriti proti zmotnemu prepričanju, da je vsak jez avtomatsko dober za družbo
Tekst: Brane Maselj
Fotografiji: Uroš Hočevar	^
april 2025 GEA 25
Rok Rozman je nekdanji olimpijski veslač, ki je športno kariero zamenjal za boj za ohranitev narave. Deset let je že vodja iniciative Balkan River Defence, s katero si prizadeva zaščititi zadnje neokrnjene reke in rečne odseke v Sloveniji in na Balkanu pred uničenjem zaradi gradnje novih hidroelektrarn.
Konec lanskega leta ste izdali knjigo Soča od izvira do morja. Kaj prinaša novega?
Gre za sploh prvi vodnik po celotni reki Soči. Bolj kot klasičen vodnik je to sicer monografija o tej smaragdni lepotici z dodanimi navodili za pobližje spoznavanje z njo v plovilu. Soča je diva in večina ljubiteljev jo že pozna v njenem sijaju med Trento in Kobaridom. Veslaški vodnik pa razkriva tudi območja, ki so očem bolj skrita. Kot celota je namreč še bolj posebna, ima pa nemalo brazgotin, ki njene glavne lastnosti delajo še bolj izjemne. Vseh 138 kilometrov je razdeljenih v eno pohodniško in štirinajst krajših veslaških etap, vsebinsko obogatenih tudi z zanimivostmi ob reki, saj je rečno veslaštvo veliko več kot le povezovanje za-veslajev.
Kakšne brazgotine imate v mislih, ko govorite o Soči?
Soča je svetovno znana reka, težko bi našli kajakaša, ki ni slišal zanjo ali ni na njej celo že veslal. Je namreč zadnja reka v Alpah, ki ima v celoti ohranjen zgornji tok. Z izjemno okolico, ki jo tvorijo presunljivi
na Balkanu in ob tem pritegnili ogromno pozornosti javnosti. Izkazalo se je, da lahko s kreativnim pristopom in strastjo dosežemo, da ljudje in mediji prisluhnejo - varovanje narave je lahko tudi pravo rock'n'roll doživetje! Sčasoma se je ta enkratna turneja razvila v gibanje Balkan River Defence, katerega glavni cilj je povezati ljudi in organizacije po regiji in skupaj zaščititi naše reke pred uničenjem.
Pred tem ste bili znani kot vrhunski olimpijski veslač. Kako, da ste športno kariero zamenjali za naravovarstvo?
Res je, do leta 2010 sem bil profesionalni športnik, veslač v četvercu brez krmarja, s katerim smo na OI v Pekingu 2008 zasedli četrto mesto, potem pa še leta 2009 na svetovnem prvenstvu v Poznanu bronasto medaljo. Kmalu zatem se mi je pripetila precej neprijetna poškodba hrbta in me za več mesecev popolnoma zaustavila. Po dolgih letih stalne akcije sem imel končno čas za razmišljanje. Ugotovil sem, da življenja ne nameravam posvetiti profesionalnemu športu s suhoparnim ritmom; trening hrana, trening, spanje, vmes pa kakšne tekme in sponzorski dogodki. Ko sem pri 22 letih tudi uradno postavil dolgo veslaško veslo v kot, se je zame začelo življenje, kakršno sem si ves čas res želel in po malem, stran od oči trenerjev in sponzorjev, živel že ves čas - odkrivanje rek po svetu v kajaku, odkrivanje hribov na turnih smučeh, bližnja srečanja z ribami ob pomoči muharske palice, jadranje na vzgornikih skupaj s planinskimi orli in študij biologije ter ekologije in biodiverzitete, ki sta me neizmerno zanimali že od malega.
Pomembno je razumeti, da imajo tudi tako imenovane male hidroelektrarne lahko izjemno uničujoč vpliv na rečni ekosistem. Ko na reko postavimo jez, jo v resnici presekamo kot žilo.
grebeni in vrhovi Julijskih Alp, in podeželsko kuliso idiličnih vasic in planin ji ni para. A ni vse rožnato; Soča ima dolvodno od Tolmina namreč kar sedem velikih jezov, ki njen srednji tok popolnoma iznakazijo, zadnji od italijanskih jezov pa kar 18 kubičnih metrov na sekundo pretoka preusmerja v namakalni kanal, kar se ob vse pogostejših poletnih in zimskih sušah kaže v tem, da je dolvodno od jezu skoraj deset kilometrov struge po več tednov suhih. Pa tudi zgornji tok ni brez težav s čedalje večjim množičnim turizmom, agresivnimi hidroinženirskimi posegi z izravnavanjem okljuka za okljukom ter slabo kontroliranim odvzemom proda.
Vodite iniciativo Balkan River Defence, ki se bori za ohranitev balkanskih rek. Kaj je glavni cilj tega gibanja in kako se je sploh začelo?
Balkan River Defence je nastal iz čiste nuje po ukrepanju. Leta 2015 sem izvedel, da nameravajo na balkanskih rekah zgraditi okoli 2700 novih hidroelektrarn - skoraj vsaka reka naj bi bila zajezena. Ko sem to spoznal, me je pretreslo. Te reke so zadnje prosto tekoče žile Evrope in neprecenljiva naravna dediščina. Preprosto nisem mogel stati križem rok. Tako sem organiziral prvo akcijo, ki smo jo poimenovali Balkan Rivers Tour: spomladi 2016 smo en mesec preveslali številne ogrožene reke
To je bil velik preobrat: od kolektivnega veslača četverca na mirnih vodah do kajakaša na divjih vodah in upornika proti sistemu?
Reke in brzice so me, odkar pomnim, izjemno privlačile. Ko sem kot fantič očeta spremljal na ribolovu na Savi, sem se v reko enostavno zaljubil. Hotel sem spoznati vse njene dele in ni boljšega orodja za ta namen, kot je divjevodaški kajak. Nekje sredi srednje šole mi je, po mnogih letih sanjarjenja, le uspelo prihraniti za prvi kajak. Prav vsako priložnost sem izrabil, da sem se z njim preganjal po jezeru ali Savi. Skupaj s prijateljem, tudi začetnikom, sva ob neštetih peripetijah precej trdo spoznavala meje mogočega, a na srečo sva jo odnesla brez hujših posledic ter pilila znanje in občutek do te mere, da sva se z domače Save Dolinke lahko odpravila na veslanje tudi na kakšno novo reko. In tako se je začelo.
Toda kako je prišlo do preobrazbe iz športnika v varuha narave?
Ko z zanosom spoznavaš vedno nove reke, in to z očmi biologa in človeka, ki poleg sebe vidi še koga drugega, potem ni težko spoznati, da imajo reke in domačini, ki živijo ob njih, velik problem. Kamorkoli sem v iskanju strmih, lepih rek prišel, sem namreč naletel na podobne zgodbe; ali so jez že gradili ali pa so domačini znali povedati o načrtih zanj. To se me je dotaknilo; delno iz sebičnega vidika, češ nekdo mi hoče vzeti brzice
26
GEA april 2025
in glavno veselje v življenju, delno iz sočutja do domačinov, ki so se proti tem projektom neuspešno borili, in delno iz uvida, da sploh ne gre za zagotavljanje eksistencialno pomembne električne energije, pač pa, ob izigravanju sistema subvencij, korupcijo vseh vrst, za profite podjetij, ki se ukvarjajo z gradnjo hidroelektrarn. V Evropi je že več kot milijon pregrad na rekah, samo med Slovenijo in Albanijo pa je načrtovanih še 2700 jezov, kar bi pomenilo uničenje zadnjih koščkov narave, kjer dom in zatočišče najdejo ene najbolj redkih rastlinskih in živalskih vrst. Spontano sem se odločil, da je treba nekaj ukreniti, in v zadevo zvlekel še naš ravno takrat nastali kajakaško-medijski kolektiv Leeway Collective. Ob pomoči nekaj izjemnih ljudi in organizacij smo organizirali prvi Balkan Rivers Tour.
Kaj je glavni cilj tega gibanja?
Takrat, spomladi 2016, smo v 39 dneh v kajakih veslali na 23 rekah v šestih državah in izvedli številne proteste ter informacije o nesmiselni ogroženosti zadnjih koščkov divjih rek Evrope ter to prek največjih medijev delili s svetom. Pot smo končali s protestom pred vladno stavbo v Tirani, takrat nas je več sto ljudi zahtevalo ustavitev gradnje jezu na reki Vjosi. Ta pritisk se je obrestoval: oblast je projekt začasno ustavila, pozneje pa je bil na reki Vjosi dokončno preprečen eden od načrtovanih jezov. Lani so ob dolgoletnem lobiranju naših partnerskih organizacij celo razglasili celotno dolino reke Vjose za prvi evropski narodni park divje reke, kar je bil ogromen uspeh za vse vpletene.
Od takrat pa do zdaj se je zgodilo marsikaj, med drugim tudi to, da se je vse skupaj prelevilo v iniciativo, imenovano Balkan River Defence. Naše delovanje je bilo ves čas precej nekonvencionalno. Sprva smo stavili na akcije neposredno na rekah - s kajaki, kanuji in peš. Ob rekah smo organizirali dogodke, proteste in medijske kampanje, da bi opozorili na škodo, ki jo prinašajo načrtovani jezovi. Dandanes več pozornosti namenjamo spremembam v zakonodaji, ki se tičejo varovanja rek, in produkciji filmov, prav tako pa smo večinoma aktivni le še v Sloveniji.
Na katere projekte se trenutno najbolj osredotočate?
V	Sloveniji nas trenutno zelo skrbi načrtovana gradnja novih hidroelektrarn na Savi in njenih pritokih. Leta 2020 smo organizirali akcijo Za naravo ob Savo, v kateri smo skupaj s krajani in podporniki opozarjali na pomen prosto tekoče Save in proti nadaljnjemu zajezovanju. Podobno smo aktivni na Soči - čeprav je glavna struga Soče (zasluga preteklih bojev) za zdaj ubranjena pred jezovi, so pritoki, kot je reka Učja, še vedno tarča investitorjev. S kampanjo Za naravo ob Sočo smo prav tako leta 2020 želeli pokazati, kako dragocena je celotna povezana mreža rek.
V	zadnjem času smo se preusmerili v produkcijo filmov, ki javnosti predstavljajo pomen rek za slehernika. Ko bo ljudem jasno, da reke potrebujemo za kaj več kot skok v vodo, bodo pomagali ubraniti, kar nam je od rek še ostalo. Gre le še za ducat rek in nekaj malega več rečnih odsekov, in če ne bomo vsi skupaj prav hitro ukrepali, bodo tudi ti kmalu za vedno izgubljeni.
»Če smo bili v desetih letih delovanja soudeleženi pri rešitvi več kot 15 rek in rečnih odsekov pred uničenjem z jezovi, smo bili pri mnogih poskusih rešitve tudi neuspešni. Reke namreč po trenutni zakonodaji v večini držav, kjer smo bili aktivni, ne moreš dolgoročno rešiti, pač pa lahko le zaustaviš določen projekt,« pojasnjuje Rok Rozman.
• — Al.
Še vedno sodelujete tudi z naravovarstveniki v drugih državah?
Ja, predvsem na Balkanu; podpiramo iniciative v Bosni in Hercegovini, kjer tečejo postopki za zavarovanje reke Neretve in pritokov pred nepremišljenimi elektrarnami. Na reki Kruščici so lokalne skupnosti s protesti, v katerih smo na skromen način v okviru Balkan Rivers Toura 3 sodelovali tudi mi, že dosegle, da so oblasti ustavile gradnjo dveh malih hidroelektrarn. Takšni trenutki nam dajo vedeti, da se splača boriti, saj z vsako ustavljeno zajezitvijo dokazujemo, da lahko združeni premagamo še tako velike interese. V Črni gori smo največ pomagali domačinom, ki se upirajo uničenju Komarnice na več ravneh: od lokalnih akcij, raziskav vplivov do mednarodnega povezovanja. Naš koledar je poln terenskih obiskov, pogovorov s skupnostmi in prireditev za ozaveščanje javnosti, saj tako majhna ekipa - ko utegneta, mi pri vsem delu pomagata le dva prijatelja - lahko energijo usmerja le v aktivnosti, ki so najbolj akutno učinkovite.
Kam bi radi popeljali gibanje Balkan River Defence v naslednjih letih?
Naš dolgoročni cilj je vedno bil, da bi balkanske reke ostale trajno zaščitene - idealno pod okriljem zakonov ali parkov, ki onemogočajo škodljive posege. Po zgledu reke Vjose v Albaniji, ki je zdaj narodni park, si predstavljam, da bi tudi druge izjemne reke dobile podobno varstvo in bi nastal nekakšen Balkanski park rek - mreža ohranjenih porečij, kjer narava in človek sobivata brez agresivnih posegov v reke. A po desetih letih nenehnega hudega tempa, številnih groženj in zaradi želje po neodvisnosti zapletenega iskanja sredstev, ki nam omogočajo preživetje, sem že precej načet in se počasi umikam iz prvih vrst branjenja rek. Čutim namreč, da sem pri vleki tega voza dal vse od sebe, in opažam, da postaja današnje naravovarstvo orodje nekaterih politik za dosego njihovih ciljev. Glede prihodnosti sem torej zadržan, vem le, da bom zagotovo ostal v produkciji filmov o rekah, tako kot snemalec in režiser, saj menim, da trenutno na tak način lahko najbolje prispevam k tej zgodbi.
Posledica zajezitve je, da se dno reke dolvodno od jezu poglablja, s tem pade nivo podtalnice, okolica pa se izsušuje. Padec nivoja podtalnice občutijo tako ekosistemi kot ljudje: kmetijska zemljišča izgubijo vlago, lahko se zmanjša kakovost pitne vode v vodonosniških zajetjih, uničimo življenjski prostor rib in drugih vodnih organizmov ...
S kakšnimi izzivi in težavami se srečujete pri prizadevanjih za zaščito rek?
Največja ovira je morda poleg interesov, ki stojijo za projekti jezov, splošna mentaliteta. Gradnja hidroelektrarn je pogosto predstavljena kot razvoj in zelena energija, zato se moramo najprej boriti proti zmotnemu prepričanju, da je vsak jez avtomatsko dober za družbo. Prepriča -ti ljudi in politike, da mali jezovi na pritokih prinašajo več škode kot koristi, je vedno težje kot preveslati divjo brzico s kajakom. Tu sta še korupcija in pohlep - žal se v nekaterih primerih zgodi, da investitorji s političnimi zvezami izsilijo projekte kljub nasprotovanju stroke in lokalne skupnosti. Soočamo se z močno energetsko-lobistično mašinerijo, ki ima denar in vpliv. Kot majhna nevladna skupina se moramo znajti z omejenimi sredstvi in kreativnim pristopom. Včasih je naporno, ko se zdi, da birokratski mlini meljejo prepočasi ali da nas odločevalci enostavno ne poslušajo.
Kaj pravzaprav pomeni gradnja jezu in hidroelektrarne za reko in njen naravni ekosistem?
Pomembno je razumeti, da imajo tudi tako imenovane male hidroelektrarne lahko izjemno uničujoč vpliv na rečni ekosistem. Ko na reko postavimo jez, jo v resnici presekamo kot žilo. Voda se pred jezom nabere v akumulaciji, za jezom pa pogosto ostane le delno vodnata struga. S tem uničimo življenjski prostor rib in drugih vodnih organizmov. Ribe ne morejo več prosto migrirati po reki - če ni prehoda, jih jez popolnoma ustavi na poti do drstišč, ribje steze (če so sploh zgrajene) pa so pogosto neučinkovite. V praksi vidimo, da se ribje populacije za jezovi dramatično zmanjšajo ali celo izginejo. Poleg tega se nabiranje sedimenta pred jezom izkaže za velik problem: rečni pesek in prod ostaneta v akumulaciji, namesto da bi ju reka odnašala naprej po toku. Posledica je, da se dno reke dolvodno od jezu poglablja, s tem pade nivo podtalnice, okolica pa se tako izsušuje. Padec nivoja podtalnice pa občutijo tako ekosistemi kot ljudje - kmetijska zemljišča izgubijo vlago, lahko se zmanjša tudi kakovost pitne vode v vodonosniških zajetjih.
Tudi zelene energije imajo svoje umazane skrivnosti?
Zelenih energij ni. Je tako imenovani zeleni prehod, ki bo, če bo izpeljan po trenutnih načrtih izgradnje neštetih elektrarn, zadnji žebelj v krsto narave Evrope. Vemo, da gospodarstvo Evrope zgolj z elektriko iz obnovljivih virov energije ne more preživeti, pa še vsi obnovljivi viri energije so izjemno negotovi; hidroenergijo pestijo viški in minimumi v pretokih, vetrne elektrarne so odvisne od vetra, ki je vse prej kot stalen, sončne elektrarne pa podobno od sonca. Prav vse pa so okoljsko prav tako sporne kot denimo elektrarne, ki delujejo na neobnovljive vire, le da so slednje stabilen vir elektrike. Medtem ko naj bi Evropa in ZDA omejili vse izpuste in ob tem nepopravljivo uničili lastno stabilnost, Kitajska odpira neštete nove rudnike, v katerih pridobiva skrajno umazane in okoljsko sporne surovine za izdelavo zelenih tehnologij. Zdrava pamet in logično sklepanje sta odpovedala in zeleni prehod je le nova dogma, ki je zgolj v nekaj letih skoraj brez vsakršnega nasprotovanja popolnoma predrugačila svet na slabše, kar se kaže tudi v Sloveniji.
Vladajoča politika kot po tekočem traku spreminja okoljsko in naravovarstveno zakonodajo v smer odpravljanja vsakršnih ovir pri umeščanju elektrarn za proizvajanje tako imenovanih obnovljivih virov energije v
28
GEA april 2025
I »Glas o pomembnosti rek nam je uspelo ponesti med ljudi, kar pomeni, da problem ni več nepoznan in ima prav vsak slehernik priložnost, da se mu posveti tudi sam.«
okolje, in če se ne bo zgodil čudež, bomo v Sloveniji v nekaj letih zaradi novih hidro, vetrnih in sončnih elektrarn izgubili zadnje divje rečne odseke, zadnje divje predgorske grebene, mnoge kmetijske površine ter vsaj teoretično možnost za suverenost.
Kakšni naravovarstveni pristopi se vam zdijo najuspešnejši pri varovanju rek?
Iz preteklih let sem se naučil, da moramo za uspešno varovanje narave ubrati večplastni pristop. Ni ene čudežne metode, ki bi rešila vse, ampak deluje le kombinacija strategij. Prvič, ključna je povezava z lokalnimi skupnostmi. Ljudje, ki živijo ob rekah, so prvi, ki čutijo posledice in ki imajo največji interes reko ohraniti zdravo. Če jim prisluhnemo in jih opolnomočimo, lahko postanejo najglasnejši varuhi svoje reke. Drugič, ozaveščanje javnosti je izredno pomembno. Dokler širša javnost ne ve, kaj izgubljamo z vsakim novim jezom, bo pritisk na politike premalo intenziven. Zato smo mi pri svojih aktivnostih vedno uporabljali medije, filme, družabna omrežja, predavanja - da zgodbe rek in ljudi pridejo do čim širšega kroga. Tretjič, ne gre brez pritiska na odločevalce. Tukaj pride prav sodelovanje z okoljskimi organizacijami in pravnimi strokovnjaki; včasih je treba iti v kakšno pravno bitko, drugič lobirati za boljše zakone.
Lahko poveste kakšen konkreten primer?
Recimo, prizadevamo si, da bi se finančne spodbude preusmerile - da države ne bi več subvencionirale uničevalnih malih hidroelektrarn, ampak
raje podprle projekte za učinkovito rabo energije ali obnovo naravnih habitatov. Najuspešnejši smo, ko združimo znanost, lokalni glas in mednarodno podporo. To se je pokazalo pri Vjosi: domačini in aktivisti v Albaniji, podprti z raziskavami biologov in pritiskom mednarodnih organizacij (tudi naše ekipe), so skupaj dosegli nekaj, kar se je zdelo nemogoče. Vsekakor moramo biti vztrajni in ustvarjalni. Ko politiki vidijo, da je dovolj velik del javnost na strani rek, se začnejo premiki.
Ste dolgoročno optimistični?
Če smo bili v desetih letih delovanja soudeleženi pri rešitvi več kot 15 rek in rečnih odsekov pred uničenjem z jezovi, smo bili pri mnogih poskusih rešitve tudi neuspešni. Reke namreč po trenutni zakonodaji v večini držav, kjer smo bili aktivni, ne moreš dolgoročno rešiti, pač pa lahko le zaustaviš določen projekt. To pa pomeni, da se čez nekaj let lahko pojavi nov investitor in takrat se začne spet vse od začetka. To pomeni, da ničesar zares ne rešimo, cinično bi lahko rekel celo, da problem le premikamo v prihodnost. Nam je pa vsekakor uspelo glas o pomembnosti rek ponesti med ljudi, kar pomeni, da problem ni več nepoznan in ima prav vsak slehernik priložnost, da se mu posveti tudi sam. Dolgoročno se razmere v zadnjem desetletju izboljšujejo, vprašanje pa je, če ne bodo posledice zelenega prehoda za reke skrajno slabe.
Kaj vas, po vseh teh letih boja za reke, osebno žene dalje?
Žene me poglobljeno razumevanje kompleksnega prepleta biotopov, ki jim je dom rečna struga, zavedanje, da imamo do tistega malo rek, kar jih je še ostalo, dolžnost, da jih ohranimo, poznavanje pomembnosti rek za življenja ljudi in preprosta, a iskrena ljubezen do teh najintimnejših in najbolj živih delov Zemljinega površja, ki se je razvila v mnogih letih dogodivščin in spoznavanja z njimi.	■
april 2025 GEA 
29
Najlepši pogled s kopnega
Pau je v času cesarja Avgusta spadal v rimsko provinco Akvitanijo -Je v sosedstvu ne le z Biarritzem, oceanom in gorami, ampak tudi s Španijo -V začetku pomladi so v Pau palme še pokrite z ledom
Tekst in ilustracije: Aleksander Sotov
Osemumi vlak Pariz-Pau je imel neudobne zložljive sedeže. Nisem mogel zaspati, Paša pa ni odnehal: »To, kar se zdaj dogaja, je eksperiment iz etnometodologije Garfinkla. Nadzorovano rušenje, po francosko expériences de rupture.« Ob pol petih zjutrajje vlak prispel v Bordeaux, kjer so naju izkrcali kot potnika brez vozovnice. Sprevodnik nama ni izdal globe, samo da bi se po hitrem postopku znebil Paše. »Nimava vozovnice, a imava intérêt de recherche, ga je Paša s trdim naglasom po francosko prepričeval, da sva navdušena raziskovalca. Pred tem je bil sprevodnik deležen predavanja iz etnologije.
»Gospod, popolnoma prav imate, vendar takšen je sistem, zato morate takoj zapustiti vlak,« se je sprevodnik strinjal s praktično vsem, kar je izjavil Paša, kar je metoda, s kakršno se racionalni ljudje izogibajo manijakom. Pot od Bordeauxa naprej proti jugozahodu sva morala opraviti z avtobusom; končno sva le prispela v Pau, mesto, kjer živi Anna. Tista Anna, s katero sem študiral na univerzi in je potem živela na Nizozemskem in zdaj, evo, poučuje v Franciji. Paša je seveda najprej predlagal, da nekaj spijeva. »Da bi se nam spet povrnilo usmiljenje, da bi se znova rodila naša ljubezen do ljudi in z njo tudi zanimanje za njihova življenja,« je vreščal. Zavila sva v knjigarno FNAC - v Franciji so knjigarne med prvimi, ki
odprejo svoja vrata. Paša je hotel »prebrati, kaj pišejo« in po dolgem ter natančnem iskanju je kupil zgodovinsko knjigo, ki jo je preučeval približno do kosila.
Pirenejski bulvar
Znašla sva se na eni najboljših razglednih točk v Franciji. Na vzpetino nasproti železniške postaje, kjer leži mesto, se lahko povzpnete peš ali s starinsko vzpenjačo. Ob strmem pobočju se razteza razkošna promenada Pirenejskega bulvarja. V 19. stoletju je romantični pesnik Lamartine zapisal: Pau est la plus belle vue de terre comme Naples est la plus belle vue de mer, kar pomeni, da je Pau mesto z najlepšimi razgledi na kopnem, na morju pa ima najlepše razglede Neapelj. Bulvar je zasnoval Jean Charles Alphand, pomočnik in učenec barona Haussmanna, ki je ustvarjal monumentalne perspektive Pariza. Od tod se odpirajo pogledi na gore, med katerimi izstopa vrh Midi d'Ossau (2884 m), najbolj prepoznavna vzpetina Pirenejev. Pau stoji na zemljiščih, ki so v času cesarja Avgusta spadala v rimsko provinco Akvitanijo, kar v latinščini pomeni »dežela voda«. V srednjem veku se je kraljestvo Akvitanija razdelilo na Gaskonjo in Guyenne, ki sta stoletja prehajali iz ene krone v drugo. Apetiti Angležev so se končali šele sredi 15. stoletja, ko so bili izgnani s celine, s čimer se je zaključila krvava stoletna vojna.
30
GEA april 2025
Še malo zgodovine, ob kateri bi si še hudič zlomil nogo, saj jo zaznamujejo nenavadne dinastične poroke in lega Akvitanije na stičišču severne in južne civilizacije Francije. Na primer, poroke Eleonore Akvitanske (1137): najprej se je poročila s francoskim kraljem Ludvikom VII., nato pa z angleškim kraljem Henrikom II. Planta-genetom ter obsežna ozemlja nekdanje Akvitanije prenesla na angleški prestol.
Pau je bil prestolnica vikontije Bearn, a je postal dom vladarjev Navarre, ki se je na severu raztezala do Atlantika, na zahodu pa do meje s Kastiljo. V 14. stoletju je bil Gaston Febus hkrati monarh Bearna in infant navarske krone. Gaston si je vzel ime Febus po grškem bogu sonca, ker se je štel za podobnega Apolonu. Njegov edini zakoniti sin je poskušal očeta zastrupiti. Febus ga je ubil in s tem pretrgal svojo lastno dinastijo. »Malega Gastona«, Febusovega sina, so vrgli za rešetke, vendar je začel gladovno stavko. Ko je o tem izvedel oče, je vdrl v celico z nožem, ostrim kot britev, pritisnil rezilo na sinovo grlo, zakričal: »Zakaj ne ješ?« in ga zabodel. Njegov nezakonski sin pa je živ zgorel na maškaradi - imel je požarno nevaren kostum. Skratka, kupljena zgodovinska knjiga se je izkazala za zelo zanimivo.
Ljudožerec Seye
Prispela sva do Anninega stanovanja, objeli smo se, Anna nama je pokazala svojega šestmesečnega sina. Paša je bil povsem ganjen in je dojenčku podaril knjigo, ki jo je kupil pred nekaj urami: »To je zate, prebral jo boš, ko boš velik.«
Pierre je melanholično pripomnil, da imajo takšno knjigo že doma. Bilo je očitno, da je vzdušje v hiši napeto. Fant se je prebudil in zajokal, Anna je zaklela in ga dala Pierru: »Ne morem več, naredi, kar hočeš -zapoj pesmico, povej pravljico, samo pustite me pri miru!« Pierre se je namrščil: »Spet jaz? Dobro, pa še ena pravljica! Blizu Paua je globoka jama Gargas, v kateri živi ljudožerec ...«
»Kakšen ljudožerec, si čisto znorel?« je jezno odvrnila Anna, a Pierre je nadaljeval: »Kradel je ženske in majhne otroke, matere in dojenčke, in jih jedel za kosilo!«
Dojenček se je umiril in mirno opazoval očetov obraz. »Nekoč je ljudožerec prišel v Pau na sejem in vsi so se ga tako bali, da so zbežali v svoje domove. Ljudožerec je vzel, kar je potreboval, in se brezskrbno vrnil v gore. Imenoval se je Seye. Vsi so se ga bali, nihče ga ni mogel ujeti, dokler se v ječi ni našel drug drzen razbojnik. Rekel je ječarjem, da bo ljudstvo rešil ljudožerca, in v zameno so mu obljubili svobodo. Razbojnik je prišel v jamo Gargas in rekel: 'Hej, Seye, pobegnil sem iz ječe, pomagaj se mi skriti. Tudi jaz sem ljudožerec, skupaj bova uničevala ljudi.'«
»Pierre, dovolj,« je prosila Anna. Pravljica se je končala tako, da je razbojnik pripeljal ljudožerca Seyeja v vas, kjer ga je čakala četa vojakov. Ti so na oba vrgli mrežo, ju zvezali in zaprli v kletko. Seyeja so razčetverili v Toulousu leta 1782 (Pierre je navedel točen datum). »In dokler mu rabelj ni odsekal glave, je ljudstvo verjelo, da se bo Seye rešil in vse požrl.«
»Mene pa zanima, kaj se je zgodilo z drugim razbojnikom - je šel v nebesa ali v pekel?« je zbadljivo vprašal Paša po neprijetnem premoru.
april 2025 GEA 31
»V Pariz je odšel in postal revolucionar, morda se je celo pridružil sindikatu brezposelnih,« je odgovoril Pierre. »Pardon moi, kako čudna pravljica. Pravljica mora imeti nauk, tukaj pa ga ni,« je ugovarjal Paša. Pogledal sem skozi okno navzdol in nisem videl ničesar. Zdelo se je, da hiša stoji na robu brezna. »Nauk je v tem, da je resnica vedno boljša od izmišljenega,« je mirno odgovoril Pierre. »Gremo na sprehod,« je rekel vsem naenkrat in poklical k sebi majhnega psa, mešanico jorkširskega terierja in jazbečarja.
Za oblast je vredno spremeniti celo vero
Spustili smo se na ulico Hedas, ki se je izkazala za dno tistega »brezna«, ki sem ga videl z okna. Vijugasta uličica teče skozi celotno mesto, skrita v globini dvorišč ob toku istoimenske reke, ki je nekoč tekla v jarek okoli gradu Pau.
Pierre je prižgal cigareto, zaradi česar so gube na njegovem suhem in prepihanem obrazu postale še bolj izrazite. Približali smo se Chateau de Pau. Na južni strani pravokotni stolp in piramidna streha gradu gledata proti reki Gave de Pau. »V tem gradu sta se rodila dva kralja: Henrik Navarski in ustanovitelj dinastije Bourbon, Henrik IV., ki je zasedel francoski prestol. Njemu pripisujejo znameniti rek 'Pariz je vreden maše', kar pomeni, da je za oblast vredno spremeniti celo vero. Prestopil je iz protestantizma v katolištvo. Španski kralj je njegov daljni sorodnik,« je razlagal Pierre.
Opomnil je, da ima v Franciji vse vsaj dve imeni, in ta reka ni izjema. Drugo ime Gave de Pau je Ousse. Oblikuje cvetočo dolino, Ousse deli mesto na stare in nove dele, povezane s kamnitim mostom, ki se razteza čez široko rečno strugo. Na reko je grozljivo gledati zgodaj spomladi - divje dere, motna voda nosi drevesa, izruvana s koreninami. Pozimi pa so njene vode mirne, mesto pa ovito v nepremično meglo. Konec februarja in začetek marca v Pau prinese več sončnih dni in že v prvih jutranjih urah lahko opazuješ, kako se dekorativni sloj snega začne taliti. V tem času se lahko veseliš pogleda na palme, pokrite z ledom, in terase južnih balkonov. Pod brezskrbnim soncem pomlad v Pauu razpre belo cvetlično preprogo na zelenih travnikih in tratah, kmalu pa se na trgih zberejo igralci petanke - malce opiti starčki v čepicah in baretkah. Vse je tiho, da slišiš le čudno petje
grlic. V parku se sprehajajo na pol gole študentke z venčki iz cvetja. Na karnevalu mardi gras fantje priredijo pravi boj: kupijo jajca in jih mečejo v mimoidoče.
Izvrstna gastronomija
Ob sobotah je nedaleč od rue Samonzet odprt trg Les Halles de Pau, kjer prodajajo španske klobase chorizo, domače zelenjavne pridelke, špansko sadje, atlantske ostrige, francoski sir, vina in meso. Nasproti se nahaja zgodovinski Bistrot Des Halle, kjer so se zbirali člani La Résistance, francoskega odporniškega gibanja. »Ma chérie, meso moraš kupiti pri tistem najdebelejšem prodajalcu z rdečim obrazom, ker pijančki ne varčujejo. Nikoli ne kupuj pri tisti ženski, ona zna samo šteti denar,« svetuje stara Francozinja svoji vnukinji. Včasih na trgu lahko vidiš še nerazsekanega divjega prašiča, žive ptice pa prodajajo v starinskih košarah. Podnevi je Pierre kuhal, niti sam ne ve kaj, in prepeval ljudske pesmice. Običajno je nastala paella z vsem mogočim. Tako kot »dobri mesar« s trga tudi on ne more brez vina in si že pri zajtrku nalije »ostanke rdečega«.
V vaseh Béarna je obilje vinogradov, ki so obdani z lovskimi območji. Med vini z zaščitenim geografskim poreklom sta rdeče vino madiran in belo vino jurançon, ki ju določa atlantsko podnebje in tla predgorij Pirenejev in nimajo nič skupnega z vini iz Bordeauxa ali sredozemskimi vini iz Pays d'Oc.
Brezciljno tavam po mestu. Dva knjižna trga, galerija Lafayette, dragi butiki, izvrstne restavracije. Ponujajo poseben zrezek iz lokalnega govejega mesa (najbolje je naročiti cote de beuf brez omake, z zelenim poprom) in fantastično okusen magre de canard. Opazujem, kako natakar potrka po mizi, ko Anglež naroči, naj bo zrezek »well done«.
Britanski in španski vpliv
Francozi jedo krvavo meso in ne prenesejo, ko se z njimi pogovarjajo v angleščini. Angleži pa vztrajno štejejo Pau za svoje mesto. Britanski vpliv je subtilen: v 19. stoletju je škotski zdravnik Alexander Taylor širil govorice, da zrak tukaj zdravi pljučne bolezni. Aristokra-tov je prišlo toliko, da so zanje zgradili nekaj hotelov in obnovili
I
Pau stoji na zemljiščih, ki so v času cesarja Avgusta spadala v rimsko provinco Akvitanijo, kar v latinščini pomeni »dežela voda«.
grad ter ga spremenili v muzej. Angleži so ustanovili golf klub Billere - prvi v celinski Evropi, in lahko bi celo rekli, da se je prav iz Paua golf začel širiti po Evropi. Pierre pa bi dodal, posnemajoč Churchillov slog, »golf je najslabši način, kako uničiti sprehod.« Pau je v sosedstvu ne le z Biarritzem, oceanom in gorami, ampak tudi s Španijo. Tja se lahko odpraviš bodisi ob atlantski obali bodisi čez Pireneje. Nekdaj je iz Paua v Španijo vozila mednarodna železnica, vendar so jo razstavili, tako da je mogoče le del poti prepotovati z vlakom - na majhnem dizelskem vlaku do mesteca Bedous. Španija je nedavno obnovila železniško povezavo med Zaragozo in Canfrancem, vendar je treba na francoski strani prestopiti na avtobus. Ogromna postaja Canfranc-Estación na španski strani Pirenejev osupne prav tako kot ostri gorski vrhovi. Težko je verjeti, da so v majhni vasici zgradili tako impresivno stavbo. Kot so poročali časopisi tistega časa, je bila to v 20. stoletju celo največja železniška postaja v Evropi, zato so jo imenovali kar »gorski Titanik«. Med drugo svetovno vojno so obmejni Canfranc preplavili britanski agentje in uradniki Gestapa, tihotapci in SS-ovci, proizvajalci ponarejenih potnih listov ter Judje, ki so poskušali pribežati v Španijo. Čez Canfranc je potekala tajna pot, po kateri so nacisti prepeljali v Švico 86 ton ukradenega zlata, del katerega je pristal v rokah Fran-covega režima.
Ruska hiša
V »Pirenejski Casablanci« so se vohunske intrige in tragedije preprostih ljudi vrtele okoli lika francoskega carinika Alerta Le Laya, ki so ga Španci poimenovali El rey de Canfranc, kar pomeni »kralj Can-franca«. Le Lay je bil poslan na francosko-špansko mejo leta 1940, še preden so nacisti okupirali Francijo. Njegova sposobnost sprejemanja in dajanja podkupnin, pa tudi njegov talent za iskanje skupnega jezika z vsakim, celo s hudičem v možnarju, so mu omogočili, da je rešil številna življenja, vključno z umetniki, kot sta Max Ernst in Marc Chagall. Zanimiva podrobnost: Le Lay je vodil evidenco o »darilih«, ki jih je prejel od beguncev, po vojni pa, kljub častem, ki jih je prejel od maršala de Gaulla, ni nikoli razkril podrobnosti svojih dejanj in je tiho dočakal starost nedaleč od Biarritza. Če se odpraviš iz Paua v Biarritz in naprej proti zahodu, boš prispel
v San Sebastián, ali kot ga pogosto imenujejo San Seb, eno od glavnih mest avtonomne regije Baskije. Med vojno je v britanskem konzulatu v tem mestu deloval center britanske obveščevalne službe, kamor so se zgrinjale obveščevalne informacije raznoraznih agentov, Francozov, Baskov in Aragoncev.
Pau je bil pod nacistično okupacijo od leta 1942 do 1944, tam je bil sedež Wehrmachta in tajna zaporniška celica Gestapa. Natančen naslov je znan: vila Saint-Albert na aveniji Trespoey, ki je danes predelana v stanovanjski objekt. V njenih kleteh so nedavno odkrili grafite, ki so jih na stenah izpisali zaporniki, njihova predsmrtna sporočila.
Zdi se, da so med nemško okupacijo najbolj trpeli Rusi. V teh krajih jih je bilo kar veliko, sem pa so se preselili iz ruskega imperija. Pierrova hiša na ulici Samonzet še danes nosi ime »ruska«. Lastnino so jim odvzeli v času splošnega brezpravja, kot se je zgodilo nadvse
I
Na vzpetino nasproti železniške postaje, kjer leži mesto, se lahko povzpnete peš ali s starinsko vzpenjačo.
I
Z mostu čez reko Gave de Pau se odpirajo pogledi na gore, med katerimi izstopa vrh Midi d'Ossau (2884 m), najbolj prepoznavna vzpetina Pirenejev.
nesrečnemu sanktpeterburškemu pesniku Georgiju Ivanovu, ki so ga Nemci, kot je sam priznal, »pregnali iz lastne hiše v Biarritzu in popolnoma oropali«.
Na naslovu Rue Jean-Revei 18 se je ohranila pravoslavna cerkev sv. Aleksandra Nevskega, zgrajena leta 1861 po francoskem načrtu. Na zunaj nima nič skupnega z značilno rusko cerkvijo. Njena skromna fasada natančno ponavlja arhitekturo kolonialnih protestantskih cerkva nekje v novem svetu in videti je, kot da bi bila narisana po vzoru anglikanske cerkve v Pauu. Nad vhodom namesto pravoslavnega križa stoji prostozidarski simbol - vsevidno oko. Vstop v notranjost je mogoč le po predhodnem dogovoru, zato sem ostal pred vrati.
Raj za separatiste
Bilo nam je tako dolgčas, da smo se malo potepali po okolici. Prek meje s Španijo se podnebje spremeni do neprepoznavnosti, namesto smaragdne zelene, ki jo prinaša atlantska vlaga, se vidi izsušena puščava, ki jo neusmiljeno žge sonce.
Nedaleč stran je Pamplona, glavno mesto španske Navarre, kjer še vedno prirejajo korido. Pierre se včasih tja odpelje s svojim dirkalnim mercedesom po poceni pijačo in cigarete. Povedal mi je, da je bil njegov oče rojen v Barceloni in je konec šestdesetih let pred diktaturo Franca pobegnil v Francijo - prav čez Pireneje, v nasprotni smeri s tisto potjo, ki so jo med vojno uporabljali Judje, francoski odporniki in »tajna vojska« Churchilla, agenti britanske službe za posebne operacije (SOE).
Zaradi goste megle je njegov oče zašel v gorah in po mnogih urah tavanja prišel do vlažnega lovskega bivaka. Znotraj je bil velik kamin in vreča plesnivega krompirja, ni pa bilo ne drv ne vžigalic, zato se je poskušal ogreti tako, da se je zakopal v seno. Na obešalniku je opazil vrv in si jo že obesil okoli vratu, a je v zadnjem hipu sklenil, da bi bilo med begom nesmiselno storiti samomor. Do začetka 90. let prejšnjega stoletja so se francoske oblasti delale, da ne opazijo pripravljalnih taborov baskovskih bojnih enot, ki so
bili razpršeni po vaseh okoli Biarritza. Baskovska levičarska separatistična organizacija ETA, ki se je sama razpustila leta 2018, je jugozahod Francije uporabljala kot zaledje, večino svojih terorističnih dejanj pa so usmerjali proti Španiji. Kot je znano, Baski živijo ne le na ozemlju Španije, temveč tudi v Franciji, vendar jim Francozi niso dovolili izvesti na stotine terorističnih dejanj, kot so to počeli v Španiji.
Francija je znana po strogi nacionalni politiki. V času francoske revolucije so stare regije razdelili na departmaje, da bi izbrisali dediščino »starega režima«. Neuradno so prepovedali lokalne jezike, vključno z baskovskim in okcitanskim.
Pierre pove, da so do leta 1951 v šolah viseli plakati z napisom: »Umivam si roke pred jedjo. Ne govorim okcitansko.« To so imenovali »politika sramu« (vergonha), ki je otroke učila zaničevanje jezika njihovih staršev, kot so to zahtevali zakoni o obveznem šolskem izobraževanju v francoščini. Okcitanščina je bila široko razširjena in je zelo sorodna katalonščini.
Okcitanski socializem in baskovski feminizem
Vračamo se po ulici Hedas v center mesta in kmalu prispemo do majhnega trga z visoko srednjeveško stavbo. To je La tour du Bourreau, Rabljev stolp, ki ga domačini zaradi podobnosti besed imenujejo Stolp pijancev. Do začetka 19. stoletja je tu dejansko živel rabelj; stolp je bil dolgo zanemarjen, potem pa se je pred nekaj desetletji tam naselil skvoter in postal je središče anarhistov in separatistov. »Tukaj se borijo s pivom v rokah - za okcitanski socializem in baskovski feminizem,« pripomni moj sogovornik. Vstopimo v stolp in se povzpnemo po stopnicah do bara, okrašenega z zastavami Okcitanije in Katalonije. Pierre se pohvali, da je pomagal popraviti stopnice in pobarvati stene v baru. Objame ga dekle z mozoljčki na mladostnem obrazu in dredi. Začne se politično izobraževanje za gosta. Takoj mi povedo, da je v Franciji »de facto vojaški režim«, da se vse proteste strogo zatira, da so povsod agenti ter da je splošno vzdušje zelo resno.
34
GEA april 2025

Stanovalci Stolpa pijancev so se pred kratkim sprli med sabo, in to je, kot pravijo, delo žandarjev. Sicer pa gospodarstvo pada v neznano, davki rastejo, vlade se menjajo tudi trikrat na leto, sedanji francoski premier je Bayrou, ki je obenem še vedno tudi župan Paua. »Za kakšne zasluge ga je Macron naredil za premierja? Nihče ne ve. Lokalci so ga poimenovali fantomski župan, ker ni hotel odstopiti od nalog župana, čeprav živi v Parizu,« se razvname živahna razprava. »Ne, nekako je prišel v Pau, ko se je v Mayottu zgodila naravna katastrofa,« se vmeša fant, ki ima »povezave na občini«.
Vsi so se strinjali, da so se pod Bayroujem cene stanovanj povzpele do neba. »Vse to ti pripovedujemo, ker si Pierrov prijatelj. Nas bodo vse prej ali slej zaprli ... Pridi jutri plavat, šli bomo v ledeno vodo. Veš kje? Tam, čez most. Bodi pripravljen, tam je zelo močan tok in lahko se utopiš. Moral boš prijeti za palico pred slapom, pokazali ti bomo.« Pes je cvilil in se ovijal okrog nog dekleta z dredi.
Dva mušketirja
Tiho so razpravljali o beguncih iz Katalonije, vendar pogovor očitno ni bil namenjen mojim ušesom, zato se nisem poglabljal v podrobnosti. V Barceloni so španske oblasti začele lov na vse nekoliko izpostavljene separatiste, med katerimi je veliko anarhistov in socialistov. Vse to se dogaja v današnjih dneh, mimo poročil v medijih, kot nekakšen pridušen odmev tridesetih let prejšnjega stoletja, ko je iz Katalonije na jugozahod Francije po gorskih poteh pobegnilo več kot sto tisoč ljudi.
»Stari, Anna ima depresijo,« mi je rekel Paša. »Ni drsališča, na katerem bi lahko drsala. Rada bi bila na ogromnem ledenem drsališču, kjer ni majhnih otrok, kjer ti nihče ne stoji na poti, kjer bi lahko gladko in počasi drsala v skupnem toku. Ta podoba je metafora, če še nisi razumel,« si je resno popravil očala s črnim okvirjem. Odvrnil sem nekaj v smislu, da tudi Pierru verjetno ni lahko. »Da, vem, vem. Pierre mi je potožil - želi jo vzeti s sabo na lov, da se malce razvedri. Nisem prepričan, da bo to pomagalo ... Mimogrede, povedali so mi, kje se lahko kopaš - čez most, nato po poti do reke. Voda je ledeno mrzla.« »Pierre je današnji d'Artagnan, kaj bi se sekirali zanj!« je Annin bivši svoj ega naslednika primerjal z enim od treh mušketirjev. Vsi skupaj so bili videti kot tipična razširjena družina iz mesta Pau. Izjemno bogastvo zgodovine, z vsemi svojimi kompleksnostmi, se v Pau kaže na vsakem vogalu. Preprosto čudovito mesto, a popolnoma zamrznjeno v času; eno samo čakanje, da se vendarle kaj zgodi, kot življenje v oddaljeni puščavi. Preseneča me, kako podobni so ljudje krajem, v katerih živijo. Pireneji, gore, divjina, megla in stare zgodbe.	■
ratek vodič po Marakešu, Fesu, Meknesu in Rabat
Ce je Marakeš najbolj »rdeče« mesto Maroka, je Rabat najbol
Kako se izgubiti v labirintu 9500 peš uličic medine v Fesu?
Svetovljanski Rabat na obali Atlantskega oceana
«Ssb^
Tekst: Katja Željan
T1" Mliia
-





-------
ßStHtöttö!
^^ Strašna kača, strašna kača,« se nama v presenetljivo dobri slovenščini na živahnem trgu Jemaa el-Fnaa približa eden od uličnih prodajalcev in pokaže na leseno škatlico. Če jo odpreš dovolj hitro, se proti tebi zvije kača, ki je na srečo spletena le iz nekaj vrvi. Prestraši pa te vseeno! Da lahko takšno kačo odneseva domov, se z nečakinjo hitro strinjava. Tiste kače, ki se nedaleč stran na najbolj kaotičnem in hkrati najbolj obleganem trgu Marakeša zvijajo ob svojih krotilcih, bova raje pustili kar tam. Pa pripovedovalce zgodb, glasbenike in plesalce, vedeževalke in domačinke, ki te, še preden se zaveš, že poslikajo s kano, tudi. Si bova pa trg, ki je spodbudil UNESCO, da se je porodila ideja o mojstrovinah ustne in nesnovne dediščine človeštva in je bil kot tak tudi prvi zaščiten, brez dvoma za vedno zapomnili.
Tisti, ki ni obiskal trga Jemaa el-Fnaa, najbolj znanega trga v Marakešu, ni zares spoznal Maroka. Maročani namreč znajo trgovati in tistim, ki jih pot zanese v ta del Afrike, ponujajo vse mogoče. A nikjer v Maroku ni umetnost trgovanja dosegla takšnih razsežnosti kot prav na omenjenem trgu. Tu je ni stvari, ki je domačini ne bi ponujali, obiskovalci pa kupili. Barantanje je v tem procesu ključen, skoraj obvezen del kulture. Glasovi, vonjave in podobe vseh vrst se izmenjujejo v tako burnem tempu, da mu na trenutke komaj slediš. Če od daleč z očmi zgolj ošvrkneš prodajalca oreščkov ali datljev, ti bo ta že mahal in vabil, da obiščeš njegovo stojnico. Podobno velja za prodajalce sveže iztisnjenih sokov iz najrazličnejšega sadja, ob katerem ti kar zaigra srce.
»Idilo« nekoliko skazi priporočilo vodnika, naj sokov ne kupujemo, saj jim prodajalci dodajo tudi nekaj vode, ki ni bila nujno ustekleničena. In če ne želite prebavnih težav, se je sicer nadvse vabljivi ponudbi dobro odpovedati ... Pa nič zato, drugih kulinaričnih užitkov je tu še veliko. Vse diši po dimu, sveže pečenem mesu,
maroških tajinih - v njih se praviloma prepletajo kuskus in zelenjava ali kuskus in meso, ki jih pripravljajo v značilni lončeni posodi z visoko pokrovko - in ribah, spremlja pa jih seveda glasna ponudba prodajalcev, ki vam poskušajo prodati svojo jed. Umik med tiste, ki prodajajo spominke, ponaredke priljubljenih znamk oblačil, nakit, torbice in vse druge možne drobnarije, se v določenem trenutku zdi daleč najboljša izbira. Hrupa in barantanja je tu občutno manj. Dokler vam poti ne prekriža kateri od krotilcev kač in opic, ki bi rad iztržil evro ali dva za fotografiranje svojega ljubljenčka ...
Skrivni botanični vrt, ki ga je rešil Yves Saint Laurent
Jemaa el-Fnaa seveda ni edina znamenitost Marakeša, je pa brez kančka dvoma med najbolj zanimivimi. In zanimiv je tako zelo, da se na trgu zlahka ustaviš za dan ali dva. S tovrstnim rekordom se ne morejo kosati niti oblegane sadijske grobnice iz 16. stoletja, kjer je v dveh mavzolejih pokopanih 66 sadijskih plemenitašev, na dvorišču pa je še okrog sto grobov zvestih služabnikov kraljeve družine al-Mansour in pogumnih vojakov. Z Jemaa el-Fnaa težko tekmuje celo arhitekturna mojstrovina minareta Koutoubia iz konca 12. stoletja. In palača Bahia, ki jo občasno še vedno uporablja maroški kralj za sprejemanje tujih dostojanstvenikov ali dogodke. Tisti, ki me poznajo, še kako dobro vedo, da gneča in trume obiskovalcev v preprosto niso zame. Zato je bilo odkritje skrivnostnega Vrta Majorelle v Marakešu zadetek v polno. Botanični vrt je ustvaril francoski orientalistični umetnik Jacques Majorelle v skoraj štiridesetih letih, z začetkom leta 1923, posest pa je bila rezidenca umetnika in njegove žene do njune ločitve v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Majorelle je kupil veliko parcelo na meji palmovega nasada v Marakešu in zgradil hišo v maroškem slogu. Postopoma je dokupoval zemljo in tako razširil svojo posest na približno hektar.
I
Palačo Bahia občasno še vedno uporablja maroški kralj za sprejemanje tujih dostojanstvenikov.
I Obisk skrivnostnega Vrta Majorelle v Marakešu je zadetek v polno. Botanični vrt je delo francoskega orientalističnega umetnika Jacquesa Majorella.
Okoli rezidence je začel saditi razkošen vrt Jardin Majorelle, ki je postal njegovo življenjsko delo. Poseben odtenek drzne kobaltno modre, ki ga je navdihnila barvna ploščica, ki jo je videl v okolici Marakeša in v berberskih burnusih ter je obilno uporabljena tako na vrtu kot v stavbah - po njem je poimenovana bleu Majorelle (majorelle modra) -pa je patentiral. Tako barva še danes nosi njegovo ime. A že desetletje po tem, po ločitvi leta 1956, je bil Majorelle prisiljen prodati posest. Vrt je bil nato dolga leta zanemarjen in je propadal, dokler ga nista v osemdesetih letih prejšnjega stoletja odkrila modna oblikovalca Yves Saint-Laurent in Pierre Bergé ter se lotila obnove. Par je bil lastnik vile do smrti Yvesa Saint Laurenta leta 2008. Še več, njegov pepel je bil raztresen prav v vrtu Majorelle. Kompleks vrtov, ki s številnimi fontanami in pomembno zbirko kaktusov pokriva skoraj hektar površin, je danes odprt za javnost, v vili pa si je mogoče ogledati tudi Berberski muzej in muzej Yves
Saint Laurent. Vila hrani tudi zbirko Majorelleovih slik. Povsem sami seveda v skrivnostnih vrtovih sredi Marakeša vseeno ne boste, saj ti letno pritegnejo več kot 700.000 obiskovalcev. Lahko verjamete, da v Marakešu, ki ga mnogi imenujejo tudi biser juga, Meka zahoda ali afriške Atene, odkrijete kaj tako imenitnega, zelenega in predvsem tako drugačnega od rdeče barve, zaščitnega znaka mesta? Legenda pravi, da naj bi ob gradnji minareta Koutoubia v osrčju Marakeša privrelo na plano toliko krvi, da je vse hiše, ceste in obzidje obarvala rdeče. Kakorkoli že, mesto je leta 1062 ustanovil almoravidski sultan Jusuf Ibn Tashfin in se ponaša z izjemno lepo mavrsko arhitekturo, ki jo je mogoče občudovati praktično na vsakem koraku. Velik del mesta je bil uničen v napadu Almohadov leta 1147, vendar je bilo kasneje hitro obnovljeno. Marakeš je ostal prestolnica vse do prihoda Merinidov, ki so preselili prestolnico v Fes. A še preden se podamo v Fes, drugo kraljevo mesto na naši poti - ste vedeli, da beseda Maroko izhaja iz besede Marakeš, kraljevskega mesta, ki je bilo v 11. in 12. stoletju glavno mesto države?
Domovina najstarejše delujoče univerze
Kje so doma najlepša vrata, ki jih premore Maroko? Če vprašate mene, brez dvoma na zahodnem delu stare medine v Fesu, kjer stojijo
april 2025 GEA 
39
mogočna in izredno lepo dekorirana Modra vrata. Z njimi se lahko kosajo le še tista pred kraljevo palačo Dar el-Makhzen. Fes je sicer najstarejše kraljevo mesto, simbolično srce Maroka ter pomembno versko, kulturno in umetniško središče. Ustanovil naj bi ga mulaj Idris I. konec 8. stoletja. Ko je umrl, je bil Fes le majhna vasica, zato pripisujejo nastanek Fesa njegovemu sinu mulaju Idrisu II., ki je Fes izbral za prestolnico svoje države ter dovolil begunskim družinam iz Andaluzije in Tunizije, da se naselijo v mestu. Prišleki so s seboj prinesli versko, kulturno in arhitekturno izročilo, kar je vplivalo na poznejšo veličino Fesa. Fes, kot ga vidimo danes, je mesto iz časa Merinidov, ki so tu vladali med 13. in 15. stoletjem. V tem času so bile zgrajene številne nove medrese in mošeje, od katerih jih je veliko ohranjenih še zdaj, druge strukture pa so bile obnovljene. Med njimi je nekaj posebnega že omenjena kraljeva palača Dar el-Makhzen; pravzaprav gre za kompleks palač, ki z obsežnimi vrtovi pokriva več kot 80 hektarjev. V preteklosti je bila to glavna rezidenca sultana, danes pa palačo uporablja kraljeva družina, kadar je na obisku v mestu. Posnetek pred številnimi razkošno in umetelno izdelanimi vrati, za katerimi se skrivajo kraljeve palače, je tu seveda obvezen. Mesto, ki se nahaja severozahodno od gorovja Srednjega Atlasa, pa seveda premore še vrsto drugih presežkov, ob katerih ostaneš odprtih ust. Eden od njih je brez dvoma najpopolnejša stalno naseljena srednjeveška medina, ki jo je UNESCO označil za območje svetovne dediščine in jo opisal kot »eno najbolj obsežnih in najbolje ohranjenih zgodovinskih mest arabsko-muslimanskega sveta«. Še več, to je bilo prvo mesto v Maroku, ki je dobilo tak status. Zgodovinsko mesto Fes sestavljata Fes el-Bali, prvotno mesto na obeh bregovih reke Fes, in manjši Fes el-Jadid, ustanovljen na višjih legah na zahodu v 13. stoletju. Razlikuje se od zdaj veliko večjega Ville Nouvelle (novo mesto). Zdi se neverjetno, a Fes el-Bali je najstarejše stalno naseljeno obzidano mesto v arabskem svetu ter eno največjih in najstarejših urbanih območij za pešce (območje brez avtomobilov) na vsem svetu.
I
Fes je tudi mesto obrtnikov, ki so pravi umetniki. Med njimi so keramičarji, tkalci, krojači, mizarji, nožarji in številni drugi.
Izgubiti v medini se je - preprosto. Kar 1100 let stara medina je s prelepimi izvirnimi lesenimi ornamenti in arkadami znamenitost sama po sebi. Speljana je v neobvladljiv labirint ozkih, zgolj peš prehodnih ulic, ki jih je kar 9500. V medini so doma tudi številne zgodovinske mošeje. Med najstarejšimi, ki še danes stojijo, so mošeja Kairauine, ki je tudi najstarejša stalno delujoča visokošolska ustanova na svetu, saj je bila ustanovljena davnega leta 857 in pozneje razširjena, mošeja Andaluzijcev, ustanovljena v letih 859860, in mošeja Bou Dželud iz poznega 12. stoletja. Mimogrede, bi verjeli, da je najstarejšo univerzo na svetu, ki sprejme kar 22.000 ljudi, v državi, ki še danes privilegije podeljuje moškemu spolu, dala zgraditi ženska, Fatima al-Fihri? Ko se boste izgubljali v medini, boste pogosto naleteli na vrata univerze, saj je vhodov več, mošeja pa resnično velika. Vrata se odpro petkrat na dan, v času molitve, in vredno jih je ujeti odprta. Še bolje je, če si jo ogledate v petek, ko so vrata odprta ves dan.
H
	P			
		gPp^		


.. *
m, 1351
■
I 91___fajiidli
				
Si				

I
Tisti, ki ni obiskal trga Jemaa el-Fnaa, najbolj znanega trga v Marakešu, ni zares spoznal Maroka.
Od ustanovitve mesta v Fesu neprekinjeno deluje strojarska obrt in velja za eno glavnih turističnih znamenitosti.
Fes je tudi mesto obrtnikov, ki so pravi umetniki. Od ustanovitve mesta v Fesu neprekinjeno deluje strojarska obrt in velja za eno glavnih turističnih znamenitosti. V mestu so tri usnjarne, največja med njimi je usnjarna Čuara, drugi dve veliki usnjarni sta še usnjarna Sidi Mousa in usnjarna Ain Azliten. Imate ob omembi usnjarn pred očmi polne okrogle kamnite vodnjake, napolnjene z barvilom ali belimi tekočinami za mehčanje kož? Eden najbolj prepoznavnih fotografskih prizorov Maroka v resnici ni tako zelo idiličen, kot bi pričakovali. Smrad, ki tukajšnjo usnjarsko industrijo spremlja, je na trenutke tako neznosen, da ti domačini ob obisku ponudijo nekaj vejic mete, da kot obiskovalec prizorišča ne bi predčasno zapustil.
Ko za nameček izveš, da za mehčanje kož uporabljajo mešanice kravjega urina, golobjih iztrebkov, živega apna, soli in vode, je vse skupaj še manj privlačno, čeprav je po drugi strani treba priznati, da so usnjeni izdelki, proizvedeni v strojarnah Fesa, nadvse cenjeni in jih izvažajo po vsem svetu.
Naj kot zanimivost dodamo, da je bil Fes vse do poznega 19. stoletja edino mesto na svetu, kjer so izdelovali pokrivalo fes. Ga poznate? Gre za pokrivalo iz klobučevine v obliki kratkega, valjastega klobuka brez ščitka, običajno rdeče barve in s šopom črnih resic, pritrjenim na vrhu. V Fesu so barvilo za barvanje pokrivala menda pridobivali iz škrlatnih jagod.
Nimajo pa vse tukajšnje obrtniške dejavnosti tako močnega in prepoznavnega vonja. Keramičarji, tkalci, krojači, mizarji, nožarji in številni drugi vam tako ob obisku ne bodo ponudili lističev mete. Pa tudi pretirano glasni niso. Boste pa takoj slišali obdelovalce kovin -po obisku trga Seffarine vam bodo v ušesih še dolgo odzvanjali njihovi udarci.
Maroški Versailles
Meknes, tretje od štirih kraljevih mest Maroka, stoji na strateški lokaciji v osrčju Maroka. Na njegovem jugu in jugovzhodu so bogati cedrovi gozdovi in gore Srednjega Atlasa. Proti Meknesu nas vleče zgodba mulaja Ismaela, najbolj krutega vladarja maroške zgodovine. In tukaj dobimo tudi odgovor, zakaj je danes mesto znano kot maroški Versailles. Za časa vladavine mulaja Ismaela (1672-1727) je mesto doživelo največji razcvet. Ko je postalo prestolnica, je dobilo ogromno palačo s 25 kilometrov dolgim obzidjem. Gradnja mesta nikoli ni bila dokončana, čeprav se je odvijala vseh 55 let Ismaelove vladavine. Delo so opravljali plačani delavci, pa tudi krščanski sužnji, zlasti krščanski vojni ujetniki.
Med gradnjami najbolj krutega vladarja iz maroške zgodovine velja omeniti Bab al-Mansour, vrata, ki so bila nekoč glavni vhod v imperialno mesto. Še danes so zelo dobro ohranjena. V višino merijo 16 metrov, obok pa ima premer osem metrov. Ime so dobila po arhitektu, kristjanu, ki je prestopil v islam in dosegel visok položaj na dvoru sultana Ismaila. Žal ga je sultan v času gradnje lastnoročno obglavil, ko mu je rekel, da lahko zanj naredi še lepša vrata. Zgodb o okrutnosti mulaja Ismaila je še veliko; a raje kot krutost gre izbrati obisk mogočnih ostankov Volubilisa, največje in najbolje ohranjene
april 2025 GEA 
41
I
Modra vrata, najlepša maroška vrata po avtoričinem izboru
rimske naselbine v Maroku, ki leži 33 kilometrov od Meknesa in je od leta 1987 vpisana na seznam Unescove kulturne dediščine. Se mogoče sprašujete, zakaj je bil Volubilis najbolj oddaljeno rimsko oporišče? Zemlja v okolici Volubilisa je med najbolj rodovitnimi v vsej severni Afriki! Rim je od tod dobival pšenico in oljčno olje, hkrati pa je bilo mesto tudi glavni izvoznik levov za rimske arene. Spomeniki, ki jih tu vidimo danes, so iz 2. in 3. stoletja pred našim štetjem; Rimljani so mesto konec 3. stoletja zapustili, vendar so tukajšnji prebivalci (Berberi, Sirci, Grki in Judje) govorili latinsko vse do prihoda islama. Zanimivo, mar ne?
Rabat, bela prestolnica
Za konec še v glavno mesto Maroka, Rabat. Rabat je povsem drugačen od drugih kraljevih mest Maroka - bel, izjemno čist in nadvse urejen, na neki način tudi najbolj svetovljanski. Je edino kraljevo mesto ob obali Atlantskega oceana, zato je tudi podnebje opazno drugačno. Med njegovimi posebnostmi je treba omeniti kraljevo palačo, ki edina deluje vsakodnevno. Vse druge je dal sedanji kralj Mohamed VI. zapreti. Odprejo jih le, ko kralj napove svoj obisk. Privarčevani denar namenijo šolstvu in sociali.
Ni torej presenetljivo, da smo ogled glavnega mesta Maroka začeli pri kraljevi palači in nadaljevali z modro-belo kasbo Qudaias. Slednja je bila zgrajena nad izlivom reke Bou Regreg na strateški točki za opazovanje prihodov in odhodov v okolici, hkrati pa jo je bilo lahko braniti. Glavni vhod so ogromna vrata Bab Qudaias, zgrajena leta 1195. Vrata nimajo posebnega obrambnega pomena, namenjena so bila le ceremonijam. Na notranji strani je bila sultanova palača, pred obzidjem pa trgovina z volno in sužnji.
Med znamenitostmi Rabata, mimo katerih preprosto ne morete, sta še Hasanov stolp in mavzolej Mohameda V. Prvi se ponaša z minaretom in mošejo, ki naj bi bila za takratni čas največja na svetu. Začel ju je graditi sultan Jakub al-Mansour leta 1195. Projekt je zaradi smrti sultana ostal nedokončan; minaret je sicer visok 44 metrov, mošeja pa je bila uničena v velikem potresu leta 1755. Vse, kar danes priča o njeni veličini, so ostanki stebrov. Nasproti Hasanovega stolpa najdete mavzolej Mohameda V., kjer so pokopani kralj Mohamed V., brez dvoma najbolj markantna osebnost sodobne zgodovine Maroka, in njegova dva sinova - kasnejši kralj Hasan II. ter Hasanov brat, princ Abdalah. Mavzolej je zgrajen v tradicionalnem maroškem stilu in dostopen tudi nemuslimanom.
Maroko j e bil med letoma 1912 in 1956 pod francoskim protektoratom, kolonialno obdobje pa je povzročilo velike gospodarske spremembe in pospešeno urbanizacijo. Francozi so za glavno mesto protektorata izbrali Rabat, ker ga je bilo lahko oskrbovati in braniti, hkrati pa je bil dovolj daleč od političnih spletk plemen v notranjosti države. Pred tem obdobjem sta bili glavni mesti Maroka vedno Fes in Marakeš. Kralj Mohamed V. je bil ključna figura v procesu osamosvajanja Maroka izpod francoske vladavine. Ko je leta 1956 dosegel neodvisnost, se je odločil, da prestolnica ostane v Rabatu. Najpomembnejši demografski premik po osamosvojitvi je bilo odseljevanje tujih državljanov in njihova zamenjava z Maročani, ki so postopoma prevzeli delovna mesta in funkcije, ki so jih prej zasedali tujci. Rast Rabata se tudi v zadnjih letih pospešeno nadaljuje: ob reki Regreg nastaja nova marina, gradijo tudi novo kraljevo opero. Jeseni leta 2018 je zdajšnji kralj Mohamed VI. simbolično položil temeljni kamen bodočega najvišjega razglednega stolpa v Afriki.
I
Kraljeva palača Dar el-Makhzen je bila nekdaj glavna rezidenca sultana, danes pa palačo uporablja kraljeva družina, kadar je na obisku v mestu.
Visok bo 250 metrov, v njem bodo luksuzni hotel, pisarne, stanovanja in prestižne trgovine, na vrhu pa seveda razgledna ploščad. Ali bom kdaj stala na najvišjem razglednem stolpu v Afriki, v tem trenutku ne vem. Raje se prepuščam vtisom v belo-modri medini Rabata, ki sicer ni tako stara kot feška ali tako eksotična kot marakeška, in štejem njene številne mačje prebivalce. Srkam odličen metin čaj, ki ga domačini močno sladkajo in imenujejo atajminta ali ataj nene, in z vrha obzidja gradu Oudaya občudujem valove Atlantika. Vidim mladeniče, ki srfajo, nekateri moški namakajo noge v morju, za kopanje se ne odloči nihče. Za ženske se seveda ne spodobi, da bi se prepustile takšnim morskim užitkom. Pa nič zato. Februarja me v morje, če povem po pravici, ne vleče najbolj.
In res čisto za konec in za vse tiste, ki se morebiti sprašujete, zakaj nikjer ne omenjam Casablance. Seveda drži, da je največje in najbogatejše maroško mesto, ekonomska prestolnica države, industrijsko središče in pristanišče, a si ga noben maroški kralj ni izbral za »svoje« mesto. Je pa zato Casablanca za mnoge še vedno sinonim za najlepši romantični film vseh časov, v katerem blestita nepozabna Ingrid Bergman in Humphrey Bogart in je prejel tri oskarje. Če ste si med
I
Hasanov stolp skupaj z ostanki mošeje in sodobnim mavzolejem Mohameda V. tvori pomemben zgodovinski kompleks v Rabatu.
ogledom filma ustvarili svoje predstave o Casablanci, vas moram nekoliko razočarati - film je bil namreč v celoti posnet v filmskih studiih v Hollywoodu. Mogoče je to lahko vzgib, da vtise o Casablanci nanizate kar sami. O mojih - kot tudi o jahanju kamel po puščavskih sipinah ob sončnem vzhodu, samobitnosti Berberov, maroški Mezeti in stvaritvah narave, ki je tu vihtela čopič tisočerih barv, pa morda kdaj drugič.	■
Divje, skrivnostne in zapeljive
Moč vode v soteskah je nekdaj poganjala nešteto mlinov ali žag - Kar nekaj sotesk pri nas je urejenih, dostopnih in ponujajo prijetne sprehode - Njihovo ohranjanje zagotavlja preživetje raznovrstnih, tudi redkih in ogroženih vrst
Tekst in fotografije: Iztok Bončina
Nedvomno so vam dobro poznani izrazi, kot so soteska, grapa ali kanjon. Za besede deber, tesen, tesnica, vintgar, predaselj, draga ali žleb pa morda še niste slišali ali vsaj ne veste, kaj natanko predstavljajo. Pa imajo enak pomen kot prejšnje tri, označujejo globoko, ozko dolino s strmimi, deloma skalnatimi pobočji in večinoma tekočo vodo na dnu. Tudi tolmune seveda poznate, saj se poleti z užitkom potopite v njihovo hladno vodo. A to je le eno od mnogih imen, saj tem poglobljenim delom rečne struge, kjer se voda običajno umiri, pravijo v raznih koncih Slovenije tudi tonfi ali tunfi, otiši, žomfi, bučke, kadi, kadice, kotlice in predvsem v Posočju tudi korita.
Vsa ta različna poimenovanja nam pričajo, da so bile neštete globeli, globače, struge in soteske v naših krajih že od nekdaj pomembne naravne tvorbe, ki so jih naši predniki znali stoletja s pridom izkoriščati. Skozi soteske so potovali s tovornimi živalmi ali peš, tam gradili ceste in železnice (na primer ob Savi) in se skoznje vozili na splavih in čolnih. Izkoriščali so jih tudi za splavilo lesa, o čemer nam
še danes pričajo mogočne klavže na Idrijci in sosednji Belci. V tolmunih so lovili ribe in rake, potoki in rečice so zagotavljali nujno potrebno vodo za ljudi in živali. Moč vode v soteskah je pogosto poganjala nešteto mlinov ali žag, včasih tudi kakšno kovačijo ali v sodobnejšem času manjšo hidroelektrarno. V globeli so naši pradedi postavljali mostove ali mostičke, gradili mlinščice in večje ali manjše jezove. Odmaknjene soteske so bile v času turških vpadov tudi začasna pribežališča za ženske, otroke in starejše prebivalce. V skrite globeli so skrili tudi živino in pridelek, da bi jih obvarovali pred turškimi zavojevalci. Danes so mnoge soteske postale popularne turistične destinacije, privlačne tako za nedeljske izlete kot tudi za bolj zahtevne pustolovske ali adrenalinske obiske, kot so npr. soteskanje (kanjoning), rafting ali hidrospeed. Kar nekaj sotesk je urejenih, dostopnih in ponujajo prijetne sprehode, primerne tudi za mlajše otroke. Nekatere zahtevajo večjo previdnost zaradi strmih, kamnitih ali ozkih stez, obstajajo pa tudi težje prehodne soteske, primerne le za izurjene in izkušene pohodnike, saj potekajo prek jeklenic, stopnic, mostičkov in klinov v skalovju.
april 2025 GEA 45
Ker je Slovenija večinoma gričevnat, hribovit in gorski svet, je pri nas tudi neizmerno veliko globeli, grap ali dolin, kjer čez številne brzice ali slapove začenjajo svojo pot tudi mnoge reke in potoki. Soteske so večinoma hudourniške, ozke, bučeče, nekoliko temačne in skrivnostne. Gradila in oblikovala so jih tisočletja ali celo milijoni let tektonskih premikov, potresov, vulkanov, rečnih in lede-niških erozij, taljenja snega in ledu, preperevanja in raztapljanja kamnin, vremenskih sprememb in še mnogih drugih dejavnikov. Čeprav so si v mnogočem podobne, je vsaka soteska zelo samosvoja, ponaša se z izvirno podobo in celo lastnim značajem. Ta je odvisen od številnih dejavnikov, geografske lege, hidrografskih značilnosti reke ali potoka, podnebnih sprememb in geološke sestave globeli. Kamnita ali ilovnata tla, konglomerat ali apnenec, nanosi proda ali lehnjakovi pragovi, pa tudi biološki vzroki, na primer drevesni sestoji in njihove korenine; vse to vpliva na podobo sotesk, kot jih vidimo danes.
Soteske, grape, doline in kanjoni, ki jih obiskujemo, so naravni biseri Slovenije, zato je zelo pomembno, da poskrbimo, da taki ostanejo tudi za prihodnje rodove. Ta posebna območja pomenijo tudi življenjski prostor številnim rastlinskim in živalskim vrstam, ki so prilagojene na posebne razmere, kot so mikroklima, vlažnost, svetloba in vrsta prsti. Ohranjanje teh okolij zagotavlja preživetje raznovrstnih, tudi redkih in ogroženih vrst ter tako prispeva k biotski pestrosti. Poleg tega imajo ti habitati pomembne ekološke, kulturne in gospodarske vrednote, vključno z vodotoki, ki zagotavljajo pitno vodo za bližnja naselja. Mnoga od teh območij so zaščitena kot naravni spomeniki, krajinski parki ali rezervati, kjer je strogo prepovedano odmetavanje smeti ali uničevanje naravnih posebnosti.
Pekel
Na večernem sprehodu po Ljubljani sem sredi vročega poletja srečal prijatelja in z njim na kratko pokramljal. Zanimalo me je, kako je preživel dan. »Ah,« je dejal, »zaželel sem si malce miru, pa sem skočil do Pekla. Bilo je prav osvežilno, celo nekoliko hladno. In nobene
gneče, le šum žuboreče vode.« Seveda sem vedel, o čem pripoveduje. Vsekakor ni obiskal tistega slavnega, svetopisemskega onostranstva, polnega peklenščkov, večnega ognja in trpečih duš. Podal se je le do soteske blizu Borovnice, naselja na obrobju Ljubljanskega barja. Čeprav razmeroma kratka je ozka struga potoka Borovniščica v nekaj desetletjih precej zaslovela po številnih brzicah, slikovitih slapovih in skalnatih strmicah. Na Slovenskem je kar nekaj ozkih, odmaknjenih globeli, strmih brezen in globokih jam, ki so jih naši predniki že pred stoletji opremili s pridevniki hudičev, vražji, zlodjev in podobno. Preprosti ljudje tistega časa so bili verni in srhljive, temačne soteske, polne grozečega in nevarnega hrumenja hudournikov med peklenskimi neurji, so bile zanje kraj, kjer zagotovo prebivajo zli duhovi in hudobci. Vanje niso prav pogosto zahajali, razen če jim je grozila velika nevarnost. Takrat so pač premagali strah in se za nekaj časa skrili v nedostopnih grapah in skalnatih zajedah. »Hudič«, ki prebiva v skrivnostnih soteskah, je bil tudi priročen izgovor, s katerim so skrbne matere odpravljale skušnjavo svojih radovednih otrok, da bi obiskovali, raziskovali ali se igrali v teh »nevarnih« krajih.
Danes je borovniški Pekel priljubljena soteska, ki jo občudujemo skozi vse leto. Da pa je v lepi, romantični globeli morda res skrito nekaj »peklenskega«, se boste prepričali, če jo obiščete kmalu po dolgotrajnem dežju. Takrat se običajno umirjen potok Borovniščica spremeni v divji, razpenjen tok, ki sabo odnaša vse, kar se mu znajde na poti.
Med prvimi, ki so pred stoletji dostopali do brzic in mogočnih slapov, so bili oglarji. V soteski so iskali in pridobivali les za postavljanje oglarskih kop, pod sotesko in nad njo je bilo tudi nekaj mlinov in žag. Na jasi pred Peklom se je ohranil Pristavski mlin, ki mu po zadnjih dveh lastnikih pravijo tudi Brancelj-Koširjev mlin. Mlini na tem in tudi širšem območju so nekoč pripadali kartuzijanskemu samostanu Bistra. Ljudsko izročilo pravi, da so nekoč v tej nedostopni in prezrti soteski mleli žito domačini, ki kartuziji niso hoteli plačati obveznih dajatev.
I
Čeprav razmeroma kratka je ozka struga potoka Borovniščica v nekaj desetletjih precej zaslovela po številnih brzicah, slikovitih slapovih in skalnatih strmicah.
Ljudsko izročilo pravi, da so nekoč v Peklu, v tej nedostopni in prezrti soteski, mleli žito domačini, ki kartuziji niso hoteli plačati obveznih dajatev.
Soteska se ponaša z redkim kranjskim jegličem, ki zunaj gorskega sveta uspeva le na majhnem območju od Trnovskega gozda do Roba na Dolenjskem. Najdemo pa tudi številne druge rastline, bolj značilne za alpski svet, na primer dlakavi sleč, rumeno milje, dvocvetno vijolico, orlice, kranjsko buniko in druge. V soteski je mogoče videti gamse, občasno pa jo obiščejo tudi risi, volkovi, rjavi medvedi in številne lisice.
Gačnik
Soteska Gačnik je nedvomno ena najbolj skrivnostnih, divjih in osupljivih sotesk pri nas, ki je menda že v času avstro-ogrske monarhije zbujala občudovanje in strahospoštovanje. Idrijsko hribovje nima prav izrazito visokih vzpetin, saj najvišji vrhovi dosežejo komaj kakih 1100 metrov. Vendar pa ga odlikujejo visoke, zelo strme stene, ki se spuščajo v temačne globeli z bučečimi hudourniki, brzicami, zaobljenimi tolmuni oziroma koriti. Ogromno je visokih dreves, ki celo v nedostopnem skalovju najdejo primerne razpoke za svoje korenine.
Dolina potoka Gačnik je ena od sotesk, ki je najbogatejša s slapovi na Slovenskem, saj je na razdalji približno petih kilometrov na desetine večjih ali manjših slapov, med njimi pa najdemo celo tridesetmetr-skega orjaka. Ponekod se kanjon izravna in Gačnik postane umirjen, prijazen potoček, potem pa spet tvori precejšnje ožine, kjer se mogočne pečine približajo le na meter ali dva. Potok izvira pod Vojskim, najvišje ležečo vasjo na Primorskem. Sprva teče po dokaj položnih travnikih, ki ponekod postanejo prava mokrišča. Z Vojskarske planote se potem strmo spusti v ozko, nepregledno grapo, kjer se po skoraj 500 metrih višinske razlike v Dolenji Trebuši izliva v Trebuščico. Žal je soteska zaradi prepadnega terena, vlažnih skalnih previsov in vsenaokrog nametanih drevesnih vej in debel, ki jih voda nosi s seboj, predvsem v osrednjem delu neprehodna. Vsaj za običajne obiskovalce, ki nimamo niti alpinističnega oziroma jamarskega znanja in izkušenj, še manj pa primerne opreme za tak podvig. Nedostopnost kanjona pa ima tudi dobro plat, njegovi tolmuni so namreč neokrnjeni in zato bogati z ribami in raki.
april 2025 GEA 47
I
Ob vznožju mogočne kraške planote znotraj Triglavskega narodnega parka se sramežljivo skriva Pokljuška soteska.
Pokljuška soteska
V turistični ponudbi okolice Bleda že več kot sto trideset let kraljuje soteska Blejski vintgar, ki je lepoto slovenskih globeli ponesla daleč po svetu. Le nekaj kilometrov oddaljena pa se ob vznožju mogočne kraške planote znotraj Triglavskega narodnega parka sramežljivo skriva še ena naravna dragocenost teh krajev, Pokljuška soteska. Številne slovenske soteske pogosto dolgujejo svoj nastanek močni tektoniki in gubanju površja pred desetinami milijonov let. Pokljuška soteska je, v primerjavi s temi starodavnimi kanjoni, pravi otročiček. Oblikovala se je namreč pred »komaj« deset tisoč leti, ko so v času otoplitve ob koncu zadnje ledene dobe številne ledeniške reke začele odtekati s pokljuškega ledenika. V apnenčaste sklade so zarezale globoko, skoraj dva kilometra dolgo in prek petdeset metrov globoko strugo.
Ko so se ledeniki umaknili, je stalne tekoče vode bolj ali manj zmanjkalo, zato je pot skozi sotesko speljana po suhi strugi nekdanje reke, kar je še ena njenih mnogih posebnosti. Le ob deževnih obdobjih se struga napolni z vodo in potoček dobi takrat ime
Ribščica. Zato boste včasih naleteli tudi na poimenovanje soteske po tem potoku. Kadar je vode dovolj, se v spodnjem delu, v mali, stranski in slepi soteski pojavi celo skrit, več kot dvajset metrov visok slap. Potok pa običajno kmalu izgine, ponikne pod gruščem in pride na površje šele tik pred izlivom v reko Radovno. Skozi Pokljuško sotesko so že leta 1930 uredili približno osemsto metrov turistične poti, na kateri je kar nekaj nenavadnih naravnih tvorb s prepoznavnimi imeni. Po vstopu v sotesko vas bo pot vodila ob suhi hudourniški strugi navzgor in kmalu boste obkroženi z visokimi, veličastnimi pečinami. Pri prvem razpotju je zanimiva Pokljuška luknja, ki je pravzaprav mogočna skalna votlina z udrtim stropom in tremi naravnimi okni. Legenda pravi, da naj bi se v tej votlini med svojim begom v Nemčijo skrival sam Primož Trubar. Morda je prav ta zgodba botrovala imenu naravno oblikovanega pomola v luknji, ki mu domačini pravijo Prižnica. Nekoliko dalje boste naleteli na kamniti most, poimenovan Veliki naravni most. Skalni obok je visok več kot 24 metrov, na sredi pa je širok več kot tri metre. Malce naprej pa morda najbolj privlačni znamenitosti soteske, Galerija kraljeviča Andreja in partizanski prehod.
Leta 1930, ko so urejali pot skozi sotesko, so v navpični steni postavili tudi 35 metrov dolge lesene galerije. Tako so omogočili krajšo pot iz doline Radovne proti Mrzlemu studencu na Pokljuki. V tem času je na območju Pokljuke lovil divjad sam kralj Karadžordževic. Njegovi lovci in goniči so pogosto presenečeno obstali, ker je gon-jena divjad iz soteske skrivnostno izginila. Našli so luknjo in ugotovili, da je soteska pravzaprav prehodna. Galerije so poimenovali po kraljevem sinu, kraljeviču Andreju, prehod v najožjem delu soteske pa je pozneje dobil ime »partizanski«.
Šunikov vodni gaj
Kak kilometer od Velikih korit na Soči je veliko prodišče, kjer odlično uspeva lapuh, zdravilna rastlina z lepimi rumenimi cvetovi. Domačini v teh krajih jo imenujejo lepenje, to ime pa se je razširilo tudi na bližnjo dolino in rečico.
Dolina Lepene, približno pet kilometrov dolga ledeniška dolina v Julijskih Alpah, je ena od manjših stranskih dolin Trente v Triglavskem narodnem parku. Pod steno Malega Lemeža je močan kraški izvir s slapom, ki kmalu postane potok, iz potoka pa rečica Lepenji-ca (tudi Lepenca). V pleistocenu je dolino Lepene zapolnjeval poboč-ni ledenik, ki je bil del velikega Soškega ledenika. Danes živi v dolini le nekaj deset prebivalcev, ki se večinoma preživljajo z govedom in drobnico, pridelujejo pa volno, mleko, skuto in odličen sir. Skoraj natanko na pol poti med sotočjem Lepenjice in Soče ter Domom dr. Klementa Juga na koncu doline se nahaja skrit in do pred kratkim precej neznan biser teh alpskih dolin. Potok Šunik, ki priteče s planine Zagreben, kmalu postane pritok Lepenjice. Tik pred njunim sotočjem je Šunik izdolbel blizu sto metrov dolga in več kot deset metrov globoka korita z mnogo brzicami, slapovi in skočniki. Okoli teh korit je danes urejena krožna sprehajalna pot z romantičnim imenom Šunikov vodni gaj.
Vodni gaj Šunik slovi po zelenih tolmunih, v katere se spuščajo manjši slapovi. Čeprav ima potok največ vode spomladi, ko se v gorah topi sneg, je skorajda lepši poleti, ko manjša količina vode
48	GEA april 2025
Soteske so večinoma hudourniške, ozke, bučeče, nekoliko temačne in skrivnostne. Gradila in oblikovala so jih tisočletja ali celo milijoni let tektonskih premikov, potresov, vulkanov, rečnih in ledeniških erozij, taljenja snega in ledu, preperevanja in raztapljanja kamnin, vremenskih sprememb ...
postane kristalno čista in se odene v prekrasno smaragdno zeleno barvo. Ob poti boste naleteli tudi na mlinska kolesa, ostanke starega mlina in ruševine žage iz prejšnjega stoletja. Tako kot preostalo Posočje tudi dolina Lepene ni ušla dogajanju v prvi svetovni vojni, saj je blizu Šunika, pri spodnjem mostu čez Lepen-jico, v teh letih potekala ena glavnih oskrbovalnih poti na fronto.
Tolminska korita
Nekatere soteske v Sloveniji, skupaj s skritimi potmi ob njih, ostajajo širši javnosti precej neznane. Kar pa zadnje desetletje ali dve ne velja za eno lepših naravnih znamenitosti Triglavskega narodnega parka, Tolminska korita. Gre pravzaprav za skupno ime za območje
sotočja dveh rek, Tolminke in Zadlaščice, ki je tudi edino sotočje v kanjonu v Sloveniji. Njuni strugi zaznamujeta na stičišču tudi najbolj južno in najnižjo vstopno točko v Triglavski narodni park. Reki se namreč združita na »le« 180 metrih nadmorske višine. Tolminka, levi pritok reke Soče, je sicer dolga več kot enajst kilometrov in teče skozi lepo gorsko dolino. V spodnjem delu že tisočletja počasi, a vztrajno dolbe kamnita, približno dvesto metrov dolga korita, široka nekje od pet do deset metrov ter globoka dobrih 60 metrov. Korita Zadlaščice so nekoliko krajša in ožja, dolga so približno sto metrov, široka od tri do deset metrov in globoka približno petdeset metrov. Prepoznavnost korit v zadnjih letih narašča, vendar turistične poti po soteski obstajajo že iz 50. let 20. stoletja. Takrat so jih uredili in v steno vklesali člani Turističnega društva Tolmin, ki je še danes skrbnik teh poti.
Skozi Tolminska korita pravzaprav vodi krožna pot, in ko se nad Zadlaščico dvignete do ceste, ki vodi iz Tolmina v Čadrg, boste odkrili še eno privlačno lokacijo, Hudičev most. Razgled z vrha tega mostu zbuja strahospoštovanje do spodaj ležečih previsov. Most so zgradili leta 1907, na začetku je bil lesen, pozneje so ga Italijani zamenjali z železno konstrukcijo. V času prve svetovne vojne so čezenj korakali avstro-ogrski vojaki, preden pa je bil most postavljen, vaščanom Čadrga ni preostalo drugega, kot da so se na drugo stran podali po prepadnih stezicah ali ob reki, kjer so morali prečkati brv. Nekoliko višje nad mostom je Zadlaška jama, imenovana tudi Dantejeva jama. Pravzaprav je to pravi jamski splet, dolg več kot kilometer, s kar nekaj dvoranami. O njej že dolgo kroži zgodba, ki jo povezuje s slavnim Dantejem Alighierijem. Italijanski pesnik je bil menda v začetku 14. stoletja v Tolminu gost patriarha Pagana della Torreja. Takrat je obiskal jamo in v njej našel navdih za Pekel v pesnitvi Božanska komedija.
Še ena zanimiva zgodba pa nam sporoča, da je že davno pred obiskom uglednega Danteja v jami prebivala Duga baba. Bila je hudo divja
J*
- V ■■ vT«.
/t* >
■T.-
i
Soteska Gačnik je menda že v času avstro-ogrske monarhije zbujala občudovanje in strahospoštovanje.
ženska z zelenimi lasmi, ostrimi črnimi nohti, strganimi oblačili in ukrivljenim nosom. Stražila je pred jamo in oprezala za obiskovalci, ki so jo morali prenašati čez reko.
Potok Kobila
Gorenjska ima Julijske Alpe, Koroška in Štajerska si delita Pohorje, Dolenjska pa se ponaša z Gorjanci, idiličnim hribovjem, nad katerim ponosno kraljuje 1178 metrov visoki Trdinov vrh. Poleg čudovite narave slovijo Gorjanci, ki se nad Krško kotlino širijo tudi proti Hrvaški, po svojevrstni kulturni in zgodovinski dediščini. Čez te kraje so v 15. in 16. stoletju vpadali turški osvajalci, ki so našim prednikom povzročali hudo trpljenje in skrbi. Ponosni domačini se niso pustili zatirati niti domači gospodi in so se pred štiristo leti dvignili v dva velika kmečka punta.
Gorjanci pa imajo tudi pradavno bajeslovno izročilo, saj so njihovi gozdovi polni nenavadnih povesti in skrivnostnih bajk, ki jih je zbiral in opisoval Janez Trdina. Književnikove leposlovne stvaritve Bajke in povesti o Gorjancih ter Verske bajke so postavile temu pogorju in njegovim ljudem velik in trajen spomenik. Poleg starodavnih gradov in številnih cerkva, ki tej pokrajini dajejo poseben čar, se lahko Gorjanci pohvalijo z neštetimi grapami, strmimi pobočji, dolinami in mnogimi izviri.
Idilične, z gozdom poraščene doline že od prastarih časov režejo in dolbejo številni potoki, kot so Klamfer, Pendirjevka, Kobila, Lačni potok, Obrh, Studena in Sušica. Doline so večinoma neprehodne; le tu in tam jih preči kaka skrita gozdna stezica. Njihove vidne značilnosti so velik strmec, številne brzice, skočniki, manjša slapišča, in kar je morda najbolj prepoznavno, precejšnja ohranjenost nedotaknjene narave.
Nedvomno je eno najlepših sotesk oziroma dolin na tem območju oblikoval potok Kobila. Leži v osrednjem delu Gorjancev, le nekaj kilometrov južno od Šentjerneja. V njej je ohranjen eden najbolje obvarovanih gozdov v Sloveniji. Večji del doline je bil razglašen za gozdni rezervat Kobila, območje pa je uvrščeno tudi v Naturo 2000. Dolina Kobila je zaprtega tipa, dokaj ločena od preostalega sveta. Njena strma pobočja, zaznamovana s kamnitimi osamelci, se spuščajo tudi več sto metrov globoko. Ima hudourniški značaj, saj prijazni,
I Prepoznavnost Tolminskih korit v zadnjih letih narašča, vendar turistične poti po soteski obstajajo že iz 50. let 20. stoletja. Takrat so jih uredili in v steno vklesali člani Turističnega društva Tolmin.
žuboreči potok Kobila ob močnih nalivih z lahkoto prestavlja naplavine in preoblikuje strugo. Dolina varuje tudi gnezdišča številnih ptic; predvsem se je na tem območju razširil belohrbti detel. Preči jo evropska pešpot E7, po njenem vzhodnem in južnem obodu pa poteka Trdinova pot.
Zanimivo je tudi ime potoka oziroma doline, ki pa ne izhaja iz živalskega sveta. V ravninskem delu so namreč nekoč strugo potoka preusmerili proti Šentjerneju. Za njeno vzdrževanje so uporabljali podporne lesene noge, ki so po ljudskem pripovedovanju dale vodotoku ime Kobila.
Kar je pri dolini Kobile zagotovo najlepše, so njeni nedotaknjeni gozdovi. Že precej desetletij se vanje ne podajajo niti drvarji niti gozdarji, vsaj ne z namenom, da bi sekali mogočna drevesa ali kako drugače gospodarili z gozdnato površino. Zato so drevesa pognala, vzbrstela in se razširila kot le redkokje. Odmrla in podrta debla starodavnih dreves, ki ležijo v strugi, premakne v tem pragozdu le kakšen večji hudourniški tok.	■


/4:% - "V .
|
Potok Šunik, ki priteče s planine Zagreben, kmalu postane pritok Lepenjice. Tik pred njunim sotočjem pa je zdolbel blizu sto metrov dolga in več kot deset metrov globoka korita z mnogo brzicami, slapovi in skočniki. Okoli njih je danes urejena krožna sprehajalna pot Šunikov vodni gaj.
POSEBNA

MLADINA
ZGODOVINA NEVARNIH ZAPELJIVCP'

X

TITO il
BERLUSCONI
TROBIL
ORTEGA
Naprodaj
na vseh prodajn»
mest'h
PERON BRANDT HAIDER JANŠA
Dogodek Izberi srečo
V	soboto, 15. marca 2025, je v hotelu Four Points by Sheraton Ljubljana Mons potekal navdihujoč dogodek Izberi srečo.
Avtorji, priznani strokovnjaki in motivacijski govorci - David Zupančič, Bruno Šimleša, Tina Bončina, Kristina Kuzmič, Aljoša Bagola in Saša Krajnc - so udeležencem ponudili dragocene vpoglede in praktične nasvete za boljše, mirnejše in srečnejše življenje. Dogodek je povezoval izvrsten voditelj Gregor Trebušak.
Dragocene vsebine
V	dvorani in preddverju je vladalo odlično vzdušje - udeleženke in udeleženci so z zanimanjem prisluhnili predavateljem, se družili in obiskali stojnice podpornikov dogodka. Glavna podpornika sta bila Zavarovalnica Sava s projektom Maš to in Podravka z blagovno znamko Dolcela, delni podporniki pa Barcaffe, Velins.shop, Lidl in Radenska. Dogodek Izberi srečo je udeležencem ponudil dragocene vsebine za izboljšanje kakovosti življenja ter jih spodbudil k aktivnemu iskanju sreče in notranjega miru. Predavatelji so s svojimi nastopi nasmejali dvorano in na sproščen način delili svoje zgodbe.
Kot prvi je na oder stopil Bruno Šimleša. Sociolog, televizijski voditelj in terapevt je poudaril pomen celostne aktivnosti - pojasnil je, da moramo biti poleg telesne aktivnosti dejavni tudi na čustvenem in intelektualnem področju. Tina Bončina, dr. med., psihote-rapevtka, je govorila o starih nefunkcionalnih obrambnih vzorcih,
ki nas izčrpavajo, in o tem, kako jih prepoznati in zavreči, da bi zaživeli polneje.
Pred odmorom se nam je prek videa pridružila ameriška predavateljica, avtorica in vplivnica slovensko-hrvaških korenin Kristina Kuzmič. Spregovorila je o soočanju z izzivi ter o pomembnosti prepoznavanja trenutkov, ko potrebujemo pomoč. Poudarila je, da je iskanje strokovne pomoči znak moči in ne šibkosti. Aljoša Bagola, kreativni direktor, predavatelj in avtor, je v pogovoru z voditeljem Gregorjem Trebušakom delil svoje izkušnje o postavljanju mej. Razpravljal je o tem, kako reči »ne« brez občutka krivde ter delil svoje družinske izkušnje. Saša Krajnc, sociologinja, psiho-terapevtka in avtorica, je govorila o življenju z odprtim srcem. Z udeleženci je delila osebno zgodbo in poudarila, kako pomembno je, da verjamemo v to, da se bodo stvari rešile na pozitiven način.
Življenje v skladu z vrednotami
David Zupančič, infektolog, pisatelj in strokovnjak za čuječnost, je spregovoril o pomembnosti vrednot in življenja v skladu z njimi ter o t. i. psihološki univerzali, ki si jo delimo vsi ljudje: o dobrodelnosti oziroma o tem, da delamo dobro in se ob tem bolje počutimo. Vsi avtorji so med odmorom in po dogodku podpisovali svoje knjige, udeleženci pa so odšli domov z novim znanjem in obilo pozitivne energije. Ana Zupan
Organizator:
Glavna podpornika:
8/K) Mladinska knjiga
barcaffč
Ostali podporniki:

VELINS
izoeri SREČO
»'Mino
2. Pomešaj
¿folceis*
SIADICA JE MOJA
PRAVICA!
Alpski hrbet, sredozemske prsi,
#17/100
Sabotin namaka svoje vznožje v eni najčistejših evropskih rek, v mrzli Soči -Razgledi na vse strani neba, od Goriških Brd, Furlanije, morja, Vipavske doline, Krasa, Banjške in Trnovske planote ter Julijskih Alp in seveda Solkana ter obeh Goric
Tekst: Andreja Frankovič
Sabotin, 609 metrov visok hrib nad Sočo z znamenitim napisom Tito, ki - če se trenutno politično razpoloženje med domačini spremeni - včasih postane kamen spotike (res prikladna metafora, kajne?), je bil pred stoletjem (1915-1917) priča številnim žalostnim prizorom nesmiselnosti vojne, pomanjkanja, trpljenja, a zagotovo tudi tovariškim dejanjem med vojaki kar 22 različnih narodov. Čez kamnito gmoto, ki kot zadnji alpski in prvi sredozemski vrh namaka svoje vznožje v eni najčistejših evropskih rek, je namreč potekala soška fronta. Sabotin, še danes preluknjan kot švicarski sir s sistemom kavern, strelskih jarkov, zaklonišč, opazovalnic in bojnih položajev, je bil do šeste soške bitke v rokah avstro-ogrskih vojakov, avgusta 1916 pa so ga skupaj z Gorico zavzeli Italijani.
»Dobimo se na parkirišču pri mostu v Solkanu,« smo se dogovorili s staršema, ki sta našo običajno pohodniško četverico skupaj z njuno pasjo spremljevalko obogatila za tri člane. Skok čez Sočo, občudovanje največjega kamnitega mostu na svetu s 85-metrskim lokom - kot del bohinjske železniške proge je bil zgrajen v začetku 20. stoletja, in
54	GEA april 2025
že so se naši štirje pari nog in dvanajst tačk sprehajali po lepo urejeni kolesarski stezi Solkan-Plave nad strugo smaragdne lepotice oziroma nad njenim akumulacijskim jezerom pri hidroelektrarni Solkan. Severna pot - mulatjera, ki se je po približno dveh kilometrih od našega izhodišča odcepila od kolesarske steze, je strmejša, a bolj senčna in manj obljudena kot južna, po kateri se bomo vračali. Pogumno, a ležerno zagrizemo v klanec z zmernim naklonom, zaščitnim znakom mulatjer. Višje smo, lažje se s povsem drugačnega
I
Alpski lepi jeglič
mm
-'M*?*?'- •
f^/MT ¿T' ■
Čez Sočo se pne največji kamniti most na svetu s 85-metrskim lokom, ki je bil kot del bohinjske železniške proge zgrajen v začetku 20. stoletja.
		||g®
sli	gm	
#9		il®
zornega kota, kot smo jih vajeni, razgledujemo proti Sveti gori, Vodicam, Škabrijelu in drugim okoliškim hribom ter dolini pod nami. Bližje smo skalam in vršnemu grebenu, strmejša je pot. Rekonstruirane lesene vojaške barake in zanimivi tovorni vagončki so odličen izgovor za raziskovalni postanek in oddih. Postoj anka iz 1. svetovne vojne je del muzeja na prostem na območju Sabotina, kakršnih je na daljinski pohodniški Poti miru od Alp do Jadrana, ki sledi poteku soške frontne črte, kar nekaj.
Kaverne
Sabotin, zaradi svoje odlične strateške lokacije zelo pomembna obrambna točka avstro-ogrske vojske, premore več kot 15 kilometrov kavern - izkopanih podzemnih jam. V posamezni kaverni je v zelo slabih, vlažnih razmerah bivalo tudi po sto vojakov. Spali so na ozkih lesenih pogradih, prekritih s slamo. Zbolevali so na pljučih, rane se jim niso celile, za piko na i so jih napadali tropi podgan. Na drugi strani pa so bile oficirske kaverne v primerjavi s tistimi za navadne vojake prav razkošne.
Po premaganih 500 višinskih metrih (no, pasjim planincem bi jih bilo treba prišteti še kaj več, sploh Fanikine kratke tačke bi si zaslužile dvojno štetje) in slabih dveh urah zelo zmerne hoje po slikoviti poti - tik pod vrhom tudi skozi kaverne in rove - smo bili nagrajeni z razgledi na vse strani neba, od Goriških Brd, Furlanije, morja,
Vipavske doline, Krasa, Banjške in Trnovske planote ter Julijskih Alp in seveda Solkana ter obeh Goric. Postreženi pa z odlično kavo -kakopak, na meji z Italijo smo - iz kuhinje nekdanje karavle, v kateri sta urejeni tudi muzejska zbirka Sabotin v 1. svetovni vojni in spominska soba Severna Primorska v osamosvojitveni vojni 1991. Preboj soške fronte torej še ni pomenil konca vojaških aktivnosti na Sabotinu; po grebenu namreč poteka državna meja med Italijo in Slovenijo, ki so jo po drugi svetovni vojni jemali zelo resno.
Meja med svetovi
Manj opazna meja, ki sledi neukrotljivim naravnim zakonom, pa je tista med alpskim, dinarskim in sredozemskim svetom, kar se kaže v veliki pestrosti rastlinstva: Sabotin, vključen v mrežo Natura 2000, velja za eno od floristično najbogatejših območij Slovenije. Če na njegovih severnih, hladnejših osojnih pobočjih lahko naletimo na alpski lepi jeglič, pa nam bo na južni, sončni strani ponudil senco črni hrast. Iz zraka nas bodo morda opazovali redko videni kačar, skalni strnad in beloglavi jastreb, pod nogami pa nam utegne švigniti tudi kak modras, zato se s psi na vroč sončen dan tu raje ne bi potikala. Spočiti, osveženi, bogatejši za nekaj vitamina D in zgodovinskega znanja - izkustveno učenje pa velja za najbolj učinkovito - smo se po grebenu, po katerem poteka državna meja, namenili proti jugovzhodu, kjer so na zelo prijetnem, 535 metrov visokem vrhu
april 2025 GEA 55
Sv. Valentina ruševine poznogotske romarske cerkve iz 16. stoletja, vendar so arheološka izkopavanja pokazala, daje bila prvotna, dve stoletji starejša manjša cerkev grajena po vzoru romanskih istrskih cerkva. Verski obredi so v njej potekali do cerkvene reforme Jožefa II. (1782), skoraj dokončno pa je bila uničena med boji na soški fronti. Jožefinske reforme so »pokopale« tudi na jugozahodnem pobočju ležeči samostanski kompleks, kjer so bili poleg frančiškanov -puščavnikov dobrodošli tudi romarji.
Naš Tito
Naše krožno planinsko romanje smo uspešno pripeljali do zadnje etape - sestopa po južni poti v Solkan. S kamni posuta, nedvomno zelo dobro obiskana steza, kije zahtevala zanesljiv korak in pogled, uprt v tla, nam je čisto od blizu pokazala tudi kamniti napis Tito. Na primorskih hribih se jih najde še nekaj, zdi se mi, da smo jih sprejeli kot nekakšno zgodovinsko dediščino ... se pa še dobro spomnim, da jih je bilo nekoč več. A prav tu sem se prvič znašla med črkami-
ISabotin je še danes preluknjan kot švicarski sir s sistemom kavern, strelskih jarkov, zaklonišč, opazovalnic in bojnih položajev.
56	GEA april 2025
Avtorica Andreja Frankovič s svojima nekdanjima kužkoma, gladkodlakim prinašalcem Bitom ter triletno Jagi, v naročju pa ji sedi Fani, takrat še mladenka, ki bo čez tri mesece dopolnila 15 let.
dobesedno. Šele ko se sprehajaš med njimi, dobiš pravi občutek o velikosti napisa, čepravje dandanašnji precej manjši, kotje bil prvi Naš Tito, ki seje na pobočju Sabotina pojavil že leta 1978. 25-metrske črke so bile menda nanizane v dolžini kar sto metrov. Ko so časi čaščenja kulta nekdanjega jugoslovanskega predsednika minili (ali pa je bilo to nezaželeno), je na Sabotinu pisalo tudi Naš mir, pa SLO, a se je nazadnje vrnil Tito.
Morda pa je ta nostalgija povezana z dejstvom (ne držite me za besedo, to je res zelo subjektivno ugibanje), da so prav v času Titovega predsednikovanja uspeli doseči t. i. Osimske sporazume (1975), s katerimi je bila končno urejena meja med Italijo in Jugoslavijo. Tako so ustvarili pogoje za gradnjo Osimske oz. Sabotinske ali Briške ceste, ki v poldrugi kilometer dolgem koridorju poteka po italijanskem ozemlju. Ta cesta je prebivalcem Goriških Brd omogočila precej krajši in hitrejši dostop do Nove Gorice oziroma matičnega državnega ozemlja. In prav na začetku te ceste se je s prečkanjem Soče zaključilo tudi naše potepanje po Sabotinu.	■
Geina križanka
GESLO JE NA POLJIH
s Številkami
PARNIK (ZASTAR.)
PLOŠČATA SLADKO-VOD. RIBA
PRIPADNIK
STARO-ATENSKEGA PLEMSTVA
SL. GLED. IGRALKA (MARIJA)
april 2025
ZNAMENJE ŽIVALSKEGA KROGA
VRSTA MIŠICE
KOPNO, OBDANO Z VODO
DVOJICA
ZEMELJSKA OBLA
SLOVEN. TISKOVNA AGENCIJA
FLOS
DRŽAVNIK EISENHOWER
PRILJUBLJENA IGRA S KARTAMI
GR. JUNAK. AJAS
FOSIL, OKAMNINA
SLOVESNO OZALJSAN MRTVAŠKI ODER
GNOJEN UŠESNI IZTOK
IZREK, PREGOVOR
11
PLESALEC KRAJNČAN
RISARSKO ORODJE
PAVLE ZIDAR
PLEMIŠKI NASLOV
DESKAR KOŠIR
SL. STROJNIK (IGOR)
ARTHUR KRAJŠE
NEKD. JUZNOAM. INDIJAN. PLEMENA
OSEBNI ZAIMEK
OBČUTEK DUŠENJA
ANGLOAM. BOJEVITI ŠOVINIST, MILITARIST
ALFI NIPIČ
MITO TREFALT
VELIK AKVARIJ ZA MORSKE ŽIVALI
SPOROČILO, OBVESTILO
JED ZA PRELIVANJE DRUGIH JEDI
STELJA
TRGOVINICA V VOJAŠNICI
ODVETNIK
NAS SOCIOLOG (ANDREJ)
JAMIE OLIVER
IZIDOR
10
REPNO PERJE
MOST V BENETKAH
BIATLONEC GLOBOČNIK
KRAJ PRI PODČETRTKU
JURČIČEVA POVEST
NADSTROPJE
11
MOGOČNA GORA
PREDEL MARIBORA
IZPLAKO-VALNIK
OTOC. FIDŽI (IZVIRNO)
ZAŠČITNA PLOŠČA
PECELJ PRI GOBI
FOFO-TANJE
ŽGANA GLINA
BALERINA KLAŠNJA
JUNAK IND. EPA
ZVEZNA DRŽAVA V BRAZILIJI
PALEC, COLA
BOKSARKA KOZIN
VATROSLAV OBLAK
ODPRTINA V STROPU ZA ZRAČENJE (NAR.)
10
LAHKO-VERNEŽ
PREDSTAVNIK DADAIZMA
MESTO V PENSILVA-NIJI, ZDA
6
5
9
3
4
8
Geslo Geine aprilske nagradne križanke vpišite v obrazec in pošljite do 25. aprila po pošti na naslov Mladinske knjige Založbe. Izžrebani bodo prejeli priročnik Zelenjavni vrt brez zalivanja.
Izžrebanci Geine februarske nagradne križanke, ki so pravilno izpisali geslo SNEŽINKA, bodo po pošti prejeli priročnik Ikigaj (avtorja Hector Garcia in Francesc Miralles). Izžrebani so bili Mateja Ruperčič (Šentrupert), Milanka Merlak (Log pri Brezovici) in Urh Ivan Kramberger (Gornja Radgona).
Nagrajencem čestitamo!
Rešitev Geine februarske križanke - vodoravno:
SMEJAVOST, CANALETTO, HRON, ŽORŽ, ULTIMA, PB, MENSA, KNA, ANA, CLEO, VNEMA, OMSK, SAPONIN, OSTROTA, ETOLEC, KIRAS, ATRIJ, PLAMENICA, NEON, KOO, PP, NAL, PRŠ, GOLGOTA, TRK, ESTRADA, RONDELA, NEVEZANOST, OZON, NEOMIKANKA, MASA
Nagradna križanka z geslom: April 04/2025
Izrežite po črtkani oznaki in nalepite na dopisnico; pošljite jo na naslov: MK Založba, d. d., revija Gea, Slovenska 29, 1536 Ljubljana.
Ime in priimek: Naslov: Odgovor:
Datum:	Podpis:
S podpisom dovolim, da Mladinska knjiga Založba, d. d., z namenom izvedbe nagradne igre in objave podatkov o nagrajencih vzpostavi, vodi, vzdržuje in upravlja evidenco z mojimi osebnimi podatki za časovno obdobje 5 let, osebne podatke o preostalih sodelujočih pa do konca nagradne igre. Sodelujočim je zagotovljeno varstvo osebnih podatkov po zakonu, ki ureja varstvo osebnih podatkov. V skladu z Zakonom o dohodnini je nagrajenec dolžan družbi sporočiti davčno številko za prevzem nagrade. Nagrade so lahko izplačane v naravi. Nagrade ni mogoče zamenjati za gotovino. V skladu z Zakonom o dohodnini je organizator nagradne igre dolžan v imenu nagrajenca plačati akontacijo dohodnine v višini 25 % od objavljene bruto vrednosti nagrade.
m v ro
Po Jablaniški poti že 20. leto zapored - Jablaniška dolina se ponaša z naravno in kulturno dediščino - Stalna razstava 300 edinstvenih primerkov kamnin
s porečja Save
Ali veste, da je prva sobota v aprilu že tradicionalno rezervirana za pohod po Jablaniški poti? Letos ga bo Društvo za razvoj podeželja LAZ organiziralo že 20. leto zapored, zato si za obisk dogodka na koledarju obkrožite soboto, 5. april. Nezahtevna, približno 16 kilometrov dolga in dobro označena pot sicer navdušuje v vseh letnih časih, a panoramski razgledi po Jablaniški dolini vse do Trdinovega vrha in celo Snežnika so na začetku koledarske pomladi zagotovo nekaj posebnega. Greste torej z nami v Šmartno pri Litiji in od tam v Zgornjo Jablanico, kjer se dogodivščina začne?
Start pohoda je vsako leto pri gasilskem domu v Zgornji Jablanici, kjer je na pot mogoče oditi med 7. in 10. uro. Na pohod organizatorji vabijo že utrjene pohodnike, družine pa tudi začetnike, ki se sprehodijo po prijetnih gozdnih poteh in obronkih
krožne Jablaniške poti. Društvo za razvoj podeželja LAZ že takoj na začetku vsako leto poskrbi tudi za tradicionalni jablaniški zajtrk, ki vsebuje kavo ali čaj, »štrukeljc« ali drugo domače pecivo. »Priporočamo, da s seboj vzamete jabolko ter se podate na pot,« so zapisali v vabilu na lanski pohod. In kam vas bo zatem vodil korak? Mimo cerkve sv. Ane, ki si jo velja ogledati, se po gozdu vzpenjate proti Jablaniškim Lazam, kjer si privoščite prvi postanek. Ko pridete na ravnino, vam bodo prijazni domačini s kmetije Pr' Gustelnu ponudili kaj za pod zob. Ko boste nadaljevali pot, velja biti na desni strani pozoren na staro sušilnico sadja, ki je bila včasih zaradi močne sadjarske tradicije nepogrešljiv objekt pri vsaki hiši. Nadaljujete do Spodnje Bukovice s slikovitim razgledom vse do Trdinovega vrha in Snežnika. Nato je treba prečkati asfaltno cesto in se takoj podati
nazaj na gozdno pot. V zaselku Prelesje, pri Kavčevih, ste na pol poti.
Sledite oznaki jabolka pa pridete do - potice
V Prelesju vam bo oko ob lepem vremenu seglo daleč po naši domovini. Poleg tega ste tu prispeli do kontrolne točke, kjer si boste lahko žigosali pohodniške kartončke, ki ste jih prejeli na startu v Jablanici. Na kmetiji Pr' Kavc vam bodo ponudili domači kruh ter več vrst potic, po katerih so ti kraji znani. Pot vas bo nato pripeljala do Mamolja ter do ogleda vredne cerkve sv. Janeza Krstnika. Si je pa možno izbrati tudi nekoliko krajšo pot, ki je prav tako markirana; v tem primeru se boste izognili delu asfaltirane ceste. Oznaka jabolka vas bo nato pripeljala do Zelenca, kjer si pri Oblak lahko potešite žejo. Čaka vas le še vzpon do cerkve sv. Marije Magdalene in nato spust v vas Gradišče. Tam
59	GEA april 2025
bodo za vas poskrbeli na Eko kmetiji Pr' Kokol ter Domačiji Vovk. Slednja v poletnem času organizira tabore za otroke. Preden se spustite v dolino, se ustavite še na domačiji spominov Samec in si oglejte stare družinske fotografije ter ohranjene starine. Le slabe pol ure vas še loči od vasi Zgornja Jablanica. Sredi vasi si oglejte staro Majčevo kaščo, kjer še danes shranjujejo pridelke. Z vrnitvijo do gasilskega doma v Zgornji Jablanici boste strnili pot, ki ima vsega skupaj 300 metrov višinske razlike.
Pa še nekaj napotkov za vse tiste, ki se v Zgornjo Jablanico podajate prvič. V zaselek je mogoče priti iz več smeri: iz dolenjske se pripeljete čez Bogenšperk in v Šmartnem pri cerkvi nadaljujete proti Gabrovki. Še pred Cerovico zavijete levo proti gasilskemu domu v Zgornji Jablanici. Iz ljubljanske smeri greste skozi Litijo in se po dveh kilometrih srečate s tistimi, ki po zasavski cesti prihajajo iz trboveljske smeri, pri rastlinjaku ob glavni cesti pa zavijete v vas Breg in nadaljujete po Jablaniški dolini proti Gabrovki - po treh kilometrih ste na izhodišču pohoda. Ne bo pretežko, kajne?
Dežela kozolcev in sušilnic sadja
Pa zapišimo še nekaj stavkov o Jablaniški dolini. Vanjo vstopite na že omenjenem Bregu pri Litiji, vasici ob Savi z mnogoterimi kozolci in vodnjaki. Zaščitni znak doline je jabolko, saj travniški visokodebelni sadovnjaki dajejo značilni videz krajine. In kako je dolina dobila ime? Zakrivili so ga Abfal-terji, rodbina, ki je imela tod svoje posesti. O njihovem izvoru ne vemo prav veliko, znano je le, da naj bi se na tem območju pojavili med 12. in 13. stoletjem. Vojvoda
Ulrik Spanheimski naj bi dal okoli leta 1257 zgraditi lastno utrdbo z imenom Jablanica (Apfalter), ki naj bi jo kasneje upravljali prav vitezi oziroma baroni Apfalterji.
V	tem prostoru jih lahko povezujemo tudi z gradom Roje nad Šmartnim pri Litiji, ki je bil v njihovi lasti do konca 16. stoletja, in z gradom Grmače, v katerega so se preselili po tem in v njem ostali do druge svetovne vojne. Poleg že naštetih gradov so imeli v lasti tudi grad Črni Potok v Tisju ter Apfalterjev dvorec v Litiji. Vsa zgodovina tega območja je precej prepletena tudi z zgodovino dežele Kranjske in potrjuje, da Slovenci na tem območju živijo že mnoga stoletja.
Dolina in njeni obronki se ponašajo z naravno in kulturno dediščino. Številni kozolci toplarji, gospodarska poslopja, kašče, sušilnice sadja ter cerkve, kapelice in križi so lepo ohranjeni in vredni ogleda. V Bukovici in Čebelniku kljubujejo času še zadnji primerki stavbne dediščine - danes bi rekli eko hiše, narejene iz kamna, lesa in blata.
V	Zgornji Jablanici je bivališče malega pod-kovnjaka, ogrožene vrste netopirja, zato je območje cerkve sv. Ane in bližnjih bukovih gozdov uvrščeno v Naturo 2000. Na Bregu domujejo številne redke vrste vodnih ptic. Jablaniški potok gosti piškurja, iz katerega so ribiči nekdaj izdelovali vabe za sulca.
V	Jablaniški dolini se čedalje bolj razvija tudi turizem. Kmetije ponujajo pridelke in kakovostno domačo hrano, poletno taborjenje za otroke, izvajajo naravoslovne dneve in sprejemajo izletnike in obiskovalce ob najavljenih izletih in ob dnevih odprtih vrat. Poleg tradicionalnega pohoda po Jablaniški poti tu organizirajo še rekreativne piknike v športnem centru Reka, etno-kulinarično
V Zgornjo Jablanico je mogoče priti iz več smeri: iz dolenjske se pripeljete čez
v . ■	. v
Bogenšperk in v Smartnem pri cerkvi
£*_-•■Jtlif
nadaljujete proti Gabrovki.
>. • ... '

Jablaniška pot
1
Na kmetiji Pr' Kavc vam bodo ponudili domači kruh ter več vrst potic, po katerih so ti kraji znani.
prireditev Dan jagod in špargljev, kresovan-ja, gasilske veselice ter vodene oglede stalne zbirke savskih prodnikov.
Kjer Sava ustvari največje meandre
Stalna razstava 300 edinstvenih primerkov kamnin iz geološke dediščine porečja Save, ki je na ogled v gasilskem domu na Bregu pri Litiji, vas zagotovo ne bo pustila ravnodušnih, se je pa treba za ogled predhodno dogovoriti. Naj dodamo, da se je ideja za zbirko porodila Mirku Dolinšku leta 2004 ob razstavi prodnikov iz rek z alpskega območja, ki je bila predstavljena v Prirodoslovnem muzeju Slovenije.
Reka Sava na območju občine Litija oblikuje največje meandre na svoji poti, ker pride do zmanjševanja hitrosti vode in zato reka gradi tu največja prodišča. Prav to je bil razlog postavitve stalne razstave prodnikov na tem območju, ki je nastala v sodelovanju s priznanim geologom dr. Urošem Herlecem in ob pomoči Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Razstavljeni prodniki so zbrani s celotnega porečja Save, in sicer na prodiščih od sotočja Ljubljanice in Save do Litije. Večji del vzorcev je iz osebne zbirke Alojza Županca. Izhodiščna zbirka je nastajala v letih 2007-2008 in je prva stalna razstava prodnikov, poleg tega so bili v njej vsi prodniki razstavljeni prvič. Za večino naključnih obiskovalcev so prodniki lahko estetsko zanimivi zaradi svojih barv, vzorcev ali oblike. Na razstavi so opremljeni s podatki o sestavi in nastanku, zato lahko na ta način spoznavamo njihove »življenjske zgodbe«. V njih namreč lahko prepoznamo zapis delov izjemno bogate geološke zgodovine slovenskega ozemlja, ki ga zagotovo velja bolje spoznati. Katja Željan
Ko gre zares, so možgani učinkovitejši od računalnika
Ko so soočeni z velikim tveganjem, so se človeški možgani sposobni odločiti hitreje od najzmogljivejših računalnikov na svetu. Tako je kljub temu, da mikročipi informacije prenašajo veliko hitreje od nevronov v možganih. Pogosto so človeški možgani počasnejši od tehnologije. Računalnik in celo kalkulator tako hitreje od človeka izvajata matematične operacije. Zakaj se torej v kritičnih situacijah, na primer za volanom, ljudje odrežemo bolje? Odgovor na to vprašanje so iskali nevroznanstveniki z univerze v Oxfordu s kolegi z drugih inšti-tucij, navdih za svojo raziskavo pa so našli v kvantni mehaniki.
Za analizo povezav med oddaljenimi nevroni so izdelali najnatančnejši računalniški model, kar jih imamo za proučevanje delovanja oddaljenih možganskih povezav. To je tudi prvi model, ki za analizo možganov uporablja kvantno mehaniko. Oddaljeni
nevroni in povezave med njimi so ključni za sprejemanje kritičnih odločitev in jih lahko primerjamo s povezavami med računalniki v različnih državah. Tudi model so oblikovali s predpostavko, da je dinamiko v možganih mogoče primerjati z internetom. V kritičnih situacijah se povežejo tako bližnji kot oddaljeni nevroni. Vsaka povezava prispeva k učinkovitejšemu procesiranju informacij vseh nevronov v mreži. Čeprav imajo skupine nevronov na različnih mestih v možganih omejeno zmožnost prenašanja informacij, z združenimi močmi v mreži dosežejo hitrejše procesiranje. Ugotovili so, da se učinkovitost oddaljenih povezav še okrepi, kadar v možganih zavlada kritično stanje, ki jih privede v stanje pre-
I
Model, ki se naslanja na kvantno mehaniko, kaže, da v tveganih situacijah človeški možgani odločitve spremljajo hitreje kot računalnik.
hoda med redom in kaosom. To prehodno fazo bi lahko primerjali s spreminjanjem vode v let. Na tej kritični točki se možgani izostrijo. Avtorji poudarjajo, da delovanje možganov seveda ni kvantno, a se je preračunavanje po principih kvantne mehanike vseeno izkazalo kot odlično orodje za analiziranje tega, kaj se v njih dogaja.	■
Smo končno ugledali prve zvezde?
Takoj po velikem poku sta bila v vesolju le vodik in helij. In tema. Šele ko so se iz plina rodile prve zvezde, so se pojavili težji elementi. Kozmična zora je obdobje prvih
60 GEA april 2025
nekaj milijard let po velikem poku, s katerim se je pred približno 13,8 milijarde let rodilo vesolje. V tem času so se oblikovale prve zvezde in galaksije, ki so pregnale temo. Zvezde populacije III so bile ključne za razvoj vesolja, kot ga vidimo danes. Težji elementi namreč lahko nastanejo le v ekstremnih procesih, kot sta na primer jedrska fuzija in eksplozije supernov. Prve zvezde so bile še posebej masivne, večje od vseh danes prisotnih v vesolju. Velike zvezde imajo veliko krajšo življenjsko dobo od manjših in so že zdavnaj izginile. Tako o vsem tem lahko le sklepamo, saj prvih zvezd oziroma populacije III (Po-
Koale razvile imunost proti smrtonosnemu virusu
Retrovirus, ki pri koalah povzroča resne zdravstvene težave, je bil prvič dokumentiran leta 1994. Simptomi okužbe vključujejo imunske težave, kar povečuje ranljivost za klamidijo, ki je zdesetkala populacije v Queenslandu in Novem južnem Walesu. Koalji retrovirus (KRV) je povezan tudi z razvojem limfoma, ki ga spremlja visoka umrljivost. Zdravila za to okužbo ni. A nedavno so virologi z univerze v Queenslan-du odkrili adaptacijo pri eni od populacij koal, kar vzbuja upanje, da bi lahko še rešili tega prikupnega vrečarja. Pri približno 30 odstotkih koal v zaledju Sončne obale (Sunshine Beach) so našli gensko stikalo, ki razoroži virus KRV. Za primerjavo, med koalami na Zlati obali (Gold Coast) te prilagoditve skoraj ni. To pomeni, da so koale v zaledju Sončne obale razvile »adaptivno gensko imunost« na retrovirus, podobno kot se imunski sistem adaptira na druge patogene. Ker se »genska imunost« prenaša na potomce, bi odporne koale lahko zmanjšale dovzetnost za virus tudi v drugih populacijah, vključno s tisto na Zlati obali. Pravzaprav se prilagoditev
že širi med koalami na severu Avstralije, a evolucija deluje počasi, zato bi trajalo mnogo generacij, preden bi se imunost razširila po celotni severni populaciji. Virologi tako upajo, da bi njihovo odkritje lahko spodbudilo tarčne vzrejne programe, s katerimi bi znižali število okužb s klamidijo in drugih zdravstvenih težav, povezanih s KRV. (Retro)virusi so zanimivi, ker lahko spremenijo gensko kodo gostitelja, pravzaprav je približno 8 odstotkov človeške DNK rezultat takšnih okužb skozi
več milijonov let. Nasprotno je retrovirus v genom koale prišel šele v zadnjih nekaj tisočletjih, kar je evolucijsko gledano pred kratkim. Kot tak omogoča znanstvenikom sprotno spremljanje genskega odziva na retrovirus.	■
I
Populacija koal, ki živijo severno od reke Brisbane, je postala imuna proti retrovirusu, ki ogroža to vrsto.
pIII), kot smo jih poimenovali, nismo še nikoli videli. Morda bo »zaveso« odstrnila študija, objavljena v strokovni reviji The Astrophysical Journal. V njej številna mednarodna ekipa astronomov opisuje (po
I
Odkrivanje prve generacije zvezd, populacije III, je že dolgo cilj astrofizikov, a se izmika celo v dobi teleskopa Jamesa Webba.
njihovem mnenju) galaksijo v zgodnjem vesolju. Seveda ne morejo potrditi, da je v galaksiji z imenom GLIMPSE-16403 doma PopIII, a že samo dejstvo, da smo dobili kandidatko zanjo, je dobra napoved za prihodnost. Kaže, da je samo vprašanje časa, preden bomo tudi v resnici locirali prve zvezde v vesolju. »Naše delo tlakuje pot do odkritja prvih galaksij s populacijo III,« so zapisali raziskovalci. »Ne glede na to, kakšna bo usoda trenutnih kandidatk, smo v študiji razvili metode, ki bodo opol-nomočile raziskovalce galaksij PopIII v dobi vesoljskega teleskopa Jamesa Webba (JWST).«	■
april 2025 GEA 61
Mapa kubičnega milimetra človeških možganov
Iz koščka možganskega tkiva, ki so ga kirurško odvzeli človeku, je nastala mapa približno 57.000 celic, 230 milimetrov žil in
150 milijonov sinaps, povezav med nevroni. Vse to obsega en kubični milimeter naših možganov, približno kot polovica riževega zrna velik del, za lažjo predstavo. Raziskovalci so dosežek objavili v reviji Science, celotno bazo podatkov pa so odprli za javnost in dali na voljo orodja, s katerimi lahko njihove rezultate vsak tudi analizira. Čeprav gre za neznansko majhen del celotnih možganov, je dosežek izjemen. Soavtor študije, biolog s Harvardove univerze Jeff Lich-tman, priznava, da so z nekega vidika pridobljeni podatki le kaplja v morje, a vendar:
I
Mapa kubičnega milimetra možganskega tkiva je nastala s pomočjo UI in obsega za 1,4 milijona gigabajtov informacij.
»Ne zdijo se majhni - ko se poglobiš vanje, so videti kot gromozanski gozd.« Prva mapa možganov je nastala leta 1986, takrat so katalogizirali 302 nevrona gliste. Leta 2020 je sledilo 25.000 nevronov dela možganov vinske mušice, mapirali so tudi dele možganov avstralske zebrice (ptica) in larve navadne cebrice (riba). V zadnji raziskavi so mapirali delček možganov, ki so ga med operacijo odstranili pacientu z epilep-sijo. Odstranili so ga iz dela možganov, ki je po dozdajšnjih dognanjih pomemben pri oblikovanju spominov na predmete, ljudi, besede in dejstva. Drobni košček so nato razre-zali na več kot 5000 rezin, debelih le okrog 30 nanometrov, in jih pregledali z elektronskim mikroskopom. Celoten proces je trajal 11 mesecev, nato pa so z algoritmi UI rekonstruirali celice in povezave v 3D-modelu. Analize modela so že prinesle tudi prve ugotovitve. Tako so na primer našli nevrone, povezane z več kot 50 sinapsami, kar je izjemno nenavadno. Več kot 96 odstotkov povezav med nevroni je sestavljenih iz zgolj ene sina-pse, do največ tri pa jih ima več kot 99 odstotkov vseh nevronov. Močne povezave bi lahko nakazovale na to, kako je v možganih videti učenje.	■
Koliko mikroplastike imamo v možganih?
Mikroplastika in še manjša nanoplastika postajata vedno večji problem. Ena zadnjih raziskav, ki so jo opravili na Univerzi Duke v Severni Karolini, je pokazala, da se je v možganih povprečnega človeka nabralo kar za eno žlico teh drobnih plastičnih delcev. A ne za eno žlico, kot smo je vajeni iz kuharskih receptov, temveč za eno plastično žlico (takšno za na piknik), zdrobljeno v prah. To je približno sedem gramov mikro- in nanoplastike. Mikroplastika in nanoplastika so drobceni plastični delci, ki nastanejo ob razpadanju predmetov, ki jih uporabljamo praktično
vsak dan - embalaža, plastična posoda, obleka, avtomobilske gume ... Ti delci so se razširili po vsem planetu, našli so jih na vrhu Mount Everesta in na dnu Marijanske-ga jarka. Zasledili so jih v krvi, blatu dojenčkov, v pljučih in placenti. Septembra lani so jih prvič opazili tudi v ol-faktornem bulbusu, strukturi v možganih, ki procesira informacije o vonju in leži tik nad nosom. Takrat še niso vedeli, ali lahko mikro-plastika potuje tudi globlje v možgane, nova raziskava pa kaže, da lahko. Raziskovalci so v možganih pokojnikov našli, po lastnih besedah, »skoraj neverjetne« količine mikroplas-tike. V analizo so vključili tkivo možganov, jeter in ledvic posameznikov, ki so umrli med letoma 2016 in 2024. Za referenco so vključili tudi možgansko tkivo pacientov, ki so umrli
med letoma 1997 in 2013. Med pokojnimi so nekateri trpeli za demenco. V možganskem tkivu iz leta 2024 so našli veliko več mikroplastike kot v tistih iz leta 2016, ne glede na starost, spol, raso, etnično pripadnost ali vzrok smrti. V osmih letih je bila razlika kar 50-odstotna, kar se nekako ujema s proizvodnjo plastike, ki se podvoji vsakih 10 do 15 let. V možganih so našli veliko višje koncentracije kot v jetrih ali ledvicah. Poleg tega so našli tri- do petkrat več mikro-plastike v možganih pokojnikov z demenco, v primerjavi s tistimi, ki demence niso imeli. To seveda ne pomeni, da prvo povzroča drugo. Možno je, da spremembe v možganih z demenco omogočajo lažje nalaganje mikro-plastike. A raziskovalci opozarjajo, da so njihove ugotovitve vsekakor skrb vzbujajoče. ■
62	GEA april 2025
www.a2u.si
-j
OGLASNO SPOROČILO
J
m'-





v
KOLESA
S	4- 1						
•							
s	P	E	C 1	1 A	L 1	1 S	T
, a

4
Subvenci koles lahl pod pogo spletni st
kup elektricn bite na način objavljeni na žbe www.bo
iro elektricnin k
R / info@a2u.si / 04 29 27 203 / Poslovna c. A17, Šenči IANA RUDNIK / rudnik@a2u.si / 01 29 26 330 / Jurčki / koper@a2u.si / 05 90 16 295 / Dolinska c. 1h, Koper 4ESTO / novomesto@a2u.si / 07 29 27 050 / Foerste 'celje@a2u.si/03 5410 430 /Kidričeva ul.24,Celje :e naše kontakte na spletu www.a2u.si, saj je možno,
Zaradi podnebnih sprememb več trkov satelitov
Trenutno okrog Zemlje kroži slabih 12.000 satelitov, ki skrbijo za internetne povezave, komunikacije, napovedovanje vremena in navigacijo. Gneča v Zemljini orbiti je tako
precejšnja, kmalu pa bi lahko postala enostavno prevelika. Raziskovalci iz ZDA in Velike Britanije so namreč izračunali, da bi izpusti toplogrednih plinov lahko drastično zmanjšali še varno število satelitov, ki jih človeštvo lahko izstreli v orbito do konca tega stoletja. Ob naraščajočih koncentracijah toplogrednih plinov se troposfera (najnižji del Zemljinega ozračja, kjer smo doma) segreva, medtem kot se višje plasti ozračja, stratosfera, mezosfera in termosfera, ohlajajo in krčijo. Mednarodna vesoljska posta-
ja in številni nizkoorbitalni sateliti krožijo okrog planeta v termosferi, sloju ozračja, kjer se ustvarja atmosferski upor. Ta spravi vesoljske smeti in odslužene satelite na nižjo višino, kjer nato zgorijo. Na takšen način čistimo smeti okrog Zemlje, drugega načina za zdaj ne poznamo. Več toplogrednih plinov bo razredčilo zgornji sloj ozračja, ošibilo upor in s tem podaljšalo življenjsko dobo vesoljskih smeti. Več smeti v orbiti pomeni večjo gnečo in večje tveganje za trke, zato bomo morali omejiti število novih satelitov. Da bi prišli do natančnejših ocen, so se raziskovalci osredotočili na pas termosfere od približno 200 do 1000 km nad površjem Zemlje. Z računalniškim modeliranjem so prišli do različnih scenarijev, kateri se bo uresničil, pa bo odvisno od izpustov CO2 v prihodnosti - do leta 2100 se bo kapaciteta najbolj obleganega dela nizke Zemljine orbite zmanjšala za med 50 in 66, lahko pa celo do 82 odstotkov. Če ne bomo previdni pri vključevanju vedno novih satelitov, nam grozi tako imenovani Kesslerjev sindrom, pri katerem zaradi prevelikega števila objektov verižna reakcija trčenj onemogoči nadaljnjo uporabo vesolja. Upravljavci satelitov že zdaj redno izvajajo manevre izogibanja, samo SpaceX se je moral v prvi polovici leta 2024 umikati okrog 50.000-krat. ■
Stoletniki najhitreje rastoča demografska skupina
Včasih so bili stoletniki izjemno redki, danes so nekaj vsakdanjega. Številke kažejo, da se je njihovo število od sedemdesetih let prejšnjega stoletja vsako desetletje približno podvojilo. O tem, kako živeti zdravo in dolgo, sta pred več kot 2000 leti razpravljala že Platon in Aristotel, pa dolgoživosti še danes ne razumemo popolnoma. Gre za prepletenost genetskih dejavnikov in življenjskega sloga, nedavna raziskava Karolinskega inštituta pa je razkrila še biološke označevalce (biomarkerje), značilne
64	GEA april 2025
za ljudi, ki živijo 90 let in več. Gre za prvo res obsežno raziskavo na tem področju, ki se osredotoča na primerjavo biomarkerjev iz različnih obdobij življenja pri ljudeh, ki živijo dolgo, ter pri tistih, ki niso te sreče. V raziskavo je bilo vključenih 44.000 Švedov iz kohortne študije, v okviru katere so spremljali njihovo zdravstveno stanje od 64. do 99. leta starosti. Sodelujoče so nato spremljali še do 35 nadaljnjih let. Od vseh jih je 100 let dočakalo 1244 ali 2 odstotka. Velika večina med njimi je bila žensk, stoletnic je bilo kar 85 odstotkov. V raziskavi so spremljali dvanajst krvnih parametrov, ki so jih prejšnje študije povezale s staranjem
I
Ljudje z nizkimi koncentracijami železa v krvi imajo manj možnosti, da dočakajo 100 let.
in umrljivostjo, povezani pa so z vnetjem, metabolizmom, delovanjem jeter in ledvic ter nagnjenostjo k podhranjenosti in slabokrvnosti. Ugotovili so, da imajo zelo dolgo-živi ljudje po 60. letu na splošno nižje ravni glukoze, kreatinina in sečne kisline. ■

12


Dileme
s premikanjem ure
Medtem ko se privajamo zadnjemu premiku ure na poletni čas, se ponovno oglašajo predlogi, da bi ta sistem odpravili. Da je nekaj na tem, potrjujejo tudi raziskave, ki pomanjkanje spanja povezujejo z večjo verjetnostjo nesreč, zdravstvenih zapletov in usodnih napak. Čeprav gre le za eno uro izgubljenega spanca, statistika (za ZDA) kaže povišanje števila srčnih infarktov v dneh po prehodu na poletni čas. Prav tako še
nekaj tednov po premiku ure trpi tudi duševno zdravje, kar se kaže z več samomori, še posebej med ljudmi, ki že tako trpijo za depresijo. Naš naravni cirkadiani ritem je usklajen z zimskim (standardnim) časom. Človeška notranja ura je najstabilnejša, kadar smo svetlobi izpostavljeni zgodaj zjutraj, saj telesu sporoči, naj se prebudi in poskrbi za proizvodnjo hormonov, pozornost in metabolizem. Poletni čas umetno podaljša izpostavljenost svetlobi v večernih urah, telo zato začne kasneje izločati melatonin in ljudje težje zaspimo ob biološko primernem času. Ameriške študije so izračunale, da bi ZDA z odločitvijo za stalni standardni čas lahko preprečile do 5000 samomorov na leto, zmanjšale število napak, poškodb in odsotnosti z dela ter povečale varnost na
cestah (do 1300 manj smrtnih žrtev v prometu na leto). Odločitev se zdi logična, a veliko ljudi bi se raje kot za standardni odločilo za stalni poletni čas. Kar nekaj držav je to tudi že poskusilo oziroma si pri tem opeklo prste. ZDA so ga uvedle leta 1974, a je bil tako nepriljubljen, da so po zgolj devetih mesecih odločitev preklicali. Tudi Rusija se je odločila zanj leta 2011, a so po treh letih obupali. Leta 1971 je po treh letih stalni poletni čas opustila Velika Britanija, Portugalska pa leta 1996 po štirih. Vse omenjene države so ugotovile, da je odločitev sprožila nezadovoljstvo med državljani, zdravstvene skrbi in več nesreč v jutranjem prometu ter težave z urniki v službah. Trenutno zgolj poletnega časa ne uporablja nobena država na svetu.	■
GEA, Svet doma, mesečnik, april 2025 • Letnik 35 • ISSN 0353782X • Mladinska knjiga Založba, d. d., Slovenska 29, 1000 Ljubljana • Predsednica uprave: Karmen Pangos • Odgovorna urednica: Urša Jurak Kuzman, ursa.jurak.kuzman@mladinska-knjiga.si • Oblikovanje: Humanist • Tehnično uredili: Katarina Macura, Barbara Jenko • Lektorica: Vera Jakopič • Naslov uredništva: MKZ, d. d., 1536 Ljubljana, T: (01) 241 32 20 • Cena ene številke v prosti prodaji je 7,83 €. • Cena za individualne naročnike je 6,65 €. • Cena za naročnike v šoli 6,26 € • DDV in poštnina sta vračunana v ceno. Celoletna naročnina za tujino je 126,00 € in se poravnava vnaprej. • Na leto izide 12 številk. • Odpovedi sprejemamo samo pisno, za naslednje obračunsko obdobje. Za nepravočasno poravnane obveznosti zaračunavamo zakonsko določene zamudne obresti. Poštnina plačana pri pošti 1102 Ljubljana. • Naročanje revij: Mladinska knjiga Založba, d. d., Zaledna pisarna, Slovenska 29, 1000 Ljubljana. Po telefonu 080 12 05 vsak dan od 7h do 17h. Naročanje revij po internetu na naslovu: www.mladinska-knjiga.si/revije • Vodja sektorja Izobraževalne vsebine in center Oxford: Monika Gobec, monika.gobec@mladinska-knjiga.si, • Vodja oglasnega trženja: Martina Dolgan, T: (01) 307 80 34, martina.dolgan@mladinska-knjiga.si • Oglasno trženje: Anja Klemenčič, T: (01) 241 37 06, anja.klemencic@mladinska-knjiga.si • Internet http://www.mladinska-knjiga.si/revije/oglasevanje • Tisk: Grafika Soča, d. o. o. • Tiskana naklada: 5.000 izvodov • V reviji GEA objavljenih prispevkov ni dovoljeno kakor koli ponatisniti brez pisnega dovoljenja uredništva. • Nenaročenih rokopisov in fotografij ne vračamo! • Spletna stran: www.mladinska-knjiga.si/gea/clanki • Izid publikacije je finančno podprla agencija ARRS iz sredstev državnega proračuna za sofinanciranje domačih poljudnoznanstvenih periodičnih publikacij. • Fotografija na naslovnici: Shutterstock
Hudobni dvojček
Piše: dr. Lučka Kajfež Bogataj
Okoljske probleme v naši bližini razmeroma hitro opazimo. Dokaj hitro najdemo tudi potrditve in vzroke, saj okoljske agencije na kopnem običajno vzdržujejo merilne mreže za odkrivanje sumljivih odstopanj stanja od normale. Ljudje smo večinoma zelo kopenska bitja in se ne zavedamo, da ključ do prihodnosti okolja in celotnega planeta ni toliko v procesih na kopnem, ampak leži v obnašanju morij in oceanov.
Stanje oceanov je še kako povezano z našim življenjem, saj vzdržuje stabilno podnebje, zagotavlja hranilne cikle in podpira ekosistemske storitve. Žal do obdobja satelitskih meritev ni bilo na voljo veliko meritev o njihovem ekološkem stanju. Oceani so pač ogromni in večina njihove površine ter globin ne pripada nikomur in zato še danes najdemo velike vrzeli v poznavanju njihovega prihodnjega obnašanja. V zadnjih desetletjih pa se v oceanih dogajajo dramatične spremembe. Večino je sprožila naša dejavnost v zadnjem stoletju. Na več kot 40 odstotkov morja vplivajo čezmeren ribolov, pristaniška infrastruktura, vrtine in izkoriščanje podvodnih virov, polaganje podvodnih kablov, odpadki in plastika ali posredne posledice podnebnih sprememb. Oceani se zaradi velike toplotne kapacitete segrevajo nekoliko počasneje od kopnega, a se segrevanje občuti že do globine dveh kilometrov. Izrazito pa se ogreva zgornjih nekaj sto metrov, saj se tu vpije vsaj 90 % dodatne toplote, ki jo povzroča naraščajoči učinek toplogrednih plinov. Poleti na primer v Sredozemlju opažamo celo obdobja morskih vročinskih valov, ki že vplivajo na morske organizme. Dalj trajajoče visoke temperature sprožijo povečano aktivnost mikroorganizmov, povečajo se procesi fotosinteze, dihanja in drugih presnovnih poti. Za hladnoljubne organizme je to stres, ki povzroči manjšo odpornost proti boleznim.
Večkrat omenjana posledica pregrevanja morja je tudi bledenje koral, ko korale izvržejo simbiotske alge iz svojega telesa. To vodi v odmiranje dela ali celo do množičnega pogina kolonij. Z zvišanjem temperatur se zmanjšuje tudi topnost in s tem vsebnost kisika v morski vodi. Povsod po svetu in tudi v severnem Jadranu prihaja do tropikalizacije, kar je pojav nekaterih vrst, značilnih za južne dele morij, in do bioinvazij, ko se pojavijo tudi povsem tujerodne vrste.
Manj znana posledica človekove aktivnosti in spreminjanja podnebja pa je naraščajoča zakisanost oceanov. Svetovna morja in ozračje namreč ves čas ne izmenjujejo le vode, ampak tudi toploto in pline. Oceani so od začetka industrijske dobe iz ozračja vsrkali že okoli 600 milijard ton ogljikovega dioksida, ki smo ga ljudje izpustili tja z izgorevanjem fosilnih goriv, oziroma dobrih deset milijard letno. S tem so oceani prispevali k znižanju količine ogljikovega dioksida v atmosferi in tako bistveno zmanjšali hitrost globalnega segrevanja.
A to ima pomembne posledice: spremenjeno kemijsko sestavo morske vode, povišanje delnega tlaka tega plina in znižanje pH-vred-nosti morske vode. Nižja ko je pH-vrednost morske vode, bolj kisla je. V Jadranu je k sreči zakisovanje nekoliko počasnejše, saj ima naše morje veliko vsebnost karbonata, to pa deluje kot blažilec ali pufer tega procesa.
Zakisanje morske vode v zgornji plasti se je v stoletju povečalo za tretjino in narašča hitreje, kot se ji morski organizmi, zlasti korale in lupinarji, lahko prilagajajo. Alarmantna posledica ne bo le biološko osiromašenje, ampak zlasti preoblikovanje prehranjevalne verige.
Prikrajšani bodo na primer organizmi, ki živijo ob koralnih grebenih, znatno bo tudi zmanjšanje fitoplanktona in na koncu bodo prizadeti tudi morski sesalci. Problemi pa ne bodo le v morskem okolju, ampak jih bomo čutili tudi mi. Toplejše in vse bolj zakisano morje ne bo moglo več sprejemati vase dela naših izpustov in v ozračju bo ostalo še več toplogrednih plinov. To bo še stopnjevalo ogrevanje in ujeti bomo v zanko, ki bo krepila sama sebe.
Zakisanju oceanov rečemo kar hudobni dvojček podnebnih sprememb, saj je tesno povezano s segrevanjem planeta. A zaradi usodne povezave med stanjem oceanov in biotsko raznovrstnostjo lahko govorimo kar o trojčku. Človeštvu, ki je zakrivilo tako podnebne spremembe kot zakisanje oceanov, se to nepremišljeno ravnanje vrača kotbume-rang z gospodarsko škodo v ribištvu, turizmu in še kje ter zmanjšano kakovostjo življenja.
Na planetu je vse povezano z vsem in človek je močno precenil nosilne zmogljivosti planeta. Rešitve za podnebne spremembe, za zakisanje oceanov in za ohranitev biotske raznovrstnosti pa so k sreči enake, a se mora zanje zavzeti vse človeštvo. Alarmi so namreč že sproženi.	■
Slovenska filharmonija
DOBRODELNO
KONCERT ZA DIHALA
Zbrana sredstva bodo namenjena za nakup bronhoskopske opreme za izvajanje diagnostičnih in terapevtskih posegov v dihalih hudo bolnih otrok, ki se zdravijo na Pediatrični kliniki UKC Ljubljana.
PETEK
13. JUNIJ 2025 19.30
Dvorana Marjana Kozine Slovenska filharmonija
Nakup vstopnic lahko opravite prek spleta ali na blagajni Slovenske filharmonije.
Nakup vstopnic za koncert in dobrodelne donacije
Več informacij o dobrodelnem koncertu si lahko preberete na www.rklg.si.
univerzitetni klinični center ljubljana
University Medical Centre Ljubljana
■fc
Zdravje. Znanost. Vedno tu.
Health. Science. Always here.
GRAD
master minuta
z Luko Pangosom
»KOV
Spremljajte serijo videov, v katerih Luka pripravlja zapletene jedi iz sova na hitrejši in preprostejši način. Pri tem porabi manj časa, živcev in sestavin, a vseeno dostavi krožnik, ki bi navdušil najstrožje sodnike tako na šovu kot v vaši kuhinji.
i|
4
5


/4