x


■ ■ . I
■
Foto Reuters
Še od bogov zapuščena
Gorazd Bohte
Zahodni Evropi in tudi drugod po svetu radi nekoliko zviška gledajo na Balkan in na balkanske narode. Ze sama beseda Balkan ima slabšalen prizvok, kar še posebej velja za izpeljanko balkanizacija. Severozahodna Evropa, ki se v zadnjih desetletjih vse tesneje združuje, in Balkan, ki svojih etničnih vprašanj še ni rešil, v resnici ne gresta najbolje skupaj. Problem je ci-vilizacijsko-zgodovinski; jugovzhodna Evropa je stoletja trpela otomansko nadvlado in proces oblikovanja nacionalnih držav nekako zamudila. Ko ga je konec devetnajstega in v začetku dvajsetega stoletja hotela nadoknaditi, tudi z balkanskimi vojnami, jo je prehitel komunizem, ki etničnih nasprotij ni znal rešiti, jih je pa zamrznil.
Po zlomu komunizma so hoteli balkanski narodi poravnati stare račune, a časi so se medtem spremenili. Medtem ko se severozahodna Evropa počasi že loteva problemov 21. stoletja, Balkan še ni popolnoma opravil z 19. stoletjem. Od tod tudi medsebojno nerazumevanje in nezaupanje. V balkanski politiki največ štejejo osebnost, nacionalizem in ideologija, v tem vrstnem redu, s tem da je ideologija včasih prišla pred nacionalizem. »Novi Evropejci«, posebej tisti, ki delajo v multinacionalkah ali pa v nadnacionalnih institucijah, imajo povsem druge vrednote. Pogosto prihajajo iz ene zahodnoevropske države, zakonskega partnerja imajo iz druge, živijo in delajo pa v tretji. Hudih mede-tničnih nasprotij na jugovzhodu evropske celine kljub najboljši volji preprosto ne razumejo. In česar ne razumejo, tega tudi ne morejo reševati, kar deloma razloži, zakaj je bilo posredovanje Evropske unije na območju nekdanje SFRJ tako neuspešno. Poleg tega seveda, da se EU samo pretvarja, da ima skupno zunanjo in varnostno politiko.
Od vseh balkanskih narodov so največ starih računov hoteli poravnati Srbi. In se pri tem tudi najbolj opekli. Zla usoda je hotela, da se je narod Z močno narodno identiteto in v danih okoliščinah spoštovanja vredno državno tradicijo podal na pot razpada vseh vrednostnih sistemov. Ob nekoliko bolj ugodnem spletu okoliščin bi šlo danes Srbom lahko vsaj tako dobro kot Grkom, tako pa je cgna, ki jo Srbi plačujejo za avanturizem svojih političnih voditeljev, strahotna. Srbija je v gospodarskem razsulu in življenjski standard njenih prebivalcev je močno padel. Tretja Jugoslavija je na pol izobčena iz mednarodne skupnosti; zoper njo obstajajo gospodarske in drugačne sankcije ali pa ji nad vratom visijo grožnje s takšnimi sankcijami. Kakršno koli povezovanje v evropske integracije in s tem gospodarska prosperiteta se zdita oddaljena več svetlobnih let. Nikdar povsem usidran pravni red je v celoti kolabiral. Družbo v veliki meri obvladuje organizirani kriminal, pogosto v povezavi z režimom, ki temelji na represiji, korupciji in nepotizmu. V ZRJ danes ni ne prave demokracije ne resničnega spoštovanja človekovih pravic. Veliko mladih ljudi je v nesmiselnih spopadih za ozemlja izgubilo življenja, še več je telesnih in duševnih invalidov, ki se nikoli več ne bodo mogli polno vključiti v produktivno življenje.
Srbska ekspanzionistična politika v slogu devetnajstega stoletja se je v devetdesetih letih dvajsetega stoletja izkazala za katastrofalno. Mednarodna skupnost je nagradila narode, ki so se kolikor toliko držali pravil sedanjega časa, dopustila je celo hrvaško povračilo v stilu zob za zob, oko za oko. Srbija, ki si je po maksima-lističnem scenariju želela obvladovati celotno nekdanjo SFRJ, po minimalističnem pa vse, kar je južno od črte Karlobag-Karlovac-Virovitica,
je doživela vrsto bolečih porazov. Krajina je očiščena Srbov, česar mednarodna skupnost Hrvatom ne bi nikdar dovolila, če ne bi bilo srbskih vojnih zločinov. Kosovo je de facto odcepljena provinca, ki jo Beograd lahko obvladuje le še Z vojaško in policijsko represijo. Črna gora je Beogradu vse manj poslušna in njen prihodnji politični status je vprašljiv. V Bosni sicer obstaja entiteta Republika srbska, kar je tudi edini kolikor toliko oprijemljivi uspeh novodobne srbske politike.
Kako so lahko šle stvari tako narobe? Eden od vzrokov je nesrečen projekt Jugoslavija. Tako kot se države naslednice nekdanje SFRJ ne strinjajo o vzrokih za njen propad, so tudi nastanek prve Jugoslavije dojemale različno. Medtem ko so Slovenija, Hrvaška in Vojvodina, ki so se želele znebiti habsburškega jarma, v njej videle enakopravno skupnost južnoslovanskih narodov, je bila za Srbijo, eno od zmagovalk prve svetovne vojne, predvsem vojni plen, ozemeljska razširitev Srbije. Etnična nasprotja v stari Jugoslaviji so bila velika in pomemben dejavnik pri tem, da je zaplula v diktaturo.
Po drugi svetovni vojni jih je Tito rešil na svojstven način, kratkoročno in srednjeročno uspešno, dolgoročno pa katastrofalno, kar se je pokazalo v devetdesetih letih. V okviru Jugoslavije je namreč Srbijo močno oslabil, v drugih jugoslovanskih republikah, z izjemo Slovenije, pa je tamkaj živečim Srbom dal nesorazmerno veliko moči in oblasti. Pod Titom so tako Srbi pogosto vladali Hrvatom na Hrvaškem, Bošnjakom in Hrvatom v Bosni in Hercegovini in Črnogorcem v Črni gori. V Vojvodini so Srbom vsaj v določeni meri vladali Madžari, na Kosovu pa Albanci. Iz tega se seveda ni moglo izcimiti nič dobrega.
Poleg tega se imajo mnogi Srbi za nekako od boga izbran narod, ki je poklican, da vlada sosedom. Z »izbranimi« narodi pa so vedno težave, kot na primer z Židi oziroma Izraelci ali belimi Južnoafričani. V srbskem narodnem spominu igra pomembno vlogo mitologija, v njej pa posebno mesto zaseda Kosovo. Pokrajina velja za zibelko srbstva, bila pa je tudi prizorišče znamenite bitke leta 1389, ki je za pol stoletja zapečatila usodo jugovzhodne Evrope. Takrat so Turki porazili Srbe, kar pa teh ne moti, da ne bi bitke slavili kot velikega nacionalnega praznika. A danes na Kosovu živijo v glavnem Albanci, Srbi in Črnogorci so v veliki manjšini. Leta 1989 je Slobodan Miloševič - pri njegovem pohodu na skoraj absolutno oblast v Srbiji je imelo Kosovo ključno vlogo — odpravil kosovsko avtonomijo in od takrat v pokrajini vladata srbska vojska in policija, Albanci pa so vzpostavili vzporeden izobraževalni, upravni in gospodarski sistem.
V času vojne iskre, ki se je sprožila v Sloveniji, se kakor plamen razširila na Hrvaško in eksplodirala v Bosni in Hercegovini, je bilo Kosovo presenetljivo mirno. Po podpisu daytonskega sporazuma je bil verjetno najprimernejši trenutek za ponovno vzpostavitev kosovske avtonomije, a je bil žal zamujen. Počasi se je izoblikovala gverilska Osvobodilna vojska Kosova, zmerni politični voditelj kosovskih Albancev Ibrahim Rugova pa je imel vse manj podpore svojih sonarodnjakov. Po nekaj mesecih različnih incidentov je letos spomladi prišlo do spopadov širših razsežnosti, kjer so imeli gverilci sprva veliko uspeha, kasneje pa sta prevladovali bo-, Ije oboroženi srbska vojska in policija. Albanci so tako izgubili več bitk, ne pa tudi vojne, saj je zdaj njihov cilj jasen - doseči neodvisnost ne glede na žrtve. V zvezi s Srbijo je najbolj skrb zbujajoče, da ni videti prave alternative
Slobodanu Miloševiču, Civilna družba ni razvita, kakor tudi ne resnično demokratične in spoštovanju človekovih pravic zavezane alternativne politične opcije. Bi pa jih Srbija krvavo potrebovala. Zdaj namreč ne gre le za preživetje ZRJ kot države, pač pa tudi za usodo srbskega naroda, ki mu gre že zdaj slabo, a mu bo lahko šlo kmalu še slabše. Morebitna Natova vojaška intervencija - na kocki naj bi bila kredibilnost Nata - morda lahko prepreči humanitarno katastrofo kosovskih Albancev, kar naj bi bil tudi bil njen namen. A kosovskega vprašanja ne more rešiti, najbrž bi lahko celo rekli, da ga utegne dodatno zaplesti. Tudi Miloševičevega položaja ne bi oslabila, kakor zahodni državniki morda naivno pričakujejo. Beograjskemu krvniku za utrditev oblasti namreč nič ne bi prišlo tako prav kakor zunanji napad na ozemeljsko celovitost ZRJ.
Če se bo Srbija, z Miloševičem ali brez njega - to zadnje bi bilo seveda bolje - hotela izkopati iz sedanjega razsula, bo morala Kosovu in Črni gori podeliti nekaj v smislu zelo široke avtonomije ali pa celo de facto (ne pa tudi de iurej samostojnost. Avtonomijo bo morala dati tudi vojvodinskim Madžarom. Le tako bo lahko kolikor toliko zadovoljivo rešila svoja izjemno težavna etnična vprašanja in se podala na pot krepitve civilne družbe, politične demokratizacije, gospodarskega napredka in vključevanja v evropske integracije. Lahko pa seveda tudi dokončno postane evropski Irak - potencialno bogata, a iz mednarodne skupnosti izobčena država, ki ji vlada brezobzirni krvnik, ki mu človeško življenje ne pomeni nič, množice, ki nimajo nikakršnih pravic in svoboščin in so izpostavljene zaslepljujoči indoktrinaciji, pa brezperspektivno životarijo in celo stradajo.
m
VSEBIN A PP29
D. Pušenjak. G. Repovž
»Leta 2000 bom predsednik vlade«
Marjan Podobnik, podpredsednik vlade in predsednik SLS	31
Tone Hočevar
Romano Prodi
Portret tedna	32
Dr. Janez Šmidovnik
Ne ustavna kriza v državi, pač pa kriza ustavnega sodišča
Marko Milosavljevič
V glavnem skrivnostni kandidati
Kdo bo naslednji programski direktor RTV Slovenije?	33
Samo Resnik
Prišel je iz zapora in me nadrl
Kako je nastajal Janez Janša
Ana Ašič
Umne in lepe, a nekam zamorjene
Nove ljubljanske fontane
Jorg Hodalič
Dvoumna podpora Phare
Pomoč EU ali le odlična naložba za mednarodne banke?	34
Lojze Javornik	)
Odnos do brezposelnih smo zaostrili
Zdenka Kovač o brezposelnosti 35
Vojko Flegar Panika med papagaji
Kriza globalnega neoliberalizma
Zadnji hropec preteklosti
Clintonova in Blairova tretja pot
Milton Friedman
Sistemi menjalnih tečajev v vzhodni Aziji	36
Igor Antič
Pastir iz daljne dežele
Dvajset let papeževanja Janeza Pavla II. (1)
Dragiša Boško vic
Monetarno klicanje dežja	37
Irene Mislej
Vedro za kaplje
Dnevnik (1)
Christian Moe
Islamski svet - daleč od monolita
Korenine zadeve Rushdie	38
Marko Zorko
V kozico boš dela
Drum 'n ’ George
100 let Georgea Gershvvina
Mehr Licht
Mačje leče za človeške oči
Boris Jež
Ideološko kontaminirana učilnica 39
Igor Mekina
Stanujem blizu vojašnice. Lahko me ubijejo kasetne bombe
Beograd v strahu
Pridiga roga za meglo
Glasba iz sintetizatorjev	40
Z gorečnostjo inkvizitorjev
Ameriški mediji po Monicagatu
Marko Debeljak
Tiranija vsiljenih potreb
Fritjof Capra	41
Saša Vidmajer
Vaje iz solidarnosti
Franc Milošič
Kulture nič, le kosti in salo
Marko Crnkovič
Avto za knjigo
Principi	44
Sporočilo bralcem
Ker je 23. aprila 1994 začel veljati novi zakon o javnih glasilih, so s tem prenehala veljati tista določila o obravnavanju prispevkov bralcev, ki jih je predpisoval stari zakon o javnem obveščanju iz leta 1986. To pomeni, da si poslej uredništvo pridržuje vso pravico do objave ali neo-bjave, krajšanja, povzemanja ali delnega objavljanja teh prispevkov, pač v skladu s svojo uredniško politiko in prostorskimi možnostmi. Izjema so odgovori in popravki objavljenih informacij, ki bi lahko prizadeli posameznikovo pravico ali interes, kot to določa novi zakon v tretjem poglavju. Zaradi naraščajočega števila prispevkov bralcev in zaradi želje uredništva, da čim večjemu številu ljudi omogoči povedati svoje mnenje, pripombe in pobude, opozaijamo, da bomo dosledno zahtevali spoštovanje predpisane dolžine največ 60 tipkanih vrstic v rubriki PP-29 (namenjeni odzivom na že objavljene tekste v časopisu) in največ 90 vrstic za rubriko Prejeli smo (namenjeni izražanju posameznih stališč, mnenj in pobud). Vsi prispevki za obe rubriki morajo biti opremljeni s polnim imenom in naslovom odgovorne fizične osebe (tudi v primeru institucij, organizacij, strank, društev ipd.), biti morajo v tipkopisu ali na računalniški disketi, po možnosti opremljeni s telefonsko številko, na kateri je mogoče preveriti avtentičnost avtorja. Uredništvo si pridržuje pravico, da vse daljše prispevke avtomatično zavrne ali skrajša.
Delo, 26. septembra
»Pozabili ste na manjšino!«
»Najbolj svež dokaz pozabljene (italijanske) manjšine je zadnja odločitev ustavnega sodišča. da je treba občino Koper razdeliti na štiri občine,« je zapisal Boris Šuligoj. Nato je povedal. da je ta spra vila predsta vnike manjšine v slabo voljo, in da je predsednik obalne Samoupravne skupnosti italijanske narodnosti med najbolj razočaranimi.
Zal mi je. da ima obalna Samoupra vna skupnost italijanske narodnosti predsednika, ki ne pozna dokumentov, na katere se sklicuje. Ko bi Republika Slovenija spoštovala Posebni statut, ki sta ga Italija in Jugoslavija podpisali v Londonu 5. oktobra 1954, bi ne smelo biti na celi obali enega samega italijanskega napisa: ne na javnih ustanovah ne na tablah s krajevnimi imeni in niti na tablah z imeni cest, ulic in trgov. Tretji odstavek 5. člena Posebnega statuta namreč določa: »In ihe area under Italian administration inscrip-tions on public institutions and the names of localities and streets shall be in the language ofthe Yugoslav ethnicgroup as wellas in the language of the administering authority in those electoral districts of the Commune of Trieste and in those other communes where the mebers of that ethnic group constitute a significant element (at least one quarter) of the population: in those comunes in the area under Yugoslav administration vvhere the members ofthe Italian ethnic group are a significant element (at least one quarter) of the population such inscriptions and names shall be in Italian as well as in the language ofthe administering authority.<<
Ker v nobeni od treh obalnih občin pripadniki italijanske narodnosti ne tvorijo najmanj ene četrtine prebivalstva, je na dlani, kam bi lahko pripeljala zahteva po spoštovanju Posebnega statuta iz leta 1954.
Določilo o četrtini prebivalstva je vsilila italijanska stran, da se v občinah Milje in Trst ne bi pojavili slovenski napisi. Jugoslovanska stran je hotela vsekakor doseči, da bi vsaj v delu tržaške občine bili napisi tudi v slovenskem jeziku in uspelo ji je vnesti kla vzulo o volilnih okrajih. Pri tem je mislila na volilne okraje, ki jih je leta 1907 določil zakon za volitev poslancev v dunajski državni zbor.
V 5. volilnem okraju, ki je obsegal vso okolico in predmestja Trsta, je bilo pri popisu prebivalstva leta 1910prek 75% slovenskega prebivalstva. Če med letoma 1918 in 1954 ni bilo ne genocida slovenskega prebivalstva ne etničnega čiščenja, bi moral ta odstotek še veljati, pa tudi če sta bila genocid in etnično čiščenje izvršena, bi lahko še vedno ostalo nad 25% slovenskega prebivalstva.
Ko bi Italijanska republika spoštovala s Posebnim statutom sprejete obveznosti, bi ob vseh vpadnicah v mesto Trst imeli table z napisom Trieste/Trst. saj vse take table stojijo na ozemlju nekdanjega 5. volilnega okraja. Toda italijanska delegacija v mešanem odboru. ki ga je predvidel 8. člen Posebnega statuta kot organ za nadzor nad spoštovanjem le-tega, je brez vsake zadrege pojasnila, da v italijanskem pravnem redu ne obstaja pojem »volilni okraj«, zaradi česar je določba, ki se nanaša na občino Trst, neizvedljiva.
Ko bi bila italijanska stran vsaj malo poštena, bi bila že med pogajanji za sestavo statuta dala to pojasnilo, saj je nizkotno prevarant-stvo. če s pogodbo obetaš nekaj, kar ne obstaja. Tu je italijanska diplomacija povsem potrdila sodbo, ki jo je njej izrekel leta 1953 Sir Harold George Nicolson v predavanju, ki je naslednje leto izšlo v knjigi The Evolution of Diplomatic Method.
Ker jugoslovanska diplomacija ni bila prav tako naivna, da ne bi pričakovala nobene prevare z italijanske strani, in ni pozabilaT kako so po prvi svetovni vojni priključili pretežno slovenske občine pretežno italijanski Gorici, je odločno nastopila z zahtevo, da se meje osnovnih upravnih enot ne spremenijo »with a view to prejudicing the ethnic composition of the units concerned«. To pa pomeni, kot izhaja iz slovenskega in italijanskega prevoda, »z namenom, da bi ogrozili etnično sestavo ustreznih enot« oz. »con Tin-tento di arrecare pregiudizio alla composizi-one etnica delle unita stesse«.
Jugoslovanska in slovenska zakonodaja sta tako pravno ureditev plemenito presegli in veljavna ustava Republike Slovenije jamči varstvo madžarske in italijanske narodnosti ne glede na njuno številčnost. Vprašanje znatnega dela pripadnikov manjšine je tako postalo brezpredmetno in s tem tudi vprašanje spreminjanja mej osnovnih upravnih enot (občin). Zato sklicevanje na kršitev Posebnega statuta spominja na tatu, ki seje poskušal rešiti s tem. da je začel vpiti: »Primite tatu, primite tatu!«
Na italijanski strani se namreč ni pripetilo samo to. da so zanikali obstoj »volilnih okrajev«, ki v italijanskem pravnem redu seveda * obstajajo, čeprav ne pod tem imenom, ker se volilni okraj, v katerem je izvoljen en sam predstavnik, imenuje »collegio elettorale«, medtem ko se volilni okraj, v katerem je izvoljenih več predstavnikov, imenuje »circo-scrizione elettorale«.
Klavzulo o znatnem delu prebivalstva, ki pripada manjšini, so samovoljno raztegnili tudi na prvi odstavek 5. člena Posebnega statuta, ki govori o rabi jezika v odnosih z upravnimi in sodnimi oblastmi, in na drugi odstavek, ki govori o javnih dokumentih, ki se nanašajo na pripadnike manjšine, o uradnih obvestilih, javnih razglasih in publikacijah.
Glede rabe jezika v tržaški občini bosta ostali v zgodovini sodobnega barbarstva zapisani odredbi župana Staffierija iz let 1988in 1992 ter odredbi »Slovencem naklonjenega« župana Illyja iz let 1994 in 1996. Zadnja iz-
kazuje toliko večje barbarstvo, ker jo je ta »prijatelj Slovencev in Slovenije« izdal po razsodbi Deželnega upravnega sodišča za Furlanijo-Julijsko Benečijo (št. 358z dne 23. 8. 1995), ki mu je prvo razveljavilo zaradi protizakonitosti.
Pri takem stanju spoštovanja temelja omikanega sožitja med osebami in skupnostimi, ki ga je Nizozemec Huig van Groot (Hugo Grotius) sintetiziral v izrek »Pacta sunt ser-vanda«, je mogoče vsak poizkus internacionalizacije neutemeljenega vprašanja kršitve Posebnega statuta šteti za zavestno sodelovanje pri poizkusih Italijanske republike, da Republiko Slovenijo spravi v čimbolj podrejen položaj.
Minilo je že več kot dvajset let, odkar mi je dr. Ivo Murko, ki je bil takrat svetovalec v izvršnem svetu za mednarodne zadeve, dejal: »Profesor Pahqr. Italijani vas lahko vse pobijejo. pa se našim Italijanom ne bo skrivil niti las, ker imajo vse, kar imajo, zato, ker so naši drža vljani.« Ko sem te dni bral pismo, ki ga je 16. septembra 1998pisal predsednici 1. stalne komisije v poslanski zbornici italijanskega parlamenta minister za stike s parlamentom Giorgio Bogi, ki trdi, da je pozitiven razvoj odnosov z Republiko Slovenijo v zadnjih dveh letih in nazadnje priznanje Unije Italijanov razlog več za izpolnitev pričakovanj slovenske manjšine, sem se še globlje zamislil nad astonomsko razdaljo med omikanim stališčem, ki so mu vsi državljani državljani, in barbarskim stališčem, ki so mu drugojezični državljani talci v odnosih s sosednjo državo v tolikšni meri. da spoštuje lastno ustavo le, če se sosednja država podreja zahtevam države z barbarsko miselnostjo.
Samo Pahor, Trst
Delo, 21. septembra
Drugi marežganski upor
Novinar g. Šuligoj, je v uvodnem delu dnevnika Delo opisal revolt občanov koprske občine zaradi diktata ustavnega sodišča, da se razbije. Omenil je celo priprave na drugi marežganski upor.
Naj mi g. Šuligoj ne zameri, če ga popravim. Zaradi danih razmer se pripravlja tretji, ne drugi upor Marežganov oziroma prebivalcev slovenske Istre. Kot je znano, je bil prvi leta 1921, ko so se ljudje uprli fašističnim oblastem, drugi, množični in vsesplošni, pa v času NOB, ko se je celotno prebivalstvo Istre uprlo fašistično-nacističnim in domobranskim hordam. V prvem uporu so se ljudje uprli z vilami in motikami, v drugem pa pod vodstvom OF že kar s puškami in mitraljezi. Pa v tretjem?
Kje je vzrok za tretji upor? Vsem je znano, da koprska občina, čeprav pod rdečim vodstvom, dobro deluje tako v gospodarskem kot v družbenem pogledu. Naravno bi bilo, da bi republiška gospodarska in politična vodstva pomagala vlečnemu konju, da bi še bolj potegnil. Pa ne. Na vsakem koraku politični liderji, zlastj »pomladnih« strank, zavirajo napredek. Že leta je na tapeti nujna cestna povezava in drugi tir železnice. Nič iz tega!Za razne nepotrebne koluse in kapelice pa je denarja dovolj. Razbiti so hoteli celo Luko Koper in jo razdeliti na politične fevde! Načelo: Deli in vladaj!
Uspelo jim je, da so na fevde razdelili turistično gospodarstvo, skupaj z igralnico. Zato je ena od »pomladnih« in poštenih strank priredila svoj letošnji tabor kar v centru turizma. Hrana in pijača sta bili baje brezplačni za tisoče obiskovalcev. Lansko leto so njih tabor financirale kar nekatere občine iz proračunov. Pa letos? Tudi vso državno zemljo so si prigrabili v Ljubljani in razdelili na fevde. Zemljo pa dodeljujejo po strankarski liniji (Kaligarič).
Da se je začela splošna ofenziva na rdečo utrdbo na Obali, je bilo javno povedano tudi v govoru enega od desničarskih poslancev v DZ (glejposnetek -g. Hvalica).
Te in take razmere ustvarjajo revolt občanov. Ne moremo razumeti, da peščica vsemogočih petih sodnikov odloča o vsem. Tudi državni gozdovi so bili podarjeni cerkvi, čeprav je v anketah temu nasprotovalo več kot 90% državljanov. Zakaj tako?
Zaradi povedanega napovedani drugi oziroma tretji marežganski upor, ni samo problem ustanovitve ene ali več družin, ampak vsesplošno ljudsko nezadovoljstvo s politiko imenitnežev v Ljubljani.
Težko in nerodno mi je povedati, kaj govorijo občani na terenu, pa bom vseeno povedal. Naše ustavno sodišče primerjajo s fašističnim rimskim tribunalom. Pravijo, da so se prej upirali diktatu z zahoda, sedaj pa diktatu z vzhoda.
Mirko Pirc, Koper
Delo, 7. oktobra
Zapletov s koprsko občino še ni konec
Državljani v koprski občini naj ne bi smeli krojiti svoje lokalne samouprave po lastnih interesih in lastni pameti? Zakaj ne?
Saj v pravu velja maksima »volenti non fit iniuria«: kdor sam hoče (ali pristane), temu se krivica ne godi. In če so Koprčani tako jasno odločili na referendumih, da hočejo ostati v taki občinina kakršno so se navadili - potem bi bilo nedemokratično in pravno neutemeljeno prisiljevati jih v drugačno obliko samoupravljanja. Celo če bi bilo v taki njihovi odločitvi kaj napačnega, je to njihova stvar. Dokler njihova »samovolja« ne prizadene drugih, jim država ne more prepovedati, da imajo tako občino, ki drugih ne obremenjuje. (Premajhna občina ustvari nevarnost, da bodo morali zanjo plačevati drugi davkoplačevalci. Prevelika take nevarnosti ne ustvarja.)
Res me zanima, kako bo ustavno sodišče svojo odločitev utemeljilo.
Takega prava, ki bi temeljilo na prokrusto-vski maksimi »Fiat iustitia, pereat mundus« (Naj se zgodi pravica (zakon!),pa čeprav svet propade!), demokratična skupnost ne more sprejeti.
Dušan Puh, dipl. iur., Portorož
Delo, 29. septembra
Populisti z omejeno življenjsko dobo
V članku pod gornjim naslovom primerja gospa Mojca Drčar-Murko nedavni volilni poraz Mečiarja in njegove »močno nacionalno poudarjene politike in samopašne nove elite« z »evroskeptičnimi slovenskimi politiki in mnenjskimi voditelji, ki so maja lani skoraj preprečili pridružitev Slovenije EU«, ter enači njiho vo politično usodo z Meči ar je vo.
S to primerjavo je nekaj precej narobe. Dej-sfvo je, da nihče ni hotel preprečiti pridružitve Slovenije EU. Kar smo hoteli (in še hoče mo), j e preprečitevpridružitvenih pogojev, ki jih diktira španski kompromis (priloga XIII v sporazumu). Ta, kot vemo, daje pravico nakupa slovenske zemlje tistim tujcem (tudi fašistom in nacistom), ki so živeli v Sloveniji vsaj tri leta, takoj po tem, ko ratifikacija postane pravno veljavna (to je, čez par mesecev), medtem ko drugi državljani držav EU te pravice še štiri leta ne bodo imeli.
Kar smo hoteli (in še hočemo), poenostavljeno povedano, je to, da bi slovenska diplomacija sklenila podoben pridružitveni sporazum, kot sta ga Češka in Poljska. V Šleziji in v Sudetih so (precej več kot tri leta) živeli
Nemci, med njimi tudi nacisti, na slovenskem Primorskem je pa italijanska fašistična oblast izvajala 25 let uzakonjen genocid nad približno eno tretjino slovenskega naroda, česar, v tem smislu, na Poljskem in na Češkem ni bilo. Vendar vsa Poljska in vsa Češka sedaj ni prednostno naprodaj bivšim okupatorjem (nacistom), vsa Slovenija pa bo v kratkem prednostno naprodaj bivšim okupatorjem (fašistom). To se sliši malce populistično, dejstvo pa je, da španski kompromis na široko odpira vrata italijanskemu nacionalističnemu, političnemu in gospodarskemu ekspanzionizmu v Slovenijo.
Kako številčna pa naj bi bila ta »samopa-šna elita«? Po Delovi anketi (Almanah ’97) je bilo sicer za vstop v EU 68%, proti pa 20%, vendar pa proti vstopu v EU, ki bi bil pogojen s pravico tujcev do nakupa nepremičnin, 47%, za pa 23 %o. Sodeč po teh rezultatih se je torej skoraj polovica Slovencev strinjala s tistimi, ki so z referendumskimi pobudami in javnimi izjavami poskušali preprečiti ratifikacijo španskega kompromisa, ki ga je zagovarjala vlada, medtem ko je bila zanj le ena četrtina Slovencev. Če k temu dodam še anketo Dela 17. 7. ’97, po kateri je bilo 52% anketirancev za referendum o spremembi ustave (pogojen s španskim kompromisom), 30% pa proti, lahko sklepam, da bi, če bi imeli lani referendum o spremembi ustave in ratifikaciji španskega kompromisa, Slovenci s precej več kot 50-odstotno večino odločili (mogoče tudi zato referenduma nismo imeli), da odklanjamo tako zunanjo politiko vlade, ki dovoljuje ekspanzionistično in protislovensko nastrojeni italijanski politiki ponoven vdor v Slovenijo.
Rad bi, da bi gospa Drčar-Murko v naslednjem članku v Delu povedala, koga označuje, v luči zgornjih podatkov, za »samopašno elito«. 47% Slovencev, ki so proti španskemu kompromisu, iz zgornje ankete, menda vendar ne. Ali mogoče tistih 20%, ki so načeno proti EU? Od teh je, sodim, kakih 10% takih, ki so na referendumu za osamosvojitev glasovali proti, nekaj je jugonostalgikov, potem je nekaj narodnjaških zanesenjakov ter peščica tistih, ki finančno ribarijo v kalnem in jim zato finančne ureditve v EU ne ustrezajo.
V	»elito« bi lahko sodili samo slednji.
V	zvezi z zgoraj omenjenim njenim člankom bi rad, da bi mi gospa Drčar-Murko razložila tudi svoje prejšnje komentarje (Delo, 9.5. ’97 in 8.10. ’97), katerih skladnosti ne razumem.
V	prvem pravi, da »skupina, ki predlaga referendum (za španski kompromis), za nazaj diskreditira prizadevanja za osamosvojitev« ter priporoča predsedniku parlamenta, da zaradi »izrednih potreb države« prepove izvajanje zakona o referendumu. Moja razlaga njenega komentarja je, da če diskre-ditiram(o) osamosvojitev in ustvarjam (o) v državi izredne razmere, s tem rušim(o) temelje države in izdajam(o) njene nacionalne interese. Torej, sklepal bi, da tisti, ki zagovarjajo ratifikacijo španskega kompromisa, pač ne izdajajo nacionalnih interesov. Vendar v svojem drugem članku gospa Drčar-Murko komentira italijansko »Ostpolitik«, mednarodne pogodbe z Italijo in Avstrijo in španski kompromis ter takole ocenjuje slovensko zunanjo politiko do Italije in Avstrije: »podcenjevanje pravnih temeljev Slovenije kot pravne naslednice SFRJ je na meji izdaje nacionalnih interesov iz malomarnosti oziroma drugače naj rečemo ravnanju zunanjih ministrov, predsednikov vlad, diplomatov, kontrolorjev, ki niso preverili pravno bistvenih okoliščin ... sploh niso ukrepali ...in tako poslabšali mednarodni položaj naše države. • «
Torej, kdo je šel na mejo (ali pa čez njo) nacionalnih interesov? Po njenih zgornjih komentarjih sodeč vsi, tako tisti, ki s(m)o vlagali referendumske pobude in ki s(m)o proti španskemu kompromisu, kakor tudi tisti, ki so vodili zunanjo politiko, ustvarili in žago valjali španski kompromis in ga ra tifici- * rali. Edini, ki v zgornjem smislu niso izdali slovenskih nacionalnih interesov so, bi človek sklepal, tisti poslanci, ki so se (politično dolgoročno modro) vzdržali glasovanja pri ratifikaciji, ker torej niso bili niti za niti proti. Ali je gospa morda hotela to povedati?
Želim si, da bi gospa Drčar-Murko svoja zgornja razmišljanja razložila v naslednjem (čim daljšem) članku v Delu. Za razlago se ji že vnaprej lepo zahvaljujem.
Andrej Aplenc, Ljubljana
Delo, 29. avgusta
Smo po nihanju med ekstremi končno našli svoje mesto?
V	članku z zgornjim naslovom je dr. Marko Kos med drugim povedal:
... »Slovenci niso bili bojeviti niti niso postali zavojevalci, ki bi zatirali sosednje narode in v njih pustili sovraštvo do današnjih dni. Vso zgodovino so se morali braniti na svojih tleh. Čedalje več svojega prostora so morali prepuščati zavojevalcem in se umikati'v čedalje manjše osrčje dežele. ... Zato niso zgradili učinkovite in briljantne družbe, ki bi obvladala vse, za kar bi se odločila njihova kolektivna volja. Ta volja pa je bila redkokdaj sinhrona. Zato se niso nikoli dvignili do ekonomske moči, do skupne strategije osvajanja tujih trgov. ... Ironija je, da se je zgodovina polaščanja tujih trgov začela s socializmom, ki je zgradil ogromno industrijo in v njo vključil skoraj ves kmečki sloj, saj je njegov delež v komaj treh desetletjih padel od 53 na 5 odstotkov. To je bila trda šola za ves narod: šola dela in znanj, kolektivnosti in odvisnosti od sodelavca, sindikalizma, stavkanja in osebnega oblikovanja...«
V	brezobzirno polaščanje tujih trgov, ki se je začelo v socializmu, so bili vključeni tudi vrhunski izdelki, ki jih je isti avtor naštel v članku v Delu dne 4.11.1995in so:
-	žerjavi v pristaniščih od Bangladeša do Montreala,
-	črpalne postaje vNilovi delti,
-	avtomatizacija bolgarskih in turških železnic,
-	avtomatske lakirne linije v vrsti avtomobilskih tovarn,
-	avtomatizacija letališkega transporta na največjih letališčih po svetu,
-	hidrocentrale od Indije do Pakistana, ZDA, Islandije in Argentine do največje na Novi Zelandiji,
-	polarni avtomatizirani manipulatorji (vsak tehta 480 ton) v vseh 15novih sovjetskih nuklearkah in črpalke v primarnem tokokrogu v njih. Itd.
Poleg tega, da se je v socializmu zgradilo ogromno industrijo, se je v času od leta 1954 do 1990zgradilo vsako leto 4882 stanovanj v blokih in približno toliko tudi stanovanjskih hiš. Leta 1995 se je zgradilo v blokih samo 615stanovanj, leta 1996pa samo 675.
Hkrati z gradnjo industrije je napredovalo tudi izobraževanje, zdravstvo itd. Število študentov se je v času od leta 1939, ko jih je bilo 1963, povečalo na 34.228 v letu 1989, kar je za 17,4-krat več.
Borci za socializem, ki so bili v II. svetovni vojni na strani zmagovalcev, so nam osvobodili tudi tretjino slovenskega ozemlja, ki je po diktatu zmagovalcev v I. svetovni vojni pripadlo Italiji.
Iz navedenih resnic je razvidno, da je slovenski narod v času socializma kljub nekaterim napakam veliko pridobil.
Vprašujem se, ali obstoji možnost, da nas bo katerakoli koalicija strank znala tako organizirati, da bomo zopet proizvajali vrhunske
izdelke in z njimi zopet osvajali svet. Večina podjetij, ki so proizvajala na vedene vrh unske izdelke, je po letu 1990propadla, veliko delavcev je bilo prisilno upokojenih, veliko jih je pa brezposelnih.
Alojz Matičič, Koper
Delo, 19. septembra
Nekdo mora prevzeti odgovornost za prihodnost
Dr. Marko Kos razmeroma pogosto objavlja v Sobotnih prilogah Dela analize, nanašajoče se na naše gospodarstvo in posebej industrijo. Govore kritično o stanju v gospodarstvu, o gospodarski strategiji in politiki in o ravnanju nosilcev odločanja. Vsebujejo zamisli o uspešnejših poteh. Pisane so v jeziku, ki je razumljiv tudi širšemu krogu bralcev.
Problemi, ki se jih loteva dr. Kos v svojih analizah, kar kličejo po javni obravnavi. Čeprav so subjekti, na katere leti kritika, vedno razpoznavni, od njih ni odziva, vsaj v sredstvih javnega obveščanja ne. Tudi novinarjem se ne zdi vredno poseči v problematiko, ki jo obravnava dr. Kos. Molk, molk in še enkrat molk.
Sprašujem se, zakaj, in si odgovarjam: Če bi analize dr. Kosa ne bile korektne in predlogi konsistentni, bi »napadeni« subjekti prav gotovo odgovorili. Torej? Če navedeno drži, sta razloga za neodzivanje lahko dva, in sicer:
1.	Vladajoči razred, ki ga predstavlja vlada, ni sposoben uresničevati predlogov dr. Kosa ali pa
2.	to ni v interesu vladajočega razreda (glej članek v Sobotni prilogi v rubriki Prejeli smo z naslovom Dumpinški pritisk izpod peresa g. Mira Ličofa).
3.	Lahko pa da se motim in ni odziva, ker so analize in predlogi tako deplasirani, da se z njimi nima smisla ukvarjati.
Dokler ne bo v javni diskusiji potrjena teza pod 3., moram verjeti v tezi pod 1. ali 2.
Zadnja taka analiza je bila objavljena v Sobotni prilogi pod naslovom Slovenska ekonomska fatamorgana - Nekdo mora prevzeti odgovornost za prihodnost, v kateri gre za radikalno kritiko gospodarske strategije in politike vlade. Ali bodo dočakali odziv nanjo?
Žarko Bernetič, Ljubljana
Delo, 26. septembra
Kaj pa, če se zgodi množični umor?
Roku Praprotniku je v članku z gornjim naslovom uspelo lepo prikazati tisto stanje duha v Sloveniji, ki spremlja prizadevanja za zvišanje naj višje zagrožene zaporne kazni pri nas (20 let). Njegovi sobesedniki so namreč slovenski javnosti, z navajanjem argumentov za in proti, prikazali tisto, kar sem sam trdil ves tisti čas, ko sem še sodeloval v koalicijskih pogajanjih na to temo: da navajajo nasprotniki zviševanja vrsto argumentov, ki kažejo, da od tega ne bo nobene koristi in da imajo njegovi zagovorniki svoje argumente nekje globoko v želodcu, zaradi česarjih ne morejo racionalno artikulirati.
Zato bi kot površno ocenil avtorjevo trditev ob koncu teksta, da je stroka glede tega vprašanja razdeljena. Točna je namreč toliko, kot se lahko strinjamo, da so zagovorniki zviševanja naj višje zagrožene zaporne kazni tudi med kazenskopravnimi strokovnjaki. Netočna pa je zato, ker so argumenti, ki jih ti navajajo, vse prej kot strokovne narave. Kot sem na vedel že zgoraj, j e to pri njih predvsem vprašanje njihovega želodca (tega ne mislim zaničljivo, ampak uporabljam besedo tako, kot se pogosto uporablja v vsakdanjem jeziku, t. j. kot izraz čisto osebnega odnosa do nekega dogodka, pojava itd.). Poglejmo si zato njihove argumente po vrsti, kot so navedeni v omenjenem članku.
Po mnenju dr. Vida Jakulina, docenta za kazensko pravo na pravni fakulteti v Ljubljani, je vprašanje, ali 20 let zapora kot maksimalna kazen zadošča za nekatera najbolj zavržena kazniva dejanja. Višina kazni namreč po njegovem mnenju prikazuje tudi družbeno moralno obsodbo dejanja in prepričan je, da je veliko vprašanje, ali 20 let ustreza. Podoben argument navaja dr. Mitja Deisinger, ki meni, da bi morali zvišati kazen tudi zato, da pokažemo, koliko je za našo državo vredno človeško življenje, in se pri tem sprašuje, koliko je s stališča sorodnikov žrtve pravično, če je storilec kaznovan denimo s 15leti zapora.
Če pustimo ob strani, da se dr. Vid Jakulin šele sprašuje, ali kazen 20 let zapora zadošča za nekatera najbolj zavržena kazniva dejanja (kar je metodološko čisto v redu - škoda je le, da je našel tudi odgovor), in če pustimo ob strani nekoliko perverzno misel dr. Mitje Deisingerja, da je mogoče vrednost človeškega življenja ovrednotiti z leti zapora, pa se je vredno ukvarjati s tem, kar je očitno predpostavka njunega razmišljanja: da je mogoče določiti primerno kazen, ne da bi se vprašali, kaj naj neka kazen sploh doseže oz. kaj naj bo njen učinek. Oba se namreč v svojem zavzemanju za višjo naj višjo kazen sklicujeta le na primernost oz. vrednost. Ker pa je ta vidik zmeraj lahko le oseben, seveda ne more biti strokoven. Skratka, to, da se gospodoma naj višja zagrožena zaporna kazen zdi neprimerna in tega ne pojasnjujeta drugače, kot da se sklicujeta na razvidnost tega svojega stališča, ima sicer veliko opra viti z njunim osebnim odnosom do nje, pra v nič pa s strokovnim. In tega seveda ne more popraviti (prej obratno) niti dejstvo, da njuno stališče (težko bi temu rekel mnenje) očitno deli večina državljanov te države. V istih kulturnih okoljih se želodci pač dokaj enako oblikujejo.
Drugi (in obenem zadnji) argument* v prid zvišanju najvišje zagrožene zaporne kazni navaja dr. Mitja Deisinger, ko pravi, da bi tudi v primeru zvišanja ostali osamljen otok v evropskem prostoru, saj pozna večina evropskih držav dosmrtni odvzem prostosti ali pa imajo vsaj višje kazni.
Ali je ta argument strokoven? Lahko bi bil„ če bi bilo ob njem navedeno, kakšni so pozitivni učinki takšnih zagroženih kazni v evropskih državah. Pa ni. Ni preprosto zato, ker nas Evropa nima na tem področju česa naučiti. Če je cilj kaznovalne politike znižanje ali vsaj ne povečevanje števila kaznivih dejanj, potem se Evropa lahko pride v Slovenijo kvečjemu učit in ne obratno. Število kaznivih dejanj in število neodkritih kaznivih dejanjje v večini e vropskih drža v višje kot pri nas (tudi bistveno višje). Posnemati Evropo po iskanju prave kaznovalne politike zato pomeni posnemati jo v njeni (in ne samo njeni) nemoči spopasti se s tem problemom' na ustrezen način. In pozivanje k posnemanju zgolj zato, da bomo Evropi podobni, ne pa zato, ker bi nam to prineslo kaj pozitivnega, po mojem mnenju pač ne more biti motivirano s strokovnimi argumenti.
Slovenska stroka zato, po mojem razumevanju, glede vprašanja zvišanja naj višje zagrožene zaporne kazni ni prav nič razdeljena (razdeljeni so kvečjemu slovenski strokovnjaki), je pa enotnega stališča, da zagrožena kazen na potencialnega storilca nima skoraj nobenega vpliva v smislu preprečitve kaznivega dejanja, da je pomembneje, če obstaja velika verjetnost, da mu bo sploh sojeno, da je za stopnjo kriminalitete, bolj kot zagrožena kazen, pomembno socialno in kulturno okolje in da je s storilci, ki so obsojeni na zares dolge zaporne kazni, v zaporu težko ravnati.
Zahteve po zviševanju kazni, večjih pooblastilih policije in kar je še podobne represivne
navlake, so le izraz očitne nemoči sodobnih družb, da bi se soočile s preprosto resnico, da so same po sebi generator kriminalitete. In če se liberalnejši del politike tega vsaj nekoliko zaveda, živi njen konservativni del (povsod in vselej) v preprostem svetu dobrega in zla. Bolj ko je impotenten (nesposoben oblikovanja drugačnih socialnih in kulturnih razmerij), bolj si nabira politične točke z represivnimi predlogi. Slovenija seveda pri tem ni nobena izjema.
Bogdan Biščak, Grčarevec
Delo, 29. septembra
Bodo psi končno dobili zavetišče?
»Mestna občina Ljubljana je ta mesec namenila skoraj 60 milijonov tolarjev mestnega proračuna za gradnjo pasjega zavetišča,« beremo v Delu. Podobna vsota je bila objavljena tudi pred letom dni, torej se kljub kroničnemu pomanjkanju sredstev za družbeno pomembne projekte zapravlja denar, ki ga nikakor ni mogoče zagovarjati. Od kod ta denar?
Hkrati je isti mestni proračun znižal skromni predlaganiznesekza osnovne šole za 13,5milijona tolarjev, a vem za šole sredi Ljubljane, ki ne morejo dobiti denarja niti za obnovo streh, ki puščajo.
O klestenju proračunskih sredstev za vitalne in humanitarne družbene potrebe beremo v časopisih dnevno. Poleg lanskih se tudi letošnjih 60 milijonov tolarjev za pasji lobi roga 15 milijonom tolarjev, ki jih Mestna občina Ljubljana »namenja za odpravljanje arhitekturnih ovir«, ki onemogočajo invalidom na vozičkih gibanje po Ljubljani. a sredstva zadostujejo le za odpravo klančin na območju Trga republike in podhoda Maximarketa. Domovi za stare ljudi ne morejo sprejeti tisoče v prosilcev, materinski dom za zapuščene matere je sramotno majhen, denarja za pediatrično kliniko ni, mlade družine nimajo stanovanj itd. Denarja ni, denarja ni...
Spričo splošno znanega pomanjkanja sredstev je jasno prepoznavni pasji lobi s stalnim sitnarjenjem zasedel močno pozicijo in psi postopoma osvajajo v mestnem proračunu mogočen položaj kot pomembni porabniki; nekdo je celo zahteval, da se pse obravnava kot skupnost, kar je že politična terminologija in kliče po predstavništvu v državnem svetu!
Medtem pa skrb davkoplačevalcev za pse nima nikake pravne podlage. Psi so zasebna last ter hobi in zabava dela državljanov, ki morajo biti odgovorni za vse, kar se z njihovo živaljo dogaja. Žal se mnogi lastniki, ki so se naužili družbe zdravega psa, ko ta ostari in izgubi reprezentativno vrednost, odločijo za podlo dejanje in se živali brutalno otresejo. Tako zapuščene živali trpijo dvojne muke: poleg lakote še pomanjkanje ljubeče pozornosti, na katero so bile poprej navajene. Tisti redki lastniki, kijih zato peče vest, s pomočjo nekaj dobronamernih entuziastov pritiskajo na širšo družbo, naj prevzame bremena za pse, potem ko so se jih sami naveličali in jih nagnali od sebe.
Samo po sebi se pojavi vprašanje, s kakšno pravico lahko pričakujejo lastniki psov, katerih mladostno moč in lepoto so použivali sami, da si bo neveseli zadnji del življenja teh živali naložila na pleča širša družba, katere številni pripadniki nimajo sredstev niti za kruh, kaj šele za bivanje v domu upokojencev. Mar enim pripada zabava, vsem drugim pa stroški?
Zapravljivi in negospodarni Mestni občini Ljubljane priporočam, naj namesto kurjenja davkoplačevalskega denarja raje prispeva k temu, da se pripra vij o zakoni o varstvu živali, ki bojo pomagali udejaniti lastnikovo kazensko odgovornost za žival do njene smrti in primerno obdavčili lastništvo, da bi po tej poti lastniki sami zbirali sredstva za svoje živali, ko bodo postale bolne, nesrečne in nevredne njihove sebične ljubezni. S takim ciljnim davkom bi nemajhni stroški za gradnjo in funkcioniranje pasjih ustanov (z uslužbenci, bolniško oskrbo, voznim parkom itd.) zadeli zgolj tiste, ki so si omislili luksus posedovanja živali, od katerega nimajo drugi državljani nobene koristi.
Prav posebno bi bilo treba obdavčiti rejce psov, ki načrtno ustvarjajo pasji problem in z zaslužkarskim razmnoževanjem teh živali žanjejo mastne dobičke. Pasji lobi kot pro-fitarska dejavnost spretno polni stolpce in fotografijam namenjene strani publikacij ter televizijske programe, da lahko uspešno širi svojo dejavnost. To bi lahko bila zlata jama za našo slepo in hromo davkarijo.
Upravičeno predlagam, naj ostane problematika pasjih sanatorijev do ureditve pravične zakonske podlage še naprej v mejah karitativne dejavnosti. Dotlej pa naj vsak lastnik, ki ima količkaj srca, svoji ubogi odpisani živali privošči vsaj privilegij neboleče smrti, evtanazije, strokovno opravljene za majhen denar v veterinarskem zavodu. To bi bila tudi najbolj ekonomična in hkrati dobrosrčna rešitev celotne problematike zapuščenih psov, ki je brez potrebe napihnjena in nam vsem vsiljuje odgovornost za posledice početja dela občanov. Morebitni azili za pse na ravni mest in manjših naselij bi samo podprli še večji prirast teh pretirano razmnoženih živali in iz začaranega kroga novih zahtev po vedno večjih sredstvih se ne bomo rešili, če pade prva domina. Navsezadnje ni mogoče utemeljiti, zakaj bi imeli psi prednost pred drugimi živalmi, na primer pred klateškimi mačkami, ki so jih mesta polna. Tudi mačke, bo dejal kdo, morajo dobiti domove za ostarele, saj so skupnost in spadajo njih predstavniki v državni svet. Pa to še ni vse...
Vlado Modic, Ljubljana
Delo, 21. septembra
O univerzi
Kot Judito Mio Dintinjana, tudi mene, »že dokaj apatično bralko Dela«, radostijo kolumne Gorazda Kocijančiča. Zaradi jasnosti in svežine in zato, kot pravi gospa Dintinjana, »ker temu obrazu naše vsakdanjosti doslej ni nihče tako odkrito in prostodušno podržal zrcala«. Upam, da ni ironija, da to objavlja prav Delo, temveč gre za načrtno uredniško politiko.
Kocijančič v slehernem besedilu govori o logosu, polni besedi, uvidu, mišljenju. O mišljenju kot mišljenju ne le govori, temveč to tudi počne tako, da misli. Misli utemeljeno, se pra vi na temelju in smiselno. Izguba smisla je značilna za moderni (in modni) svet, zato tudi za množično in medosebno komuniciranje. Žal je značilna tudi za slovensko šolstvo in njegovo srčiko, univerzo. Kot uslužbenka te ustanove od znotraj doživljam, »da sodobna univerza radikalizira smrt kulture kot logosa, za katerega se pričuje z življenjem, in obenem smrt misli kot radikalne izzvanosti«.
Navedla bom le nekaj razlogov, zakajje tako. Univerza (lat. universitas) v izvornem pomenu besede, se pravi dejanja ustanovitve, pomeni skupnost. Skupnost se gradi s komuniciranjem (lat. communicare), se pravi s povezanostjo in deljenjem iskanja, znanja, premišljevanja, dvomov... Edini govor, ki zmore vzpostaviti skupnost, je dialog, v katerem se učenec uči od učitelja in učitelj od učenca, oba razumsko (IQ) in doživljajsko, čustveno (EO) angažirana in socialno povezana. Za tako univerzo so potrebni primeren prostor, ustrezen učitelj in motivirani učenci. Vse troje je pri marsikateri univerzi v Evropi in Ameriki v presežku, na Slovenskem pa ravno obratno.
Kako naj univerza razvija mišljenje, goji dialog in vzpostavlja skupnost, če se stotinje
študentov drenjajo v popolnoma neprimernih prostorih, kot se naši s FDV v kinu Bežigrad (sic!)? Kdo naj vodi dialog in gradi skupnost, če je bivati v tujini, tekati za sredstvi za raziskovalne projekte in obiskovati mednarodne konference za univerzitetnega profesorja pomembnejše kot učenje v predavalnici? Kdo je v predavalnici in kaj počne s študenti je za izvolitev v naziv profesorja (lat. professor, kar pomeni javnega učitelja) v Sloveniji irelevantno. »Najboljši profesor je tisti, ki ga nikoli ni v predavalnici,« se radi šalimo učitelji s pedagoškim erosom. In kako naj bodo naši študenti motivirani za študij, če študirajo v neprimernih razmerah?
»Kolikor je digniteta univerze nekoč bila uveljavitev argumenta, misli, uvida, je danes to mrtva črka,« piše Kocijančič. Ta »mrtva črka« se najbolj pokaže v - mrtvem jeziku. Mišljenje kot mišljSnje namreč uporablja jezik kot pomen, kot »pogled na §vet«, kot »pričevalca življenja«. Mnogi slovenski profesorji, celo med akademiki jih je najti (sic!), pa slovenskega jezika ne obvladajo več. Ne znajo se v njem izražati, potemtakem tudi ne misliti.
Tako Sobotni prilogi baronica Monika Van Paemel v zvezi z lipicanci sprašuje: Ali vaše oblasti sploh hočejo svoje konje! Ve. kar uči božanski Edvard Kocbek v himni Lipicanci, »kako skrivnostno/sta spojeni narava in zgodovina sveta/in kako različna je vzmet duha/ pri slehernem ljudstvu na zemlji«.
Podpisana sprašujem našo oblast: Ali sploh hočete slovensko univerzo? In z njo to, kar univerza simbolizira: svobodo duha. kritično mišljenje, »polno besedo, uvid, objem globine«? Ali tako univerzo zares hočete njeni učitelji in študentje ?
Manca Košir, Ljubljana
Delo, 1. avgusta
Politika je svoje opravila, ko je sprejela šolsko zakonodajo
Dr. Jožko Budin, predsednik Republiške maturitetne komisije (RMK) v preteklem in sedanjem mandatu, se ne strinja z nekaterimi mojimi kritikami slovenskega koncepta mature (pismo dne 12. 9.1998).
Moti ga moja ugotovitev, da so RMK sestavljali pretežno naravoslovno-tehnično izobraženi strokovnjaki s premalo posluha za psihopedagoška spoznanja. Našteva ustanove, ki so predlagale člane v komisijo. Ne glede na strinjanje ali nestrinjanje s takim postopkom imenovanja komisije ostaja dejstvo, da so bili skoraj vsi vidni člani RMK po svoji osnovni izobrazbi z drugih področij, ne iz edukacijskih ved: predsednik komisije je bil tehnik, njegov namestnik fizik, direktor Republiškega izpitnega centra je kemik, direktor Za voda za šolstvo fizik, predsta vnik Univerze v Ljubljani naravoslovec (z Medicinske fakultete), mislim, da je bil vsaj en ravnatelj tudi naravoslovec. Ker poznam njihov način dela, vem, da so vsi ti strokovnjaki zelo odgovorno opravljali svoje delo in da so skrbno tehtali vsako podrobnost. Vendar pa je očitno, da so zanemarili nekatere pomembne psiho-pedagoške vidike in spoznanja:
•	celostni vidik dijakovih zmožnosti (koliko snovi lahko predela in se nauči v neki razumni časovni enoti), zato obremenjenost dijakov s poukom in delom doma presega vse razumne meje;
•	ugotovitve o negativnih učinkih pretiranega poudarka zunanjega preverjanja znanja, ki praviloma vodi do zanemarjanja vseh drugih ciljev šole razen pripra ve na preizkuse znanja, pri čemer postane pomembnejše učenje na pamet, razumevanje, integracija in uporaba znanja pa so zapostavljeni;
•	obravnavanje gimnazije kot socialnega sistema, ki se na svoj, tudi predvidljiv način odzove na posege od zunaj (npr. profesorji so se na zahtevnost mature pri izbirnih predmetih odzvali racionalno in so začeli tudi izbirni del snovi predelovati v prvih treh letih, obveznih za vse - kar je tudi eden od vzrokov preobremenjenosti dijakov);
•	evalvacijo v šolstvu nujno izvajajo strokovnjaki, ki niso bili udeleženi pri nastajanju neke rešitve, ki niso avtorji novih programov itd. Psihologija uči, da smo ljudje do rezultatov svojega dela praviloma manj kritični kot do rezultatov dela drugih. (Do letošnjega leta je evalvacija mature potekala le v okviru RMK);
•	tudi mednarodne primerjave (pri katerih interpretaciji moramo biti zelo previdni) kažejo, da RMK nekaterih pomembnih podatkovni upoštevala. Itd.
Kot strokovnjaki na področju vzgoje in izobraževanja, ki pripravljamo in odločamo o spremembah z dolgoročnimi posledicami za veliko število mladih ljudi, smo dolžni upoštevati vsa različna spoznanja družboslovnih ved o možnih posledicah takih posegov v šolski sistem. Če zanemarimo pomembna družboslovna in pedagoška spoznanja, je približno tako, kot če bi pri medicini upoštevali samo spoznanja fizike in kemije, biologije pa ne.
Tudi dr. Budin posredno priznava, da je šlo pri maturi za koncept, ki bi mu težko našli primerjavo v Evropi. Po eni strani naj bi se ohranil tradicionalni koncept gimnazije kot široke splošnoizobraževalne srednje šole, kar je razumljivo, saj smo jo po ponesrečenem usmerjenem izobraževanju komaj spet vzpostavili. Hkrati pa se slovenska matura zgleduje po najbolj eksternih maturah (modeli, pri kateri se dijaki celotno zadnje leto ali dve pripravljajo samo na maturo iz nekaj predmetov) in vključuje tri obvezne predmete, kar spet odstopa od prevladujočih rešitev v Evropi. Tudi v teh spoznanjih je utemeljen predlog za zmanjšanje števila maturitetnih predmetov in alternativno izbirnost matematike in tujega jezika.
Posamezne predmetne komisije še vedno branijo visoke standarde znanja in se zavzemajo za mednarodno primerljivost mature iz posameznih predmetov. Da bi zagotovili tudi primerljivost v številu ur. ki ga imajo dijaki za pripravo na maturo iz posameznega predmeta, imamo dve možnosti: ali bistveno zmanjšamo obvezni del programa, torej število ur za posmezne predmete, ali pa zmanjšamo število maturitetnih predmetov. Osebno ne verjamem, da je v razumnem roku mogoče zmanjšati število obveznih ur za posmezne predmete v gimnaziji. Zato smo upravičeni razpravljati o drugi možnosti: da se zmanjša število maturiretnih predmetov.
Pra v tako v mojih dveh pismih ni mogoče najti predloga, »naj se (nekatera) vprašanja mature rešijo s političnimi sredstvi.« Ugotavljala sem le, da bi imeli realne možnosti, da v letu ali dveh pride do humanizacije mature, če bi SLS s svojimi predlogi posegla v imenovanje nove maturitetne komisije (letos januarja), sedaj pa je treba počakati do parlamentarne razprave o novem zakonu o maturi. Sama se zavzemam za temeljite strokovne razprave, vendar tako, da bodo imeli zagovorniki različnih predlogov enake možnosti v njih.
Do sedaj so razpra ve o maturi pra vil orna vodili avtorji sedanjega koncepta mature, prav tako so sami evalvirali maturo. O novem zakonu o maturi pa bo odločala politika, saj zakone pri nas sprejema DZ. Ker ni pričakovati, da bi sedanji minister za šolstvo upošteval kritične pomisleke glede mature, je za strokovnjake, ki se zavzemamo za spremembe, edina možnost, da s svojimi strokovnimi argumenti prepričamo politike, ki bodo o tem odločali. Vprašanje je torej, ali bodo
Nadaljevanje na 43. strani
M

4,
J
Marjan Podobnik, podpredsednik vlade in predsednik SLS
Leta 2000
bom
predsednik
vlade
Dejan Pušenjak, Grega Repovž
V tem trenutku je samo en domači politik, ki lahko odgovarja (in mora odgovarjati) na najbolj napeta vprašanja notranje politike. Vsa so povezana z njim: interpelaciji zoper ministra Krapeža in Gabra, domnevna afera s poročili Sove, SCT in ustavno sodišče, gladovna stavka Marjana Kaligariča, bližnje imenovanje generalnega državnega tožilca, proračun, ne nazadnje pa tudi izdatna državna subvencija cen vina.
To je Marjan Podobnik.
A	li se vam ne zdi,
da je bilo rav-nanje obramb-š	nega ministra
Krapeža pri re-M	sevanju njego-
M	vega stanovanj-
skega problema nekoliko preveč lakomno in premalo pošteno za visokega predstavnika SLS?
Na osnovi celovitih informacij o ravnanju ministra se bodo odločali organi slovenske ljudske stranke. Če bi se nedvoumno pokazalo, da je šlo za nezakonitosti pri pridobivanju stanovanja ali kakšne druge dobrine, potem minister ne bo mogel več opravljati svojega dela.
Ali ste vi dobili anonimko po pošti ali ste jo videli šele na televiziji?
Rečeno je sicer bilo. da sem jo dobil prvi. vendar mislim, da to ni res. Poslana mi je bila. vendar je bila očitno pred tem poslana tudi drugam, tako da sem jo dobil naknadno.
Ali ste se ukvarjali s vprašanjem, kdo je napisal anonimko oziroma zakaj je bilo sploh treba napisati anonimko?
To vprašanje je lahko vedno aktualno, nikoli pa ne more biti ključno. Ne glede na to. da je anonimka lahko zloraba, da lahko pomeni zavajanje, da je v njej težko razločiti resnico od laži in da je z njo mogoče nekoga vnaprej oblatiti v javnosti, ocenjujem, da je treba takšne stvari resno obravnavati. Anonimka predpostavlja tudi možnost, da nekdo ni upal javno nastopiti, ker se je bal sankcij.
Tak strah ni ravno pozitiven odraz stanja na ministrstvu.
Govorim o hipotetičnih možnostih. Ampak prav ta dejstva, od anonimk do takšnih in drugačnih spotikanj na ministrstvu. dokazujejo, da niti slučajno ne držijo teze, češ da je ljudska stranka odstranila druge in kadrirala samo svoje ljudi v ministrstvo in da tam drži vse niti v rokah. Pomembno je, ker ima ministrstvo tak državotvorni značaj, da se ljudje odločajo glede na nacionalni program in usmeritve. Zadovoljen sem, daje program SLS na področju obrambe tak, da ga lahko povsod pozitivno predstavimo tudi kot program slovenske vlade. Res pa je, da so tudi ministri, ki so bili v preteklosti na tem mestu, imeli svoje poglede in svoje ljudi, ki so ostali. Velika večina dela dobro za državo in za ministrstvo, se pa najde tudi kdo, ki ima razloge, ali zamere ali politične cilje, da to službo izkoristi. Ampak to se dogaja tudi v drugih državah. V tem smislu nismo nobena izjema.
Ali imate dober pregled tudi nad nakupi orožja in uresničevanjem temeljnih razvojnih programov?
Imamo dober pregled nad temi projekti v času, odkar nosimo soodgovornost na tem področju. Ugotavljamo pa, da so nekatere nabave v preteklosti imele tak značaj, da bo verjetno še marsikoga bolela glava. Ne gre le za vprašanje utemeljenosti nekaterih nabav z vidika potreb slovenske vojske. Gre tudi za vprašanja skladnosti s programom, ki ga je sprejel slovenski parlament.
Na kateri ravni se o tem pogovarjate? Kdo ugotavlja, kaj je bilo narobe ku-
pljeno, kaj ni kompatibilno, kakšne so bile provizije in podobno?
Glede na to, da gre za velike zneske, ko govorimo o temeljnih razvojnih programih, mislim, da bi končno besedo morala imeti vlada kot celota. V kratkem bo obravnavano poročilo o nabavah. To je še posebno pomembno zaradi nabav, ki sledijo. Preprosto si ne moremo privoščiti, da bi nabavljali orožje zato, ker so nekje dobre marže ali kakšni drugi interesi, na koncu pa bi ugotovili, da smo porabili sredstva in da bomo zdaj nabavljali še to, kar nujno potrebujemo za vključitev v Nato. Ljudje brez dvoma povsem upravičeno pričakujejo, da bomo ob zaostrenih finančnih razmerah zelo previdni pri nabavah in bomo kupili le najnujnejše. Delno smo tudi v nerodnem položaju. Tipičen primer je proračun za prihodnje leto. Indeks proračuna za obrambo je relativno visok, dejanska sredstva ministrstva za obrambo za porabo v letu 1999 pa so nizka, ker se plačujejo stvari, ki so bile pogodbeno sklenjene prej, nabave pa tečejo zdaj. Prav v zvezi s temi nabavami nas čaka še resna razprava. Od ministra sem že zahteval, da pri vsaki pogodbi natančno preveri popolna skladnost s programom vlade in državnega zbora, da se ugotovita nujnost in prioriteta glede na omejene finančne možnosti, in tretjič, da se natančno preveri, da slučajno ne bi kdo ob teh nabavah pobiral provizije. Za toliko, kolikor je predvideno za provizije, če je predvideno, naj se zniža cena, tako da država kupi ceneje.
Pravijo, da so provizije sestavni del tovrstnih poslov.
Na internetu se na našo deželo in jezik pogosto pozablja. Če se to v doglednem času ne bo uredilo, ga bomo prisiljeni zapustiti. Pa tudi če ustanovimo svoj planet. Bodo že videli!
Elektronska civilna iniciativa - ECI - bo skupaj z Microsoftom Slovenija, Uradom vlade Republike Slovenije za informiranje, POP TV in časnikom Delo ter s pomočjo jeznih mrežarjev sprožila humanitarno - čistilno akcijo. Vse mrežarje, kijih med lagodnim klikanjem zmoti osnovno nepoznavanje geografskih in jezikovnih dejstev, prosimo, da sporočijo naslov spletnih strani z napako ter kopijo protesta na naslov: slovanijaesploh-si.net V časniku Delo (priloga Internet) bomo objavljali naslove inkriminiranih spletnih strani ter najbolj duhovite proteste, enkrat mesečno pa bomo v oddaji Brez zapor z Jonasom med protestniki izžrebali nagrajence.
Več informacij: www.sploh-si.not

OPOZORILO: vsi jezni naj se držijo osnovnih pravil pošiljanja elektronske pošte, sicer so posledice lahko za njih neprijetne.	$ lOUGIli j 3 @ Sploh — Si.flGt
Foto Jure Eržen
Da. Ampak prav zato, ker so, smo dolžni zagotoviti, da bo po toliko nižji ceni država lahko kupovala vojaško opremo. Poleg zaščite zakonitosti je to tudi v neposrednem interesu slovenskih davkoplačevalcev.
Ali ste doslej našli kak primer nezakonitega ali neupravičenega izplačevanja provizij pri nabavah vojaške opreme in oborožitve?
Ne. Dokončno še ni nič ugotovljeno. Dejstvo pa je, da gre za sistem, ki je najbolj dodelan. V njem marsikje po svetu sodeluje vrhunska politika in nekatere države celo z meddržavnimi pogodbami zelo elegantno zakrijejo sporne stvari. Dajem pa priznanje tudi slovenski opoziciji, da se je, tako kot SLS, z vso ostrino lotila tega vprašanja, ker ima to izjemen preventivni pomen. Upam si trditi, da tisti, ki so morda doslej pobirali provizije, resno razmišljajo, ali je zaradi poostrenega nadzora še vredno tvegati.
Ali ste vedeli, da ima Krapež stanovanjski problem, ko ste ga predlagali za obrambnega ministra?
Ne.
Alije bil Krapež tudi po vašem mnenju najboljša izbira med takratnimi kandidati?
V tem trenutku ne želim odgovarjati na vprašanja, ki bi karkoli prejudicirala. Znano je, da je bila takrat razprava o več ljudeh, skupaj s predsednikom vlade pa sva se dogovorila za magistra Krapeža.
Ali že iščete novega obrambnega ministra?
Ne.
Ste seznanjeni s poročili vojaške varnostne službe?
Da, glede na to, kolikor moram biti, oziroma glede na funkcijo, ki jo opravljam.
Ali po vašem mnenju ta služba dela dobro?
Mislim, da dela vedno bolje. Predvsem pa jo, tako kot slovensko varnostno obveščevalno agencijo, čaka še relativno zahtevna reforma. Vedeti moramo, da je prav preobrazba obveščevalnih služb na prehodu iz enopartijskega sistema v
demokracijo ena najzahtevnejših nalog. To je problem povsod po Evropi in tudi v Sloveniji. Če se ga zavedaš, ga lažje rešiš.
Ali po vaši osebni oceni menite, da bi Sova lahko vohunila za domačimi političnimi strankami?
Verjamem, da se to. ne dogaja. Če pa bi se, je to največja grožnja demokraciji. Pomenilo bi namreč izgubo vsakršne možnosti, da bi se ključni politični predstavniki države lahko zaupno pogovarjali o stvareh, ki so za državo najpomembnejše. To je nekaj najhujšega, kar se lahko zgodi državi.
Poročila Sove berete?
Berem.
Se vam zdi reakcija Janeza Janše pretirana ali ustrezna?
Če je vezana na poročilo o nekem srbskem viru, ki naj bi domneval, kdo v Sloveniji podpira Albance na Kosovu, znotraj tega pa je omenil socialdemokratsko stranko, potem je reakcija več kot pretirana. Če pa je kakšna druga stvar, za katero ne vem, potem ne morem soditi.
Kakšna bi ta lahko bila, da vi zanjo ne bi vedeli? Domnevate, da direktor Sove poleg pisnih poročil samo predsedniku vlade poroča tudi ustno?
Običajno so stvari navedene v poročilih. Ko pa imamo svet za nacionalno varnost ali ko se moramo odločati o pomembnih zadevah, recimo o zadevah v zvezi s Kosovom, pa predstojniki obveščevalnih služb, vojaške in civilne, odgovarjajo tudi na vprašanja.
Materialno Slovenija ni na noben način pomagala Kosovskim Albancem?
Razen tega srbskega vira, ki je govoril, da naj bi jim pomagala socialdemokratska stranka, za nič takega ne-vem. Čeprav tudi osebno ne verjamem, da bi stranka počela, kar je bilo tam navedeno. Kupovala orožje za Albance, denimo. Drugo pa je seveda slovenska humanitarna pomoč.
Že pri proračunu se je pokazala neka nova drža, tako strankina kot vaša osebno. Ali je tudi tokrat glavni del te
strategije izdelal Januš Bugajsky ali ste se morda usmerili k drugim svetovalcem?
Z Janušem Bugajskyjem imamo dober odnos. Srečamo se občasno, ko pride v Slovenijo, njegova mnenja, ki jih je mogoče prebrati tudi v nekaterih tujih časopisih, so zelo zanimiva, ker od zunaj zelo dobro analizira stanje. Sloveniji je 'zato lahko v pomoč. Ne sodeluje pa in ne svetuje pri drugih gospodarskih ali aktualnih vprašanjih.
Ali ni posledica tega, da se s posamičnimi področji vsi, tudi vi osebno, preveč ukvarjate, ta, da se v nobenega ne poglobite dovolj?
To ni res. V področja, s katerimi se ukvarjam glede na svojo funkcijo in kjer sem prisiljen sprejemati tudi odločitve, se maksimalno poglobim. To je še posebno pomembno ob proračunskih razpravah in dogovarjanju za prioritete na zakonodajnem področju na vladi in v državnem zboru. Če ne pokrivaš vseh področij in jih ne poznaš, se pač odločaš skladno s tem, kar poznaš. Praviloma protežiraš le stvari, ki jih poznaš.
V primerjavi vaših pogajalskih stališč med lanskim in letošnjim proračunom so opazne razlike. Lani so bile vaše zahteve specifične glede na ministrstva. Predvsem so bili izpostavljeni indeksi posameznih ministrstev ljudske stranke in govorili ste o razvojnem proračunu. Letos ste dali bistven poudarek varčevanju in proračunskemu primanjkljaju. Zakaj ta sprememba? Kako ste prišli od lanskega do letošnjega načina razmišljanja?
To ni sprememba, ampak nadgradnja dosedanjega delovanja. Če hočete priti do razvojno naravnanega proračuna, je varčevanje na vseh področjih ključni pogoj.
Zakaj je bistveno, da proračunski primanjkljaj ni visok in da ne preseže enega odstotka BDP?
Če imamo primanjkljaj, se moramo zadolževati doma ali v tujini. Če se bi zadolževali v tujini, bi to pomenilo dodatni pritisk na rast tolarja. Zadolževanje doma ima prav tako negativne posledice. Poleg tega - ali predvsem - pa Slo-
venija v tem trenutku ne ve. v kolikšni meri nas bo oplazila svetovna gospodarska kriza. Skoraj zanesljivo nas bo vsaj posredno zadela. Neposredno nas je že zadela preko nekaj odstotkov neposrednega izvoza v Rusijo, veliko nevarnejši pa je posredni vpliv. Pri nas se je govorilo predvsem o Leku in Krki, ki sta na primer čutila neposredne posledice. Posredne pa utegnejo biti mnogo resnejše. V Rusiji je angažiranega zelo veliko nemškega kapitala. V številnih podjetjih. ki jih v Rusiji izvajajo nemška podjetja, sodelujejo slovenska podjetja kot podizvajalci. Podobno, a v manjši meri, velja tudi za sodelovanje naših podjetij s podjetji nekaterih drugih držav, članic in nečlanic EU. Po tej poti nas utegneta sedanja ruska, pa tudi azijska kriza, precej prizadeti. Tudi ameriška politična kriza bo po oceni analitikov lahko zelo negativno vplivala na svetovno gospodarstvo. Zato bi vsak nadaljnji odstotek primanjkljaja bistveno ogrozil naše gospodarske cilje. Sicer še imamo določeno rezervo, upoštevamo pa opozorila vseh institucij, od Banke Slovenije do tujih, naj bomo zaradi nepredvidljivih dogodkov v svetovnem prostoru predvsem pri primanjkljaju maksimalno previdni. Mislim pa, da je 0,8-odstotni primanjkljaj spodnja meja. Že tako bo zelo težko stvari izpeljati. Če bi šli še nižje, bi lahko počilo.
Vi proračun ocenjujete zgolj skozi proračunski primanjkljaj?
Ne. V letu 1999 bo nižja od povprečja med drugim tudi rast izdatkov za plače v državnih ustanovah. Nadpovprečno rast pa izkazujejo sredstva rezerv. To se mi zdi pomembno, ker smo vanje vključili rezerve za naravne nesreče in sredstva za investicije. Nismo naredili proračuna, ki ne bi bil realen. V rezervi so tudi sredstva za Posočje, ki se prihodnje leto ne bodo pobrala od davčnih zavezancev, in tudi sredstva za druge naravne nesreče. Mislim, da so globalno pozitivna gibanja zelo pomembna. Tudi če gledamo indekse posameznih ministrstev, imajo nadpovprečne indekse ministrstvo za malo gospodarstvo in turizem, za gospodarstvo, za ekonomske odnose in razvoj, za kmetijstvo, pa tudi ministrstvo za fi-
Nadaljevanje na naslednji strani
Marko Kočevar
Nadaljevanje $ prejšnje strani
Leta 2000 bom predsednik vlade
nance. kjer pa je indeks vezan predvsem na to. da gre več kot 150 milijard za pokojninsko blagajno. S tem, ko vlada do začetka učinkovanja pokojninske reforme pokriva primanjkljaj v pokojninski blagajni in ko ni zvišala prispevne stopnje za delodajalce, pomaga k izboljšanju konkurenčne sposobnosti našega gospodarstva. Če ne bi bilo teh 150 milijard. bi imeli relativno velik poračun-ski presežek in tudi v primerjavi z drugimi državami nizek delež javne porabe v deležu DBP. Proračun kljub omejenim finančnim zmožnostim odraža prioritete vlade za spodbujanje izvoza, za regionalni razvoj, za kmetijstvo in malo gospodarstvo ter turizem, pa tudi za sanacijo gospodarstva in tehnološke posodobitve. Prioritete so v povezavi tudi z vsemi ključnimi reformami in pripravo Slovenije za vključitev v EU in Nato.
Za gospodarsko rast je ena bistvenih stvari varčevanje. Tudi sami ga poudarjate. A kot ugotavljajo najboljši slovenski ekonomisti - Ivan Ribnikar, Jože Mencinger, Velimir Bole in drugi -, je posledica privatizacije predvsem, da so ljudje začeli premoženje, ki so ga dobili na ta način, trošiti. Se pravi nasprotni, negativen učinek. Vi pa s svojo podporo investicijskim družbam posredno vzpodbujate, da se bo tudi dodatno premoženje, ki ga bodo dobile te družbe, znova preusmerilo v potrošnjo.
Za varčevanje sta med drugim nujna pogoja spodbudne razmere za varčevalce in zaupanje. Če bo propadlo zaupanje v pooblaščene investicijske družbe kot oblike skladov, ki jih imajo tudi po svetu in ki s svojim načinom delovanja spodbujajo tudi varčevanje, je ogrožena tudi uspešnost pokojninske reforme. Ta bo dolgoročno uspešna le, če bodo državljani verjeli v trdnost in ustrezno donosnost naložb v pokojninske sklade. Ne moremo reči: zdaj bo država ustanovila neke druge sklade in vam namesto pidov zagotovila, da je vlaganje vanje dobra naložba. Mnogi se premalo zavedajo, da ne moremo hkrati sesuti sistema, v katerega je 1.2 milijona Slovencev vložilo certifikate, potem pa postaviti nekaj drugega. Kdaj bodo državljani končno lahko zaupali .neki instituciji? Če bodo videli, da njihovo zaupanje pri investicijskih družbah ni bilo izigrano, bodo zaupali tudi drugim skladom. Strinjam se. da je treba certifikatno vrzel čim bolj realno oceniti, in to je strokovno vprašanje. Zapolnili pa jo bomo. in to z ustrezno kvalitetnim premoženjem. Druga stvar, ki nas čaka in jo je treba vzporedno peljati, pa je z ostrejšo zakonsko regulativo zagotoviti, da bo menedžment v pooblaščenih investicijskih družbah deloval res dosledno v interesu svojih delničarjev.
Kako bi to zagotovili? Problem slovenskih investicijskih družb je, da se bolj kot z naložbami ukvarjajo z upravljanjem, kar sicer ni njihov namen. Oziroma sploh ni njihov namen.
Prav zagotovilo, da bodo aktivni upra-vljalci v podjetjih, je bil eden od pogojev, da so kandidati za direktorje družb za upravljanje sploh dobili licenco. Glavni smoter privatizacije je dobiti učinkovito gospodarstvo. To lahko dosežemo le z aktivnim lastništvom zainteresiranih lastnikov, med katerimi so tudi pidi. Naj naredim primerjavo s tujino. V znanem podjetju Olivetti so pred leti prav investicijski skladi zaradi slabih rezultatov zamenjali celo samega ustanovitelja Carla De Benedettija. Slovenski problem je seveda tudi v tem, da je bila le slaba polovica certifikatov zamenjanih za delnice. Zato je nujno, da se certifikatna vrzel zapolni nemudoma.
To pričakovanje, da bodo delnice takoj prinašale dividende, je škodljivo in ga je nedopustno podpirati. Pomeni izčrpavanje gospodarstva...
Prav zato. da ne bo treba na ta način izčrpavati gospodarstva, je treba pokriti to vrzel, zagotoviti, da bodo certifikati v maksimalni meri zamenjani za delnice, in ob tem zagotoviti ustrezno nadzorno regulativo. kjer imajo zelo pomembna mesta agencija za trg vrednostnih papirjev. finančno ministrstvo in druge institucije. Trdno sem prepričan, da tista pooblaščena investicijska družba, ki bo želela dolgoročno pozitivno delovati za svoje delničarje, ne bo izčrpavala podjetij, v katerih je. Ponavljam. Dileme o tem. ali bomo zapolnili certifikatno vrzel z ustrezno kvalitetnim premože-
njem, ni več. Danes tudi nima več smisla govoriti, ali je bil način privatizacije optimalen ali ne. Verjetno ni bil.
Po proračunskih pogajanjih je prišla v javnost vaša izjava, češ da naj bi vašemu ministru za kmetijstvo Smrkolju rekli, naj ne grozi z odstopom, ampak naj raje kar odstopi...
Nič v tem smislu nisem rekel. Nasprotno. Prizadevanja kmetijskega ministra za večji delež proračunskih sredstev sem izrecno podpiral in obžalujem, da predsednik vlade in drugi niso pokazali več razumevanja za to področje. Jasno sem povedal, da s takim deležem sredstev ne moremo izpeljati kmetijske reforme na ustrezen način. Kmetom se položaj sicer ne bo poslabšal, bomo pa še prihodnje leto prisiljeni namesto z neposrednimi plačili na hektar, kar je evropska usmeritev, izvajati kmetijsko politiko prek cenovne politike, kar je v nasprotju z evropsko usmeritvijo.
Ali Slovenija že lahko črpa kmetijske -ekološke in podobne - kredite Evropske unije in evropskih institucij, bank in drugih?
Le v deležu, ki ji pripada kot pridruženi članici oziroma državi, ki bo zdaj, po ratifikaciji pridružitvenega sporazuma, dobila ta status. Čeprav ta sredstva v tem trenutku niso velika. Dejstvo pa je, da če s trenutkom vstopa v Evropsko unijo Slovenija ne bi zagotavljala sistema, ki velja v EU, bi s tem izgubljali na desetine milijard tolarjev vsako leto, ker sredstev EU ne bi mogli koristiti. Če se letos to še ni zgodilo, ni nič dokončno izgubljenega. Vendar moramo biti pripravljeni na vključitev v Evropsko unijo. To ne pomeni, da bomo tak sistem sprejeli leta 2002, v EU pa bili, na primer, vključeni leta 2003. Na ta način se ne da izpeljati prilagoditve, ker je treba dosedanji sistem v temelju spremeniti. Za prehod na evropski sistem so v Avstriji potrebovali med pet in deset let. Zato je vsakršna zamuda zelo resna.
Čigava ideja je bilo letošnje močno državno sofinanciranje cen vina?
To je normalna poteza. Mislim, da je prav, da jo je ministrstvo za kmetijstvo zelo hitro predlagalo, ko se je ugotovilo. da ni možnosti za odkup pomembnega dela pridelanega grozdja. Mislim, da bo ta ukrep prinesel pozitivne rezultate. Ob tem je treba poudariti, da sta bila pred časom nekoliko nepremišljeno podpisana sporazuma z Makedonijo in Cefto. Zdaj kmetijski minister, minister za ekonomske odnose in drugi s polno vnemo nevtralizirajo sporazum s Cefto in z Makedonijo rešujejo, kar se rešiti da. Sporazum z Makedonijo pomeni, da smo neposredno prizadeli slovenska vinogradniško vinarska področja zato, da lahko tja izvažamo pralne stroje, zdravila in podobno. Če smo se tako odločili, v redu. Ampak potem bi bilo najbrž smiselno, da bi del od neto dobička, ki se ga ustvarja s tako pridobljenim izvozom, namenili za pokrivanje nastale luknje. Sicer jo mora zapolniti država iz proračuna tako, da odkupuje vino in ga pod ceno prodaja.
Ali ne bo selekcija tudi med slovenskimi vinogradniki nujna?
Absolutno. Treba pa je vedeti, da imamo samo še nekaj let možnosti, da vinogradniške površine posadimo z vinsko trto, ker kasneje zaradi presežkov v EU to ne bo več mogoče. Slovenija ima izvrstne možnosti za vino. Smo svetovna, ne samo evropska velesila po naravnih možnostih za pridelavo najkvalitetnejših vin, in to velja izkoristiti. S tem bomo pomagali ne le kmetom vinogradnikom, ampak tudi državi. Ljudje se bodo lahko preživljali s proizvodnjo kvalitetnega vina, ne pa s subvencijami države.
Če ima torej kmetijski minister Smrkolj pred sabo toliko pomembnih nalog, gotovo ne bo odšel ob morebitni interpelaciji...
Interpelacija še ni vložena in ne verjamem, da bo. Ministra se povezuje s stvari, s katerimi ni povezan.
Kako pa bodo poslanci SLS glasovali ob interpelaciji zoper šolskega ministra Gabra?
Organi naše stranke se o interpelaciji še niso odločali. Že ob parlamentarni razpravi o nepravilnostih v ministrstvu za šolstvo smo pozvali predsednika vlade in liberalne demokracije, naj razmisli, ali
ob očitanih nepravilnostih minister Gaber še lahko naprej verodostojno opravlja svoje delo. Mislim, da se predsednik vlade še ni dokončno odločil. Mi resno analiziramo vse točke interpelacije. Velja pa enako kot za vse druge primere. Če se bo pokazalo, da gre za nepravilnosti in nezakonitosti, za katere je treba uveljavljati objektivno odgovornost, se bomo skladno s tem tudi odločili.
Na podlagi česa sklepate, da se predsednik vlade še ni dokončno odločil?
Če sem ga prav razumel, tudi on ocenjuje, da je treba ugotoviti naravo nepravilnosti in odgovornosti. Obstajajo informacije, da je poleg zadev, ki so navedene v interpelaciji, v nekaterih slovenskih okoljih in ob določenih investicijah prihajalo do resnih zlorab. Pridobitev investicijskih sredstev za gradnjo šole ali prizidkov seje pogojevalo s tem, da se je vnaprej zagotovilo, da bo posel dobila konkretna firma. Obstajajo celo informacije, da naj bi posamezniki pričali o tem, kako so bili spodbujeni, naj zagotovijo, da bo konkretna firma dobila posel in da bodo potem lahko dobili proračunska sredstva iz ministrstva za šolstvo. Če bi se karkoli takšnega dokazalo, minister ne more več opravljati svojega dela.
Prej, ko ste govorili o Sloveniji in Evropski uniji, ste kritizirali, kako nehvaležno je sprejemanje odločitev pet pred dvanajsto. V primeru interpelacije zoper Gabra pa SLS počne enako. Zakaj se ne morete odločiti oziroma zakaj čakate Drav do konca?
Teh stvari se ne da povezovati. Glede na to, da je bila v nekem obdobju napovedana povprečno ena interpelacija na dan, se mi zdi povsem smiselno, da smo si vzeli čas za razmislek in analizo. To dela vsaka resna stranka. Odločili se bomo na podlagi analiz.
Lahko napoveste kdaj?
Zanesljivo pred obravnavo interpelacije v državnem zboru.
To že. Lahko rečete, koliko prej?
Tega pa ne morem reči. O tem tudi ne odločam sam.
Čigave analize boste torej najbolj upoštevali oziroma katere svetovalce boste najbolj poslušali glede Gabra?
Vse analize in podatke, ki jih bomo ocenili kot realne, objektivne, dokazljive in verodostojne. Nikakor ne želimo nikomur delati krivice. Zato mislim, da je smiselno, da si vzamemo čas. Ne nazadnje je tudi iz spoštovanja do dela ministrov prav, da se tako odločamo. Rad pa bi pri tem omenil še neko zadevo, ki je povezana z ministrom Krapežem. Nikakor ne želim opravičevati njegovih potez. Krapež ne bo mogel več biti minister, če je naredil nezakonitost. Bom pa opozarjal na dvojna merila, ker so ta ista stanovanja nekateri dobili ne le v uporabo, ampak so na osnovi takšnih ali drugačnih argumentov izposlovali tudi možnost, da so jih poceni odkupili po t. i. Jazbinškovem stanovanjskem zakonu.
Govorite le o preteklih dogodkih. Ali ste prepričani, da so vsi, ki danes zasedajo državna stanovanja, do njih tudi upravičeni?
Nisem. Zato pa sem na nek način vesel, da je prišlo do te razprave.
Ali imate pregled nad temi stanovanji?
Ta pregled se dela. Ne le za ministre, ampak tudi za druge funkcionarje. Nekateri rezultati so zelo zanimivi. Če se boste vozili po Ljubljani, boste morda lahko celo opazili, da selitveni servisi intenzivneje delajo.
Rekli ste, da med ministri vlada nelagodje zaradi nezanesljivosti njihovih položajev. Ali tega ne povzroča tudi SLS - ali druge koalicijske stranke — s svojo omahljivostjo, ko ob interpelacijah tako dolgo mencajo, premišljujejo, ustrahujejo in izsiljujejo partnerke, jim skušajo prodati svoje glasove in zaračunati njihove napake ter podobno? Namesto da bi v enem tednu preučile interpelacije, vzporedile podatke, predstavile svojo odločitev in se posvetile rednemu delu?
Stvar ni tako preprosta. Na kakšni osnovi se odločiti? V primeru ministra Krapeža smo imeli pred seboj anonimko, imeli smo informacije iz medijev in informacijo ministra. Pravna mnenja pa so bila zelo različna. Zato si je preprosto treba vzeti določen čas.
Ko smo že omenili morebitno interpelacijo zoper kmetijskega ministra - ali menite, da ima Marjan Kaligarič upravičene razloge za gladovno stavko?
Žal moram reči, da obžalujem, da se tako grobo zlorablja človeka, ki ima hude družinske in osebne stiske. Dobro
siti
poznam ta primer in večkrat sem posredoval za Marjana Kaligariča. Ko sem pred kratkim izvedel, da je ob zadnji gladovni stavki in v navzočnosti več prič njegova hči rekla, socialdemokrati bodo uničili mojega očeta, sem bil zgrožen. Že prej mi je bilo jasno, da gre za politično zlorabo tega primera. Ne zdi se mi prav, da politična stranka, poleg socialdemokratov verjetno še katera, sili človeka s stiskami v skrajne odločitve, ki jih ni mogoče zakonito urediti. Vprašajte petdeset pravnikov in dobili boste enak odgovor. V tem trenutku na zakonit način ni mogoče ugoditi zahtevam Marjana Kaligariča. V prihodnje se bom zavzemal, da zmaga razum in se reši življenje Marjana Kaligariča, vendar da se ob tem razkrinkajo tudi politične zlorabe.
Ob javni obravnavi zakona o zaključku lastninjenja na ustavnem sodišču ste pohiteli z izjavo, da če bo ustavno sodišče razveljavilo vaš znameniti člen tega zakona, vam bo izmaknilo še zadnje orodje za popravljanje nepravilnosti, storjene pri lastninjenju. Ali ni bil to neke vrste politični pritisk?
Sodeloval sem pri zakonu, ki je bil z veliko večino sprejet v državnem zboru. Zdelo se mi je, da če svoje mnenje povem javno in odkrito, bo to lahko le v pomoč ustavnim sodnikom. Zanje pa verjamem, da se bodo odločili dosledno v skladu s svojo oceno o tem, kaj je ustavno in kaj ne.
Ali se vam zdi, da bi bilo pametno uvajati postopke že ob sumu in še nedokazani krivdi pri vseh direktorjih?
Primerjava ni ustrezna. V zakonu je točno navedeno, da gre za postopke v državnih podjetjih, v katerih se izvaja lastninjenje. Gre za zaščito interesov de-
lavcev in države, da ne bi zaradi nepravilnosti, ki so očitane posameznikom, prišlo do nepopravljivih napak.
Nepravilnosti, ki niso dokazane...
Točno. Niso dokazane. Vendar nobenemu posamezniku ni kršena nobena človekova pravica. Gre le za to, da pred nepopravljivimi in nepovratnimi postopki zaščitimo podjetje, kapital, državo in delavce. Glede na naš sistem je možen prenos na slovensko razvojno družbo, kjer se privatizacija izvaja naprej, podjetje pa ohrani vse možnosti in priložnosti. Žagotovi se le zaščita, če obstaja sum, ki izhaja iz vloženih ovadb zoper posameznike.
Kaj pa, če s takšnim posegom v ustaljen način dela prizadenete SCT in njegovemu direktorju Zidarju nepopravljivo škodo?
On in njegova ekipa še naprej vodijo podjetje in ohranjajo vse pravice in dolžnosti. Le imaginarni lastnik se spremeni, ker proces lastninjenja še ni zaključen. Slovenska razvojna družba prevzame le lastništvo v imenu države in odgovornost za korektno izpeljavo postopka. Gre samo za vprašanje lastništva.
Ali ni to bistveno?
Vsi bodo ohranili enake možnosti in enake pravice. Resno vprašanje je le, ali je slovenska razvojna družba kadrovsko in sicer dovolj močna, da te stvari izpelje. Vendar bo vlada tudi s proračunom za leto 1999 zagotovila ustrezne pogoje in možnosti, da bo lahko razvojna družba kvalitetno opravljala svoje delo. Že zdaj je na desetine podjetij v slovenski razvojni družbi. Mimogrede. Projekt sanacije Litostroja se
zelo uspešno izvaja, vendar se o tem malo govori. Sanacija teče uspešno, blagovna znamka je ohranjena in strojegradnja je zagotovljena, kar bo mladim generacijam omogočilo tudi nadaljevanje izobraževanja na šolah tehničnih usmeritev. Slovenska razvojna družba je tu odigrala pomembno pozitivno vlogo.
Uspešnost ima merila. Ali jih lahko nekaj naštejete v primeru Litostroja?
Bilo je preprečeno, da bi Litostroj propadel, in postavljena je bila nova družba. Danes Litostroj dobiva pomembna naročila. Vodilne evropske firme se pogovarjajo, ali bi šli v skupne posle na vzhodnih, južnih in drugih trgih. Litostroj sodeluje s Končarjem na Soči, projekt na Dravi se zaključuje, s tujimi partnerji bo sodeloval v projektu Spodnje Save, kjer je celoten projekt vreden več kot 90 milijard tolarjev. Zaščitili smo eno redkih uspešnih blagov-' nih znamk na področju strojegradnje, izpeljali smo dober projekt za državo in zagotovili perspektivo mladim generacijam.
Ali se še vedno strinjate z delitvijo strank na pomladne in tiste druge?
Slovenska ljudska stranka je nedvomno prva in najmočnejša stranka slovenske pomladi. Ta dejstva obstajajo in ostajajo.
Kako to, da ste zahtevali imenovanje Barbare Brezigar za generalno državno tožilko še pred koncem razpisa?
Tega nismo zahtevali. Na novinarsko vprašanje, katerega od znanih kandidatov bi podprli kot stranka, sem odgovoril, da bi bila glede na poznane reference to gospa Barbara Brezigar.
Ali niste v pogajanjih oziroma vladnih usklajevanjih pogojevali imenovanje vodstva policije z imenovanjem Brezigarjeve za državno tožilko?
Ne.
Ali se niste o Brezigarjevi pogovarjali že ob imenovanju predsednika vrhovnega sodišča Mitje Deisingerja s takratnim izvršnim direktorjem LDS Bogdanom Biščakom?
Ne. Že pred imenovanji vodstva policije sem povedal le, da se strinjam s sistemom, da če se dogovorimo, da je predlagatelj na področju policije notranji minister, potem je predlagatelj na področju pravosodja pravosodni minister. Da je torej predlog resornega ministra ključen. Takrat mi je minister Bandelj celo rekel, da če bo prišlo do razprave na vladi, bo on podprl Brezigarjevo.
Kaj bi za vas pomenilo preglasovanje v državnem zboru, če bi ob imenovanju generalnega državnega tožilca parlament spet razpadel na pomladne in druge stranke?
Če bi v državnem zboru prišlo do zavrnitve gospe Barbare Brezigar, bi bila to zelo slaba slika za tiste, ki bi glasovali proti njej. Že doslej je namreč dokazala, da lahko s svojo moralno težo in ugledom, pa tudi s pogumom in odločnostjo pomembno prispeva k zmanjšanju in ustavitvi razrasta kriminala.
Je vaš cilj postati predsednik vlade leta 2000?
Prizadeval si bom, da bi bila slovenska ljudska stranka zmagovita stranka leta 2000. Verjamem, da so za to povsem realne možnosti.
Torej je odgovor da?
Da.
Ali se strinjate s predlogom, da bi kandidati za naj višje državne funkcije predložili potrdila o svojem zdravstvenem stanju?
Mislim, da bi bila to lahko dobra možnost, ki bi preprečila številne manipulacije, ki se sicer dogajajo.
V čigavem interesu je bilo po vašem mnenju razširjanje govoric o vaši psihični nestabilnosti?
Očitno v interesu tistih strank, ki so upale, da bodo dobile naše glasove, in tistih strank, ki so se bale, da bomo prišli na prvo, ne le na drugo mesto.
Ali ste se res v službi enkrat onesvestili?
Ne. Še nikoli.
Ali je res, da je bilo doslej razbitih pet avtomobilov, v katerih so vas vozili?
Ali pomeni razbiti avto, če se razbije stransko steklo, ko avto zadene ob prometni znak?
Da.
Trikrat ali štirikrat so bila razbita stekla, enkrat pa sem imel hujšo nesrečo v Idriji. Sicer nisem bil poškodovan, zaradi izsiljevanja nekega drugega avtomobila pa je naš avto priletel v škarpo.
Ali se še vedno vsak dan vozite domov v Cerkno?
Vsak dan.
Kdaj se boste preselili v hišo?
Je še v fazi parcele.
Vam je žal, da ste tožili Mladino?
Če bi se danes odločal in bi videl kakšne možnosti, da svoje najbližje in druge prepričam, da nisem kriminalec in lopov, kar so mi očitali, se verjetno za tožbo ne bi odločil. Ker pa sem videl, da je bil interes zelo grob, si tudi kasneje, ko sem o tej možnosti razmišljal, nisem premislil in bom to tožbo pripeljal do konca.
Ali se vam ne zdi 25 milijonov tolarjev visoka vsota za poplačilo duševnih bolečin?
Denar pri tem ne igra nobene vloge. Nekateri le bolje razumejo številke kot karkoli drugega. Ves denar, če ga bom že dobil, bom namenil predvsem za socialno ogrožene družine z več otroki.
Ali se vam zdijo šale o Marjanu in Janezu v Mladini smešne?
Včasih jim manjka smisel za humor. Nekatere pa so zanimive.
Med visoki slovenskimi politiki je zelo popularna oblika komuniciranja pisanje pisem. Predsednik Kučan piše Drnovšku, Drnovšek piše vam, komu pišete vi?
Nimam časa. Žal ne pišem prav veliko pisem.
Portret tedna
Romano Prodi
Tone Hočevar, Rim
ilo je presenetljivo, nena-K W vadno, šokantno, skoraj revolucionarno, ko je Ro-Mmano Prodi, nekoč de-m	mokristjan vedno nasme-
janega, prijaznega obraza, 21. aprila 1996 po dolgem predvolilnem popotovanju z avtobusom od mesta do mesta, od vasi do vasi, od skrajnega severa nekje v Alpah do zadnjega kotička na jugu Apeninskega polotoka pristal na vrhovih rimske politike. V palačo Chigi ga je prinesel nekakšen plaz, za italijanske razmere ne čisto običajna mešanica precej levih, skoraj levih, skoraj desnih in precej desnih, laikov in katolikov, liberalcev in konzervativcev, nekakšen zvarek neizrečenega zgodovinskega kompromisa, ki je bil sedem let po padcu berlinskega zidu precej manj zgodovinski, kot bi bil, če bi zgodovinski kompromis uspel Aldu Moru dve desetletji prej in ne šele Romanu Prodiju pred koncem tisočletja.
Pa so Alda Mora zaradi misli o kompromisu ubili in še vedno ni jasno, kdo iz zakulisja ga je dal umoriti, Romano Prodi pa je, zahvaljujoč podobnim zamislim, postal predsednik ministrskega sveta in simbol koalicije, v kateri so imeli in še imajo največ poslancev spreobrnjeni komunisti; odvisna je bila, vsaj doslej, od nespremenjenih, prenovljenih komunistov, tako rekoč vse glavne vloge pa so igrali in jih še igrajo tako ali drugače novim razmeram prilagojeni demokristjani. Predsednik republike, predsednik senata, predsednik ministrskega sveta, obrambni minister in še marsikdo z vrha je igral že v razpadlem moštvu krščanskih demokra-
tov in se mu ni bilo treba učiti politične in oblastniške obrti. Več kot očitno postaja, da za oblast potrebne veščine obvlada tudi bržčas najbolj izrazit Machiavellijev učenec na dandanašnji rimski sceni, spreobrnjeni komunist Massimo D 'Alema, ki v parlamentu vedno govori zadnji, ker ima za seboj največ poslancev, kadar se bližajo viharji, pa se izgubi na potovanjih po svetu ali že kje. Ni ga videti in ni ga slišati, po kostanj v žerjavico zna pošiljati druge. Svoje zaveznike ali svoje nasprotnike, saj je vseeno.
Združbo levega centra so predlani pomenljivo krstili za Oljko. Romano Prodi si je v njej namenil vlogo nadstrankarskega duhovnega voditelja in simbola. Italijanska republika se je pod njegovo taktirko podala na obetavno pot reform, zdelo se je, da se spreminja od temeljev do strehe. Nič več političnih pretresov trikrat na leto, sodobnejša ustava, moderna, po evropsko urejena država, konec popolne centralizacije z Rimom kot središčem La-zia, Italije, sveta in vesolja. Vsak dan tisočkrat je v ušesih zvenela beseda bica-merale, ki je - na kratko - simbolizirala spremembe. Ljudje so se najprej zamislili, potem pa od strahu otrpnili, ko so opazili, da namerava nova oblast čisto zares pobirati davke in se postaviti po robu večni vzporedni oblasti, zlasti tisti na zaostalem in vedno bolj brezupnem jugu.
Prodiju, ki je v petek in svetek vozil bi-cikl in se znal nasmehniti tudi v najtežjih trenutkih, so ljudje vsemu navkljub nekako zaupali, prijela se ga je etiketa poštenjaka, to pa je za italijanske razmere, ob splošnem prepričanju, da so politiki
razbojniki, vlada pa kriva tudi za dež ali točo, hudo nenavadno. O Prodiju Rimljan z ulice razmišlja približno tako kot o poljskem papežu Wojtyli, ki bo prihodnji teden praznoval dvajseto obletnico na oblasti v Vatikanu — prepošten je, da bi sodil v druščino, ki ga obdaja.
Profesor ekonomije, ki mu Italijani radi prisluhnejo, čeprav so njegove govorniške spretnosti precej pod povprečjem veščih poklicnih politikov, je od pomladi leta 1996 prestal prenekatero preizkušnjo in preveslal marsikatero brzico. Ni ga odneslo, ko mu je združena Evropa postavljala na prvi pogled nepremostljive ovire za vstop v druščino držav, ki bodo svoje valute zamenjale s skupnim evrom, redkokdaj mu je bil nevaren nasprotni tabor, ki mu poveljuje televizijski magnat, najbogatejši državljan Silvio Berlusconi, Že trikrat obsojen zaradi nečednih poslov, pa dokaj po italijansko še vedno trdno v sedlu.
Huje kot Odiseju med Scilo in Karibdo mu je bilo, kadar so ga stisnili v primež njegovi privrženci, pravzaprav sopotniki na oblasti. Levi z leve in desni z desne, pa čeprav se levi in desni razglašajo za sredino. Nesreči njegove koalicije je bilo od začetka ime Fausto Bertinolti. Socialistični politik in sindikalist, ki ni bil nikoli niti član rajnke komunistične partije, Prodiju greni življenje kot voditelj stranke pravovernih komunistov, po zadnjem razkolu med prenovljenimi komunisti samo še prvak ostanka ostankov nekdanje partije. Ker se je bal, da ga bodo volivci pozabili in da nima več možnosti ponoviti izidov iz-
jemno uspešnih zadnjih parlamentarnih volitev, je nekajkrat v Prodijevem mandatu zaletavo napadel vlado in ji grozil z odrekanjem podpore, zavedajoč se, da je prva vlada zgodovinskega kompromisa v resnici odvisna od prenovljene komunistične stranke, ki ne sodeluje v vladi, ampak je samo njena sopotnica, ki za svoje usluge zahteva plačilo. Račun, ki ga je izstavljal Bertinotti, je bil za oljčnega prvaka včasih prevelik. Prodiju prav nič ne pomaga zadovoljstvo, da po njegovi zaslugi na koncu od Bertinottija in njegovih pravih komunistov ni ostalo skoraj nič.
Namesto Bertinottiju je moral Prodi naposled v zamenjavo za glasove v parlamentu popustiti Armandu Cossutti, ki priimku in poreklu navkljub ne zna slovensko, znal pa je izkoristiti premierove slabosti in njegovo slo po oblasti. Prodi se je hočeš nočeš, vendar zaradi trenutnih razmer vsekakor zavestno spremenil v glavnega zahodnega podpornika beograjskega veljaka Miloševiča in v somišljenika moskovske diplomacije. Če bi zveza Nato kaznovala srbsko klanje na Kosovu,pred rimskim glasovanjem o zaupnici Oljki in Prodiju, bi oljčni premier padel, kot je dolg in širok. V Italiji je že tako, da noben komunist, naj bo spreobrnjen ali pravoveren, tudi v sanjah ne bo mislil nič slabega o Moskvi ali pa bil pripravljen skriviti las komu v Beogradu, prav tako kot dokaj vplivni italijanski fašisti še vedno verjamejo, da jim bodo Srbi nekega lepega dne vrnili Istro:
Tretjo jesen na oblasti - najbolj neprijeten mesec v letu je v Italiji za politike na
oblasti oktober, ko se je treba spopasti za novi proračun — Romano Prodi, vsaj zdi se tako, nič več ne sanja o revolucionarnih spremembah, o decentralizaciji, ki je ostala v oblakih, o bipolarnosti političnega prostora in koncu brezposelnosti na jugu. Beseda bicamerale nima več nobenega globljega pomena, označuje samo še nekaj, kar je sestavljeno iz obeh zbornic, poslanske in senata. Dolgoročne načrte oljčne koalicije bodo verjetno nadaljevali in uresničevali drugi, zelo mogoče je, da pod taktirko Massima D ’ A leme, ki je najbrž iz ozadja botroval tudi zadnjim političnim pretresom, v brezno pa pustil pasti Fausta Bertinottija.
Prodiju namenjajo že za bližnjo prihodnost bleščečo kariero, ki pa bo v vsakem primeru daleč od vsakdanjih bojev za glasove v rimski poslanski zbornici. Ena izmed možnosti je vzpon na grič Kviri-nal, na položaj predsednika italijanske republike, druga pa pot v Bruselj, kjer bi bil lahko naslednik predsednika evropske komisije Jacquesa Santerja. Oboje je vabljivo in pomembno, premierski položaj pa se v novih okoliščinah zdi samo še prehodno obdobje, nič več izhodišče za naskok na utrdbe starega in okostenelega. Optimisti ugibajo, da utegne Prodi doseči več kot tisoč dni na oblasti in zgodovinski rekord povojne Italije, potem pa prihodnjo pomlad zmagoslavno pomahati v slovo, pesimisti pa oporekajo, da se bo spotaknil ob prvem naslednjem kamenčku, kajti Italija se vrača v stare struge nenehne politične negotovosti.
stavno sodišče W	Republike Slove-
^E	E nije je izdajo
E	svoje odločbe o
^E	E občini Koper, po
E	kateri mora dr-
J	žavni zbor v roku
enega leta razdeliti to občino na več občin, pospremilo še z odločnimi osebnimi nastopi predsednika in člana tega sodišča pred slovensko javnostjo. Na teh nastopih so bile izrečene krepke besede glede reakcij, ki jih je ta odločba povzročila na prizadetem območju ter v organih občine Koper. To so bile reakcije na zaukazano razdelitev in s tem likvidacijo te občine ter reakcije na prepoved volitev v organe te občine glede na podaljšanje mandatov obstoječim organom te občine — do prenehanja občine, ki ga je prav tako izreklo Ustavno sodišče.
»Če bo občinska volilna komisija v Kopru odločila,'- pravi predsednik Ustavnega sodišča, »da volitve novembra vseeno izpelje, bodo te neustavne, to pa bo postavilo pod vprašaj pravno pravilnost vseh tako izvoljenih občinskih organov in vseh aktov, ki bi jih morali sprejeti. Vse to bo pripeljalo do ustavne krize v državi.« (besedilo po objavi v Dnevniku dne 25.9.1998).
To so krepke in 'zastrašujoče besede, očitno izrečene zato, da bi zabrisale zgreše-nost odločbe Ustavnega sodišča in okrepile šibkost njenih argumentov. Ni jasno, kaj naj bi pomenila »ustavna kriza v državi«, ki naj bi nastala, če bodo v Kopru izpeljali redne občinske volitve, ki so razpisane za vso državo. Eno pa je jasno: položaj, ki je nastal v Kopru, je naravna reakcija na vsebino odločitev Ustavnega sodišča, ki jih ljudje ne morejo razumeti in se jim brez ugovora ukloniti. Gre za njihovo lokalno skupnost, ki je v obstoječi obliki nastala in obstaja po njihovi — ponovno in ponovno — odločno in jasno izpričani politični volji. Ustavno sodišče je - po naravni logiki ljudi - poseglo v njihovo lokalno samoupravo na tako grob in neupravičen način, da tega ni mogoče sprejeti molče.
Kobilje je lahko občina, Koper pa ne more biti?
Najprej gre za to, da se mora - po odločbi Ustavnega sodišča - občina Koper razdeliti na več občin in s tem dejansko likvidirati kot obstoječi pravni subjekt, češ da ne izpolnjuje pogojev - za mestno, oziroma za občino sploh. To je nerazumljiva odločitev. Bilo bi do neke mere razumljivo, če bi se Ustavno sodišče omejilo na presojo statusa te občine kot mestne občine. Ta bi bil morda lahko sporen — glede na sicer zelo nejasne zakonske določbe o mestni občini, ki je -po zakonu - »gosto in strnjeno naselje ali več naselij povezanih v enoten prostorski organizem, in mestna okolica, ki jo povezuje dnevna migracija prebivalstva«. Po
Ne ustavna kriza
v državi, pač pa kriza ustavnega sodišča
ozki pravni razlagi te zakonske formulacije so lahko sporne vse mestne občine razen Ljubljane in Maribora, zanesljivih pravnih sklepov pa na tej podlagi ni mogoče delati. Ustavno sodišče samo je to ugotavljalo že ob ustanovitvi prve mreže slovenskih občin v letu 1994 in je pri tem poleg mestne občine Koper izrecno navajalo tudi mestno občino Novo mesto in mestno občino Slovenj Gradec, ki naj bi bile sporne. Tudi po dodatnih kriterijih zakona o številu zaposlenih v posameznih vrstah dejavnosti na območju mestne občine ni mogoče delati zanesljivih pravnih sklepov o upravičenosti ali neupravičenosti posameznih mestnih občin do tega statusa. Pa vendar, če bi Ustavno sodišče po pravni presoji vseh zakonskih kriterijev ugotovilo, da jih občina Koper ne izpolnjuje, bi bilo to osnova le za sklep, da se občini odvzame status mestne občine, ne pa, da se občina razdeli in s tem likvidira kot občina sploh.
Očitno Ustavnemu sodišču ni šlo za to, da se izreče zgolj o statusu te občine, pač pa o obstoju te občine nasploh. V utemeljitvi odločbe se sploh ne spušča v podrobno analizo pogojev te občine za mestno občino, pač pa se spušča v analizo pogojev za občino nasploh. Pri tem pa pokaže popolno neznanje glede zakonskih kriterijev za ustanovitev in obstoj (navadne) občine. Občina Koper po sodbi Ustavnega sodišča ne more biti (navadna) občina, ker meni 311 km2, ima 45.763 prebivalcev in obsega 105 naselij. Občina je torej - po presoji Ustavnega sodišča — prevelika. Vendar pa ni-
kjer v našem zakonu pa tudi nikjer v svetu ni zakonskih omejitev glede največje možne velikosti občine. Občine imajo lahko tudi po več milijonov prebivalcev in jih dejansko tudi imajo. Kriteriji, ki jih določa zakon, so minimalni pogoji za ustanovitev občin. Njihov namen je omejiti ustanavljanje premajhnih, ne pa prevelikih občin. Naša občina mora imeti po zakonu najmanj 5.000 prebivalcev; le v izjemnih primerih (zaradi geografskih, obmejnih, gospodarskih itd. razlogov) jih ima lahko tudi manj. Dejansko pa ima polovica slovenskih občin (96 od 192 občin) manj kot 5.000 prebivalcev, 6 občin ima celo manj kot 1.000 prebivalcev, občina Osilnica ima celo manj kot 400 prebivalcev, občina Kobilje pa ima 640 prebivalcev. Gre torej za popolno nespoštovanje zakona, ne le zaradi kršenja konkretnih številk, pač pa zaradi kršenja »duha« zakona oziroma zakonske koncepcije o občini. Ustavno sodišče pa je uvedlo postopek in sodilo le občini Koper, ki da je prevelika.
Slede pa še zakonski kriteriji, ki so v bistvu politične narave. To so skupne potrebe in skupni interesi prebivalcev ter njihova skupna zavest o pripadnosti občinski skupnosti. Ustavno sodišče ugotavlja, da na območju občine Koper ne more biti takih skupnih potreb niti skupnih interesov, pa tudi ne skupne zavesti o pripadnosti občini. Spričo te ugotovitve se postavlja vprašanje, kako si Ustavno sodišče razlaga, kaj so potrebe, interesi in skupna zavest prebivalstva. Gre namreč za subjektivna pojmovanja ljudi, torej za
psihološke in ne za pravne kategorije. Prebivalci občine Koper so že trikrat na referendumu — v vsaki krajevni skupnosti posebej - izrazili svojo voljo za enotno občino in s tem na najbolj jasen in izmerljiv način izpričali svoje pojmovanje o skupnih potrebah, skupnih interesih in skupni zavesti o pripadnosti k tej občini. Ustavno sodišče pa tega ne vidi oziroma ne prizna.
Da sklenem: v tej odločbi Ustavnega sodišča ni mogoče najti enega samega utemeljenega pravnega argumenta, ki bi upravičeval izrek sodbe. Ta odločba bi padla — zaradi napačne ugotovitve dejstev in napačne uporabe predpisov — pred vsako pravno instanco, če Ustavno sodišče ne bi imelo brezprizivnega in s tem monopolnega položaja v pravosodnem sistemu države. To je politična sodba z jasnim političnim ciljem: likvidirati občino Koper s sodbo Ustavnega sodišča, ker ni drugega načina, da bi dosegli to likvidacijo.
Kljub temu je mogoče reči, da bo odločitev o enotni občini ali več občinah na Koprskem v največji meri - tako kot doslej - odvisna od izražene politične volje prebivalcev in vodstva koprske občine.
Ustavno sodišče je prepovedalo volitve
Še bolj jasno prihaja do izraza politična narava te sodbe iz točke 3 izreka, s katerim je Ustavno sodišče podaljšalo mandat organom občine Koper - do nastopa
mandata organov novih občin, ki naj bi bile ustanovljene na območju te občine. S tem pa je dejansko prepovedalo volitve v tej občini, ki so razpisane kot redne volitve za vso državo na dan 22. novembra tega leta. Na ta način je Ustavno sodišče izvršilo vnaprejšnjo eksekucijo občine Koper - še preden bi bili izpeljani ustrezni postopki za zaukazano razdelitev občine, to je, še preden bi bila določena nova referendumska območja za nove občine na tem območju, preden bi bili izpeljani ponovni referendumi na teh območjih in preden bi bila opravljena ponovna razprava in odločanje o predlogih za nove občine v državnem zboru. To je Ustavno sodišče storilo zaradi tega, da se ne bi moglo ponovno zgoditi, kar se je že trikrat doslej, da so namreč ljudje na referendumu zavrnili razdelitev te občine in se odločili za enotno občino; državni zbor pa ni mogel prezreti volje ljudi in je uzakonil tako občino. Ves ta postopek bi sicer moral biti izpeljan, vendar zgolj kot obred z vnaprej jasnim rezultatom, ki ga je zaukazalo Ustavno sodišče, to pa je, da se likvidira obstoječa občina Koper.
S to svojo odločitvijo je Ustavno sodišče prekoračilo svoje kompetence bolj, kot je to storilo kdajkoli doslej. Doslej se je Ustavnemu sodišču pogosto upravičeno očitalo, da je s svojimi odločitvami stopalo v sfero zakonodajne oblasti. S to odločitvijo pa je stopilo na področje, kjer ni pristojnosti za nobeno vejo oblasti in za noben državni organ. Podaljšanje mandatne dobe je za državni zbor — po ustavi — striktno omejeno na čas
vojnega in izrednega stanja in nastopi avtomatično z razglasitvijo takega stanja. Isto velja po analogiji tudi za lokalne skupnosti. Ni torej nobenega organa, ki bi bil lahko pristojen za podaljšanje te mandatne dobe. To velja seveda tudi za Ustavno sodišče. V tem primeru si je to sodišče samo ustvarilo kompetenco, ki je noben državni organ ne more imeti. S tem pa se je postavilo ne le v vlogo zakonodajalca, pač pa tudi v vlogo usta-vodajalca in na ta način izpričalo, da zanj ni meja niti v zakonodaji niti v ustavi. To pa je v resnici resen problem pravnega sistema te države, v katerega pa se ob tej priložnosti ne morem spuščati. Jasno pa je vsekakor, da bi ta odločba tudi zaradi tega razloga morala pasti.
Jasno pa je tudi, da volitev v Kopru na legalen način ne more preprečiti nihče, če so se prebivalci in vodstvo občine odločili, da jih izpeljejo. In zato ne potrebujejo nobenega dovoljenja od nikogar. To pravico imajo iz samega sistemskega položaja občine, ki si sama kot samoupravna lokalna skupnost svobodno voli svoje organe.
Gospodu Starmanu pred Ustavnim sodiščem ni treba dokazovati pravnega interesa
Je pa še tretji razlog, zaradi katerega bi po pravniških načelih morala pasti ta odločba. To je zaradi procesnih razlogov. Ustavno sodišče ne more začeti postopka brez pisne zahteve upravičenega predlagatelja. Z zakonom o Ustavnem sodišču je točno določeno, kdo je lahko predlagatelj postopka za oceno ustavnosti pred Ustavnim sodiščem. To so zgolj organi države, lokalnih skupnosti in reprezentativni sindikati za območje države (v primerih, če so ogrožene pravice delavcev). Pisno pobudo za začetek postopka pa lahko da vsakdo — torej tudi posameznik, če izkaže svoj pravni interes. Pravni interes je podan, če predpis, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj. Ustavno sodišče mora zavreči pobudo za začetek postopka, če pobudnik ne izkaže oziroma ne dokaže takega interesa.
V tem primeru je dal pobudo za začetek postopka g. Danijel Starman v navezi z drugimi občani, ki se označujejo kot »Državljanska pobuda slovenska Istra«. Ustavno sodišče je to pobudo sprejelo in začelo postopek, ne da bi sploh ugotavljalo, ali pobudniki izpolnjujejo navedene pogoje, se pravi, ali je izkazano, da splošni akt, ki ga izpodbijajo (to je zakon o ustanovitvi občin iz leta 1994, s katerim je bila ustanovljena občina Koper), v resnici posega neposredno v njihove pravice oziroma pravne interese. Tega sodišče ni ugotavljalo, ker je bilo očitno, da navedeni predlagatelji česa takega ne bi mogli dokazati. Kajti nihče ne more
dokazati, da ima pravico ali pravni interes, da je občina, v kateri živi, oblikovana po njegovih zahtevah oziroma po njegovi podobi. Ni in ne more biti takega zakona, na katerega bi se lahko sklicevali pobudniki, ki bi komurkoli dajal take pravice oziroma oporo za tak pravni interes. Pobudniki se seveda lahko zavzemajo za drugačno občino; to je lahko njihov interes, vendar to ni pravni, pač pa politični interes, ki ga lahko uveljavljajo po politični, ne pa po sodni poti. To, da Ustavno sodišče te pobude ni zavrglo, kakor bi bilo dolžno storiti po zakonu, pač pa je postopalo brez aktivne legitimacije pobudnikov, je samo še dokaz več za trditev, da v tem primeru ni šlo za oceno ustavnosti in zakonitosti, to je za ugotavljanje, ali je občina Koper oblikovana v skladu z ustavo in zakonom. To je politični proces, ki ga je Ustavno sodišče vodilo s ciljem, da likvidira to občino, ker je nekomu na poti - iz političnih razlogov.
Prvi predlagatelj g. Starman, ki slovi kot dober odvetnik, je uspel v svoji pravdi, ki jo že dolgo vodi proti svoji občini Koper, in sicer bolj, kot je mogel pričakovati. K temu uspehu si lahko čestita. Bistvo dobrega odvetnika ni le to, da je dober pravnik in spreten govornik, pač pa zlasti tudi to, da ima dobre zveze. In v tej pravdi se je pokazalo, da ima g. Starman odlične zveze na Ustavnem sodišču Republike Slovenije.
Gre za resen zaplet med državo in občino Koper, ki ga ni zakrivila ta občina. Zakrivilo ga je Ustavno sodišče s to svojo nekvalificirano odločbo. Občina se le bori za svoj obstoj in za svoje mesto v politični ureditvi te države - proti neupravičenim posegom, ki ji grozijo od države. Primer je velikega prejudicialnega pomena za odnose med državo in lokalnimi skupnostmi. Izid tega spora bo pokazal, kam smo prišli pri uveljavljanju temeljnih načel ustavne ureditve glede lokalne samouprave: ali so lokalne skupnosti že postale samostojne institucije političnega sistema ali pa so morda še zmeraj v bistvu le organi države, ki jih je mogoče vsak čas likvidirati po volji države.
Kar pa sp tiče Ustavnega sodišča in njegovih dramatičnih opozoril, da bi neposlušnost občine Koper povzročila ustavno krizo v državi, s tem če bi - kljub odločbi Ustavnega sodišča - izpeljala volitve, ki so po zakonu in v skladu z ustavo razpisane v vseh slovenskih občinah, pa bi na podlagi povedanega lahko sklenili, da je veliko več razlogov za ugotovitev, da ne bi prišlo do nobene ustavne krize v državi (karkoli naj že pomeni ta pojem), pač pa gre vsekakor že zdaj za krizo Ustavnega sodišča na Beethovnovi 10 v Ljubljani, ki je izdalo tako odločbo.
Dr. Janez Šmidovnik, prof. javne uprave, Ljubljana
Kdo bo naslednji programski direktor RTV Slovenije?
V glavnem skrivnostni
kandidati
Marko Milosavljevič
dgovori so si bili zelo podobni.
Lado Ambrožič: »Sploh ne razmišljam o tem.« Torej ne boste kandidirali? »Tega pa nisem rekel.«
Majda Širca: »Ne rečem niti ja niti ne. Odločila se bom šele potem, ko bo objavljen razpis.«
Manca Košir: »Govoric o tem, da nameravam kandidirati, ne bom potrdila. A tudi zanikala jih ne bom.«
Tadej Labernik: »Še razmišljam. Bom videl. kako bodo stvari stale, ko bo objavljen razpis.«
Vprašanje se je glasilo: »Ali boste kandidirali za direktorja televizijskih programov na TV Slovenija?« In to. da so bili odgovori tako izmuzljivi in nedokončni, prav nič ne preseneča. Mesto direktorja televizijskih programov na TV Slovenija je eno ključnih mest v slovenskih medijih. Programski direktor po statutu RTV Slovenija pripravlja programske zasnove in letne programske načrte ter vodi in usklajuje delo odgovornih urednikov in odloča o sporih med njimi. Poleg tega imenuje in razrešuje urednike programov in uredništev ter predlaga imenovanja in razrešitve odgovornih urednikov. V začetku prihodnjega leta pa sedanjemu direktorju Janezu Lombergarju
poteče mandat. Hitro so se »zvedela« številna imena, ki naj bi se potegovala za to mesto.
Samo dve osebi sta se izjasnili, ali bosta kandidirali. To sta bila Marta Kos in Janez Lombergar. Prva je kategorično rekla »Ne«. Drugi je kategorično rekel »Da«. Mišo Molk, odgovorno urednico razvedrilnega programa na TV Slovenija, in Mirana Ribiča, odgovornega urednika dopolnilnega programa v isti hiši, prav tako omenjajo kot imeni, ki naj bi se kandidirali, toda njunih izjav nismo mogli dobiti. »Službeno je odsoten (odstotna). Vrne se šele v ponedeljek,« sta rekli tajnica Molkove in tajnica Ribiča.
Ostali neuradni kandidati so bili podobno neulovljivi, le da ne fizično, temveč retorično. Da se ne želijo izreči glede svoje kandidature, je seveda razumljivo. Tako si puščajo dovolj manevrskega prostora, da do januarja ali februarja dobro premislijo. Mogoče si bodo premislili ali pa se preprosto častno umaknili. Toda hkrati si puščajo dovolj prostora, da do razpisa puščajo nasprotnike v negotovosti, se bolj potiho pripravijo na kandidaturo in medtem zlobirajo kakšno od ključnih oseb.
Teh ključnih oseb je 25. Skupaj tvorijo svet RTV. Za izvolitev na mesto programskega direktorja kandidati potrebujejo trinajst glasov. Trinajst ljudi torej morajo pridobiti na svojo stran.
Čeprav naj bi bil svet nadstrankarsko telo, sestavljeno iz pripadnikov raznih organizacij in institucij, torej civilne družbe, pa pri marsikateri stvari odloča politična naravnanost njenih članov. Imenovanje predsednika sveta, imenovanje generalnega direktorja in imenovanje programskih direktorjev so naloge sveta, ki so tej politični usmeritvi običajno najbolj podvržene. Levica in desnica zato vedno znova preštevata »svoje« glasove in ugotavljata, ali imata večino in ali lahko z njo izvolita sebi bližjega kandidata. V tem trenutku se zdi, da je prevladala levosredinska smer. Za vršilca dolžnosti predsednika sveta so izvolili Janeza Kocijančiča in po nekaterih preračunavanjih bi ga lahko v kratkem izvolili tudi za »pravega« predsednika
ponuja svoj argument, da hiša v tem trenutku potrebuje določeno stabilnost, predvsem v vrhu, da bi se tudi sama v tem prehodnem in nestabilnem obdobju lahko našla in umirila. »Čez štiri leta, ko bodo najbolj nemirni časi za nami, bo pravi čas za nove ljudi. Ne zdaj.«
Osnovno vprašanje, ki si ga, bo moral zastaviti svet RTV, je torej, ali želi nadaljevati z dosedanjo programsko usmeritvijo in dosedanjim tempom sprememb ali pa želi bolj radikalne spremembe. Ko si bo svet odgovoril na to vprašanje, bodo vse nadaljnje odločitve veliko lažje in hitrejše. Do takrat pa bo očitno imel na voljo le nekaj izmuzljivih odgovorov »ne rečem niti ja niti ne«, en »ne« in en »ja«.
Marko Milosavljevič. Fakulteta za družbene vede, Ljubljana
sveta. Hkrati ima levica v rokah še eno vodstveno mesto. Predsednica nadzornega odbora RTV Slovenija, organa, ki nadzira poslovanje hiše, je Metka Tekavčič, članica Združene liste. Kaj potemtakem sploh še preostane desnici?
Zdi se, da bolj malo. Isti svet RTV, ki je izvolil za svojega v.d. predsednika človeka levice, bo volil tudi programskega direktorja. »Levi« glas bo pri tem očitno odločilen. In nekateri so že prepričani, da pri sedanjem svetu nimajo možnosti. »Tudi če bi se odločil za kandidaturo, vem, da sem se temu svetu že tako zameril, da nimam šans za zmago,« je navidezno vdan v usodo zatrjeval eden od (še ne) kandidatov. Drugim bi sedanja sestava sveta lahko bila bolj po volji. Kot kandidatko, ki naj bi imela možno politično podporo vladajoče koalicije, omenjajo predvsem Majdo Širca.
Drugi možni kandidati so svoj pristop utemeljili na udarnosti. Manca Košir, ki seje glede svoje kandidature samo skrivnostno smehljala, sicer pa zadovoljila s klasično izjavo »ne zanikam, a tudi ne potrdim«, tako pravi, da bi - če bi seveda bila izvoljena - najprej odpustila veliko število starih zaposlenih in pripeljala mlade, več prostora bi dala zunanji produkciji in uvedla bi pravilnike za novinarje in urednike, kakršne imajo de-
nimo na BBC. »315 strani je dolg, 315, si predstavljate?« pravi. »Na TV Slovenija takega pravilnika seveda nimajo.«
Sile diskontinuitete, torej protikandidati, se bodo morale spopasti s sedanjim programskim direktorjem Janezom Lombergarjem. Ta je sicer najprej okleval, ali bi ponovno kandidiral. Pravi, da so bili razlogi osebni oziroma družinski. Toda na koncu se je vendarle odločil, da bi rad dokončal začeto delo in začete spremembe. »V prvem mandatu je bilo stvari izredno težko premakniti. Vložiti sem moral eno tono, da sem premaknil en kilogram. Zdaj so temeljne stvari postavljene in učinki dela bi bili veliko večji kot prej. Stvari bi šle naprej veliko laže in veliko hitreje.«
Lombergar se sicer lahko pohvali s svojim prejšnjim izvolitvenim rezultatom, ko je zanj glasovalo tor 17 članov sveta. Toda danes tudi njegove možnosti za ponovno izvolitev niso povsem jasne. Nekateri člani sveta imajo na njegov račun številne pripombe in pravijo, da bi raje glasovali za koga novega in koga »čistejšega«, ki bi dokončno očistil hišo in naredil red v njej. Lombergar nasproti temu
Kako je nastajal Janez Janša
Prišel je iz zapora in me nadrl
Samo Resnik
iha Naglič je v prejšnji sobo-#■	tni prilogi proti
I	M H koncu članka
m	H	»Naš si. moj
H	si« napisal: »Pa
mr	tudi to je res. da
so »rdeči« v zadnjem desetletju svoje vladavine vedno več dajali na to. koliko je kdo strokoven in drugače sposoben, in ne le. da je »naš«. Kako bi se sicer Janez Janša domobranskemu pedigreju navkljub povzpel do kandidata za predsednika republiške mladine!«
Gospoda Janše sicer ne maram zelo, a ta stavek je do njega krivičen. (Čeprav ima Naglič načeloma prav. Janez Janša se je povzpel do profesionalnega člana predsedstva ZSMS.) Sladka ironija pa je, da je tukaj Janez sedel na lastno mino. Organizirano pozabljanje, ki je v javni zavesti izbrisalo prostor mlade opozicije iz 80. let. je namreč tudi njegova zasluga in celo bahal se je z njo.
Janeza je za predsednika kandidirala opozicija v ZSMS, prostor, ki je devet mesecev kasneje v bistveni meri soustvarjal Slovensko demokratično zvezo in socialdemokrate. Projekt sva pripravila z Miranom Kalinom v kuhinjici četrtega nadstropja enajstega bloka v Rožni dolini, februarja 88. ko mi je uspelo prepričati JLA. da so me pustili domov, Janeza pa smo v zimskem večeru obiskali in prepričali Metka Mencin. Ivo Žajdela in midva z Miranom. Kasnejše veliko večerno srečanje ekipe petindvajsetih kandidatov v domski sobi tretjega bloka v Rožni dolini pa je bilo praktično zgodnja generalka za decembrsko uvodno srečanje ustanoviteljev SDZ. ki ga je simpatično opisal Dimitrij Rupel na prvih straneh »Skrivnosti
države«. Takrat smo se dobili v petem bloku, kasneje pa še enkrat v desetki.
Danes je to lahko spregledati, a nekateri še vedno mislimo, da je bila kljub domi-nanci partijcev ZSMS v zadnjih letih 80. najbolj demokratična politična organizacija, kar jih je slovenska deželica kdaj poznala, ker je imela morda največ politične kulture, civilnega duha... in ker je do neke mere trpela notranjo opozicijo. Toliko opozicije in odprtega prostora kot v tedanji ZSMS ne bi bilo mogoče v nobeni od sedanjih političnih strank. Sedaj bi se bliskalo od izključitev, takrat presežena tradicionalna navada, ki jo je v slovenski prostor vrnil drugi predsednik socialdemokratov, Jože Pučnik.
Politično gledanje mojih kolegov iz te opozicije je takrat bilo, da je za deželo nujno, da se zmanjša moč Zveze komunistov, da nastavlja slabe ali ne dovolj dobre ljudi, da vodijo projekte in da blokira dobre ljudi, ki ji niso všeč.. Bali smo se, da tudi tokrat otoplitev ne bo dolgo trajala, in želeli uporabiti možnosti, ki nam jih je dajala študentska organizacija, da bi potisnili demokracijo v deželi še malo naprej.
Politično smo bili večinoma otroci študentskega gibanja pomladi 85, takrat znanega »bojkota«, čeprav se je večina od nas že prej oglasila s kakšno drobno ekološko ali mirovniško akcijo. Sam sem se že pri »bojkotu« bal aretacij (in decembra 85 sem tudi slišal, da so bile vsaj nekaj časa resna opcija) in morda, kot smo takrat rekli, »Pučnikove končnice«, ko bi oblast izžrebala enega od grešnikov, kakšnega fanta ali dekle brez družinskih zvez, morda s podeželja, in ga ali jo počila za nekaj let v zapor, ostalim pa rekla, bodite pridni,da ne pridete še vi na vrsto.
Potem pa se je zgodilo, da je oblast - ki jo
je v tej stvari poosebljal predsednik partije na ljubljanski univerzi, ki je tudi vodil komite za SLO in DSZ - odločila, da opozicija v študentski organizaciji lahko zmaga, in tako smo v začetku leta 86 dobili prve večstrankarske volitve v Jugoslaviji po nekaj desetletjih. Morda je Partija, ki ni bila povsem neumna, celo naredila sociološki eksperiment, da vidi, kaj neki se bo zgodilo. V letu dni je opozicijska ekipa na tihem že napol razpadla, a se je še toliko obdržala skupaj, da je še enkrat zmagala na »drugih večstrankarskih volitvah v Jugoslaviji« - takrat smo v kavbojkah premagali konservativno ekipo lepo oblečenih bolj sistemskih kolegov, ki jo je vodil Borut Pahor, navdihoval pa Igor Lukšič. (Tudi študentsko organizacijo v Mariboru so prevzeli naši kolegi, z nekaj organizacijske in kadrovske pomoči iz Ljubljane.)
Nakar smo jeseni razpadli na bolj radikalen in bolj konservativen del. Radikalci smo začuda preživeli, a jasno je bilo, da imamo zadnjo priložnost, da naredimo korak naprej, preden se bo val obrnil, in zadnje upanje, da se na arzenal demokracije, kar sta študentski organizaciji vmes postali, opre še kdo drug. Sodelovali smo sicer s pisatelji, vidno podprli Novo revijo po 57. številki in podpirali nekaj bolj uporniških občinskih konferenc ZSMS po Sloveniji, a vse to je bilo bolj malo.
Upanja za tako želeno pomoč iz srednje generacije, posebno od tehnične inteligence, je bilo zelo malo. Če pa bi nam uspelo organizirati napad civilnodružbe-nikov za prevzem vodstva ZSMS, bi spet prevzeli pobudo, in morda bi bilo počasi še kaj iz tega.
Potrebovali pa smo vodilno osebo in nekoga z več poznavanja sistema republiške mladinske organizacije. Idealen bi bil
sneje govoril, kako je Marjan Podobnik po čudežu ostal nepokvarjen. Takrat pa sem bil očaran nad Janševo toplino in nisem pomislil, da ima morda stikalo, s katerim se jo vklopi.)
Tako smo šli mi štirje zvečer k Janezu domov in bili veseli, ko je pristal. Program je napisal on, morda z nekaj minimalnimi prispevki ostalih, in po njegovem mnenju bi bil največji možni uspeh, če bi tisti program prišel v javnost. Potem je program izšel v sobotni prilogi Dela, zavit v članek, in bili smo v igri. (Izšel je še v drobnem tisku v Mladini in z velikimi črkami v
maribrski Katedri, kjer je Dejan Pušenjak podpiral projekt, in po aretacijah še na plakatu s slikami Janše, Borštnerja in Tasiča. Tisti plakat so kar nekateri ljudje celo prebrali, kljub drobnemu tisku.)
S tedaj že zaprtim Janezom nam ni uspelo zmagati kljub reklami, ki nam jo je naredila JLA, dobili pa smo sekretarja predsedstva ZSMS, v vrh je bil izvoljen še sociolog Andrej Rus, ki pa se je funkciji odrekel. Med sedaj boli znanimi imeni na listi je bila še Petra Škofič, znanka iz Kranja in urednica tamkajšnjega mladinskega lista.
nekdo, ki bi simbolu pred leti zmagujoče študentske opozicije dodal še svojo plast ter že s svojim imenom povedal novinarjem in občinskim mladincem, za kaj gre.
Tako sem vsaj takrat mislil in tudi Kalin, ki je bil verjetno najboljši politični analitik naše generacije, ni bil pametnejši od mene. Pomisleke je imel le Gorazd Drevenšek, ki me takrat ni prepričal.
Janez je bil takrat tih, povlečen fant, ki je bil v službi pri študentski organizaciji in je v Mladini pisal dobre tekste. Da bi lahko v njem videli voditelja, me je prepričal Marko Jenšterle s člankom »Trenutek slovenske mladine«, ki smo ga jeseni 87 ponatisnili v Tribunini antologiji Nove revije.
Problem z Janezom je bil, da je bil velik kolega z Igorjem Bavčarjem in Igorjem Omerzo, ki jima nismo zaupali zaradi nejasnosti s povratnimi in nepovratnimi milijoni študentskega denarja pri ustanavljanju računalniškega podjetja Mikro-Ade leta 87, a zagovarjal sem, da jima to zaradi Janeza pragmatično odpustimo. Da je Janez več vreden od MikroAde. (Mislim, da so se nas oni nekoliko bali, kasneje pa še bolj.)
Druga izbira bi bil lahko Goran Šoster iz Prekmurja, a zame ni imel Janševe karizme, Stojan Habjanič pa je imel preveč dela s študijem.
Zdelo seje tudi, da je Janša čudežni otrok, ki je šel skozi partijsko šolo, pa ga ta ni pokvarila. Čeprav me je nekoliko zapiti realist, absolvent sociologije, ki je nekoč prespal na našem hodniku v študentskem domu na Gerbičevi, svaril pred vodilnim kadrom z delovnih akcij in mi z njihovimi podobicami vbijal v glavo, da Janši preveč zaupam. (To me sedaj spominja na sličico, kako mi je Edo Ravnikar desetletje ka-
Potem je prišlo čudovito in živčno poletje Roške ulice, in ko je Janez prišel iz zapora, me je najprej nadrl, da je sedel zaradi mene.
Jeseni smo se usedli z Dimitrijem Ruplom in Društvom pisateljev in ustanovili SDZ, in na željo kolegov iz DSP sem se sprehodil z Ruplom po mestu in ga prepričeval, da bi moral biti predsednik SDZ Janša, a Dim je bil pametnejši od mene.
Z Janezom smo se razšli ob vprašanju uredniške politike Demokracije, tiste prve, ki je leta 89 nastala z denarno in tehnično pomočjo študentske organizacije. Mi smo menili, da bo časopis uspel in se plačal le, če bo odprt in dober, tako odprt in dober, kot je le mogoče, Janez in Igor pa sta se obnašala, kot da bi menila »ni važno, da je dober, važno je, da je naš«.
Ustanovitelji časopisa so ju podprli, študentska organizacija pa bi morala nositi izgubo. Prelomilo se je, ko mi je Janša prepovedal objavo sicer naročene kritične refleksije o nastajajočih strankah »Jesen v letu kače«. Potem me je Janša kot glavni urednik Demokracije s tihimi fizičnimi grožnjami vrgel iz svoje pisarne, ko sem kot član časopisnega sveta poskušal govoriti z njim, konec zgodbe, kako se je pri Pučniku znebil spornih študentskih aktivistov, pa je z lepim cinizmom sam opisal v Premikih.
Pred leti sem o tej zgodbi rekel v intervjuju v Republiki, da je bil Janez Janša moja največja kadrovska napaka. Verjetno sem v njem videl to, kar sedaj v njem vidijo njegovi navdušenci.
Miha Naglič se je nekoliko zmotil tudi v začetnem stavku, ko pravi, kako sta Marjan Podobnik in Ivan Oman pred desetimi leti skupaj ustanovila Slovensko kmečko zvezo. Pobudnik tistega projekta je bil univerzitetni profesor Franc Zagožen, ki pa je menil, da mora kmečko zvezo voditi kmet, in je našel - oziroma mu je nekdo svetoval - Ivana Omana.
Mladega Podobnika smo prvič videli dosti kasneje, in samozavestnim študentom se je v začetku leta 90 v Cankarjevem domu (sam sem ga takrat prvič videl) zdel zagreben, važen mulo. ki je tečnaril proti študentskim pobudam za neodvisno Slovenijo.
Deset let kasneje je vse videti precej drugače, in tudi v uradnih zgodbah teh podobic najbrž ne bo. Pravilo o dobrih in naših pa bo najbrž vladalo, dokler civilni pritisk od spodaj oblasti spet ne omedi. Počakajmo deset ali dvajset let in pritiskajmo.
ontane in vodometi ne pri-* našajo v mesto le svežine, čara in lepote ter iluzije žu-1 borečih studencev, niso le simbolični vrelci večnega ži-vljenja. ampak so nepogrešljiv del govorice, s katero mesto na svojevrsten način pripoveduje, kaj je bilo in kaj je.
Natanko pred desetimi leti je zamisel o fontani na Prešernovem trgu v Ljubljani sprožila polemike, kakršnih niso prej niti kasneje izzvali mnogo večji, mnogo bolj sporni in usodnejši posegi v mestni prostor. Takrat je imelo mesto pogum, da je profesorju in uglednemu arhitektu Edvardu Ravnikarju poverilo nalogo ureditve Prešernovega trga brez javnega natečaja. potem pa ni imelo poguma (in ne denarja), da bi jo tudi do konca izpeljalo. Tako je ureditev Prešernovega trga ostala nedokončana, svetel žarkasti kamniti krog v granitnem tlaku pred Tromo-stovjem pa so razen v času bučnih prireditev namesto sproščenih in brezskrbnih prebivalcev in obiskovalcev mesta zavzeli taksisti, ki bi dejansko res težko v vsem mestu našli lepši ambient za preživljanje delovnega časa in čakanje na stranke, v redko katerem mestu pa tudi toliko potrpežljivosti pešcev, ki se morajo prebijati mimo njih. in toliko posluha mestnih oblasti. ki v Ljubljani pač mirno dopuščajo, da si javno peš površino par excellence podnevi in ponoči gladko prisvaja zasebna poslovna dejavnost na kolesih.
In vendar nove fontane
A čeprav je fontana, ta za oblikovanje kvalitetnega in življenju prijaznega mestnega prostora pravzaprav neprecenljivo dragoceni arhitekturni element, v »anti-fontanski« gonji v Ljubljani dobila skoraj pejorativen pomen, je v zadnjih letih v mestu, kr si je že z Robbovim vodnjakom Treh kranjskih rek postavilo sijajen temelj za utrjevanje imidža mesta vodnjakov, vendarle nastalo kar nekaj novih fontan in tudi oživelo starih.
Med največjimi in najopaznejšimi je monumentalna fontana, delo arhitektov Vesne in Mateja Vozliča ter kiparja Janeza Boljke, ki je nastala ob Frančiškanski cerkvi. na stičišču Nazoijeve ulice in Miklošičeve ceste. Na stičišču Starega, Gornjega in Levstikovega trga je bil ponovno postavljen Herkulov vodnjak, ki gaje zasnoval arhitekt Marko Mušič. Ob Miklošičevi cesti, pred hotelom Holiday Inn je nastala s skulpturami bogata fontana avtorjev arhitektov Jožeta in Mihe Dobrina ter kiparja Luja Vodopivca, omenjena arhitekta pa sta tudi avtorja ureditve fontane pred Univerzo, za katero je kip Rojstvo Evrope Franceta Kralja podaril njegov sin arhitekt Zlat Kralj. Pred prizidano stavbo SAZU je arhitekt Milan Mihelič ponovno oživil Neptunov vodnjak. Po znameniti vodni ureditvi arhitekta Zorana Kreitma-yerja s Tihčevo skulpturo pred Smeltom pa Bežigrad dobiva še eno veliko fontano. Arhitekt Grega Košak je namreč v atriju poslovnega kompleksa Mercator zasnoval veličastno fontano z visoko stožčasto kovinsko konstrukcijo, ki naj bi bila popolnoma zazelenjena s popenjavkami in ovijalkami, sredi tega zelenega stožca pa naj bi vodomet brizgal vodo dvanajst metrov visoko.
Tako plahe in spodobne
Če bo zamisel arhitekta Grege Košaka tako tudi izvedena, bo to pravzaprav svojevrstna izjema med ljubljanskimi fontanami. Prav neverjetno je namreč, kako spodobne, kako plaho igrive, obvladane, skromno, medlo curljajoče, skope z vodo, ponekod komaj slišne, celo le vodo polzeče in mezeče so te naše fontane.
Pri tem je kar težko verjeti, da gre le za nespretno projektiranje in izvedbo, ne najboljše vzdrževanje in (pri vodnjakih s tekočo pitno vodo).za varčevanje z vodo.
Vzorec drobcenih, majhnih, slabotnih, počasnih. usahlih curkov, ki brez prave življenjske silovitosti in naboja ter brez po-
Nove ljubljanske fontane
Umne in lepe, a nekam zamorjene
tentnega obilja vod bolj brlijo kot brizgajo z ljubljanskih fontan, se preveč vztrajno ponavlja, da bi bil le splet objektivnih naključij. Živahneje prelivajoče se vodno razkošje še najbolj krasi fontano, ki jo je leta 1979 zasnoval arhitekt Jože Usenik v Plavi laguni. Sicer pa so fontane in predvsem seveda njihovo dinamično bistvo, torej voda, že v iztočnici večinoma oblikovane zadržano in sramežljivo, umno in lepo. a nekam zamorjeno, suho, pusto in utrujeno, brez pravega veselja do življenja, malodušno in pobito.
Kje sta prekipevajoča razigranost in veselje do življenja?
Niti enega resnično razkošnega, živega, nebrzdanega, divje razposajenega, radostno brizgajočega vodometa ni v Lju-
bljani! Nobene resnične vznesenosti! Nič prave, omamne lahkosrčnosti! Kje je prekipevajoča vedrina eteričnih vod? Kje je glasno, veselo, vznemirljivo žuborenje, ki prežene še tako težko misel? Kje je lesketavi sijaj visoko v zraku razigrano pršečih vodnih curkov? Kje sta živahna igrivost in odkrita radoživost? Kje je pogum, zavihteti se k soncu in k zvezdam in k mesecu? Seči, poleteti daleč, naprej, visoko v neskončna prostranstva, brez strahu, brez omahovanja, s čistim navdušenjem, brezpogojno, neskaljenih misli in prevzetega srca, onkraj možnega! Kje je neukročeno hrepenenje, kje strastna, neustrašna želja: Živeti! Živeti brez mej! Brez pripetosti! Prost vsega! Predan vsemu! Le kako naj fontane simbolizirajo življenje, če je v njih
Ana Ašič
komaj kaj živega; kako naj se mimoidoči ob njih napajajo z življenjsko močjo, če je ni videti; kako naj pogled nanje, na vodo, zbudi misel o razkošju, ki nam je samo po sebi dano z življenjem, če ga ni.
Pa bi si to lahko in pravzaprav morali privoščiti! Ne le zato, ker fontane in vodometi prinašajo v mesto svežino, čar in lepoto ter iluzijo žuborečih studencev in so simbolični vrelci večnega življenja, ampak tudi zato, ker so sicer morda res drobcen, vendar nepogrešljiv del govorice, s katero mesto na svojevrsten način pripoveduje, kaj je bilo in kaj je, predvsem pa govori o tem, kako in koliko smo mestu tisti, ki v njem živimo, naklonjeni in pripadni, kaj in kakšni smo, koliko življenjske moči in
Pred prizidano stavbo SAZU je arhitekt Milan Mihelič ponovno oživil Neptunov vodnjak, ki je nekdaj stal na mestu današnjega Robbovega vodnjaka. (Fotografije Jure Eržen)
Nova fontana pred Holiday Innom je delo avtorjev arhitektov Jožeta in Mihe Dobrina ter kiparja Luja Vodopivca.
Monumentalna fontana pri Frančiškanski cerkvi na Nazorjevi je delo arhitektov Vesne in Mateja Vozliča ter kiparja Janeza Boljke.
Fontano pred Modno hišo je v sklopu njene prenove in zunanje ureditve oblikoval arhitekt Milan Pogačnik.
radosti je v nas ter koliko ljubeznivosti, velikodušnosti in prisrčnosti do mesta, do sebe, drug do drugega in sploh do vseh, ki se v njem in z njim srečujejo, premoremo*
Zato gotovo ne bi moglo biti narobe, če bi se odločili za malo razvajanja, če bi zrahljali vozle lastne zadrgnjenosti in si za lepše, prijetnejše vsakdanje poti dovolili nekaj preproste, prisrčne razuzdanosti in razkošja. Saj ni treba, da smo tako resnobni! Res bi že bil skrajni čas, da to mesto, ta dežela opusti domala na vseh področjih prisotni in nenehno ponavljajoči se vzorec na eni strani že znamenitega neresnega obnašanja, ko gre za usodne in resne reči; in na drugi zakrknjeno trde resnobnosti pri rečeh, ki terjajo predvsem mehkobo, lahkotne misli, lucidno dobrohotnost in iskrečo se vedrino eruptivne ustvarjalnosti.
Fontana življenjske radosti za lepše dni!
In prav zdaj ko se ob koncu tega tisočletja sprašujemo o sebi, ko razmišljamo, kaj smo bili, kaj smo in kaj naj bi bili, je morda še posebno pravi trenutek za takšno odločitev, za takšen miselni in vrednostno preferenčni obrat.
Seveda bomo morali Slovenci o zelo veliko zelo resnih rečeh zelo kmalu, danes, jutri in še dolgo zelo resno, zelo globoko in zelo široko razmišljati, se, naj bo še tako boleče, z njimi soočiti, se jih zavesti v vsej njihovi kompleksnosti, jih takšne sprejeti in potem tudi konstruktivno nadgraditi. Temu ne uidemo, pa če se še tako izmikamo. To je pač pot, ki vodi v življenje, pa če še tako z njo odlašamo in jo iz najrazličnejših objektivnih in subjektivnih razlogov ter njihove prepletenosti prelagamo v prihodnji čas.
A življenja se vendarle lahko in moramo veseliti že danes! Nič drugega nam ne preostane! Časi so danes vedno slabi; včeraj so bili dobri, zlati; jutri pa bodo ali zelo slabi ali zelo dobri, odvisno pač od trenutne volje in razpoloženja prerokovalca. Prej, zdaj, potem in vselej pa je v njih v resnici toliko radostne vedrine, kolikor se zanj o odločimo in potrudimo, kolikor smo jo pripravljeni iskati, najti, videti in občutiti, kolikor smo jo pripravljeni sprejeti in dati.
V tem smislu in v kontekstu rastoče želje po simbolnih objektih za proslavitev vstopa v novo tisočletje bi Ljubljančani in Slovenci morda morali razmišljati o vodometih in fontanah kot o nečem, kar bi lahko preprosto, vendar živahno budilo misli o vitalnosti ter prineslo v prostor, bivanje in življenje nove podobe prekipevajoče življenjske radosti, ki bi s svojo prisotnostjo ves čas in vsem govorila, da tudi tu obstaja, da je tudi tu možna, da je veselje do življenja legitimna, zaželena, prava stvar, s čimer bi se po svoje tudi vztrajno generiralo.
A najprej bi se seveda morali znebiti licemerstva! Saj ni treba, da se zaradi okrogle letnice ljudje zaganjajo v »rastoče« veleprojekte, ki naj bi nas (kakšna sveta preproščina! z obliko knjige!) zaznamovali kot narod pisane besede. Ne nazadnje se projekt, povezan s knjigami, vedenjem, znanjem in modrostjo, kar je nesporno bolj kot karkoli drugega univerzitetna in nacionalna knjižnica nekega naroda, pripravlja že skoraj deset let in največ
privrženosti pisani besedi ter najprimernejša proslava obletnice Brižinskih spomenikov pa tudi največji dokaz zrelosti, odgovornosti in modrosti tega naroda bo, če bo na prelomu tisočletja končno sposoben nalogo začeti konstruktivno uresničevati (ah, gotovo se bo v tako obsežnem objektu našlo tudi kaj prostora za kotiček z iskricami posebej modrih Slovencev!). Pa saj je razveseljivo, da imajo ljudje ideje
in voljo nekaj napraviti, a da se spet v zadnjem trenutku, na hitro in panično spuščajo v nekaj, kar se utegne nazadnje sprevreči v svoje nasprotje in ostati v prostoru zgolj kot žalostni simbol nepremišljene zagnanosti, je vsekakor zelo vprašljivo. Tako res ni treba začeti novega tisočletja! A če je to že treba na vsak način proslaviti, bi bilo morda še najbolj realno in sprejeml jivo, če bi se y tem dobrem letu. ki nam ostane do usodne letnice, odločili in seveda tudi speljali kakšen finančno in načrtovalsko skromen, zato pa pomensko in simbolno nič manj ambiciozen projekt.
Naj raje vsako slovensko mesto pa seveda tudi in predvsem Ljubljana napravi razkošen vodomet, svojo fontano prekipevajoče življenjske radosti in razigranosti! To je vendar tisto, kar nam najbolj manjka! Predvsem pa tisto, od česar bomo zdaj. jutri in vselej vsi pravzaprav imeli še največ.
Pasje dlake otežujejo vzdrževanje
Poleg ponekod nespretnega projektiranja in izvedbe strojnih instalacij je eden največjih problemov ljubljanskih fontan vzdrževanje. Po besedah Staneta Vidmarja z oddelka za gospodarske javne službe in promet vzdrževanje mestnih vodnjakov in vodometov marsikaj otežuje. Vzdrževalci čistijo javne ljubljanske fontane enkrat na teden, vsak petek, ko zamenjajo vodo. očistijo vodnjake in dodajo novo sredstvo proti algam, tam seveda, kjer voda ni namenjena pitju. Vendar, pravi Stane Vidmar, se prav pri vzdrževanju fontan kaže. kako malomaren odnos imajo ljudje še vedno do vsega javnega. »Od razpadajočih rib pa do umazanih otroških plenic, vse mečejo v vodnjake. Največje težave imamo s fontano pod Tivolskim gradom, kjer so odtoki kar naprej zamašeni s pasjimi dlakami, saj ljudje sistematično vodijo pse k fontani na kopanje. In zanimivo, ko smo jo pred nekaj leti prenavljali, nas je ves čas prenove vztrajno klicala neka gospa in se strašno razburjala, kaj tako dolgo mečkamo in kdaj bo končno spet fontana začela delati, da se bo njen pes spet lahko v njej kopal!«
Kaj se zgodi z novčiči za srečo?
Če je dno fontane posuto s srebrno iskrečimi se novčiči, se ve, da je to takšna, ki prinaša srečo. A kaj se z novčiči zgodi? Odidejo na pot do sreče? Osrečijo, razveselijo poleg nas, ki si s smehljajem, spremljajočim njihovo iskrečo pot do dna. vsaj za trenutek preženemo skrbi, še koga?
»Za ljubljanske fontane je značilno,« pravi Stane Vidmar, »da pravzaprav ljudje nikoli niso vanje ne vem kako metali novčičev. Zlasti to velja npr. za Robbov vodnjak, pa tudi zdaj prenovljeni Herkulov vodnjak. Mimo njiju gre sicer zelo veliko ljudi, a jih verjetno njuna višina odvrača od tega. Ljudje očitno raje mečejo novce v vodo, ki jo vidijo pred seboj. In to se zelo lepo vidi pri novi fontani ob Frančiškanski cerkvi na Nazorjevi, v katero so ljudje bolj kot v katero koli drugo spontano začeli metati novčiče in jo tako nekako vzeli za svojo. A kaj se z novčiči zgodi? Vam kar povem: presrečni si jih razdelijo klošarji. Naši vzdrževalci pravijo, da natanko vedo, kdaj se bo fontana čistila, takrat redno prihajajo in se menda novčičev neizmerno veselijo!«
Pomoč EU ali le odlična naložba za mednarodne banke?
Dvoumna
podpora
Phare
Jorg Hodalič
adnje čase je v Sloveniji T	precej govora o naložbah
v okolje in komunalno infrastrukturo, ki naj bi j potekale preko programa PHARE. To bi lahko bilo aktualno tudi ob izgradnji Centralne čistilne naprave Ljubljana (v nadaljevanju CČNL). Tako se ponovno odpirajo dileme o tem, da investitor zavrača sredstva PHARE, ker ne želi objaviti mednarodnega razpisa za izgradnjo, kar je v primerih. ko v projekt vstopa tudi PHARE, obvezno. Ali je res tako, poskušam odgovoriti v pričujočem prispevku.
Domače ali tuje znanje? Rešitev je v združevanju
Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju MOP) je, vsaj posredno preko ekspertov PHARE, že večkrat neformalno poskušalo pridobiti soglasje investitorja (Ljubljansko javno podjetje Vodovod - Kanalizacija oziroma VO-KA), da CČNL vključi v svoje predloge za financiranje s strani PHARE.
Glede na zaključeno finančno konstrukcijo za CČNL, ki se lahko po investicijskem programu financira izključno iz domačih sredstev, zbranih s strani uporabnikov ljubljanske kanalizacije, kot so: sredstva kanalščine, pristojbine za čiščenje odplak in takse na onesnaženo vodo. sofinanciranje oziroma »pomoč« ni potrebna. Povezovanje dejstva, da Ljubljana »noče« finančne pomoči programa PHARE, s strahom pred mednarodnim razpisom pa je lahko le zlonamerno.
Na ministrstvu za okolje namreč zelo dobro vedo. da je razpis za izvedbo II. faze CČNL mednaroden že od vsega začetka. Investitor je tudi že predstavil osnovne razpisne pogoje odboru za nadaljevanje izgradnje CČNL, kateremu predseduje županja ga. Potočnik, MOP pa ima v njem svojega zelo kompetentnega predstavnika. Če povzamem le bistvene elemente razpisa, ki kažejo na njegovo mednarodnost, lahko navedem, da je uradni jezik sicer slovenščina, so pa vsi dokumenti pripravljeni tudi v angleščini. Razlog za to je, da glede na zahtevane referenčne objekte investitor ne vidi potencialnega glavnega izvajalca iz Slovenije.
To seveda ne pomeni, da so slovenska podjetja izključena iz razpisa, saj pogoji razpisa posebej omogočajo, da nastopajo slovenska izvajalska (gradbena, montažna
b polemikah o spremembah za-
■	kona o zaposlo-
■	H vanju je javnost
kar spregledala po-
■	datke, da se je brezposelnost v za-dnjih dveh mesecih zmanjšala pod lan-
sio raven. Vi tega podatka verjetno niste pregledali. Kje vidite vzroke tega preobuta?
Šveda ga nismo spregledali. Brezposel-rfcst bi se zmanjšala že lani. če se ne tj zaradi drugih reform povečal priliv v tjko imenovani čakalnici na upokojitev, it smo zato konec lanskega leta doživeli enega od vrhov brezposelnosti. Toda leto-štje zmanjšanje smo pričakovali. K temu jena eni strani prispevalo povečano zaposlovanj. saj republiški zavod za zaposlovanje tfesničuje cilj o 10-odstotnem povečanju \jdjučitev v zaposlitev. Ob tem smo v prognme aktivne politike zaposlovanja letos vlljučili skoraj za 30 odstotkov več brezpoelnih kot lani.
Pa tudinekoliko večje bilo izbrisanih ...
Res je. Odnos do brezposelnih smo zaostrili intiste, ki odklanjajo vključitev v prograre, po drugi ali tretji odklonitvi črtamoevidence.
To nekaeri odobravajo, drugi pa pravijo, da črtane ne rešuje brezposelnosti. Toda če se breposelni ne vključi v usposabljanje ali vavno delo, to najbrž pomeni, da je svoj esistenčni problem rešil drugače. Ali prevrjate, zakaj ljudje odklanjajo napolnite?
Seveda, \o smo v Mariboru, ki ima z brezposeitostjo tako hude probleme, povečali obs«g javnih del. je 15 odstotkov brezposelrih vzelo delovne knjižice, ker so se zaposli pri delodajalcih, kjer so že delali, samcda na črno. Nekateri so prinesli zdravnišh spričevala o nezmožnosti za delo - to jtnoseben problem, ki ga skušamo rešiti sodelovanju z zdravstvom. Tretji se na ozive zavoda preprosto niso zglasili. Ocejujemo. da je to v precejšnji meri povezao z delom na črno v tujini -vemo. da v .vstriji in Italiji dela veliko ljudi, ki so ser prijavljeni na zavodu za zaposlovanjtZ večanjem možnosti zaposlovanja — šlvilo prijavljenih potreb po delavcih se pvečuje zlasti v malem gospodarstvu -n s širitvijo možnosti vključevanja v prerame usposabljanja in javnih del smo obili možnost učinkovitejšega preveijaja. kdo zares išče zaposlitev.
Kakšen je pivzaprav brezposeln Slovenec? Zaposlij se najbrž tisti, ki so najlaže zaposljivi. Ka.‘ri torej ostajajo na zavodu in kaj bomo rredili z njimi?
V analizi. ki;mo jo pripravili kot podlago za obliovanje dolgoročne strategije zaposlovaja. ugotavljam tri ključne ciljne skupinorezposelnih, ki jim bomo morali v prihdnje posvetiti večjo pozornost. Prva skuina so mladi brez osnovne poklicne izobizbe ali z neustrezno poklicno izobraao. Teh je med brezposelnimi tretjina.' dolgoročnega vidika in vidika potenolnih negativnih posledic dolgotrajne bizposelnosti na življenjsko kariero je to ajbolj občutljiva skupina. Za te brezposlne večja ponudba delovnih mest ta čani rešitev, saj zahtevnejših del ne bi moghprejeti. tudi če bi jih delodajalci imeli, jim je namenjen program izobraževanj a a 5000 brezposelnih, ki je stekel letos, c tem pa še vrsta drugih programov uspsabljanja, v katere vsako leto vključimokoli 20.000 ljudi.
Kdo sestavlja drugo kritično skupino brezposelnih?
Ljudje, starejšod 40 let. Med njimi je skoraj polovi« nekvalificiranih, kar je tako zapleten, kombinacija, da je zanje težko najti diikten program zaposlovanja. Predvsemaradi te ciljne skupine izjemno povečumo obseg javnih del. Javnih del sevedae razumemo le kot instrument za blažilv socialnih posledic brezposelnosti. Čeih kombiniramo z lokalnimi razvojnin programi, lahko veliko prispevajo k izvoju lokalne skupnosti. Čeprav je s fiaačnimi podatki to teže dokazati, vsaka^ja izkušnja kaže, da se v občini hitro >otna, če vključuje veliko ljudi v javna dea
Mnoge občinesi različne razvojne programe začele p-sr skozi javna dela.
Tako je. Lep prier so turistični projekti. Prav tako socialj) varstvene storitve. Če ne bi pred leti jčeli programov javnih del. je vprašanjedo katere mere bi danes imeli razviteako kadre kot možnosti, da se ti progran postopno spremenijo v koncesijske stoive. ki jih plačuje lokalna skupnost ali drž/a. Zato v novem zakonu dvigujemo kakcost javnih del s tem. ko jih opredeljujeta kot posebne vrste delovno razmerjeki udeležencem zagotavlja izhodiščncplačo po kolektivni pogodbi glede naltopnjo zahtevnosti dela, in ko zakon v kviru javnih del zahteva dodatno usposaljanje udeležencev, ki se mu mora namniti praviloma 25 odstotkov delovnegsčasa. S tem bodo javna dela udeležemm. tako starejšim kot tudi mlajšim, omosčala pridobitev novih kvalifikacij. da boo lahko kandidirali še na drugih sektorih področjih.
Zdenka Kovač o brezposelnosti
Odnos do brezposelnih
smo zaostrili
Lojze Javornik
Kaj bodo spremembe zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti pomenile pri zmanjševanju brezposelnosti in kako se slovenske strategije in ukrepi skladajo z evropskimi, smo se pogovarjali z mag. Zdenko Kovač, državno sekretarko na ministrstvu za delo, družino in socialno politiko.
In kdo sestavlja tretjo skupino brezposelnih?
To so iskalci zaposlitve z zdravstvenimi ali osebnostnimi omejitvami - invalidi in marginalne skupine, za katere razvijamo posebej prilagojene programe. Invalidska problematika je v Sloveniji vedno bolj pereča in trenutno jo rešujejo predvsem s programi invalidskih podjetij ter z vsako leto obsežnejšim program usposabljanja. Pred kratkim smo dali v vladno proceduro nacionalni program razvoja usposabljanja in zaposlovanja invalidov, ki bo podlaga za pripravo novega zakona, s katerim bomo poleg obstoječih oblik uvedli tudi kvotni sistem. Podjetja bodo morala zaposliti določen odstotek invalidov. Predvidevamo, da bo meja 5 odstotkov - če bodo podjetja zaposlila več invalidov, bodo dobila subvencijo, če jih bodo manj, pa bodo subvencijo odvajala v poseben sklad. Invalidska podjetja bodo ostala tudi v novem sistemu, poleg njih pa predvidevamo uvedbo tako imenovanih socialnih podjetij, ki bodo bodo namenjena aktiviranju posebnih ciljnih skupin brezposelnih.
Ali lahko podate primerjavo naše politike in ukrepov na področju zaposlovanja s politiko Evropske unije in opišete, kako na to področje vpliva približevanje uniji?
Članice EU so lani sklenile tako imenovano amsterdamsko pogodbo, ki bo začela veljati konec letošnjega leta in s katero postaja zaposlovalna politika ena skupnih politik unije. Na podlagi te pogodbe države članice pripravljajo preglede trgov dela in akcijske programe. V okviru pridružitvenih nalog mora to narediti tudi Slovenija, in sicer celo kot prva od kandidatk, kajti dogovorjeno je, da bodo naši dokumenti zgled za druge. Amsterdamska pogodba opredeljuje štiri temeljne smernice zaposlovanja: spodbujanje podjetništva in podjetniške miselnosti. povečevanje zaposljivosti prebivalstva, spodbujanje prilagodljivosti posameznika in podjetja ter izenačevanje zaposlitvenih možnosti.
Kako konkretno je zastavljeno uresničevanje teh smernic? Kaj od tega v Sloveniji že imamo in kaj bo še treba narediti?
Od programov, ki jih vključuje smernica o spodbujanju podjetništva in podjetniške miselnosti, bi rekla, da jih vsaj polovico že izvajamo. Pri tem mislim na programe samozaposlovanja. Med drugimi nalogami je zelo pomemben razvoj podjetniške kulture, saj ima podjetništvo pri nas še vedno tudi negativen prizvok. Mnogi v podjetnikih vidijo ljudi, ki sta jim edini namen goljufanje in profit za vsako ceno, na drugi strani se podjetniki počutijo kot molzne krave, ki jih država samo izžema. Prihodnost je v razvoju tako imenovanega ustvarjalnega, sodelovalnega podjetništva. ne pa tistega, ki skuša uspeti na račun drugih. Za tako podjetništvo pa moramo vzgojiti nove generacije že od malih nog. Zato uvajamo vrsto medresorskih programov razvoja podjetniške kulture od osnovnih šol naprej. Ti programi razvijajo ustvarjalnost, aktivno naravnanost do reševanja problemov in predvsem pozitivno mišljenje, da bi odpravili blokade, ki so pogosto posledica preteklega sistema in siceršnjih odnosov v družbi. Če gledamo množico podjetnikov, ki se vključujejo v podjetniške šole, lahko rečemo. da nastaja dokaj široko podjetniško gibanje, podjetništvo pa se izčiščuje, ker v njem prihaja do razločevanja med pristopi, ki temeljijo na špekulaciji in manipulaciji, ter med resničnim prizadevanjem za ustvarjanje in doseganje dodane vrednosti sebi in tudi družbi. Naslednja naloga je oblikovanje pravnih okvirov za svobodnejše podjetništvo. Za to so pripravljene nekatere nove zakonske rešitve, ki smo jih pred kratkim preverjali na okrogli mizi o spodbujanju malega gospodarstva in podjetništva.
Katere so te nove rešitve?
Novosti v delovnopravni zakonodaji, pri zaposlovanju, v nekaterih gospodarskih predpisih, na primer v zakonu o pospeševanju razvoja malega gospodarstva, tudi pokojninski sistem - vsi ti sistemi uokvirjajo domet podjetniške dejavnosti. V pogovoru s podjetniki smo ugotovili, da
bodo te spremembe primerljive z evropsko ureditvijo. Precej dela nas čaka pri urejanju tehničnih predpisov in standardov, ki so v Sloveniji naravnani na velike industrijske sisteme in niso prilagojeni malemu gospodarstvu. Pričakujem, da bomo to popravili v okviru sistematičnega preverjanja evropskih direktiv in smernic. Posebno vprašanje je financiranje. Tudi na omenjeni okrogli mizi smo skupaj ugotovili, da bi morali oblikovati tako imenovane rizične sklade. Imamo sicer subvencije za zaposlovanje, imamo tudi povračilo prispevkov malim podjetjem za zaposlovanje dodatnih delavcev, še vedno pa nimamo rizičnega kapitala, ki bi bolj spodbujal inovacije in predvsem njihovo transformacijo v gospodarske subjekte. Zdaj poskušamo skupaj z malim gospodarstvom na regijskih ravneh razviti tako imenovane garancijske sklade, s Slovensko razvojno družbo pa želimo doreči programe za spodbujanje inovacij. Rekla bi, da imamo glede na število prebivalcev pravzaprav izjemno veliko inovatorjev, vendar inovacij ne znamo ustrezno prenesti v gospodarstvo. Poleg tega, da nimamo primerno urejenega financiranja, je problem tudi poseben odnos slovenskih inovatorjev, ki se zelo težko ločijo od svojega izdelka, česar v svetu ne opažamo ...
Res je, vsak izumitelj bi rad vse naredil sam, nekdo drug pa naj mu plača. Nihče ne pomisli, da bi mogoče svoje probleme laže reševal v partnerstvu, s sovlagatelj-stvom. Tako o/ko gledanje ne more prinesti uspeha. Če imaš svetovni izdelek, se moraš ozreti v svet. Se vam ne zdi, da tudi to sodi v okvir podjetniške kulture?
Podjetniška kultura gotovo vključuje tudi globalizacijo mišljenja. Slovenci imamo še vedno plotove, najprej okrog svoje hiše, nato na Alpah, kjer se svet za nas konča. Generacije, starejše od 40 ali 50 let, bo težko prevzgojiti, toda generacije, ki danes rastejo, moramo vzgajati bolj globalno. Evropska unija ima veliko programov za izmenjavo študentov in drugih strokovnjakov in Slovenija se bo prihodnje leto vključila vanje, saj moramo naše ljudi naučiti globalnega razmišljanja. Doseči, da bo Slovenec enako doma v New Yorku kot v Ljubljani, je ključnega pomena za obstoj naše ekonomije, kajti samo tako bomo svet videli kot priložnost, ne pa kot grožnjo.
Drugi steber zaposlovalne politike je zaposljivost. Kaj to konkretno pomeni?
Zaposljivost posameznika je ključni inštrument ne le za razvijanje konkurenčnosti trga dela, ampak tudi za preprečevanje socialne izključenosti. Pri tem so bistvene ustrezne poklicne kvalifikacije, ki se morajo zaradi hitrega razvoja vsakih tri, štiri, pet let dopolnjevati ali spreminjati. Pri tem ne gre zgolj za ozko poklicno kvalifikacijo. Vsi evropski programi vsebujejo tudi tako imenovani osebnostni razvoj, ki se začne s spoznavanjem samega sebe in svojih potencialov in nato z njihovim razvojem. V ta namen razvijajo sposobnosti, kot so postavljanje osebnih ciljev, komuniciranje, aktivna naravnanost, pozitivno razmišljanje. Za nas je to še nekaj zelo novega in programi psihosocialne rehabilitacije ali osebnostnega razvoja se mnogim zdijo zapravljanje denarja. Toda vse analize kažejo, da so poleg poklicnih znanj za zaposljivost zelo pomembne tiste spretnosti, ki človeku omogočajo, da zna prodati svoja znanja, da zna aktivno iskati zaposlitev in ne čaka na rešitev od zgoraj. Ti programi izhajajo iz strategije razvoja človeških virov, ki temelji na spoznanju, da konkurenčnost posameznikov in tudi podjetij ni več pogojena s kapitalom, ampak predvsem s sposobnostjo in usposobljenostjo zaposlenih, ki kot neizčrpen vir energije,znanja, inovativnosti in ustvarjalnosti lahko povečajo konkurenčnost go-
spodarstva v celoti in tudi vsakega posameznega podjetja. Tega pač ne moremo doseči, če imamo 45 odstotkov nekvalificiranih delavcev in če je povprečna izobrazba aktivnega prebivalstva enajst let in pol, pri nam konkurenčnih državah pa je med sedemnajstimi in dvajsetimi leti. Tega problema ne moremo reševati le s ponovnim vključevanjem v izobraževanje in usposabljanje tistih, ki so iz šolskega sistema in s trga dela že izpadli, ampak predvsem tako, da bom(o skupaj z ministrstvom za šolstvo zmanjšali dokaj visok osip v šolstvu.
Kaj pa pomeni smernica o prilagodljivosti posameznikov in podjetij?
Pri nas se veliko razpravlja, ali so delavci v podjetjih preveč ali premalo zaščiteni. Sindikati pravijo, da so delavci premalo zaščiteni, podjetja pa tarnajo nad stroški odpuščanja in pravijo, da so delavci preveč zaščiteni. Toda meni se zdi, da obe strani kažeta zelo nizko stopnjo razumevanja procesov v sodobni družbi. To
nam je pred kratkim pokazala delavnica o vlogi socialnih partnerjev na sodobnem trgu dela. Socialno partnerstvo je namreč ključ za večjo prilagodljivost podjetij in zaposlenih. Primerjava izkušenj petih držav — sodelovali so predstavniki Irske, Danske, Avstrije, Madžarske in Slovenije - je pokazala, da v državah, kjer so razvili tako imenovano aktivno naravnano konstruktivno socialno partnerstvo, dosegli prilagodljivost podjetij, ne da bi bili delavci pri tem ogroženi. Značilen primer je Irska. Kaj je bistveno? Če podjetje hoče doseči konkurenčnost, mora imeti fleksibilno notranjo organizacijo dela. mora uvajati nove oblike zaposlovanja, oddajati storitve zunanjim izvajalcem, skrbeti za stopnjo podjetnosti in nagrajevati bolj po prispevku k skupnemu produktu kot po stopnji formalne izobrazbe.
Mislim, da irski uspeh temelji na skupni viziji tako na državni ravni kot v podjetjih. Težko je doseči partnerstvo brez jasnega programa. To kažejo tudi uspešni sanacij-
ski programi pri nas, tudi tisti, kjer sodeluje ministrstvo za delo. Svež je primer Planike, kjer je bil tako rekoč od danes na jutri sprejet sklep o stečaju in so ga delavci podprli. Dober program sindikati in delavci običajno podpro. Nezadovoljstvo izbruhne, kjer programa ni. Pri oblikovanju programov pa ima ključno vlogo menedžment.
Ključ za uspešnost podjetij je usposobljen menedžment, zato vam bo vsak strokovnjak za trg dela rekel, da je trg znanja in sposobnosti menedžmenta prvi trg dela. ki se mora temeljito spremeniti za doseganje konkurenčnosti. To velja za ves svet. Pred kratkim sem se pogovarjala s predstavnikom Evropske banke za obnovo in razvoj. ki bo, tako upamo, sodelovala pri uresničevanju strategije za čevljarsko industrijo. Ko sem ga vprašala, ali je uresničljiv naš cilj. da bi v Sloveniji ohranili to dejavnost na sedanji ravni, to je 7000 delovnih mest, seveda v novih oblikah organiziranosti, mi je odvrnil: »Je uresničljiv, če boste razvili ustrezen menedžment.« Devetdeset odstotkov uspešnosti gospodarstva kjerkoli in v kateri koli dejavnosti je odvisnih od sposobnosti menedžmenta in samo deset odstotkov od zunanjih dejavnikov. Zato v okviru smernice o povečevanju prilagodljivosti podjetij in posameznikov vse države posebej poudarjajo razvoj in usposabljanje menedžmenta.
Tudi razvite države?
Foto Borut Krajnc
itd.) podjetja nakopravno s tujim glavnim izvajalce del. Pri tehničnem delu razpisne dokinentacije bo ta razpis zahteval od ponunikov upoštevanje veljavne slovenske zaknodaje in tudi vse potrebne spremembe hnološkega postopka. Pri tem se bodcseveda morali držati vseh zahtev potrjeega lokacijskega načrta, sicer bi bilo tiba ves postopek njegovega spreminjanjaionoviti na mestnem svetu, kar bi lahkcza več let ustavilo gradnjo CČNL.
Ali je pomoPHARE vedno dobrodošla in ugodna?
Če pogledmo pomoč EU oziroma PHARE m.o natančneje, slika postane nekoliko mlj prijazna, kot nekateri želijo prikazati. Ntnj prijazna vsaj za slovenske investitorje/ večini primerov, kjer se promovira poroč PHARE, nikoli ni izpostavljeno dejs'o, da gre za tako imenovano »vezano tr*vino«.
Dejstvo jeda ni nič zastonj, in to velja tudi zžPHARE. Osnovni pogoj za pridobitev;ake pomoči je (poleg dobro pripravljer dokumentacije, velikosti projekta itd.)sodelovanje« mednarodnih finančnih iititucij (v prevodu: International Finanal Institutions ali v nadaljevanju IFI). Šveda za PHARE ni vsaka malo večja bani že priznana kot IFI, pa čeprav je mednaidna.Toso npr. European Bank for Recoitruction and Development (v nadaljevaju EBRD). European Invest-ment Ban (v nadaljevanju EIB) in World Bank (v idaljevanju WB).
Kaj natarno pa pomeni zgoraj omenjeno »sodelovaje«, ve vsak, ki se je z npr. EBRD ž pogajal. To pomeni predvsem
relativno drage kredite za visoke odstotke od celotne investicije, če pa se banka počuti v pogajalski poziciji zelo močna, lahko izsili še koncesijski tip izgradnje ali s tujko Buildt Operate Transfer (v nadaljevanju BOT).
V slovenskem prostoru poznamo že kar nekaj takih (BOT) koncesij za izgradnjo komunalne infrastrukture. Največje so: mariborska čistilna naprava, kanalizacija in čistilna naprava v Kranjski Gori ih čistilna naprava v Sežani. Pri vseh treh so nosilci tuja podjetja. V Mariboru je to francoski Degremont, v Kranjski Gori SHW oziroma Berlinski vodovod in v Sežani sicer podjetje Slovenski plinovodi, ki pa je v večinski lasti italijanskega podjetja Dondi.
Čeprav noben objekt od zgoraj naštetih še ne obratuje oziroma še ni izgrajen, pa so predvidevanja stroškov bolj ali manj jasna. Kar preprosto pomeni, da nam bodo tujci sicer res zgradili te objekte, vendar jim bo njihova cena v vseh letih izkoriščanja koncesije prinesla ogromno dodatnega dobička, ki pa se bo prelival preko slovenske meje. To pa je tudi končni namen in učinek take »pomoči«. Ves ta dodatni dobiček bodo plačevali vsi uporabniki te infrastrukture, zbiral pa se ne bo v lokalnih komunalnih podjetjih, kjer bi tak dobiček (če bi se cene komunalnih storitev povišale toliko, da bi do njega sploh prišlo) skladno z odločitvami občinskih svetov porabil za nadaljnji razvoj občin. Da do zgoraj opisanega primera lahko dejansko pride, nam pokaže primer Rižanskega vodovoda, kjer je »sodelovala« WB. Ko je bilo treba porabljeni kredit vračati in komunala tega denarja s takratnimi ce-
nami vode preprosto ni mogla zbrati, sta bili na voljo dve opciji: ali država (ki je za vračilo kredita dala garancijo) vrača ta denar iz državnega proračuna ali pa dovoli povečati ceno vode (ta je bila takrat in je še danes regulirana s strani države). Zgodilo se je drugo in posledica je, da plačujejo prebivalci obale približno trikrat dražjo vodo, kot je slovensko povprečje.
Posojila za komunalno infrastrukturo so vprašljiva tudi s stališča zakonskih omejitev najemanja kreditov v občinah.
Večina komunalnih podjetij oziroma podjetij, ki opravljajo opravila gospodarskih javnih služb, je v 100-odstotni lasti občin, te pa so po zakonu o lokalnih skupnostih omejene pri višini najetih kreditov ne glede na to, za kakšne vrste naložb gre. Če k temu prištejemo še dejstvo, da cene komunalnih storitev regulira država in je vir iz takse za onesnaženo vodo dolgoročno vprašljiv, občinam v resnici ostaja le možnost koncesijskega pristopa k izgradnji infrastrukturnih objektov. Kaj pa to pomeni tako za neposredne uporabnike kot lokalne skupnosti, sem nakazal že zgoraj. Zato ni niti najmanj čudno, da kranjskogorsko združenje podjetnikov za potrditev sicer že oddane koncesije zahteva občinski referendum, ki naj bi tako odločitev občinskega sveta potrdil ali preklical.
Vse preveč je namreč jasno, da bo glavno finančno breme padlo na vse uporabnike kanalizacije in čistilne naprave. Med pobudniki referenduma ni nobenih dvomov o tem. da je treba za seboj pospraviti (izgraditi kanal in čistilno napravo), sprašujejo se le o načinu izvedbe in seveda o
Po njihovem izračunu bi morali v naslednjih dvajsetih letih odplačati za ta projekt 35 milijonov DEM (3,8 milijarde SIT), cena kanalščine pa bi v naslednjih štirih letih narasla na 430 SIT/m3 vode, kar je celo dražje kot trenutno nemško povprečje.
Ob tem ne smemo pozabiti, da je pri izračunu upoštevana tudi »brezplačna pomoč« sredstev PHARE v višini 25 odstotkov celotne investicije, ostala finančna konstrukcija pa je: »le« 50 odstotkov kredita, ki ga preskrbi imetnik koncesije (SHW), 25 odstotkov pa prispevajo vsi uporabniki v začetku v obliki priključ-nine.
Do bistveno manjših problemov bi prihajalo, če bi komunala lahko skladno s sprejetimi pravili »igre« s strani MOP povečala cene storitev in z gotovostjo računala na takso za onesnaženo vodo. V takem primeru bi imele komunale bistveno več manevrskega prostora za izpeljavo teh investicij. Lahko bi jih raztegnili na nekoliko daljši rok in se tako izognili najemanju preveč/predragih kreditov ali/in podeljevanju koncesij, obenem pa v doglednem obdobju izpolnili nedvomno upravičene okoljevarstvene zahteve, ki nam jih postavlja Evropa kot pogoj za vstop v Evropsko unijo (EU).
Cene komunalnih storitev administrativno ureja država
Cene komunalnih storitev so omejene s strani države (Ministrstva za ekonomske odnose in MOP) oziroma so »sproščene« le nekatere in še to v obsegu le nekaj odstotkov. Namesto da bi MOP oziroma država postavila dobra »pravila igre«, za ko-
liko in v kakšnih primerih se lahko cene komunalnih storitev spreminjajo, ureja ta problem raje povsem administrativno, tako da daje le soglasja (oziroma nesoglasja!) k spremenjenim cenam.
Cene s področja oskrbe z vodo in kanalizacije pa so po sedaj veljavni odredbi povsem zamrznjene. Sodim, da država to počne predvsem zaradi tega, ker naj bi tako nadzorovala rast inflacije. Taka politika je najverjetneje zelo kratkoročna. Povečani stroški komunalnimi storitev nas bodo zadeli namreč v vsakem primeru, pa če gremo v Evropo s prvo ali drugo hitrostjo ali pa sploh ne bi šli.
Izkušnje iz večine razvitejših držav nam kažejo, da se inflacija v primeru večjega vlaganja v komunalo (oz. v okoljevarstvene projekte)v začetku sicer res nekoliko poviša, da pa se zaradi povečanega števila novih delovnih mest in ostalih dejavnikov kmalu umiri.
Ali so takse lahko zanesljiv vir za okoljevarstvene projekte?
Eden od bistvenih elementov v celotni zgodbi o okoljevarstvenih projektih, komunali in koncesijah je tudi taksa na onesnaženo vodo.
Spodbudno je, da je bila taksa sploh uvedena in da se vsako leto bistveno poveča. Sporen pa se mi zdi ves pristop do tako zbranih sredstev. Taksa je v načelu namreč izvirni prihodek državnega proračuna in zato kot taka ne more postati zanesljiv in stalen vir sredstev za okoljevarstvene (komunalne) projekte, kot so npr. čistilne naprave, kanalski sistemi, vodovodi in ravnanje z odpadki. Resje sicer,
da se večina te takse zbere preko komunalnih podjetij in se je, vsaj danes, večina za okoljevarstvene projekte (predvsem kanalizacijo in čistilne naprave) tudi porabi. Ni pa nobenega zakonskega zagotovila, da bo tako tudi v naslednjih letih.
Ali je ovira za začetek gradnje II. faze CČNL res samo finančne narave?
Ljubljana poskuša priti do čistilne naprave po drugačni poti, kot sta si to zamislila npr. Maribor ali Kranjska Gora. Pri tem projektu pa se tako rekoč vsak dan kopičijo težave in zapleti.
Trenutno je poglavitni problem, da investitor nikakor ne more dokazati pravice do razpolaganja z nekaj parcelami, ki so sicer v ograjenem delu CČNL. Na tem področju se kljub zagotovilom upravne enote o prioritetnem reševanju, intervencijam županje in ogromnim naporom investitorja problemi rešujejo počasneje, kot bi želeli. Še posebej če vemo, da je bilo za I. fazo CČNL leta 1989 na teh zemljiščih že izdano lokacijsko in gradbeno dovoljenje ter da v takem kompleksu (komunalna infrastruktura) ni možnosti vračanja zemljišč v naravi.
Mednarodni razpis za oddajo del tako (potrjen s strani pristojnega mestnega odbora in odbora za nadaljevanje gradnje) že nekaj mesecev popolnoma pripravljen čaka na objavo v Uradnem listu.
Mag. Jorg Hodalič, dipl. biol., E-NET, okoljevarstveni inženiring, Ljubljana
Tudi. Danes je bistvo gospodarskega razvoja uvajanje sprememb. Sodobni menedžment v razvitih državah imenujejo change masters - mojstri sprememb. Treba je vzgojiti menedžment, ki se sprememb ne boji. ampak jih spodbuja, ki spodbuja inovativnost, razvija pripadnost, skratka zna upravljati s človeškimi viri. To pa je bil pri nas od nekdaj tabu. Čeprav smo govorili, da je človek v središču pozornosti, so bili odnosi v večini podjetij dokaj tehnokratsko zasnovani. Človek ni bil tisti, ki bi se ga upoštevalo kot osebnost, ki bi se ga spodbujalo in mu omogočalo kreativni razvoj. To pa je naslednja pomembna naloga, ki je povezana s prilagodljivostjo posameznika. Raziskave kažejo, da je stopnja fleksibilnosti posameznika v podjetju ali če izpade iz dela.premosorazmerna njegovi usposobljenosti. Zato v vseh razvitih državah povečujejo prilagodljivost zaposlenih tako. da skušajo povečevati njihovo usposobljenost.
O tem govorim zato. ker si nekateri predstavljajo prestrukturiranje kot enkratno nalogo, ki jo bomo opravili, potem pa bomo imeli mir po možnosti do upokojitve.
Vsi, ki tako mislijo, se motijo. Proces prilagajanja posameznika in podjetij bo stalen, dokler bo tehnološki razvoj tako hiter in dokler bo informacijska tehnologija spodbujala globalizacijo. Toda vsi smo v istem čolnu. Zato pravim, če to zmorejo drugi narodi, verjetno zmoremo tudi Slovenci! Kot narod smo dovolj prodorni, samo včasih je treba kje odpraviti kakšne blokade in premagati strah pred spremembami. Rada bi dodala še nekaj o socialnem partnerstvu. Ko smo Irce in Dance na omenjeni delavnici vprašali, na čem pravzaprav temelji njihovo socialno partnerstvo, so rekli: »Od strahu in nezaupanja je treba preiti k zaupanju in sodelovanju.« Strah in nezaupanje, vkopavanje vsakega na svoji strani, poraja konflikte. Vzpostavitev zaupanja in iskanje skupnih ciljev, ki je pogojeno z osveščenostjo in sposobnostjo za sodelovanje, mogoča iskanje rešitev. Tudi pri nas imamo primere, ki potrjujejo to resnico. Pri Planiki, ki ste jo omenili, težave še niso premagane, toda eden od primerov uspešne sanacije, kjer je sodelovalo ministrstvo za delo, je Mariborska livarna. Program smo zasnovali tako, da smo sindikate vpeli v sistem. Poskrbeli smo. da so bili o vsem sproti obveščeni, tudi sami so vodstvo opozarjali na slabosti, ob tem so se znali dogovoriti, da so za določeno obdobje zategnili pas in znali so ustvariti spodbudno okolje. Najprej so uredili zanemarjeno okolico podjetja in prepleskali zidove. Nekomu se to zdi banalno, vendar so s tem pokazali, da s spremembami mislijo resno. Med izvajanjem programa so sindikati sodelovali z vodstvom in danes lahko rečemo, da je Mariborska livarna eden od uspešnejših projektov, kjer smo sodelovali država in socialni partnerji v podjetju. Socialnega partnerstva ne moremo doseči z dekreti, ampak ga lahko oblikujemo pri konkretnih nalogah, in več ko bomo sklenili tako imenovanih socialno razvojnih partnerstev, ki jih že drugo leto kar uspešno gradimo v okviru lokalnih iniciativ, bolj bo družba postala kohezivna, kar pomeni, da bomo začeli skupaj iskati rešitve problemov. Mogoče se to v sedanjih razmerah sliši precej čudno ... Prav lepo se sliši!
Ja, sliši se lepo, ampak v to tudi verjamem in mislim, da bo čas to tudi prinesel. Irci so socialno partnerstvo začeli leta 1987 v razmerah visoke inflacije, visoke brezposelnosti. slabo usposobljene delovne sile, skratka v veliko težjih razmerah, kot jih imamo mi danes. Ključno je bilo, da so sindikati privolili v zadržanje plač na sprejemljivi ravni, zmanjšali so socialne pravice, dogovorili pa so se za ogromne naložbe v razvoj izobraževanja in usposabljanja, za kar so zlasti na začetku dobili tudi veliko denarja EU.
Ali lahko tudi Slovenija od EU pričakuje pomoč pri zaposlovanju in usposabljanju?
Seveda. Verjemite, da je že danes večja težava pripraviti ustrezne programe, predvsem pa pridobiti lokalni prispevek. Zato pripravljamo socialno razvojna partnerstva na lokalni ravni, da se morajo naučiti zbirati sredstva za uresničevanje svojih razvojnih pobud. Tudi po vključitvi v EU ali že v pristopnem času bodo morali 25 odstotkov denarja zagotoviti sami. 25 odstotkov jim bo mogoče lahko prispevala država, 50 odstotkov, za nekatere projekte tudi 75 odstotkov, pa je pripravljena prispevati EU. vendar ne brez tega. da nosilci programov sami prispevajo svoj osnovni delež.
Kaj pa pomeni zahteva o izenačevanju možnosti?
Nanaša se predvsem na dve ciljni skupini. Prva skupina so ženske, ki so po oceni mnogih v EU še vedno v marginalnem položaju, zato oblikujejo programe za enakopravno vključevanje v zaposlitev, za spodbujanje ženskega podjetništva in druge posebne programe. Za nas so pomembnejši programi, namenjeni marginalnim skupinam, se pravi invalidom, programi za Rome, za narodne manjšine, skratka za vse tiste skupine, ki bi bile lahko zaradi svoje specifičnosti tudi dolgoročno izključene s trga dela.
Kakšno vlogo imajo pri uresničevanju opisanih smernic spremembe zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti? Vključiti se želimo v evropski prostor in ob tem me zanima, ali je Evropi vseeno, s kakšno stopnjo brezposelnosti vstopamo v unijo, ko bo lahko Slovenec iskal delo kjerkoli v EU?
Seveda ji ni vseeno. Vseeno ji je, kako visoko je denarno nadomestilo in koliko časa je brezposelni do njega upravičen, kar je bilo pri nas v središču polemike. To evropske komisije ne zanima. Zanima jo predvsem stopnja dolgotrajne brezposelnosti, usposobljenost naše delovne sile. zanimajo jo elementi, ki so vključeni v smernice. Sprememb zakona nismo začeli zaradi zahtev EU. Ko smo jih pred dvema letoma začeli snovati, amsterdamske pogodbe še niti ni bilo. Toda delo smo začeli s primerjalno analizo zakonodaje v drugih državah, ki je potrdila pravilnost naše temeljne usmeritve - to je usmeritve o nadomeščanju pasivnih oblik pomoči z aktivnimi ukrepi. Nekateri nam zaradi tega očitajo restriktivnost, zato moram poudariti. da se položaj najbolj ogroženih skupin z novim zakonom izboljšuje, ker povišujemo denarno nadomestilo na 100 odstotkov zajamčene plače in ker ob krajšanju roka za prejemanje denarnega nadomestila podaljšujemo rok prejemanja denarne pomoči. Zato menim, da so najbolj ogrožene ciljne skupine primerno zavarovane. Prepričana sem tudi, da zaposloval-ski politiki v prihodnjih letih ne bomo namenjali manj denarja kot doslej, pač pa bo šlo manj denarja za pasivne oblike pomoči in veliko več za aktivne oblike.
Foto Reuters
Kriza globalnega neoliberalizma
Panika med papagaji
Vojko Flegar
-W" ideti je, da je W imel Rudi Dom-m busch z uglednega m bostonskega Mas-M sachusetts Institute of Technology prav, ko je že vnaprej de-▼	jal, da je redna le-
tna skupščina Mednarodnega denarnega sklada (IMF) in Svetovne banke »največji živalski vrt vseh časov, s številnimi papagaji«, zato od nje ne gre pričakovati ničesar, kar bi se dalo neposredno uporabiti za preprečevanje izbruha globalne gospodarske krize. A nemara se je treba tokrat zadovoljiti z malenkostmi: očiten napredek je že to, da si svetovna politična in gospodarska elita ne zakriva več oči pred dejstvi kot še pred nekaj meseci.
'Azijska gripa’ ne more bistveno vplivati na svetovno gospodarstvo, še zlasti ne na ameriško in zahodnoevropska, je lani ob tem času kot navita ponavljala večina zahodnih ekonomistov, finančnikov in politikov. Vzroki za daljnevzho-dno krizo naj bi bili povsem 'specifični’ (nepregleden bančni sistem, korupcija, megalomanija...), menjava Zahoda s temi gospodarstvi pa tako rekoč zanemarljiva oziroma premajhna, da bi lahko njeno nazadovanje ogrozilo njegovo gospodarsko rast. Do srede letošnjega leta res ni nič napovedovalo skorajšnjega potresa na zahodnih borzah. Nasprotno: delniški tečaji so na videz nezadržno in vrtoglavo rasli in na vodilnih svetovnih borzah kot za stavo presegali 'magične meje’, slonovskim porokam med bankami, zavarovalnicami in industrijskimi podjetji ni bilo videti konca, inflacija pa je padla na zgodovinsko nizko raven. Lov za dobički je 'navidezni' finančni svet malodane v celoti ločil od 'realnega gospodarstva': za nekajdesetkratno rast vrednosti delnic posameznih podjetij in za skoraj
50-odstotno rast borznih indeksov (recimo nemškega Daxa) v rasti storilnosti ali izkupička od prodaje pač ni bilo mogoče najti nikakršnega pokritja.
Zdaj Mednarodni denarni sklad ne izključuje več možnosti globalne recesije, saj se, kot je minuli teden dejal njegov glavni analitik Michael Mussa, »potencial za širše in globlje gospodarsko nazadovanje skriva v množici medsebojno povezanih tveganj, zaradi katerih je trenutni gospodarski položaj neobičajno krhek«. Tednik Newsweek je to lepo zavito sporočilo prevedel takole: »Ne vemo, kaj se bo zgodilo, se pa bojimo.« V skladu s tem IMF za malenkost večjo rast kot letos napoveduje le Evropski uniji in Afriki, povsod drugje pa naj bi bila manjša ali celo 'negativna'. Drugo največje svetovno gospodarstvo, japonsko, naj bi recimo nazadovalo za poltretji odstotek.
Ker pa ni zanesljivo, da bosta ameriška in evropska lokomotiva (skupaj dve petini svetovnega gospodarstva) zdržali, si mnogi ne upajo biti več niti tako zmerni optimisti: »Nobenega otoka blaženih ni več,« svari recimo Flans-Jiirgen Krupp iz Bundesbanke, čeprav po prevladujočih ocenah gospodarstva EU pred najhujšim že 'varuje’ prihajajoča skupna valuta. Njegov kolega Alan Greenspan pa poskuša isto previdno dopovedati Ame-rikancem: »Dvomim, da lahko ameriško gospodarstvo ostane otok rasti.«
Kaj se je pravzaprav zgodilo? Nekdanji nemški kancler Helmut Schmidt meni, da je neusmiljeni lov za dobički pripeljal do »roparskega kapitalizma«, izvršni direktor IMF Michel Camdessus obtožuje »neodgovorne igralniške kapitaliste«, britanski finančni minister Gordon Brown krivi svetovni finančni sistem, ki naj bi bil preprosto »nesposoben in nenadzorovan«. Če se na svetovnih borzah
vsak dan obrne poldrugi bilijon dolarjev, je sklep, da lahko takšen znesek prej ali slej resnično povzroči 'kratek stik’ v globalnem finančnem sistemu, malodane samoumeven. Tudi številni ekonomisti in celo trgovci z novci sami (denimo njihov starosta George Soros) začenjajo dvomiti, ali je hitra in popolna liberalizacija finančnih tokov res smotrna ali pa jih nemara ne bi kazalo upočasniti in/ali spraviti pod nekakšen 'mednarodni nadzor’.
IMF, za zmerne kritike z leve svetovna utrdba ekonomskega liberalizma, se, sklicujoč se na izkušnje iz azijske in ruske krize, zdaj presenetljivo ogreva za »postopno in preudarno odpiranje narodnih gospodarstev, da bi tako omejili nevarnost napačnega alociranja kapitala«.Tudi skladov odposlanec, ki je bil nedavno v Sloveniji, je nekako proti svoji volji moral potrditi, da so se omejitve tujemu kapitalu »v sedai\jih razmerah obnesle«. Ameriški predsednik Bill Clinton, na primer, pa se je pred Svetom za mednarodne odnose nedavno zavzel za »pošteno liberalizacijo, ki bo upoštevala obveznost vsake države, da izboljšuje položaj zaposlenih in varuje okolje«.
Del anglosaksonske intelektualne izvidnice neoliberalizma so prav tako popadli dvomi. Paul Krugman denimo je v eseju »Čas herezije« utemeljil, zakaj se vsem gospodarskim bolnikom ne da predpisati enakih receptov: »Strah me je in malce me jezi pripravljenost ekonomistov in mednarodne skupnosti za racionalizacijo neuspeha, za sprotno izmišljevanje novih, z merili običajne makroekonomske logike svojevoljnih ekonomskih načel, ki naj pojasnijo, zakaj morajo države prenašati recesijo. Japonska, pravijo, ne more gospodarsko okrevati, dokler ne izpelje korenite strukturne reforme. Od kod je to prišlo? Strukturna reforma naj bi pomagala ponudbeni strani gospodar-
stva, ni pa nujna za naraščanje povpraševanja. Jugovzhodna Azija, nam pravijo, ne more okrevati, dokler ne uresniči zapletenega procesa prestrukturiranja notranjega dolga. Morda, toda to je novo načelo, ki je dvomljivo toliko bolj, kolikor je velik dolg vsaj v tolikšni meri kot vzrok tudi posledica krize. Brazilija, kot nas obveščajo, mora trpeti recesijo zaradi nerešenega proračunskega primanjkljaja. Ho? Od kdaj pa proračunski primanjkljaj zahteva recesijo (ki pa bo, seveda, krepko otežila zmanjševanje primanjkljaja)?«
Grozeča recesija je hudo načela marsikatero dogmo liberalnih ekonomistov, začenši z glavno o dolgoročni nezmotljivosti nevidne roke finančnih trgov. Ker so kratkoročno namreč tudi bančniki in borzni posredniki samo ljudje, ne reagirajo nič drugače kot množice, ki v določenih okoliščinah kot oblak kobilic izpraznijo trgovine in bencinske rezervoarje. Dokler so tečaji rasli, so torej vsi kupovali, ko pa se je nekaterim v Aziji in kasneje Rusiji zalomilo, je vse in vsepovsod zajela panika. IMF v poročilu »čredni nagon« finančnih trgov navaja celo kot glavni razlog za širjenje krize na tista gospodarstva, ki imajo v bistvu 'zdravo podlago’. Takrat naj finančniki več preprosto ne bi bili sposobni razlikovati med »državami s solidnimi kazalci in slabimi gospodarstvi«.
Kaže tudi, da je sposobnost bliskovite selitve kapitala z ene na drugo stran zemeljske krogle po svoje presenetila tudi same trgovce z novci. Kot da so računalniško tehnologijo »preizkušali do konca«, ne da bi tudi sami dobro vedeli, s koliko navideznega kapitala pravzaprav razpolagajo. Istočasno je to državnim aparatom, tudi če bi nad finančnimi tokovi hoteli imeti pregled, sleherni vpogled onemogočilo. Predsednik ame-
riške centralne banke Alan Greenspan se problema, pred katerim so nadzorne ustanove, zaveda, hkrati pa priznava nemoč: »Sodobna komunikacijska tehnologija omogoča vodenje finančnih operacij iz skorajda vsakega kraja na Zenilji. Sleherno neposredno zaostrovanje ameriškega nadzora nad poslovanjem bi najbolj agresivne sklade napeljalo v emigracijo, da bi se izognili naši jurisdikciji.«
Kakorkoli že vse to (najbrž) drži (in posredno oporeka tezam o 'mednarodnih zarotah’ proti posameznim državam, kakršne se je v nemoči oprijel malezijski premier Mohamed Mahathir), pa na drugi strani istega Mednarodnega denarnega sklada in njegovih prišepetovalcev ne opravičuje odgovornosti za razmere, ki so v dobršni meri posledica spoštovanja njegove dosedanje liberalistične doktrine. Ameriški finančni minister Robert Rubin - in ni nobenega dvoma, da je prav Washington glavni avtor strategije in taktike IMF - je to posredno priznal, ko je konec prejšnjega tedna dejal, da za krizo niso odgovorne samo naglega razvoja željne države, ki so se prve znašle v njej. Pa tudi socialna plat krize nenadoma ni več domena socialdemokratskih politikov in nepoboljšljivih keynezijancev. Clinton si je v govoru na zasedanju IMF zaželel nič manj kot »svetovno gospodarstvo s človeškim obrazom«, James Wol-fensohn, predsednik Svetovne banke, pa je celo poudaril, da bi se bilo »treba osredotočiti na socialne zadeve«: »Moramo se naučiti razpravljati tako, da matematika ne bo prevladala nad človeško platjo, da bo potreba po pogosto drastičnih spremembah uravnotežena z zaščito interesov revnih.«
Še lansko jesen je IMF viroznim azijskim tigrom predpisoval recepte, po katerih naj bi bila pogoj za rešitev krize povrnitev zaupanja tujih vlagateljev z reformo finančnega sistema. Za Ukrajino leto dni pozneje to ne velja več, ravno nasprotno: če bo vlada uporabila 70 milijonov dolarjev iz deviznih rezerv za izplačilo zapadlih državnih obveznic, bo to v nasprotju z aranžmajem za 2,2 milijarde dolarjev skladovega posojila. Drugače rečeno, IMF je zahteval od Kijeva, naj tvega dolžniško zamudo, in vznejevolji upnike z izplačilom protivrednosti obveznic v domači valuti grivni (kije v dobrem mesecu izgubila tretjino vrednosti). Da bi bila mera polna, je razumevanje za takšno zahtevo pokazal tudi Soros: »To je velik napredek v primerjavi s svežnjem za rešitev mehiške krize leta 1995, ki so jo imetniki državnih vrednostnih papirjev prestali brez sleherne izgube.«_ Rahlo revolucionarno zveneče geslo Špekulanti naj krvavijo (hamburški tednik Die Zeit) pa vsaj za zdaj vendarle še ni zamenjalo načela, da so nekateri preprosto preveliki, da bi jih pustili pasti (too big to fail): medtem že zloglasni zašpekulirani zavarovalni sklad Long Term Capital Management (ki mu je 250 milijonov dolarjev zaupala celo italijanska centralna banka) je morala kot usklajevalka upnic reševati kar ameriška centralna banka.
Kako naj bi bile videti mednarodne finance, da bi se svet v zadnjem hipu izognil nevarnosti recesije, tudi po elitnih zasedanjih minulih dni v Washingtonu ni jasno. Za »največji svetovni finančni izziv v zadnjega pol stoletja« (Clinton) je na voljo preveč protislovnih ali meglenih odgovorov, da bi jih bilo mogoče na hitro spraviti v smiseln 'reformni koncept’. Bodoči nemški finančni minister Oskar Lafontaine je za trdno povezavo vodilnih svetovnih valut dolarja, evra in jena; z njo naj bi preprečili špekulativne kapitalske tokove. Nekaj podobnega, vendar veliko manj opredeljeno, je najbrž imel v mislih francoski predsednik Jacques Chirac, ko je govoril o »novem Bretton-Woodsu«, torej obnovitvi sistema fiksnih menjalnih tečajev. Britanci, ki so bili pred šestimi leti morali razvrednotiti funt zaradi špekulacij proti njemu, so v Blairovi najboljši maniri povsem nedoločni: nova finančna arhitektura naj bi bila nič manj kot »zrela za prihodnje tisočletje«, saj »nikoli v gospodarski zgodovini ni tako veliko ljudi bilo tako odvisnih od gospodarskega sodelovanja med državami« (Brovvn v parafrazi znanih Churchillovih besed o zaslugah letalstva za obrambo Otoka). Američani, ki so s trenutno še vednq edino svetovno rezervno valuto v privilegiranem položaju,pa bi bili menda zadovoljni že, če bi jim uspelo postaviti na noge sklad za nujne primere; z njim bi Clinton obšel trmo kongresa, ki noče odobriti povišanega ameriškega deleža v ustanovnem kapitalu IMF.
Nič od tega ni ekonomsko neoporečno, politično sprejemljivo za vse in psihološko prepričljivo. Ostaja le upanje, da se bo izpolnila Camdessusova priprošnja, da vendarle »nismo v letu 1928. Svetovni recesiji se je mogoče izogniti, če ohranimo močne živce, če si bodo vse države prizadevale za stabilnost, strukturno prilagajanje in urejeno liberalizacijo gospodarstev.«
Clintonova in Blairova tretja pot
Zadnji hropec preteklosti
edavno se je na newyorški univerzi odigrala velika predstava. Prišli so ameriški predsednik Clinton, britanski premier Blair in prvi mož italijanske vlade Prodi, da bi razpravljali o »tretji poti«. Slovesen trenutek to seveda ni bil, kajti pozornost sveta je bila usmerjena k manj pomembni, zato pa toliko bolj privlačni zadevi.
Jiosrf
Ali je bil torej to krst tretje poti - ali pa prej pogrebna slovesiostf Clintonovo predsedstvo visi na tenki nitki. Konferenca na univerzi je minila v senči njegovega posnetka na videu in mediji so jo obsodili na kraljestvo teme. Javno ponižanje njegovega duhovnega vodje je komajda idealna reklama za globalno gibiiije, ki naj bi, če bi bilo po Clintonovem in Blairovem mnenju, določalo duh časa na polomu tisočletij.
Vzpon obeh politikov je bil za levosredinsko gibanje nekaj novega. Clinton it Blair sta produkta tistih dveh družb, v katerih je bil neoliberalizem v osemdesetit letih najmočnejši in najprivlačnejši. Demokrati v ZDA in laburistična stranka sojnora/i požreti vrsto ponižujočih volilnih porazov - in zdelo se je vprašljivo, ali bodf sploh še kdaj znova prišli na oblast. Ločeni od ljudstva so delovali intelektualno osušeni. Clintonov in Blairov prihod je levico iztrgal iz vloge večnega poraženca, iz pazeče zgodovinske nepomembnosti in iz njenega globokega pesimizma.
Po polomu neoliberalizma je nova leva sredina iskala pot iz slepe ulice. Poskrila je z dvema strategijama. Najprej sta oba mlada voditelja stavila na modernost. Kit prava otroka šestdesetih let sta zrasla s protiavtoritarnim gibanjem, z novimi medij z individualizmom in z razkrajanjem razrednih pregrad. Medtem ko so njuni pretiodniki vidno delovali kot preostali relikti starih časov, sta bila Clinton in Blair eno z hoderno.
Drugič sta priznala zahteve neoliberalizma kot naravni zakon. Tako kot se j desnica 1945. pokorila ideji socialne države, se je zdaj leva sredina pokorila desnem, regulacijskemu mehanizmu.
Prva strategija je bila javno slavljena in zlahka razumljiva. Druga je bila jamežljivo skrivana. Ali bolje, tajila sta jo.
Tretja pot, kakor jo hočeta predstavljati Blair in Clinton, naj ne bi bila neleoliberali-zem ne tradicionalna socialdemokracija, ampak nekaj novega. Ne gre ne z državo ne proti njej, ampak za kombinacijo obojega. Kjer so bila nekoč nepremagljiv nasprotja, oznanja tretja pot harmonijo. Stare konflikte hoče združiti v novo sintezo ji ne temelji na ideologiji, ampak na pragmatizmu. Celo pojmom »desno» in »levo« p se odrekli - v korist novega gesla o »radikalni sredini«.
Clinton in Blair sta tako zmagata na volitvah. Toda kaj to pomeni? Da ta preprosto naredila optimalno iz vladajočega mrzlega podnebja? Da sta hoteli nadaljevati osemdesetega leta z nekoliko več človečnosti in sočutja? Morda. Vendaitta trdila, da pojeta povsem novo pesem s povsem novim besedilom.
Clinton nam za to še dolguje dokaz. Korak za korakom je po polomizdravstvene reforme prevzel dnevni red republikanske desnice. Najprej je umakil obljubo o državi blaginje, potem se je podredil vrhovnemu načelu konsolidact proračuna. Clinton je dokazal dvoje: lahko dobi volitve, če mu piha veter v obrat In izumil je novo politično govorico, s katero je zbegal opozicijo in jo vrgel iz tiraBlair pa je v resnici spravil v življenje nekaj daljnosežnih političnih reform - na printr ustanovitev regularnih parlamentov za Škotsko in Wales. Toda njegova socialna iitgospodarska strategija je še prežeta s thatcherizmom: Tudi on govori cvetlično godrico o »spreminjanju v temeljih«. »Politični projekt« je njegova najljubša beseda.Hlair ima rad pretiravanje - Velika Britanija ima »eno velikih, radikalnih vlad v .vv* zgodovini«; je »vzorčna nacija za 21. stoletja, svetilnik za svet«. Toda vse to je golj retorika, nikakršen vsebinski koncept.
V resnici je prav pomanjkanje izvirnosti tisto, kar je Clintona in Bhra pripravilo do tega, da sta porodila zgodbo o tretji poti. Thatcherizem ni potrebaal nikakršnih velikih pretiravanj - stvar sama je bila dovolj radikalna. Clintonov in lairov projekt pa potrebuje velik naslov v hollywoodskem slogu. Naslov nadomeščlvsebino. Sam Blair je na ustanovitvenem seminarju na Dmvning Streetu pred nekaj tešeči priznal, da je tretja pot še »work in progress«, še precej prazen list papirja.
Pomanjkanje vsebine daje slutiti, da bi utegnila biti tretja pot mrtvord.no dete - ena tistih fraz, ki kmalu padejo v pozabo, tako kot vse druge nemarno odtžene fraze, ki obrobljajo pot zgodovine. Vendar je še en razlog, zakaj Clintonov in Blrov projekt ne bo utemeljil svetlečega novega obdobja: ker je samo poslednji preostatk preteklosti.
New Labour je imenoval leto 1997, leto svojega zmagoslavja, ponclto »leto nič«, konec zgodovine, začetek novega štetja. Toda politična obdobja solekaj drugega kot volilna obdobja, zgodovinski pomen dobijo šele, če utelešajo globitke, socialne in gospodarske spremembe. Neoliberalno obdobje se je rodilo iz dolgegaospodarskega razcveta, iz naftne krize in zatona delavskega gibanja. Njegovo mpomembnejše dejanje je bilo, da je oklical globalizacijo in ji dal podobo tržnega gozdarstva.
Azijska kriza, preskok te krize v Latinsko Ameriko, zlom kapitalistitega horukar-skega eksperimenta v Rusiji so zdaj vidni prvi glasniki svetovne deprest. Govorijo, da se bližamo koncu neoliberalnega obdobja. Globalizacija stoji pred gro problemov. Celo ljudje kot Georges Soros, Paul Krugman in Jeffrey Sachs so žauhtevali nove kataloge pravil z veljavo po vsem svetu in temeljito reformo institucij, ht sta Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad. Po dvajsetih letih tržne gospdurske vročice prihaja nenadoma spoznanje, da globalizacija ni naravni zakon, ampaso jo ustvarili ljudje in da je zato spremenljiva. Lahko posežemo vanjo, če le hočenn
Konec neoliberalnega obdobja se tako ni zgodil ne leta 1992 ne letd997 - ampak v letu 1998. Ni se zgodil zato, ker sta Clinton ali Blair dobila volitvepmpak zaradi globoke globalne krize, ki na politični urnik postavlja nova vprašaja in zahteva novo vrste politike. Na tem ozadju pa Clinton in Blair utelešata stm obdobje - s seboj vlečeta preveč neoliberalne prtljage. V minulem letu ni bilo trentka, v katerem ne bi čez staro celino pljusknil rožnato rdeči val in z Blairova volilno :/ago obljubljal spremembe v vsej Evropi. Zdelo se je, da je tradicionalna socialdemolfcija doslužila. Blairov vpliv na Gerharda Schroderja, šefa nemške SPD, je bil očitet
Toda že leto dni pozneje se zdi, kot da bi Blairov učinek izparel. Franc ki socialisti so uspešno nadaljevali svoj levi kurz, Schroder manj govori o Blairu in i Švedskem je najnovejši uspeh levih strank pokazal, kako priljubljena je še zmeraj tava blaginje. Namesto da bi postali blairisti, se evropska levica raje spominja lastn korenin.
Vse to ne pomeni, da je treba tretjo pot povsem odpisati. Obstajajo mi problemi, ki zahtevajo nove odgovore. Ne sme priti do vrnitve k tradicionalni sdaldemokraciji in njenim metodam: keynesianizem v globalnem obdobju ne deluje 'č. Podložnost državi starega sloga je v individualistični kulturi odveč. Toda nove nnosti bo treba spraviti skupaj s tradicionalnimi levimi načeli.
Nekoristno se je odpovedati levici v korist nekakšne zavajajoče »radialne sredine«, v kateri vsa nasprotja izginjajo v oblaku iz novomodnih fraz - meam ko temelji neoliberalizma in od njega ustvarjena naraščajoča neenakost ostajajo edotaknjeni.
Martin Jacques*, Profil, Dunaj
Martin Jacques, 52, je bil od leta 1977 do 1991 izdajatelj vplivne leve diskusijskcevije Marxism Today, od leta 1994 do 1996 pa namestnik glavnega urednika londonskega Indepeninta. Leta 1993 je ustanovil britanski' Th i n k -Ta n k Demos, katerega voditelj je in ki si je zastavit nalogda »razmišlja o nezanesljivem«. Nedavno se je preselil v Hongkong, da bi tam proučeval »konkurirajta modernost« azijskih družb.
Azijska kriza
Brez IMF je ne bi bilo
Milton Friedman
rizo v vzhodnoazijskih gospodarstvih je po-vzročila hkratna na-vzočnost treh elemen-tov: gospodarski zastoj na Japonskem, vezava tečaja domače valute na ameriški dolar ter obstoj in politika Mednarodnega denarnega sklada (MDS). V osemdesetih letih je japonska narodna banka dopustila hitro rast količine denarja - ta se je leta 1990 večala po 13-odstotni letni stopnji, s tem pa pripomogla k napihovanju milnega mehurčka cen delnic in nepremičnin. Potem je stopila na denarno zavoro in tako se je mehurček razpočil. Količina denarja je leta 1992 za malenkost upadla in odtlej pa do sredine letošnjega leta se je povečevala le za 2,6 odstotka na leto.
Neizogibna posledica sta bila huda recesija in gospodarski zastoj.Trg vrednostnih papirjev se je sesul, zmerna inflacija se je spremenila v blago deflacijo,
številna bančna posojila so postala neizterljiva, gospodarska rast se je spremenila v dim. V šestih letih, preden so vrednosti delnic na borzi dosegle vrhunec, se je proizvodnja povečevala po več kot 30-odstotni stopnji, v šestih letih med letoma 1992 in 1998 pa po manj kot petodstotni.
Japonsko gospodarstvo je največje v vzhodni Aziji, največji uvoznik iz in največji izvoznik v manjše vzhodnoazijske države. Japonska je naj večja vlagateljica v te države in njihova največja posojilodajalka. Njen gospodarski zastoj so do začetka leta 1997 blažili veliki prilivi kapitala z vsega sveta. Privabljale so ga velike stopnje rasti v vzhodni Aziji in podcenjevanje tečajnih tveganj. To pa nas pripelje do drugega in tretjega elementa.
Možni so trije sistemi menjalnih tečajev, ki so obstajali v različnih obdobjih in različnih državah:
a)	Pravi fiksni menjalni tečaj ali enotna valuta. Najpreprostejša primera sta ameriški dolar ali evro, ki bo kmalu kraljeval skupnemu trgu. Skoraj popolnoma enake narave je balboa v Panami, ki je zamenljiva z dolarjem v razmerju ena proti ena. Omeniti je treba tudi valutna odbora v Argentini in Hongkongu, ki jima je naloženo poskrbeti, da je v obtoku le toliko denarja, kolikor ga je mogoče zamenjati za določeno vsoto ameriških dolarjev in da je v vsakem trenutku na voljo toliko dolarskih rezerv, kolikor je dolarska vrednost denarja v obtoku. Poglavitna značilnost takšnega sistema je, da obstaja le ena centralna banka, ki ima pravico ustvarjati denar - v navedenem primeru je to ameriška centralna banka - US Fede-ral Reserve. Hongkong nima centralne banke, Argentina pa jo sicer ima, vendar ji je odvzela pravico ustvarjati denar. Različica tega sistema je zlata veljava.
Hongkong in Argentina sta ohranila možnost, da razpustita valutni odbor, spremenita tečaj, vezan na drugo valuto, ali pa uvedeta ustanovo, ki bo imela značilnosti centralne banke, kot je to v omejenem obsegu storil Hongkong. Posledica tega je, da nista imuna na okužbo z valutnimi krizami, ki imajo korenine nastanka drugod. Vendar pa so valutni odbori na dobrem glasu - iz takšne krize so sposobni odnesti celo kožo. Takšne možnosti si na primer ni zagotovila Panama, prav tako pa je ne bodo obdržale države, ki bodo prevzele evro.
b)	Menjalni tečaj, vezan na drugo valuto. Ta sistem je prevladoval v vzhodnoazijskih državah razen na Japonskem. Vse omenjene države so imele centralne banke, ki so imele pooblastiloma ustvarjajo denar in so se zavezale, da bodo ohranjale ceno domače valute glede na dolar na fiksni stopnji
ali v njenih ozkih okvirih. Pri sprejemanju takšne politike jih je spodbujal MDS. Takšna navezanost domačega denarja na vrednost druge valute je popolnoma drugačna od fiksnega menjalnega tečaja. Če ima Argentina primanjkljaj v plačilni bilanci, če so torej dolarska vplačila iz tujine manjša kot plačila namenjena tujini, se količina primarnega denarja v obtoku samodejno zmanjša. Gospodarstvo je tako pod pritiskom, da zmanjša plačila v tujino in poveča vplačila iz tujine. Gospodarstvo se ne more izmakniti zakonitosti zunanjih transakcij.
V	sistemu vezanosti domače valute na tujo pa tajski narodni banki v primeru primanjkljaja v plačilni bilanci ni bilo treba zmanjšati količine primarnega denarja. Imela je možnost poseči po svojih dolarskih rezervah ali si dolarje sposoditi v tujini in financirati primanjkljaj. Vsaj začasno se je tako lahko izognila zakonitostim zunanjih transakcij.
V	svetu prostega pretoka kapitala je takšen sistem bomba, ki preti, da bo vsak hip eksplodirala. Nikoli namreč ni mogoče zagotovo vedeti, ali je primanjkljaj prehodne narave in ga bo kmalu mogoče kmalu pokriti ali pa je predhodnik še večjih primanjkljajev. Vedno obstaja skušnjava, da smo optimisti in se izogibamo vsakemu ukrepu, ki bi deloval zaviralno na domače gospodarstvo. Takšna politika utegne biti učinkovita, da z njo zgladimo manjše težave, omogoča pa, da se manjše težave, ki niso prehodne narave, kopičijo vse dotlej, dokler
iz njih ne nastanejo velik Ko pride do tega, majhne prilagoditv tečaja, ki bi uredile začetne težave, r. zadostujejo več.
Na tej stopnji je jasno, vtakšno smer bodo potekale verjetne tremembe -v primeru Tajske je tcdevalvacija. Špekulant, ki prodaja bat terminsko brez kritja, lahko v najslalem primeru izgubi provizijo in obresti a kapital. Če bi namreč baht ne devalval, potem bi vezan tečaj pomenil, da laho obveznosti iz terminske prodaje pkrije po isti ceni, kot je prodajal. Po drgi strani pa devalvacija prinaša velik doiček. Zlom dolarske vrednosti valut 'hodnoazij-skih držav, ki je sledil, je pgosto pripovedovana zgodba, ki soo doživele ne samo majhne in manj ra?ite države, pač pa tudi velike in visokoazvite.
Naj navedemo le nekaj pmerov. Velika Britanija, ki je imel: centralno banko in je hkrati svojo vaito vezala, je leta 1967, ko je bil fun vezan na dolar, doživela veliko valuto krizo, potem pa še skupaj s Franjo, Italijo in drugimi članicami evropsk denarne unije v letih 1992 in 1993. Nhove valute sicer niso bile vezanena dolar, temveč so se gibale v okvirusčajev, za katere so se sporazumele člatce evropskega denarnega sistema.
c)	Drseči devizni tečaj. Tretjarrsta menjalnega tečaja je tista, potateri se tečaj določa na trgu na temdu pretežno zasebnih transakcij. Če g; za čisto obliko drsečega tečaja, centrala banka
Dvajset let papeževanja Janeza Pavla II. (I)
Pastir iz daljne dežele
estnajstega oktobra 1978 je na balkon bazi-^ like Svetega Petra v Va-tikanu stopil belo oble-čen mož in pozdravil množico na trgu. To je V	bil oseminpetdesetletni
krakovski nadškof, kar-dinal Karol Wojtyla. ki so ga bili tisti dan izvolili za novega. 264. papeža rimskokatoliške Cerkve, z imenom Janez Pavel II. Senzacija je bila popolna: po 456 letih je na papeški prestol sedel Neitalijan in sploh prvi Slovan. Toda ni šlo za presenetljivo potezo kardinalskega zbora, ampak za odločitev z dolgo zgodovino.
Te dni se bo dopolnilo dvajset let vladanja tega pomembnega, a tudi kontroverznega papeža. Če hočemo vsaj v grobih črtah orisati njegov pontifikat, moramo najprej osvetliti to zgodovino, kajti v njej bomo našli skoraj vse elemente. ki so značilni zanj.
Najprej poglejmo osebne izkušnje iz njegove preteklosti. Janez Pavel II. je, kot je znano, velik častilec Marije in družine. Spoštovanje Kristusove matere in družinske skupnosti kot osnovne celice je v precejšnji meri sublimacija njegove žalostne izkušnje iz otroštva in mladosti, saj mu je, komaj osemletnemu dečku, najprej umrla mati. ki jo je nadvse ljubil in spoštoval, kmalu nato brat Edmund. s katerim sta si bila zelo blizu, na začetku druge vojne pa še oče. Pri enaindvajsetih letih je Wojtyla ostal sam.
Tudi njegov izraziti čut za socialna vprašanja se je razvil iz mladostnih doživetij. Kot fant je okusil trdo življenje malega človeka v avtoritarnem, revnem okolju vzhodne Poljske. Med vojno se je soočil z nasiljem okupatorja in se preživljal s težkim delom v kamnolomu in neki kemični tovarni, zraven pa študiral. V takratnem stiku z delavci in podeželani si je pridobil posebno občutljivost za njihove težave in si utrdil samodisciplino.
V	tisti čas segajo tudi začetki oblikovanja njegove izjemne osebnosti. Z močno voljo, izrednim spominom in prodorno inteligenco, predvsem pa z nenehnim delom sije pridobil temeljito izobrazbo in sposobnost neutrudne ustvarjalnosti. Bil je rojen voditelj in s svojo karizmo je privlači1 mlade in zbujal spoštovanje starejših. Kmalu je postal znan kot mistik in goreč molivec, a tudi kot pesnik, dramatik in izvrsten igralec.
Duhovnost si je razširil in zaokrožil med študijem na dominikanski univerzi Angelicum v Rimu. Svojo teološko-filo-zofsko usmeritev je sam označil za personalistični tomizem. glavno pozornost pa je namenil etiki. Njene glavne premise so: človek z voljo uravnava svoja dejanja, obvladuje čutno slo in tako poplemeniti ljubezen, z njo se. ko je nujno, tudi podredi skupnosti. Volja je torej orodje, s katerim človek vpliva na svojo osebnost, ki je individualizirana narava, ta pa je spet Božje delo. Iz te definicije izhaja merilo (ne)etičnosti: če je vse naravno božje, je vse (proti)naravno (pro-tijbožje in nujno (ne)moralno. Wojtyla osebnost označi kot hierarhično urejeno zgradbo: na vrhu je duhovna sfera, pod njo čustvena, spodaj pa fizična. Spiritualnost je vir, iz katerega jemljemo moč. da se obvladujemo.
V	tem poenostavljenem orisu zlahka najdemo prvine, ki se zrcalijo v Wojtylo-vem slogu papeževanja: dosledno spoštovanje načela hierarhičnosti na vseh področjih, izrazit spiritualizem in tradicionalistična, stroga morala.
Na ta slog- so poleg osebnih izkušenj seveda vplivale tudi značilnosti in tradicija prostora, v katerem je zrasel. Razsvetljenstvo se je Poljske komaj dotaknilo. potem pa .je militantno katolištvo prevzelo obrambo poljske identitete pred Germani z zahoda in Rusi z vzhoda. Ta sinteza narodnega, kulturnega in verskega je Poljake v hudih preizkušnjah obvarovala pred izginotjem, a je tamkajšnji katoliški Cerkvi dala poseben pečat: v njej je zavladal duh oblegane trdnjave. Njena hierarhija je trdna in sloni na brezpogojni disciplini, teolo-
ško je vseskozi konservativna (drugi vatikanski koncil je šel tako rekoč mimo nje), politično je zelo verzirana in ves čas aktivna na vseh področjih življenja. Tudi te posebnosti je v papeževanju Janeza Pavla II. mogoče razbrati brez težav.
Papeževanje Karola Wojtyle se je, slikovito rečeno, začelo, ko je Janez XXIII. leta 1963 sprejel hčerko tedanjega sovjetskega voditelja Hruščova Rado in njenega moža Alekseja Adžubeja. glavnega urednika vladnega časopisa Izve-stja. Ta nezaslišani dogodek na višku hladne vojne je v vatikanskih krogih zbudil negodovanje, toda pomenil je začetek »vzhodne politike« Svetega sedeža. Dunajski kardinal Franz Konig je s svojo osvajajočo plemenitostjo in taktom v naslednjih letih veliko prispeval k uspešnemu nadaljevanju te politike in bil kasneje vnet podpornik zamisli,da bi Wojtyla postal papež. Brez te vatikanske vzhodne politike poljskega papeža ne bi bilo.
Četudi nadškof Wojtyla na drugem vatikanskem koncilu (1962-1965) ni imel vidnejše vloge, je ta cerkveni zbor opredelil njegovo kasnejšo usodo. Na njem je Wojtyla spoznal razmere v Vatikanu in ugotovil velike razlike med duhom koncilskih reform in doktrinar-nostjo poljske Cerkve. Pridobil sije tudi
Igor Antič
znance in kasnejše zaveznike, med njimi najpomembnejšega, kardinala Monti-nija, od leta 1963 novega papeža, Pavla VI.
On je bil tisti, ki je v Wojtyli opazil papeža prihodnosti. Nikakor ne slučajno. Krakovski nadškof si je bil pridobil njegovo zaupanje zaradi dragocene pomoči med pripravami na zdaj že legendarno encikliko Humanae Vitae (objavljena je bila julija 1968), ki obravnava vprašanja spolne morale, predvsem uravnavanje rojstev. Papeževa komisija je z večino glasov sklenila, da ni razlogov, da bi prepovedali umetne kontracepcijske metode in Cerkev je bila tik pred tem, da se zares približa življenju ter uskladi svoj nauk z novimi časi. Toda Wojtyla je s skupino sodelavcev sestavil poročilo, v katerem je zagovarjal tradicionalna stališča Cerkve, in ga poslal Pavlu VI., ta pa je v nasprotju s sklepom komisije in pričakovanji mnogih teologov in vernikov odločil, da je vsako umetno sredstvo za uravnavanje spočetja prepovedano. Enciklika je prevzela kar 60 odstotkov besedila Wojty-linega poročila.
Razočaranje je bilo ogromno. To je bil zasuk od koncila in odločitev formalne narave. Papež se je zbal, da bi drugačna, sodobneje zasnovana enciklika spodkopala cerkveno avtoriteto. A z neživljenj-
skim dokumentom se je zgodilo ravno to: papeževa avtoriteta je na področju spolne morale kot pomembnem delu splošne etike začela občutno slabeti.
Toda takrat je bil Pavel VI. zadovoljen, saj je z objavo spornega dokumenta zanj minilo breme odločanja, ki mu je povzročalo vedno večje težave; in ker se je zavedal svoje neodločnosti, povezane z značajsko občutljivostjo in zaprtostjo ter krhkim zdravjem, je v samozavestnem in vitalnem Poljaku videl pravega moža za vodenje Cerkve v prihajajočih burnih časih.
Utrip sedemdesetih let je potemtakem naslednji vzrok, ki je vplival na izvolitev Karola Wojtyle za papeža. Cerkev je bila takrat v defenzivi: levica in socialisti so po Evropi dosegali odmevne uspehe (Italija, Francija, Portugalska, Grčija). Američani so izgubili vojno v Vietnamu, Sovjeti pa so povečali svoj vpliv v Aziji. Sirilo se je feministično gibanje z zahtevami po radikalnih spremembah spolne morale, nova sproščenost v uživanju življenja, ki je zrasla iz študentskih nemirov in hipijevskega gibanja v letu 1968, se je vse pogosteje sprevračala v prestopništvo (mamila, nasilje, samomori članov verskih sekt), razbohotil se je terorizem (RAF v ZRN in Rdeče brigade v Italiji), islam pa je spet dvignil glavo.
(ali vlada) na trgu ne posega, da bi vplivala na tečaj, čeprav utegne opravljati menjalne transakcije v okviru drugih svojih dejavnosti. Običajnejši je sisteni drsečega tečaja v svoji manj čisti obliki. Centralna banka od časa do časa intervenira in s tem vpliva na tečaj, vendar ne napove vnaprej določene vrednosti, ki si jo bo prizadevala vzdrževati. Takšen sistem imajo trenutno ZDA, Velika Britanija, Japonska in številne druge države. V sistemu drsečega tečaja v svoji čisti obliki ne more biti in nikoli tudi ni bilo valutne krize. Prav gotovo utegne priti do notranje krize, kot na primer na Japonskem, ne spremlja pa je valutna kriza. Razlog je preprost: spremembe v menjalnem tečaju prestrežejo pritiske, ki v sistemu vezanega tečaja pripeljejo do krize. Valutna kriza, ki je prizadela Južno Korejo. Tajsko. Malezijo in Indonezijo. se ni razlila na Novo Zelandijo ali Avstralijo, ker so te države imele drseči menjalni tečaj.
Mehiška kriza leta 1995 je najnovejši primer velike valutne krize v državi s centralno banko in vezanim tečajem, to pa nas pripelje k tretjemu elementu. Govori se. da je Mehiko s finančnim paketom 50 milijard dolarjev »rešil« konzorcij, sestavljen iz MDS, drugih mednarodnih agencij, ZDA in drugih držav. Resnica pa je, da Mehika ni bila rešena. Rešene so bile tuje ustanove -banke in druge finančne ustanove - ki so Mehiki posredovale dolarska posojila. ki jih Mehika ne more vrniti. Notranja recesija, ki je sledila »reševanju«, je bila globoka in dolga in je navadnim
mehiškim državljanom pošteno priškrnila dohodke, za nameček pa so se morali soočiti še z višjimi cenami blaga in storitev.Takšno stanje vlada še zdaj.
Reševanje Mehike je pripomoglo k razpihovanju vzhodnoazijske krize, ki je izbruhnila dve leti pozneje. Spodbudilo je posameznike in finančne ustanove,da so vzhodnoazijskim državam posojale in vanje vlagale. Pritegnile sojih visoke domače obresti in donosnost naložb, glede valutnega tveganja pa jih je tolažila misel na to. da jih bo rešil MDS, če se bo zgodilo kaj nepričakovanega in se bo vezani tečaj nenadoma sprostil. Takšen učinek so poimenovali »moralno tveganje«.
To imam jaz skoraj za klevetanje. Ali je nemoralno sprejeti darilo, če ti ga nekdo ponuja? Ravno tako ne oštevam posojilodajalcev, ker so sprejeli darilo -zavarovanje proti valutnemu tveganju, ki jim ga je ponudil MDS. Moja graja velja MDS. ker je z načinom, kako je ravnal glede mehiške in drugih kriz, vlagateljem ponudil darilo.
MDS je bil ustanovljen V Bretton Wo-odsu leta 1944 z enim samim namenom - nadzorovati delovanje sistema fiksnih menjalnih tečajev, določenih v Bretton Woodsu. Tega sistema je bilo konec 15. avgusta 1971, ko je predsednik Nixon »zaprl zlato okno«, odpravil je obveznost, ki so jo ZDA sprejele v Bretton Woodsu. da bodo zlato kupovale in prodajale po 35 dolarjev za unčo. Z uradno smrtjo brettonvvoodskega sistema leta 1973, je MDS izgubil svojo edino funk-
cijo in bi ga bilo treba odpraviti. A le malo stvari ima tako dolgo dobo trajanja, kot jo imajo vladne agencije, tudi in morda predvsem mednarodne agencije. MDS, ki sedi na kupih denarja, si je poiskal in našel novo funkcijo. Deluje kot agencija, ki svetuje državam, ki so zašle v težave. Kaj nenavadna agencija, ki s sabo prinese denar, namesto da bi za svoje storitve zaračunavala honorar. Našla si je veliko odjemalcev, čeprav njegovi nasveti niso bili vedno dobri.
Reševanje Mehike je bilo veliko bolj obsežno, kot druge prejšnje akcije. MDS si je s tem pridobil sloves posojilo-dajalca tistim, ki so v največji stiski. Za opravljanje te funkcije ni bil dobro pripravljen. Njegovo delovanje pa je tudi povzročilo pričakovanja, ki sem jih že omenil in ki so pripomogla k nastanku azijske krize. Ko je ta izbruhnila, se je MDS hitro zavezal, da bo štirim prizadetim državam posodil več kot sto milijard dolarjev, seveda če bodo izpolnile pogoje, glede katerih bi se z MDS dogovorile - glede državnega proračuna, denarne politike, bančnih predpisov in podobno.
Gledajoč nazaj številni opazovalci z mano vred menijo, da je večina nasvetov temeljila na izkušnjah, ki jih je MDS pridobil v državah, katerih težave so imele korenine v pretiranem zapravljanju in megalomanskih državnih proračunih. Nasveti niso bili primerni za vzhodno Azijo, kjer težave niso izvirale iz proračunske krize, temveč iz bančne krize - tako na Japonskem kot v drža-
vah, ki so imele vezan menjalni tečaj. Iz analize, ki smo jo opravili, sta se izkristalizirali dve točki:
a)	Za države v razvoju sta od vseh treh možnih tečajnih sistemov najprimernejša pravi fiksni tečaj brez narodne banke ali pa drseči tečaj z narodno banko. Iz dogajanj v vzhodni Aziji se kaj hitro lahko kaj naučimo. Nauk je podprt tudi z dogodki, ki so se pripetili veliko prej. Veliko manj jasno pa je, katera od obeh skrajnosti je boljša. To je odvisno od posebnih značilnosti države, zlasti od tega, ali ima velikega trgovskega partnerja, ki je znan po stabilni denarni politiki in tako omogoča povezavo z ustrezno valuto.
b)	Mednarodni denarni sklad je bil v vzhodni Aziji dejavnik destabilizacije, in to ne toliko zaradi pogojev, ki jih je vsilil svojim klientom, ne glede na to, ali so bili dobri ali slabi, kot zaradi tega, ker je zasebne finančne ustanove zavaroval pred posledicami nerazumnih naložb. Ni preveč, če rečemo, da ne bi bilo azijske krize, če ne bi bilo MDS, čeprav bi posamezne države vseeno lahko imele notranjo krizo. Takšen primer je Japonska, ki za svoje težave ne more kriviti MDS.
Milton Fricdman je Nobelov nagrajenec za ekonomijo in višji raziskovalec na Hooverjevem inštitutu.
Copyright: Project Syndicate, oktober 1998
Tudi v sami Italiji, ki je za Sveti sedež še posebej zanimiva, so se v sedemdesetih letih dramatično spremenila stališča do glavnih moralnih vprašanj: kljub zagrizenemu odporu duhovščine so sprejeli mnogo liberalnejša zakona o ločitvi (1974) in splavu (1978).
Tudi kriza pojmov je bila eden od vzrokov, da se je Cerkev znašla v zadregi. Visoka stopnja diferenciacije družbe, vrsta novih problemov, stanj in dilem so zahtevali nove opise in definicije. Cerkev je v tem zaostala, saj se je premalo ukvarjala s semantiko v razvijajoči se globalni družbi.
Pregled vzrokov, ki so pripeljali Wojtylo na papeški prestol, torej kaže, da si je kardinalski zbor po skrivnostni smrti Janeza Pavla I., ki je vladal le 33 dni, oktobra 1978 pri iskanju novega človeka v labirintu spletk lahko pomagal z dovolj jasnimi namigi v smeri poljskega kardinala. To seveda ne pomeni, da je bila odločitev lahka in hitra. Med tihim bojem v konklavu sta se dolgo razmeroma dobro držala italijanska kandidata Siri in Benelli, za trenutek je v ospredje prišel še kurijski kardinal Felici, potem pa je z iniciativo kardinala Koniga in podporo kardinalov iz Nemčije, Francije, Kanade in Južne Amerike v zadnjem krogu volitev Wojtyla prejel devetindevetdeset glasov: rimskokatoliška Cerkev je dobila novega poglavarja, Janeza Pavla II.
Kaj so si obetali njegovi podporniki od izbranega »pastirja, ki je bil poklican iz daljne dežele«, kakor se je imenoval sam Wojtyla? Vplivni brazilski kardinal Aloisio Lorscheider, predsednik južnoameriške škofovske konference, je njihove želje povzel takole: »Hoteli smo dobrega vodnika, ki bo dojemljiv za socialne probleme, potrpežljiv in pripravljen na dialog in ki bo pozoren na skupne zadeve. Hoteli smo nekoga, ki bo v Cerkvi pozdravil več kolegialnosti in stikov med škofovskimi konferencami ter papežem, nekoga, ki bo pri iskanju rešitev omogočil tesnejše sodelovanje lokalnih Cerkva z Rimom. Bili smo tudi mnenja, da bi bila redna potovanja novega papeža na različne celine zelo koristna.«
To je bil program papeževanja v duhu drugega vatikanskega koncila, ki je odprl Cerkvi pot v sredo sodobnega sveta, to je bil seznam tem, katerih obravnava bi ji omogočila prenovo, ki jo je Janez XXIII. označil kot «aggiorna-mento« oziroma »posodobitev«.
In res, prvi nastopi novega papeža so bili polni sklicevanja na smernice, ki jih je postavil zadnji koncil; toda obenem je dovolj znamenj pričalo, da je to človek s stališči, v katerih so se koncilske ideje kazale v precej drugačni luči, kot so mnogi - tudi nekateri kardinali, ki so ga volili - pričakovali.
Za kaj je šlo? Drugi vatikanski koncil je v enem od svojih najpomembnejših dokumentov, pastoralni konstituciji Ga-udium et Špes (»Veselje in upanje«) razložil, da vera svetu daje, a od njega tudi prejema. Ta važna ugotovitev je bila za tradicionalista, kakršen je Wojtyla, vedno sporna. Katoliška vera je namreč po njegovem prepričanju popolna, od Boga dana celota, ki jo je treba samo posredovati svetu in jo varovati pred razvodenitvijo in predvsem pred zmotami. Drugače povedano: zanj je Cerkev popoln organizem, je »mistično Kristusovo telo«, ne pa »Božje ljudstvo«, kot jo definira drugi vatikanski koncil Distinkcija je zelo važna. V prvem primeru gre za vsebinsko oznako, ki papežu kot Kristusovemu nasledniku na Zemlji omogoča legitimno absolutno oblast, v drugem pa se odpira možnost za različne oblike kolegialnosti, kar mu ni po godu.
Ta razlika je važna tudi zato, ker v njej najdemo razloge za njegovo doktrinar-nost. Nikoli mu ni bilo všeč stališče drugega vatikanskega koncila, da naj Cer kev poučuje svet, a naj se od njega tudi sama uči. To je na drugačen način pove dal že znani kardinal Henry Nevvman konvertit v katoliško vero iz prejšnjega stoletja, ko je ugotovil, da doktrina ni za vselej določena dogmatska koncepcija, ki jo je treba le ves čas ohranjati čisto in jo braniti pred nevarnostmi časa ampak razvojno sposobna kombinacija izraznih možnosti evangelija.
Na nujno dinamičnost Cerkve je prav tako opozoril najpomembnejši papež 20. stoletja, Janez XXIII., ko je dejal: »Verske resnice so eno, njihova razlaga pa nekaj drugega.« Tudi raziskovalec religije Glenn Vernon je zapisal: »Če religija želi živeti, mora dati definicije, ki bodo uporabne v družbenih okoliščinah, v katerih ljudje živijo... Mora se zanimati za človeška življenja in pričakovanja.« In H. Cox je isto povedal sodobnem slogu: »Teologija ima prihodnost samo, če bo postala teologija prihodnosti.«
To so osnovna razhajanja v teoloških stališčih, ki so pontifikat Janeza Pavla II. od vsega začetka opredelile z napetostjo, nasprotujočimi ocenami in številnimi kritikami iz vrst teologov, duhovnikov in vernikov. Toda ta mož iz daljne Poljske, ki leži »zahodno od vzhoda in vzhodno od zahoda«, se ni oziral nanje. Z železno voljo in trdno prepričanostjo v svojo poklicanost se je napotil v svojo smer in začel z občudovanja vredno energijo in izjemnim smislom za medije urejati Cerkev v monolitno, disciplinirano in absolutistično vodeno institucijo, v popolno družbo (»societas perfecta«) pač, ki bo svetu pričala o sijaju in resnici božjega kraljestva.
Nadaljevanje prihodnjič
rh tiskarne dolarjev se f je še julija - tako kaže ^B f zapisnik o zasedanju ^B J	tega telesa, objavljen s
^B M	šesttedensko zamudo
^B^r	- bal inflacije in skle-
Br	nil, da se bo v pri-
v	mernem trenutku zo-
perstavil tej nevarnosti s podražitvijo denarja, z zaostrovanjem monetarne politike. Ta trenutek ni prišel, ampak je, nasprotno, že septembra bila - spet v z zamudo objavljenem zapisniku s seje tiskarne dolarjev — kot poglavitna grožnja označena povsem nasprotna nevarnost, tista, ki prihaja iz sveta v obliki deflacije. Izid: namesto da bi monetarno politiko zaostrili, kot so mesece in mesece napovedovali, so jo ublažili z znižanjem obresti.
Čudno je, da taki dogodki malokoga čudijo v času, ko se tako zelo slavi
—	ali pa se je to počelo še nedavno
-	popolna svetovna zmaga svobodnega tekmovanja. Državno re-gulativo, vmešavanje in nadzor povsod še naprej opisujejo kot recept za ekonomske neuspehe, ta retorika pa je zdaj še posebej zaostrena, ker se bojijo, da bi se lahko mnoge države, prizadete s svetovno finančno paniko, odločile, da se na raznih točkah umaknejo in vsaj deloma opustijo svoje donedavno navdušenje za svobodno tekmovanje.
Dragiša Boškovič
Monetarno klicanje de z ja
Zlasti močna je averzija do vseh oblik državnega nadzora cen, bodisi da gre za blago, tečaje denarja ali karkoli drugega.
Med vsemi mogočimi kontrolami cen pa samo te ne postavljajo pod vprašaj nikjer, še v najbolj kapitalistični od vseh držav ne. Tudi na ameriški sceni se komaj kdo vprašuje, zakaj naj bi bilo skupini ljudi zaupano ugotavljanje te najpomembnejše od vseh tem, če pa so vse ali skoraj vse druge cene stvar tržnega tekmovanja in bi vsaj po ideologiji morali biti stvar božanskih zakonov svobodnega tekmovanja, ne pa odločitev državnih funkcionarjev.
Za nekaj čudenja pa se očitno le najde prostor. Nemogoče je, da bi se svet v slabih dveh mesecih tako spremenil, da bi bila septembra noč tam, kjer je vrh tiskarne dolarjev še julija videl dan. Poglavitni sklep se najbrž vsiljuje sam od sebe: tudi kontrolorji te najpomembnejše od vseh cen niso obdarjeni z izjemnimi sposobnostmi, ampak tako kot vsi drugi navadni ljudje z več ali manj sreče ugibajo, kakšna naj bi bila »prava cena denarja«. Ves žalostni historiat kontrole cen - od imperatorja Dioklecijana naprej -govori, da izid tudi tu ne more biti drugačen, kot je bil od nekdaj. Enkrat je ta cena prenizka, drugič previsoka, potem pa se zna spet zgoditi, da je »prava«, taka, kakršna bi morala biti. Toda ekonomska, še zlasti pa finančna zgodovina je polna epizod, kjer odgovornost za menjavanje obdobij velikega poleta in velikih zlomov pripisujejo prav tej vrsti manipuliranja s ceno denarja.
Opisana epizoda je toliko bolj čudna, ker prihaja po dolgih mesecih, v katerih je vrh tiskarne dolarjev vedno znova ponavljal, kako vidi, da prihaja inflacija, hkrati pa je dajal vedeti, da bo dvignil ceno denarja, pri čemer je ostajalo odprto samo to, kdaj bo to storil. Vse kar je povezano z denarjem, je predvsem stvar zaupanja, zato je čudno, da opisani zasuk za 180 stopinj vsaj ne zrahlja verodostojne skupine, ki ji je zaupano, da določa najpomembnejšo do vseh mogočih cen.
Morda so na povsem drugem terenu do vsaj posrednega odgovora tudi na to vprašanje prišli antropologi, ki so razvozlavali, kako lahko vrač v afriškem plemenu ohranja položaj in ugled kljub dejstvu, da se mu zelo redko, zelo izjemoma posreči priklicati dež, čeprav to poskuša zelo pogosto. Antropologi so ugotovili, da je ta vrsta plemenskih odličnikov sčasoma razvila zelo prepričljivo pojasnilo, zakaj ni deževnih kapelj, čeprav so igralci plesali do onemoglosti. V nekaterih primerih se pojasnilo glasi, da so bile storjene napake v ceremoniji, v drugih, da je najbrž sovražno razpoloženo sosednje pleme s svojo magijo doseglo, da se ni zgodilo tisto, kar bi se moralo zgoditi. Za te ugotovitve antropologov tako ugleden sociolog, kot je Emitai Etzioni z univerze George Washington, pravi, da v grobem pojasnjujejo, kako vrh tiskarne dolarjev ohranja svoj status. Dolgo napovedujejo inflacijo in svojo vojno proti njej, ko to zlo ne pride, pa imajo pripravljene razlage. Enkrat so to - kot v primeru magije rivalskega plemena - zunanje okoliščine, ki brzdajo ameriške plače in cene, drugič pa napovedana inflacija ni prišla, ker se je pokazalo, da je ameriška delovna sila preveč prestrašena, da bi zahtevala rast plač, kakršno so pričakovali kontrolorji cene denarja itd. In podobno, kot vrač ostaja pri svojem, da bo dež nekoč prišel, tako ti kontrolorji kljub vrsti zaporednih napačnih prerokb ohranjajo svoj status, čisto tako kot ga ohranja vrač.
Ta primerjava, sicer pretirana in morda nekoliko zlobna, pa ni čisto brez osnove, vsaj toliko, da vrh tiskarne dolarjev očitno ne more pretendirati za to, da »ve« kaj več od trga, čisto tako kot vrač, ki se skoplje v nezasluženi slavi, ko trdi, da bolje od drugih ljudi iz plemena ve, kako se kliče dež-
Za preostale, zelo razredčene in skorajda osamljene zagovornike zlata kot kazalca, koliko je monetarna politika mehka, trda ali »prava«, zasuk v pogledih vrha tiskarne dolarjev za 180 stopinj ni nikakršno presenečenje, ampak samo zelo zapoznela poprava zablode. Po njihovem mnenju padec cene zlata v zadnjem letu
in pol za 100 in več dolarjev za unčo že dolgo napoveduje deflacijske bolečine, ki zdaj uničujejo velika območja sveta od Tokia do Sao Paula. Zanje je vrh tiskarne dolarjev samo potreboval mnogo več časa, da spozna tisto, kar zlato že dolgo sporoča.
To ni nikakršna novost, kajti zlato -bodisi v denarnih sistemih držav ali ne - opravlja to funkcijo že na tisoče let. Ko je Washington na začetku sedemdesetih let prekinil tudi posredno zvezo dolarja z zlatom, se je cena plemenite kovine v dolarjih takoj početverila (na 140 dolarjev leta 1973) in redki ekonomisti so imeli prav, ko so takoj napovedali, da se bo Amerika spoprijela z največjo inflacijo v svoji zgodovini. Prav tako je imelo prav zlato, ko je cena odkorakala v nasprotni smer. Verižni zlom ameriških hranilnic v osemdesetih letih je mogoče mirno opisati predvsem kot posledico deflacijskega udara, nastalega zaradi padca cene zlata na polovico ( od 600 dolarjev v letu 1980 na 300 dolarjev tri leta pozneje). Hranilnice, ki so svojo velikansko likvidnost uporabljale za čedalje bolj tvegane posle v sedemdesetih letih, so se sesedle pod tem deflacijskim udarom, ki je kasneje rušil vse realne, »otipljive« vrednosti z nafto vred.
To so seveda samo novejše epizode, ki potrjujejo, da zlato, kakorkoli ga že izganjajo iz monetarnih sistemov, v nasprotju z voljo močnih držav, državnikov in funkcionarjev še naprej opravlja eno od funkcij, ■ ki jo je opravljalo na tisoče let in ki -kot kažejo te in druge epizode - sploh ne more biti »ukinjena«. Ta funkcija pripoveduje, kaj se počenja z denarjem.
Tu se najbrž skriva tudi pomemben del odgovora na vprašanje o poreklu sedanje verižne vrste finančnih kriz. Trdijo, ne brez močnih argumentov, da je za države s svetovne periferije dobro, da ohranjajo čimbolj trdno, stabilno zvezo med svojim denarjem in denarji vodilnih držav iz središč svetovnega gospodarstva. Zlasti tisto zvezo, ki jo opisujejo kot »currency board«, ureditev, v kateri take države ne kreirajo več svojega denarja, ampak je stoodstotno pokrita z dolarji, markami, jeni. Tako se, kot se glasi poglavitni argument, natt-spešneje branijo pred inflacijo. Toda to dokazovanje ima tudi očitno napako: vrednost svojega denarja v taki ureditvi fiksiraš glede na denar, katerega vrednost se spreminja, niha. Torej je mogoče uvoziti tudi deflacijo, če se zgodi tisto, kar se je zgodilo v zadnjem poldrugem letu, ko se je dolarska cena zlata od 340 do 400 dolarjev (tako se je gibala med letoma 1981 in 1996) znižala občutno pod 300 dolarjev. Zlato se je tudi v tem primeru pokazalo kot najbolj zanesljiv napovedovalec splošne ravni cen. Počilo je tam, kjer je bilo stanje najbolj kočljivo: azijske države, prisiljene v deflacijo hkrati z dolarjem, so morale načenjati bančno likvidnost, da bi ohranile tečaj svojega denarja glede na ameriškega. Tako se je začel dolžniški zlom: posojila, najeta v času, ko je splošna raven cen držala ceno zlata pri približno 400 dolarjih, so postala težko odplačljiva v času, ko je bilo treba to raven uskladiti s ceno zlata pri recimo 270 dolarjih. Panika domačih in tujih kreditorjev in vlagateljev je dokončala za te države hudo uničenje ekonomij teh držav še prej, preden je prišel IMF s svojimi zahtevami po še ostrejšem zategovanju pasu.
Zlato je enako zgovorno, ko govori razvoju položaja v posamičnih drža vah. Ni treba brati neskončne množice tekočih poročil in esejev o japonskem položaju — vse pove skrajno preprost grafikon, ki kaže gibanje cene zlata v japonskih jenih. Ta cena se je od 42 do 44 tisoč jenov za unčo zlata leta 1996 znižala na okoli 36.000 leto dni pozneje, poskušala poleteti do 42.000 v prvi polovici leta 1998 in znova padla na okoli 38.000 jenov. Za to sliko se seveda skriva mnogo bolj travmatičen prizor rastočih, uničujočih dolžniških bremen v razmerah padanja cen in upnikov, nepripravljenih, da bi kreditirali kogarkoli, ker živijo ohromljeni v upanju, da je tudi v teh razmerah mogoče dolgove vračati tako, kot je bilo dogovorjeno.
Na koncu koncev se vse skrči na to: na odnos med upniki in dolžniki. Zdaj ko se ameriška država ne neupravičeno hvali, da ima zvezna blagajna prvič po treh desetletjih presežek dohodkov nad odhodki v višini kar 70 milijard dolarjev, se ne opaža, kako se je prav v tem letu povečal njen dolg, čeprav je ostro zmanjšala prodajo novih papirjev svojega dolga. Padec cen zlata od približno 400 na manj kakor 300 dolarjev je povečal vrednost tega dolga v višini dobrih 5.500 milijard dolarjev za kar 25 odstotkov.
Iz tega ne izhaja, da kontrolorji cene denarja ne vedo, ali ne upoštevajo tega, kar sporoča zlato - Alan Greenspan prvi človek med temi kontrolorji, že od začetka leta govori o deflaciji. Izhaja pa, da kontrolorji delajo napako, arogantno verjamejo,da so pametnejši od zlata in vidijo več kot ono.
Dragiša Boškovič, publicist, New York
Irene Mislej: Dnevnik (1)
Vedro za kaplje
Četrtek, 1. oktobra
o sem sprejela izziv, si K	nisem predstavljala, da
je potrebna tolikšna di-sciplina za to, da človek K	uredi dnevniške zapise
ali opazke. Priznam, da sem se šele čez nekaj dni zavedla razlike med dogodki, ki sem jih imela za vredne spomina oziroma posredovanja drugim. Pravzaprav to ni nenavadno, saj med mojimi karakternimi lastnostmi red in disciplina ne štejeta veliko. V tem oziru sem prava Južnoameričanka, prej nagnjena k improvizacijam kot rednemu delu, rutine so zame prava božja kazen. A sem si vseeno' zadala nalogo, da si vsaj zapišem, kar me je razveselilo ali razjezilo, da lahko na tem gradim svoje komentarje. Iz Francije Dominique Pilon, sestanek v Musee du Montparnasse v ponedeljek 12. Z velikim navdušenjem se ukvarja z načrtom, da bi v Parizu postavili opus njenega očeta. Kustosinja se seveda zanima predvsem za montparnaškega Pilona, a to pomeni razstaviti njegove risbe in grafike in ne samo fotografij, kot smo pred časom mislili. Hkrati pa bo treba pregledati vse njegove poskuse prevajanja slovenske poezije v francoščino in predvsem L'Oracle des Peintres, ugankarsko knjigo, kjer je prav izvirno sintetiziral slikarsko Zgodovino 20. stoletja. Treba bo tudi opisati delovni odnos z Nestom Jacomettijem v grafični založbi, saj ne gre samo za natis zadnjega Pilonovega grafičnega ciklusa, ampak tudi za vse koristne stike, ki jih je omogočal, ko se je v Ljubljani Mednarodni grafični bienale šele rojeval. Spregovoriti o pariškem Pilonu pomeni tudi raziskati, zakaj je zašel v ustvarjalno krizo v slikarstvu. Torej, še veliko dela me čaka! Zaenkrat in v pričakovanju potovanja v Pariz se lotim priprav. Ušesa moram navaditi na francoščino, metoda je preprosta: televizor fiksiram na TV 5 in se prepuščam poslušanju. Vmes pa kuham, tavam, berem, urejam papirje. Morda bo nekomu zvenelo naivno, a s podobno metodo sem se pred dvajsetimi leti lotila govorne slovenščine. Samo da je takrat bilo sredstvo radijsko. Frekvenca pri prepoznavanju besed se krajša, počasi pa tudi ponavljam in vadim izgovorjavo. Hkrati pa uživam, saj imajo zanimive oddaje o naravi in kuhinji. Dve oddaji pa sta mi najljubši, obe temeljita na besedah in znanju z najrazličnejših področij. Predvsem Pvramide, nekatere igre so čiste asociacije pojmov. Ne pričakujem nobenih čudežev, francoščine ne govorim od gimnazije. Zadovoljila se bom s tem, da izrazim najnujnejše potrebe.
Petek, 2. oktobra
Vse pripravljeno za postavitev razstave, dvigniti moram v tiskarni plakat zloženko in jo posredovati kulturnim redakcijam. Za to je treba v Ljubljano, nič me ne moti perspektiva mirnega (bralnega!) vikenda v megleni ali deževni prestolnici, saj sem že več kot mesec prisilno omejena v gibanju: padla sem po stopnicah in si hudo zvila gleženj. Čas sem potem v glavnem izkoristila za študij na sončni terasi in za mirno uživanje tišine. Od vseh doživljajev vsakdanjega ritma v tej »podeželski« Ajdovščini je zame najbolj dragocen ta. da me zjutraj zbuja sonce. Predvsem to velja za jesenske mesece. Sama rojena v deželi, kjer je zima lahko zelo blaga, sem z leti vedno bolj trpela zaradi ljubljanske megle. No, Ljubljana danes odpade, v tiskarni bo vse pripravljeno šele v ponedeljek.
Sobota, 3. oktobra
Najprej na vrt. Po obilnem dežju v zadnjih tednih je vse nenavadno zeleno.
Foto Bobo
Zelišča vseh vrst, danes očitno bo »fr-talija«, prav po primorsko. Poberem zadnje vrtnice. Po kosilu, čas za siesto in za branje sobotnih prilog, Mencinger me takoj - znova - očara s svojo elegantno odkritosrčnostjo. Pa še prav ima, oster opazovalec je. Ko pogledam skozi okno, vidim, da se je nekoliko zjasnilo, in se hitro odpravim na pokopališče. Počasna hoja po stari cesarski cesti, ki se vije skozi mesto kot navadna ulica. Ajdovščina ima nekaj izrazito mestnih lastnosti v urbanistični zasnovi. Glavni trg, Lavričev, je sicer parkirišče (a morda se prav v tem kaže njegov mestni karakter), ki je ob sobotah dopoldne nabito polno pločevine in ljudi. Ob 12. uri zapro trgovine in kot v pravljicah se v trenutku izprazni. Samo mladina vztraja v kavarni. Na trg gleda ostanek nekdanje baročne graščine, pred desetletji je prav nasilno nastala na grajskem dvorišču betonska blagovnica. Malo naprej ob prej imenovani cesti leži mestni park z visokimi drevesi, v neposredni bližini sta še ajdovska župna cerkev in nova občina. Arhitekt Maks Fabiani je med obema vojnama napravil številne urbanistične ureditve na Primorskem (takrat pod Italijo). V Ajdovščini je z drevesi poudari! križišče dveh osi: stare »cesarske« ceste s prečno ulico, ki je peljala h kolodvoru. V parku dva spomenika. Manjši je posvečen notarju Arturju Lokarju, majhna bronasta glava z ekspresivnimi, skoraj karikiranimi potezami je delo Vena Pitona. Skoraj na robu naselja je pokopališče, za njim sta samo še nogometno igrišče in potem letališče, od koder v lepih dnevih letijo vse vrste letečih naprav. Vstopam skozi vrata in že zagledam nagrobnik, dve kamniti plošči, ki v sredini omogočata pogled v daljavo, proti stičišču dveh orjakov, Čavna na levi in Gore na desni, v ospredje sili prijazen Škol, nekakšna ajdovska akropola brez templja, priročen cilj ajdovskih sprehodov.
Moja pot je vedno enaka, najprej mimo Lokarja (Danila), malo naprej pa puščam za seboj Pilona na desni.
Zavijem na levo pred zidom in že vidim, da so se vrtne rože lepo obdržale. Opravila, voda, sveča. In nadaljevanje dialoga, ki gre preko vseh ovir, ki se ljubeče razvija tudi po odhodu enega od sogovornikov.
In kljub tihi žalosti pomislim, kako
je pravzaprav lepa tista beseda, ki najpo-polneje predstavlja, kar je bilo: sopotni-štvo. Vračam se vedno po drugi poti, ube-rem jo po pokopališki aleji z mogočnimi cipresami do kapele. Pred njo je arhitekt Tone Bitenc preprosto in simetrično razporedil nagrobne spomenike padlih vojakov med prvo svetovno vojno. Ajdovščina je vsa tiha, spet kaplja. Sobotno branje se nadaljuje, malo se upiram, a vendar preberem prispevek Berta Pribca o spravi. Avtorja poznam, tudi njegovo poezijo. Lani sem ga obiskala v njegovem avstralskem domu (njegova žena Ljuba nas je takrat čudovito presenetila z bogato zelenjavno mineštro, prava sprememba po obilni tujerodni hrani). O spravi sem brala veliko, marsikaj prede-batirala in razmišljala. Razlog, ki me je pripeljal do »nesrečnega izleta v javnost«, kot sem nekoč označila moj angažma v prid strpnosti med Slovenci, je imel veliko spravnega v sebi. Mislila sem, da je mogoče izgraditi organizacijo, ki bi bila sposobna delovati ne glede na vse morebitne razlike v poreklu ali prepričanju. Moje upanje v tem smislu je bilo usmerjeno v mlade generacije, ne verjamem, da se da prepričati ljudi, ki so svoje doživeli, ki v jeseni življenja gledajo in ovrednotijo pretekle dogodke samo ali pretežno skozi lastne, to je subjektivne izkušnje. Toda nenehno debatiranje, ki je še najbolj podobno dialogu gluhih, me je do konca utrudilo. Če sem bila nekoč pripravljena verjeti v dobro voljo vsakega sogovornika, danes odklanjam vsako razpravo o tem, pa tudi na najvišji akademski ravni. Zakaj? Zato, ker je bilo v trenutku ko so se interesne skupine in politične stranke vključile v to debato, konec poštenosti. A rgumenti in spomini so postali sredstva v boju za oblast, besede se lahko kar hitro spremenijo v orožje. In sprava? Zatekla se je v srce, kamor sodi, v vest posameznika. Država pa je še vedno dolžna udejanjiti pomiritev, toda brez državljanov, ki pri tem sodelujejo, ne gre. Čas teče, neusmiljen. Vedno bolj cenim čaš in prav zaradi tega se mi zdi škoda naporov za dosego ciljev, ki niso moji. Dolžnost, ki jo čutim, je predvsem dolžnost do lastnega dela, do raziskav, ki sem se jih lotila, da bi Slovencem približala življenje tistih
rojakov, ki so zapustili to lepo deželo. Zakaj? Zakaj ne morem brez »dodatnega« dela? Preposto, vedno sem cenila delo in ne službe. Kar precej let sem imela veliko dela, a brez gotovosti, ki jo Slovenci tako visoko cenijo. Sedaj imam zanimivo službo in se hkrati tudi delo kar množi. S kolegom zgodovinarjem Aleksejem Kolčem iz Trsta sva osnovala raziskovalni projekt, s pomočjo katerega bi pospešili zbiranje gradiva za zgodovino izseljenstva. V ta namen sem brskala po internetu in našla nekaj zanimivih razprav o tem fenomenu izpod peresa argentinskih strokovnjakov. Pred 20 leti ni skoraj nikogar zanimalo, danes, kot se zdi, je precej drugače. Morda razlog tiči v sklepu Abela Posseja, v smislu, da se je nacionalna identiteta v Argentini ustalila, izoblikovala. Sedaj ko je med prebivalci manj od 7 odstotkov tujcev (tj. rojenih zunaj Argentine), ni več sporno govoriti in raziskovati svoje korenine. Prej si pri takih opravilih lahko naletel na ultranacionaliste, ki so na silo hoteli ustvariti »argentinstvo«. No, morda bo kakšen slovenski nacionalist vztrajal pri tem, da so potomci slovenskih izseljencev pravi Slovenci. Tu se srečata dva svetova, dva principa, kri in zemlja. Pri človeških usodah ni možno potegniti matematičnih meja med »čistimi« nacionalnimi vsebinami. No, projekt bo (če bo naletel na razumevanje pri dajalcih podpor) prispeval k boljšemu poznavanju lastne kulturne zgodovine. Nameravamo zbirati tudi stvari, dokumente, fotografije, pisma ipd., skratka vse tisto, kar lahko tudi tvori muzejsko zbirko. Pred leti je Goriški muzej pokazal veliko zanimanje za tovrstno predstavitev, morda bomo lepo idejo vendarle uresničili.
Nedelja, 4. oktobra
Z jutranjim avtobusom v Ljubljano. Malo ljudi, mirna vožnja. Čas za branje. Mladostna leta sem preživela v kraju z angleškim imenom Hurlingham, prevozno sredstvo v šolo je bil vlak. Tri četrt ure časa za zadnje priprave, celo za pisanje šolskih nalog. In navadila sem se, da je vožnja lahko prijetnejša, če se jo tako izkorišča. Seveda težki filozofski traktati niso primerni. Prej pa rada vzamem v
roke revije, časopisi so oblikovno nerodni. Tokrat imam s seboj Newsweek in Espresso. Pa je prav zanimivo primerjati visoko profesionalnost ameriškega tiska z lahkotno eleganco Italijanov. News-week (seveda mednarodna izdaja) se zadnje čase ukvarja pretežno s Clintonovo usodo, a tokrat vsebuje poglobljeno analizo Schroderjeve zmage na nemških volitvah. Ne morem se znebiti vtisa, da so ameriški novinarji v zadnjih desetletjih prodrli na evropsko sceno in jo okužili z lastnim stilom. Ko pa se Američani lotijo teme iz južnega dela skupne celine, se ve-likokrat obnašajo v smislu zapovedi nekdanjega predsednika Monroa: »Amerika za Američane«, kar za severnega človeka pomeni, da naj bi bilo vse po njihovo (tu je spregovorila moja južnoameriška polovica). No, saj ZDA v oblačilu svetovnega policaja poznamo tudi drugod. A ko se v Newsweeku pojavi kaj podobnega, se v naslednji številki usuje val protestnih pisem. Visoko cenim zavest bralcev, tudi na Slovenskem, čeprav so pisma bralcev postala svojevrsten žanr, kjer se nekaj bizarnih osebnosti bori za premoč. Vsekakor ameriški tednik ponuja resno analitično branje. Italijanski Espresso je na neki način bogatejši od prvega. Pokriva več vsebinskega prostora, kultura je kar pomembna (premorejo celo arhitekturno rubriko). Predvsem pa ima Espresso nekaj močnih, po stilu izvirnih novinarskih peres: Giogio Bocca (s pravo mero ironije), Enzo Biagi (ki sem ga z velikim veseljem gledala in poslušala predvsem zaradi posebnega občutka za »causeries«), Umberto Eco (v prvem letniku umetnostne zgodovine sem odkrila njegovo knjigo Opera aperta, s katero sem vstopila v negotov svet sodobne likovne podobe), Eugenio Scalfari (filozof, oče novega italijanskega novinarstva). Priznati moram, da pogrešam podobnih tednikov pri nas. Mladina ima včasih zanimivo vsebino, a je preskopa, zadovoljuje se z nekaj temami, vse ostalo pa nič. Izdelati koncept resnega tedenskega medija in ga ohraniti skozi čas seveda ni lahka stvar. Vprašanje me zanima od tistih davnih let, ko sem sama študirala novinarstvo. V takratni Argentini, med eno in drugo dik-
taturo je novinarstvo predstavljalo tvegan poklic. Najboljša revija je bila Primera Plana, osnoval jo je Tomas Eloy Marti-nez, ki je pozneje v dolgih letih političnega eksila napisal nekaj temeljnih knjig o Peronu. Pred kratkim je v slovenščini izšla njegova Santa Evita. No, vsekakor ostajam zvesta Mladini predvsem zaradi duhovitosti in intervjujev (pa tudi Ilovarjevih gastronomskih ocen!).
Ponedeljek, 5. oktobra
Dežuje, močno in vztrajno. V tiskarni dobim paket s plakati in ga po avtobusu pošljem v Ajdovščino. Pri kavi pa utegnem pogledati, kaj je moj najljubši oblikovalec (da ga odkrijem, Ranko Novak) napravil za fotografsko razstavo, s katero vstopamo v 26. leto Pilonove galerije. Duhovita zasnova, dve zloženki - en plakat. Navodilo se glasi: sestavljate Pilona! Pri grafičnem oblikovanju cenim ekonomijo izraznih sredstev, jasne ideje. Eleganco pa prispeva ustvarjalni človek in ne poklicna izobrazba. O tem razmišljam tudi pozneje v Jakopičevem razstavišču sredi dvoletne bere grafičnega oblikovanja na svetovni ravni. Izredno sem vesela dveh priznanj: cenim Skalarjevo občutljivost, ki se zrcali v knjižno vrsto Samorog (kot darilo sem pred meseci dobila Pes-soa). Drugi je Domjan z gledališkimi plakati v igrivi formalni pisavi. Industrijsko oblikovanje na Ljubljanskem gradu pa me pusti hladno, najbrž tudi zaradi nenehnega deževja, velikanske luže na grajskem dvorišču in nenavadnega (neokusnega) obnašanja mladih natakarjev. BIO ima zanimivo tradicijo, a zdi se mi, da danes ne pomeni več toliko kot nekoč. • Dobro oblikovani predmeti so vendarle postali vsakdanji. Dobro pa bi le bilo, da bi uredili zbirko slovenskega oblikovanja, ne zaradi tega, ker bi bila navdušena nad golo muzejsko postavitvijo predmetov, ampak ker če so stvari urejene, omogočajo tudi vrednostno presojo posameznih faz v razvoju. Razvidno bi postalo tudi, koliko pozornosti posveča slovenska industrija temu vprašanju. Znanje in spretnost po eni strani in harmonija prave oblike po drugi bi vsem jasno predstavili našo bivalno kulturo.
ranska vlada je nedavno izjavila. da se distancira od nagrade za umor Salmana Rushdieja. Po tej izjavi bo Velika Britanija spet poslala ambasadorja v Te-heran. Čeprav Homeinijeva fa-tva (pravno mnenje), da je Rushdie obsojen na smrt in da je dolžnost vsakega muslimana izvršiti smrtno kazen, ostaja nespremenjena, se je vendarle končalo neko obdobje v odnosih med Iranom in svetom. Žal ni pričakovati, da se bodo tako hitro popravili tudi odnosi med »islamom« in »Zahodom«, ki jih je afera Rushdie močno načela.
Skupaj z drugimi dogodki, kot so iranska revolucija, afera s talci v Teheranu, zalivska vojna in različni teroristični napadi, je ta afera močno prispevala k ideji o enotnem, sovražnem »islamskem svetu«, ki menda nasprotuje zahodnemu konceptu pravic in svoboščin iz globokih, nerazumskih verskih razlogov. Zahodni zunanjepolitični misleci, ki so iskali novega sovražnika po padcu komunizma, so našli dobro nadomestilo v - islamu.
Odziv navadnih muslimanov po svetu na Rushdiejeve Satanske stihe je res bil precej enoten: čutili so odpor do knjige, ki je globoko užalila njihova verska čustva (čeprav je večinoma sploh niso prebrali). Primer Rushdie pa kljub temu kaže predvsem na neenotnost t. i. »islamskega sveta« in na nenehno rivalstvo med različnimi »islamskimi« akterji. Razloge, zakaj je spor o tej knjigi presegel vse meje kulturne diskusije, moramo iskati, kot navaja skoraj vsa strokovna literatura, v tekmovanju med različnimi gibanji in državami za vodilno vlogo med muslimani, v tež-
Korenine zadeve Rushdie
Islamski svet — daleč od monolita
Christian Moe
kem zunanje- in notranjepolitičnem položaju Irana leta 1989 in v posebnih socioloških značilnostih muslimanskega prebivalstva v Veliki Britaniji, kjer je afera Rushdie dosegla največjo razsežnost.
Kompleksno ozadje
Zgodba o Satanskih stihih se je začela leta 1988 v Indiji, kjer je roman prepovedal takratni premier Radživ Gandhi, ki se je bal, da bo knjiga povod za nove krvave prepire med hindujci in muslimani, med katerimi so že tako ali tako vladali napeti odnosi. Spor se je potem preselil v Pakistan, kjer je v tem času posvetno usmerjena Benazir Buto prevzela oblast od diktatorja Zia ul Haqa, ki je podpiral nekatere oblike islamizacije države. Razočarani islamisti so z navajanjem odlom-
kov iz žaljive knjige hoteli spodbuditi odpor proti neislamskim silam. Prek njihove mednarodne mreže se je akcija razširila v Veliko Britanijo.
Velika večina muslimanov v Veliki Britaniji je indijskega rodu, iz Indije, Pakistana ali različnih afriških držav. V Veliko Britanijo so prišli v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni kot poceni delovna sila v industrijskih panogah, ki so v vse večjih težavah. Prva generacija priseljencev živi precej izolirana od ostale britanske družbe, znotraj svojih etničnih in verskih skupnosti. Navezani so na mošejo v kraju, kjer živijo, tesne stike pa prek mednarodnih misijonarskih mrež ohranjajo tudi z rojstnim krajem in domovino. Te mreže pripadajo različnim verskim gibanjem, ki so nastala v Indiji pod britansko
kolonialno oblastjo kot odziv na temeljno spremenjeni položaj islama v družbi. Mednje sodijo strogo tradicionalistični De-obandiji; Barelviji, mistična bratovščina, ki Mohamedu pripisuje nadčloveške sposobnosti; Jama’at-i Islami, politično-ver-sko gibanje, ki se bori za islamsko državo... Takšna gibanja in njihove mošeje tekmujejo za duše muslimanskega prebivalstva, med seboj pa so teološko sprta.
Priseljenske skupnosti imajo svojo elito, verske vodje in predstavnike, ki znajo komunicirati z oblastmi v angleščini, ki jim oblasti zaupajo odgovornost za določene socialne funkcije (vodijo domove za ostarele, zavode za zaposlovanje itd.) in ki v vedno večji meri lobirajo pri politikih za določene usluge kot povračilo za glasove muslimanskih skupnosti na volitvah. Pri-
zadevali so si predvsem za muslimanske šole, saj jih posebej skrbi vpliv sekularizi-rane,družbe na mlade, kajti pogoj za njihovo nadaljno moč je, da mladi ostanejo verni.
Ija Jama’at-i Islami; ima pa tudi savdsko podporo. Savdska diplomacija je dosegla, da je Organizacija islamske konference knjigo obsodila, v Veliki Britaniji pa ni bila posebej uspešna.
Salman Rushdie je primer tega, česar se bojijo: človek muslimanskega rodu, ki je tako odtujen islamu, da v svoji knjigi uporablja osrednje islamske simbole le za ironijo. V knjigi nastopajo prerok z imenom Mahound (žaljivo ime za Mohameda v starih krščanskih polemikah) in prostitutke z imeni Mohamedovih žena. Naslov dela se nanaša na zgodbo o tem, da je Satan Mohamedu narekoval nekaj stihov, ki jih je Mohamed najprej recitiral kot Božje razodetje, potem pa je razumel, da gre za Satanove in ne Božje besede, ker mu je Bog poslal nadomestne stihe z ravno nasprotnim pomenom. Roman namiguje na to, da tudi ostali deli Korana niso od Boga. Skupni učinek vsega tega je vsaj tako žaljiv za muslimane, kot je npr. Strelnikova podgana za katoliške vernike v Sloveniji.
Tragedija v treh dejanjih
V Veliki Britaniji se je po analizi francoskega raziskovalca Gillesa Kepela (Allah in the West, 1997) tragedija razvijala v treh dejanjih. Najprej je Islamska fundacija v Leicestru razposlala okrožnico z izbranimi odlomki iz Rushdiejeve knjige vsem islamskim organizacijam in posameznikom v državi. Hotela je, da bi muslimani protestirali proti založbi in zahtevali umik knjige iz trgovin, s tem pa bi tudi okrepila svojo vlogo predstavnice islama. Islamska fundacija širi misli pakistanskega islami-stičnega misleca Mavdudija, ustanovite-
Barelviji v mestu Bradford so bili zato precej kritični do savdskega obravnavanja Rushdiejevega »obrekovanja« njihovega vzvišenega Preroka. Njihovi vodje, ki so že dosegli uspeh v manjših akcijah, so videli novo priložnost za politično uveljavitev. Drugo dejanje tragedije se je začelo 14. januarja 1989, ko je Brad-fordski svet mošej uprizoril javni sežig žaljive knjige. Zaradi amaterskega videoposnetka dogodka so bradfordski muslimani čez noč postali slavni po vsem svetu. Njihovo vodstvo ni imelo dovolj znanja o evropski kulturi, da bi predvidelo reakcije evropske javnosti, ki jo je posnetek spomnil na naciste in inkvizicijo. Evropska javnost pa po drugi strani ni pokazala veliko razumevanja za čustva muslimanov, zato so mladi muslimanski aktivisti, ki so se že večkrat morali soočiti z rasizmom v angleški družbi, lahko zavrnili vsakršno kritiko kot še en dokaz protiislamske usmerjenosti družbe.	,
Medtem je bila iranska vlada v težavah. Osemletna vojna z Irakom se je končala brez uspeha za iransko stran. Prebivalstvo je bilo nezadovoljno s težkim ekonomskim in socialnim položajem. V tretjem dejanju tragedije je ajatola Homeini torej poiskal propagandistični uspeh, ki bi potrdil njegovo vodilno vlogo branilca islama (namesto Savdske Arabije) in obenem odvrnil pozornost iranske javnosti od domačih težav. Našel je Rushdieja in v zloglasni fatvi 14. februarja 1989 obsodil
Torek, 6. oktobra
Lije ves dan, tudi v razstavnem prostoru. Ravna streha zahteva nenehno vzdrževanje. Ko si ogledam galerijo, me vedno znova prepriča s svojo preprostostjo (»mero za prostor in okolje« so hvalili ocenjevalci, ko so arhitektu Svetozarju Križaju namenili Plečnikovo nagrado). Letos smo pridobili novo celostno grafično podobo. Program se intenzivno razvija naprej, kar nekaj zahtevnih načrtov nas čaka. Toda... On nacionalni kulturni program? In napovedano galerijsko mrežo? S L januarjem 1999 bo lokalna skupnost prevzela skrb nad materialnimi stroški. A li bo potem tudi razumevanje za materialne potrebe? Pilonova galerija je brez ogrevanja, stalna zbirka se nahaja v lepih, po človeški meri opremljenih prostorih, a ni merilcev vlage. Razlika letne temperature v notranjosti je prevelika, kako se ob tem obnašajo krhki materiali, platno, papir? In občinstvo? Kaj pomeni Pilonova galerija v sami Ajdovščini? Nastala je iz jasne volje nekaterih Ajdovcev in iz naklonjenosti slikarjevega sina Do-miniqua. Razvila se je tudi s podporo ajdovskega gospodarstva in državne ter občinske skrbi. Kaj pa danes? Pisma, naslovljena na direktorje najpomembnejših podjetij ob 25-letnici galerije, so ostala brez odgovora. Župan in drugi občinski funkcionarji radi prihajajo v galerijo, a hkrati je neverjetno trdoživa tista linija, ki je od nekdaj trdila, da v Ajdovščini ne potrebujemo »elitne« ustanove. Celo vodja sosednje kulturne institucije je pred kratkim zatrdila, da je galerija »mrtva« (sama pa sploh ni med rednimi obiskovalci!). Likovni pedagogi iz vseh šol naokrog radi pripeljejo svoje učence. Prihajajo tudi dijaki in študenti v iskanju strokovne literature. V 25 letih je galerija sama organizirala ali nudila gostoljubje 250 razstavam. Izdala je številne kataloge, zgibanke, plakate. Sodelovala je pri projektih, ki so prekoračili slovenske meje, neguje dobre stike s tujimi ustvarjalci in strokovnjaki. No, da povem po pravici, ne bojim se za obstoj Pilonove galerije. Moja skrb je, ali bomo zmogli rasti v sozvočju s časom. Ob 18. uri otvoritev fotografske razstave. Mojster - in prava legenda med fotoreporterji — Edi Šelhaus je večkrat ujel Pilona v svoj objektiv, doma v Parizu, v Louvru, v kavarni Le Dome, v Piranu in Ljubljani. Razstava ponuja intimna doživetja človeka in umetnika, skromna je, a povedna. Všeč mi je, da je prišla ekipa RAI iz Trsta (slovenski program) in da mladi novinar dolgo sprašuje Šelhausa. Dan prej je bila tudi TV Koper. Vremenske razmere so gotovo omejile občinstvo, a ni niti enega prisotnega na otvoritvi, ki bi zašel tja slučajno. Vsi se veselijo prisrčnega fotografskega spomina. K veselju pripomore tudi svež, aromatičen mošt. Saj smo kljub nalivu v času trgatve. Pa še en razlog za veselje imam, kot mi je napovedal, je prijazen gospod prinesel darilo Nika Koširja, njegovo zadnjo knjigo s prijaznim posvetilom. Visoko cenim Koširjevo prevajalsko delo, prav on je Slovencem približal špansko kulturo, njena najžlahtnejša dela. A še bolj ga cenim zaradi redke lastnosti, ki jo izkazuje v memoarskih knjigah: tenkočutnega, človeškega sočutja, poglobljenega opisa ljudi, krajev, dogodkov. Njegove knjige rada berem večkrat, še najraje ko se mi človeška narava predstavlja v najbolj malenkostni podobi (kot npr. v tisti, ki so jo v tem tednu v Mladini opisali na podlagi statističnih preverjanj).
Sreda, 7. oktobra
Dež kot prej, kot včeraj. Celo dopoldne potekajo meritve in ogledi za ev. instalacijo ogrevanja. Če se bo to realiziralo v dveh letih, bom zelo zadovoljna. Še enkrat si ogledam razstavo. Klic g. Šelhausa, da bi mi povedal, kako je bil srečen včeraj. Pripoveduje mi, da ko se je pripeljal na rob gorovja, v rojstni Podkraj, je prenehal dež- Ustavila sta se z gospo in si ogledala obzorje, tja daleč v Furlanijo. Pravi, da ne bo pozabil ne tega ne prijaznosti vseh prisotnih na otvoritvi. Barvno noto v dvorani daje vedro, ki lovi kapljanje izpod stropa. Popoldne preneha deževati in sedaj ko se mrači, je vse bolj jasno na zahodu.
Irene Mislej, umetnostna zgodovinarka, raziskovalka, vodja Pilonove galerije, Ajdovščina
pisatelja na smrt zaradi odpadništva od islama. Ta odločitev je prekinila vezi med Iranom in svetom, istočasno pa so radikalci v vladi obračunali s pragmatičnimi silami v domačem boju za oblast. Domnevamo lahko, da so verska čustva, dejansko povezana s knjigo Salmana Rushdieja, pri tem igrala le stransko vlogo.
Ali je mogoče razveljaviti pravno mnenje, ki ga je izrekel Homeini, tik preden je umrl? O tem se mnenja razlikujejo. V iranskem šiizmu je bil Homeini priznan kot eden vodilnih islamskih pravnih mislecev, mudžahidov, to pa ne pomeni, da je bil nezmotljiv. Načelno bi drug ugleden mudžahid lahko izrekel novo. nasprotno fatvo, tem bolj, ker je veliki šiitski učenjak Allama al-Hilli (1250-1325) oblikoval pravoznanstveno pravilo, da »mrtvi nimajo besede«. Vse to je sporno, v praksi pa je problem v tem, da bi drugi sodobni šiitski misleci le težko dosegli tolikšen ugled med islamskimi radikalci, kot ga ima pokojni vodja islamske revolucije.
Odtenki muslimanskih mnenj
Treba je vedeti, da je ta fatva vendarle precej sporna tudi med muslimani in po merilih islamskega svetega prava. Eden izmed kritikov je ajatola Mehdi Rohani, ki živi v Parizu. Homeinijevo fatvo zavrača zato, ker Rushdie ne živi na islamskem ozemlju. Ta omejitev pristojnosti islamskega prava je obstajala že v zgodnjem obdobju islama, pravi ajatola, in ima se večjo težo danes, ko morajo pravniki spoštovati tudi mednarodno pravo. K temu sudanski pravnik A. A. An-Na’im
Marko Zorko
V kozico boš dela
ako so nekdaj pisali v starih kuharskih knjigah, ko se je kuhanje samo ženskam pripisovalo in je bila Slovenska kuharica nekakšno prostozidarsko in v šifrah napisano čtivo, ki so ga razumele samo ženske in še danes ne vemo, kaj so tisti teksti v resnici pomenili, ker je postala kuharija medtem mešan poklic in se je prvotna skrivnost izgubila. Knjiga je brez dvoma najbolj razširjeno slovensko čtivo, posebej še, če domnevamo, da je vendarle več tistih, ki iz zakrknjenih namenov doma nimajo svetega pisma, kot tistih, ki bi se iz enako zakrknjenih razlogov odpovedali dobri hrani. Ljudje sicer z glavo razmišljamo različno, z Želodcem pa generalno gledano — enako.
V mislih imamo seveda Slovensko kuharico, ki jo po smrti velike učiteljice Felicite Kalinšek varujejo in obnavljajo v njenem samostanskem redu. Slovenska kuharica! Kako kratko, jasno in vsegaizpovedno. Kdo si in kaj delaš. Dvo-nožec kot misleči glagol. S ponosom reči smem, da sem Slovenska kuharica. !n če že spet špekuliramo s hudo razširjenostjo te knjige - kaj ni Slovenska kuharica tisti predmet, ob katerega vsak dan zadene oko povprečnega Slovenca in bi nemara bila to tista stvar, okoli katere bi se povezale vse pozitivne slovenske sile? Predmet skupnega spomina. Nevsiljivo in nepolitično, pride v vsak dom in se skrije globoko vate. Splošno na ravni intimnega. Čisto drugače od tistih množičnih manifestacij in ritualnih plesov v čast skupnosti, na primer skupinsko, rajonsko iskanje koloradskega hrošča po krompiriščih - da se ne zaleze v zemljo in naredi še več škode.
Knjigo sem dobil na predstavitvi dvaindvajsete prenovljene in dopolnjene izdaje, zdaj jih je najbrž še nekaj. In se mi je zdelo, da sva imela s sestro Vendelino (Velika druidka iz Felicijinega templja) specialni kontakt, ker sva se zarotniško strinjala, da je treba prežganje, »ajnpren«, nemilosrčno izgnati iz slovenske kuhinje. Se zdaj pa ne morem verjeti, da je ta krhka, blaga žena lahko zapisala tale recept: »Položi želvi na hrbet vroče železo, da pokaže iz oklepa glavo. Glavo ji odreži, prestrezi kri v kaplje kisa ali zriban kruh. Nato postavi želvo pokonci in udari ob stran s sekiro, tako boš lažje izluščila meso...« in tako naprej. To je bil tudi eden od razlogov, da sem se z vsem žarom pridružil ideji, da je treba napisati kuharsko knjigo na nov način, in sva j Stanetom že nekaj začela, potem pa opustila. Reklo se ji je Knjiga mrtvih, kajti s stališča živali kuharska knjiga to vsekakor je. Prejšnji teden so nas povabili na neko večerjo in sem bil pri mizi določen za sobesednika lektorici za nemščino na
tukajšnji univerzi in me je vprašala, kako je na Fidžiju. Po pravici sem ji povedal, da so od poslednjega misijonarja, ki je bil pojeden, ostali samo čevlji, pa čeprav so bili z pravega usnja, in jo seznanil z novo teorijo, po kateri so zapletene vojne igre izumili zgolj zato, da so se nemoteno preskrbovali s proteini, ki jih je na otoku primanjkovalo. Potem so na mizo položili pladenj s svinjino, govedino in je vprašala, kaj je to, in sem spet po pravici povedal, da proteini. In je jedla globoko zamišljeno.
Danes je že tretji dan, da se je temperatura dvignila na petindvajset stopinj in še raste. Nenadoma sem začutil, da je zime res konec in da se je začela pomlad, če ne celo poletje. Stanje: magnolija upada, japonska češnja narašča, rododendron je v šusu, trava prvič pokošena, papiga si trebi perje, mravlja leze po pisalni mizi, včeraj so se pred svetilko na oglu hiše zbrali komarji in nekaj mrmrali. Stanje je skratka tako, kot je tudi takrat, ko jaz tega ne opazujem. Kakšna potrata materiala in energije? Takrat ko ne gledam, bi lahko preostali svet mirno stal in počival in čakal na nastop. Ne gre za noben solipsizem ali kaj podobnega, stvar bi bila samo bolj okolju prijazna.
Zunaj se otroci igrajo ubijanje škotske kraljice. Špela si je zadnjič kupila knjigo iz serije Strašna zgodovina, Krvava Škotska, kjer je na silno zabaven način razložena zgodovina tako, da se pač zdaj zunaj igrajo otroci ubijanje škotske kraljice. In kot veščak ter iskren ljubitelj krvave zgodovine sem vprašal, ali jih bodo obglavljali. Mi ne obglavljamo , je zgroženo rekla, mi jih zastrupljamo. In je padla po tleh ter bila nekaj časa mrtva, potem pa se ji je zazdelo, da ima mrlič premalo od igre in je bila spet živa ter pripravljena za naslednjo zastrupitev. Ampak mora počakat, ker zdaj pravkar stopa petletna Geraldin na morišče, tokrat kot Elizabeta. Še nikoli se mi ni zdela smrt tako ljubka. Predvsem pa gre za zgodovino, ki je lepo in čisto zavita v papir. Koliko časa mora miniti za dobro dekontaminacijo? Kdaj se bodo otroci tako koristno lahko igrali na primer pokol na Irskem, grobišča v Bosni in Kosovu, boj z gverilci na Timorju ali pa tisti teatralično tako vznemirljivi primer s prekajeno glavo domačega poglavarja. Niso zaman rekli neki možje - zanimivo, da je šlo spet za rože - da je srednji vek in tisto kar je prišlo za njim, nekakšna puberteta Evrope in človek pač ne odraste, dokler ni sposoben od daleč in na eno oko miže pregledati svojega resničnega stanja v puberteti. Ko sem bil jaz še majhen, smo se igrali ravbarje in žandarje, se pravi Nemce in Partizane. Take ta prave, na bojišču in v zasedi. Nikoli pa se ne spomnim, da bi se igrali civilne žrtve vojne. In nikoli se nismo igrali streljanje talcev, čeprav so nam odrasli ta
material na veliko in 5 poučnim poudarkom ponujali na vsakem oglu .Greš takole na sprehod po parku in v večernem mraku plane pred tebe bronasti razmršeni mladenič Z mišičastimi rokami in odpeto srajco in pravi: »Pomni! Nisem mrtev! V vsem, kar živiš, kar smeš, zarod gradiš, sem jaz, je moja žrtev!« Vau, saj si človek še komaj upa naprej, dokler mu nekdo ne reče: Naprej - marš!
Otroke sta mi zapustili dve materi, ena domača , kar je olajševalna okolnost. In ko se mi je zdelo, da jim bo treba nekaj narediti za kosilo, sem najprej pomislil na Slovensko kuharico, potem pa sem si rekel, da se bom predal navdihu. Recept sem imenoval Čista nedolžnost in gre takole: Meso razrežeš na majhne , zamišljene koščke. Bolj tenko misel teče, manjši so koščki. Potem razbeliš vok, se pravi toliko, da se kadi, zliješ za šest žlic olja, da lahko potem štiri odliješ vstran in ker to delaš zmeraj, je tudi to del recepta, počakaš, da se pokadi, prepražiš meso, malo čebule raztresenke, konzervo na kocke narezanega paradižnika, narejenega v Italiji, in ker je dober, se mi zdi, da mi tako na prijazen način izplačujejo vojno odškodnino, in potem: kaj še? Ker se mi nič ne da - začetek prezgodnjega poletja - si rečem, da gre za minimalizem. Poskusim in je odlično. Brez vseh začimb in dodatkov zelo živo občutim in meso in paradižnik. Enako poskusim tudi z gobicami v omaki: nič česna, ker ga je zoprno lupit, nič peteršiljčka, ker je že gnil, dodal bom samo smetano in bo. In medtem ko sem čakal, da gobice povrejo, sem šel napisat ta recept, da se ne pozabi. Pisal sem dlje, kot sem nameraval.
Tisti, ki je že kdaj v življenju zažgal gobe, ve, o čem govorim.
Stal sem na pragu z zoglenelimi gobami v loncu in razmišljal, kako naj človek koristno izrabi tako preizkušnjo. Takrat sta preko travnika prihajali materi: stopali sta počasi in varno, v rokah sta nesli vsaka po dve pici Heaven. Zdaj se spominjam, da nikoli nista bili tako lepi kakor v tistem tre-notku. Otroci so se zbrali okoli njiju in na pragu sem ostal sam, s kadečo se razvalino v loncu in z nekoliko papirnato tolažbo, da pa je recept vendar v moji lasti. Šel sem noter in opazil, da je medtem nekdo na mojem računalniku igral Monster Truck in ker nisem imel časa, da bi reč zavaroval, ker je začelo dišati po pečenem predpražniku, se pravi gobah, je bilo vse izbrisano in tako — kot vidite - nisem ničesar napisal.
Zdaj sedimo zunaj pod drevesom, jemo pico in točimo rdeče, že tretji dan je, kar je splošno znano, da je zime zares konec in si pravim, da je to zelo dober recept.

Ilustracija:' J. Lorenci
H I f/i:	j
itlc = J Hi	
100 let Georgea Gershwina
Drum ’n’ George
b obletnici rojstva Georgea Gershvvina se voščilci kar drenjajo. Le popovska frakcija swinga v lastnem ritmu.
Nobene besede. Roke plešejo, se dotikajo ramen. čela. srca. pojejo besedilo pesmi, ki obstaja v stotih različnih glasovih: Some dav he'll come along - the man / love. Eden od igralcev plesnega gledališča Pine Bausch govori song z gestami gluhonemih. Gers-hvvinova skladba se spreminja v pantomimo hrepenenja in glasba se malodane izgublja v ozadje - najlepše darilo za 100. rojstni dan 26. septembra.
The man I love, ki jo mnogi istovetijo z Billie Holiday in Lesterjem Youngom, je eden od tistih stoletnih songov Georgea Gershvvina, ki stara vprašanja ohranja nenehno sveža: Je treba Gershvvina zaradi njegove poroke jazza in simfonične glasbe občudovati, za Rhapsodv in Blue, An American in Pariš in Porgy and Bess, ali dvoumno citirati Ravela: »Zakaj hočete postati drugorazredni Ravel, če ste lahko prvorazredni Gershvvin?« Morda zadostuje sklicevanje na angleškega skladatelja Johna Irelanda: »Ta Gershvvin nas vse spravi v žep. Možak se spravi in dirigira najizvirnejši in najboljši song našega stoletja. Simfonije? Koncerti? Pah! Zakaj bi potreboval simfonije. če lahko piše takšne songe? To je popolno, preprosto popolno. To je glasba Amerike.« Amerika, dežela songov, ne arij?
Kot običajno ob stoti obletnici prihajajo darila, darovalci se kitijo, obdarovanec se ne more več braniti: podučne violinske fantazije Joshue Bellsa k Porgv and
Bess, klasično negovani glasovi za Stan-dards&Gems, samozaljubljeni in čveka-ški kostumski jazzovski film Gershwin’s World Herbieja Hancocka, ki mu v ganljivih stranskih vlogah izkazujeta čast Joni Mitchell in Wayne Shorter, ali popovska kolekcija kot Gershvvin Groove.
Red Hot + Rhapsodv se imenuje ta kom-pilacija iz serije Red Hot + karkoli že — »kot veste, je enako kot njene predhodnice posvečena dobremu namenu, zaščiti pred aidsom« - in navzlic vsem pomislekom se kaže kot edini resnični in vznemirljivi hommage Jacobu 'Georgeu’ Gershvvinu. nekoč Gershovitzu, iz St. Pe-tersburga. Pravilna pisava ni bila tako odločilna v melting potu, talilnem loncu iz salonske klavirske glasbe, angleškega vaudevillea. bluesa, raga in črnega jazza.
Židovski fant iz Brooklyna, ki je s šestimi leti stal pred barom in sestradan glasbe vsrkaval Melody in F Antona Ru-binsteina, s petnajstimi kot songplugger na Tin Pan Alley, 28. newyorški cesti, središču glasbenih založb, poskušal prodajati songe drugih skladateljev in končno postal bogat z lastno Svvanee, pooseblja tip častihlepnega samouka in izobrazbe lačnega požeruha, ki je ponotranjil jazzovsko energijo okoli sebe.
Naj si bo revijalna glasba, mjuzikl ali romantična opera — danes večinoma neužitna — glasbo, ki so jo le redki poslušali s spoštovanjem, je obravnaval z evropsko resnobo in z ameriško neobremenjenostjo skladal klasično glasbo. In tako je nevarnost danes obrnjena: če ga interpreti-
(Tovvard an Islamic Reformation. 1990) dodaja, da bi bilo treba najprej vsaj obtožiti Rushdieja odpadništva in mu dati priložnost. da se brani oziroma da se nekaznovano »vrne v islam« in prekliče, kar je napisal. Če pustimo ob strani suhoparne pravne argumente glede smrtne obsodbe, so se muslimani dvignili tudi v bran svobode govora, kot pridajo prispevki sto muslimanskih in arabskih intelektualcev v knjigi Pour Rushdie (La Decouverte, Pariz 1993).Njihovi glasovi so pomembni, vendar - na žalost - redki.
Aferi Rushdie. Homeinijevi fatvi in odzivom zahodne javnosti je uspelo združiti veliko muslimanov po svetu, če ne v zahtevi po Rushdiejevi krvi, pa v molku. Domnevamo lahko, da so mnogi čutili nelagodje zaradi Homeinijeve drastične poteze. Zakaj se niso oglasili? Morda zato, ker je po islamskem svetu precej razširjeno mnenje, da muslimani ves čas trpijo zaradi hudih napadov Zahoda: prek križarskih vojn. kolonializma, (neo)imperi-alizma. rasizma, sionizma, medijske propagande... Ostra in ne preveč prefinjena kritika zahodne strani je morda tako povečala medmuslimansko solidarnost, da bi se muslimani počutili kot nekakšni kolaboranti. če bi kritizirali poteze drugih muslimanov.
To je lahko en razlog, zakaj je bilo težko videti različne odtenke med muslimanskimi mnenji. Drugi razlog je gotovo vloga medijev, ki so kot vedno najraje dali prostor ekstremistom, na primer zgovornemu Kalimu Sidiquiju. ki je postal slaven kot goreč zagovornik smrtne obsodbe Rushdieja, potem pa je ustanovil londonski »muslimanski parlament«.
Kaj zdaj?
Upamo lahko, da smo videli zadnje dejanje v tragediji. Razlog za to je novo politično stanje, ki je nastalo po lanskih predsedniških volitvah v Iranu z zmago zmernega, liberalnega kandidata Hata-mija. Novi predsednik mora biti previden, saj imajo radikalni čuvaji islamske revolucije se vedno veliko moči, je pa zadnje čase prišlo do postopne normalizacije odnosov med Iranom in svetom, tudi v primeru Rushdie.
Ostaja veliko odprtih vprašanj. Kot je pokazala afera Rushdie, ni vsem samoumevno, da bi v evropski sekularizirani družbi bogokletniki imeli absolutno svobodo izražanja, tudi če prizadenejo čustva vernikov - bodisi s podobami Mohamedovih žena kot prostitutk bodisi s podobo Matere Božje s podgano. Tudi britanski zakon proti bogokletstvu, ki brani samo državno anglikansko vero, se ne zdi primeren za »večkulturno« družbo. Za muslimane je to lahko samo še ena oblika diskriminacije. Vsaka evropska država je danes večkulturna in večverska (tudi Slovenija). Kako bomo lahko živeli skupaj, ne da bi kršili verske in manjšinske pravice, hkrati pa ohranili svobodo govora in druge posvetne vrednote? Za začetek bi se lahko učili o drugih kulturah, še bolje pa bi bilo, da začnemo analizirati lastne predsodke o njih.
Christian Moe, zgodovinar religije. Ljubljana
rajo z evropskim svetoboljem, postane bombastična, če dobi preveč jazzovskih poudarkov, od njegove glasbe ostane le povod za improvizacije, prezrta pa je Gershwinova melodična prepletenost.
Rešitev, kakršno ponuja Red Hot + Rhapsody: počastiti njegovo glasbo tako, da ji podariš lastno (glasbeno) življenje. Z latentno letargijo kaplja izpod elegantnih standardov triphop, z venčki starih posnetkov je kot mimogrede citirana preteklost, z afriškimi referencami in ritmi se songi iz Porgy and Bess vračajo h koreninam. Scratchovski ritmi poudarjajo melodijo kot plesni koraki iz filmov Freda Astaira in Ginger Rogers. Imena: od Jovanottija do Bobbyja Womacka, od Morcheebe do Skylaba, od Baaba Maal do Sperahead - male mojstrovine rapo-vskih in melanholičnih songplugger jev, povrh pa še duhovita majhna oda Mone-yja Marka (Beastie Boys) in trobentar-ske legende Clarka Terryja Let’s Call The Whole Thing Off.
In celo izjeme potrjujejo teorijo o odpornem prikrojevanju: Sinead 0’Con-nor poje Someone To Watch Over Me
Mačje leče za človeške oči
Mehr Licht
iše se 24. stoletje in strojni H upravitelj vesoljskega plo-vila Star Trek, GeOrdi LaForge z izpopolnjenimi »protetičnimi lečami«, ki — omogočajo nadčloveško vidljivost, raziskuje vesolje.To bi lahko bila znanstvena fantastika, vendar je kaj verjetno, da nam, kratkovidnežem 21. stoletja, ne bo treba čakati niti 300 let, da bomo lahko jasno gledali tudi tam, kjer doslej nismo. Nove, visoko izpopolnjene kontaktne leče, ki so jih razvili na oddelku za uporabno fiziko na univerzi v Heidelbergu, ne bodo izboljšale le običajnih okvar vida. ampak tudi kar za petkrat povečale vidljivost v temi. Tako bo človeški vid postal ostrejši kot vid mačk, sov -in Geordija LaForga.
Josef Bille, 54-letni profesor fizike, in njegovi univerzitetni kolegi upajo, da bodo njihovi optični pripomočki omogočili lovcem ob zori izslediti plen, tabornikom ob mraku postaviti šotore - in to brez svetilk, voznikom laže prepoznavati kos ceste pred njimi, pa tudi ljudem, ki jih muči kurja slepota in zato v temi ne vidijo. Tudi tisti, ki zahajajo v gledališče, bi od takšnih leč lahko imeli koristi: kajti leče so najbolj učinkovite takrat, ko sta zenici povsem razširjeni, na primer ko iz temne dvorane gledamo na razsvetljen oder. »Pozabite na kukalca,« pravi Bille; »ne bodo več potrebna.«
Bille in njegova ekipa si pri delu pomaga z optičnim instrumentom, imenovanim aktivno ogledalo - napravo, s katero v astronomskih teleskopih iščejo nove zvezde in oddaljene galaksije. Aluminijasto ogledalce, povezano s posebnim senzorjem, ki označi in izmeri pot laserskega žarka do očesa in nazaj, odkrije pomanjkljivosti roženice, prosojne membrane, ki prekriva zrklo človeškega očesa. Izredno natančni podatki obeh instrumentov - ki jih bo nekoč, kot upa Bille, mogoče najti pri vseh optikih po svetu — so osnova za izdelavo kontaktnih leč (pri čemer upoštevajo potrebe vsakega posameznika), ki lahko izboljšajo in izostrijo vid do te mere, da postane boljši od idealnega.
Podnevi bodo Billejeve kontaktne leče usmerile svetlobne žarke na očesno mrežnico tako natančno, da bo podobo listka ali obris zelo oddaljenega drevesa mogoče zaznati z ostrino, ki skoraj za polovico dioptrije prekaša ostrino običajnih leč. Ponoči so leče še bolj učinkovite. »Ker nove leče - v nasprotju z že obstoječimi
ob čisto tradicionalni spremljavi godal, z lahno izgubljenim glasom srne in krhkostjo, ki obsega vso neskončnost čustev. David Bowie dodaja A Foggy Day ob pomoči aranžerja Angela Badalamentija v slogu Gustava Mahlerja in mu uspeva — podobno kot Franku Sinatru pri Only The Lonely — da toni praktično obmiru-jejo.
11. julija 1937 je George Gershvvin umrl za možganskim tumorjem, star 38 let. Pogosto je tožil zaradi vonja po zažgani gumi in trpel neznosne glavobole. Ustvarjalec prve in edine velike ameriške ljudske opere, občudovalec Berga, Schonberga in Stravinskega, si je simptome razlagal kot znamenja preutrujenosti in nervoze. Pred kuliso Beverly Hillsa je bil Gershvvinov klasični stavek: »Sem 38, bogat in slaven, ampak na smrt nesrečen — zakaj le?«
Melanholije in hrepenenja teh songov ni mogoče požvižgavati, ne da bi človek vsaj nemo pel besedilo lastnega življenja.
Die Zeit, Hamburg
- delujejo tudi kadar je temno in je zenica močno razširjena,« meni Bille, »bodo uporabniki leč lahko prepoznali obraz, oddaljen sto metrov« - tako bodo lahko videli kar osemdeset metrov dlje kot brez njih. V Billejevih poskusih je bila vidljivost ponoči še boljša: v poltemi so testne osebe videle tudi do 15-krat bolje kot brez leč.
Billejevo delo bo najbolj koristilo milijonom ljudi, ki so v temi skoraj slepi. Uporaba takšnih super leč bo odpravila živčne nočne vožnje, ko je avtocesta ovita v gosto temo, žarometi bližajočih se avtomobilov pa slepijo oči. »Naše leče bodo povečale prometno varnost,« napoveduje Bille - kar ni majhna obljuba, še posebej če upoštevamo dejstvo,da se lahko število nesreč v poltemi ali temi podvoji ali celo potroji.
Kot so prepričani nekateri strokovnjaki, je bil že skrajni čas, da se je nekdo namenil odpraviti evolucijske pomanjkljivosti očesa. Wolfgang Cagnolati, predsednik Združenja nemških specialistov za kontaktne leče, za Billejev projekt ne najde slabe besede. »Vesel sem, da ljudje raziskujejo tudi to področje,« pravi. »To je zelo pozitiven pristop.« Čeprav se bo šele v prihodnosti pokazalo, v kolikšni meri je mogoče izboljšati kvaliteto slike na sami očesni mrežnici, pa nam Billejev »dvodimenzionalni prikaz zenice«, je prepričan Cagnolati, »dovoljuje, da zaznamo in sčasoma tudi odpravimo optične napake očesa.«
Vendar pa vsi niso tako zanesenjaški. Ali ljudje res potrebujemo mačje oči? Dr. Georg Mehrle, član Združenja nemških oftalmologov, je prepričan, da ne. Čeprav Mehrle verjame, da »bi bilo morda mogoče fizično izboljšati vid v temi«, pa ne vidi »nobene praktične koristi tega dejanja«. Nasprotno. »Bolj pomembno je, da ljudje ponoči vozijo previdno, kot da zato, ker bolje vidijo, povečajo hitrost.«
Billejeve leče naj bi na trg prišle leta 2000; informacije o pacientovi okvari vida naj bi optiki po internetu posredovali izdelovalcu kontaktnih leč, ta pa jih bo izdelal in odposlal nazaj že v nekaj dneh. Fiziki pričakujejo, da bo cena para leč en dolar, kolikor stanejo tudi običajne leče za enodnevno uporabo. Povpraševanja naj bi bilo, kot predvidevajo fiziki, zelo veliko. Za ljudi, ki opravljajo delo, v katerem je dober vid pravzaprav nuja — na primer piloti ali kirurgi - bodo znanstveniki izdelali posebno opremo z vgrajenimi aktivnimi ogledali, ki bodo vid prilagajala razmeram. Josef Bille bo prvi, ki bo od takšnih leč imel korist: ker je kratkoviden in ga očala z debelimi stekli ovirajo, na trenutek, ko tema ne bo več tema, težko čaka.
Time, New York
Boris Jež
Ideološko
kontaminirana
učilnica
oslanec Ivo Hvalica je 23. septembra za govorniškim pultom državnega zbora (kjer je tako rekoč že njegov dfugi dom) mahal z zani-JL. mivim »dokaznim dokumentom«. Gre za fotografije Marxa, Engelsa, Kardelja in Tita, ki visijo v eni od učilnic bovške osnovne šole in ki naj bi seveda že same po sebi govorile, katera vera se tam pridiga otrokom.
Stvar me je zanimala, odšel sem v Bovec in si tudi ogledal sporno učilnico. Hvalica ima prav, tam res visijo fotografije teh štirih zgodovinskih nepridipravov, ki bi jih verjetno bilo najbolje kar sežgati (fotografije, namreč). Ampak v Londonu še vedno stoji Marxov spomenik, poslanec Hvalica pa doslej ni pokazal še nobenega zgražanja ali da bi vsaj izrekel kako pikro na račun britanske demokracije. Le kaj počnejo tamkajšnje oblasti, jim ni čisto nič mar za svetovnonazorsko vzgojo otrok?
V tej ideološko kontaminirani učilnici bovške šole imajo pouk zgodovine in zemljepisa. Učitelj se jo je potrudil opremiti z nekaj zgodovinskega gradiva, tako da bi bilo vse skupaj čim bolj nazorno. Naredil sem nekakšno majhno inventuro teh učil in poleg spornih štirih fotografij sem opazil še te predmete: grb Sovjetske zveze (Hvalica bo gotovo skočil pokonci češ, no, vidite, saj sem rekel!, ameriško zastavo, starojugoslovanski uradni izvesek odvetniške pisarne nekega dr. Stjepana Iveko-viča, krajevno tablo Commune di Saga (Žaga) iz Mussolinijevih časov pa seveda še samega Mussolinija. Družbo mu delata
fotografiji Hitlerja in Stalina. Vsega ne bi našteval, ker so otroci znosili v vitrine na kile raznega železja iz prve svetovne vojne, raznih čelad, granat in podobnega; izstopata pa železni križ. ki si gaje naredil vojak, in razpelo, na katerem je iz zmaličene krogle oblikovan lik Jezusa.
Poslanec Hvalica se bo gotovo prijel za glavo češ, vidite, otrok ne pitajo samo s komunizmom, ampak s pravcato zgodovinsko in ideološko mineštro. Tako je, zgodovina pač ni po njegovem okusu, je mineštra, enolončnica bolj po slovensko, ker se navsezadnje vsi kuhamo v istem loncu.
Poslanec je, žal, prezrl, da se je obregnil ob pravzaprav največje podjetje na Bovškem. Da, šola ima 300 učencev in je z 80 otroki v vrtcu pravcata multinacionalka glede na vse tisto,kar je še ostalo od nekdanje industrije. Ampak tudi šolo jemlje vrag. Ravnatelj Andrej Mlekuž pravi, da je bilo nekdaj nad_400 učencev, v vrtcu pa vsaj 120 otrok. Če bo šlo tako naprej, bodo kmalu imeli samo še za skromen razred prvošolčkov, in to s celotnega območja občine, ki sega od Srpenice do Predila in Vršiča. Na vsem tem velikem ozemlju se vsako leto rodi le še 18 do 25 otrok, še pred dvema desetletjema pa se jih je nad 40. Bovec je leta 1860 štel okoli 3.000 prebivalcev, zdaj pa jih je pol manj. Se opaznejše je hitro praznjenje vasi: na območju sedanje bovške občine je nekdaj živelo 8.000 ljudi, zdaj pa jih je po oceni župana Roberta Trampuža okoli 3.300.
Hvalevredna je solidarnost Slovencev, ki so veliko prispevali za postavitev novega otroškega vrtca, kajti sedanjega je potres tako razmajal, da ga bo treba porušiti. Ampak kje bodo čez pet, deset, petnajst let iskali otroke zanj? Mimogrede: sedanji vrtec so postavili leta 1930 kot donacijo princese Savojske, zato sta na pročelju še vedno njen družinski grb in velika nabožna slika, ki prikazuje sveto družino. Pravijo, da si je slikar za modele vzel kar domačine in nekaj naj bi jih bilo še živih. Sliko bodo sneli s pročelja in jo namestili na nov vrtec; pridobiva simbolno, nima pa umetniške vrednosti.
Šolo, v katero se je zapičil poslanec Hvalica, je po potresu leta 1976 darovala Re-
publika Hrvaška, ki nam zdaj ne bi naklonila niti tolažilne besede. To je bilo v času Tita. Kardelj pa je že umiral. Od tistih časov sta ostala letališče in bližnja farma, ogromne površine, ki so domnevno še vedno v lasti zagrebškega Kraša. Vojašnica, ki je nekdaj dajala pečat tukajšnjemu gostilniškemu življenju, je prazna; tam so le še nekakšna skladišča, čeprav so si jo visoki oficirji JLA že urejali za počitniške apartmaje. V bovških gostilnah se nič več ne dogaja, turizem seje v tem času odselil na Sočo in v zasebne kampe, ki se množijo ob reki. Občina od tega nima nič, pač pa služijo Italijani in Avstrijci, ki na Soči prirejajo tečaje kajakaštva in raftinga in jim
za to ni treba nikogar nič vprašati. Nekdanja bovška industrija kopni kot južni sneg. Menda kolikor toliko normalno deluje le še Iskrin obrat. Čip pa je po stečaju »in-trovertiral« s 180 na 60 zaposlenih; lesna industrija se je z nad 100 skrčila na 40 delavcev itd. Nezaposlenost v občini naj bi bila okoli 17-odstotna, kar pa menda ni poseben problem, ker se ljudje znajdejo vsak po svoje. Problem pa je, ker ni več nobenega magneta, ki bi pritegoval mlade ambiciozne in izobražene ljudi. Bovško je zanimivo pravzaprav le še za geologe, potresoslovce.
Poslancu Hvalici tako neljubi Mara bi za takšne »družbene okoliščine« predvidel razredni konflikt, Cankar pa bi zamahnil z roko, češ. pač Dolina Šentflorjanska, prej ali slej se bo vse skupaj usmradilo.
V	resnici so v mestecu z največ dežja na Slovenskem odnosi tako rekoč idilični: župan Robert Trampuž je član združene liste, njegov namestnik je krščanski demokrat, predsednik občinskega sveta Siniša Germovšek pa pripada Janševi SDS.
V	Ljubljani bi se zgrozili! In še pravijo, da ni nobenih prepirov, da se odlično razumejo med seboj. Občinski svet deluje za Bovec in občino, pravi Trampuž, nisem še doživel, da bi kdo glasoval strankarsko, ko gre za skupne interese kraja in tukajšnjih ljudi. Bogokletno, mar ne?
Od osnovne šole in učilnice zgodovine, kjer kljubovalno ostaja na steni Hvaličin kamen spotike, se napotim po Bovcu, ki diha nekaj več vedrine kot še pred kakim mesecem. Kaže. da bodo prikupni Fabi-janijev trg ohranili v bolj ali manj sedanji obliki, čeprav bi lahko seveda mirne duše porušili nekatere »novotvorbe«. Potres očitno nima nobenega arhitekturnega okusa in jih je pustil bolj ali manj nepoškodovane. Tudi župan Trampuž je kar optimističen: sprva smo naredili marsikatero napako, lahko bi bili bolj elastični; toda zime ne bo nihče preživljal v kontejnerju ali avtomobilski prikolici; če bo šlo vse po sreči, lahko bolj ali manj vse naredimo že v prihodnjem letu, vsaj v grobem.
Pogled mi pade na cerkev sv. Urha, ki dominira nad Fabijanijevim trgom: stavb na trgu, označenih z rdečo piko, ki pomeni rušitev (glede večine so se menda že premislili), se ni še nihče dotaknil, ker
nova«, samo še gradbene odre je treba odstraniti. Na tabli pred njo piše: financira Župnijski urad. Republika Slovenija, ministrstvo za kulturo. Ne bi rad komentiral, ampak začeli so jo sanirati že sredi junija, dva meseca po potresu.
Poslanca Hvalice očitno očitno ne zanimajo demografski, socialni in gospodarski problemi bovškega kota; važno je, da se vsaj tistim nekaj prebivalcem, ki bodo še ostali, izpihne iz možganov ostanke naše blodne preteklosti. Zato se kar strinjam: naj se iz tiste učilnice odstrani Maraa, Engelsa, Kardelja in Tita. čeprav ni čisto jasno, čemu rie tudi Mussolinija in Franca Jožefa,ki sta tudi krojila usodo Bovčanov; za Maraa jih večina ni nikoli slišala. Mussolini pa je bil še kako »otipljiv«. Ampak če se bo to naredilo - potem je treba odstraniti tudi Hvalico!
Beograd v strahu
Lahko me
ubijejo kasetne bombe
Igor Mekina, Beograd
oliko letal smo zrušili danes?« sem prijazno vprašal voznika predpotopnega in nekoliko zarjavelega peugeota 504. ki je divje poskakoval čez že nekaj let na poti proti središču glavnega mesta tretje Jugoslavije. Možakar se je nekoliko zamislil, preden je odgovoril na vprašanje. »Eno. Vse skupaj to pomeni pet,« je čez čas odgovoril z zadovoljnim nasmeškom. »Čeprav je to njihovo bombardiranje, da veš. ena velika svinjarija. Mi smo kljub temu samo en majhen narod. In ni prav, da se ena taka velika sila spravi nad nedolžne ljudi.«
Takšen je bil tipičen odgovor beograjskega taksista sredi največje kampanje bombardiranja položajev bosanskih Srbov leta 1995. In kakor vse kaže, bo podobne odgovore v teh dnevih v Srbiji slišati že kmalu. Medtem ko državni mediji na veliki zvon obešajo izjave vseh mogočih diplomatov o tem. kako bi poseg proti ZRJ pomenil globo obliko agresije in vmešavanja v notranje zadeve države. gruče zmedenih razpravljalcev v trgovinah. na avtobusnih postajah, v čakalnicah občin in trolejbusih mrzlično ocenjujejo možnost napadov Natovih raket in letal. Večino je že zajela prava predvojna mrzlica: kljub povečani oskrbi zaloge olja, sladkorja in moke v trgovinah že kopnijo, ljudje pa se v pričakovanju napadov umikajo v vasi. »Stanujem zraven vojašnice. Lahko bi me ubile kasetne bombe.« strokovnjaško pove prijazna starka, ki z dvema torbama čaka na avtobus za menda veliko bolj varen Ljig. Mnogi nimajo te sreče in z radijskimi aparati, prislonjenimi k ušesom, lovijo najbolj cenjeno blago: informacije redkih neodvisnih medijev, ki sporočajo, kaj se pravzaprav dogaja na drugi strani komunikacijske zavese. V državnih medijih medtem kraljuje retorika iz časov neuvrščenosti: radikalci, demokrati, obnovitelji. novode-mokrati. socialisti in julovci trobijo v isti rog o »ameriškem imperializmu« in grožnjah s silo. s katerimi si želijo vladarji »novega svetovnega reda« podrediti še zadnjo neodvisno.'svobodoljubno in demokratično državo v Evropi. Doslej re-
alsocialistične oddaje na državnih televizijah postajajo medtem zmeraj bolj podobne programu hrvaške televizije ob začetku vojne; nenehno vrtijo militaristične spote, ki jih ni bilo videti niti ob spopadih v Krajini niti v času vojne v Bosni.
V najbolj neumnem položaju so se nenadoma znašli radikalni in brezkompromisni kritiki režima, ki že vse desetletje napadajo vsak korak Slobodana Miloševiča. »Ne morem si kaj. da se ne bi veselil nesreče tega režima. Povsem jasno je, zakaj Miloševiču nihče več ne verjame. To bi bilo tako, kot če bi Jack Razparač začel dokazovati, da ga je njegova zadnja žrtev res prva napadla, in začel za takšno trditev navajati dokaze. Zato je vse, kar se v Srbiji dogaja zdaj, samo 'pogumno spodvijanje repa’. V skladu z ljudskimi običaji, ki vladajo pri nas, se policija umika z grožnjami. Kar pa se tiče Miloševiča; bolje da ga mlatijo z največjo, najtežjo in najbolj moderno batino, kot da ga pustijo na nekem izgubljenem tiru Evrope,« v prostorih tednika Vreme komentira eden od najbolj znanih tukajšnjih komentatorjev Stojan Cerovič. Tudi njegovemu kolegu Dejanu Anastasijeviču, ki je v zadnjih mesecih poročal s Kosova, se cilj Natovega posredovanja ne zdi razumljiv: »Na Miloševiča je lahko pritisniti. Toda kakšen je smisel akcije, če Nato sočasno ne pritisne tudi na OVK?«
Grožnja z bombami pa ima kljub temu, enako kot leta 1995 v Republiki srbski, vendarle tudi nekaj blagodejnih učinkov. Ni težko opaziti, da se je pod sencami ameriških letal in raket v vseh državnih medijih nenadoma pojavilo doslej ne prav običajno zanimanje za civilne žrtve voja-ško-policijskih operacij na Kosovu, ki ni bilo najbolj običajno takrat, ko so po bosanskih mestih nenehno padale granate s srbskih položajev.
»Slučajna škoda«
Ampak z zračnimi napadi je križ. »Če so napadi iz zraka prvo dejanje nove melodrame. kateri je potem drugi del? In tretji?« je sredi bosanske vojne spraševal ameriški obrambni minister William Pe-
Up	"ill 1
SO	»VSE SE SPREMINJA, NIČ NE PREMINE«	^ 1 p
CANKARJEVA ZALOŽBA D.D., BREZPLAČNI TELEFON 080 1 I 08	S
laimlallaHalElElEUallalEnElEjlElElElElEllDllalEliallal E
rry. Mrcvarjenje na terenu se je nadaljevalo, mediji so vse bolj pisali o novem Miinchnu in izdaji civilizacijskih vrednot in potem so zračni napadi na bosanske Srbe zaradi slabe vesti zahodnih držav nenadoma postali nujnost. Vsaj kot dokaz, da »se nekaj počne«, kot je to opisal BBC.
Vendar se je že kmalu pokazalo, da zgolj z letali ni mogoče ustaviti vojne na tleh. In da vse skupaj kljub primitivni protiletalski tehniki le ni tako nenevarno; nad Go-raždem je kmalu strmoglavil sea harrier, nad Banjaluko F-18, nad Sarajevom pa so Srbi po sestrelitvi francoskega lovca že kmalu odprli kavarno Pri treh miragih. Res so pozneje v eni sami bitki padli tudi štiije srbski galebi, vendar vse skupaj na nobeni strani ni bilo posebej tragično in ni imelo velikega vpliva na zemeljske bitke.
Zračni napadi so se v najsvetlejši luči pokazali v kampanji tik pred hrvaško ofenzivo na Krajino. Takrat so bili uspešno uničeni komunikacijski in radarski sistemi protizračne obrambe krajinskih in bosanskih Srbov. Vendar je to bil čas dogovorov in kupčij, zaradi katerih jugoslovanska vojska v pomoč svojim bratom ni mignila niti s prstom. Pa tudi v tem času preleti sovražnih ozemelj niso bili nenevarni; edino zmago krajinske v protizračne obrambe« je v tem času dosegel domačin, ki je - besen zaradi preleta hrvaškega miga nad svojo hišo — odšel v shrambo, vzel protiletalsko raketo, počakal v zasedi, da se je letalo vrnilo - in ga sestrelil.
Prav v ta čas sodi tudi rojstvo strahov, ki te dni preplavljajo prestolnico tretje Jugoslavije. Že tedaj se je pokazalo, da akcija Nata ni brez napak. Pokazalo se je namreč, da tudi »inteligentne bombe« v kopici primerov preprosto niso »dovolj« inteligentne in da na primer včasih ne razlikujejo radarja od poljskega WC-ja. »Kar naj bombardirajo. Upam, da bodo zadeli Beli dvor,« je komentar, ki ga te dni lahko slišite med številnimi pripadniki vse redkejšega meščanstva srbskih mest. Toda kaj če inteligentne bombe ne bodo povsem natančno ločevale vojaških in civilnih ciljev? Primerov za to je bilo veliko. Ogromni krateiji tisočkilogramskih bomb, ki so ob bombardiranju v Bosni kljub prvovrstnemu laserskemu označevanju ciljev »s terena« zgrešile ogromne mostove in zadele hiše ob njih, so samo eden od dokazov za nenatančnost Natovega letalstva. Ob zadnji podobni akciji pred tremi leti so namreč Natovi bombniki z bombami zadeli tudi muslimanske
vasi Stanič Rijeko in Brijesnico v bližini Doboja, kjer je samo v enem letalskem napadu umrlo 15 civilistov. V bližini Ka-linovika so Natovi lovci zadeli civilni vodovod, v bližini Han-Pjeska pa begunsko taborišče. Bilanca bombardiranja s sofisticirano Natovo opremo v vasi Vidrici je bila naslednja: en zrušen poljski WC, štiri mrtve svinje, šest ovc in dvanajst kokoši. Menda je zaradi silne eksplozije skoraj poginilo tudi eno tele, namesto WC-ja Radeta Gaševiča pa je v zemlji ostala samo ogromna luknja. In to ravno v trenutku, ko se je dotični menda namenil proti WC-ju. Bombe so bile namenjene komunikacijskemu stolpu, ki pa je — ostal nepoškodovan. Vse to je seveda samo del uničenja, ki so ga kljub več kot sto mrtvim civilistom predstavniki Nata ocenili le kot »collateral damage« oziroma »slučajno škodo«.
Koliko »slučajne škode« naj bi nastalo tokrat, še zmeraj ni jasno. Tudi učinkovitost jugoslovanske protiletalske obrambe ni povsem znana. Čeprav po mnenju večine tukajšnjih ekspertov proti sofisticirani opremi Nata »nima možnosti«, nekateri strokovnjaki opozarjajo tudi na novejšo opremo. V skladu z leta 1995 podpisanim sporazumom med ZR Jugoslavijo in Rusijo naj bi namreč Rusija Jugoslaviji prodala večje število nadzvočnih letal mig-29, rakete dolgega dosega zra-k-zrak in zrak-zemlja. Jugoslovansko letalstvo naj bi dobilo tudi ruske borbene helikopterje Mi-24, KA-50 in KA-28. ZRJ pa naj bi bi v skladu s tem dogovorom lahko uporabljala tudi podatke ruskega vohunskega satelita Kozmos. Vendar je pomoč tradicionalnega zaveznika v času, ko Rusijo pretresa finančna kriza, zadnje, na kar bi se bilo modro upirati. »Znova nas bo prodal, tako kot je Krajino. Miloševič potrebuje te bombe bolj kot Amerika. Tako bo vsem dokazal, da je bil pritisk nevzdržen, nato pa bo Albancem na Kosovu dal državo,« besno pripoveduje študent elektronike Dragan, ki se je že trikrat uspešno izognil mobilizaciji.
Integriteta in samoodločba
Kljub temu grožnje z bombardiranjem ZRJ sprožajo številne dileme. Da je zaskrbljenost mednarodne skupnosti zaradi kršitve človekovih pravic legitimna in da poboji civilistov ne morejo biti »notranja zadeva« nobene države, je seveda znano že vsaj od sprejema helsinške sklepne listine. Zastavlja pa se vprašanje, kje so meje takšnih posegov.
Foto Reuters
Številni tukajšnji in tudi tuji strokovnjaki za mednarodno pravo namreč opozarjajo na vrsto nedoslednosti mednarodnega posredovanja na ozemlju Jugoslavije. Na prvem mestu so pravni zadržki; intervencija brez privolitve varnostnega sveta bi bila predvsem enostranski vojaški poseg, ki ga ne bi bilo mogoče opravičiti z razlogi kolektivne varnosti. To bi bil tudi prese-dan, ki naj bi zamajal pojem kolektivne varnosti, saj se kaj podobnega - neupoštevanje mnenja kakšne velike sile - ni zgodilo že vsaj od korejske vojne. Na drugem mestu je vprašljivost legitimne uporabe sile zaradi kršitev človekovih pravic; podatki o tem so namreč kontradiktorni. Čeprav se dozdeva, da so jugoslovanske enote odgovorne za več kršitev, je prav tako res, da je mednarodna skupnost z očitno ravnodušnostjo opazovala nič manj resne poboje srbskega civilnega prebivalstva. Da človekove pravice nikoli niso osnova za avtomatično akcijo, dokazuje tudi to, daje bilo dosedanjih žrtev na Kosovu precej manj kot ob menda »notranjih« konfliktih v Čečeniji, Alžiriji ali Vzhodnem Timorju. Res je tudi, da Osvobodilno vojsko Kosova zaradi podpore velikega števila ljudi gotovo ni mogoče preprosto označiti za teroristično organizacijo, toda prav tako je res, da je pred devetimi meseci prav OVK z uboji civilistov in napadi na policijske postaje začela vsesplošno vojno za »osvobojena« območja. Četrti ugovor se nanaša na razmerje med pravico do samoodločbe in pravico držav do varovanja lastne integritete. Splošno znano je, da nacionalne manjšine nimajo pravice do popolne samoodločbe (torej do odcepitve), pač pa samo do »interne« samoodločbe, torej do nekakšne lokalne uprave ali v najboljšem primeru avtonomije. In čeprav ni dvoma, da je srbska oblast z enostranskimi ukrepi pred desetimi leti začela resno kršiti temeljne človekove pravice Albancev, je prav tako neizpodbitno, da so Albanci v času raz-
padanja SFRJ svoje zahteve zaostrili do skrajne stopnje, zavrnili vsakršen dialog in nenehno zahtevali le in samo neodvisno državo oziroma republiko. Kar srbski analitiki - glede na to, da je tudi Badin-terjeva arbitraža v skladu s prakso meddržavnega sodišča republiške meje potrdila kot meje novih držav - upravičeno ocenjujejo le korak do odcepitve.
Peti ugovor se nanaša na načelnost mednarodne skupnosti. Srbska javnost tudi nekoliko težko razume, da v trenutku, ko Turčija na severu Iraka operira z 10.000 vojaki in ko se pripravlja vojna med Sirijo in Turčijo, ZDA zahtevajo popoln umik 8000 srbskih policistov z dela njenega lastnega ozemlja. Kar bi bilo po mnenju tukajšnjih analitikov enako predaji Kosova Albaniji, saj gverilci niso niti za ped odstopili od svojih zahtev po popolni neodvisnosti. Podobne kritike je slišati tudi v zahodnih državah. »Bombardiranje srbskih objektov bi bilo brez dvoma podpora nasilnemu secesionizmu. To bi gotovo opogumilo Kurde, Palestince, ciprske Turke, Baske in Čečene, če omenimo samo nekatere... Gre za prvi primer, da Nato bombardira suvereno, priznano državo za račun gibanja, ki se zavzema za popolno neodvisnost in integracijo s sosednjo državo. Bombardiranje bi uničilo del obrambnih kapacitet Jugoslavije, ki jih lahko ima v skladu z 51. členom Ustanovne listine OZN. Poleg tega Jugoslavija ni napadla nobene sosednje države. Ironično, Združene države Amerike so pred kratkim s kakšnimi 70 raketami, sklicujoč se na isti 51. člen, napadle tri države tisoče kilometrov daleč. Nobena mednarodna organizacija ni nikoli preiskala te enostranske akcije. Prav tako ni napadena nobena od držav Nata... In ne glede na les galnost ali nelegalnost je takšna politika v nasprotju z dosedanjo mednarodno politiko; ko je Hrvaška leta 1995 iz samooklicane Republike Srbske krajine pregnala 250.000 do 300.000 hrvaških državljanov
srbskega rodu, ji je mednarodna skupnost na čelu z ZDA pomagala,« opozarja analiza Transnational Foundation for Peace and Future Research. Še bolj zanimivo je, da se je analiza znašla na spletni strani beograjskega Radia B-92, medija, ki je bil doslej najbolj na udaru Miloševiča in ki ima zelo dobre stike s številnimi ameriškimi politiki - na primer Alom Go-rom, Richardom Hoolbrokom, njegovo soprogo Kathy Morton in drugimi. Dokaz več za to, da ima Miloševičeva politika odpora proti posredovanju Nata podporo tudi med Miloševičevimi tradicionalnimi sovražniki in tam, kjer je verjetno ne bi pričakovali. In če k temu prištejemo še možnost povračilnih ukrepov bosanskih Srbov in posledice razširitve konflikta na Makedonijo, zaplet iz žabje perspektive res ni videti enako spektakularen in zanimiv kot skozi kamere CNN. »Zgodovina dokazuje, da ni lahko posredovati v državljanski vojni. Bombardiranje je lepo videti na televizijskih ekranih, vendar se vojne še zmeraj odločajo na bojnem polju. Vam je znan primer, da je kakšnemu vojaškemu letalstvu kjerkoli uspelo osvojiti kakšno ozemlje? Rezultat bombardiranja bo še več beguncev,« pojasnjuje upokojeni general Andrija Rašeta.
Občutek, da mednarodna skupnost pri presoji položaja na Kosovu tokrat znova uporablja dvojna merila in ogroža vitalne interese države, je med ljudmi globlji kot kdaj prej. Hkrati oblast pod krinko vojne nevarnosti obračunava z neodvisnimi mediji in drugimi »notranjimi sovražniki«. In težko se je izogniti občutku, da se zaradi groženj z intervencijo Miloševičev položaj še utrjuje. Vse kaže, da urejanje zemeljskih zadev iz zraka tokrat ne bo dovolj in da se bo takoj po tem, ko se bo dim razkadil in bo prvi del veličastne melodrame končan, prava vojna v tem delu sveta šele razplamtela.
r
Vsak dan ti pride na pamet 50,000 misli
Nik.iun /nanst vrinki scveiLi r rd 1 j < >. n.i ]c - uh misli istih kut \i\t.i] Kar pa še udno pomeni nekai n soc' novih misli na Jan Koliko j i h e rc le tiho mimo nas m 11 h i/pinc v ■ nudili i pozabe' Koliko 11 h preraste \ besede' Mopote bi ena od njih lahko spremenila su t. če bi postala beseda in delanje-Mlademu možu. ki se )t pisal I.ricsson. je prišla okop leta 1 N"(> na pamet misel o feletoni|i. N! jepove misli so post.ili- besede, ki so sčasoma prerasle \ man|šo delavnico Dandanes pre id - misli \sepa človeštva, ki postanejo besede preko mobilncpa telefona, '•ko/i l.ru ssonovo opremo Kai misliš o tein-
Glasba iz sintetizatorjev
Pridiga roga za meglo
Najnovejši sintetizatorji z govorečimi inštrumenti in nadrealističnimi zvočnimi efekti predstavljajo-moč elektronske glasbe. Med glasbeniki zanje zaenkrat ni pretiranega zanimanja. Najprej se je treba naučiti, kako čarobno tehniko obvladati.
ako zveni viseči most, ce kak velikan na je-klenih vrveh igra harfo? In kako potopljene cer-kvene orgle, ki grgrajo jBh* na dnu mirnega morja?
Kmalu bomo izvedeli. Potrebno tehnologijo imamo. Novi sintetizatorji skoraj do popolnosti posnemajo vse, kar lahko zveni. Vnjih tičijo računalniški modeli, ki jih je — poleg tega, da se nanje da igrati kot na prave inštrumente - mogoče tudi preoblikovati v groteskna zvočna telesa. Le nekaj malenkosti na računalniku in klarinet izviha svoj odmevnik, harfa pa zrase do kolosalnih razsežnosti. Na sintetizatorje pa se, tako kot nekdaj, igra na klaviaturo.
Prve naprave je poslal na trg glasbeni koncem Yamaha; tehnologija izvira z univerze Stanford v Kaliforniji. Skupina raziskovalcev iz legendarnega raziskovalnega centra CCRMA (Center for Computer Research in Musič and Aco-usties) se je odločila, da bodo z novimi metodami proizvajanja zvokov odpravili glavno šibko točko elektronskih inštrumentov; zvenijo ceneno in ne dovolj izrazito.
Če navadni sintetizatorji posnemajo klarinet, počnejo to na primitiven način: v njihovem pomnilniku se nahaja zvok klarineta. Če glasbenik pritisne na tipko, ta ton zveni, dokler tipke spet ne izpusti. Če izbere kak višji ton, posnetek odigra nekoliko hitreje in z višjo frekvenco.
Taka tehnika pa niti približno ne dosega zmožnosti igranja pravih inštrumentov. Za to bi bil potreben računalnik, v katerem bi namesto zvočnega posnetka, ki simulira klarinet, tičal tako rekoč sam klarinet. 1
S tem ciljem pred očmi so raziskovalci ustvarili digitalni model ustnika, v katerem vibrira bambusova ploščica, model cevi, v kateri zveni zvočni steber, ter model odmevnika, iz katerega končno prodre zvok. Na koncu so dodane še pihal-čeve ustnice, ker je zvok odvisen od tega, kako tesno oklepajo ustnik.
Učinek je osupljiv: računalnik se obnaša kot klarinet. Zvok je mogoče iztisniti in izvleči iz klaviature; izkušeni glasbeniki s kontrolnimi regulatorji izvabljajo iz ima-
ginarnega inštrumenta takšno žvrgolenje ■kot iz pravega. Kdor poleg tega še piha v ustnik, v tako imenovani pihalni pretvornik, lahko na ta način neposredno oblikuje zvoke.
Modeli niso nič drugega kot zapletene matematične formule, ki posnemajo dogajanje v zvočnih telesih. Simulirajo cevi iz lesa, kovine ali stekla, kot tudi strune, ustnike in resonančne trupe vseh vrst. Iz tega je nastalo že na ducate virtualnih inštrumentov. Leta 1994 je glasbeni koncern Yamaha na trg poslal prvi sintetizator s tovrstno tehnologijo: model VL1. Stroka je bila očarana.
Berlinski mojster zvoka Nirto Karsten Fischer si je kupil kar 3 primerke; sedaj mora le še malo drseti po tipkah in že zazveni denimo buren saksofonski solo, katerega zvok na koncu tresoče izzveni, dokler ni slišati le še pihanja virtualnega glasbenika.
Toda Fischerja to ne zanima. »Za posnemanje je tehnike škoda,« pravi. Na zaslonu priključenega računalnika piha v ustnik, dokler ton ne začne hreščati in se ne prelomi. Fischer uživa pri mučenju vgrajenih glasov z vedno novimi parametri. Tako ustvarja skrajne zvočne svetove, ki jih potrebuje za svoja dela.
Ker lahko digitalne inštrumente v nasprotju s pravimi skoraj po mili volji preoblikujemo, so možni generatorji zvoka, kakršnih še ni bilo in jih ne bo: saksofon, ki ga ne igramo s pihanjem, temveč tako, da nanj godemo z violinskim lokom. Ali pa flavta, katere zvoki zvenijo, kot da bi bili odbrenkani. »Nekaj med rogom za meglo, viharjem in godalnim orkestrom,« tako klaviaturist Reinhold Heil opisuje zvok, ki ga je nekoč izvabil iz naprave.
Yamahinim programerjem je uspelo utreti prehode iz enega stanja v drugo: med igro se zvok kitarskih strun ojači, dokler ne začne spominjati na zvonec. Še en prijem z regulatorji in odmevnik postaja vedno ožji, dokler se poslušalcu ne zazdi, kot da bi se skozi zvočnico odpeljal v resonančni trup drugega strunskega glasbila. Akustični prividi zvenijo domače in nezemeljsko hkrati. Ravnajo se pc fizikalni logiki, toda na zmeden način.
Podobne občutke so obiskovalcem kinematografov v dvajsetih letih verjetno zbujale bizarne orgle, ki so z glasbo in šumi skrbele za zvočno kuliso nemih filmov. Organist je iz svoje igralne mizice ponujal konglomerat kraguljčkov, piščali in oponašalcev vetra. Tako je lahko sprožil zvoke žvrgolečih ptic, zavijajočih viharjev in hrumečih vlakov.
Danes na take pošasti naletimo le še v muzejih in do nedavnega je še kazalo, da podobna usoda čaka tudi čudodelne sintetizatorje.
Naprave so se slabo prodajale; od dragih VP1, ki so stali dobrih 60.000 mark in so nasledili VL1, se je Yamaha v vsej Evropi znebila le šestih primerkov, od tega v Nemčiji le enega samega. Ta še danes stoji v specializirani trgovini Musič Store v Kolnu.
Težava teh inštrumentov je v tem, da so preprosto preveč čudni. Računalniški model trobente je prav tako težko igrati kot trobento samo. Izkušeni klaviaturi-sti so neuspešni kot začetniki. Računalnik pogosto odgovori le s klavrnim cviljenjem, ko uspeha vajeni profesionalci temperamentno udarjajo po tipkah.
Čudežna naprava zahteva zavzetost in vajo. Kupci pa si želijo »preproste škatle, s katero lahko takoj nekaj dosežejo«, pravi klaviaturist Heil. Celo on, ki se je takoj vnel za VP1, je imel težave z obvladovanjem tehnike. Pravi, da se je počutil kot hobotnica. Z rokami, ki poskakujejo med tipkami in regulatorji, ter z nogami, uklenjenimi na pedale in med zobe pihalnega pretvornika - »tako človek na odru res ni več videti eleganten«.
V zadnjih letih o čudežni tehniki ni bilo več dosti slišati. Na tihem pa so se raziskovalci še naprej ukvarjali s svojimi modeli. Računalniški strokovnjak Perry Cook je tako sestavil model človeškega glasotvornega organa - z žrelom, ustno votlino, jezikom in ustnicami. Njegova digitalna pevka »Shiela« je znala peti preproste pesmi, Cook pa je z regulatorji določal širino njenega grla in višino tonov. To je potekalo povsem realistično -če je na primer zožil nosno odprtino, je Shiela zvenela šarmantno prehlajeno.
Francoski mojster za zvok Claude Ca-doz je razvil softver, imenovan Cordis anima, ki lahko shaja brez izdelanih modelov. Program komponistu ponuja drobne gradnike, iz katerih si lahko sam izdela poljubne inštrumente v računalniku.
Komponist Ludger Briimmer lahko s Ca-dozovim softverom kot s kakim programom za risanje urno posuje svoje inštrumente s pikami. Na koncu si lahko na zaslonu v počasni reprodukciji ogleda, kako zveni denimo debela, težka struna, na katero so kot girlande navezane manjše strune - zvočna kulisa, ki proizvaja valujoče donenje zvonca.
Za računalnik je to vsekakor težaško delo, saj mora izračunati vsak delček. Strunam je še nekako kos, cevi in drugih sestavnih delov pa se še ne moremo nadejati, ker je vibriranje zraka v njih preveč zapleteno. V tem pogledu ga program, ki so ga razvili v Stanfordu, prekaša. Tam se sedaj skupina raziskovalcev ukvarja s tem, da bi v modelih cevi pihal digitalno ustvarili majhne zračne vrtince, kakor nastajajo v resnici. Take
turbulence, ki jih je matematično zelo težko posnemati, so za popolno akustiko neobhodno potrebne: poživljajo zvok.
Drugi raziskovalci se ukvarjajo z modelom čela. Bohotno grajenega lesenega trupa jim zaenkrat še ni uspelo dovolj dobro posnemati. Pomagajo pa si s trikom: brenkanje, ki ga oddaja struna sama, je sorazmerno preprosto proizvesti. Zvok postane poln in kočljiv šele z odmevom v trupu. To spremembo pa lahko posnamejo, analizirajo v računalniku in vtisnejo zvokom, ki izvajajo preprosti strunski model.
Ameriško podjetje Sonic Foundry je že razvilo program, ki to načelo uporablja za odmevne učinke. Program vzame poljubne posnetke, denimo pevskega glasu, in nato s pomočjo shranjenih vzorcev izračunava, kako bi glas zvenel v železniškem tunelu, supermarketu, na stopnišču ali v gozdu.
Raziskovalci v CCRMA v Stanfordu si prizadevajo za isti cilj, vendar ga poskušajo doseči z drugimi sredstvi. Radi bi ugotovili, kako bi zvenela pesem, če bi jo pela klavir ali pozavna. Prišli so že do prvih rezultatov: v teh dneh bo podjetje Yamaha poslalo na trg majhen sintetizator FS1R, ki je sposoben osupljivih stvari. Tako lahko pri preizkušanju slišimo šum ropotajočega, cvrčečega glasu.
Tehnika, na kateri temelji to burkaštvo, je zapletena. Omogoča, da se iz vsakega zvoka izločijo tisti deli, ki mu dajejo barvo. Pri klavirju, katerega osnovni ton zveni banalno, bi bil to udarec kladivca in resonanca omare. Te dele, imenovane formante, je sedaj v računalniku mogoče ločiti od osnovnega tona. Ko so formanti določeni, jih lahko po mili volji preoblikujemo, ne da bi pri tem okrnili osnovni ton - denimo tako, da nekdo v mikrofon reče »Potem pa lahko noč«. Če se vzorec valovanja besed prenese na formante v melodiji digitalnega klavirja, se zdi, kot da inštrument govori.
FS1R obdeluje le vnaprej pripravljene posnetke govora. Priključka za mikrofon še nima. Načeloma pa bi lahko s pomočjo te tehnike vsakdo pel z glasom zvončkov ali pridigal z glasom roga za meglo.
Druge nove Yamahine naprave kažejo, da koncern digitalnih modelov inštrumentov ni opustil. Ponuja jih kot eno od zvočnih tehnik.
Kalifornijsko podjetje Staccato, ki so ga ustanovili stanfordski absolventi, pa poskuša iznajdbi preskrbeti nova delovna področja. Z računalnikom se dajo namreč posnemati tudi motorji dirkalnih avtomobilov in ne le klarineti in pozavne.
Razvijalci pri Staccatu so ustvarili celo vrsto valjastih modelov, v katerih potekajo eksplozije: to detonacijsko napravo so povezali z modelom cevi, ki predstavlja izpušno cev - in motor že hrumi ter enakomerno teče. Pedal za plin nadomešča regulator.
Ta inštrument ni namenjen glasbenikom, temveč trgu, ki se bo morda le izkazal za donosnega: računalniške igrice naj bi z njegovo pomočjo postale bolj realistične. Poleg avtomobilskih motorjev ponuja Staccato tudi motorje reaktivnih letal - in škripajoče tečaje vrat.
Der Spiegel, Hamburg
j
i
Ameriški mediji po Monicagateu
Z gorečnostjo inkvizitorj e v
vezdniški moderator te-i	levizijske mreže ABC
ne pozna dvomov vase. »Ljudem, ki se razburjajo, j ker preveč poročamo o Lewinskyjevi in Clintonu, svetujem samo eno: povejte to predsedniku.« Ali bi se mediji kljub temu morda morali bolj zadrževati? Sam Do-naldson, ki na televiziji s svojim globokim modeliranim glasom vedno deluje tako resno in trdno, ima že vprašanje, za zgrešeno. »Tisk si ni izmislil Lewin-skvjeve. Ni si je izmislil, to drži. Monica je pristna in tudi razmerje med praktikantko in predsednikom je bilo realno. Toda nič ni moglo ameriškim medijem v minulih mesecih priti bolj prav kot ta škandal. Clintonov javni nagovor sredi avgusta je prinesel CNN najvišje kvote gledanja po procesu proti O. J. Simpsonu. Ko je posebni preiskovalec Kenneth Starr kongresu izročil poročilo, je to infokanalom prineslo cele televizijske dneve cenenih podobic. Štiriurni video posnetek Clintonove izpovedi pred veliko poroto si je ogledalo več kot 22 milijonov Američanov in še nikoli ni na internetu istega teksta iskalo toliko deskarjev kot na dan. ko je nanj prišlo Sta-rrovo poročilo.
Vendar gre za več kot samo za visoke kvote gledanosti. Afera Clinton - Le-winsky je trajno spremenila ameriško medijsko pokrajino. Še nikoli nista tretja in četrta oblast skupno tako brez zadržkov brisali meje med zasebnim in javnim, še nikoli poprej ni bila vsa država tako intenzivno informirana o intimnih podrobnostih kakega politika in še nikoli prej ni bil kak politični škandal vnaprej tako medijsko ustrezno insceni-ran. Z dolgoročno usodnimi posledicami:
zdaj ni več nobenih pomislekov pred in-diskretnostmi, nobenega spoštovanja do tradicionalnih omejitev poročanja. Seksualno obnašanje politikov, nekoč za tisk tabu, je dokončno javna tema — Clinton je že dolgo samo še en primer med drugimi. Težnja po iskanju resnice, ki je utemeljila velik sloves ameriškega raziskovalnega novinarstva, se je izmaličila v inkvizitorsko iskanje zasebnih zablod -v blagor naklade, gledanosti in deskanja po internetu.
Kot dokončni preboj »dogodkovnega žurnalizma«, ki se cele mesece ukvarja z napeto zgodbo zvečine prominentnih ljudi, opisuje John Cassidy, pisec Neve Yorkerja, ravnanje medijev z afero. Sicer sta tudi postopek proti Simpsonu ali smrt lady Diane povzročila primerljivo povodenj novic.Toda še nikoli ni bila koncentracija na eno temo tako totalna in še nikoli tako donosna: z nenehnimi ponovitvami sekvenc o Clintonu in Lewinskyjevi in z zato minimalnimi produkcijskimi stroški so lahko medijski koncerni zbudili maksimalno zanimanje strank. Ne samo CNN je cele tedne vedno znova oddajal posnetek, ki kaže Clintona in Lewinskyjevo objeta sredi množice navdušenih predsednikovih privržencev. Skoraj vsak dan je bil prikazovan tudi filmski izrez, v katerem Clinton zagotavlja: »Nisem imel seksa s to žensko, Lewinskyjevo.«
Štiriindvajseturni divji lov za novicami, tekmovanje za vedno nove, vedno bolj vroče detajle so vodili v neskončno variiranje vedno enakih zgodb. Šef was-hingtonske pisarne CNN Frank Sesno opisuje ta razvoj tako: V tisku se pojavi poročilo, povzameta ga časopisna agencija ali internet in potem to nenehno
ponavljajo drugi mediji, dokler naposled nekontrolirano ne straši po javnosti.
Seveda so zgodbe, ki so kaj razkrile, tudi prej na široko zbujale javno pozornost, toda novi tempo in moderna tehnika dajeta zdaj dogajanju čisto novo briljantnost. Ne samo novičarski kanali hočejo vsako uro zabavati z majhnimi novostmi; zlasti nova internetovska konkurenca se čedalje močneje vmešava v posle s svojimi razkritji. Pri tem imajo tisti, ki uporabljajo internet, odločilno prednost: svoje novice lahko spravijo v omrežje z majhnimi stroški in tako v sekundi pošljejo govorice okoli sveta.
Princip večine novih internetovskih ponudnikov je preprost. Vsak škandal je dovoljen, dokler prinaša bralce. Pikantne podrobnosti iz Starrovega poročila je bilo mogoče brati najprej na internetu - poleg drugih, divjih izmišljotin. Ponudniki na internetu tako brišejo meje med govoricami in resnimi informacijami. Poleg tega s širjenjem svojih informacij pritiskajo tudi na tradicionalne novinarske agencije in tisk. Na nesrečo so padle še zadnje ovire. Danes ni skoraj nobenih
sfere več ni, pravi Frank Sesno iz CNN. Posledica: zasebno postaja politično in politični umik vedno bolj sestavljajo zasebne afere.
Tako je v Beli hiši že cele tedne. Tiskovne konference, ki se skoraj vsak dan dogajajo v majhnem prostoru stranskega krila Bele hiše in ki jih vedno obiskuje ista izbrana čreda novinarjev, se lahko začnejo s še tako izstopajočimi temami, toda končajo se vedno enako: »S Clintonom in Lewinskyjevo. To je velika zgodba. Zato moramo spraševati o tem,« upravičuje Helen Thomas iz agencije UPI vztrajanje reporterjev. Doajenka tiskovnega korpusa v Beli hiši, ki že iz časov Kennedyjevega predsedovanja poroča o najvišji službi v državi in njenih vsakokratnih posestnikih, se čudi kritiki delovanja tiska. Navsezadnje gre ta čas za usodo predsednika, zakaj naj bi torej postavljali druga vprašanja kot tista o aferi Lewinsky: »Mi vemo, katera tema je pomembna.«
Podobno samozavestno nastopa večina novinarjev v Washingtonu. Vedno znova
je slišati: zdaj hočemo vso resnico - čeprav je bilo skoraj vse rečeno in skoraj vse znano. Toda novinarji ne vrtajo naprej samo zaradi ekonomskega interesa založnikov ali zaradi lova na vroče zgodbe. Nekatere žene tudi vznemirljivi občutek, da so po mesecih spraševanja zdaj naposled zvedeli vse o nespodobni zgodbi. Poleg tega: mnogi dopisniki iz Bele hiše se čutijo prevarani od Clintona. Navdušenje, s katerim je bil sprejet karizmatični mladi predsednik, je že zdavnaj izginilo in zamenjala sta ga streznje-nost in celo grenkoba. Reporterji so bili v boju za najnovejša razkritja v aferi Le-winsky mesece navezani na konkurenco z interneta ali lastne, anonimne vire — in zaradi njihove uporabe so jih pogosto hudo kritizirali. Bili so orodje Kennetha Starra, se je glasil očitek. Publicist Števen Brili je kolegom v novem časopisu za medije Brill’s Content očital nečedno delovanje. Zdaj pa se kaže, da so predsednik in njegovi sodelavci iz oči v oči mirno zamikali različna dejstva, ki so se zdaj razkrila kot prava. To boli. In to novinarji zamerijo. To, da je šlo pri tem za dejstva v zvezi s seksom in da se ni la-
galo o državnih skrivnostih, je že zdavnaj postalo postransko.
»Obnašajo se kot prevarani ljubimci,« pravi Todd Gitlin, profesor na newyorški univerzi. Ta komunikacijski strokovnjak pojasnjuje reakcijo medijskih ljudi s sindromom Woodward-Bernstein: V aferi watergate so politiki novinarjem na debelo lagali. Ko sta Woodward in Bernstein razkrila prevaro, je bil to herojski trenutek ameriškega žurnalizma.« Oba novinarja Washington Posta sta takrat Richardu Nixonu dokazala, kar bi pred tem verjel komaj kateri Američan: da je predsednik sam ukazal vlom v volilno centralo demokratske stranke v hotelu Watergate.
Od takrat, pravi Gitlin, so mnogi reporterji prepričani, da je njihova naloga razgaljati mogočnike. Samo da motiv danes pri tem žal ne pomeni več veliko. »Ostala je samo drža.« Zato so novinarji pogosto tako samozaverovani in vzvišeni, zato se tisk kot celota nagiba v inkvizitorsko vnemo razkrivanja. In pri tem se meje raziskovanja vedno bolj pomikajo v zasebno sfero.
Posledice tega pomikanja so očitne in njihova zadnja žrtev je Henry Hyde: predsednik odbora za pravosodje je moral nedavno priznati trideset let staro afero z neko poročeno žensko. Več redakcij je najprej odklonilo objavo prastare zgodbe o častivrednem politiku. Toda ko je internetovski magazin Salon naposled napravil domnevni škandal javen, je prišel resni tisk pod pritisk.
Potem ko je postala zgodba znana, smo morali poročati o tem. Dogodek je postal politično relevanten, pravi šef vvashing-tonskega dopisništva Neve York Timesa Michael Oreskes. Svojemu časopisu šteje
v dobro, da »ni opisoval podrobnosti«. Kljub temu je zaskrbljen nad razvojem v medijih. Po lastnih merilih ne bi New York Times nikoli pisal o mnogo let starem razmerju nekega politika. Toda naposled je to storil, ker so to storili vsi. Oreskes opisuje razvoj s formulo: »Kriteriji se znižujejo.«
Politične posledice? Že se marsikateri politik sprašuje, ali naj se prepusti takemu medijskemu nadzorovanju. Nedavno je teksaški guverner George Bush javno razglabljal, ali naj se spusti v boj za najvišji položaj v državi. Sin nekdanjega ameriškega predsednika, ki velja za zelo obetavnega kandidata republikancev, je pri tem čisto profilaktično že priznal neko zablodo: prej je preveč pil.
Ali bodo državo poslej vodili le še abstinenčni zvesti nekadilski, nikakor ne inhalirajoči, torej skratka brezmadežni predsedniki? Todd Gitlin izreka pesimistično napoved: »Družba totalne transparentnosti se razgalja kot družba totalnega nadzora.« Boji se, da je poročanje o aferi Lewinsky prvi korak na poti v družbo, ki sicer omogoča neomejen, nefiltriran in vedno hitrejši dostop do informacij - pri tem pa ne bo bolj informirana, ampak samo bolj voajeristična.
Toda doslej se je vsekakor pokazalo, da so vsi ti medijski škandali napravili na Američane presenetljivo majhen vtis. Sicer jih jemljejo na znanje. Na njihovo sodbo o delu kakega politika pa vplivajo samo zelo omejeno. Ankete so Clintonu kljub vsemu naklonjene.
Die Zeit, Hamburg
Fritjof C apr a
nramja
vsiljenih potreb
Marko Debeljak
—amniti	podboji
vrat, ki vodijo v vi-soko	obokano
sobo, so v stoletjih sprejeli že prene-katero osebo, ki se je znašla v tem ju-žnoangleškem
dvorcu. Zidovi, slike in polne knjižne police obiskovalca napolnijo z bogastvom preteklosti in optimizmom prihodnosti. Sedim na široki okenski polici in čakam Fritjofa Capro, s katerim sva domenjena za pogovor. Za mojim hrbtom je velik travnik s široko razraslimi hrasti, ki si v pršenju poletnega dežja podajajo temno zelene roke. Znani glas se bliža po hodniku in visoka postava se prikloni staremu gotskemu oboku. Fritjof je, v skladu s svojo avstrijsko vzgojo, vedno točen.
Dvorec, ki nama nudi streho, imenujejo Old Postem. Zgradili so ga že leta 1380 in stoji v južnem Devonu v Veliki Britaniji. Od leta 1991 ga poznajo tudi pod imenom Schumacher College. Pod njegovo streho se danes srečujejo ljudje vsega sveta, da bi se izobraževali, izmenjevali izkušnje in pridobili spodbude za reševanje težav, ki jih okolju povzroča industrijska družba.
College nosi ime E.F. Schumacherja,znanega kot avtorja svetovne knjižne uspešnice Majhno je lepo (Small Is Beautiful), ki jo The London Times Literary Sup-plement uvršča med sto najbolj vplivnih knjig po drugi svetovni vojni. Schumacher je bil prepričan, da bo zahodni svet z dosedanjim načinom ustvarjanja blaginje uničil sam sebe. Zato je v industrijsko družbo uvedel koncept trajnostne ekonomije, ki temelji na človeških vrednotah in trajnostni rabi naravnih virov ter pomeni pozitiven premik v gospodarskem razmišljanju.
College. ki danes nosi njegovo ime, promovira Schumacherjev koncept gospodarskega razvoja, ki človeku omogoča kulturno življenje v odnosu do soljudi in okolja. Zato so vsebinski poudarki izobraževalnih programov Schumacher Collegea na razvijanju celostnih ekoloških pristopov pri proučevanju odnosov med človekom in okoljem in na razvoju osebnih duhovnih nepotrošniških vrednot. V Schumacher College je vključenih veliko vabljenih predavateljev, ki so v samem vrhu svojih raziskovalnih področji. Tako so, če jih omenim samo nekaj, Arne Naess, Brian Goodvvin. Charlene Spretnak. Humberto Maturana, James Lovelock. Lynn Margulis, Rupert Shal-dreke,Stuart Kaufmann inTheodore Ro-szak pogosti predavatelji na Schumacher Collegeu.
Med omenjene sodi tudi Fritjof Capra, s katerim sva se zapletla v prijeten klepet. Capra sodi danes med najbolj iskane predavatelje. ki na sintezni način pojasnjujejo odkritja s področja znanosti, filozofije in sociologije. V zadnjih dvajsetih letih so znanstveniki z razvojem novih teorij spremenili klasične poglede na evolucijo in organiziranost živih sistemov. Capra je bil vseskozi povezan s spremembami pojmovanja sveta. Kot doktoranta jedrske fizike na Dunajski Univerzi ga je začela močno zanimati filozofija moderne znanosti. V knjigah The Tao of Physics in The Tuming Point, ki sta postali svetovni uspešnici, Capra sooča fi-ziko in misticizem z namenom oblikovanja novega pogleda na realnost. V svoji najnovejši knjigi The Web of Life je strnil izsledke in številne razprave z vodilnimi znanstveniki o povezavah in odvisnostih psiholoških, bioloških, fizikalnih, socialnih in kulturnih fenomenov. V njej je na sintezni način prikazal naj novejša znanstvena odkritja s področja teorije kompleksnosti, teorije kaosa, teorije Gaia in proučevanj značilnosti organizmov, socialnih sistemov in ekosistemov. Caprova odkritja so v ostrem nasprotju z vsesplošno sprejeto mehanicistično paradigmo in z danvinizmom. Predlaga novo para-
digmo kot temelj za oblikovanje ekološke politike, ki bo omogočila izgradnjo trajnostne družbe. Družbe, ki ne bo ogrožala bodočih generacij in bo temeljila na novih pogledih na naravo življenja in na interdisciplinarnem razmišljanju.
Pravilnost Caprovih stališč je danes predmet številnih razprav v znanstvenih, filozofskih in socioloških krogih. V Schumacher Collegeu smo se v mesecu juniju zbrali predstavniki različnih znanstvenih in neznanstvenih področij z namenom, da razpravljamo o pravilnosti in konkretni možni uveljavitvi nove predlagane znanstvene paradigme. Ob tej priložnosti je nastal tudi ta pogovor.
Gospod Fritjof, ste predstavnik nove generacije znanstvenikov, ki je usmerjena stran od Netvtonovega in kartezijskega pogleda na svet. Ali je odklon znanstvenega sveta od mehanicizma v svetu široko zastopan ali pa je to še vedno domena manjšega kroga znanstvenikov?
Še vedno je to stvar manjšine, vendar se ta manjšina povečuje. Danes opažam, da se odpirajo cela nova področja, ki temeljijo na ekološkem in sistemskem holističnem pojmovanju sveta. Za primer vzemimo kognitivno znanost, kjer se področja, kot so sistemska teorija, kognitivna psihologija, kibernetika in umetna inteligenca medsebojno prepletajo v interdisciplinarno celoto. Belgijska šola nelinearne termodinamike Nobelovega nagrajenca Ilije Prigogina je prav tako novo znanstveno področje, ki združuje discipline z namenom razvoja nemehani-cističnega razumevanja sveta.
To je zelo spodbudno, vendar se zdi, da glavne znanstvene ustanove še vedno sledijo kartezično usmerjeni znanosti.
Na žalost je res tako, vendar je pri tem pomembno, katero znanstveno področje imaš v mislih. Na primer, v biologiji je paradoksno, da je star znanstveni pogled na življenje še vedno živ. Biologija je znanost, ki se ukvarja z življenjem, ekologija pa je znanost o življenju in njegovih vzajemnih povezavah z okoljem. Zato biologija sodi med ekološke vede, vendar danes biologije prav zaradi njene meha-nicistične usmerjenosti ne moremo šteti
med ekološke vede. Biologija je danes ravno tisto, kar naj ne bi bila.
Kaj pa fizika?
Fizika je poseben primer. Sprememba znanstvene paradigme se je v fiziki zgodila v dvajsetih letih tega stoletja. Govorim o prehodu z Newtonovega in kartezijskega pojmovanja sveta na Einsteino-v-Heisenbergov-Bohrov pogled na svet, ki ga imenujemo tudi holistični ali sistemski pogled. Pri tem bi rad poudaril, da danes še vedno velika večina znanstvenikov pojmuje fiziko kot osnovno znanost, kot vir znanstvenih metafor in kot model realnosti. To je kartezična predstava o fiziki, kajti Descartes je dejal, da je znanost podobna drevesu, ki ima za korenine metafiziko, deblo je fizika, veje pa so druge znanosti. Zal večina znanstvenikov tako razmišlja še danes.
Vendar je Descartes rekel, korenine so metafizika. Ali to pomeni, da znanstveniki kljub vsemu sprejemajo neko vrsto nefizikalne stvarnosti?
Ne. Sprejmejo samo del Descartesove trditve. Odsekali so korenine in so pojmovanje sveta pričeli z deblom. Predpostavili so, daje deblo osnova, korenine pa ne štejejo, če uporabim to metaforo. Descartes je bil zelo poduhovljen in veren. Zanj je bila ločitev misli od telesa razdelitev v pogledu uporabne znanosti, vendar ju pri tem v osnovi ni razdelil. Misel in telo združena z Bogom v trikotnik, to je bila njegova osnovna predstava o realnosti. Kasneje so znanstveniki odstranili Boga in dobili novo sliko realnosti kot kraljestva snovi in kraljestva misli.
Toda kdaj je nastal prepad med opazovalcem in opazovanim? Danes se zdi, da smo ločeni od narave in da je narava nekje tam zunaj.
Menim, da se je pričelo z Descartesom, vendar so bili pri tem udeleženi tudi drugi razumniki tistega časa. V filozofiji in znanosti je bil oče te razdelitve vsekakor Descartes. On je ločil duhovni svet res cogitans od materialnega sveta res extensa. Če to upoštevamo, potem naše intelektualno delo in s tem tudi znanstveno raziskovanje sodi v Descartesovo
duhovno polovico. Snov, ki nas obdaja, je po Descartesu popolnoma neodvisna od mentalnega področja. S tem sta telo in misel ločena, enako tudi opazovalec in opazovano. Ta razdelitev seje prenesla tudi na svet vrednot, kar ima za posledico, da je kartezična znanost, gledano etično, znanost brez vrednot.
In zato vi kot znanstvenik, ki je presegel Descartesovo paradigmo, pravite, da mislite, da obstajate.
Da, to je res.
In kaj hočete s tem povedati?
Če poenostavljeno razložim to izjavo, z očesom, ki ga poenotimo z mislijo, zaznamo sami sebe, svoj ego in svojo misel in zelo redko tudi organizem kot celoto. Novi znanosti, kot sta sistemska biologija in nevrologija, dokazujeta, da je misel zelo širok fenomen, ki ima tesne povezave s materialnimi strukturami. To pomeni, da sta misel in telo medsebojno tesno prepletena na vseh nivojih življenja, zato misel povezujem s fizičnim obstojem in torej lahko rečem, da mislim, da obstajam.
Kateri znanstvenik je prvi prišel na idejo, da sta opazovalec in opazovano dve ločeni stvari?
To je bil ponovno Descartes, ki je razločeval mentalni ali spiritualni svet od materialnega, ki ga je razumel kot stroj. Zdrav organizem je pojmoval kot dobro delujočo uro, nezdrav organizem pa kot pokvarjeno uro. Za njega so bile živali in rastline le stroji in danes bi Descartes tudi ekosistem opisal kot stroj. Njegov pristop je povzročil nastanek metodologije proučevanja sveta po principu analitičnega determinizma. To pomeni, da je treba za razumevanje narave to razgraditi na sestavne dele in iz njihovih lastnosti sklepati nazaj na značilnosti narave kot celote. Ta pristop je popolnoma analogen proučevanju delovanja stroja, saj je njegovo delovanje res mogoče definirati iz lastnosti posameznih delov. Način pojmovanja narave kot stroja je povzročil prepričanje, da lahko iz nje odvzameš tiste sestavne dele, ki jih potrebuješ za svoj obstoj. Pri tem ljudje niso bili seznanjeni z nelineranimi povezavami med elementi, ki gradijo naravne sisteme, niso vedeli, daje narava življenjski splet, poln povratnih vplivov, in še bi lahko našteval.
Kdaj je torej prišlo do spoznanja, da sta opazovalec in opazovano med seboj tesno povezana?
V fiziki, v dvajsetih letih tega stoletja, ko naenkrat ni bilo več mogoče natančno opisati snovnih lastnosti materije. Na področju atomov in subatomskih delcev o delcih (elektron, proton...) ne moremo več govoriti z enako zanesljivostjo kot o sestavinah makroskopskega sveta. To je bilo za fizike zelo pomembno odkritje, ki je na področju proučevanja značilnosti materije odprlo vrsto novih problemov. Po desetletje dolgem iskanju odgovora na vprašanje, zakaj so lastnosti subatomskega sveta drugačne od makroskopskega sveta,so prišli do sklepa, daje v jedrski fiziki to, kar gledamo, zelo odvisno od tega, kako te stvari gledamo. Jaz bi šel še naprej in dejal, da je način mojega gledanja odvisen od tega, kdo sem jaz. To v znanost ponovno vnese etične vrednote in odgovornost.
Nekajkrat ste že omenili pojma »sistemski pogled na življenje« in »sistemska teorija«. Ali lahko na kratko razložite, kaj pojma pomenita?
Živ sistem je povezana celota. Njegove osnovne lastnosti izvirajo iz odnosov med njegovimi podsistemi, med njim in drugimi sistemi oziroma njegovim okoljem. Sistemska teorija je znanost o medsebojnih odnosih in povezavah različnih sistemov. To je znanost o kvaliteti in ne toliko o kvantiteti. Vsebine proučevanega sistema ne odkrivamo z razbijanjem celote na njene izolirane sestavne dele, kot bi to počela tipična analitična
raziskovalna pot. Vsak živ sistem, ki ga fizično ali samo teoretično razgradimo v ločene elemente, smo kot celoto že uničili. Zato v sistemski teoriji proučujemo principe organiziranosti strukture, ki so ključnega pomena za odkrivanje vsebin sistema. Iskanje in spoznavanje pristopov k raziskovanju osnovnih značilnosti organiziranosti živih sistemov je moja glavna naloga tukaj na Schumacher Collegeu.
Kaj je pravzaprav živ sistem?
Vsak živ organizem, vsaka rastlina, vsaka žival, vse do bakterije in celice je živ sistem. Tudi deli živih sistemov oziroma njihovi podsistemi so živi sistemi. Moje srce, moja pljuča, možgani kot najbolj kompleksen sistem, ki ga poznamo, vsaka celica v naši koži, vse to so živi sistemi. Na drugi strani so tudi socialni sistem, družina in družba živi sistemi. Živ sistem je seveda tudi ekosistem, kjer sta organizem in neživa snov njegovega okolja v tesnem medsebojnem prepletu. Za vse navedene sisteme, ki pokrivajo široko območje značilnosti življenja in narave, veljajo skupni principi, med katerimi je prevladujoč princip samoorganiziranost. Živi sistemi, vse od mikroorganizma pa do socialnih sistemov, svoje urejenosti in reda nimajo vsiljenega s strani okolja, ampak urejenost določajo sami, ker so samoorganizirajoči oziroma avtonomni. Zelo pomembno je, da ne povezujemo avtonomnosti z izoliranostjo. Živ sistem namreč ni izoliran. Prav nasprotno. Z okoljem neprestano izmenjuje energijo, snovi in informacije. Mi dihamo, vsak dan moramo jesti in enako morajo početi tudi vsi ostali živi organizmi. Vendar to ne
pomeni, da hrana, ki jo jemo, tudi določa naša dejanja. Hrana samo vpliva na naša dejanja. Mi smo samoorganizirajoči in hkrati avtonomni. Edina izoliranost živih sistemov je njihova strukturna izoliranost.
Če so vsi ti sistemi med seboj tako močno prepleteni in odvisni, kako pa potem določimo vsebino posameznega sistema?
Če v našem organizmu zasledujemo eno samo belo krvničko, bomo odkrili, da se giblje brez vsakega reda ali, kot bi lahko rekli, brez vsakega namena. Če pa nanjo gledamo z nivoja celotnega organizma, odkrijemo, da se v primeru poškodbe skupaj z drugimi levkociti začne zelo organizirano premikati na mesto poškodbe. V tem primeru bo premikanje belih krvničk kar naenkrat dobilo smisel, ki mu pravimo imunski odziv. Iz navedenega primera vidimo, da z izoliranim opazovanjem posameznega sistemskega nivoja ne moremo razbrati njegovega pomena in smisla za ostale sisteme. Le z višjega sistemskega nivoja lahko vidimo in odkrijemo lastnosti nižjega nivoja. Navidezno naključne aktivnosti nižjega nivoja tako postanejo principi organiziranosti višjega nivoja.Ta lastnost velja za vse sisteme. Na vprašanja o pomenu in vlogi nivoja, na katerem stojimo, ne moremo odgovoriti. Odgovor moramo iskati z opazovanjem iz sistema, v katerega je proučevani sistem vgrajen.
Kako pa potem določimo namen ekosistema? In kako je z vesoljem kot sistemom, ali lahko določimo njegov pomen?
Pri tem moramo biti zelo previdni. Če govorim kot znanstvenik, potem vesolja
ne morem pojmovati kot živega sistema. Vendar osebno mislim, da je vesolje živ sistem. Če sprejmemo teorija Gaie, ki sta jo predlagala James Lovelock in Lynne Margulis, je Zemlja največji živi sistem, ki ga poznamo. Teorija pravi, da moramo Zemljo kot živ sistem tudi razumeti. V tem primeru lahko govorimo o pomenu tropskega gozda ali o pomenu kateregakoli ekosistema na Zemlji, kajti svoj pomen proučevani ekosistemi dobijo, ko jih proučujemo z nivoja Gaie. Vsi poskusi določitve pomenov živih sistemov, ki so višjega nivoja od Zemlje, na primer pomen Zemlje za sončni sistem ali pomen sončnega sistema za galaksijo Mlečna cesta, so zaenkrat zunaj domene znanosti.
Kaj pa povezave med filozofskimi in socialnimi sistemi, ki jih tudi pojmujemo kot žive sisteme. Zdi se, da ste pri svojem delu našli povezave med zahodno znanostjo in vzhodnjaškim misticizmom. Kaj je osnova vaših tovrstnih raziskav?
Raziskava traja že okoli dvajset let in izvira iz spoznanj ekologije o odnosih med živimi in neživimi elementi živih sistemov. S tem mislim na njena odkritja o vzajemnih povezavah med živim in neživim svetom, o pomenu proučevanja kvalitete in ne samo kvantitete, o vgrajenosti človeka v višje žive sisteme in njegove odvisnosti tako od višjih kot od nižjih sistemov, ki ga obdajajo in s katerimi je v neštetih posrednih in neposrednih povezavah. Nova zahodnjaška umestitev človeka v naravo se tako pokriva z izkušnjami vzhodnjaške spiritualnosti, mistike, zavedanja povezav in pripadnosti vesolju kot celoti.
Nadaljevanje na naslednji strani
Karikatura Boris Jukič
Nadaljevanje s prejšnje strani
Diktatura vsiljenih potreb
S proučevanjem vpetosti človeške sociale, filozofije in spiritualnosti v ostale žive sisteme, ki nas obdajajo, se ukvarja nova ekološka disciplina, ki jo je uvedel Arne Naess in jo imenuje »globoka ekologija« (Deep Ecology). Naess poskuša združiti ekološko in spiritualno zavedanje zahodnega človeka v eno. Zagovarja hipotezo, da je temeljna osnova svetovnemu ekološkemu nazoru združitev spiritualnih in ekoloških izkušenj človeka.
Torej menite, da mora tudi znanost združevati razum z duhovnostjo.
Jaz bi rekel s svojim srcem. Pri katerem koli človekovem delu, tudi v znanosti, naj bi bila duhovnost enakovredna razumu. Etike in morale pri znanstvenem delu nikoli ne smemo pustiti ob strani.
Na začetku razgovora ste omenili spremembo znanstvene paradigme. Pravite, da smo mehanistično paradigmo zamenjali z novo paradigmo. Kaj je pravzaprav namen nove paradigme?
Ena od njenih glavnih nalog je postaviti znanost v človeški družbi na mesto, kamor resnično sodi. Osnovni namen nove paradigme je vzpostavitev demokratičnosti konceptov, vrednot in dela. To pomeni, da moramo dopustiti veliko različnih poti približevanja k resnici o nas samih in svetu, ki nas obdaja. Pri tem je znanost samo ena pot, ki je zelo pomembna, vendar ne edina. Obstajajo tudi filozofske. umetniške in druge poti. Pomembno je. da se nov pogled na realnost ne razvija samo po zaslugi znanstvenikov, ampak
tudi z drugimi ljudmi in gibanji. Vsi lahko veliko prispevajo k novi paradigmi.
Omenjate tudi novo znanost. Kaj je nova znanost?
Prvič, to je znanost, ki ne trdi, da je samo z znanostjo možno razkriti vse resnice. Nova znanost je bolj skromna in priznava, da poleg znanstvenikov k skupni graditvi resnice veliko prispevajo tudi drugi ljudje. Zaveda se, da se lahko resnici o značilnostih nas samih in okolja, ki nas obdaja, le približamo, ne moremo pa je v celoti opisati. Lahko izdelamo zelo uporaben in učinkovit opis, vendar je to še vedno samo približek. Sistemsko razmišljanje, ki ga uporablja nova znanost, išče smisle in pomene nelinearnih vzajemnih mrežnih povezav. Bolj ko so povezave kompleksne, teže jim je slediti in jih razumeti.
Govorili ste o novi paradigmi ter o neme-hanciističnem in holističnem nazoru. Na kakšen način je mogoče novo paradigmo vnesti v vsakdanje življenje?
Spremembo paradigme vedno povzroči kriza znotraj določene socialne, politične, gospodarske, okoljske ali ekološke komponente. V zadnjem desetletju je nastopila velika kriza na vseh omenjenih področjih našega življenja, zato je to desetletje kritično za preživetje človeštva in sveta. Rešitev vidim v zelo hitrem in nujnem prevzemu ekološke paradigme. Paradigma niso samo koncepti in ideje, ampak tudi vrednote, dejanja, dojemanja in tako naprej in ekologija ni samo teorija, ampak je tudi način življenja. Pri vsem tem je zelo pomembna duhovna komponenta, ker nas motivira za način življenja, ki je v ekološkem soglasju v smislu trajnosti, kar je pri tem morda ključnega pomena. Z drugimi besedami, način življenja, ki nam omogoča zadovoljitev naših potreb, brez ogrožanja prihodnjih gene-
racij, brez izropanja naravnih virov in brez uničenja življenjskega okolja. To je način življenja, ki odslikava naravne cikle ekosistema, v katere smo vsi vključeni. Bolj ko se jim prilagodimo in jih spoštujemo, bolj udejanjamo novo ekološko paradigmo. Če načrtujemo v majhnih korakih, kot nas uči Schumacher, namesto, da bi delali linearne projekcije sedanjosti v prihodnost, če izkoriščamo obnovljive vire, če recikliramo in če vzpostavimo konstruktivni dialog z okoljem, potem živimo na ekološko moder način. Seveda pri tem ne smemo pozabiti na potrebo po oblikovanju ekoloških tehnologij, poslovanja, izobraževalnega sistema in splošne ekološke izobraženosti.
Zdi se, da ljudje vedno bolj težijo za udobnim življenjem. Ali bo živeti po principih nove paradigme ponienilo tudi, da se bodo morali ljudje marsičemu odpovedati in zato živeti teže?
Sploh ne. Mislim, da nova paradigma v življenje vnaša samo več discipline. V tako kriznih razmerah, v kakršnih se človeštvo in vse življenje nahaja danes, je pomembno predvsem preživetje in ne toliko udobje. Ekološka paradigma ne pomeni omejevanja naših zahtev in zategovanja pasu ter težjega življenja, ampak predstavlja način življenja, v katerem bomo srečnejši, imeli bomo več prostega časa, jedli bomo zdravo hrano, dihali svež zrak, pili čisto vodo, skratka, dosegli bomo višjo kvaliteto življenja.
Ko sem govoril o udobju, sem mislil tudi na mobilnost. Ljudje radi potujejo.
Industrija porabi milijone dolarjev za to, da nas prepričuje in nam pristransko dopoveduje, kako naj zadovoljimo svoje potrebe in dosežemo srečo. Če navedem vsakdanji primer, kdor je osamljerf, naj bi se razvedril s televizijo. Vendar pa osamljeni ne potrebuje televizije, ampak stik
z ljudmi. Stik z ljudmi ne onesnažuje in ne izkorišča naravnih virov. Danes se ljudje v veliki večini niso več sposobni upreti vsiljenim potrebam. Če si želimo novih doživetij, ni treba, da potujemo z reaktivnim letalom. Obstaja vrsta drugih načinov. Mislim, da človeka osrečuje predvsem skupnost, ne pa stvari za katere velikokrat sploh ne veš več, čemu služijo. To misel vseskozi poudarja tudi Schumacher Col-lege, ki ni samo izobraževalna ustanova, ampak je tudi skupnost. Mislim, da nam skupnost pomaga, da zadovoljimo svoje potrebe po povezovanju in po iskanju smisla.
Kako vi osebno prenesete takšne ideje v prakso?
Glavnina mojega delaje usmerjena v izobraževanje. Prišel sem do prepričanja, da v obdobju današnje krize potrebujemo dramatičen premik v razmišljanju, dojemanju in vrednotah, kar lahko storimo samo z izobraževanjem javnosti. To poskušam doseči s pisanjem knjig, predavanji na tečajih, seminarjih in delavnicah in v zadnjem času tudi z delom na inštitutu Elmvvood. To je ekološki raziskovalni inštitut, ki je namenjen pretežno izobraževanju javnosti in se ukvarja z reševanjem problematike okolja ter napovedovanjem in načrtovanjem bodočega razvoja.
Ste tudi ustanovitelj omenjenega inštituta. Kaj vasje pri tem vodilo?
Namen je bil, da svoje delo vključim v okvir inštituta, s tem pa povečam učinkovitost dela in ustvarim globalno skupnost, katere namen bo pospeševanje in razvijanje konceptov in vrednot za trajnostni način življenja.
Kakšni konkretni projekti v zadnjem času potekajo na inštitutu Elrmvood?
Sedaj izvajamo tri projekte. Prvi je projekt ekološkega izobraževanja, s kate-
rim poskušamo preoblikovati vsebino šolskega programa v ZDA od vrtca do konca srednje šole, in to tako, da bo šolski program ekološko usmerjen. To je poskus predrugačenja celotnega šolskega programa v smer spodbujanja razmišljanja otrok o povezavah in vzajemnih odnosih, ki naj vključuje ekološke vrednote in uči telesno in duhovno zdrav način življenja. Drugi projekt je namenjen poslovnemu svetu, imenovan tudi ozelenjevanje poslovanja oziroma eko-management. Organiziramo seminarje in konference, kjer se srečujejo poslovni in vodstveni ljudje in ekologi. Na srečanjih prihaja do zelo pomembnih povezav med njimi in s tem do izmenjav idej in izkušenj. Tretji projekt je delo z ameriškimi domorodci. Promovirati poskušamo staroselce, njihovo kulturo, filozofijo, spiritualnost in socialno organiziranost kot model vrednot, ki so vgrajene v novo paradigmo.
Kar nekajkrat ste že predavali na Schumacher Collegeu. Kakšne so vaše dosedanje izkušnje pri delu tukaj?
Ko so me pred nekaj leti povabili, da bi prišel na Schumacher College, nisem zavrnil velike priložnosti. Odhod iz Ber-keleyja v Kaliforniji, kje živim in delam, na predavanja na Schumacher College predstavlja zame vedno znova velik izziv, ker vem, da bom predaval ljudem, ki razvijajo podobne poglede na svet. Predavati polovico dneva in preživeti drugo polovico v razgovorih in reševanjih konkretnih problemov udeležencev v lepem in spodbudnem okolju Schumacher Col-legea je zame velika sreča, saj me napolni z novimi mnenji, idejami in spodbudami za nadaljnje delo.
Mag. Marko Debeljak, mladi raziskovalec, Biotehnična fakulteta, Ljubljan
išlilli«!®
		w .
[JIH	is	bfip I ■fc .&■ :r c.	Bli ‘
Prejeli
smo
Kdo varuje in kdo ruši zaščiteno kulturno dediščino?
Odjavnega arhitekturnega natečaja za enosmerni most skozi Cukramo minevata dve leti. Takrat sem pozval odgovorne, naj ponovno, v razmislek pred nadaljnjim projektiranjem, ovrednotijo prostor in stavbe, ki bi jih tako speljana obvoznica in most prizadela ah celo zbrisala z zemljevida Ljubljane, kljub temu da tvorijo značilne vsebinske in oblikovne poudarke že stoletja.
Izhajal sem iz kulturnih in zgodovinskih kvalitet prostora, ki ga doživljam kot ustvarjalec in prebivalec Poljan. Danes, po povabilih, razstavah in čakanju na odziv stroke in mestnih služb, se ob ponovnem pozivu sklicujem na odlok, ki ga leta 1991 sprejela Mestna občina Ljubljana, in sicer o razglasitvi nekdanjega šempetrskega, poljanskega in karlovškega predmestja za kulturni in zgodovinski spomenik ter naravno znamenitost (UL RS 18/90-942).
V	diskusiji, ki je stekla v času natečaja in po njem, sta predstojnik oddelka za urbanizem in okolje MOL Marjan Bežan in podpredsednik natečajne komisije Grega Košak (predsednik je bil takrat župan Dimitrij Rupel) v pismih bralcev zaključila, da je že v samih preozkih izhodiščih natečaja prevladala prometna logika, ki naj bi dopuščala le.iskanje »manjšega zla«, medtem ko alternativnih predlogov natečajna praksa ne upošteva ali pa jih nagrajuje le s priznanji »izven natečaja«.
V	takšnih razmerah natečaj težko »upraviči pričakovanja«. Navajam g. Bežana: »V to razočaranje šteje: neupoštevanje bližine največjega srednješolskega centra v Ljubljani kot elementa programske in oblikovalske zasnove, prevlada gradbenotehnič-nih in prometno funkcionalnih elementov nad urbanistično-vsebinskimi...«
Zmagoviti natečajni projekt, po obstoječih postulatih, ki naj bi opravičevali gradnjo mostu, speljano po trasi, ki so jo po besedah g. Košaka »že prej zakoličile predvsem pretežno enoplastne (in kratkotrajne »fea-sible«) prometne odločitve«, ne bi mogel bolj prizadeti zavarovanega območja. Ruši in razvrednoti zgodovinsko jedro šempetrskega predmestja od staroslovanskega grobišča, stare mitnice ali Šabronove hiše, ki so jo v tem času že porušili, do Lazareta iz 16. stoletja. Obvoznica teče tik ob apsidi sv. Petra, spreminja Plečnikovo ureditev Hrvat-skega trga, preglasi likovne kvalitete Plečnikovih zapornic čez Ljubljanico in zareže v poljansko predmestje, kjer ruši zaščiteni objekt Cukrarne z dvoriščem in vrtovi.
Nezadovoljstvo in problematičnost projekta pa ni samč) v projektu Jurija Kobeta, temveč v izhodiščih, postulatih (mestnega načrta?) z »znanimi izhodišči«, ki temeljijo na rušenju zaščitene stavbe.
Zato proti projektu mostu skozi Cukrarno navajam strokovne argumente iz že navedenega odloka, ki so jih leta 1986 pripravili na Ljubljanskem regionalnem zavodu za zaščito naravne in kulturne dediščine:
»Z namenom, da ohranimo zgodovinsko izročilo, kulturne, estetske in naravne vrednote, ter zagotovimo usklajen razvoj na območju zgodovinskih predmestij Stare Ljubljane, razglašamo...«, kot uzakonja v URL št. 18-11. V. 1990 str. 1052, »odlok o razglasitvi nekdanjega Šempetrskega, Poljanskega in Karlovškega predmestja za kulturni in zgodovinski spomenik in naravno znamenitost«.
V	temeljnih določbah se ščiti Cukrarna s pripadajočo zasnovo dvorišča kot »arhitekturni in umetnostni spomenik«. »Klasicistično zasnovano stanovanjsko poslopje s tovarno sladkorja ... ima kvalitetno oblikovane fasade in zgodovinski pomen največjega industrijskega objekta prve polovice 19. stoletja na ozemlju današnje Slovenije ... je leta 1828 zasnoval arh. Matej Pertsch.
Varstveni režim (pripravili so ga prav tako na Ljubljanskem regionalnem zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine) določa: »na celotnem območju urbanističnega spomenika je prepovedano:
1.	spreminjati ovrednoteno prostorsko zasnovo območij trgov, ulic in nabrežij,
2.	rušiti, pozidavah, nadzidavati, prezidavah pozidan in nepozidan prostor,
3.	postavljati začasne premične objekte brez dovoljenja pristojne organizacije za varstvo naravne in kulturne dediščine,
4.	spreminjati varovane vrednote talnega oblikovanja ter opreme prostora,
5.	spreminjati varovane vrednote oblikovanja fasad, kot so: oblike, barve, strukture, materiali in oprema,
6.	spreminjati višine, naklone, kritine, strešne oblike brez dovoljenja pristojne organizacije ...«
Za Cukrarno kot »arhitekturni in umetnostni spomenik« je dodatno prepovedano:
1.	spreminjati varovane vrednote stavbnih zasnov in tlorisov (npr. veže, hodnike, mo-stovže, dvorišča, ograje vrtov),
2.	spreminjati varovane konstrukcije in pripadajoče oblike,
3.	spreminjati zgodovinsko oblikovanje in opremljenost stavb (npr. fasade, odprtine, stavbno pohištvo, kamnoseško opremo, par-kete, tlake, štukature, poslikave, arkade),
4.	spreminjati namembnost, če ta ni v skladu z lastnostmi spomenika,
5.	spreminjati odstranjevati in/ali premeščati javne spomenike razen v primerih, ko sedanja postavitev ni avtentična. Zaradi ogroženosti se spomenik lahko nadomesti s kopijo, originalu se zagotovi dostopnost javnosti.
6.	spreminjati varovane vrednote hortikulturnih in arhitektonskih ureditev javnega spomenika.«
V	izhodiščih za razvojne usmeritve odlok izrecno navaja, da je za celotno območje spomenika treba »zmanjševati tranzitni promet motornih vozil...«
Upam, da je zabloda, ki jo je, kot kaže, omogočila skupina strokovnjakov in direktor Ljubljanskega regionalnega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine, s tem ko je v natečajnem gradivu določila del Cukrarne kot »pomožni objekt«, posledica »ne-poznavanja in ne-znanja« (ki nam ga je pred leti očital g. Bežan) in ne namernega manipuliranja z zaščiteno kulturno dediščino. Iz načrta za gradnjo Cukrarne Mateja Pertscha iz leta 1828-1830 je celovitost projekta nesporna. Tudi prof. Damjan Pre-lovšek, ki mu je Ljubljanski zavod naročil podrobnejšo študijo o Cukrami, je že leta 1972 v Kroniki zapisal, da je bila stavba »zgrajena po enotnem načrtu in v relativno kratkem času«. Poleg edinstvene spomeniške vrednosti kapitalističnega veleobrata,
ki ni imel tekmeca na ozemlju današnje Slovenije ... končno ne gre spregledati njenih nespornih likovnih kvalitet, saj smo po zaslugi njenega avtorja, arhitekta Pertscha. prejeli klasicizem neposredno iz Trsta, ki je bil eden pomembnih središč tega sloga.«
Od kod Ljubljanskemu regionalnemu zavodu drugačni podatki, ne vem. Vse odgovorne pa opozarjam, da se stavba ni spremenila, in ker je zaščitena kot arhitekturni in (imetnostni spomenik, je razvrednotenje, ki ga predvideva projekt mostu, težek prekršek v odnosu do naše dediščine.
Za tivolsko obvoznico je prevzel odgovornost politik, pod projektom vzhodne mestne obvoznice so podpisani strokovnjaki. Upam, da slednji prepoznate nepopravlji-vost napake, če bi do izvedbe prišlo, da ne bi politična odločitev zopet nadomeščala vesti stroke.
Žiga Okorn, Ljubljana
Udobja mesta
Naselje Mostec smo pričeli graditi na severozahodnem koncu Ljubljane, na prehodu Tivolija, Rožnika in Šišenskega hriba, ki se na zahodnem delu konča s Koseškim bajerjem. Ena glavnih značilnosti naselja je zelena okolica, ki nam omogoča različne aktivnosti v naravi, saj so v neposredni bližini rekreacijski center Mostec, park Tivoli in pa pešpot okoli Ljubljane.
S temi besedami ponujajo investitorji prodajo stanovanj v novo načrtovanem stanovanjskem naselju, ob vznožju Rožnika med Večno potjo in Koseškim bajerjem, ki ga prodajalci imenujejo »mestna četrt številnih udobij«.
V celoti se lahko strinjamo, da je lokacija nove mestne četrti izjemno privlačna, saj bodo stanovanja v mestu, a vendar odmaknjena mestnemu hrupu, v mirnem in zelenem okolju in obdana z rekreacijskimi površinami. Prav izjemnost prostora pa nas - na prvi pogled kontradiktorno - navaja k razmišljanju o utemeljenosti gradnje »elitne« stanovanjske mestne četrti.
Če načrtovano zazidavo gledamo in ocenjujemo s širših vidikov razvoja Ljubljane, dokaj hitro ugotovimo, daje prostor za bodoče potrebe mesta predragocen, da bi ga prepustili stanovanjski izrabi. Zemljišče je organski - čeprav morda ne pravni - sestavni del območja Tivolija, Rožnika in Šišenskega hriba, ki predstavlja znano naravno dragocenost, zanimivost in znamenitost mesta Ljubljane.Tu so naravne in kulturne prvine združene v enovit kulturno-krajinski prostor, zaradi česar so tedanje občine leta 1984 razglasile območje za naravno znamenitost kot krajinski park. Izjemna lega v mestnem prostoru, vrednota, ki bi ji komaj lahko našli primerjavo v naših in tujih mestih, se izraža tudi v neposredni povezavi mesta z naravnim zaledjem. Park Tivoli, navezan na sodišče mesta, prehaja v gozdnata pobočja Šišenskega hriba in Rožnika. Ob Večni poti pridemo na ravninski svet z nižinskimi gozdiči in travniki, ki segajo proti utiškim gozdovom in so že najvzhodnejši del Polhograjskih Dolomitov. Gozdnato, valovito oblikovano in s potmi urejeno območje Rožnika ima tako izjemno okoljevarstveno, ekološko in rekreacijsko vrednost.
Bodoča zazidava bo, podobno kot Agro-stroj doslej, nasilno posegla v naravno območje. Posega ne moremo ocenjevati le zaradi površinske krnitve prostora, temveč tudi z vidika urejanja širšega prostora tega dela Rožnika, Koseškega bajerja in južno ležečih nižinskih gozdičev. Koseški bajer, s površino čez 4 ha največje »ljubljansko jezero«, bi z obzidavo izgubil naravno videzno privlačnost, mesto pa javno zeleno površino, ki bi povezovala vzpetine Rožnika z vodno gladino ribnika s travniki in gozdom Koseškega boršta v parkovno, krajinsko območje pestre sestave in strukture. Obširen mestni predel Šiške, ki je v zazidanih predelih od Tivolija do Šentvida še brez mestnega parka, bo z nedomišljeno zazidavo izgubil možnost, da kdaj kasneje pridobi in uredi »svoj« mestni park.
Obrobje Rožnika je bilo vseskozi vabljivo območje za vsakršno zazidavo. To še posebej velja za Čadove travnike v Rožni dolini, ki z bližino mestnega središča, osončeno južno lego, velikostjo in prilegajočim gozdom že desetletja budijo želje po gradbenih posegih v ta izjemni prostor. Tako so mestu vsilili naselje privilegiranih stanovanjskih hiš na vzhodnem robu travnikov. Namera postavitve velikega hotela najvišje kategorije bi skoraj uspela.
Tako bo postala stanovanjska četrt Mostec precedens, izgovor za zahteve po zazidavah kakovostnih odprtih površin, ki se naj bi z razvojem mesta urejale in vključevale v mestne zelene površine.
Škandalozen primer je načrtovana zazidava prostora, rezervata za javni park v Trnovem ob Gradaščici. Upravičene želje, potrebe in pričakovanja Ljubljančanov po urejeni parkovni in rekreacijski površini v tem delu mesta so se morale umakniti pred izsiljevanjem zasebne institucije po zgraditvi nunci-ature. V Ljubljani imamo vrsto predstavništev tujih držav, ki pa so v mestu normalno umeščena. Izjave projektanta, da izjemno pomembna zgradba potrebuje izjemno lokacijo in da bo dobra arhitektura obogatila parkovni prostor, so samovoljne in sodijo v preproste, prozorne in samovšečne okvire. Ostaja neovrgljivo dejstvo, da bo mesto izgubilo javni park.
Če bi v Ljubljani pristajali na takšne »strokovne« utemeljitve in z »dobro« arhitekturo bogatili ljubljanske parke, bi kmalu zmanjkalo prostora, saj ne moremo pričakovati, da bo zmanjkalo samooklicanih dobrih arhitektur.
Kljub vse večji vednosti javnosti o pomenu in koristnosti javnih zelenih površin v mestu, rastoči ekološki zavesti in potrebi po oblikovni skladnosti mesta, kljub določilom - večkrat le deklarativnim - dolgoročnega plana razvoja Ljubljane prihaja pogosto do trajnih in nepopravljivih sprememb namembnosti zelenih površin. Kaže, da jim še nismo izoblikovali tiste avtonomnosti, da bi se vedno lahko enakovredno merile z drugimi programskimi območji mesta. To se dogaja kljub tem, da javne zelene površine postajajo v mestni sestavi nenadomestljive prostorske prvine s strukturnimi, programskimi, ekološkimi, zdravstveno-higienskimi in oblikovnimi funkcijami.
V času, ko kapital in kratkoročni politični interesi v največji meri vplivajo na namembnost in izrabo mestnega prostora, ko je institucionalna upravna stroka spričo te konstelacije nemočna, ko postajajo vezi moralnega in strokovnega kodeksa načrtovalcev vse bolj ohlapne, bi morala stanovska strokovna društva in združenja pokazati več zavzetosti za reševanje teh problemov. Imajno društvo arhitektov Ljubljane, društvo urbanistov, društvo krajinskih arhi-' tektov, društvo za varstvo okolja Ljubljane in še druga. Z izjemo društva arhitektov Ljubljane se njihov vpliv in prizadevanja za smotrno in usklajeno rabo prostora v Ljubljani ne kaže. Napake pri rabi prostora pa so izredno dolgoročne in nepopravljive, zato je naša odgovornost celotni družbi še toliko večja.
Marjan Jančar, Ljubljana
P P poštni
Nadaljevanje s 30. strani
poslanci razpolagali samo z mnenji avtorjev in zagovornikov sedanjega koncepta mature ali pa se bo slišal tudi glas tistih, ki smo bolj kritični in zagovarjamo nekoliko drugačne predloge. Zato sem se tudi odločila za javno polemiko o maturi. Preden pa bo kateri od predlogov za spremembo mature upoštevan, bo prav gotovo še veliko strokovnih razprav o vseh možnih posledicah.
V	nara voslovju je o vprašanju političnih vplivov seveda nesmiselno razpravljati. Družboslovci, zlasti tisti, ki delujemo na področju šolstva, pa vemo. da je težko govoriti o politično popolnoma nevtralnih konceptih ali reformah. Konzervativne stranke v Evropi so se npr. tradicionalno zavzemale za zunanjo diferenciacijo, socialdemokratske so zahtevale odpravo nižje gimnazije. Oboji so se sklicevali na vrsto strokovnih argumentov. Poudarek na zunanjem preverjanju znanja je značilen za neo-konzervativne šolske politike. V Evropi je med njimi najbolj znana šolska reforma Margaret Thatcherjeve, po kateri so se delno zgledovali tudi sedanji reformatorji slovenske osnovne šole (iz skupine za obdelavo šolskega polja pri ZSMS). K uveljavitvi določenega političnega koncepta prispeva npr. finančna podpora rešitvam in projektom, ki so v skladu s tem programom - pa tudi če so strokovnjaki, ki te projekte izvajajo, politično popolnoma neopredeljeni ali neodvisni. Kolikor mi je znano, so bila za maturo namenjena znatna finančna sredstva, kakšni drugi projekti, ki niso bili v skladu s konceptom šole kot pretežno izobraževalne ustanove, pa seveda take podpore niso bili deležni.
Še odgovor g. Franciju Gerbcu:
Svoje pismo (19.9.1998) ste končali z vprašanjem: »Kako bo Slovenija delovala, če njeni abiturienti ne bodo obvladovali slovenščine, tujega jezika in matematike?« Pred tem ste nizali argumente proti mojemu predlogu, naj bosta matematika in tuji jezik obvezno izbirna (torej obvezen le eden od obeh). Logičen je torej sklep, da se bojite, da brez mature iz vseh treh predmetov abiturienti ne bodo obvladali slovenščine, tujega jezika in matematike.
dr. Darja Piciga, Ljubljana
Delo, 19. septembra
Pastirsko pismo
Pastirskega pisma slovenskih škofov ni mogoče razumeti zunaj okoliščin, v katerih je nastalo, okoliščin, za katere pa tvorci pisma niso niti odgovorni niti vanje vpleteni.
V	Sloveniji se namreč v zadnjem času stopnjuje pojav, ki s stanjem demokracije nima resne zveze, pa še več: družbo kot soglasno bivanje ljudi z enakimi pravicami namreč problematizira v njenem samem temelju.
Slovenci smo lačni demokracije. Ta lakota je tako rekoč »za smrt« in nič ni videti, da bi je bilo konec. Je še hujša od one iz začetka osemdesetih let. lahko bi celo dejali, da jo pregrinja brezupna sivina sedemdesetih.
Pastirsko pismo je namreč odgovor na temeljno dejstvo postmoderne Slovenije, to pa je razslojenost narodnega telesa, v katerem ogromno državljanov ostaja brez temeljnih pravic. Danes mnogi ne morejo uresničevati pravice do javnega spoštovanja idejnega. verskega ali celo političnega prepričanja. Premnogi ne morejo svojim potomcem zagotavljati, da bi bilo spoštovano tisto, na čemer so v najsvetejšem pomenu besede zasnovali svoje življenje.
V	tem smislu se danes v Sloveniji dogaja vsiljena delitev duhov, kakršne še nismo spoznali. Objektivna sredstva javnega obveščanja. ki bi jih morala skrbeti predvsem Resnica. se spreminjajo v orodje, namenjeno izničevanju prepričanja tako rekoč stotiso-čev Slovencev. Stotisoči dnevno slišijo iz kateregakoli občila, da so pomladni voditelji, za katere so se na volitvah intimno odločili. komična, oblastiželjna in korumpirana karikatura pravih političnih vodij. Slišijo, da je njihovo versko prepričanje otročja sholastična domislica, ki jo katerikoli znanstven eksperiment lahko nemudoma ovrže. Slišijo nadalje, da je krščanstvo pravzaprav instrument za pridobivanje svetne moči, denarja, ugleda in prestiža. Poslušajo o tem, da so si nacionalni verski voditelji (Rožman, Stepi-nac) do komolcev umazali roke s pr a vičniško krvjo, in to zategadelj, ker naj bi praktično uresničevali prvi postulat krščanstva. Ta pa naj bi bil prav antisemitizem, s holocidno težnjo v samem jedru. Pa to ni natolcevanje, take klopotce namreč pod krinko znanstvene objektivnosti teden za tednom vali D. Alkalaj. ploska pa mu »laična« javnost. In v širši metafori je to oznaka za stanje duha. s katerim se hvali »duhovna elita« dandanes na Slovenskem.
V	Sloveniji se danes dogaja histeričen pogrom na ustavne temelje vsake demokratične družbe, tj. na svobodo prepričanja, veroizpovedi in političnega združevanja. Slovence to deli bolj. kot jih je karkoli v nemili zgodovini. Metafizična lakota poraja ponižane in razžaljene, poraja tiste, ki jim sedanja družba jemlje pravico do javnega spoštovanja. Ti so že skoraj v večini. Njim je namenjeno pastirsko pismo, ki je kot tako samo en odraz boja za objektivno sliko sveta konec drugega tisočletja. Ko bo to stremljenje spoznala država, bomo Slovenci korak bliže pravi demokraciji. Tedaj bomo tudi bliže smislu sebe samih nasploh.
Boštjan Turk. Ljubljana
Pred leti sem v pismu uglednemu katoliku, duhovniku, ki sem ga imel za soodgovornega za totalitarno katoliško uničenje ljubljanske Tribune v letih 1994-96. napisal: »Tisto srečanje (...) (mi) je pustilo strah, da ni nič varno pred katoliškim nožem samo zato, ker je morda dobro, lepo in ljudem potrebno.«
Smrketov članek je bil prijazen, izpoveden, in »lep«, vreden te velike besede. Tudi drugi članki na tisti dvojni strani Sobotne priloge, ki se mi je zdela uredniško lep dosežek, so bili spodobni, a Smrketov zapis je bil lep.
Gospodu Jožetu Kurinčiču bi. z minimalnim upanjem, da me bo razumel, rad rekel: ideologija in politika sta manj pomembni od spoštovanja odličnosti. Sramotiti dobro pisanje se mi zdi greh pred Bogom in ljudmi.
Samo Resnik, Ljubljana
Če sem pravilno razumel naj no vej še pastirsko pismo slovenskih škofov, potem naj bi slovenske verske in moralne vrednote zaostajale za vrednotami versko in moralno bolj razvitih narodov, krivec za slovensko versko in moralno nerazvitost oz. zaostalost pa naj bi bil izgon verouka izjavnih šol leta 1952.
Žal pa gospodje škofje te svoje trditve niso ustrezno podkrepili z dokazi. Manjkajo torej dokazi: da Slovenci v primerjavi z versko bolj razvitimi katoličani manj molimo in več grešimo, da se v Sloveniji v enem letu na sto tisoč vernikov razdeli neprimerno manj obhajil kakor pa v katoliško bolj razvitih okoljih (v Italiji na primer), da med slovenskimi kriminalci, alkoholiki in narkomani ni tistih, ki so krščeni, birmani in so obiskovali verouk v cerkvi.
Kaže pa. da gospodje škofje sploh niso pomislili na stranske učinke pastirskega pisma.
Pred tujo katoliško javnostjo namreč niso okle ve tali slovenskih (post)komunistov, ampak enako tiste vernike, ki so tudi v naj hujših svinčenih časih redno izpolnjevali verske dolžnosti, kakor one, ki pripadnost katolištvu izpričujejo tako, da se na veliko noč do sitega in še malo čez najedo velikonočne šunke. Poleg tega bi utegnila njihova negativna vrednostna sodba o slovenskih verskih in moralnih razmerah služiti italijanskim in avstrijskim nacionalistom kot kronski dokaz, da smo Slovenci drugorazredna rasa tudi na verskem in moralnem področju.
Ja, ja, gospodje škofje so res temeljito skriti-zirali slovenske verske in moralne vrednote, ki pa le niso na tako katastrofalno nizki ravni, kot besedujejo v pastirskem pismu. Prepričan sem, da bi gospodje škofje slovenske verske in moralne vrednote razglasili za razvite oz. napredne tisti hip, ko bi država vpeljala verouk v javne šole. Seveda bi bilo naravnost nebeško idealno, če bi si šolarji z obiskovanjem cerkvenega in šolskega verouka pridobili dosmrtno imunost pred narkomansko nadlogo, pijančevanjem, mafijaštvom ter vsemi vrstami duhovnih in telesnih prestopkov. Žal pa je to možno samo v pravljicah.
Kljub vsemu menim, da bi posvetna oblast morala dovoliti poučevanje desetih božjih zapovedi tudi v javnih šolah, saj še jim bolj ali manj morajo (z izjemo prvih treh) pokoravati tudi najbolj zakrknjeni komunisti, antikristi, satanisti. V ta namen ponujam obema stranema, svetni in posvetni oblasti, kompromis. po katerem bi bil (svetni) volk sit (posvetna) in koza cela. Torej: Prve tri božje zapovedi, štiri poslednje človekove reči,pet cerkvenih zapovedi, šest božjih resnic in sedem zakramentov se naj poučuje v cerkvi oz. župnišču, lahko tudi v šoli pred poukom ali po njem. Druge božje zapovedi, od četrte do desete, in sedem glavnih grehov pa naj poučujejo v javnih šolah. Verouk, ki bi temeljil samo na sedmih božjih zapovedih in sedmih glavnih grehih, ne bi ogrozil laičnosti ja vne šole niti tedaj, če bi tak verouk poučevali sami gospodje škofje.
Seveda bi morali obe oblasti prej poenotiti sedaj obupno različne poglede na posamezne božje zapovedi. Pri peti in deseti božji zapovedi sta si med sabo neusklajena celo Bog Oče in Bog Sin. Bralci Dela se verjetno še spominjajo, da sem v SP dne 14. 3. 1998 klerikom, od kaplanov pa do papeža, zastavil vprašanje, kako to, da Bog Oče prepoveduje ubijanje, Bog Sin pa ubijanje dovoljuje, in kako to, da Bog Oče prepoveduje že samo poželenje po tujih materialnih dobrinah, Bog Sin pa dovoljuje nasilno prisvajanje tujih materialnih dobrin, vendar sta obe vprašanji gladko zdrveli mimo posvečenih in laičnih ušes. Pričakoval pa sem, da me bo kak klerik obtožil napada na temeljni akt krščanstva, se pravi na Biblijo, a se začuda ni nič zgodilo. Opažam pa, da se kleriki takoj vznemirjajo ko je »napaden« metropolit g. Rode. Ali to pomeni, da je za slovenske klerike pomembnejši imidž g. metropolita kakor pa imidž evangelijskih resnic?
Jože Špflak, Naklo
ni bil totalitaren. Koliko je bilo protiklerikalnih društev, organizacij, časopisov pri nas v letu 1935-41? In koliko protikomunističnih po letu 1945 v Sloveniji? Le maloštevilnim komunistom je bilo v letih 1935-41 in že prej povsem prepovedano delovanje, kar je bilo do neke mere upravičeno glede na njihov ekstremizem, glede na njihovo navduševanje nad stalinizmom (prav tako z vidika razvoja po 1. 1945). Gotovo politični režim pri nas v času prevlade klerikalcev ni bil idealen, a bil je, s stališča vrednot današnjega političnega sistema, veliko boljši od komunističnega totalitarizma. Med obema svetovnima vojnama je bilo sicer redkokatero obdobje zares demokratično, a krivdo za to nosijo beograjske oblasti in ne (od 1. 1929 uradno prepovedana) SLS, ki je bila s Korošcem na čelu v veliki večini za parlamentarno demokracijo.
Stereotip nekaterih slovenskih levičarjev o dveh enako negativnih vladavinah v slovenski preteklosti, črni pred 1. 1941 in rdeči po 1. 1945, je podobna nesmiselnost, kot trditev nekaterih desničarjev, da je Slovenija danes ob predsedniku Kučanu in vladavini LDS prav tako nedemokratična, kot je bila pred deset in več leti. V obeh primerih gre bodisi za pomanjkljivo razumevanja celote in za
Delo, 15. septembra
Kdaj bo Cerkev začela izstreljevati rakete?
Čeprav je novinar Dela g. Boris Jež poli-tično znajden in novinarsko spreten, se mi vendar zdi. da zdaj posnema »drukaštvo« Jokiča in Dukiča, ki sta tudi novinarja Dela in uporabljata isto enostransko metodo pri obravnavanju srbske politike in Miloševiča, kot zdaj počne g. Jež. Tudi on enako pristransko napada RKC in cerkveno hierarhijo kot omenjena gospoda srbsko politiko. Čemu to služi in kaj poskuša g. Jež s tem doseči, s tem se ne bi ukvarjal, moti pa me njegova pogrošnost filozofske misli. Ko navaja vsa mogoča verstva sveta, se mi zdi, da smatra za Slovence pozitivne in sprejemljive vse druge vere, od tibetanskega lamaizma do srednjeameriškega poganstva, razen tradicionalne ri-mokatoliške usmeritve. Tudi moderno brez-boštvo mu je všeč, toda to je njegova osebna zadeva.
Zdaj se lahko vprašamo, na čem temelji Ježevo odklanjanje RKC in zakaj. Morda se mu zdi usmerjenost ljubljanskega metropolita g. Rodeta kakor tudi drugih slovenskih škofovpreradikalna in militantna, vendar če jo primerjamo z islamskim fundamentalizmom dokaj pohlevna in liberalna. Rezanje grl in darovanje živih človeških src sončnemu bogu odklanja. Morda pa g. Jež vidi slovensko prihodnost v tako izoblikovanih verstvih, zato toliko nepotrebnega govorjenja o njih v njegovem članku, objavljenemu v Delu pod gornjim naslovom v torek, 15. septembra letos.
Jaka Kralj, Ljubljana
Delo, 3. oktobra
Naš si, moj si
O Kočevskem zboru ter o črni in rdeči oblasti
Zbor odposlancev slovenskega naroda v Kočevju je bil brez dvoma pogumno dejanje v tedanji Evropi pod nacistično prevlado. Gotovo je bil pozitiven v svoji protinaci-stični usmerjenosti, v afirmaciji slovenskega naroda in v zahtevi po priključitvi slovenskega Primorja Sloveniji. Kočevski zbor pa je bil tudi pomemben moment pri pripravi na uvedbo komunizma; konkretno se to najbolj vidi iz tega, da je OF, ki je bila od dolomitske izjave trdno v rokah KPS. razglasil za edino narodno oblast na slovenskem ozemlju.
Prav je, da se Kočevski zbor praznuje, in nič ni narobe, če je drža vni zbor prevzel pokroviteljstvo nad praznovanjem njegove 55. obletnice. Narobe pa je, da se na slovesnosti predstavnik državnega zbora, njegov podpredsednik, v svojem govoru ni jasno distanciral od omenjene negativne plati Kočevskega zbora. Andrej Gerenčar je celo izjavil, da je bil Kočevski zbor demokratično izvoljen. Ali ne ve, da tedanje razmere v Sloveniji na noben način niso dopuščale demokracije, vsaj ne take. kakor bi jo morali pojmovati danes? In ali ne ve, da je volitve v ta »parlament« organizirala OF, torej KPS?Morda Gerenčar ne pozna zgodovinskih dejstev. Veliko hujše pa bi bilo, če bi on kot podpredsednik našega parlamenta besedo demokracija razumel v skladu s političnimi vrednotami nekdanjega komunističnega režima; tako razumevanje demokracije, ki je implicirano v omenjeni Gerenčarjevi trditvi, je namreč v nasprotju s temelji naše politične ureditve.
Kočevski zbor je bil gotovo korak na poti k samostojni Sloveniji, združeni s Primorjem. A pripravljal je tudi komunistični prevzem oblasti 1.1945, ki je bil, kar zadeva našo pot k današnji parlamentarni demokraciji in glede na politični režim pred 1. 1941, nazadovanje. Za pojasnitev tega nazadovanja v demokratizaciji Slovenije moram obračunati z nekim stereotipom, ki se poj a vija v ja vnosti. Pogosto se namreč trdi, daje bila pri nas komunistična vladavina nekaj podobnega kot klerikalna. V to smer razmišlja tudi Miha Naglič v zadnji Sobotni prilogi.
Najprej je treba poudariti, da so bili med obema svetovnima vojnama slovenski klerikalci na oblasti le v letih 1927-31 in 1935-41. Že zaradi te kratkotrajnosti njihova prevlada ni mogla biti tako totalitaristična, kot je bila komunistična. Nadalje ne gre pozabiti, da je SLS na volitvah 1923. 1925 in 1927 dobivala pri nas okoli 60% glasov. Torej je bila oblast klerikalcev, ne glede na njihov način vladanja, po svoje legitimna, česar ni mogoče reči za komunistično. Drugače rečeno: črni režim je bil po volji večine, za rdečega bi to težko rekli. Bistvena razlika med obema pa je v tem, da prvi v primerjavi z drugim
demokracije, ki je neskladno s temelji naše politične ureditve in z današnjimi političnimi vrednotami (zahodne) Evrope.
Mihael Šorl, Ljubljana
Delo, 25. julija
Poskusiti ni greh, mar ne?
Javni odgovor
na vprašanja o zaščiti spomenikov
Gospod Pavle Kornhauser je v Sobotni prilogi 25. 7. in 3.10.1998posta vil Ministrstvu za kulturo nekaj javnih vprašanj. Odgovarjamo mu šele sedaj, saj smo želeli, da problematiko celovito predstavimo tudi z navedbo bodočih rešitev; kot izhajajo iz predloga novega zakona. Vlada Republike Slovenije je na 76. seji dne 24.9.1998določila besedilo predloga zakona o varstvu kulturne dediščine in ga poslala skupaj s svojimi amandmaji v drugo obravnavo DZ. Bodoča ureditev sicer ne prinaša v varstvo spomenikov nekih povsem novih rešitev, le utrjuje veljavne določbe, spomenike pa jasneje ločuje na tiste, ki so državnega pomena, in tiste, ki so lokalnega.
Sedaj veljavni zakon o varstvu naravne in kulturne dediščine obravnava večino problematike, o kateri sprašuje gospod Pavle Kornhauser, v poglavju z naslovom Kulturni in zgodovinski spomeniki ter naravne znamenitosti.
Po veljavnem zakonu razglašata spomenike po predhodnem mnenju oz. predlogu organizacije za varstvo naravne in kulturne dediščine le občina ali država. Razglasitev se vpiše v zemljiško knjigo, nepremični spomeniki in znamenitosti pa se tudi označijo. O vseh spomenikih in znamenitostih se vodi javni register. Tudi bodoča ureditev ohranja te rešitve.
Dolžnosti imetnika spomenika in znamenitosti so po veljavnem zakonu predvsem: .
-	vzdrževati oz. ohranjati njegovo substanco, njegovo podobo in njegov položaj v okolici;
-	varovati spomenik ali znamenitost pred nevarnostjo delovanja naravnih sil ali človeškega ravnanja;
-	dopuščati in omogočati strokovnim organizacijam ali osebam, ki jih one pooblastijo, proučevanje, popisovanje, snemanje spomenika ali znamenitosti v znanstvene in kulturne namene;
-	omogočati občanom dostop do spomenika ali znamenitosti, če to ni nevarno za spomenik ali znamenitost oz. ne povzroči imetniku škode ali nesorazmernih neprijetnosti;
-	strokovni organizaciji začasno izročiti spomenik ali znamenitost, če je to potrebno zaradi organizacije razstave ali drugih tehtnih razlogov, vendar največ za šest mesecev v petih letih;
-	sproti, najpozneje pa v 15 dneh, obveščati strokovno organizacijo, pri kateri je spomenik ali znamenitost registriran ali evidentiran, o vseh spremembah stvarnih ali pravnih dejstev, pomembnih za register;
-	skrbeti za oznako nepremičnega spomenika ali znamenitosti.
Imetnik spomenika ali znamenitosti ne sme uporabljati za namene ali na način, ki nasprotuje njegovi naravi in pomenu, v primeru prodaje pa obstoji predkupna pravica občine in države.
Imetnik sme opravljati posege na spomeniku ali znamenitosti le v sporazumu s strokovno organizacijo, v skladu z njenimi navodili in z izvajalci, s katerimi se ta organizacija strinja.
Nihče ne sme uporabljati imena, oblike in drugih razpoznavnih značilnosti spomenika ali znamenitosti za reklamo, propagando, kot elemente firme ali blagovne znamke ipd., če bi to nasprotovalo nara vi ali pomenu spomenika ali znamenitosti.
Vse to ni veljalo le za občana in civilnopravno osebo, temveč tudi smiselno za druž-benopravne osebe, ki so imele na spomeniku ali znamenitosti pravico upravljanja. Za spomenike v javni ali družbeni lastnini pa je bila posebej zapisana prepoved odtujitve, ki pa načeloma ne velja za stanovanjsko hišo, stanovanje oz. stanovanjske prostore, razen za stanovanjsko hišo, stanovanje oz. stanovanjske prostore v hišah, katerih namembnost v aktu o razglasitvi oz. v republiškem ali občinskih planskih aktih ni opredeljena kot stanovanjska, ter stanovanj v zgradbah, ki so kulturni spomeniki in je njihova raba v nasprotju s spomeniškimi vrednotami zgradbe. Soglasja za odtujitev v teh primerih izdaja pristojna strokovna organizacija.
Predvidena ureditev v novem zakonu bistveno ne odstopa od teh rešitev. Pri navedbi bodočih rešitev se omejujemo le na tiste, ki so neposredno povezane z javnimi vprašanji. Tudi po novem dobi spomenik svoj status s sprejetjem akta o razglasitvi, država razglaša spomenike državnega pomena, spomenike lokalnega pomena pa lokalna skupnost. Na podlagi akta o razglasitvi se bo izdajala odločba o varstvu spomenika, ki bo določala pogoje za raziskovanje, način vzdrževanja, pogoje za posege, pravni promet, fizično zavarovanje, način upravljanja in rabe, dostopnost spomenika za javnost, posamezne druge omejitve in prepovedi ter ukrepe za njegovo varstvo. Na podlagi akta o razglasitvi spomenika bo predlagana zaznamba tega dejstva v zemljiški knjigi.
Ne sedaj ne po bodoči ureditvi torej niso dovoljeni posegi brez soglasja pristojne spome-niškovarstvene službe. Uničenje ali poškodovanje spomenika pa po veljavni zakonodaji predstavlja tudi kaznivo dejanje.
Posebno vprašanje je vprašanje lastništva spomenikov, ki so bili v družbeni in javni lastnini. Kot taki se niso mogli odtujiti. Tisti, ki so bili družbena lastnina v sredstvih podjetja, ki se je lastninilo, a nimajo takih spomeniških lastnosti, da bi bilo utemeljeno zagotoviti njihovo prezentacijo kot registrirano kulturno dejavnost, so se lahko lastninili skladno z zakonom o lastninskem preoblikovanju podjetij. Če jih bo želela gospodarska družba kasneje prodati, bo morala spoštovati predkupno pravico lokalne skupnosti in države. Pri spomenikih, ki pa so last lokalnih skupnosti, je na vadnopra vno nasledstvo sedanje lokalne skupnosti sicer podano, niso pa izdelane razdelilne bilance, kjer bi se med drugim premoženjem razdelili tudi spomeniki. Za
državne spomenike ostaja v veljavi prepoved prodaje tudi po bodoči ureditvi, za lokalno skupnost pa ne.
Glede stvamopravnega prenosa katerekoli nepremičnine, ki bo razglašena za spomenik, je v predlogu novega zakona izrecno zapisana ničnost pravnih poslov, ki ne bi upoštevali predkupne pravice lokalne skupnosti oz. države. Kot za vsako drugo nepremičnino, tudi za spomenik velja, da jeza pridobitev lastninske pravice razen pridobitnega naslova (npr. kupna pogodba) potreben tudi pridobitni način (vpis v zemljiški knjigi).
V zemljiški knjigi pri Kardeljevemu in Kidričevemu spomeniku ni nobenega vpisa niti fizične osebe niti stranke. To pa je tudi razumljivo, saj spomenika, ki je v javni ali družbeni lastnini po 1. odstavku 51. člena veljavnega zakona ni dopustno odtujiti, če pa bi na kakršenkoli način postal zasebna last (z denacionalizacijo ali po lastninjenju podjetja), pa bi morala biti pri prodaji upoštevana predkupna pravica lokalne skupnosti in države. Taka ponudba bi morala vsebovati označbo in ceno spomenika ter druge prodajne pogoje.
Glede na vse navedeno je kakršnokoli javno razpravljanje o lastništvu z imeni posameznikov ali vpletenih političnih strank le prilivanje olja na ogenj v predvolilnem času. Ministrstvo je želelo in želi ravnati predvsem skladno s svojimi upravnimi pristojnostmi in zaščititi vse spomenike.
Ministrstvo za kulturo oz. njegov organ v sestavi, Inšpektorat Republike Slovenije za področje kulturne dediščine, j e zaradi posega v spomenik Edvardu Kardelju 3. 9. 1998 izdal zemljiškoknjižnemu lastniku spomenika odločbo o vzpostavitvi prejšnjega stanja. Poseg, ki je bil opravljen brez soglasja strokovne službe, je bil saniran. Prav tako so bili sanirani vsi drugi posegi na tem in na spomeniku Borisu Kidriču.
Silvester Gaberšček, državni sekretar Ministrstva za kulturo
Delo, 1. oktobra
Koliko grafičnih prireditev prenesemo?
V članku z gornjim naslovom je novinarka Jelka Šutej Adamič poročala o letošnjem 5. bienalu slovenske grafike na gradu Otočcu. Kot je zapisala, sodeluje na prireditvi 26 slovenskih umetnikov, ki jih je - »tokrat prvič brez javnega razpisa in sodelovanja strokovne komisije« - zbral predsednik bienala, kar sam!?
Torej je gospod predsednik bienala, sicer visokošolski profesor, drugače pa lokalni novomeški slikar in grafik, prireditev, ki so jo poleg davkoplačevalcev (kulturno ministrstvo in občina Novo mesto) podprli tudi sponzorji, kratko malo »privatiziral«, če lahko le on, kot menda edini »poklic(a)ni«
Obvestilo
Ker prejemamo za objavo v rubrikah PP-29 in Prejeli smo vse več gradiva, ki je bilo natisnjeno s tiskalnikom, prosimo vse avtorje, ki imajo to možnost, da nam svoje prispevke v prihodnje raje pošiljajo na disketah.Tako se bomo izognili ponovnemu prepisovanju in morebitnim napakam, ki lahko pri tem nastanejo. Diskete seveda vračamo.
Uredništvo
odloča o 30 njemu ljubih izbrancih, ki lahko razstavljajo v novem svetišču slovenske grafike. Pa še med temi 30 povabljenci so bili 4 izločeni, tako da je ostalo le še 26 »posvečenih«.
Letos naj ne bi razstavljala niti dobitnica lanske velike nagrade bienala Zora Stančič, ki je bila verjetno povabljena k sodelovanju, nato pa izločena, »ker njena dela tehnično ne ustrezajo kriterijem za sodelovanje na bienalu slovenske grafike«, za katerega ni bilo niti javnega razpisa. Organizatorji) letošnje prireditve menijo, da gre sicer za »igro naključij«, vendar ne sodelujejo letos niti z lokalnimi (Dolenjski muzej in galerija), kaj šele z nacionalnimi (Mednarodni grafični in likovni center v Ljubljani) institucijami. Slovenska in provincialna (samo)zadostnost, pač?
Da pa bo mera polna (in bera prazna), na bienalu »ne sprejemajo računalniško izdelanih reprodukcij« in drugih, sodobnih reprodukcijskih tehničnih in tehnoloških novitet, kar je po mnenju novinarke »skorajda nezdružljivo s podobnimi principi umetniškega delovanja in izražanja...«, s čimer se popolnoma strinjam.
Tega prispevka nisem napisal zaradi kake osebne prizadetosti, saj se z grafiko ukvarjam le občasno, čeprav sem bil tudi izbran kot raz-stavljalec na 1. bienalu. Opozoriti želim le na nevzdržne, kaotične in anarhične razmere v vrednotenju slovenske likovne produkcije. V deželi, kjer samooklicani posamezniki odločajo o tako pomembnih rečeh, kot je vseslovenska likovna prireditev, je nekaj hudo narobe. Zato se ne moremo čuditi, da lahko v tej srenji neki »privatniki« postavljajo na lastno pest sredi prestolnice spomenik generalu Maistru in pri tem še javno žalijo uglednega kiparja, ki ga je legalno izbrala in nagradila uradna strokovna žirija za postavitev spomenika. Tej je predsedoval prav tako ugleden umetnostni zgodovinar, ki je zaradi svoje strokovne odločitve prav tako tarča javnih obrekovanj v časopisih. Neki drug »privatnik« pa javno kupuje javni spomenik, ki stoji le streljaj, tako rekoč tik pred nosom slovenskega parlamenta, v posmeh davkoplačevalcem, kulturni javnosti in vladi sami.
Po primeru 5. bienala slovenske grafike se nam lahko obetajo še bolj okleščeni in »suhi« grafični časi, če se ne bo naslednji bienale že kar »posušil«. Upajmo, da se mu bodo v »bran«, ko bo potrebno, posta vili bolj demokratični in kompetentni organizatorji.
Dušan Lipovec, akademski slikar, Kamnik
Delo, 1. oktobra
Kraševci prav nič nezaupljivi do dirkališča
Odprto pismo
sežanskemu poslancu LDS Davorinu Terčonu, gospodu županu dr. Benjaminu Joganu, ministru za okolje in prostor dr. Pavlu Gantarju, strokovnjaku iz vrst Zelenih Slovenije dr. Dušanu Plutu, Inštitutu za raziskovanje Krasa pri SAZU in vsem tistim, ki jim je Kras pri srcu
Že nekaj časa zaskrbljeni prebiramo o načrtu za gradnjo večnamenske steze na povirski gmajni. V Delu pa smo 1. 10. 1998 prebrali, da so sežanski svetniki dokončno podprli družbo Equinox holdings iz Ljubljane in sežanski Kars. ki nameravata uresničiti omenjeni projekt. Predlagatelju so dali zeleno luč, da lahko začne postopek za spremembo prostorskih ureditvenih načrtov.
Prej smo se tolažili, da sami svetniki naše občine le ne morejo odločati o tako pomembnem in občutljivem vprašanju, marveč da bo volja ljudi izražena na referendumu, potem pa smo 2.10.1998 čisto zgroženi prebrali, da referenduma sploh ne bo.
Mnenja smo, da bi referendum moral biti, ker smo prepričani, da so zainteresiranci za to gradnjo prikazali Povircem in vsem drugim to svojo namero le s pozitivne plati, ne da bi jih soočili tudi z negativnimi in postranskimi
neprijetnostmi oziroma škodljivimi učinki. Ogorčeni smo nad tem sklepom, ker menimo, da taka gradnja ni sprejemljiva za občutljivo kraško okolje.
V času, ko se vsepovsod po svetu ljudje nadvse zavzeto borijo proti slehernemu posegu v okolje, se nam zdi ravnanje sežanskih svetnikov skrajno diletantsko in neodgovorno. Zato sprašujemo zgoraj omenjene, naj vendarle javnosti posredujejo svoje uradno, predvsem pa strokovno mnenje o tej gradnji. Skratka, da nam natočijo kozarec ali sod čistega vina in nas s tehtnimi argumenti pomirijo.
Jolka Milič, Sežana, in še osem sopodpisnikov (podpisi so shranjeni v uredništvu)
Delo, 25. septembra
Referendum o kanalizaciji
Za nadaljnji razvoj Gornjesavske doline in vzporedno tudi za predvideno izpeljavo dela zimske olimpiade je urejeno okolje s čistimi vodami nadvse velikega pomena. Dobronamerni projekt kanalizacijskega sistema, ki bi reševal enega od osnovnih problemov celotne Gornjesavske doline pa te dni dobiva nizke udarce tudi v obliki predvidenega referenduma, po mojem mišljenju od tistih, ki si bodo od turizma in morebitne olimpiade odrezali največje kose na pladnju prinešene pogače. Pošteno in modro bi bilo predvideno investicijo podpreti in prizadevni občini Kranjska Gora moralno pomagati, ne pa čakati, kdo bo v ringu obležal nokavtiran. Velja se zamisliti nad tem, kar je pred dobrimi sto leti povedal indijanski poglavar Seattle predsedniku Franklinu:
»Vsak del te zemlje je mojemu ljudstvu svet. Vsaka bleščeča se iglica, vsaka peščena obala, vsak mrak temnih gozdov, vsaka svetla jasa, vsaka brenčeča žuželka je v mislih in izkustvih mojega ljudstva sveta. Mrtveci belih pozabijo na zemljo svojega rojstva, ko odidejo, da se sprehajajo pod zvezdami. Naši mrtveci nikoli ne pozabijo te prečudovite zemlje, ki je mati rdečega človeka...
Mi smo del zemlje, ona je del nas. Vonjave cvetlice so naše sestre, srnjak, konj, orel so naši bratje. Skalni vrhovi, sončni travniki, telesna toplina ponija in človeka, vse to spada k isti družini. Naša zemlja nam je sveta. Ra-dujemo se teh gozdov. Ne vem - naš način je drugačen kakor vaš. Voda, ki se preteka v potokih in rekah, ni samo voda, temveč tudi kri naših prednikov. Pepel naših očetov je svet, njih grobovi so posvečena tla in tako so ti griči, ta drevesa ta del zemlje za nas posvečeni.
Beli človek s svojo materjo zemljo, s svojim bratom nebom ravna kot z rečmi, ki se dajo kupiti, ropati in prodajati. Njegova pohlepnost bo požrla zemljo In zapustila golo puščavo. V mestih belcev ni tišine. Ni kraja, kjer bi bilo spomladi čutiti rast listo v in brenčanje žuželk.
Zrak je dragocen za rdečega človeka, kajti vse stvari si ga delijo: živali, drevo, človek. Beli mož pa, kakor da ne zapazi zraka, ki ga vdihuje. Kot nekdo, ki že mnogo dni umira in je otopel na smrad.
Tudi beli ljudje bodo preminuli, morda prej, kot vsi drugi rodovi. Samo nadaljujte z oku-ženjem vaše zemlje, neke noči se boste zadušili v lastnem blatu...!«
Naj dodam: Bolj ko ga mešaš, bolj smrdi. Z dodatkom brezglave politike do neznosnosti. Ali se vam, nasprotnikom napredka brez lastne, boljše in utemeljene alternative, ne zdi, da pljujete dolgoročno nam in sebi v obraz?
Vid Černe, Kranjska Gora
Delo, 5. septembra
Kranjskogorski vodniški sindrom
Na prispevek, kije bil kot mnenje objavljen v Sobotni prilogi Dela, je 26. septembra v PP-29 dokaj ostro, se mi zdi, odgovoril predsednik kranjskogorskega planinskega društva g. Andrej Žemva.
Oproščam se Kranjskogorcem, ki so se čutili ob branju članka užaljeni. Nikogar nisem mislim ne užaliti ne prizadeti niti zavesti. Preprosto sem hotel reči, da se strinjam z uveljavljanjem vodništva v naših hribih, poklicnega ali amaterskega. Gotovo bodo vzponi v hribe z gorskimi vodniki za planince varnejši, morda tudi bolj atraktivni. Vsi, ki se čutijo sposobne za ta poklic oziroma dopolnilno delo, ne samo kranjskogorski vodniki, imajo legitimno pravico ljudi, ki se jim prijavijo, peljati v gore.
Ne strinjam pa se s tem, da se (bo) nekatere poti, četudi gre za posebne, zavarovane plezalne poti, ki so bile desetletja namenjene tistim planincem, ki sojih zmogli, vimenu drugega interesa ukinejo oziroma se jim spremeni namembnost. Tudi na nekatere druge privlačne in dobro obiskane vrhove imamo več (zavarovanih) poti. Bodo planinska društva tudi tam določila, katere bodo spremenjene v vodniške poti? Skoraj se mi je utrnila misel, da iz članka g. Žemve veje lastništvo, celo dedno lastništvo nad Hanzovo potjo na Prisank. Ne bom oporekal. Tudi to je (bo) možno. Vsekakor pa bi prej pričakoval, da se bo g. Žemva pod članek podpisal kot predstavnik Združenja gorskih vodnikov Slovenije in ne kotpredsta vnikplaninskih uporabnikov.
Kar se tiče pojma »kranjskogorski vodniški sindrom«, pa ne pomeni, da je namenjen v pejorativnem smislu kranjskogorskim planinskim delavcem, ki so brez dvoma marljivi. Pomenile, da pojav (zamisel o opustitvi zavarovane plezalne poti v dosedanjih okvirih in vzpostavitvi vodniško varovane poti tako kot npr. pot na Grossglockner) prihaja iz kranjskogorskega planinskega društva. To sem po radiu slišal na lastna ušesa od dveh predstavnikov gorskih vodnikov. Ni ime, temveč vsebina, kar šteje, in če članek g. Žemve natančno preberem, se mi zazdi, da je na koncu Hanzove (ali »hanzovih«?) poti le zaslužek tisti, ki je izvir vsega spora.
Strinjam se tudi z mnogimi, da je planinarjenje kot eden najmnožičnejših športov v Sloveniji med najcenejšimi, da ne rečem skoraj zastonj, medtem ko pomeni vzdrževanje poti in postojank planinskim društvom velike stroške. Tu bi kazalo še kaj spremeniti, prilagoditi današnjim razmeram. Zato se strinjam zg. Žemvoglede stroškov vzčrževanja, da so na koncu le planinska društva tista, ki jim »zmanjkuje štrene«, planinci pa se izvijejo z lepimi spomini. Vsekakor bi bilo za objektivnost ideje in cilja dobro, da še kdo od uporabnikov gora javno izreče svoje mnenje o vzdrževanju in spreminjanju poti, da si ne pisariva le neki posameznik proti nekemu predsta vniku.
Janko S. Stušek, Lesce
razširila in naglo segla tudi v visokogorje. Plod te dejavnosti je danes mreža 1442 bolj ali manj oskrbovanih in markiranih poti po vsej Sloveniji v skupni dolžini več kot 7000 km.
Za planinske poti skrbijo planinska društva oziroma za to usposobljeni markacisti. Ti si po svojih zmožnostih prizadevajo, da so poti kolikor toliko urejene in vzdrževane. Kljub nekaterim pomislekom o markiranju, označevanju in zavarovanju poti. je treba poudariti, da le take zagotavljajo varnost vedno večji množici planincev in drugih obiskovalcev gora. Mnenja smo, da morajo biti poti, označene s Knafelčevo markacijo, dostopne vsem.
Število gorskih nesreč se predvsem v zadnjih letih stalno veča. Največ se jih še vedno zgodi pri hoji po markiranih poteh, kar je razumljivo, saj je teh obiskovalcev tudi največ. Pomemben je podatek, da vzrok teh nesrečni sama pot, pač pa v večini primerov človeški dejavnik. Še zanimivejši je morda podatek, da so ponekod zavarovane poti celo varnejše od nekaterih lahkih poti.
Glavni poudarek pri vzdrževanju planinskih poti je na visokogorskih zavarovanih poteh. Nadelava visokogorskih poti s pomočjo strojne opreme in strokovno izvedeno varovanje je število klinov in žične vrvi v naših gorah zmanjšalo za eno petino. Seveda s tem nikakor ni okrnjena varnost na teh poteh. Dele poti, ki potekajo nenaravno, se poskuša prestaviti na naravni sistem polic in prehodov in s tem marsikatero varovanje odpade. Nikoli pa se nismo na vduše vali na d nasilnimi rešitvami v stilu italijanskih »ferrat«.
Izkušnje iz preteklih let nam govorijo, da smo večino poti, ki so bile kdajkoli iz različnih vzrokov predvidene za opustitev, morali na pritisk planincev znova obnoviti. Precej teh poti ima tudi pomembno zgodovinsko ozadje in je prav, da jih tudi zaradi tega ohranimo zanamcem. Ne podpiramo pa raznih teženj po odpiranju novih zavarovanih poti ali spreminjanju njihovega statusa.
Kategorizacija planinskih poti, ki je bila uvedena pred leti predvsem z vidika boljše obveščenosti obiskovalcev gorskega sveta, je v zadnjih letih dosegla svoj namen. Od vseh planinskih poti jih ima 135 poseben status. Od teh je 89 poti kategoriziranih kot zahtevna pot in 46poti kot zelo zahtevna pot.
Pri kategorizaciji so bila med drugim upoštevana tudi merila, da je ta prilagojena planincem, ki imajo vsaj minimalne planinske izkušnje. Klasifikacija poti pa velja samo za normalne razmere. Zimske in nenavadne vremenske razmere težavnost vsake poti močno spremene. Vse poti, ki so označene kot zahtevne in zelo zahtevne, tudi odsvetujemo za sestop. Posebej poudarjamo, naj bi se na take poti podajali opremljeni s čelado in varnostnimi vponkami, kar je že nekaj časa v navadi pri drugih alpskih narodih. Predvsem za zelo zahtevne poti priporočamo vzpone v organiziranih skupinah s planinskim ali še bolje gorskim vodnikom.
Vzdrževanje takih poti ni enostavno in predstavlja za planinska društva, ki morajo skrbeti za take poti, kar nekaj problemov. Tega se zaveda tudi Planinska zveza Slovenije, ki predvsem finančno pomaga, da se obnova poti lahko sproti izvaja. Pri obnovi priskočijo društvu na pomoč člani tehnične podkomisije pri komisiji za planinska pota. To so markacisti iz vse Slovenije, ki so še dodatno usposobljeni za taka dela. Udeleženec akcije mora poleg dela s stroji in prenosa težjih tovorov imeti tudi nekaj alpinističnih veščin. Le na tak način je lahko kos delu na zavarovanih poteh. V zadnjih letih nam pri prenosu materiala in strojne opreme na določena mesta v gori pomaga slovenska vojska s svojimi helikopterji. Koliko truda je s tem prihranjenega, vedo le tisti, ki so na takih akcijah že sodelovali.
Od leta 1986, odkar take akcije organizirano potekajo, je bilo izvedeno popravilo na 96 zavarovanih poteh (od skupno 135). Akcije so trajale skupno 458 delovnih dni, na njih pa je sodelovalo 121 markacistov iz več kot 40 planinskih društev iz vse Slovenije. Ekipe se določajo glede na potrebe, zato ni nič nenavadnega, če delajo v Julijcih štajerski markacisti in v Kamniško-savinjskih Alpah markacisti izpod Triglava.
V zadnjih letih nam mile zime in potresi povzročajo še dodatna dela. Prav v letošnjem letu smo zaradi aprilskega potresa v Posočju morah zapreti nekaj poti, saj jih v času planinske sezone zaradi popotresnih sunkov ni bilo možno sanirati.
Tujcem in tudi našim planincem zelo znana in obiskana »Jubilejna pot« je bila vso sezono predmet različnih mnenj in razprav. Člani komisije in minerji smo si ogledali skalni podor pod Zadnjim oknom, vendar smo skupno ugotovili, da bi z razstrelitvijo morda povzročili še dodatno poškodovanje te znane naravne znamenitosti. Ko smo končno dobili sintetično razstrelivo, ki skalo zdrobi, ne poškoduje pa okolice, nam je poznoav-gustovska ohladitev preprečila njegovo uporabo. Vsekakor pa bo »Jubilejna pot« v naslednjem letu uvrščena med prednostna popravila, tako kot tudi Zahodnodrežniška pot na Krn in druge poti v Posočju.
Želja je, da naj bi planinstvo in preživljanje prostega časa v naravi postalo način življenja vsakega Slovenca. Prav zato se bo Planinska zveza Slovenije tudi v bodoče zavzemala za to, da se obstoječe poti vzdržujejo v sedanjem obsegu. Nikakor pa ne nasprotujemo uvajanju vodniških poti v naših Alpah. Vendar naj bi te poti imele drugačen status, ki bi jih ločeval od planinskih, ki morajo biti dostopne vsakomur. Hanzova pot se nam za tak poskus vsekakor ne zdi primerna in tudi če ostane v sklopu zavarovanih poti, bo to še vedno ena najdrznejših planinskih poti v naših Alpah in zato za marsikoga dostopna le z vodnikom.
Tone Tomše, načelnik komisije za planinska pota pri PZS
krat, kar je sicer zelo slab kriterij za rentabilnost oz. je izračun naravnan v dobro TET3.
Znesek investicije in 40-letnih neposrednih podjetniških izgub letno po 20 milijonov DEM je skupaj 1,36 milijarde DEM, torej bi nas eno delovno mesto stalo fantastičnih 680.000 DEM, kar je 10-krat več, kot bi bilo normalno, oz., povedano drugače, s tem denarjem, če bi ga donosno naložili, bi lahko v prihodnosti odprli v Sloveniji 20.000 delovnih mest in ne samo ohranili 2000pri TET3.
To kaže na popolno neprimernost projekta TET3, pri čemer bi se 2000 ljudi v Zasavju zaposlilo. 18.000 drugih Slovencev pa ne. Ce bi hoteli zaposliti vseh 130.000 nezaposlenih v Sloveniji na takšen način kot v Trbovljah, bi za to potrebovali fantastičnih 88,4 milijarde DEM. To pa bi obremenilo vsako družino v Sloveniji za 147.000 DEM, kar je neslutena številka.
Tudi naj bogatejše države si ne morejo privoščiti takega načina reševanja nezaposlenosti - saj so prav zato bogate. Rešitev za nezaposlene v Zasavju pa obstaja že v sami energetiki, če bi jo država pričela razvijati ekonomično.
Drago Tomšič, Kranj
Glede na članek, ki je bil objavljen 5. septembra 1998 v Sobotni prilogi, bi radi dodali nekatera pojasnila.
Pri razmahu celotne planinske dejavnosti imajo prav poti pomembno vlogo. Že v dolini imamo poti označene z napisi in tablami, da ne zaidemo. Še potrebneje je to v gorah, kjer je svet nevaren, posebno kadar zaloti gornika neurje ali gosta megla. V Tumovih in Kugyjevih časih je bilo v naših gorah drugače. Takrat niso poznali markiranih in nadelanih poti, plezalne smeri pa so delali le divji lovci. Število obiskovalcev v gorah je bilo majhno in potrebe precej drugačne. Od prvotnih skromnih in nezahtevnih markiranih poti v ljubljanski okolici takoj po rojstvu slovenske planinske organizacije se je dejavnost
Delo, 3. oktobra
O proračunu in TET 3
Delo je z anketo ugotovilo, da je 42% anken-tirancev za to, da se projekt TET3 podpre vkljub nerentabilnosti zaradi novih delovnih mest; 44% ankentiranih je bilo proti vključevanju države v projekt, preostalih skoraj 14% pa o tem ni vedelo nič. Toda slovensko ljudstvo ni pravilno informirano o tej investiciji, saj je projekt izredno veliko breme za vse.
V TET3 in rudnikih bo zaposlenih 2000 ljudi, projekt bo stal 560 milijonov DEM ali 280.000 DEM na zaposlenega. Ko bo TET3 pričela delovati, bo glede na tržno ceno elektrike 11 pf/kWh povzročala Sloveniji letno najmanj za 20 milijonov DEM neposredne podjetniške izgube vsako leto, računajoč celo veliko rezerve v dobro TET3 (izguba bo v resnici še večja).
Če bi bil to dober projekt, bi, nasprotno, moral prinesti vsaj 20 milijonov DEM letnega dobička (tako kot npr. HE v savski verigi, nekateri projekti v narodnem gospodarstvu pa so še boljši). Ker pa bo prinesel 20 milijonov DEM izgube, je razlike kar okrog 40 mio DEM letno - za toliko bo na škodi narodno gospodarstvo oz. davkoplačevalci. Točnejši izračuni so komplicirani, zelo približno pa dobimo znesek oškodovanja narodnega gospodarstva tako, da seštejemo investicijo in kasnejše izgube. Ta metoda je izbrana zaradi enostavnosti, ima pa logiko v tem, da bi se investicija v TET3 morala v življenjski dobi povrniti večkratno in ne enkrat, kot se to upošteva, če se vzame v račun samo amortizacija, na koncu leta pa se izračuna izguba. Naš izračun upošteva, da bi se morala TET3 povrniti v 40letih življenjske dobe samo dva-
Delo, 30. septembra
Politične razsežnosti TET 3
Parlament je 29. septembra zavrnil predlog svojega odbora za finance, naj se obravnava zakona o zagotavljanju sredstev in poroštvu Republike Slovenije za gradnjo Termoelektrarne Trbovlje 3 vrne v prvo obravnavo. V
E-mail: pisma@delo.si
časopisu Delo je izšel 30. septembra zanimiv komentar o dogajanju. To je bil članek o tem, kako je projekt o gradnji TE-TO 3 razklal slovensko javnost na levico in desnico. Komentar in dogajanje si zaslužita odgovor.
O ekonomskih in ekoloških posledicah tega »nesmotrnega« objekta je bilo že toliko zapisanega, da večine ni vredno ponavljati. Nekatera dejstva pa je vseeno treba obnoviti.
Gre za še enega od vnaprej zavoženih projektov, spomenikov vladavine »betonokra-tov«, ki jim je očitno malo mar za ljudi in okolico. Takšen odnos ima ponavadi oblast, ki vlada »raji« s silo ali prevaro. Odgovornosti do prihodnosti in življenja na planetu ne čuti niti toliko, kolikor zaznava buteljka svoje vino, saj vidi izključno in zgolj lastne koristi. Vsakič, ko »zelena javnost« malo zaspi, nam servira nekaj novega. Elektrarne na Muri in Soči, zajezitev Cerkniškega jezera, nove termoelektrarne, elektrarne na Savi, hkrati pa poroštva in investicije v »zgub arske gigante«. Vsi ti objekti prinašajo degradacijo okolja, socialno bedo in splošno zadolženost. Ne TV in gospodinjski pomivalni stroji, temveč energetski »belcebubi« porabijo večino energije, ki nam jo nato zmanjkuje, da se lahko s pretvezo pomankanja gradijo nove elektrarne takšne in drugačne vrste.
Tudi o ekoloških posledicah projekta je bilo že veliko zapisanega. Kuril se bo premog z naj večjo vsebnostjo žvepla, Slovenija ne bo zmanjšala, temveč bo še povečala emisije toplogrednih plinov (nasprotno kot se je obvezala pred mednarodno javnostjo), degradacija okolja in neznosne življenjske razmere v Zasavju pa se bodo nadaljevale.
Toliko o dejstvih, ki politiko o TE-TO 3 razdelijo na desno in levo. Očitno je v Sloveniji levo to, kar je drugod desno, in obratno. Edino z ekološko paradigmo in celostnim razmišljanjem lahko občutimo, kajje človeka vredno in kaj pravzaprav »religija mračnjaštva«. Ali. kot je zapisal Murray Boochin, ta s svojimi profeti ogroža celoten planet, kot ga ni uspelo v zgodovini še nikomur.
Kljub mraku nevednosti, ignorance in egoizma pa me glasovanje nekaterih strank v parlamentu še vedno preseneča. Če se stališčem LDS ob glasovanjih v parlamentu skoraj nikoli ne čudim, pa ne razumem glasovanja Združene liste. Desusa in Jelinčičeve stranke. Kako se lahko Združena lista, ki ima v ekoloških civilnih gibanjih nekaj precej aktivnih članov, ne samo proda abotnemu lobiranju, temveč je celo pobudnik zakona o gradnji TE- TO 3? In to za nekaj revirskih glasov Mirana Potrča, ki utegnejo v prihodnosti po vsej verjetnosti stati davkoplačevalce kar pol miljarde mark.
Kako se lahko Jelinčič, ki so mu gozdovi pomembna tema, ne samo pogovarja, temveč celo glasuje za projekt, zaradi katerega bo žvepleni premog s kislim dežjem in drugim onesnaženjem dokončno de vas tiral širšo in ožjo gozdno krajino. Saj se ne bo več za kaj zavzemati!
In na koncu Desus. Nikjer ne najde sredstev za pokojnine kljub grozovitemu proračunu. Z malo matematike bi lahko ugotovil, da ta vsakemu od dveh milijonov državljanov, tudi komaj rojenim in tistim na smrtni postelji, odnese kar pol mijona tolarjev letno ali 20.000 DEM štiričlanski družini. V to matematiko niso všteti prispevki iz plač. ker niso del proračuna, znesli pa bi še nekaj dodatnih tisoč mark. Kljub neizpolnjenim obljubam o vdovskih pokojninah, usklajevanju pokojnin, in rekrecijskem dodatku, DESUS kot vedno do sedaj ne išče virov in dokazov za svoj prav, temveč mirno in brez kančka slabe vesti glasuje za projekt, ki bo prej odnesel kot prinesel sredstva za pokojnine.
Drnovšek v svojem opravičevanju ekonomske upravičenosti projekta tako kot vedno, ko je treba ljudi preslepiti, pozabi na bistveno: Slovenija bo morala ob pridruževanju EU cene elektrike določati tržno brez monopolov. Kupljeni »neodvisni« eksperti vedno naredijo elaborat, kakršnega želi naročnik.
Vsak projekt je ekonomsko upravičen, če lahko njegove produkte prodajamo po cenah, ki so dovolj visoke. Interes za gradnjo TE-TO 3 pa obstaja. Ekonomsko rentabilnost se dokazuje z dejanji in ne z besedami. Privatni kapital bo. če se mu dopusti, kaj hitro pograbil novo tržno priložnost in zaslužke. Če je investicija ob upoštevanju ekoloških normativov in bodoče tržne konkurence kljub uporabi zasavskega premoga rentabilna, ni problemov. Državi ni treba izdajati nobenih garancij, samo dovoli naj. Investitorjev, ko bodo zaslutili vsaj malo dobička, ne bo manjkalo. To je edini dokaz rentabilnosti, vse drugo je zavajanje. Pol milijarde mark namreč lepo diši, za ta denar lahko kupiš vsaj pčk parlamenta.
Peter Kodermac, Logatec
Delo, 22. avgusta
Beni soit qui mal y pense
Na Vašo kolumno v Sobotni prilogi Dela z dne 22. 9. 1998 Vam sporočam, da smo slovenski »izbeglice« leta 1941 v Zagrebu hodili ob nedeljah ob 10. uri na Stepinčevo mašo in zlasti na pridigo v katedrali, ker smo v tistih težkih časih dobili v njej vedno kakšno tolažilno besedo. Zlasti je končeval svojo pridigo s kakim tolažilnim izrekom iz svetega pisma. Na primer: Kdor bo z mečem začel, bo z mečem pokončan.
Spominjam se tudi njegovega govora na trgu pred katedralo, ko je z dvignjeno roko in stisnjeno pestjo s povišanim glasom žugal nemški komandi, kije bila v semenišču poleg katedrale: »Streljanje talcev je pogansko...«
Takrat sem mislila, da bodo nas, poslušalce, vse zaprli, Stepinca pa ustrelili.
Beni soit qui mal y pense. Honni soit qui mal y pense.
Marija Rapotec, Zagreb
\

Principi
Avto
za
knjigo
Marko Crnkovič
znad zgornjega roba stopnišča m zahodnega vhoda štrlita samo m dva vogalna stolpa na el. Stolp m Časov in Zakonov, medtem M ko se druga dva, Stolp Črk in Števil, pojavita šele, ko si že bolj zgoraj. Efekt perspektive je fantastičen. Na zgornjem robu se moraš skorajda zriniti v notranjost med vzporednimi kovinskimi kletkami, v katerih raste grmovje. Videti je odštekano in še zdaleč ne neprijetno manieristično. Bolj v notranjosti z lesom obložene esplanade, kjer pride do izraza ves volumen med stolpi, navidez poljubno stojijo panoji, srebrni in stekleni. Temu se reče ambulatorij.
Ob krajši stranici manjšega notranjega pravokotnika vodi v globino položen tekoči pločnik. In ko že misliš, da si spodaj, ugotoviš, da si še vedno zgoraj — v višini vrhov krošenj dreves, ki rasejo iz gozdička še kakšnih petnajst metrov niže in katerih debla držijo pokonci na vse strani napete žice. Nisem še videl tako nesramno moderne arhitekture, ki pa bi bila tako neverjetno človeška. Okrog in okrog gozdička hodniki, vsak najmanjši detajl perfekcioniran do skrajnosti, v dvoranah še bolj božji mir in nebeška svetloba, vse je les, kovina, steklo, tapison. Pohištvo dizajnersko, a funkcionalno, računalnikov dovolj že instaliranih, prostori in priključki pa tudi za laptope, ki jih prineseš s seboj, police s knjigami dostopne - vse skupaj je videti povsem neverjetno. Samo nekaj je: po knjigah pa ne diši. In vendar bi tukaj tudi jaz delal doktorat.
Od sredine osemdesetih, ko je svetovalec Jacques Attali Frangoisu Mitterrandu sugeriral še en, njegov zadnji in vsaj navidez najbolj faraonsko megalomanski projekt, projekt knjižnice prihodnosti, nekakšne digitalno-informacijske Aleksandrije na levem bregu Sene, je minilo dobrih osem milijard frankov, in ti med gradnjo niso zamujali ne za dan ne za centim. Toda BNF, Bibiliotheque nationale de France, Nacionalna knjižnica Francije, zato danes stoji - in pri delovanju s polno paro temu primerno pokuri še milijardo vsako leto.
Prvo otvoritev še prazne konstrukcije so priredili že pred tremi leti samo zato, da je tedaj že umirajoči predsednik dočakal vsaj nekaj. Pred dvema letoma so odprli javnosti dostopne čitalnice s priročno literaturo in drugo infrastrukturo na zgornjem nivoju vrta, včeraj pa še enako velike prostore za študijske raziskovalce na spodnjem. Zahvaljujoč računalniškemu katalogu bo enajst milijonov naslovov iz depojev v zgornjih enajstih nadstropjih štirih stolpov (spodnjih sedem so pisarne) do dvatisočim raziskovalcem dostopnih v največ pol ure, preostalih 240.000 knjig, 85.000 enot skeniranih, štiri tisoč periodičnih publikacij ter internet in cederom knjižnica pa tako kot vsem drugim že doslej takoj. Dnevna vstopnina 20 frankov, dvodnevna 30, letna 300.
Iz knjižnici primerno dizajnerske parkirne hiše s svetlo zeleno pobarvanim asfaltom na Tolbiacu, kjer je nekoč stala tovorna železniška postaja, sem se potem odpeljal na Porte de Versailles, kjer sem v popolni prometni zmedi policajem pred nosom parkiral predrzneje kakor kdajkoli v Ljubljani. A tam je bilo vse dovoljeno: tam so bili avti.
Mondial de Tauto, pariški avtomobilski salon, sem si pred osmimi leti, ko sem bil slučajno ravno v tem času v Parizu, Že imel priliko ogledati. Pa vendar sem bil kakšno uro po doživetju BNF dokaj osupel. Ne govorim o povsem neverjetni, skoraj neprehodni gneči v razstavnih halah in o prometnih kolapsih v daljni okolici Pare des expositions. Govorim o konceptu razstavljanja avtomobilov: vse mora biti pod kotom, kakor da je horizontala prepovedana - pa še blondinke na havbah so ukinili. Vse je blazno kulturno in dizajnersko za pet sekund, vsepovsod okrog pa je štala. Okrogla vrteča se ploščad, nagnjena za kakšnih deset stopinj, na njej avto, okrog nekaj stotin natrpanih ljudi. Nekateri čakajo, da se zavrti celo večkrat. (Sam sem celo pri xsari picasso zdržal samo kakšnih 270 stopinj.) Avti so lahko postavljeni tudi na nemogoče klance, ki jih ne bi zvozili niti terenci. Favorit v tej disciplini norih položajev je novi porsche 911 carrera 4, ki se vrti na zidu. Očitno je res, kar pravi na prvi pogled prismuknjeni francoski slogan za novi peugeot 206: »Še obstajajo stvari, ki nas lahko ganejo.« - Ja, seveda, samo da so postrani.
Avti so vedno bolj čudni: tehnika nedvomno napreduje, toda dizajn -namreč redizajn ali celo samo restyling - je z oblikami in tempom spreminjanja le-teh postal čisti absurd. Še malo, pa bodo avtomobilski sejmi nekakšne modne revije pločevine: jesen-zima ’98, pomlad-poletje '99 in tako dalje. Zato pa tudi ni več epohalnih avtov kakor nekoč, ker nasedamo na vsiljevanje vedno novih in novih.
In ko sem se odparkiral iz ozadja razstavišča, sem razmišljal. Razen nekaj eksotičnih primerkov in svetovnih premier na tem sejmu sem skoraj vse avte že videl v naravnem okolju slovenskih cest. Avte nabavimo takoj, NUK II pa si obetamo po konceptu, ki je bil zastarel že v trenutku, ko je bil sprejet, ne pa da z njim zdaj že leta in leta odlašamo. Odkod torej ta ideja, da je Slovencem mar za knjige?
Saša Vidmajer
Vaje
iz
solidarnosti
a nas ne računajo...
I Natu nismo ponudili v v /	t potencialov in ne
ocenjujemo, da bi bilo 1	sodelovanje potrebno...
” sploh pa imamo razloge, tudi zgodovinske, da si ne želimo biti zraven.«
S takšnim komentarjem je premier opremil odzivanje Slovenije na razreševanje najakutnejše svetovne krize, ki je prešla v fazo, ko mednarodna skupnost meni, da lahko le vojaški poseg ustvari vzdušje za politično rešitev.
Kosovo je končno pritegnilo polno mednarodno pozornost. Še nikdar se ni zdelo vojaško posredovanje v regiji tako neizbežno. Natov vojaški stroj je pognan, ura je začela odštevati, računalnike polnijo podatki obveščevalnih služb. Politika in diplomacija hlastno preigravata scenarije, vmes pa se mrzlično išče formula, ki naj da pravno podlago za vojaško intervencijo. In zdi se, kot da bi to pot zares padla odločitev, da je treba srbskega predsednika Miloševiča ustaviti. In vtis je, da celo Beograd prvič verjame grožnji, kot bi uzrl svojo resnično podobo, vpetost med Haag in domačo slavo. Za svet je že sama izbira vojaške opcije dovolj zagatna - v Washingtonu bi ta hip spet sprožila znane notranjepolitične razlage — dodatno jo bremenijo neenotnost Natovih članic in nelagodje posredovanja brez posebnega mandata OZN, saj bi unilateralno ukrepanje lahko bilo nevaren precedens za naprej. Za nameček pa še preplet globalnih tem, ki stiskajo svet, od nalezljive finančne krize do kaotičnega stanja v Rusiji, pokvarljivih odnosov med Washingtonom in Moskvo, neprepričljivega voditeljstva ZDA in spodjedene verodostojnosti severnoatlantskega zavezništva.
Nekaj skrbi za vprašanja, ki pestijo svet, je oplazilo celo vase zazrto Slovenijo. Spočetka je kazalo, da je prišel izbruh kosovske krize zanjo kot nalašč v času, ko je zasedla nestalni sedež v varnostnem svetu Združenih narodov, potem so se pokazali temnejši obrisi teme, ki se dotika slovenskih interesov. Z negotovostjo pričakovana resolucija o Kosovu, prva od globalnih vsebin, pri kateri bi lahko Ljubljana doživela trk načelnega ravnanja in konkremih koristi, se je iztekla idealno in celo Rusija je nepričakovano podprla dokument varnostnega sveta. Zdaj aktualna možnost vojaškega posredovanja v regiji pa postavlja pred Slovenijo nove dileme.
Kako odgovoriti ob vprašanjih, ali bi bila Slovenija pripravljena (vsaj logistično) prispevati pri napadu na ZR Jugoslavijo? Si lahko aspirantka za Nato, četudi ve, kako brez haska so njena prizadevanja za vstop v zvezo, in članica varnostnega sveta ZN privošči brezbrižnost in odklonilen odnos? Je zaradi krhkih odnosov z Zahodom primerneje ne skopariti s simbolnimi ponudbami, četudi je težko merljivo, kaj z mednarodno solidarnostjo pridobi? Ali pa je bolje nekaj zdravega egoizma in je taktiziranje zaradi stikov z Beogradom in gospodarskih koristi celo bolj v soglasju z nacionalnimi interesi?
Vprašanje o slovenskem prispevku ob možnem posegu je le hipotetično, kar pa ne pomeni, da je zgolj retorično. Za zdaj uradna Ljubljana še ni bila izrecno vprašana, kaj bi bila pripravljena ponuditi, čeprav so na sedežu Nata že pokazali zanimanje za to. Najvažnejše pravilo v politiki je, da mora vedeti, kdaj na zastavljeno vprašanje (ne) odgovori. Subtilnost diplomacije gre dlje, do zavedenja, kdaj vprašanje sploh izreči.
Če Slovenije trenutno ne vprašujejo po njeni solidarnosti, ne gre za to, da vprašanje ni prisotno, niti ni razlogov, da ne bi imeli nanj pripravljenega odgovora.
Ob razmislekih o tem, kaj bi Slovenija, ki se je je v preteklosti že nekoliko oprijel sloves sebične države, mogla ponuditi mednarodni skupnosti, tako ali tako ne gre za več od simbolnosti, na primer za odstop zračnega prostora za letalske prelete, morda ponudbo bolnišničnih kapacitet.
Za Nato je nedvomno važno tudi verbalno razumevanje ene od novih držav nekdanje države (in članice varnostnega sveta), da je vojaški poseg potreben. Takšna izjava je te dni prišla iz ust sicer tako pragmatičnega premiera. A nemara bi le lahko šel dlje.
Zaporedje sestankov sveta za nacionalno varnost ta teden daje slutiti, da se domači politični vrh pospešeno ubada z aktualnimi dilemami. Položaj je za Slovenijo zoprn. Vsakršno angažiranje v okolju, iz katerega prihaja, ji je, jasno, odveč in gotovo je bila že Drnovškova izjava (»Slovenija razume razloge za poseg...«) izrečena stežka, ob zavedanju, da ni najboljša investicija v odnose z Beogradom. V isti sapi približevanje zahodnim integracijam narekuje določeno mero prevzemanja njenih pravil, z izražanjem solidarnosti vred.
Premier, ki se v prihodnjih tednih odpravlja v Združene države Amerike, in to je zanj creme de la creme letošnjih obiskov, utegne stik s predsednikom Clintonom izkoristiti za prepričevanje, naj Natov dokument ob ivashingtonskem vrhu, vsaj mimogrede omeni Slovenijo. Ob tem bi mu bilo laže, če bi se lahko pohvalil z legitimacijo mednarodno solidarne države. Bližnja odločitev o Natovi širitvi (na vvashingtonskem vrhu prihodnje leto) je izključena, a zato občasna kooperativnost ni za odmet. Nato je resda bistveno bolj oddaljen cilj kot kdaj prej, navzlic temu pa si čakajoči stežka privoščijo razkošje pošiljanja napačnih signalov. Na drugi strani je tu ZR Jugoslavija, s katero Slovenija nima normaliziranih odnosov, zaradi česar opozicija pritiska na premiera, za vratom pa ima še gospodarstvo, na katero je venomer skrajno občutljiv. Premierova previdnost in neizpostavljanje imata logičen kontekst. In vendar je primemo spomniti, da se v mednarodnih odnosih zgodi, da kdo kdaj koga kaj vpraša samo zato, da ga spravi v zadrego.
Ob Evropi brez voditeljstva in Ameriki, pogreznjeni v banalnost, bi se utegnile tudi tokratne domače vaje v solidarnosti izkazati za suhi trening. Medtem bi bil čas za vežbanje manj ezoteričnih odgovorov.
jp"- o smo na domačem ilovna-m	tem dvorišču otroci »rubili ze-
mljo«, ta igra ni imela nobenih konkretnih posledic. Nekdo si K	je pač priigral večje ozemlje
JBkt. in s tem premoženje, drugi je na njegov račun izgubljal grunt, tretjemu sta pustila le tolikšen košček, da je lahko stal na njem... Narisane črte je zamulila prva poletna nevihta in spet je bilo vse v najlepšem redu. Toda pravila izpred naliva in po njem so ostala stroga in natančna; če jih je kdo hotel izigravati, se »več nismo šli«. Intuitivno otroško smo vedeli, da goljufanje prinaša prednost tistemu, ki je ne zasluži, in da v nepravičen položaj potiska tistega, ki ne goljufa.
Temu bi lahko mirno rekel kulturno vedenje. Kultura igre ali igralna kultura. Nanjo se često spomnim, ko me naši izvoljeni predstavniki ljudstva vedno znova v mislih napodijo v učbenik o politični kulturi, da bi tam našel potrdilo prav o nasprotnem — 6 njihovi nekulturnosti in tudi nepolitičnosti. In kaj ostane od politika, če mu odvzameš politiko in politično kulturo? Nič obojega, nič taktike, tudi razuma nič - zgolj Z mišicami in maščobo speto okostje, ki pa premore politični glas, to čarobno glasovalno odločanje o najpomembnejših stvareh.
Materialne dokaze bi lahko nagrmadil.
Velikanska škoda je, da ostajajo »neobdelani« magnetogrami in glasovalne liste slovenskega parlamenta; škoda, da nihče nima energije preučevati zapisnikov občinskih sej in analizirati obnašanja ter potez naših županov, svetnikov, poslancev, ministrov... Nekaj izvrstnih doktorskih disertacij in razprav tako požrejo arhivi, fie da bi kdorkoli vedel, kako nestrokovno, neumno, naključno ali z eno besedo brez vsake politične kulture so padle odločitve, nastali zakoni, se začele akcije ali porabil denar.
Bo kdo kdaj na primer razkril, da je proti koncu prejšnjega meseca slovenski parlament sprejemal amandma k zakonu o tem, kako dolgo naj nadomestilo za brezposelnost prejemajo bivši
delavci? Predlog je bil, da toliko mesecev, kolikor let delovne dobe imajo - približno tako, detajli tu niso bistveni. Poslanci so amandma sprejeli z enim glasom večine. Politično nekulturen predstavnik ljudstva pa težko sprejme drugačno odločitev, kot jo sam zagovarja. V tem primeru je poslanec Franci Rokavec (iz izpiska glasovanja je razvidno, da je glasoval proti amandmaju) prosil, da bi glasovanje ponovili, ker se je sam zmotil pri glasovanju. Večina je bila za ponovitev glasovanja. Za politično kulturo naših poslancev pa je potem kot biser dragocen računalniški izpis ponovljenega glasovanja.
Drugo glasovanje je z enim glasom že prej sprejeti amandma zavrnilo.
Franci Rokevec je bil spet proti. Torej se ni bil zmotil in je za ponovitev glasovanja prosil zaradi drugih razlogov. Med obema glasovanjema je torej lagal.
Aleksander Merlo, ki je bil prvič proti, je drugič amandma sprejel. Zoran Lešnik, ki prvič ni glasoval, je bil drugič s predlogom zadovoljen. Ciril Metod Pungartnik, ki prvič ni glasoval (prisotnost pa je potrdil), je bil v drugo proti. Branko Kelemina, ki je bil v prvem poskusu pristaš zakonskega amandmaja, se potem ni mogel več odločiti in ni glasoval. Branko Janc pa se je obnašal ravno nasprotno. Vincencij Demšar, Miroslav Mozetič (v prvem glasovanju sta sprejela amandma) in Peter Petrovič (ta pa ne) so izginili iz dvorane ali pa prisotnosti niti prijavili niso, vsekakor pa niso več glasovali. A v dvorani se je pojavil Alojz Vesenjak, ki se mu je amandma zdel primeren. Tako je 25. septembra v petek okrog pol enajstih v dveh minutah stal in padel amandma, ki odloča o denarnih prejemkih nekaj deset tisoč brezposelnih in o kruhu in mleku njihovih otrok. Stal je in padel povsem slučajno. Kdo ve, kaj bi bilo z njim, če bi ga bili predlagali v sprejem pet minut kasneje ali deset minut prej? In kdo ve, kaj bi se zgodilo, če ne bi bil nekdo prosil za ponovitev in se zlagal, da se je zmotil pri glasovanju?
Pustimo ob strani vse ostalo (kakšne so možnosti proračuna za nadomestila brezposelnim -vsaj to je očitno, da je bilo to tu še najmanj pomembno; kako živijo brezposelni - tisti, ki so to zares in krvavo ipd.), nesporno je en sam samcat pogled v takšne dokumente trdna napoved, da se v gorah papirja skrivajo početja in odločitve mnogih politično nekulturnih in sluzasto omahljivih ter nerazumnih ljudi. Če bi oni tam tako pošteno »rubili zemljo«, kot so.jo morali sami na dvoriščih, ko so bili še paglavci, bi bilo v tej deželi morale, kulture in ponosa ravno dovolj.
Če pa bi volivci razbrali iz glasovnice še to, kdo vse je glasoval proti tistim načelom in obljubam, ki jih je zagovarjal pred volitvami, potem bi se na tem malem dvorišču pod Alpami vnel pretep, kakršnega ne policija in ne božja pomoč ne bi ustavili. A ker se nismo zravsali, bodo že čez nekaj dni na predvolilnih listkih spet zapisane takšne besede: »Ukinili bomo dohodnino socialno šibkim slojem prebivalstva« ali »Zagotovili bomo brezplačno malico in učbenike v šolah« in spet »Administracijo bomo zmanjšali za 15 odstotkov« (=povzeto po predvolilnih lističih SDS za sedanjo parlamentarno zasedbo). A lističe so ljudje v štirih letih zavrgli in pozabili obljube. Nikakor pa ni politično kulturno, da so jih pozabili tisti, ki so se na teh listkih in plakatih razkošno smejali ali resno gledali predse, kakor bi le oni poznali odgovore na vsa vprašanja tega sveta. Spet politično nekulturno.
Tako kot njihovo obnašanje v parlamentu. In drugod.
Mnogi so tako nemoralni, da pozabijo v konkretnih primerih celo svoje politične zaveznike ali pred spoštovanim avditorijem dano obljubo. Ptujskemu županu Miroslavu Luciju, ki je tudi podpredsednik slovenskega parlamenta, je predsednik občinskega sveta Milan Čuček pred kratkim lepo orisal njegovo »načelno« župansko kariero. Pred volitvami je govoril o poklicnem županovanju, po dveh mesecih je tarnal, da se ne bi rad oddaljil od svoje medicinske stroke, in obljubljal, da bo kot ljubiteljski župan nare-
dil vse za občino. Pa je hitro kandidiral za poslanca in bil izvoljen. Zavrnil je predlog za volitve novega župana, ker bi to bilo predrago, sam pa bo z dvema podžupanoma že zmogel. Zdaj bo kandidiral ponovno - če ne bo zakonskih omejitev, najbrž spet kar dvakrat zaporedoma na volitvah. Pa pri tem ni v ptujskem občinskem svetu nihče niti prijel za županovo ponujeno možnost, da bi njegovo delo temeljiteje ocenili. Lahko bi ga vsaj vprašali, kako politično modro in kulturno se mu zdi istočasno podpisovati interpelacijo za šolskega ministra in se obenem z njim dogovarjati za podpis pogodbe o gradnji ptujske gimnazije. Je treba reči, da pogodba še ni podpisana?
Kako politično modro in moralno je na primer šolsko ministrstvo v prvi polovici septembra kovati v zvezde, ko odpiraš velikansko šolo in telovadnico, ki jo je plačalo ministrstvo, ducat dni kasneje pa te iste ljudi zmerjati z majmuni, kar si je privoščil destrniški župan Franc Pu-kšič? To ministrstvo je res vredno graje, a najprej zato, ker je Pukšičevi občini dalo denar za 3300 kvadratnih metrov veliko šolo in telova dnico, v katero bo naslednjo jesen začelo hoditi v prvi razred le predvidoma 26 prvošolcev.
Je politična modrost, če na polaganju temeljnega kamna za veliki in zahteven ter drag vo dovodni sistem po skrajnem robu Haloz videmski župan reče, da do njegovih Haložanov pač država ni tako dobrohotna kot do Haložanov občine Gorišnica? Ker bi to bilo lahko tudi res, je izjava zelo verjetna in vžge. Toda obenem isti človek ne pove, da za skoraj sto milijonov raje gradi vinoteko, klubski prostor, glasovalno tehniko in razkošne pisarne v novi občinski stavbi, kakor bi tem svojim od države pozabljenim Haložanom pomagal priti do vodovoda. Njemu je buteljka ob občinskem šanku v občinski kleti zagotovo boljša od še tako odrešilne vode na zadnjem bregu njegove občine tam gori nekje na vrhu Avguština ali nekoliko niže v Skorišnjaku.
Hieronymus Bosch (1450-1516), Janez Krstnik v Puščavi Franc Milošič
Kulture nič, le kosti in salo