"AVE MARIA" mmmmmmmmm&i

je glasnik katoliškega življenja slovenskim izseljencem v Ameriki in porok večne zvestobe Sveti materi Kat. Cerkvi.
Naročniki so deležni vseh duhovnih dobrot in milosti frančiškanskega Komisarijata.— Naročnina $3.00, zunaj Združenih držav $3.50.
Junij 1927.
Izdajajo slov. frančiškani v Ameriki.
19. Letnik.
Marija in Srce Jezusovo.
Rev. Dr. Fr. Knaus:
1L. _\SI vemo, da ljubezen do Marije ne izklju-čuje češčenja presv. Srca Jezusovega.
V- Prepričani smo, da veže prijateljska vez obojno pobožnost. Vendar se marsikdo 01 V I ne more otresti nekake bojazni, kakor da bi iskreno češčenje Matere božje ovi-rjilo pobožnost do presvetega Srca Jezusovega.
Nekje v mestu — za kraj in osebo v tem trenutku ne vprašamo — v krogu izobraženih so ustanavljali novo versko organizacijo. Nastalo je vprašanje: ali naj bo posvečena Materi božji ali presv. Srcu Jezusovemu. "To ne gre," je dejal vnet častivec Srca Jezusovega, "da bi bilo češčenje Jezusovo potisnjeno v ozadje." Svojo misel je utemeljeval z besedami sv- pisma, češ, da je to prava sreča in večno življe-nJe, "da spoznajo tebe, resničnega Boga, in njega, ki si ga ti poslal, Jezusa Kristusa"; in da ga ni ime-na na zemlji, čigar spoznanje in češčenje bi nas mo-£lo osrečiti, kakor ime Jezus.
"Ko bi bil tvoj strah upravičen," mu je segel v besedo prijatelj, "bi noben katoliški duhovnik ne Slnel biti voditelj Marijine družbe. Zakaj tudi naj-manjše odvrnjenje časti našega Gospoda bi ne bilo odtehtano po še tako gorečem Marijinem češčenju." Strah prvega zagovornika je bil neupravičen. Nasprotno je res.
Pobožnost do Marije M. b. je najbližja in najkrajša pot do ljubezni Jezusa Kristusa.
Ni ga boljšega sredstva za globlje umevanje po-b°Žnosti Srca Jezusovega, nego je češčenje Matere
božje.
Prav po tem češčenju je mogoče doseči višek češčenja presv. Srca Jezusovega.
Ne bomo se čudili, če bi se predstoječi stavki zdeli komu pretirani. Kdor njih resničnosti ni preizkusil, se jih ne bo upal izreči s takim prepričanjem. S takim prepričanjem, pravimo; so namreč resnice, ki jih naš razum šele tedaj popolnoma doume, kadar so pognale globoke korenine v našem srcu. O, da bi nam bilo na priprošnjo preblažene Device Marije dano, da bi svoje prepričanje po teh kratkih stavkih prenesli tudi v druga srca.
Najboljši dokaz se, žal, ne da zapisati. To je lastno izkustvo. S tem dokazom je kakor s plavanjem, ki se ne da drugače priučiti, kakor da plavaš sam. Radi priznamo, da pač nima vsak priložnosti ;za take življenske izkušnje. Kdor pa je imel priložnost gledati v mnoga srca z globokim pogledom, ta bo našel tisti nedopovedljivi dokaz, kako Marija svoje otroke korak za korakom, stopnjo za stopnjo vodi k Srcu božjemu do popolnega združenja z njim.
Meseca julija 1. 1913 je moral samostan Brezmadežnega spočetja v Montrealu poslati tri sestre daleč .tja na kitajsko obrežje, da bi oskrbovale gobave jetnike na otoku Šekling. Povrnitve s tega otoka ni. Kdor stopi na to zemljo, je izročen smrti, ki jo prej ali slej prinese gobava bolezen. Tri sestre so zahtevali, a petnajst se jih je oglasilo. Tri izvoljene so ible vesele, da so mogle darovati svoje mlado življenje Gospodu. Tiho so šle. Nihče ne pove svetu njih imen, nihče ne izve, v kakšnih žrtvah poteka njih življenje. Tako žive, tako umro in njih imena padejo z njimi v samotni grob tuje zemlje. Le eno ve-
\
180
-.j
mo o njih: bile so učenke iz Marijine šole. Marija jih je vzgojila za Jezusa.
Tudi mi ne moremo drugače priti k Jezusu, kakor le po Mariji. Marijin misijon je, vzgojiti svoje otroke za Jezusa. Papež Pij X. je v svoji okrožnici z dne 2. februarja 1. 1904 zapisal o Mariji kot vodnici h Kristusu: "Da se nam po Devici, in zlasti po njej, odpre vstop do boljšega spoznanja Kristusa,
Kraljica pomladi.
njenega sina, o tem ne bo nihče dvomil, če pomisli: Ona edina je bila, s katero je Jezus kot zvest sin svoje matere prisrčno občeval trideset let. Nihče ne pozna Kristusa tako dobro kakor ona; nihče ni tako prikladen učitelj in voditelj v Kristusovo spoznanje kakor ona ... Z živim spoznanjem Kristusa pa dosežemo po Mariji ono življenje, čigar vir in začetek je Kristus."
Le po Mariji hoče priti v naše srce. Čim več Marije najde Sv. Duh v človekovi duši, močneje deluje tam njegova milost. Vprašajte one svete duše, ki v njih vlada ljubezen božja, odkod da jo imajo. Odgovore vam: "Od Marije! Ani ni ona Mati lepe ljubezni?" Po Marijini roki prihajajo čednosti v naše srce. Vzpodbudno bi bilo preiskovati in premišljevati, kako vzgaja Marija dečka ali deklico že v zgodnji otroški dobi. Navdihuje ju s pobožnostjo in ljubeznijo do Jezusa, zlasti ob priliki prvega sv. obhajila, pa tudi pozneje. Ta vzgoja po Mariji zapusti v otroku neizbrisne sledove za vse življenje. Otrok Marijin, bi. Grignon, je pred sv. obhajilom navadno molil: "Daj mi svoje srce, o Marija, da sprejmeš vanje svojega Sina." Marija uči svojega otroka, kako naj moli. Ona moli z njim. Edino ona mu more dati pravo pobožnost; zakaj materino srce najbolj razume svojega otroka. Bog nam je dal Marijo, da bi nas pritegnila najprej k sebi, potem šele k svojemu Sinu. Kadar je uverila svoje otroke, kako sladek je Gospod, potem vliva njih srcem umevanje in srčno pobožnost do Kristusovega trpljenja. Polagoma jih uvaja v duhovno življenje in jih upodablja po božjem Srcu svojega Sina. Namesto nazorov svetnih otrok, zavladajo v duši načela Jezusovega Srca: Blagor ubogim v duhu, blagor krotkim, blagor žalostnim, blagor zavoljo Jezusa preganjanim. To je potem višek češčenja Srca Jezusovega: to ljubiti, kar ljubi Srce Gospodovo; tega se ogibati, kar prezira duša Zveličarjeva; delati in žrtvovati se iz ljubezni do njega. To je Jezusov duh, ki ga Marija posreduje vsem svojim pravim otrokom.
Španija velja kot dežela največjih Marijinih ča-stivcev. Veličasten je bil dan, ko se je leta 1911 špansko ljudstvo v Madridu po Mariji posvetilo božjemu Srcu Jezusovemu. Tisti dan je na slavnostnem trgu prejelo sv. Rešnje Telo 60,000 odraslih in 30 tisoč otrok, ki jih je obhajalo 30 škofov in 400 drugih duhovnikov. Dva tisoč centov so tehtale samo rože, s katerimi so krasili pota, kamor so prišli v sprevodu z Najsvetejšim. Malobesedna, a pomenljiva je bila posvetitev, s katero se je zbrano ljudstvo posvetilo svojemu Gospodu: "Božji Zveličar v najsvetejšem zakramentu, Kralj vseh kraljev in Gospod vseh vladarjev, pred vzvišeni prestol tvoje milosti in tvojega usmiljenja se vrže danes naša dežela, ljubljena hči tvojega srca. Mi &mo tvoje ljudstvo. Vladaj nad nami vekomaj!"
Kako sem se vozil z ljubim Bogom.
Otroški spomin Pavla Kellerja.
Rev. Janez Pucelj:
KO sem bil pred tridesetimi leti še kmečki dečko, sem imel vožnjo na saneh za največjo naslado v življenju. Samo enkrat sem malo pomišljal: ko so me namreč poklicali sredi bridko mrzle zimske noči in so rekli, naj takoj vstanem, da se bom Peljal z gospodom župnikom k bolniku. Tam zunaj daleč v selu leži zidar Henčel na smrtni postelji.
Trepetajoč od mraza sem sedel na robu svoje postelje in sem si prizadeval, da bi prišel v svoje škornje. Bili so iz govejega usnja, imeli so dolge goleče, in jih je čevljar Rupert tako zvito sezidal, da Se je sploh samo tistemu posrečilo, da je našel pot vanje, kdor se je v teh rovih popolnoma spoznal. In Potem je bila še druga težava. Vselej sem moral Prej golenice strumno kvišku nategniti in petkrat vso sobo naokrog preskakati in sedemnajstkrat ob tla udariti, predno sem bil notri.
Sovražil sem te čevlje. Vsak par je bil določen, vzdrži eno leto. In vzdržali so tudi, posebno go-lenice; sicer so bili na prstih večinoma že v štirih tednih "skozi," kar je nagnilo čevljarja Ruperta, da ^ Prisil "kapice," naravnost velikanske usnjate kr-Pe in vse s poševnimi šivi kot bi jih veter razpihal in 2 grdim sivim čevljarskim sukancem.
Bil sem torej tudi to noč vesel, ko sem bil notri v čevljih in sem se prepričal, da celo obe peti prav sedita v njih. Druga moja toaleta je bila hitro končana, in brž sem gazil debel sneg proti cerkvi. Mrtva ^ Pusta je bila vaška cesta, sneg je škripal pod mo-•hmi nogami, in mesec, ki je tičal za oblaki, je razširjal strahotno neprijazno svetlobo čez ulico. Šel sem Po cerkvene ključe in sem se obrnil proti pokopali-Scu> sredi katerega je stala naša hiša božja. Pred Mrtvimi nisem imel nobenega strahu. Razen pred samim! To je bil krčmar Ozimek, ki sem z fiJim, dokler je bil še živ, živel v neprestani vojski, je imel namreč posebno veselje na tem, da me vlekel za lase ali za ušesa, jaz pa sem mu zaigral Marsikatero čedno nagajivost. Kaj pač vsega ne Naredijo šolarji! Zdaj je ležal krčmar Ozimek na kopališču prav ob vhodu, in kadar sem šel mimo ^egovega groba, vselej se mi je zbudil mučen ob-^utek: zdajzdaj bo stegnil nogo ven iz groba in ti ° dal eno v hrbet, da boš padel na nos. Ob polnočni Ur* se je pa to strahovito čustvo še povečalo, in nič ni Pomagalo, da sem tolažil samega sebe in si prigo-Vflrjal: krčmar Ozimek se bo lepo varoval, da ne bi ste&nil svojo nogo iz svojega gorkega groba v mrzli Zl>ak, ko je tolikokrat trpel na protinu. Ne, ne da !e tajiti, strah me je bilo. Tn tako sem šel spočetka sto polahko in previdno, ko pa sem prišel blizu krč-
marja Ozimka, sem se splašil v galop mimo njega. Pri tem sem se spet domislil na svojo staro mater, ki je tudi ležala tik ob poti in je v svojem življenju tisočkrat rekla: "Mladič, ne stopaj 110 tako trdo, saj vendar veš, da me glava boli."
V cerkvi mi je postalo lažje. Kot ministrant sem imel skoraj vsak dan cerkveno službo in sem se čutil v cerkvi popolnoma domačega. Tu ni bilo ničesar, kar bi me najmanj strašilo, niti ne ta globoka tema, ki jo je le večna luč samo motno razsvetljevala. Odklenil sem zakristijo in vzel, kar je bilo potreba za previdevanje: culo, svetilko in zvonček.
Tedaj je zadonelo skozi cerkev: "Ali si tukaj?"
Bil je župnik. Šel je gori po oltarjevih stopnicah in je odprl tabernakel. Jaz sem pokleknil in se trkal na prsa. "Gospod Jezus, tebi živim! Gospod Jezus, tebi umrjem! Gospod Jezus, tvoj hočem biti zdaj in v večnosti!"
Župnik je vzel iz ciborija sveto hostijo, jo je položil v zlato škatljico, vtaknil škatljico v svileno bur-zo, ki si jo je obesil krog vratu, zaklenil tabernakel, in šli smo.
Na cesti je čakal župnikov voznik s sanmi; zagnal sem se k njemu na kozla, on je zavil odejo okrog mojih nog, in peljali smo se.
Mesec je stopil iz oblakov* in je razsvetlil belo pot. Vas je kmalu ležala za nami; peljali smo se čez prosto polje proti mali naselbini, kjer je ležal zidar Henčel na smrtni postelji. Bilo mi je čisto posebno pri srcu. Štirje smo bili na saneh: jaz, voznik, župnik in ljubi Bog. Molil sem očenaš in par pobožnih pesmic; potem pa je udarila iz mene moja malo trda narava kmečkega dečaka, in zašel sem v špekulacijo. Prišlo mi je na um, da ne bom izlepa spet imel ljubega Boga tako samega na svoji strani kakor zdaj. V cerkvi, tam je vedno veliko ljudi in vsak ima kako prošnjo ali deset ali tisoč. Zdaj pa — ko smo tako sami v teh saneh — zdaj lahko pridem do besede in računam na uslišanje. Bila pa je globoka bojazen v meni in obrnil sem se najprej z glavo napol nazaj, če se smem predrzniti in tudi če ne bi župnik slišal. In bilo mi je, kot da mi kdo prigovarja: le vse reci v svojem srcu! Tedaj sem rekel vse in nočem tukaj ničesar olepšavati in hočem povedati vso svojo čudno molitev.
Začel sem, da sem se vendar učil v šoli, da ljubi Bog ničesar zastonj ne zahteva, da poplača tudi najmanjše dobro delo. No, zdaj pa vendar ni tako kar tjavendan vstati sredi noči iz gorke postelje, nategniti si ozke čevlje in iti čez pokopališče mimo groba krčmarja Ozimka in potem mimo stare matere, ki jo tako zelo glava boli. Vse to sem jaz naredil Zveli-čarju na ljubo, in če za to ne zahtevam preveč, naj
vendar on tako uredi, prosim prav lepo, da mi ne bo treba vedno letati v teh grdih škornjih, ampak da dobim enkrat iz mesta par pravih dokolenic, takih, kakor jih ima pismonošev sin, ko je bil v počitnicah s svojim očetom v naši vasi.
Tako — zdaj je bilo izrečeno. Nekaj časa sem posedel tiho; potem sem spet obrnil glavo na stran, če ne bo prišel od zadaj odgovor. Prišel pa ni noben — ne da, ne ne. Čisto potlačen sem sedel.
"Vozi hitreje." je zaklical župnik vozniku.
Ta je pognal konje, in kmalu nato smo se ustavili pred hišo zidarja Henčla. Njegova žena nam je prišla naproti s svojimi šesterimi otroci, in vsi so pali jokaje na kolena. Župnik je dvignil Najsvetejše v blagoslov čez nje in je govoril predpisani pozdrav: "Mir bodi tej hiši in vsem, ki v njej prebivajo." Po-
tem smo šli gori po ozkih in strmih stopnicah. V zgornji izbi je ležal Henčel. Delal je vse svoje življenje težko in tako težko trpel, da je bil s petintridesetimi leti pri koncu. Rdeče jetične rože so cvetele na njegovih licih, in njegove oči so blestele, kakor bi bile iz stekla.
Cez mizo je bil razprostrt bel prt; nažgal sem sveče, katerih stenj je najprej dolgo prasketal, pred-no je začel goreti; in potem je položil župnik najsvetejši zakrament na mizo delavčevo. Ko je zdaj šlo njegovo ubogo življenje h koncu, je prišel kralj sveta k zidarju Henčlu.
Župnik je nemo namignil; vsi smo šli ven. Stali smo zunaj v ozki \*ežici in doli po stopnicah. Jaz sem bil v težki dušni sili. Sramoval sem se svoje molitve v saneh. Ali nisem bil kakor oni farizej v
templu, ki se je tja postavil in je pripovedoval ljubemu Bogu svoje zasluge? Ali nisem Zveličarja, ki je zapustil svoj zlati kelih in se peljal k umirajočemu in ki je vso to dolgo pot gotovo mislil samo na njegovo dušo, motil s svojo bedasto čevljarsko molitvijo?
O bilo je tudi vse po tem, da je moral celo kmečki deček iti sam vase. Žena zidarjeva je vila roke proti nebu, in šest otrok, ki so stali okrog nje, je jokalo in se treslo od mraza in srčne boli.
In tedaj je padel moj pogled na noge otrok. Nobeden izmed njih ni bil obut v čevljih ali škornjih; v lesenih cokljah so stali tu s slabimi, zakrpanimi nogavicami in eden je stal bos v cokljah. Tako ubogi so bili, ko je oče še živel in zdaj leži notri, da umrje. Kaj bo potem?
Rožice cveto. . .
Žena je vila roke proti nebu. Jaz sem ihtel ž njo in sem mislil na svojega očeta, ki je zdrav in si je s poštenim delom moral dovolj težko prislužiti, da mi je kupil te močne škornje, ki sem v njih. Nisem .mogel drugače: sklonil sem se in sem pobožal usnja-te golenice.
Župnik je odprl vrata; spoved je bila končana. Vsi smo šli v sobo bolnikovo. Jaz sem bil tako zbegan, da me je duhovnik moral najprej tiho opozoriti, da sem molil očitno spoved. Tako sem začel: "Con-fiteor Deo omnipotenti . . . quia peccavi . . . mea culpa, mea culpa, mea maxima culpa . . . Spovem se Bogu vsemogočnemu . . ., ker sem grešil . . ., moj greh, moj greh, moj preveliki greh . . ." in sem položil tudi svojo krivdo noter in sem čutil zase kot veliko tolažbo, ko je župnik govoril skozi tihoto noči >
"Indulgentiam, absolutionem et remissionem pecca-torum tuorum — oproščenje, odvezo in odpuščenje tvojih grehov . .
Potem je odprl zlato škatljico, in kakor bela zvezda se je vzdignila sveta hostija kvišku, ki je na
Z globokim srčnim mirom sem se peljal domov. Bili smo samo še trije na saneh: jaz, voznik in župnik. Najboljši od nas je bil ostal pri zidarju Henčlu. Tako sem tudi v miru slišal naslednji dan novico, da je Henčel še isto noč odšel na oni svet . . .
V
Marija, če gledam v tvoj mili obraz, razkrije se duši morje lepote; nadangelsko lep je tvoj rajski izraz, odsev je nebeške krasote. Marija, Marija, kako si ti lepa!
j
Nedolžnost je tvoja krona kraljeva, najgloblja ponižnost je tvoj diadem, vsa lepa, če zlato te sonce obseva, vsa lepa, če v noči v obličje ti zrem. Marija, Marija, kako si ti lepa!
Marija, ko v hipu stojiš pred menoj, z lepoto si vso me prevzela; o kaj, ko pokleknem tam gor pred teboj, kako bo vsa duša zapela: Marija, Marija, kako si ti lepa!
V
Umirajoči gledal z žarečimi očmi kot na zadnjo ažbo, zadnjo oporo.
"Gospod, ne daj meni ničesar, daj vse Henčlovim tr°kom," tako sem prisrčno molil, ko sem trikrat d,najal mali zvonček za Gospod, nisem vreden.
Od vsega tega je zdaj do trideset let. In jaz vem, kako dober sopotnik je bil ljubi Bog v saneh. Jaz sem dovolj o pravem času prišel v mestne doko-lenice, in tudi llenčlovi otroci hodijo danes vsi v poštenih močnih čevljih in škornjih po svetu.

Pomenki o veri in neveri.
(Dalje.)
IONE in župnik sta zopet skupaj. To pot pa ne zvečer, temveč dopoldne. Naneslo je pa tako-le:
Tisti dan Tone ni delal. Ali je bil bolan ali kaj drugega, to sem pozabil. Pri Tonetovem sosedu so pa imeli prav resnega bolnika. Eden odraslih sinov se je bil nekje močno prehladil in si nakopal nevarno pljučnico. Tisto jutro ga je župnik previdel in ga pripravil za vsak slučaj za pot v večnost.
Tudi Tone je bil pri sosedovih. Ni ga bila prignala vera in ne spoštovanje do svetih obredov, temveč vljudnost in prijaznost, v kateri je živel s sosedi.
Do tega dne se Tone ni nikoli zanimal za take in podobne obrede, to se pravi, od takrat naprej ne, odkar je nehal hoditi v cerkev. In tega je že precej dolgo. Ako je nanesel slučaj, da je bil kje zraven, se je vedel kot človek, ki ga vsa stvar prav nič ne zadeva, misli so mu pa blodile Bog ve kje, tu pa tam so se celo ustavile pri vprašanju, kedaj bo modernega človeka srečala pamet . . .
Tisto jutro je pa bilo vse drugače. Pazil je, da so ga bile same oči in ušesa. Vsako župnikovo kretnjo je hotel videti, vsako njegovo besedo zajeti v svoje uho. In preden je bil župnik pri kraju, si je bil Tone na jasnem, kako se bo začel prihodnji razgovor o veri in neveri.
In ta razgovor je prišel čudno hitro. Po par pozdravnih besedah je odvedel Tone župnika na svoj dom in kar naenkrat sta bila v živahnem pomenku.
Tone je postavil vprašanje nekako tako-le:
"Menda se boste še spominjali, gospod župnik, da sva nekoč že govorila o takozvanih zakramentih in podobnih cerkvenih ceremonijah. Jaz sem nekaj omenjal McCabov spis o tem predmetu. Takrat ste mi pojasnili svoje stališče glede vsebine ali pomena teh cerkvenih navad in uredb. Ni moja stvar, podajati vam kako izjavo, kakšen vtis je napravila name vaša razlaga, smatram pa tisto vprašanje za izčrpano. Danes imam nekaj drugega, kar je pa z onim vprašanjem v dokaj tesni zvezi."
"Le ven z vprašanjem," je pripomnil župnik.
"Takoj. Ko sem vas pred nekaj minutami gledal in poslušal, ko ste si dajali opraviti okoli bolnega sosedovega sina, je oživelo v meni vse, kar sem svoj čas bral pri istem McCabu o takozvanem obrednem jeziku rimske cerkve, to je o latinščini. Pisatelj razlaga v svojem spisu o zakramentih prav zanimivo, kako čudno je ravnanje cerkve, da se tako trdovratno drži svoje latinščine, tega odrevenelega in staro-kopitnega jezika, ki ga ljudstvo ne razume in največkrat niti duhovnik nam ne, Ali ste vi prav tako
Rev. Bernard Ambrožie, O.F.M.:
hud zagovornik latinščine pri cerkvenih obredih kot odločno zagovarjate obrede same?"
"Nak, Tone, tako hud zagovornik latinščine pa nisem. Ne kaže, da bi bil jaz kot služabnik cerkve bolj cerkven kot je cerkev sama."
Tone je vprašujoče pogledal.
"Kaj hočete s tem reči?"
"Hočem reči, da cerkvi jezik ni glavna stvar, glavna stvar so obredi, zlasti zakramenti in daritev sv. maše. Precej slučajno je, da se v zapadni cerkvi rabi v bogoslužju pretežno latinski jezik, da se pa ta jezik skoraj splošno uveljavlja, ima pa cerkev zelo važne razloge. Ako bi teh razlogov ne bilo, bi tudi latinskega jezika v bogoslužju ne bilo."
"No, ali bi hoteli o tistih važnih razlogih nekaj izpregovoriti?"
"Prav rad, Tone. Ali prej mi povejte nekoliko več o tem, kar piše vaš ljubi McCabe o tej stvari."
"Tudi to se lahko zgodi. Pa ustreziva drug drugemu. McCabe piše na primer, da latinščina duhovnikom daje samo potuho. Godrnja in momlja neka.1 iz svojih bukev, česar noben človek ne razume, zato mu tudi ni treba paziti, da vse pravilno izgovori i« o pravem času. Nikomu ni odgovoren in nihče ga ne kontrolira. Ako bi bili obredi v domačem jeziku, bi bil primoran bolj paziti, ker bi ga okoli stoječi poslušali in takorekoč nadzorovali. Meni se zdi to velika resnica."
"Tone, jako majhna resnica je to. Moj odgovor vam jo bo pojasnil. Duhovnikova služba sloni na zaupanju Cerkve do njega, tiste Cerkve, ki mu je službo izročila. Zaupanje v človeka je v vsem javnem udejstvovanju človeštva temeljnega pomena-Brez medsebojnega zaupanja razpadajo vse kulturne uredbe v prazen nič. Družba ali vsaj zastopniki družbe — in to njihovo zastopništvo zopet sloni na zaupanju! — človeka najprej preizkusijo in še se preizkušnja primerno obnese, mu zaupajo in mu iz-roče to ali ono odgovorno službo."
"Da, toda nad zaupanjem je .vedno kontrola-Kdo pa more kontrolirati duhovnika pri opravljanju cerkvene službe in delitvi zakramentov? Njegova nerazumljiva latinščina ga odtegne kontroli, da dela in godrnja, kar hoče."
"Nad zaupanjem je vedno kontrola, ste rekli. Samo deloma imate prav. Vsak javni delavec je sicer res več ali manj pod kontrolo, včasih pod kontrol0 svojih predstojnikov, včasih pod kontrolo javnosti-Toda priznati morate, da je polno momentov v življenju in delovanju vsakega takega javnega delavca-ko je odtegnjen kontroli, pa tudi primernih priliki
da se kontroli odtegne, ako se ravno hoče,"
Ž nekolikim obotavljanjem je odgovoril.Tone: "Ne bom oporekal."
Župnik je nadaljeval: "Dobro, povejte mi, kje je kontrola v tem slučaju, zakaj zelo krepko ste prej Poudarili potrebo kontrole."
Tone je stopil po sobi in ni takoj odgovoril. Po Par korakih se je razvnel:
"Saj to je ravno tisto zlo. Odtod toliko krivičnega ravnanja. Ko bodo ljudje vsi enaki — o, tisti čas Pride! — ko ne bo več 'višjih' in 'nižjih,' ko ne bo več kapitalistov in proletarcev, ko bo vse država imela v rokah, takrat se ne bo mogel nihče odtegniti javni kontroli in goljufija bo nemogoča." župnik se je iz srca nasmejal.
Tičice pojo. . .
"Tone, oprostite, da se vam smejem. Deklami-rate nekaj, kar ste se zopet k večjemu napol naučili ve v katerem listu, pa sami ne veste, kaj vaša Reklamacija pomeni. Sicer naj vas pa ne bo sram sto in sto vaših somišljenikov podobno ponavlja skrhane fraze brez razumevanja, samo da si podžiga *azdraženo kri. Glavno je pa, da ste tu sprožili vPrašanje, ki sem ne spada ali pa k večjemu zelo od daleč."
Tone je bil resnično hud.
"Gospod, to vam povem, da vaše zasmehovanje ^Prostega delavca ni prav nič gentlemansko. Ko * Jaz imel toliko prilike študirati, kot ste jo imeli
vi in jo imate, bi jaz tudi bolj učeno postavljal besede."
"Tone, tu ne gre toliko za učenost, gre v prvi vrsti za dosledno mišljenje. In priznati morate, da ste s svojo opazko o neki daljnji boljši bodočnosti prekinili tek najinega dosedanjega razmišljanja kot bi vrgel kamen v miren tolmun. Zato sem se moral smejati. Ali hočete, da spraviva voz nazaj na prvotno pot?"
"Poskusite, jaz ne vem, kako mislite."
"Vrniva se k vprašanju kontrole. Vi torej sodite, da je dandanes v mnogih slučajih kontrola nemogoča. Nekoč bo pa drugače, pravite. Takrat, ko bo vaš zamisel človeške družbe uresničen. Voščim vam srečo, toda za svojo osebo želim, da bi to bilo že sedaj in tudi prav dobro vem, da je. Trdim, da že sedaj, ko ljudje še niso vsi enaki — da rabim vaše besede — ni trenotka v človekovem življenju, ko bi se kdo mogel, odtegniti kontroli."
Tone je obstal in vprašujoče od strani pogledal župnika. Čez nekaj trenotkov se je obrnil naravnost proti njemu in napeto vprašal:
"In v čem obstoji tista kontrola?"
Župnik je zapičil palec desne roke na prsi in odsekano odgovoril:
"Vest!"
"Ha! Vest! Kaj je to? Vsak si jo drugače tolmači."
"Morda. Toda če hočete pravi odgovor, naj ga vam povem. Vest je odgovornost pred Bogom."
"In kaj je Bog? Vsak si ga drugače tolmači."
"Žalostno, če je res. Toda v našem primeru vendar ne more biti pomote v razumevanju. Govoriva — ne pozabite, Tone. — o tem, je li katoliški duhovnik pri delitvi zakramentov kontroliran ali ne. Jaz trdim, da je. Njegova vest ga kontrolira, odgovornost pred Bogom. Tako tolmači vest tista Cerkev, katere služabnik je duhovnik. In Boga pač tolmači vsak veren katoliški duhovnik tako, kot ga tolmači in o njem uči njegova Cerkev. Cerkev torej duhovniku zaupa, da se zaveda odgovornosti pred Bogom, z drugo besedo, da ga Bog vedno in povsod kontrolira. Zato celo bolj zaupa, da bo duhovnik prav ravnal, nego če bi vse njegove besede in vse njegovo ravnanje kontroliralo ljudstvo."
"In to je vse, kar morete povedati o opravičenosti latinščine pri cerkvenih obredih?"
"Ne, Tone, to še davno ni vse. Odgovoril sem vam za sedaj samo na to, kar ste navedli kot ugovor svojega McCaba zoper latinščino. Ako imate še kak ugovor, kar na mizo ž njim!"
"Čakajte, še s tem nisva pri kraju. Kaj pa, če duhovnik le nič ne da na vest in na Boga, tudi taki se najdejo. McCabe sam je še nekaj časa opravljal obrede, ko že ni več veroval."
"Slabo zanj, če je tako ravnal. Posebne časti mu s to ugotovitvijo niste izkazali. Toda v takem slučaju bi tudi zamenjava latinščine z drugim jezikom nič ne koristila. Ako kdo na vsak način hoče varati, bo že našel primerno pot za varanje. Če ne v jeziku, pa kako drugače. Latinščina je pri tem nedolžna kot najbolj bel golobček. Ali ne vidite, Tone, da sta se oba z McCabom zopet obesila za rešilno bilko, ki je vse prej kot rešilna?"
Tone je razmišljal. Na vse načine je iskal novih misli, da bi rešil McCaba, toda pod vtisom župniko-vega prepričevalnega zaključka se je njemu samemu zazdel McCabe "kakor slamnati mož na njivi. Zato je zasukal pogovor na drugo stezico in začel govoriti kakor sam iz sebe.
"Naj že bo to kakor hoče, toda nobenega dvoma ni, da bi rimska cerkev naredila prav, ako bi odpravila latinščino in uvedla domač jezik v bogoslužje. Ljudje bi vsaj razumeli, kaj se govori. S to vsiljivo latinščino pa cerkev kaže na eni strani svojo staro-kopitnost, na drugi strani pa nenaklonjenost do narodov, ki niso latinskega izvora."
"Starokopitnost, ste rekli, Tone. Ali je staroko-pitna tudi medicina, ko zdravniki pišejo svoje recepte po latinsko? Ali morda mislite tako kot neki slovenski pisatelj, ki je v šali zapisal, da bi zdravila ne pomagala, ako bi recepti ne bili pisani po latinsko?"
Tone ni odgovoril, zato je župnik nadaljeval:
"Zgodovinski razlogi so privedli cerkev do tega, da je njen uradni jezik latinski. In ker je rimska cerkev v začetku rabila latinski jezik, v katerega je povila svoj nauk in svoje bogoslužje, je le naravno, da še danes najlažje v tem jeziku izrazi in najbolj točno izreče vsebino svojega nauka in svojega bogoslužja. Prazno je tudi očitanje, da s tem kaže nenaklonjenost do nelatinskih narodov. Znano vam je, Tone, da je latinščina jezik, ki je kot tak mrtev, ki ga nobeno ljudstvo več ne govori. Ima sicer precej podobnosti z italijanskim in z drugimi romanskimi jeziki,vendar se ga mora vsak moderen človek posebej učiti, da jo dobro razume. Mislim torej, da je ravno nasprotno od tega res, kar vi trdite. Ako ostane cerkev pri svoji latinščini, najlažje ohrani popolno nepristranost in enako naklonjenost do vseh narodov sveta."
"Zavoljo mene naj kar ostane. Ali pamet mi pravi, da bi morali ljudje obrede razumeti. Vi zagovarjate cerkev in njeno latinščino, to se pravi, zagovarjate cerkveno vodstvo. Ogibate se pa odgovoru na vprašanje, kaj je z milijoni vernih kristijanov, ki neprestano poslušajo latinščino svojih duhovnikov, pa prav nič ne vedo, kaj se govori. Menda vendar ne zastopate stališča, da so verniki tu zavoljo cerkve, recimo, da so verniki zavoljo papeža in kardinalov, ne pa papež in kardinali zavoljo vernikov."
Župniku se je obraz razjasnil kot bi ga obsijal0 pomladno sonce. In je odgovoril:
"Vsa čast vam, Tone, zelo krepko se potegujete za pravilno razumevanje katoličanstva. Naj vam to potegovanje narekuje razum ali srce, reči vam moram, da ste to prav zadeli. V zmoti ste samo, ko trdite, da verniki prav nič ne vedo, kaj duhovnik S0' vori. Če ne vedo . . ."
"Dovolite, da vas prekinem. Čemu sta se na Pr-sveta brata Ciril in Metod toliko trudila, da bi uvedla slovanski jezik v bogoslužje, če ne prav radi tega, da bi njuni verniki razumeli, kaj se godi in S0' vori med njimi?"
"Da, to je bil gotovo poglavitni vzrok, čeprav ne samo to. Zelo me veseli, da se sklicujete na ta dva velika moža. Toda ta razlog danes ni več tako močan — in prav to sem vam hotel reči prej, pa ste me malo prekinili."
"In kako to, da je omenjeni razlog izgubil svoj0 moč"
"Prav preprost odgovor. V času sv. Cirila in Me* toda ljudstvo ni znalo čitati knjig in je bilo navezano le na poslušanje duhovnikove besede. Dandanes je vse drugače. Številne molitvene knjige in knjizl" ce, dalje tiskane razlage obredov in ceremonij in vsakovrstni pouk o cerkvenem bogoslužju, ki ga naj' dete po nabožnih listih, bistveno zmanjšuje potreba domačega jezika pri bogoslužnih opravilih. Za maJ" hen denar dobite celo mašno knjigo v raznih model-' nih jezikih v obliki molitvene knjige, da z njeno P°* močjo prav do zadnje besede lahko zasledujete vse duhovnikove molitve pri altarju. Enako glede drugih obredov. Morda bi hoteli vprašati, če ima«10 tudi v slovenščini take knjige. Moram vam nerad odgovoriti, da ne mnogo. Smo majhen narod. Toda to ni glavni vzrok. Ako bi vsi tisti Slovenci, ki z vami vred na vseh straneh napadajo cerkev in vero* imeli toliko denarja za take in podobne knjige, likor ga imate za brezverske liste, bi tudi mi že
lahko
zdavnaj imeli vse take knjige in bi se ne bilo treb* pritoževati, da verniki ne razumejo, kaj duhovni dela in moli med njimi. In še to, Tone, čeprav bo111 spet enkrat precej oseben. Ako bi bili vi tako leP in častitljiv mož, kot se v temle razgovoru z men0-' delate, bi dali en tolar za kako obVedno knjigo v teti1 ali onem modernem jeziku — saj jih znate več in bi danes zjutraj s pomočjo tiste knjige natanČfl0 sledili mojim kretnjam in mojim besedam pri sos®* dovem bolniku. Potem bi lahko o* vsej stvari sod1 iz prvega vira. Toda vi imate svoj dolar rajši svoj hujskaški dnevnik in za McCaba, o katerih d° bro veste, da ju vodi zgolj sovraštvo do cerkve 'JJ vere. Potem bi pa tudi ne imeli o vseh teh reče tako čudnih pojmov, ki imajo sicer mrvico navidez116 opravičenosti na sebi, v resnici so pa zgolj praZfle marnje in klepetanje tistih, ki so zakleti nasprotn1
vsega krščanskega. Kljub temu si pa drznejo nastopati v ovčji obleki in se izdajajo za zagovornika cerkve. In eno tako ulogico ste tudi vi skušali igrati to jutro, pa se vam prav tako malo poda."
Tone se je hudomušno muzal, vendar ni mogel zakriti svoje zadrege. Da bi premostil vrzel, ki je nastala v razgovoru, se je enkrat, dvakrat celo na glas zasmejal in ko je župnik le molčal, je čez nekaj časa spregovoril:
"Gospod, prav všeč ste mi, kadar se tako-le raz-vnamete. Še zameriti vam ne morem, dasi me včasih krepko primete. Naj bo, saj nekaj imate tudi vi prav. Vendar še nisva pri koncu. Zdi se mi, da ste drugače končali, nego je bilo pričakovati. Velik zagovornik latinščine ste, dasi tega niste hoteli priznati v začetku."
"Tone, motite se, če mislite, da sem končal. Spet vam moram poudarjati, da sem odgovoril samo na vaše vprašanje. Ako niste zadovoljni, ovrzite moj odgovor ali pa vprašajte dalje."
"Dobro, bom vprašal. Ali niste prej rekli, da nočete biti bolj cerkveni ko cerkev sama? Kaj ste hoteli s tem reči?"
"Hotel sem reči, da Cerkev kljub vsemu temu ne jaha na latinščini kakor da bi brez nje ne bilo krščanstva. Poudaril sem že, da je v prvi vrsti od zgodovinskega razvoja odvisno, kateri jezik se rabi v bogoslužju. Z veseljem trpi cerkev poleg latinskega jezika marsikje še druge liturgične jezike. Sami ste se sklicevali na primer na staroslovenščino. Ko sta jo sveta brata uvedla v bogoslužje, jima je Rim takoj pritegnil in ju celo krepko branil pred nemškimi škofi, ki so jima bili nasprotni. Samo zgodovinskim dogodkom je pripisovati, da ni danes staroslovenšči-na bolj razširjena v bogoslužju. Kjer se je pa ohranila, je Rim niti najmanj ne preganja. Nasprotno, pripravljen jo je razširiti, ako bi razmere pokazale, da bi bilo prav. Poleg staroslovenščine trpi Rim ,brez pomislekov v bogoslužju tudi grščino, kopščino in še več drugih vzhodnih jezikov. Vsakega brani jn čuva tam, kjer ga zgodovinski razvoj opravičuje. Vsakega zagovarja v slučaju, če je tako po krivici .napadan, kot ste vi malo prej napadali latinščino. To je cerkveno stališče in samo s tega stališča sem se jaz prej odločno potegnil za latinščino v naših cerkvah."
"Omenili ste, da bi bil Rim pripravljen, razširiti staroslovenščino, ako bi razmere pokazale, da bi bilo na mestu. Kaj pa napravlja razmere neugodne?"
"Marsikaj. Toda v vse podrobnosti se ne bom spuščal. Omenim samo to, da Cerkev razmišlja, komu bi bilo ustreženo."
"Gotovo vsem zavednim Slovanom. Kolikokrat sem že bral in slišal, da mnoge samo latinščina od-tujuje cerkvi. Celo veliko nasprotnikov bi pridobila nazaj s tako korenito izpremembo."
"Ali tudi vas, Tone?"
"A kaj, jaz tu ne pridem v poštev. «Jaz že svoje vem."
"Prav, Tone. Vi veste svoje in prav tako 'vedo svoje' vsi nasprotniki Cerkve. In to je najbolj smešno, da se taki-le najbolj potegujete za kako izpremembo v Cerkvi. Oni, ki res verujejo, drže s Cerkvijo in hodijo k službi božji, so lepo zadovoljni z uredbami Cerkve in skušajo po svoji moči razumeti njene naprave, ljudje, ki so se Cerkvi odtujili, ker nočejo sprejeti njenega nauka — in to je vendar glavna stvar — taki ljudje imate pa vedno nekaj nergati in godrnjati in bi radi tu izpremembo, tam izpremembo. Ali mislite, da bo Cerkev res zavoljo odpadlih in nevernih nergačev napravljala tako dale-kosežno izpremembo, ko dobro ve, da ne bo nič pridobila? Ne rečem, marsikdo bi šel parkrat poslušat slovensko mašo, morda celo vi, Tone, toda iz gole radovednosti, pa bi se kmalu naveličali in spet ostali zunaj enkrat za vselej. Tone, ljudi vodi redno v Cerkev živa vera, ako jo imajo, vse drugo je le drugotnega pomena. In Cerkev je tu zato, da ljudem z vero kaže pravo pot, nikakor ne zato, da ustreza njihovim sitnim muham."
"To je nazadnje vse res. Toda brali smo, da se celo škofje potegujejo za staroslovenščino, če se ne motim, celo za moderno, Rim se pa upira. Ali štejete tudi škofe med nergače in nevernike?"
"Na zadnje vprašanje mi ni treba odgovoriti. Res je pa, da v najvišjih cerkvenih krogih razpravljajo o tem vprašanju. In to je najboljši dokaz, da Rim ne tišči same latinščine v ospredje, kot ste mu skušali očitati. Ako bi bilo to res, bi Rim niti ne dopuščal, da bi škofje o tem razpravljali. Ne bojte se za škofe. Da se jim Rim protivi, se bere samo v vaših listih, ki bi branili samega Sv. Duha, ako bi mogli obenem udariti po Rimu."
"Potem pa res ne razumem, da še ne berete maše po slovensko."
"Zato ne, ker je mnogo razlogov, da se obdrži latinščina. In te razloge priznajo tudi tisti, ki se iz pravega namena potegujejo za uvedbo materinščine. Komaj par tednov je tega, ko sem imel proliko govoriti z nekim Angležem, ki je konvertit. Iz angleške visoke cerkve je pred leti prestopil v katoliško in je otroško veren katoličan. S posebno prisrčnostjo mi je slikal lepoto katoliškega bogoslužja in je zlasti poudarjal imenitno uredbo, da je v rimski Cerkvi skoraj povsod uveljavljena latinščina. Veliko potujem, je dejal, pa me zlepa kaka stvar tako ne gane, kot ravno ta krasna edinost naše Cerkve, ki se kaže celo v bogoslužnem jeziku. Naj se ustavim na tem ali onem koncu sveta, če najdem katoliško cerkev, vem, da bom tam prisostvoval sv. maši, ki bo od prvega In nomine Patris do zadnjega Deo gratias prav natančno tako kot pri nas doma.
Vidite, Tone, tako čuti marsikako katoliško srce, najbrž velika večina. In Rim ravna jako modro, če pomišlja in se ozira vse bolj na mnenja in čuvstvo-vanje svojih zvestih, nego na — no, saj sem že prej dosti rekel."
Tone je obmolknil in bobnal s prsti po mizi. Župnik je pogledal na uro in ustal.
"Quota hora est?" (Koliko je ura?) je vprašal Tone. Ta stavek in še par drugih mu je ostalo v spo-
minu od takrat, ko je bil v Ljubljani za eno leto poskusil trgati hlače v latinskih šolah.
"Decima," je odgovoril župnik. "Tempus sur-gendi et consilium abeundi . . ." (Deset. Čas, da se dvignem in svetovati je, da odidem.)
Oba sta se smejala in bila vesela, da jima je prav tista latinščina pripomogla do prijaznega razstanka, ki je pred nekaj minutami delala tak prepad med njima.
(Dalje prih.)
Večerni pozdrav Mariji.
Presmentane citre
189 A. U.
LACE so se hitro uživele v stari položaj in so že pričakovale nove mere, jabolka so gledala v novo pomlad in v cvetje, citre pa niso več pele kot so pele preje. In mamica ni bila več vesela kot je bila preje. Pa je spregovorila neko jutro 111 je dejala:
"Lojze, pripravi se, h citraškemu učitelju boš hodil na ure."
"Dobro, mamica."
"Pa da mi ne boš delal več žalosti s citrami, kot si doslej."
"Ne bom, mamica."
In s trdnim sklepom, da se v štirinajstih dneh na-Ucim citer, sem jo mahnil naslednji teden k učitelju. Naučil se jih bom, da bodo pesmi kar izpod prstov lile, vse bom pa zasviral v tolažbo mamino, ki mi je bila tako dobra. — Predno bo vstala, bom zapel v tiho jutro s tički vred, predno bo šla k počitku, ji bom pel uspavanko in bo sanjala o lepih krajih, o raju ln o dobrem, pridnem Lojzku, ki jo ima tako iz srca i'ad . . .
Učitelj je stanoval ob najlepšem mestnem drevoredu ; močni kostanji so ravno kukali v prvo pomlad ; belo in rdeče cvetje je tu in tam poganjalo kakor v strahu in bojazni. Pri četrtem kostanju je stala vi-'a> vsa v divji trti, pod prvim oknom na desno pa je žarelo: "Karel Orešnik, tamburaški in citraški inštruktor."
Tako mi je bilo, kakor je bilo Mojzesu, ko je od daleč zagledal obljubljeno deželo. Da, še bolj sem "'1 srečen od Mojzesa. On ni smel stopiti v svojo °bljublj eno deželo, jaz sem bil pa ravno namenjen ^anjo. Dobre pol ure sem stal na pragu. Popravil sem si trakove na čevljih, pogledoval, če so vsi ^Utnbi na suknji v redu, citre sem obtipaval, če mor-ni Hm popustil, potem sem prisluškaval pri vra-nebeškolepa muzika je donela iz sobe, samo od ^asa do časa je urezal v to ubranost rezek zvok. — klepai sem, to mora biti učenec. Mojster se men-a ne bo zmotil. Kakor sem sklepal, tako je bilo, samo Bog je hotel, da sem kljub svoji dostojnosti pri-etel jako nedostojno v učiteljevo sobo. Zaverovan v muziko, sem nevede in nehote pritisnil s komolcem kljuko in telebnil v sobo.
. Presenečenje, prestrašile so se citre, prestrašil se učitelj, prestrašila se je učenka, ki je sedela na £ugem koncu mize in igrala, samo škorec v kaj bi b oknu se ni ustrašil, temveč je prav nesramno vPra§al po nemško: "Kaj hočeš?"
V meni je pa v tem hipu zraslo spoštovanje do učitelja za meter višje; preje je bilo pol metra dolgo, zdaj je merilo poldrugi meter. Če ima tako razumne tiče, ki govorijo, kako mora biti šele on razumen, sem mislil in sem potegnil klobuk z glave:
"Klanjam se, k uri sem prišel, kakor ste nam naznanili."
Suhi: "Sedite!"
Za četrt metra je spoštovanje padlo: tako neprijazen je. Toda v prihodnjem trenutku je že zopet dobilo prvotno mero nazaj. Segel je v strune in je zazvenelo. Koroška narodna. O sinjem jezeru, o dveh sinjih očeh, ki so tako silovito podobne jezeru in v katere bi se rad mlad pobič potopil za vse življenje, zakaj tako sladka je smrt v takih sinjih jezerih. — Zvenelo je, zvenelo, in moja duša je šla na romanje tja h koroškim jezerom. Tam v Beljaku imam strica, tam ob Beljaku je tako sinje jezero. In spomnil sem se žalostnega dogodka, ki sem ga doživel sam radi Beljaka in koroških jezer. Oče je rekel nekoč: sinko, pripravi se; v Beljak gremo jutri. Nebesa so bile v tej besedi očetovi. Nisem vedel, kam bi se bil dejal. Kjer so nebesa, pa je vedno hudobec zraven. Še tisti dan so se odpeljali v Beljak brez mene, ker sem zagnal mlajšemu bratu poleno v nogo. Ta žalostni spomin mi je vstal v duši, ko so citre zvenele o koroškem jezeru in sinjih očeh. — In bilo mi je, kakor da bi moral tudi jaz najti take sinje oči, sinje kakor koroška jezera in bi se potopil vanje za vse življenje; nič več bi se ne povrnil domov; vsi bi me iskali, oče bi si oči izjokal. Zastonj! Lojzeta ne bo več domov! In potem bi se mu prikazal nekega dne v podobi duha in bi mu rekel: Ker nisi pustil svojemu sinu, da bi videl koroška jezera, je šel in žalostno utonil ravno v koroškem jezeru. Ob tej novici pa bi očeta zadela kap. — Zaropotale so citre na tla.
Učitelj preneha:
Bodite vendar mirni in poslušajte in glejte, da se bote kaj naučili!" Mera spoštovanja je padla za pol metra. — Pa sem vseeno sklenil, da bom miren in bom poslušal in gledal. In sem poslušal in gledal . . .
Zvenelo je in zvenelo . . . Topot o lepi drobni tički, ki je sedela na veji, pod vejo je spančkala deklica črnih las in rdečih usten. Tička je pela o deklici pod vejo in je spraševala, kdo ji je dal beli smehljaj? Ali solnce na nebu ali blesteči maj? Kdo ji je dal tako lepo obleko? Tako je lepa kot bi se jo bila v mavrici oprala in očesca pod zaprtimi vekami so sinja kakor rahle cvetke rožmarina. Ko je tička končala, se je deklica zbudila in zgodilo se je čudo. Tičica se je spremenila v lepega fanta, ki je
.
imel zdravje v očeh in moč v roki in oba sta bila iz srca vesela.
Poslušal sem in gledal. Učitelju so hiteli prsti, kakor da bi bili namazani z oljem; učenki so še tudi tako srednje tekli. Le kje je dobila tako lep prstan? Žarel je kakor samo zlato. Bogve, ali je samo pozlačen, ali je pristno zlato? In kje je dobila bele uhane, velike, kakor jih ciganke nosijo? O, in kako lepe so ji oči in kako so ji lica z rdečico nadahnjena?
Še nekaj trenutkov in že nisem več poslušal, samo gledal sem. In v srcu mi je zopet bilo, kakor da sem našel jezera, v katera bi se potopil in bil sem tiček na veji, ki poje deklici na trati in čudo se je zgodilo: deklica se je zbudila in me je pogledala. Tako mil je bil njen pogled, da sem bil presunjen same lepote.
Tedaj je učenka vstala, dala klobuček na glavo, se zahvalila in odšla. Meni pa je legel v dušo črn oblak, tak, ki nosi nevihto in žalost seboj. In želel sem si, da bi se ta oblak razklenil in vsul svojo točo na učitelja. Ali je ni mogel delj pridržati, kam se mu mudi? Veliko bi se naučil pri njej. Oblak pa se ni razklenil, toče ni bilo, učitelj je primaknil stol bliže k mizi.
"Tako, zdaj pa midva!"
Ogledal si je moje citre, poskusil nekaj akordov in sva začela. "A—cela nota, A—polovična, A— osminka, A—četrtinka." — Ti preklicani "A." Kaj je tebe treba bilo? Sem drhtel jeze in nejevolje. — Kje je še koroška narodna, kje je ona o tičici? In ura je obstala na steni, učitelj je postal siten, škorec je venomer trobil svojo: kaj hočeš? Citre pa so pele: A—cela, A—polovična, A—četrtinka, A—os-minka. A—cela se mi je zapičila v prste in nisem mogel preko nje. Učitelj pa je odločil: prihodnjič naprej. In sem šel.
Pod prvi kostanj v drevoredu sem sedel in sem jokal. Ne ravno s solzami, temveč z dušo. Kadar človek samo z dušo joka, je pa še posebno hudo. Tam ob prvi vili so se smejale češnje v prvem cvetu, danes ni bilo časa, da bi bil nanje mislil in na vso grešno sladkost, ki so mi jo navadno vsako leto prinesle. Jaz sem bil sedaj v Beljaku in ob koroškem jezeru. V ladjici. Ona citra na robni klopici. Jaz veslam. Tiho je hitela ladjica po gladini, tiho so hitele duše; dve, tri ure plava ladjica, nazadnje pa se dvigne iz jezera vila povodkinja in v trenutku sva bila na dnu jezera, v zlatem gradu, zaprta na vekomaj, na vekomaj. Sladko bi bilo umreti sedaj.
Umreti? Zdrznil sem se. Saj si še v drevoredu in kje je jezero? Z žalostjo v duši sem se napotil proti domu. — Mati je čakala pri vratih:
"Kod si hodil, kje si bil?"
"Citre sem igral,"
"Štiri ure?"
"Res, znam že veliko; A—polovična, A—četrtin-
ka, A—osminka, A—cela."
Mati pa je vzela palico in je naštela po meni petindvajset celih not. Pomislite, petindvajset! Kako je bila moja mati muzikalično nadahnjena! Meni ni šla ena cela nota pri učitelju, njej se je posrečilo kar petindvajset. Pa kako so šle po taktu: ena, dve, tri, štiri . . .
Inzvečer potem zopet petindvajset. V lepi misli na jezero in sinje oči sem namreč hitro pozabil na pekoče posledice materine muzikaličnosti. Kdo spa-ka mi je navdahnil, da sem sedel k mizi in začel pisati pesem o sinjem jezeru in sinjih očeh, ne vem. Mati je sedela na drugem kraju mize in je šivala, jaz sem delal računsko nalogo. Kar mi nekaj sili v roko. Kar vedel nisem, kaj je. Naravnost iz duše je sililo v roko, iz roke v svinčnik, iz svinčnika na papir. Pogledam, kaj je. Kitica pesmi. Tako-le je bilo napisano:
"Misli si, da sem labod v jezeru srebrnem, Micka, ti si ribica v jezeru srebrnem."
In lilo je, lilo iz duše v roko, iz roke v svinčnik, iz svinčnika na papir: "Kaj pa dela ribica v jezeru srebrnem?" Pa se je zabliskalo preko mize materino oko in kmalu zatem je zagrmelo:
"Pokaži računsko nalogo."
Lojze, kako si ti danes nesrečen. Mati je strmela. V prvem trenutku sem mislil, da strmi občudovanja, ker ima sina — pesnika. Kmalu zatem pa sem izkusil, da temu ni bilo tako. Zopet petindvajset. Tudi zdaj celih. Kako je bila moja mati mu-zikalična! Te prešmentane citre!
4.
Minila so leta in z leti raste pamet. Tako je tudi Lojze nekega dne vzel pamet v roke in se je vprašal: Ti Lojze, kam jo boš pa mahnil, ko boš končal študije? Pamet je odgovorila: Kamor hočeš; če kreneš na levo, ne boš kruha stradal, če kreneš na desno, ne boš kruha stradal. Samo na levi je bel kruh, na desni pa jedo kruh z ječmenom pomešanega. Torej na levo pamet, kjer jedo bel kruh? Se razume. Za duhovnika? Se razume. Mati pa mi je nekega večera spekla jajčke in je prosila:
"Lojze, greš h p. Metodu? Čaka te v samostanu in višji predstojnik bi te rad videl."
Takoj sem slušal in šel. Zvečer pa sem bil zapisan med kandidate frančiškanskega reda. In še sta minila dva meseca in trije tedni in ljudje so zvedeli: Lojze je popustil posvetno rabo in jo je mahnil v samostan. Ni se poslovil, nikomur ni segel v roke, vzela ga je noč.
Na poti v puščavniško življenje. V kupeju sedim, mati sedi ob meni, in strmim v citre na polici— Jaz strmim skozi okno; Bazilika Matere Milosti se je
zadnjikrat zasvetila v temno noč kakor v pozdrav. rava je zašumela in — Maribor je bil za nami. rvič v življenju sem občutil domotožje, prvič v živ-JenJ'u sem se resno poslavljal od doma. Mati me je šumela:
"Sinko, naj se ti nič ne toži. Srečen boš, kot ni-srečni mi, pa si zaigraj na citre, če boš žalosten. a bi jaz bila na tvojem mestu . . ." Naprej so go-voriIe solze . . .
Citre pa niso bile voljne in godne za samostan, ali kaj. Ko smo v Celju izstopili, da bi krenili proti av'njski dolini, so kar lepo občepele na polici. Ni-se spomnil nanje, pa tudi mati je nanje pozabi-a. "Citre!" — Vlak zažvižga, mati skoči ponje, uko, da jih je še ujela, prihodnjo minuto je bil ak že v polnem teku. Kakor da bi bila rešila člo-Veka iz vode ali ognja, tako je bila vesela, tudi jaz •sem bil vesel. Kaj bi le počel, kadar bi me premagala žalost v samostanu? Tako pa so bile citre re-Seae in z njimi tolažba srcu mojemu.
In res so bile citre tolažba srcu mojemu že prve vni samostanskega življenja. Savinji sem tožil svojo ^alost po domu; ni me tolažila. Gozdičkom sem to-1 > kako sem sam; niso me tolažili. Zabrenkal sem citre, mahoma je prišla tolažba. Malo čudno je l3rišla, prišla pa je in to je glavno.
Sedim ob oknu s tovarišem. V Savinjsko dolino
o..	"
strmela, tam daleč je dremal Speči škof, kakor jeav'Jo Savinjčani bližnjemu gorovju ; še dalje zadaj sanjala Ojstrica, Savinja se je vila v daljo kakor Rebrna nitka, nad vso planoto je plaval božji mir n t!h pokoj. Tovariš pravi:
"Zaigraj na citre."
, Zaigral sem o jezeru koroškem in o sinjih očeh.

ster
em preigral stavka, kar stoji v vratih oče magi-
dru °kn
( voditelj novincev, mogočen in velik: Prvič, fanta, strogo je prepovedano, stikati drug £eniu po sobah; drugič, okno imata odprto; pod iom se ustavlja mladost. Kakor vesta, mladost norost. Zaprita okno. Tretjič, je sedaj kor, marš "a kor!"
Sinajska gora . . . Gromenje in bliskanje . . . Za-paragrafi ... In midva sva hitela na kor.

molitvi pa me je čudovito skelelo v duši; iz Je sililo v roko, roka je segla nehote po svinčniki 't12 sv'nčmka je lila na papir romanca o očetu ma-ru> p. Deodatu, in novincu Pankraciju:
"Brat Pankracij, znaš ne znaš,
tri mi vozle razvozlaš . . ."
Brat Pankracij brez vse muje,
vozle gordijske rešuje.
"Bravo, vrlo dobro znanje,
Zdaj pa to-le še vprašanje:	i
"Veš, kdo Kajna je ubil?" "Abel je morivec bil." "Basta," pravi Deodat in napiše rezultat: "To povem zares, moj sin: kuto božjo brž na klin."
To je bila tolažba, ki so mi jo citi'e prinesle. Pes-nikovati sem začel, da mi je papirja primanjkovalo. Časih sem zapel bolj neotesano, časih bolj pobožno. Vse so mi bile v tolažbo in uteho. Ali ni šla tudi ta tolažba kmalu po vodi? Zvedel je oče magister, da jaham pegaza (pesniškega oslička). V zadrego sem prišel. Jahanje je frančiškanom prepovedano od Frančiškovih Časov sem. Sveti Frančišek je dejal: "Bratje naj ne jahajo, ker je to preimenitno za berače, ki so si izvolili prostovoljno uboštvo."
"Lojze, še iz reda te poženejo!" me je zaskrbelo.
Oče magister pa je bil pameten, samo zahteval je, naj mu pokažem pesmi. In sem mu pokazal. Pa samo pobožne, seveda. Pohvalil jih ni, grajal tudi ne; sklenil je pa, naj poženem pegaza čez prag:
"Posvetite se raje duhovnemu življenju, bote že pozneje kovali," je bila razsodba.
Jaz pa sem mislil: Samo eno še, potem pa nobene
več.
Pesem je pa rodila sitnost. Listič, ki je bila na njem napisana pesem, je padel skoz okno naravnost v roke svinjski dekli. Dekla, dobrovoljna ženica, pa brž:
"Hej, no, gospod, naj no pogledajo dol, kaj jim je dol padlo!"
"Kar počakajte, pridem doli." Pri vratih pa sva trčila z očetom magistrom skupaj. Namršene obrvi, usta nabrana v jezo; precej sem vedel: Lojze, zopet si jo polomil. — Oče magister zagrmijo:
"Novinec, pa se pogovarja s svinjsko deklo!" In padale so, padale očetovske besede v moje grešno srce in so obrodile trdne sklepe: nikdar več k oknu, nikdar več citre v roke; toliko zgage so mi že prinesle; nikdar več svinčnika v roke, da bi pisal pesmi, saj mi ne dajo ne trohico slave, ki sem jo pričakoval. Pri prihodnji tromesečni votaciji o zadržanju novincev pa sem imel dva črna fižola. In p. gvardijan so povzdignili svoj glas:
"Poboljšanje, poboljšanje, poboljšanje novinec, da tene bomo presejali kakor presejejo pšenico, predno jo spravijo v žitnico. Če se ne boš poboljšal, boš ležal med plevami na dan zadnjega presejanja. Težko je redovniško življenje, treba je, da boš klen in poln, če ne, ne bo moke iz tebe, in če bo moka, bo črviva. Črviva moka pa ne da dobrega kruha."
Vzel sem si vse besede k srcu in sem se poboljšal. Okno sem z žebljičkom zabil, da bi mi ne bilo več v grešno priložnost; citre sem zaklenil in oddal kljuČek krojaču, pesmi sem zažgal,
(Dalje,)
Marija in Evharistija.
Rev. Dr. Al. Merhar:
|VE veliki resnici krščanstva sta v najtesnejši	ši zvezi med seboj: Marija in Evhari-stija.
*v A f u Kako sodi o tem medsebojnem razmerju verno krščansko ljudstvo? Ne
__ podcenjujmo sodbe teh preprostih otrok
{^žjih. Kaj misli ljudstvo o razmerju med Marijo 1,1 Evharistijo, je odgovorilo dejanski tako, da je poroznost do Marije in Evharistije postavilo v najtesnejšo zvezo. Kadar ljudstvo javno pozdravlja zakrament ljubezni: "Češčeno in hvaljeno naj vedno
bo
Presveto Rešnje Telo," rado dostavlja: "in brez-
madežno spočetje bi. Device Marije." Ali niso Ma-fiJini prazniki tisti dnevi, ob katerih prejemajo verski sv. obhajilo v obilnejšem številu kakor sicer? Za največji Marijin praznik, ki je Marijino vnebo-Vzetje, si je krščansko ljudstvo po davni navadi naložilo dolžnost, pristopiti k obhajilni mizi. Najprimernejše izvrši to na kakem Marijinem božjem po-"ob šmarnih mašah."
Res! Verno ljudstvo pozna prisrčno zvezo med ®vharistiškim Zveličarjem in njegovo deviško Mater-•)°> čeprav ne zna povedati razlogov, iz katerih tako 1-avna. Tisti čas je Jezus odgovoril in rekel: "Zavalim te Oče — Gospod nebes in zemlje! Da si to Zakril modrim in razumnim in si razodel malim. 1 rav, Oče! Tako je bilo tebi všeč." Te Gospodove obsede nam prihajajo v spomin, ko vidimo, kako je ljudstvo v svojem verskem življenju tesno združilo šarijo in Evharistijo.
Pa vzemimo Gospodov izrek dobesedno, namreč izrek: . in si razodel malim." Vprašajmo nedolžno deco, ki je le nekoliko že slišala o Jezusu in •"ariji: Ali si morete misliti, da bi Marijino telo troh-^elo v grobu, ko je Jezusovo telo poveličano v zakramentu ljubezni in v nebesih? Ne, nikdar ne, vam odmajujejo detinske trume. Verna misel, ki je Pač ne znajo še pravilno izreči, jim pravi: Ker je poveličano telo Jezusovo, mora biti poveličano tudi Marijino telo.
Ali za nas je merodajna sodba sv. Cerkve. Kako praznuje Cerkev praznik presv. Rešnjega Telesa?
da na praznik sam in v vsej njegovi osmini **valežno poveličuje tudi Marijo, ki nam je dala sv. češnje Telo. Kolikrat smo že slišali evharistiški sla-Vospev "Tantum ergo," "Genitori" ... Ali smo pri efti vedeli in se spomnili, da je to le del slovesne Pesmi, ki poveličuje tudi Marijo? Opeva namreč Rešnje Telo kot sad Marijinega brezmadežnega telesa: Nobis datus, nobis natus ex intacta Virgine. Nam je dan, za nas je rojen iz Brezmadežne De-Cerkev in ljudstvo se torej strinjata, kar za-"ene zvezo med Marijo in Evharistijo,
To lepo vzajemno življenje je našlo svoje najvišje potrjenje v slovečih evharistiških čudežih v Lurdu, ki je največja Marijina božja pot. Par>ež Pij X. je 25. aprila leta 1911 o tem zapisal sledeča besede: "Kakor vemo, obstoji posebna slava lurške-ga svetišča v tem, da prihajajo tjakaj po Mariji ljudstva od vseh strani sveta, da molijo Jezusa Kristusa v najsvetejšem zakramentu. Tako je božja pot, ki je središče Marijinega češčenja, obenem najlepši in najodličnejši prestol evharistiške skrivnosti na svetu."
Kaj zahteva ta lepa misel sv. očeta od nas? Kaj drugega kakor to, da z Marijino ljubeznijo gojimo tudi gorečnost za sv. Rešnje Telo.
Zakaj Marijo tako tesno združujemo z Evharistijo, Marijino češčenje s češčenjem sv. Rešnjega Telesa? Pryi razlog je ta: Marija je delilka sv. Rešnjega Telesa. V tem je glavni vzrok njene tesne zveze z evharistiškim Kristusom. Vsak otrok takoj uvidi, da deli Marija zakrament ljubezni na drug način kakor duhovnik. Kako? Ta način je izražen v že prej omenjenih besedah: "Nam je dan, za nas je rojen iz brezmadežne Device." Hvala in zahvala za božjega Zveličarja gre njej. Reči smemo: Gospoda v najsvetejšem zakramentu nam je dala Marija. Oblike, pod katero je Kristus skrit v zakramentu ljubezni; načina, kako večna ljubezen v njem živi, da se združuje z verno dušo; vsega tega seveda ni naredila in ne dala Marija, marveč Zveličar po svojem nevidnem duhu in po svojem vidnem duhovniku. Ali pod preprosto, neznatno podobo skriti dar, prav to, kar nam sv. Rešnje Telo dela tako ljubo in drago, to pa je; Jezus, blaženi sad Marijinega brezmadežnega telesa. Za ta najvišji zaklad gre hvala Mariji.
Pri novomašni svatbi je navada, da se glavni govornik v svojem govoru posebej spomni novomašni-kove matere in se ji v imenu vseh zahvali za sina no-vomašnika. Verna mati pri tem globoko čuti v svojem srcu, da bi brez božje pomoči nad svojim sinom tega ne dosegla, ne doživela, vendar ponižno prizna, da je sin sad njenih trudov in bolečin. Pa novomaš-nika kakor vsakega človeka, nam dasta zaeno oče in mati. Kristus pa ni razdeljen med očetom in materjo, marveč je izključno samo materin otrok. Ona je njegova edina roditeljica in on je njen edini ro-jenec.
Tedaj se imamo zanj zahvaliti samo tebi, o sveta Devica, samo tebi za našega Gospoda in Odrešenika, za našega brata in prijatelja, za našo sladkost in našo tolažbo v zakramentu ljubezni. Ti edina si nam dala človeško podobo onega, ki v^sv. Evharistiji vodi človeški rod k nebesom.
Marijini otroci! Večjega veselja ne moremo napraviti svoji prečisti Materi, kakor če z verno vnemo častimo njenega božjega Sina v zakramentu sv. Rešnjega Telesa; in večjega veselja ne moremo napraviti božjemu Zveličarju, kakor če vestno upodabljamo svoje srce in življenje po Marijinem vzoru. Za plemenito materino srce, ki ima v svojem edincu vso svojo ljubezen in blaženost, ni večjega hrepenenja kakor to, da kdo hvali, časti in ljubi njenega otroka. Poljski pregovor pravi: Primi otroka za roko in prijel si mater za srce. Ni je poti, ni je resnice, ni ga življenja, ki bi nas moglo bolj približati Marijinemu in Jezusovemu Srcu, kakor sv. obhajilo. Kdor res ljubi Marijo, bo tudi vzljubil Jezusa v za-
kramentu ljubezni. Bila bi pa nesrečna pozabnost, če bi kdo mislil, da se evharistiško delo omejuje samo na pogostno in vsakdanje sv. obhajilo. Seveda stoji ta bogoslužna vaja v središču evharistiškega dela, katero lepo navado je treba povsod vpeljati, u-trditi in ohraniti. Ali čas je, posvetiti večjo pozornost tudi tistim delom in namenom, ki so v dejanski zvezi z najsvetejšim zakramentom.
Poleg pogostnega sv. obhajila so še spravna sv. obhajila in spravne sv. maše, evharistiški sprevodi, kongresi in blagoslovi z Najsvetejšim. To vse so lepi delokrogi za Marijine častilce. Zadnji (1924) mednarodni evharistiški kongres v Amsterdamu, ki po veličastnosti nj zaostajal za prejšnjimi, je bil po svq-;
jih velikih pripravah in prireditvah večinoma delo holandskih Marijinih družb. Zlasti priporočamo Marijinim otrokom popoldansko službo božjo ob nedeljah, ker se je prav tu pričela mlačnost, ki jemlje nedelji dolžno posvečenje.
Semkaj postavimo tudi skrb za olepšavo cerkve in slovesne službe božje. Po nekaterih vernih selih se najdejo hiše, ki za posamezne praznike prispevajo svoje rožne zaklade na oltar domače cerkve. To so Marijine družine!
Kdor ljubi Marijo in Marijino pesem, naj bi rad sodeloval tudi pri cerkvenem pevskem zboru.
Stiska, ki vedno bolj preti cerkvam in duhovnikom, nalaga vernim Marijinim delavcem novo nalo-
go za nabavo cerkvenega oblačila, perila
V hiši in družini, kjer se časti Marija, zgoditi — na to ob sklepu še posebno o — da kdo umrje brez sv. zakramentov. ] naj bližnji domači komaj v zadnjem treni nijo na to in vsega potrebnega zato ne, pri] niti pripraviti ne znajo. Poznamo Marijii ki po svojem evharistiškem odseku skrbi, družbenice za svojo družino vse pripra zadene sv. popotnico. Prt "za previdenj sama naredi. Pojdi in tudi ti tako stori!
Resnično Marijino češčenje mora rod dove dejanske ljubezni do evharistiškeg ja in teh sadov naj bo deležen tudi naš ]
Starost se igra z mladostjo.
, vina itd. se ne sme
pozarjamo Colikrat se itku spom-jravijo, ali no družbo, da imajo ljeno, kar i" si vsaka
ti lepe sa-i Zveličar-
ližnji,
Anton Martin Slomšek.
Sr. M. Lavoslava, Sheboygan.
SLOMŠEK KAPLAN.
Ko > naydušen za sv°) sveti poklic je Slomšek nastopil službo*- !ana na Bizeljskem. Bil je dober pastir, ves goreč za čast j^2'0 in zveličanje svojih ovčic. Proti samemu sebi strog, je Proti drugim sama miloba in ljubezen. Svoje stanovske dolžin stl je vestno izpolnjeval, ničesar mu ni bilo pretežavnega. Dr't> -e dober spovednik, so tudi ljudje iz sosednih župnij k njemu k sv. spovedi, domačini so ga pa sploh obože-• Kadar je Slomšek pridigal, je bila cerkev vedno natla-det'3	'zvrsten K°vornik, poznal je ljudstvo in znal je za-
iiq1 ,la pravo struno. Med narodom pa se je razširil pregovor:
°spod Anton govorijo, kakor da bi rožice sadili." stv prav Je 'jubil samoto, je vendar pridno zahajal med ljud-°> nobenega povabila ni odklonil. Imel je lepo priložnost, zel'-"15'' <^°'5re 'n slabe lastnosti svojih ovčic. Ker je Bog Bi-v ,.ne blagoslovil z rodovitnimi vinogradi, so večkrat dobre jih m rac" zaP°j°- ^a b' odpravil pohujšljive pesmi, ki so Za" I5211' tujerodni trgovci zanesli med ljudstvo, je Slomšek h k- z'agat' Pesmi. Tako je nastala njegova "Zdravica", "En jal	kupil in še več drugih. Ljudem so te pesmi uga-
„ e' 0Piistili so petje, ki žali čut dostojnosti. Če bi Slomšek storil drugega v svojem življenju, kakor da je očistil slo-sko pesem plevela nespodobnosti, storil bi bil veliko, jih	pa 'e zad£-'a Bizeljčane prava nesreča — Slomšek
jok r zapušeal. Odhajal je k Novi Cerkvi . Kako so žalovali, de] Za 'jubljenim gospodom! A on? Ni žaloval, ker je ve-
' da je to njegova dolžnost. pr Prvega majnika je dospel k Novi Cerkvi. Ljudje so bili VajS.recni, da so dobili tako dobrega, gorečega gospoda. Delo-je T-!116^ nJ'm' v istem duhu kot prej na Bizeljskem. Tudi tu „ 0Zl' nekaj pesmi, med njimi "Večernica," ki je še sedaj ena
®'J Priljublenih popevk med preprostim narodom, ni j mšek je bil zadovoljen in srečen v svoji kaplanski službi, sv •lrcP.enel po višji. Če bi bilo po njegovem ,bi bil ostal vse življenje kaplan. Bog pa, ki povišuje ponižne, ga je od-
locil n-'egovi
2a kaj višjega. O svetem in čistem življenju Slomška, o
itia 1 apost°lski gorečnosti je izvedel tedanji škof Zimmer-ča t" ^otcl ga je irrieti v svoji bližini, zato mu je podelil b "o. a tudi odgovornosti polno službo spirituala v celovškem **'ovju. Med splošnim jokom vdanega ljudstva je Slomšek ' slovo od Nove Cerkve, ki mu ie v teku dveh let postala C,° draga.
SLOMŠEK SPIRITUAL.
0k, Svojo službo kot spiritual jc nastopil 26. vinotoka 1829. dobf Sc Jc z vsem srcem, z vso dušo. Vedel jc, če vzgoji v0..° svoje bogoslovce, da bodo pozneje dobri duhovniki, modri oče ljudstva. Postal je svojim podložnim pravi duhovni
se je trudil, da navadi bogoslovcc pobožnega življenja.
hov 1? Pa S1 prizadeval, da jih navduši za gorečnost v du-
J>r- c nipoklicu. za delavnost v spovcdnici in za pouk mladine.
jih	j'm je razne po.božnc družbe in bratovščine, ki bi
?a "<lJ P°zneje ustanovili v svojih župnijah. Navduševal jih je
t)e|Podpiranje misijonov in je v ta namen spisal več knjižic.
sv ' Je_ neumorno noč in dan. Vsakemu, kdor koli ga je prosil
lin, a- a" Pomoči, jc rad ustregel. Pridobil si ie neomejeno za-
vseh. p, v
in - 1T|sck jc živel ostro življenje spokornika. Spal je malo
k0ve. to na slamnici. Postelj si je vedno sam postiljal. Zajtr-
„)c redkokdaj, vina je pil le malo, kave pa nikoli. Tudi
<UiaKJ1 sc je odrekel za dolgo časa, da jo jc prepustil ubogim
Obleko jc imel spodobno, a iz cenega blaga, da je
kni:° prihranil za uboge dijake ali za tiskanje nabožnih "'ir.
Za Slovence so bili takrat žalostni časi. Šole po deželi in po mestih so bile nemške. S silo so utepali nemščino v otroške glave. Ko pa so otroci zapustili šolo, so nemško pozabili, slovensko čitati ali pisati pa tudi niso znali, ker se niso nikoli učili. Kdo naj jih nauči? Učitelji sami niso znali slovenščine, duhovniki tudi ne. Bilo je prav malo izobražencev, ki bi bili govorili in pisali slovenščino. Po uradih so govorili nemščino, narod pa je trpel in propadal. Treba je bilo moža, ki bi ga dvignil, mu pokazal pot do omike. Tak mož je bil Slomšek. Žrtvoval je vse: denar, počitek, dobro ime in vse, kar je človeku ljubo in drago, da pomaga zatiranim rojakom do časne in večne sreče.
slov za deželo, mnogo zaslužnih slovenskih mož je izšlo iz njih.
Njegova glavna zasluga pa je, da je dal narodu dobrih knjig. Sam je spisal mnogo kratkočasnih povesti, ki so izhajale v "Drobtinicah," mnogo nabožnih knjig in življenjepisov. Navduševal je tudi bogoslovce za pisateljevanje. V začetku je imel mnogo težav, niti založnika ni mogel dobiti za svoje spise. "Nikdo ne kupuje slovenskih knjig," mu je vsak odgovoril. Tako je moral dati natisniti svoj prvi molitvenik na lastne stroške. Ko je izšel, so bili vsi izvodi v kratkem času razprodani in pozneje so se založniki kar trgali za njegove spise.
V Celovcu je Slomšek ustanovil slovensko šolo za zunanje poslušavce. Največ njegovih učencev je bilo uradnikov, ki so želeli priučiti se slovenščine. Ministrstvo je v tem videlo veliko korist za uradnike kakor za ljudstvo in je Slomšku dovolilo dajati spričevala o zmožnosti učencev v slovenščini. Seveda si je s to šolo naložil novo breme, a nosil ga ie rad. ker je bilo v blagor bližnjega . Bila je pač že njegova na-vada, misliti na druge in delati za nje, nase pa pozabiti.
Slomšek ni poznal počitka. V počitnicah, ko je bil prost, je potoval, pa ne radi zabave, ampak da si nabere novih izkušenj.. Hotel je spoznati šege in navade raznih slovanskih plemen, njih dobre fn slabe lastnosti. Vse to ie hotel pozneje porabiti v svojih spisih. Obiskal je razna semenišča, samostane in cerkve, da bi se pogovoril z raznimi predniki cerkvenih zavodov. Hotel je posneti zase lepih naukov in s tem koristiti svojim bo-goslovcem. Prepotoval ic večinoma peš vso Slovenijo in Hrvatsko. Pogledal je tudi k Nemcem v Dolnji in Zgornji Avstriji ter na Solnograškem. Popis enega teh potovanj konča tako-le:
"Povsod na svetu, ki ga obseva sonce, živijo ljudje srečno in zadovoljno s tem, kar imajo, dokler kaj boljšega ne poznajo. Srečen je torej le tisti, ki ima malo potreb in se od mladih nog vadi v zatajevanju.
Bolj rodovitna ko ie zemlja, bolj leni so njeni prebivavci. Ni dobro za človeka, ako si more z malim trudom veliko pridobiti . . . Najbolje jc še vedno v tisti deželi, tisti hiši prebivati, kjer jc vera gospodinja. Preklet bodi nauk, ki trdi: Država ne potrebuje vere.
Povsod more biti človek doma, — prav veliko je na navadi ležeče; je pa kdo vajen ljudstva, dežele, kraia, naj bo tam zadovoljen, zakaj četudi povsod dobro, ie vendar doma najbolje. Ljubo doma, kdor ga ima."
Prizadeval si je vcepiti bogoslovcem ljubezen do domovine in slovenskega jezika. Vedel je, da le takrat bodo njihove pridige obrodile sad, ako bodo vešči jezika, in če se bodo vživeli v čutenje in mišljenje naroda. Zato je zopet pričel s poučevanjem slovenščine. Zbiral je bogoslovce okrog sebe, jih učil govoriti in pisati po slovensko. Pripravljal jih ie tudi za slovenske pridige.
Da dvigne narod, da ga izobrazi, ie Slomšek zamislil nedeljsko šolo. Prosil je bogoslovcc, naj zbirajo ob nedeljah otroke, jih uče vseh potrebnih znanosti v slovenščini, naj goje slovensko petje v cerkvi in šoli. Te šole so bile pravi blago-
Dvoje komunističnih poizkusov
Rev. Janez Filipčič:
K

OMUNIZEM je nauk o skupnosti; uči namreč, da bi bilo na svetu najbolje, če bi ne bilo zasebne lastnine, ampak bi vladala skupnost bodisi, da bi last ne bila nikogar, raba pa poljubno vseh, bodisi, da bi
bila vsa last vseh in tudi raba vseh, ali bodisi, da bi vpeljali celo socialno, družabno last proizvajalnih sredstev.
Komunistične misli so izražali že nekateri stari modrijani, ki so razmišljali o najboljši državi in pisali "državne romane," državne "utopije," to je spise o državi, ki je ni bilo in je nikdar nikjer ne bo, a glavni zagovornik komunističnih poizkusov, je novodobni komunist Karel Marx, ki je dal modernemu komunizmu tudi brezversko osnovo.
Pa ne le, da so pisali in pišejo mnogi pisatelji o komunističnem družabnem redu, ampak mnogi možje so ga skušali in ga skušajo tudi dejansko izpeljati.
In tu srečamo poleg mnogih manjših poizkusov tudi dva večja, ki nam obenem kažeta, kako bi bila urejena človeška družba, če bi komunizem zavladal, v kolikor sploh more priti do veljave, na podlagi verskih ali pa brezbožnih načel. Ta dva poizkusta sta namreč takoimenovane "redukcije" oo. frančiškanov med Indijanci in pa Ljeninov boljševizem v Rusiji. Podajmo par značilnih potez obeh poizkusov.
KALIFORNIJA V LETIH 1769-1832.
Na poziv španske vlade so bili prišli frančiškani
1. 1769 v Kalifornijo in začeli po svojem preizkušenem načinu ustanavljati misijonske postaje med Indijanci. Po preteku 50 let so bili prekvasili vso Kalifornijo z duhom sv. Frančiška. Divjake, ki so se prej vlačili po gozdovih in gorovjih in živeli v neprestanih bojih, so ukrotili in jih nastanili v krščanskih naselbinah, kjer je vladal red in mir in ljubezen, napredek in delo. Ustvarili so poseben družabni red, temelječ na bratstvu vseh ljudij, kakor je to učil sv. Frančišek. Ustanovili so naselbine, kjer je prišla do veljave skupna lastnina, skupno delo, enaka prehrana, bratska ljubezen, ravnopravnost vseh.
Oglejmo si na primer misijonsko naselbino San Louis Rey v južni Kaliforniji, kakor nam jo opisujejo sodobni pisatelji.
Lepa pokrajina, zemlja skrbno obdelana. Tam po gričih razsežni vinogradi, tu cvetoči sadni vrtovi in nasadi oliv in oranž, daleč na okrog pa bujna žitna polja. V sredi veličastna misijonska cerkev, pred cerkvijo širok prostor: "la plaza." Tu je središče, srce misijonske naselbine; kajti na desni od cerkve je zgradba, kjer bivajo "los Padres," frančiškani, oni čudoviti sinovi sv. Frančiška, ki so si znali prido-
biti spoštovanje in ljubezen divjakov, ker s° gledali v Indijancih svoje ljubljene brate i" sestre in z njimi tudi tako ravnali; na drug' strani so šole, uradi, delavnice, strojarne, milarne, vinske tlačilnice. Okrog teh poslopij so postavili In* dijanci svoje kolibice (leta 1833 okrog 3500) ; hočejo biti v bližini svojih dragih "Padres," kajti ti so prišli tisoče ur daleč, da učijo Indijance moliti k pravemu Bogu, obdelovati polja, graditi ceste itd., in v divjakih so se vzbujala čustva ljubezni, vdanosti, spoštovanja do misijonarjev.
Ob ranem jutru vabi zvon v stolpu vse k božji službi, nato deli misijonar zajutrek, potem pa gredo vsi na delo, ki traja dnevno sedem ur. "Padre" od-kaže vsakemu svoj delokrog; eni gredo v vinograd, drugi na polje, tretji v gozd, spet drugi v tovarne: vsak ve, kaj mu je storiti; tu vlada red, pridnost, delavnost.
Opoldne delij o misijonarji hrano iz velikih skup* nih kotlov; zvečer prav tako, a prej so se bili vsi zbrali v cerkvi pri rožnem vencu.
Po večerji prirejajo Indijanci svoje plese, prepevajo pesmi ali imajo govore.
Kakor očetje hodijo sinovi sv. Frančiška med svojimi divjaki otroki, vsi slušajo na njihove besede, njihova veljavnost (avtoriteta) je sveta in neoporečna, a vse se vrši brez nasilja, orožja, ječe in biča. ^ teh misijonskih naselbinah drugih Evropejcev razen misijonarjev sploh ni: so sicer 4 vojaki, da vzdržij0 v skrajnem primeru red, a misijonarji se najrajši se teh odkrižajo, ker ni pravega dela zanje.
Čudovito je Bog blagoslovil delo misijonarjev-Leta 1832 je bilo v San Luis Rey 3500 Indijancev, ki so imeli 80,000 goved, nad 100,000 ovac in nad 1° tisoč konj: vse to je bila skupna last Indijancev, mi' sijonarji so hoteli biti samo upravitelji. O. Peyri Pr' ki je vse to ustvaril in vodil, je bil ljubljenec vseh.
Dvajset takih cvetočih misijonov je bilo v Kal'* forniji in 33,000 Indijancev je živelo mirno in zadovoljno pod žezlom sv. Frančiška.t Že so bili misijo* narji vse pripravili, da ustvarijo vzporedno z mis1* joni ob obali drugo dolgo vrsto misijonov v notranjosti dežele. Žal, da je 1. 1833 vlada "podržavila" misijonske naselbine in "osvobodila" Indijance od nadvlade menihov. Zakaj popoln polom vladne politik® nam slika očividec, francoski diplomat de Mofra, k1 je prepotoval Kalifornijo 1. 1840: Poslopja so raz* padla, vinogradi in vrtovi so opustošeni. Število Indijancev je padlo v sedmih letih od 32,000 na 4000, goveje živine od 400,000 na 28,000, konj od 62,000 na 4000, ovac od 320,000 na 30,000.
Indijanci, ki so tavali kakor izgubljene ovce med razvalinami misijona San Luis Rey, so izpraševft'1
Francoza po izgnanem Padre Peyri; pričakovali so, 'In se vrne in jim da spet izgubljeni raj. Dvigali so lQke in prisegali maščevanje vladnim uradnikom, ki So jim prizadejali toliko krivic, ugrabili njihove čre-razdejali misijonska poslopja itd. Tako torej v Kaliforniji — na podlagi krščan-s^ega komunizma — pred dobrimi 100 leti; obrnimo Pogled v brezbožni komunizem sedanjih dni.
RUSIJA 1917-1927.
V teh letih so skušali vpeljati Vladimir Iljič Ulja-(Ljenin) in tovariši (vodilna z njim sta bila zla-juda Trockij in Zinovjev) komunistično interna-cionalo.
r.. ^eta 1917 je Ljenin proglasil diktaturo proleta-organiziral (s Trockim) "rdečo armado," Pro Premagal razne generale in začel izvajati gram komunizma: podržavil je zemljo, industri-,, ^ trgovino. V zmislu Marxovih naukov so začeli je k-1 komunisti zatirati tudi vero, zakaj brezbožnost Ho ,.Stven del boljševizma. Zato so uvedli "svobod-Sr '^bezen," "laično vzgojo" in skušajo z vsemi Vej .Vi (knjigami, poukom, prireditvami) zamoriti
0 razširiti brezboštvo. (sv družabni red se je naslonil na "sovjete" i2b'ete)- Delavci po podjetjih in kmetje po krajih er° odbore, "svete," le-ti izbero izmed sebe "po-
krajinske svete," ti zopet "narodni kongres svetov." Kongres izvoli "osrednji izvršilni odbor," ta pa iz svoje srede "vrhovni svet ljudskih komisarjev," ki vlada.
Pa kakšnega nasilja je bilo treba, da se je vpeljal ta novi družabni red, in kljub nasilju se ne more o-hraniti.
Že Marks je dejal, da bo mogoče le s silo in diktaturo izvesti komunizem. Komunistična policija "čeka" (črezvičajnaja, to je izredna komisija) pa je Marksov nauk o uničenju buržoazije umela po črki in začela strašno gospodariti; v 1. 1918-1922 je baje postrelila in pomorila 6775 profesorjev in učeteljev, 8800 zdravnikov, 54,650 oficirjev, 12,950 veleposestnikov, 28 škofov, 1215 duhovnikov, 355,250 drugih izobražencev, 260,000 vojakov, 59,000 policistov, 193,350 delavcev, 815,000 kmetov. "Naj pogine 90 odstotkov Rusov, če se le 10 odstotkov spreobrne h komunizmu," je dejal baje Ljenin.
Kljub temu Ljenin ni mogel izvesti svojega komunizma. Najprej ni šlo s kmeti. Na papirju je bila sicer zemlja podržavljena, toda kmetje se za to niso menili: bili so "komunisti" le dotlej, dokler so si delili zemljo veleposestnikov; ko so jo dobili, niso bili več priprti vi jeni, dajati pridelke v "komunsko" vporabo, temveč so rajši le toliko sejali, kolikor so za dom potrebovali. L. 1923 se je ustanovila sicer tudi "rdeča kmetska internacionala," a pomeni le skupnost in vzajemnost kmetskega stanu, ne pa pravega komunizma. A tudi s komunistično industrijo in trgovino ni šlo. Že 1. 1921 je moral Ljenin uvesti "Ne-po" (novo ekonomsko politiko), ki je v veliki meri obnovila prejšnje gospodarstvo.*
In verski preobrat? Znamenja kažejo, da pone-huje vedno bolj tudi val brezboštva. Škof M. d'Her-bigny, ki je obhajal 1. 1926 velikonoč v Moskvi, piše v svojih Zapiskih:
"Ruska velika noč je bila lansko leto šele 2. maja. Zvečer 1. maja so boljševiki prirejali shode in obhode delavskega praznika. Verno ljudstvo pa je s svečami hitelo v cerkve k nočni službi božji in k vstajenju. Nihče se ni upal motiti velikonočnih obredov in navad. Cerkve so bile polne. Po ulicah in cestah so se ljudje pozdravljali z velikonočnim pozdravom: "Kristus je vstal. — Zares je vstal." * * *
Kakšna razlika med komunističnimi poizkusi v Kaliforniji nekdaj in onimi v sedanji Rusiji. Obojni poizkus pa nam potrjuje resničnost besede: "Srečen narod, čigar Gospod je Bog." Prva in zadnja beseda pravilnega in ljudstva osrečujočega družabnega reda mora biti KRISTUS!
fN
Ad terrorem aliorum.
(Zgodovinska slika.)
III.
A rtneški purgi so tistega dne radovednim ženskam ure kaj počasi tekle.
Za vse mučno čakanje so bile v mraku obilno poplačane. Rihtar in biriči se niso vrnili sami, temveč so privedli še nekaj moških: štiri ali kali in eno žensko, ki je imela glavo na debelo ovito, da so se videle samo oči in nos.
Niso bili uklenjeni kakor veliki hudodelniki, katerim gre pri sodbi za glavo, vendar so morali nekaj hudega narediti, ker si jih rihtar ni upal pustiti doma, temveč jih je pripeljal v rtneško kejho, kjer bodo čakali preiskave in sodbe.
Ko so se za osumljenimi zaprla vrata, se je zgrnilo vse skupaj iz purge in gradu, da bi izvedeli iz usta rihtarjevih in biriških, kaj se je zgodilo v Dvorski vasi, zakaj so jih pripeljali v kejho. Pa še žensko! Kaj je le-ta naredila? Ali je niso ubili?
Grajski rihtar je pravil na dolgo in široko o toči, ki se je vsipala prejšnjega dne in v vsem dirindaju, ki je bil zaradi toče v Dvorski vasi.
"Koga so pa vendar ubili?"
"Vsled naključja nikogar, dasi je bila tej ženski, ki smo jo pritirali seboj, namenjena smrt. Takega poboja kakor je bil sinoči v Dvorski vasi, naša gosposka ne more trpeti, še manj pa more dopustiti, da bi se razširjale ostudne vraže in praznoverstva v njenih mejah. Ti ljudje še verujejo v čarovnice in čarovnije. Zato smo jih prignali sem, da jih obsodimo ter poboljšamo tudi vse druge, ki so v istih zmotah. En velik 'ksempelj' moramo napraviti," je razložil rihtar, ki ni "rihtal" samo tlake in desetine rtneških podložnikov in "purgarjev," temveč je moral zasledovati tudi hudodelce in roparje, in kar je bilo še težje: mišljenje podložnikov rtneške gosposke.
"A tako? Nič ni bilo!" so se začuli posamezni glasovi in purga se je razšla razočarana. "Še enega niso ubili, pa so jih toliko sem privlekli!"
Tako tudi tisti, ki so bili z gradom v najožjem stiku, niso razumeli ravnanja takratne svetne gosposke, ki si je na vse načine prizadevala zatreti "vero" v čarovnice in čarovnike ter razne vraže in praznoverstva, ki so zastrupljala ljudsko dušo in življenje.
Posvetna gosposka je bila napravila preveč nenadoma velik skok.
Ko je purgar Ogrinc zvečer svoji ženi razkladal prav na drobno, zakaj so prignali Dvorjane v kejho, in je tudi ona naposled nekoliko razumela, je dejala;
"Veš kaj? Ako ni bilo drugega kakor ti praviš, pa res ni bilo vredno teh ljudi v kejho spravljati. O
France J«k'i£:
coprniji naj si misli vsak kakor hoče, gospoda sy0' je, tlačan pa svoje!"
"Baba! Tiho! Mi, na rtneški purgi moram0 misliti kakor naša gosposka! Ne zini nobene v«c take kakor si jo nocoj, ker rečem ti: bolje je biti zadnji na rtneški purgi kakor prvi rtneški tlačan.
IV.
Preteklo je nekaj dni, predno je prišel na Rtn<f "judex ordinarius," da bi izvršil preiskavo in Pre priprave za sodbo. Dokler se ni izvršila natan^" preiskava, se ni moglo vedeti, ali se bo obsodba ^ vršila na Rtneku in bo imel sam "judex ordinat moč in pravico izreči sodbo, ali bodo pa zločinci & ročeni ribniški gosposki, ki ima pravico rabiti ti"11 meč in vislice.
Sodnik se je z veliko vnemo lotil stvari, da bi tančno ugotovil zločin, ki se je bil zgodil v Dv<>rsl" vasi.
Brez posebnih težav je dognal, da je Škander P0' škodoval Rotarjevo Lucijo ter je imel zlobni na^1 ubiti jo. Zgolj slučaj je, da je ni, ko bi se ne 1,1 takoj onesvestila ali potajila, bi jo bil Škander vo ubil, ker je bil uverjen, da je čarovnica in je redila točo.
Škander je zločinec, ker je poškodoval človeka $ zločinec, ker veruje v čarovnice in čarovnije. P1"8 noverci, navzlic ukazu svoje gosposke!
Ko je sodnik opomnil Škandra, da naj govori fe nico, ker sicer: — pokazal mu je natezalnico, kles
in drugo orodje, s katerim so takratni sodniki izsilJ.'
vali iz zločincev resnico, — se je Škander stre3" osoren in odvrnil:
"Ne bom tajil ničesar. Po resnici povem vse, tudi mi gre za glavo. Raje vidim, da mi odleti
jI
V
va pod mečem, kakor bi poginjal za plotom
od
la-
kote. Ta prokleta coprnica nam je naredila t0^e|(!
"Obseden!" zamrmra sodnik. "Nevaren člov®H Tiči v vražah."
Škander je povedal vse po resnici, tako da so
dri taJ1
gi samo potrdili, da je vse do pičice res, da ni prav ničesar.	^
Pogled na natezalnico je vplival na vse, da popolnoma vdali, v koliko so se vdeleževali P° •
Babič, Mahne in Muhič so bili spoznani ST praznoverja. Verujejo v vraže.	jii
"Judex ordinarius" je nevoljen stresnil dejal: "Vaša praznovernost je nevarna in VI\. „? stvo kaznivo. Gospod 'resprister' in vsi morejo izgnati iz vas hudiča, ga bomo pa mi, ska, ki ne skrbi samo za vaše želodce, temveč za vaše duše."
Zadnja je prišla na vrsto Lucija Rotarca, tridesetletna samska ženska iz Dvorske vasi, po milosti rtneške gosposke posestnica kajže in tistih ograj, ki ■"h je napravila ona in njeni spredniki na ozemlju rtneške graščine. Ograje so bile majhne in le malo •"h je bilo, očividen dokaz, da so se Lucija in njeni sPredniki raje bavili z drugimi rečmi, kakor da bi delali ograje in zaseke ter trebili goščave.
Lucija Rotarjeva je bila sama, to se pravi, da ni bila omožena, da pa tudi ni imela nobenega svojih v koči.
Bila je dokaj visoka ženska in suha kakor so bili tedaj v obče rtneški podložniki. Ob padcu je bila udarila z glavo ob prag tako hudo, da je bila izgubila zavest, toda so jo bile ženske kmalu izbrihtale. ^ula na glavi je bila splahnila in tudi znaki brc in udarcev so bili tekom zapora izginili. Pred sodnika Je prišla brez obvez. Platnena ruta in enaka obleka Je bila kajpada polna madežev, ki jih je dobila v Ječi, ko se je šarala ob vlažnem zidu in je počepala
golih prstenih tleh.
Sodnik jo je pogledal, zmajal z glavo in spregovoril :
"Tako mlada, pa že tičiš v vražah. Ali ne hodiš v cerkev in ne poslušaš naukov duhovnikov? Ob-dolžena si, da si naredila zadnjo točo v Dvorski vasi, hočem reči, ljudje pravijo, da si jo 'naredila,' naredi je itak nisi mogla."
"Točo? Zato, da mi je zdrobila ječmen in fižol?" je odgovorila Lucija nedolžno. "Te toče jaz nisem naredila, pa je nisem, ker je ne znam."
"Kdo jo je pa naredil?"
"Ne vem! Jaz ne! Nikdar ne! Gotovo jo je kaka druga."
"Ha! Tako tudi ti veruješ v čarovnice! Se mi je zdelo. Ali ne hodiš v cerkev? Ali so duhovniki kdaj rekli, da narede ljudje točo? Praznoversko Jiudstvo!" je zarentačil sodnik in je vprašal osorno: Povej, kdo naredi točo!"
Obtoženka se je prestrašila in je odgovorila zmerno: "Menda 'ta grdi'."
Sodnik ie razjarjen poskočil: "Te bom že naučil!"
Posegel je med drugo ropotijo na mizi in je pokazal tisto ruto, zamazano in zmečkano, ki je Dvorjanom razburjala kri in mešala pamet.
Vestni rtneški "rihtar" je bil zaplenil nesrečno stvar, da pokaže "corpus delicti" (živo pričo krivde) svoji
gosposki, ki je morala deliti pravico in kazen upoštevajoč vse okoliščine in dokazila.
"Kaj je pa to-le?" jo je vprašal sodnik in pogle-('al Presunljivo.
Lucija je pogledala ruto, ki jo je kazal sodnik ^Zgrnjeno. Vznemirila se je in obraz ji je zardel , vi. ki se je začela burneje pretakati po njenih ži-
'ah.
"Obdolžena si, da si obesila to cunjo na visoko topolo z namenom pricoprati točo na Dvorsko vas. Ti vražarica!"
Ona je pa pobesila oči in je strmela v tla. Molčala je in dihala nemirno.
"Odgovori! Ali si hotela narediti točo?"
Toda Lucija je trdovratno molčala.
"Torej je le res, česar te dolže! No, pa ti bom že razvezal jezik, da boš govorila," je grozil sodnik razkačen, ker mu ni odgovorila. "O, ko dobiš vinte na členke, tedaj se ti bo jezik že omajal."
Biričema, ki sta bila navzoča, je pa velel:
"Pripravita!"
Tedaj se je Lucija streznila. Vinte! Tolikrat je slišala praviti o groznih bolečinah, ki jih trpe oni, ki pridejo vanje. Pogledala je sodnika in zajokala, ko je videla, da se biriča žurita izvršiti sodnikovo povelje.
"Usmiljenje! Usmiljenje!"
Sodnik ni bil kak okrutnež, ki bi se bil rad naslajal ob njenih telesnih mukah. Grozil ji je ž njimi, da bi jo prisilil do priznanja.
"Torej odgovori na moje vprašanje! Povej, Ali si imela namen delati točo!"
Lucija je odkimala: "O ne, ne, ne!"
"Ne?" se je začudil sodnik. "Govori resnico! Zakaj si vrgla to cunjo na visoko topolo? Čigava je bila ta ruta? Kdo jo je nosil za vratom?"
Lucija je pobesila oči in še bolj zardela.
"Govori!" je velel sodnik nestrpno. Birič je pa nalašč udaril po zarjavelem železju.
Vsi so zrli nanjo in čakali odgovora. Kar ni mogla spraviti besede iz grla. Biriča sta pripravljala vinte in pisar je zataknil pero za ušesa, da bi mu odpočila roka.
Sodnika je osupnila tolika trdovratnost. Izlepa bi jo bil rad prisilil do izjave, da bi končal razpravo. Kajpada je bil radoveden, katera trapasta vraža tiči za ruto. V svojem uradnem poslovanju je doživel marsikaj in spoznal, da je ostudnih vraž in praznoverja med ljudstvom še brez števila, da bo treba še mnogo pouka, a tudi kaznovanja, predno se bodo iztrebile vraže in praznoverje. Kakor je prej posvetna gosposka goreče preganjala ljudi, ki so bili obdolženi čarovništva, tako si je zdaj z vso vnemo prizadevala zatreti razne vraže, kakor bi jo pekle krivice, ker je namesto vraž in praznoverstva preganjala tiste, ki so bili od praznovernih in vražam uda-nih ljudi iz hudobnosti ali neumnosti obdolženi čarovništva.
"Judex ordinarius" je bil nekoliko v zadregi. Na natezalnico resno ni mislil; z natezalnico je grozil, da bi jo prisilil odgovarjati, toda dekle je trdovratno molčalo. Zdelo se mu je, da bi rada povedala, a se morda sramuje ali kaj. Bog zna, kako abotno vražo ima. Videl je, da mu je grožnja z vintami nekoliko
pomagala, kakor že prej tolikrat, zato je poskusil zdaj še s hujšo grožnjo.
Ko je bila natezalnica pripravljena, je rekel:
"Tako! Zdaj so vinte v redu. Lahko se prične. Opominjam te še enkrat. Povej, kar sem te vprašal. Vidva pa bodita pripravljena, da jo ročno posadita na natezalnico in ji natakneta vinte, da bo lažje odgovarjala."
"Jav! Jav!" je jeknila Lucija, ko je videla grozečo nevarnost. "Le ne vint! Vse natanko povem. To ruto je nosil za vratom Andrej, moj ženin!"
Težko je izgovorila zadnje ime. "A—a?" se je začudil "judex ordinarius" glasno. Spogledala sta se s pisarjem, ki mu je zadovoljno na-mežiknil. "Pa to še ni vse, kar sem te vprašal. Zakaj si obesila ruto na topolo?"
Lucija je težko odgovarjala in le pogled na natezalnico ji je izvabljal besede.
"Ruto sem mu vzela za spomin, ko je šel z doma, da bi si kaj zaslužil predno bo poroka. A zdaj ga ni več nazaj. Že dve dolgi leti ga nisem videla. Toda mislila sem, domov mora priti. Pokoja ne sme imeti ondi, koder hodi. Zato sem nesla ruto, ki se je grela na njegovem vratu, na topolo, da bi se ga polastil na tujem nemir ter bo tako nemirno trepetal kakor listje na topoli, dokler ne bi prišel nazaj v Dvorsko vas in v mojo bajto."
"Lej! Lej! Skoraj bi bilo zanimivo, ako bi ne bilo tako neumno," je rekel sodnik in vrgel nekaj nemških besedi pisarju, da se je še pisar zasmejal. Nato je sodnik nadaljeval:
"Pa si tako neumna, da misliš Andreja na ta način spraviti pod streho. Hahahaha!"
Zasmejali so se pisar in oba biriča.
"Kaj pa je ta Andrej, zaradi katerega tako vra-
V	'V O M
zaris:
"Andrej je krošnjar. Z Mahnetom je hodil po svetu, koder sta raznašala blago, ki sta ga prinesla od morja, iz Trsta. Potem je pa pustil Mahneta ter je začel krošnjarstvo na svojo roko. A zdaj ga že dve leti čakam, ker mi je bil obljubil, da bo poroka, ko pride nazaj. Ne vem, kod hodi. In ko sem jokala zaradi tega pred Mahnečko, mi je nasvetovala, kaj naj naredim. Na njene besede sem nesla ruto, v kateri so bili zavezani tudi njegovi lasje, na topolo. Jaz nisem vedela, da bo zaradi tega toča bila. Njega pa le ni nazaj."
Sodnik bi se bil rad smejal, toda njegova dolžnost je bila z vso resnobo preganjati vraže in jih popolnoma iztrebiti.
"Praviš, da ti je Mahnečka nasvetovala?"
"Je rekla, da bo samo to pomagalo."
"Ta vražarica!" je siknil sodnik. "Lepa zalega je v Dvorski vasi. Zlo je treba izdreti s koreninami-Tudi Mahnečko mi pripeljite. To pa odvedite!"
Lucija je šla nazaj v zapor, sodnik je pa dal P0' velje, da se pritira Mahnečka, žena enega zaprtih.
Poletna slika: Jelen po boju.
na Rtnek, da se kaznuje, kakor zapovedujejo postave, ker razširja vraže in praznoverstvo med sosedami in dela očitno greh.
Za tisti dan je sodnik končal delo in je šel na iz' prehod proti Hudemu klancu, odkocfer se tako leP° vidi v ribniško dolino, koder so pred tridesetimi l^1 toliko imeli opraviti s preganjanjem čarovnic, pa preganja sedaj tiste, ki še verujejo v čarovnik in čarovnije.
Čislani naročniki Ave Maria gotovo že čakate na "Glasove °d Marije Pomagaj," kaj je bilo iiovega jn posebnega zadnji me-Sec na slovenskih Brezjah v Le-^ontu. Povem vam, da smo mar-'*aj zanimivega doživeli t« in 131 av je, da tudi vi izveste, ker radi slišite iz središča naše nove omovine, od naše Matere s slo-Ve«skih Brezij.
Najprej vam povem kot veselo llovico, da je naša redovna družila dobila novega sobrata: brata v.1. a> poprej John Jordan iz ^'arda, Wis. Že je bilo poveda-v "Glasovih," da je on vešč varmar in'kako nam je dobrodo-
šel del
na pomlad. Koliko raznega a je treba opraviti na farmi v 111 času, to vsak farmar dobro In kjer je dosti pridnih rok 111 Umnih farmarjev, tam gre tudi eI° hitro izpod rok. . kakega pomočnika smo spre-, 1 ž njim dne 14. aprila na Ve-
liki
četrtek. Po predpisih našega
^eda se je pripravljal na sprejem ledovni stan. K tej slovesnosti a Prišla njegova mati in eden rat iz Willarda. Kako vesela je ' a Pač mati, ko je gledala po-enliive obrede sprejema njene-a sina v redovni stan. Posvetil ^ Je Bogu in dobil je novo ime g ' Ciril. Lansko leto pa je v Pr'ngfieldu postala redovnica ^Jegova sestra. V enem letu sta s)e<;na oče in mati darovala v zoo Bogu hčer in sina.
je nekaj idealnega, vzvišena, kadar se mladenič ali mla-lienka posvetita Bogu v redov-xem stanu. Sledeč klicu božjemu, aPUstita svet in vse, kar jima et more nuditi, Spoznala sta,
br;
kako kratko je življenje, kako goljufiv je svet, ki veliko obeta ali malo da in da je srečno naše srce le, ako počiva v Bogu. To srečo vživa redovnik v svojem redovnem poklicu, ki se s celim srcem posveti Bogu. Četudi je zapustil očeta in mater in brate in sestre in vse, kar je imel, prejme v samostanu stoterno, po smrti mu je pa pripravljeno večno življenje. To srečo prave redovne osebe je pač dobro razumela sv. Terezija, ki je rekla: "Če bi mogli ljudje spoznati srečo, ki jo vživa pravi redovnik, bi vsi zapu-
Lemontski delavci.
stili svet in šli v samostane." Kdo bo zdaj prvi sledil zgledu brata Cirila in postal njegov sobrat Metod?
Nekaj posebno lepega je bilo veliki teden pri nas. Prav kakor v samostanih v domovini se je razlegalo petje pri duhovnih o-pravilih zjutraj in popoldne v naši cerkvici. K temu je še posebno pomogel Rev. Odilo Hajnšek, gvardijan iz Brežic in zdaj ameriški misijonar, kot izboren pevec. Dospel je k nam ravno Veliki teden iz Clevelanda, kjer je imel štirinajstdnevni misijon. Naj ga
Bog obilno blagoslavlja pri apostolskem delu v Ameriki!
Na velikonočno nedeljo, bil je prekrasen in vroč dan, smo bili vsi mašniki in tudi kleriki poslani v pomoč sosednim gospodom župnikom; samo ena sv. maša je bila doma. Toda za Belo nedeljo, na naš prvi shod je bila tudi ob 10. peta sv. maša, pri kateri so lepo pele častite šolske sestre, naše sosede z grička Asizij. Marija Pomagaj naj jim poplača to ljubeznivost in mi se jim priporočamo še v prihodnje.
Romarjev na ta prvi shod ni bilo veliko, bila pa je pridiga v slovenskem in slovaškem jeziku, popoldne pa slovesne večernice; zato jih pa več pričakujemo pri nadaljnih shodih na slovenskih Brezjah.
Kako pa je z delom na farmi in z vodovodom, boste vprašali. ■— Prav izvrstno. Naš Father John v svoji nikdar mirujoči navdušenosti, kako bi bolje in čimpreje uredil in povzdignil zapuščeno farmo, sveti vsem s svojim zgledom. Dela to in ono — povsod je doma kot izkušen star farmar. Zdaj ima že lepo število veščih pomočnikov, ima tri zveste konjiče, pripravne za vsako delo in tako krotke in poslušne, da je veselje. Tako se pač lahko dela in veliko stori v kratkem času.
Toda ni samo dela v obilici na farmi, temveč delo za reservoir in vodovod. Rečeno je bilo v zadnjih "Glasovih," da bo to delo dovršeno v par tednih. Načrt sicer je bil hitro narejen, toda delavcev je bilo malo, da bi ga izvršili. Poleg tega je pa še vreme nagajalo, da ni bilo moč delati,
April pač rad rogovil, dežja je bilo obilo, en dan, 22. aprila je še snežilo kot po zimi. Tako se je zgodilo kakor je bilo pričakovati, da je to delo vzelo več časa nego par tednov. Vendar, hvala Bogu, ko pišem to poročilce, gre delo že h koncu. Že je "tank" na svojem mestu v zemlji in poleg njega v "basementu" nov motor, ki ga br. Benedikt "konekta," že so položene cevi do romarskega doma in izkopani jarki v vrtu do ofisa, tri čevlje globoki. Še par dni in veliko, prekoristno in prepotreb-no delo bo dovršeno. Stalo nas je res mnogo truda in napora, zdaj pa imamo, lahko rečemo, kar smo tako želeli in potrebovali. Okrogel, 26 čevljev dolg in štiri čevlje visoki tank, dobro pripravljen in zavarovan proti rji, obsega dve toni vode. Motor žene vodo 250 čevljev visoko. Torej bo služil za vodovod v novem samostanu, na griču, katex-ega bo treba čimpre-je zgraditi. Takoj ko bodo vse cevi, v dolžini 2257 čevljev, položene in "konektane," pride nadzornik družbe pregledat vse delo; kajti družba daje enoletno garancijo za solidnost tanka in motorja. Obenem pride tudi nadzornik zavarovalne družbe, da se določi nov in znižan premium za zavarovalnino v prihodnje.
Toliko o našem delu zadnji mesec, da boste spoštovani brav-ci vedeli, kako živimo in delamo redovniki na slovenskih Brezjah. To pa zato, ker se vedno zaničuje redovni stan od sovražnikov svete vere, ki govore in pišejo, da redovniki lenarimo v samostanih. Rad bi videl, da bi taki prišli pogledat sem na Lemont, kako lenarimo in nimamo drugega dela, kot da "slovenski patri pišejo sanjske bukvice." Še raje bi pa videl, da bi prišli sem ne gledat, temveč delat pod nadzorstvom Fathra Johna, da bodo še oni "lenuhi, ki strašijo ljudi s peklom in hudičem."
Da, ti "veleučeni in izobraženi" modrijani, slovenski brezver^
ci, smešijo v svojih časnikih sveto našo vero, odpraviti hočejo kot prazen strah pekel, odpraviti Boga samega in se iz Njega norčujejo neprestano. To delajo seveda vse zaradi svoje slabe vesti, ki jih peče po dnevu in po noči. In to po pravici; kajti zelo so obtežili svojo vest s svojimi slabimi dejanji. Zato se boje pekla, boje Boga, pravičnega prihodnjega Sodnika. In da bi se vsaj nekoliko u-tešili in umirili svojo pekočo vest, ki jih grize in peče in jim že tu na svetu dela grozen pekel; zato govore in pišejo, česar pa sami sebi ne verjamejo, da ni pekla, ni Boga. O takih je že kralj David krepko pa kratko povedal: "Le norec, to je hudobnež, brezbož-než — govori v svojem srcu: ni
Fr. John & Co.
Boga!" Bog se taji faktično z grehom; kjer pa vlada hudobija in se Bog taji v dejanju, se iz tega razvije kmalu teoretično zatajevanje Boga. Torej naravna posledica grešnega življenja je tajenje pekla, tajenje Boga. Zakaj pa noben pošten kristjan, ki zvesto izpolnuje svoje dolžnosti do Boga, ne taji ne pekla ne Boga? — Ker ve, da je Bog pravičen Sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje. Lojalen, pošten državljan se ne boji sodnika; pač pa nepošten, ki ne izpolnuje postav.
Taki-le naši brezverci sami sebe tolažijo ali se vsaj hočejo tolažiti, pa se jim ne posreči, češ, to je samo prazen strah in taje pekel, taje Boga. In vendar, kljub vednemu njihovemu tajenju, ali so kaj dosegli, ali so odpravili pekel, odpravili Boga? Njih lastna
pekoča vest jim neprenehoma kliče in temu klicu se ne mor»J° nikjer izogniti, da je pekel za hudobneže, da je pravični Sodnik' ki hudo kaznuje. Kadar toreJ> čislani bravci, slišite koga govoriti, da ni pekla, da ni Boga, takoj veste, kakšen je, da je hudobnež in da ima vzroka zadosti, da bine bilo ne pekla ne Boga.
-o-
IZ UPRAVNIŠTVA.
Kampanja za Ave Marijo Rte h koncil-Končali io bomo, kakor razvidno iz 7-a pisnikov naših zastopnikov, še dokai do bro. Da bi bili vsi zastopniki, kar J'j1 imamo tako delavni kakor so nekatf1, pa bi bili dosegli število 7000 naročnikov-Z veliko vnemo se ie potrudil zlasti na vrli potovavni zastopnik Mr. JakšetičJ* Clevclanda. Imena drugih bomo priobči" v prihodnji številki, ko bomo imeli ra-čune iasne in iasen vpogled vso kafljj panjo. Še je čas. morda dobijo zastopnik še katerega, potem bomo razglasili, k"0 ie bil glavni bojevnik za našo stvar ,n kdo i ill ie dobil največ. Zastopnikom sC že sedai s vso hva'eznostjo zahvalili id11® za njihov trud in upamo, da bodo dela" z isto vnemo naprej. Čikago in So. čikago sta tudi krepko posegla v naše dejo-V Čikago deluje Mrs. Kobal.' v So. kagi pa vrli zastopnik Mr. Gabriel. Marko Blut pa tudi te nadkriljuje. Zg'e' da, da bo Mr. Marko Blutt zmagovalec, če ga seveda ne bo Mr. Jakšetič v zadnjih dneh porazil. — Vse delavce za našo kampanjo bomo dali v letošnji koledar in zato prosimo, da nam pošlje vsa* svojo fotografijo. Pošljite jih na naslov Br. Akurziia Sumrak. O.F.M., Box 443. Lemont. Tli. Fotografijo pa pošliitc brz-Vsaj do koncem junija jo moramo imeti. Poleg tega pozivamo zastopnike sC zadnjikrat, na i nam gredo s vso silo roko. Vsak naj nam pošlic vsai tri, štif oglase, poročilo iz naselbin i. dr., kar bo le potrebnega za koledar. Radi bi. da bi bil res nekaj lepega naš koledar. Pr1' hodnic leto je dvajseta obletnica Ave Marie. Torej n\ora biti koledar za Prl' liodnjc leto vreden spomin te lepe obletnice našega skupnega dela med rojaki .v Ameriki.
Prosimo tudi vse zastopnike, nai <7' tiriajo vse dolžnike iz zadnjih let. Tak«1 so nam šli na rokA v tem oziru. tako da jih sedai že ni več veliko na dolžniškem listu. Nekaj jih ie pa še vendar. 5e te ie treba dobiti, tako, da bomo zanapre' lahko brez skrbi vodili svoje zapiske. Vse bo šlo v redu in lepem delu naprej' Toliko sitnosti ne bo, kot so bile doslej-Kdo bo ne plačal naročnine, tega bom" črtali iz imenika, razen če bi bil res v silni potrebi in ne more takoi plačati. —
Delajmo, delajmo za katoliški tisk Pozdravljeni zastopniki in vsi naročniki-Brat Akurzij Sumrak, upravnik.
Rev. Fr. Paškal Esser.
7	ZAHVALE.
ma ah.valjuje ni se Materi božji Mariji Po-da } za uslišano prošnjo v hudi sili, Mar1' 'e ^a'a Pres,at" težko operacijo. —
jJ*. Gosenec.
bož.aj!>risrčneje se zahvaljujem Materi sij;" ln Sv. Tereziji, Mali Cvetki za u-j)a<ln° Prošnjo. — Terezia Aufderklam,
'isH-raV Iepo sc zahvalim Mali Cvetki za nUjSan° Prošnjo v bolezni. S tem izpol-svojo obljubo. — J. B. Collinwood. «,a . najprisrčnejša zahvala Mariji Po-Vsc]1 1 Za. uslišano prošnjo v potrebi. V ^ rn'n?J''1 križih mi je že pomagala, Bol« 6 !c sedaj rešila. Prosim Te, rni jKa,.m' še zanaprej Marija, kakor si Pr0(j oslcl. varuj mene in moje otroke obda.v.^mi težavami, ki nas vsepovsod Jajo. _ Agnes Pire, Cleveland.
darovi v blagu.
(Od i. aprila do 1. maja.)
Dr<>0, ,)a Jelenčič darovala 2 vzglavia in 4 v?3,6'5?" Mrs. Veronika Maria Roiko Jc 2^avjc in 4 preobleke. Obe so prišle ®°nia apr''a prc<f Prvini shodom, da so BriiiaKa.'c ^'stiti farmo. Mrs. Magdalena Vnc r le Da že prišla 22. aprila in z vso de],,10 Pomagala pri enem in drugem Ccrk -Sam° da je lepše zgledalo okrog Marije Pomagaj za njen prvi 2l f Mr. Math. Kremesec daroval I)0s,Hln!°v svežega mesa in dve salami; "ike Jc več funtov perja za vzgav-Vr t r-
k> j Gottlieb več kosov razne oble-VSen' 0r- tudi svedri in nogavice. — stoter Slcll,)a' najlepša hvala. Bog plačaj
DAROVI V DENARJU. Za list Ave. Maria:
Mary Puhek $2.00; Joseph Zore fv zahvalo) $2; Neimenovana. Pittsburgh $2; Neimenovani, Pittsburgh $1; Mary Pustotnik SOc; Frank in Alojzija Stopar $2; Josephine Meglen 50c; Agnes Jordan $1; Frank Cerne 50c; Mary Gosenca $1; Agnes Pirce (v zahvalo) $2.
Za Kolegij sv. Frančiška:
Very Rev. Šavš $150; Frances Zbaš-nik $1; Mary Pustotnik $1; Mary Babich $1; Anna Jaksie 90c; Mary Prijatelj $1; Frank Kobal $1; John Bays $1; Ivan Intihar $100.00; Uršula Erhatič $2; Barbara Kramaršič $1.
Člani Apostolata so poslali:
Franc Krauser $10; Mary Krauser $10 (poslal Mr. M. Kremesec); Frank Stopar $2; Alojzija Stopar $2; Jožef Jordan $5; Frank, Charley in Anna Cerne po 50c: Anna Benčan $2; Paul Ogrinc $10; Francis M. Loparec $10; Josephine Sa-moturčin $5; Agnes Matkovič $10; M. Grahek $5; Barbara Strucel $10; Roza Skubica $2; Neža Cimperman $10; Mrs. F. Vidmar $1; Marv Skrinar $5; John Stampfel $1; John, Eva Ponikvar $1; Helen Anzich 50c.
Za cerkev in šmarnice Mariji Pomagaj:
Anna Gerčman $1; Mary Blažič $10; Anna Loparec $1; Anton Gregorich $2; Anna Benčan $1; Anna Janšič $1; Mary Hitti $1; Math. Kremesec $2; Cecilija Hrvat $1; Helena Zunter $1; Nikolaj Vraničar $1; Anton Zagorac $1; Blaž Mlakar $1; Mary Spehar $2; Anna Kic-miler $2; Frances Perko $1; J. Klepac
Novomašnik Rev, Fr. Andrej Šulek,
$1; John Strus $2; Frances Volk $1; Mary Habian $1; Nicholos Badovinac $1; Mary Krulc $1; Rev. Berbard Amboro-žič $1; Antonija Kness $1; Josie Vidmar $1; Joseph Supančič $3; Anton Strniša $1; John Burgstaler $1; Helena Turk $1; Joseph Gabrovšek $1; Mary Gosenca $1; Polana Guzce $1; Frances Vrabič $1; Mary Sivec $1; Mary Planinšek $1; Stif in Mary Kuhar $5; Frances Horvat $2; George Nemanič $2; Joe Ravšel $5; Frances Vičič $1; Mary Burja $1; Math. Flajnik $1; Frances Zakrajšek $1; Frances Rus $1; Frančiška Meglen $1; John Keru $1; Neimenovan, Rice, $2; Anna Shute 30c; Bara Kramar $5; Rosie Skib-ca $1; Neža Cimperman $2; Julija Menim $2; Neimenova, Bridgeport, $1; Mary Hoge $2; Josephine Blažič $2; Marv T.ebar $1; Katy Pavlič $2; Neimenovana, New York. $2; John Terselich $1; Neimenovan. N. Y., $1; George in Frances Gregorich $2; Frances Gorni $1; Mary Planinšek $1; Angela Arko 50c; Mary Natovrh $1; M. Papež $2; Ivana Kozlev-čar $2; Frances Kostelc $1; poslal Anton Jakšetič, Brid., Con., $1; Marko Bluth $1; loe Munish $1; Ana Kolar $1; Mary Brodnik $1; Eva Ponikvar $1; Anna Brinovec $1; Johana Blatnik $1; Ro-zalija Firts SOc.
Za lučke pri Mariji Pomagaj in sv.
Tereziji:
Katie Novak $1; Mary Derčar $1; Mary Gostič $1; Terezija Sulcar $1; Mrs. Museck $2; Ana Znidaršič $1; Nick. Gustin $1; Math. Kremesec $1; Mary Pustotnik $5; Anna Taksie 10c; Mary tiLžar $1; Mary Goričan $1; Frances Rus $1; Frances Vrabič $1; Mary Me-tlek $1; Neimen.. Mon. Run, $1; Mrs,
Novomašnik Rev. Fr. Pavel Kulka.
Skuli $5; Margaret Kitania $1; Marija Prus $1: Anna Loparcc 50c; Frank Cer-ne $1: Math. Dubich $1: Mary Zdravye $1; Marv Novak $1; Katarina Krapec SI; Mike Tonšič $1; Anastazija Raj $1; Mary Hitti $1: Jožefa Lesiak $1; Veronika Marija Rojko $1: Terezija Centa 50c; Mary Lah $1; Marko Bluth 25c: Neimenovan, Joliet, $1; Uršula Ivšek $1.75: Neim., Joliet, 20c: Uršula Konda $6; Ana Zokal $1; Ema Pakiž $1; Agnes Matkovič $1; Mary Prah $1.50: Joseph Zupančič $2: M. Zot $1: Mary Krnic $1: Blaž. Moličnik $1: Anton Bevec $2: Polona Guzce $1: Tožef Juričič $1: Mary Klobučar 8c: Mary Planinšek $1; Stif in Marv Kukar $1; Helena Maren $2; Joseph Motrosa, Mary Burja 30c; Marija Dolenc 50c: Mrs. Slapnik 50c; John Kern $1; Anna Schute $1; Mary Jazbec $5: Anton Sedeč $1; Marv Svan 50c: Helena Gerčar $1; Rosie Gajder $1.50: Frances Gornik $1; Julija Mokše $1: Aljozija Umek 51; Mary Natovrh $1; Julija Arko $1; Mrs. Joe Požel 50c: Andrew Žagar $1: Frank Stopar $1; Ivana Kozlevčar $5: Margaret Kvas $1; Marv Rrodnik $1; Frances Micatich $1; Eva Ponikvar $1; Frances Bemsko $1: Mary Zupančič $1: Johana Blatnik $1: Barbara Globočnik 25c: Mary Spehar $1: Anna Virant $1; Anna Želko $1; Helena Anžič 50c.
Za sv. maše so poslali:
Frances Znidaršič 1 (1), Frances Fink 2 (20), Mary Anzelc 5 (5), Mrs. Nakerst $1.50 (1). Marv Derčar 1 (1). J. Verzel 3 (3), J. Klepac 1 (1). Marija Pcterlin $1.50 (1), J. Ambrožič $1.50 (1). Mary Okičič 2 (2), Clementine Okičič 2 (2), Frances Znidafšich 1 (1). Joe Miroslavič 3 (3), Anton Golobič 5 (4), Mrs. M. Božichc-vich 2 (2), Frances Vrabič 1 (1), Frances Vaček 1 (1), Katarina K. 1 (1), Marv Kostelc 1 (1). Hel. Gell. 1 (1), Mr. A. Golobich $2.50 (1). Marv Tallc 2 (2). Marv Babich 2 (2), Frank Kobal 1.50
(1),	Frances Lousin $30 (30), Rosie Mo-žina 2 (2), Uršula Ambrose 1 (1), Frank Pristavec 1 (1), Nick. Gustin 1 (1), Clementine Ohičič 2 (2), Anna Jakosh 2
(2).	Mary Lužar 1 (1), M. F. Kobal 10
Rev. Kazimir, brat Serafin in Mr. Petrič na našem jezeru.
(10), Emilia Paskvan 2 (2), Frances Vrabič 1 (1), Mary Medek 1 (1), Frank To-mažič 2 (2), Martin Gjura 3 (3), Martin Gjura 1.50 (1). John Dcnša 3 (3), Mary Svan 1 (1) Maks Ivančič 2 (2). Mary Zore 1 (1), Barbara Dolinar 1 (1), Helen Zore 1 (1) Margaret Kitania 1 (1), Maria Grahek 1 (1), Nick. Gustin 1 (1), Uršula Erhatič 2 (2), Družina Gabor 3 (2), Anna Juričič 1.50 (1), Frank Kobal 2.50 (2), Stanley Kunkol 2 (2), Družina Samoturčin 2 (2), Marko Bluth 1 (1), Anna Pcrše 1 (1). Anna Zokal 1 (1), Frances Volk 1(1), Mary Prah 1.50 (1). John Burgstalcr 1 (1), Katarina Kunich 5 (1), Terezija Gregorc 1.50 (1), Jožef Jurišič 7 (7), Mary Planinšek 1 (1), Stif
in Mary Kukar 4 (4), Helena Maren 4 (4). Mary Globokar 1 (1). Frances R"sS 4 (4) Gregor in Frances Gregorič 3 (- • Rosie Russ 1 (1), Kataruia Siniončič 1 (1). Rozalija First 1 (1). Johana Blatnik 1 (1).
m
Za Samostan:
Elizabeta Malley darovala po sinu c" talar, roket in biret.
Ivanka Ulčar $2; Mary Jan $1: cija Kure $5.
Darovi za maše v Lemontu:
Maše za poseben namen za
poseben dan en altar......
$1.50
E. V. Sourbier
CATHOLIC UNDERTAKER
348 N. Front Street
Steelton, Pa.
VSEBINA ŠESTE ŠTEVILKE.
Marija in Srce Jezusovo — Rev. Dr. Fr. Knaus; Kako sem se vozil z ljubim Bogom — Rev. Janez Pucclj; Kako si lep« M. Elizabeta; Pomcnki o veri in neveri — Rev. Bernard Ambrožič, O.F.M.; Prešmentane citre — A. U.; Marija in Evharistj' ja — Rev. Dr. Al. Merhar; Anton Martin Slomšek — Sr. M. La voslava; Dvoje komunističnih poizkusov — Rev. Janez Filipč'^' Ad terrorem aliorum — France Jaklič; Glasovi od Marije Potna ?aj — 1'. Benigcn; Doma in po svetu.
Urejuje Rev. Aleksander Urankar. — Tiska: Slovenska tiskarna Edinost Publ. Co. v Chicago.
°ienci vzhodnega zavoda pri sv. Očetu.
KAkor znano, je v Rimu papeški za-v°d za vzhod. V njem se priprav-10 gojenci raznih narodov za misijo-
narje
med pravoslavnimi in drugimi ne-
, -- U1C(
ato'čani na vzhodu
p	• na v^iiuuu.
ha .re^st°jn'k tega zavoda je škof Mi-Q.e D. Herbigny. On je predstavil sv. 2411 Kojence zavoda v avdiienci dne Po 'lla!"ca- Izmed redov so bili zastopani mi M0)t;nc''1 naslednji: benediktini, do-asiT	frane'škani, kapucini, iezuitje,
Sal^sionisti in redovniki Maronitov ter vatorijanov. ki so vzhodnega obreda. ske° narodnosti so pa gojenci italijan-^ ' [rancoske, angleške, nemške, belgij-rUsi spanske, holandske, poljske, ogrske, S|o e' ukrajinske, estonske, bulgarske, Uir"t"S^e' hrvatske, maronitske, grške.
g in albanske narodnosti. Jel V	s Posebnim veseljem spre-
ta ) avdijenci gojence svojega zavoda, „a aan sv. Gabriela, ki ga tako zelo časte Sl0v^n°du kot svojega varuha, zlasti
ljkj dos» sv. Očeta Pija XI. je bila vc-kalt "I 'fre<lna; kajti splošno je znano, v*h	njegovo očetovsko srce objeti
"itn 1 7 vsetn' njegovimi sinovi združe-st„sl razkolnimi, da bi po besedi Kri-
| "Vl '>il en hlev in en pastir. 'Ha ° ° ie znano, kako zelo se zani-če|?aSv' Oče za vsako delo in podjetje, zdry.. namen je doseči in uresničiti to Sv0j0' To je jasno povdaril te dni in - "kroznico, poslano jugoslovanskim niC() °s'°vaškini škofom za enaistolet-
,n r°istva sv. Cirila. YjJoi "vla'° poprej ie govoril katoliškim dijen",so'ceni. ki so bili pri Njem v av-?aznal' ('a z največjim zadovoljstvom da 0 njihovi želji proučavati vzhod, <Wino° ''olje spoznajo čuvstva in zgo-v v	vzhodnih bratov. To jim
žitev P korist pri njoh delu za zdru-frevj ,)r> Srcu Kristusovem, kedar jim bo
T0 j 1 nudila to priliko. * l>eSej Dose,)no hotel povdariti ne samo y ta. tc,r>vcč z dejanjem, ker se ie initit(i;,a'nen ustanovil papeški vzhodni n'cR<V . njfrn upa sv. Oče, da hod* vetji gojenci po skrbnem in ljubezni-
')'KnZa^eVani'u voditel5a skofa D
Dred0vav sodelavcev vedno boli nabavi j 1 v vednostih ter v posebni pri-
t>ripr' to misijonsko delo. "J^hna . za to misijonsko delo ni Da Pomislimo velikanski Ct"iti ,0Ra Podjetja, moremo prav 0bScžli.n'^ovo korist. V resnici s tem 11 misijonskim poljem, katero naj
bi obdelovali misijonarji iz papeškega zavoda, se zdi isti zdaj kot kaplja v pri>-meri z oceanom.
Zato je tudi sv. Oče primerjal zavod in vsakega posameznega gojenca malemu gorčičnemu zrnu, ki pa postane drevo tako. da pridejo ptice izpod neba in prebivajo na njegovih vejah prepričan, da bo vsak dojenec nadomestil malo število zavoda s tem, da se poglobi v znanosti in pripravi za misijonsko delo.
Ta zavod je določen, da se v njem podaja izbrapa. posebna znanost, ki ne more biti vsem dostopna; temveč edinole malemu številu gojencev, ki pa morajo biti izvrstni in nadkrilovati druge z u-zirom na pripravo ter gorečnost in velikodušnost. katero pričakuje od njih to podjetje.
Sv. Oče ie to gledal v navzočih, ob-jemajočih boli s srcem kot s pogledom svojih oči. Zahvalil se ie previdnosti božji in vsem, ki se trudijo, da privedejo zavod in gojence k tako vzvišenemu cilju osrčujoč jih v zaupanju, da bo njih napor donašal najboljši sad.
Da bi se to zgodilo ie sv. Oče podelil iz dna srca apostolski blagoslov vsem navzočim, ki so predstavljali po svoii različni domovini, narodnosti in obredih vso Cerkev, katera mu ie izročena od Boga, da jo vlada.
Priporočivši gojencem, da se z vso vnemo pripravljajo na veliko misijonsko delo h kateremu jih je poklicala previdnost božja ter predvsem ono pobožnost, ki ie za vse koristna in brez katere io ves naš trud brezuspešen, se ie v spremstvu svoje kurije povrnil v svoje sobane.
P. Benigen.
pERKEV na Kitajskem: Število kato-^ ličanov na Kitajskem znaša v zadnjem času 2,240.250; škofov je 56 in duhovnikov 2907. Četrtina duhovščine je kitajske narodnosti. Po semeniščih ie 741 bogoslovcev in 1969 duhovniških pripravnikov. Poleg teh delujejo na Kitajskem 248 inozemskih bratov laiikov in 271 domače narodnosti. Te številke so povzete po štetju iz 1. 1926. Torci so sedai po dobrem letu že gotovo zopet narasle.
KATOLIŠKIH duhovnikov je na vsem svetu 312,000 med 1700 milijoni pre-bivavcev. V Evropi jih deluje 200,324, v drugih delih sveta jih je torej 110,000. V Afriki pride en katoliški duhovnik na 400 katoličanov in 110,000 poganov, na Japonskem en duhovnik na 880 katoličanov in 220.000 poganov, na Kitajskem
en duhovnik na 800 katoličanov in 180,000 •poganov in v Indiji en duhovnik na 860 katoličanov in 100,000 poganov.
IZ kitajskega že prihajajo poročila o * težkem preganjanju katoliške Cerkve. Nad sto cerkva so že nacijonalisti ople-nili in jih vzeli v last. Duhovnike pobijejo ali pa naženejo. Stanovitnosti daj Gospod vsem našim mučencem, za to molimo.	•
7ANIMIVO je pismo mehiškega du-hovnika, ki so ga priobčili v nekem nemškem časopisu. Iz njega ravno spoznamo, koliko težav morajo prestati mehiški duhovniki v svojem težavnem poklicu. Pismo je privatno in se glasi: "Zvedeli bi radi, kako je kaj z menoj v teh težkih dneh. Po vsem mestu imam na oskrbi mnogo takozvanih evharističnih štacij, to se pravi, sveto obhajilo delim po zasebnih hišah. Imam 300 obhajil dnevno. Spovedujem rano tam trikrat na teden. Mnogo krstov imam in porok. Vse seveda skrivaj. Polega tega ima še razne konference o verskih rečeh, ki se zavlečejo časih pozno v noč. Moja glavna skrb pa ie skrb za katehiste, to so člani nekdanje mladinske organizacije. Skupaj prihajamo zelo pogostokrat in se pogovarjamo o nravnosti in verskih resnicah. Čudim se, s kako gorečnostjo se mi mladina zbira. Časih se mi posreči, da se ukradem v ječo, tam morem potolažiti uboge jetnike-mučenike s svetimi zakramenti. Nekoč sem našel nad 80 oseb v eni celici. V pretesni celici niso mogli ne sedeti, prav ne stati, zrak je bil tak, da me je kar dušilo." — N. N.
7ADNJ1 čas je bilo v Washingtonu vlo-ženili 17 prošenj za zidavo novih cer-9 cerkva. 2 katoliški šoli. 1 gimnazijo, kvenih poslopij. Med temi so prošnje za 1 samostansko šolo, 1 javno šolo, nadalje prošnja za pozidavo samostana, sesterskih hiš in vzgojevavnic.
Chikago so v pretečenem letu posta-* vili 28 krasnih cerkva. Tudi lepo znamenje za naše drugače dokaj poživi-nje»o mesto.
\jf Angliji so izdali poseben odlok, ki prepoveduje na dolgo in široko ob-ravnati razporoke po časopisih. Samo kratka notica je dovoljena. Prestopke kaznujejo z zaporom do štirih mesecev in visoko denarno globo. — Taki odloki bi tudi časopisom drugih narodnosti prav nič ne škodili.
MJUJORŠKI župan James Walker je energično nastopil proti umazano-stim, ki jih kažejo in se dogajajo na odru. Izjavil je, da bo uporabil uradna sredstva, kratko, da bo zgrda nastopil, če se mu zlepa ne bo posrečilo ustaviti gnoja, ki se vali iz nekaterih teatrov.
DO Ameriki se je začela velika akcija, da se čimpreje pospeši beatifikacija služabnika božjega P. Leona Heinrich. O.F.M., ki je bil ustreljen od italijanskega anarhista med delitviio sv. obhajila. Kakor pravi poročilo, je tedaj mo-rivec še preje sam prejel sv. Obhajilo, nato je papresv. hostijo izpljunil in sprožil revolver na duhovnika. Pri padcu duhovnika so se raztresle hostije iz ciborija po tleh. Kaj je tega? Ni še dolgo. 23. febr. je bilo 1. 1908. Danes se od vseh strani oglašajo njegovi častivci, da jim O. Leon pomaga v vseh priprošnjah. Ljudstvo opravlja posebno devetdnevnice v njegovo čast — Tako poplača Bog svoje verne služabnike.
MA Angleškem v Londonu je izšla ravnokar znamenita knjiga, ki v niei najznamenitejši angleški medicinci in doktorji razglabljajo vprašanje o porodni kontroli. Naslov knjige je "Medical Views on Birth Control", izšla je v založbi Martin Hopkinson & Co. V njej žigosajo to moderno pregreho kot največji moderni škandal, kot umazano in nenaturno početje, ki ne more ostati nekaznovan od narave same. Še vsak greh zoper naravo se maščuje prej ali slej, tudi ta se bo, tako na posameznikih, kakor na občestvu. Posebno pa se zdravniki zgražajo nad tem, da pub'icirajo brošure v vsaki večji faktoriji in jih razdeljujejo med nedoraslo mladino, zlasti
IZ NASELBIN.
Chicago. — Umrla sta zaporedoma kar dva naročnika Ave Marije. Frank Ter-selich, ki je bil dolga leta naročen nanjo in Jože Piber. Oba sta bila iz dna duše udana cerkvi in svoji fari. Frank Terse-lich ie umrl na notranjem izkrvavljenju, Jožef Piber na trojni jetiki, vratni jeti-ki, jetiki v grlu in vnetju hrbteničnega mozga. — Ohranimo pokojnima trajen spomin v svojih molitvah zlasti naročniki A. M.
So Chicago. — V tednu sv. Jurija se je fara duhovno prenovila v 40. urni pobož-nosti. To leto nam je preč. župnik priskrbel izredno dobrega govornika. Prišel je i7. starega kraja prav iz tega namena, da daje misijone po slovenski Ameriki. P. Odilo Hajnšek zna zadeti pravo struno, da ti zapoje srce v novi ljubezni božji. — Veseli smo, da bo prišel še enkrat k nam in sicer na misijon. Ta bo menda tja na jesen enkrat.—C. K.
Elkhardt, Ind. — P. Odilo Hajnšek. misijonar nas je obiskal zadnje dni. S svojo krepko besedo nas ie navdušil kakor malokdo. Škoda, da ne more Gospod ostati kar pri nas. Tako pogrešamo slo-
pa še lieomoženo ženstvo. Graje vredno je, da to kugo države trpe. Tako doktorji, in to niso morda katoličani, temveč vsi skupaj so "pošteni" brezverci. . .
\T Wisconsinu so se nekje zadnjič usa-* jali Kukluksi. ker so videli ameriško zastavo prevlečeno z rumenim florom. Menili so, da je to napravil katoličan. Rumena barva je barva papeževa. Ubogi Kluksi. Pomilovanja vredni so. In podobni oni domači živalici, oz. živali, ki ne more prenesti rdeče barve, ne da bi zdivjala.
\T Chicago je zadnje dni blagoslovil Kardinal Mundelein največjo katoliško višjo šolo. Šola je posvečena varstvu Sv. Družine. Stroški znašajo ravno milijon dolarjev.
MEHIŠKI Neron je nagnal iz dežele 8 škofov, menil je s tem, da bo odsekal glavo Kat. Cerkvi, če ji nažene pastirje. Pa so se krepko postavili deportirani škofje Nismo naperjali nobene revolucije. Pač pa pozivamo ljudstvo, naj brani svoje pravice; najprej seveda z molitvijo. z besedo, v skraini sili pa z orožjem. Vlada, ki sedaj drži vajeti mehiške države v rokah, ni zakonita, to ve celi svet in zgodovina bo še govori'a o njene*1! padcu. Niso še odsekali glave mehiški cerkvi. Dokler bo kak duhovnik v deželi, bo tudi glava. Teh je pa še mnogo. Pade eden, drugi stopi na njegovo mesto.
\T Mehiki grozodejstva in nasilstva naraščajo iz dneva v dan. Zadnji teden so trpinčili tri katoličane na nai-bolj gfozne načine. Nekega advokata, ki
je bil član Katoliške mladinske organizacije so obesili v ječi za noge, ga 11 |j vsega razrezali z noži, nato so ga na tla in ga bili v obraz, ko je bil 11 žec v zadnjih dihljajih so ga ustre ^ Z njim sta trpela še dva tovariša, istem času so trpinčili drobnega dec • ustrelili enega najbolj gorečih duli°vllJ_ kov mesta Guadalajara. Vsi so bih ns ceni kot "rovarji" proti mehiški dom0 ni. Kri mučenikov, seme kristjanov.
U Bellevue države Ohio je umrl strč^ V 87 let, ki je bil 1. 1860 v četi paPeZ^ vih branivcev. Ves svet se je vzdigm' ^ daj, da bi priskočil Papežu Piju pomoč v njegovi hudi sili. Med dru£ je bil tudi pokojni. Ime mu je bilo M
den in je bil irske narodnosti. Bil 1e Udruženja Kolumbovih vitezov.
član
\T Avstriji je zopet zmagal veliki 1
krepki državnik-duhovnik Kakor so se napenjali socijalisti. d3 ;<c vrgli Seippel-a. ni se jim posrečilo-bo en čas vladal, gotovo ne Avstn.11 j škodo. Seippel-a ceni ves diploma"0 svet.
OVFTT Oče je sprejel v posebni av<1' ienci tainika mehiškega eoiskoPa ® šl'ofa Din7a Sveti Oče se ie iako 0°"* no izrazil nad krepkim in junaškim držauiem mehiške cerkve v boju 7- v verske nasprotnike.
WSI pregnani mehiški škofje ogo^'en} zavračajo laži. ki lih trosi Ca"eA°V-t vlada po svetu. češ. da ie cerkve°a zakrivila nečloveški napad na vini-' v verietno, česa se vse ne pos1užuif'^ , j svoji gonji nroti cerkvi. Sam zlome ne mogel biti tako zloben.
venskega duhovnika v naši nase'bini. ali da bi nas kdo vsai večkrat obiskal Bog dai Gospodu zdravja in dobre volje še dolgo let in upamo, da se prihodnje leto še kaj vidimo. — M.
Elmhurst. — Misijon smo imeli. Kakor vsako leto. tako so nam sra tudi letos dobri g. župnik oskrbeli. Zahvaliti se imamo seveda tudi našemu preč. p. Benignu iz Lemon ta, ki hodi vsako nedel jo k nam, da ima drugo sv. mašo pri nas. Misijon ie vodil preč. Fr. Odilo. Najprej Nemcem. potem pa Slovencem. V lepih govorih nam je pokazal pravo pot v večnost. — Frančiškanom se imamo roiaki iz Elmhursta mnogo zahvaliti. Lani je imel pri nas tudi frančiškan misijon in to je bil preč. p. Hugo Bren. Tukaj nas je več Slovencev-Primorcev. Skoraj 90 slovenskih učencev hodi v farno šolo. — Oh sklepu misijona smo imeli tudi dobro obiskan shod podpornega društva sv. A-lojzija K.S.K.J. Obiskal nas ie sam jed-notin tajnik Mr. Zalar v spremstvu g. Gospodarica. Navzoč je bil tudi p. Beni-gen. Govorili so Mr. Zalar, Mr. Gospo-darič. Rev. p. Benigen in g. misijonar. Kratki so bili ti trenotki, pa so
bili res lepi in vsak ie šel z zidovolm0^ io v srcu domov oni večer. Na sho< ^ ie tudi več rojakov, menda 10. ,iar?('(jj na lepi pJasnik Ave Marijo. Bog f';ll'r5tii bi se vsi, kar je Slovencev v E'mh11 naročili, na ta list. Pozdravljam vse^ jake in čitatelje Ave Marije. —
. • tedc'1
Waukegan. — Imeli smo pretečem
devetdnevno pobožnost na čast Vi Cvetki. Misijonar iz starega kraja. <\ Hajnšek so v izbranih besedah Polv' vse vrline, ki ,so dičile to svetiuc"^.j|i razume, da so nas govori ze'o na\ gj za dobro krščansko živi jen ie. . 'jn o~ hvhla g. misijonarju. Bog ga z t v' hrani.
Sheboygan. — Tudi tukai so "j^j, jC hovno prenovlienje. P. Odilo Haj11- ^ je vodil ponavljanje misijona.
Pobožno
bila iako lepa in gotovo vsem it''1' so
ceni v duhovno korist. — ObeHe
pristopili Sheboyganski mali k Pr%
sv. obhailu.	' ,„
s'"
Broadley. — Obiskal ie ondi vse( ^ venske rojake P. Odilo Hajnšek. /?a vet" je tako priložnost, da so opravi'1 spoved in prejeli Najsv. Zakramen ■
.................................................................................................................mum......I......lllllllllllllll......I.................................................................................
Kakšno pohištvo imate?
Kakoršno je v hiši pohištvo (oprava), tako je tudi stanovanje. Moderno pohištvo naredi moderno stanovanje.
V hiši ne sme biti ne preveč in ne premilo pohištva, ampak ravno zadosti. Potem je stanovanje lepo in imate dovolj prostora za ko nodno sprehajanje. Pohištvo (oprava) mora biti pa tudi taka, da se strinja s prostorom in namenom, potem bo v vaši hiši red in dober okus, ker bo vse v skladu z določenim namenom.
Ali je danes v vaši hiši vse tako? Ali bi se ne dobil še prostor za nov komad pohištva? Poglejte dobro vse okoli po vaših kotih, morda se dobi prostor za gugalni stol ali pa kaj drugega.
Imate li tla dobro pokrita? Mogoče je treba Linoleuma ali pa pogrinjal (Rugs) in drugih takih stvari, ki izboljšujejo vaše sobe in zmanjšajo gospodinjska dela.
In kako je z vašo posteljo, imate li dobro blazino? Posebno v zimskem času je to zelo Potrebno, ker vas greje, in počitek na novi blazini je vse kaj drugega, kakor na stari in Potlačeni.
Tudi mogoče veste za katerega fanta in dekleta, ki se mislita poročiti? Za take ima-mo prav fino pohištvo in vse, kar se potrebuje. Cene pri nas so najugodnejše in poštena trgovina. Vedna nas brez skrbi priporočajte, mi bomo gledali, da bodo odjemalci dobili vse v Pravih cenah in pravo blago. V naklonjenost se priporočamo:	,
A. GRDINA & SONS
6019 ST. CLAIR AVENUE,	CLEVELAND, OHIO.
(Vsem, ki se pripeljejo do nas, da kupijo blago ,se povrnejo vožnji stroški.)
Izšla je ravnokar
SPOMINSKA KNJIGA
18 letnega delovanja slovenskih šolskih sester
v Ameriki.
Knjiga je res lep spominek kulturnega dela naših učiteljic, zato rojaki sezite po njej. S tem bote dali priznanja našim duševnim delavkam, ki nam vzgajajo mladino.
POLNA JE IZREDNO LEPIII SLIK IN FOTOGRAFIJ. Naročite si jo lahko pri šolskih sestrah, 1846 W. 22nd Place, Chicago, 111.

MATH KREMESEC 1912 West 22nd St.,	Chicago, 111.
— SLOVENSKI MESAR —
Zaloga svežega mesa.
Phone: Canal 6319
JOSEPH PERKO
2011 West 22nd Street,	Chicago, 111.
SLOVENSKA TRGOVINA S ČEVLJI.
Najboljše blago. — Zmerne cene.
FRANK BANICH 1902-4 West 22nd Street	Chicago, 111.
NAJVEČJA TRGOVINA Z OBLEKO.
Rojakom se priporočam.
Tel. Canal 0490
JOHN KOSMACH
1804 West 22nd Street,	Chicago, 111.
EDINA SLOV. TRGOVINA Z ŽELEZOM
Vedno velika zaloga različnih barv in stekla
Telephone Canal 3400
F. J. LEWIS MFG. CO.
V zalogi imamo premog, tar in vsakovrstne potrebščine za pokrivanje strehe.
2500-2600 So. Robey St.
Chicago, 111.
J. N. PASDERTZ Cor. Center and Hutchison Sts.,
Joliet, 111.
SLOVENSKA GROCERIJA IN MESNICA.
Phone: 5227, 5228.
M. PAPESH Cor. Hickory and Granite Strs.,	Joliet, 111.
SLOVENSKA GROCERIJA.
Dobro blago in zmerne cene.
ROBEY FISH MARKET
2002 West 22nd Street,	Chicago, 111.
Delikateae vseh vrst, rake, ostrige, sveže ribe, vse dobite pri meni. — Vabljeni vi in vaši najemniki.
Phone: Roosevelt 7766.

IF YOU WANT BARGAINS—SEE US ZUPANCICH & JURJOVEC
Real Estate — Loans & Insurance — Notary Public
Telephone Canal 7130 — Residence Phone Canal 3839
1824 W. 22nd Place,
Chicago, 111.
BLOCKS DRY GOODS STORE 4848 So. Ashland Avenue	Chicago, M-
BARGAINS AT ALL TIMES.
✓
Tel. Haymarket 8325
NORTH WEST DAIRY CO.
WHOLESALE AND RETAIL Pasteurized Milk, Cream and Butter
1528 1530 W. Ohio Street Chicago, 111.
Wet L Wash
For Quick Service and Quality call
J. B. TROY LAUNDRY
Phone Seclev 1715, 0386 We arc equipped for 8 Services at Rea-sonable Prices. Satisfaction guaranteed-
1027 S. Oakley Blvd., Chicago

Edward Gorka
1901 W. 22nd PLACE,	CHICAGO, ILL
Pripravljame vam šopke in rože za poroke, krste, svečanosti, pogrebe in vse druge take prilike.
Zapomni si naslov LINCOLN and 22nd PLACE. Cene jako zmerne.
EAST SIDE TRUST k SAVINGS BANK
Under State Supervision. Capital, Surplus and Undivided Profits $350,000.00
Resources Over $1,800,000.00

The bank for the East Side.
10101 EWING AVE.	SO. CHICAGO
Zvon z "Grička Asizij"
zvoni in kliče boguudana dekleta, ki se hočejo posvetiti samostanskemu življenju. Pridite in se izročite Srcu božjemu.
Milost Gospodova vam govori: Pridite k meni po uteho svojemu hrepenenju. Izlijte svoja srca pred menoj.
Gospodovo srce se vam odpira na stežaj, morda ne bo nikoli več tako lepo klical zvon njegove milosti, pridite in se odzovite.
Dekleta, ki bi hotela stopiti v samostan in kongregacijo šolskih sestra sv. Frančiška, naj pošljejo svojo prošnjo na naslov Vrhovne provincijalne prednice Ven. Sr. Sebastijana, Lemont, 111., Archer Road.
RAVNOKAR JE IZŠLA
SPOMINSKA KNJIGA
OB 18 LETNICI DELOVANJA SLOV. ŠOLSKIH SESTER V AMERIKI.
Sezite po njej rojaki, ker je res izredno lepo delo. Naročite si lahko na naslov čikaških šolskih sester, 1846 W. 22nd Place.
ooo<k><km><><>ck><><><x^
Uprava Ave. Marije se priporoča vsem svojim rojakom, da kupujejo pri njej vse devocijonalije. V zalogi ima najrazličnejše predmete, kipe, rožnevence in drugo. Tako lepe prilike ne bote imeli nikoli, kakor jo imate sedaj. Dobila je ravnokar najnovejše devocijonalije.
s
H
..........................................................................................................................................
ooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooo ooooooooooooooooooo