GLEDALIŠKI LIST Narodnega gledališča v Ljubljani 1941-42 DRAMA 18 Lit 2'— G. FORZANO: POROČNO DARILO v - r . GLEDALIŠKI LIST NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI 1941-XIX./42-XX. DRAMA Štev. 18 G. FORZANO: POROČNO DARILO PREMIERA 21. MAJA i942-XX C. Forzano: „Porocno darilo“ Avtor komedije »Poročno darilo« je za naše gledališče popolnoma novo ime. To pa nikakor ne pove, da je novinec na tem polju. Giovacchino Forzano je ime, ki ima v Italiji in tudi izven nje dober cvenk. Saj ni čuda! Pred menoj leži seznam njegovih dramskih del —■ štiriindvajset jih je navedenih — pa to še niso vsa. Forzano je znan predvsem kot pisec historičnih iger. Od posebno znanih imenujemo igre: »Ginevra degli Almieri«, »Napoleone e le donne«, » Jack Broder«, »I fiordalisi d'oro«, »Ma-dame Rolland«, »Danton« in »II conte di Brechard«, Poslednja štiri dela imajo snov iz francoske revolucije. — Forzano ni znan samo po svojih delih, temveč tudi po tem, da je intimen sodelavec Duceja, ki je napisal dramo z Napoleonskim sujetom »I cento gior-ni«, pri kateri je sodeloval kot svetovalec in mentor. Imenovana zgodovinska drama je bila igrana z uspehom v Burgtheatru na Du- 145 naju in v drugih evropskih gledaliških centrih. — Poslednje njegovo dramsko delo je tudi vzeto iz francoske zgodovine in se imenuje >' Čampo di Maggio«. * s * »II dono del mattino« — „Poročno dariio“ imenuje avtor sam »una piccola commedia« — majhno komedijo —. Morda naš naslov »Poročno darilo« ne odgovarja povsem originalu — in ima Pleteršnik celo slovensko besedo »jutrna« za ta pojem. V teku dogodkov pa se naslov opraviči in postane razumljiv in dostopen slehernemu. * j;- * Una piccola commedia! Da, prav res, to je v pravem pomenu besede — majhna komedija, lahka, gracilna, ki ne stavi prav nobenih zahtev na dvoje igralcev. — In zato je ta »piccola commedia« velika komedija za dvojico. — Ker vse skupaj je prav za prav samo velik dialog ... Za kaj gre v tej zadevi? Mlado, zalo, inteligentno a ubogo dekle študira kemijo ... Starši ji umro in prekiniti mora študije, presedlati mora na farmacijo, da si bo potom službe lahko pridobila sredstev za nadaljevanje študij. Tako pride lepo, prikupno dekle kot apotekarica v majhen kraj — v lekarno... Tam se zagledajo vanjo vsi: župan, učitelj, davkar — z eno besedo nova pojava fascinira v kraju vso rodoljubarsko- bratovščino — vsi jo nadlegujejo več ali manj vsiljivo — vsi ji ponujajo usluge za ceno njene mladosti, lepote in predvsem — za ceno njene dekliške časti. — Pa pravi dekle, ki je mlado in energično: presneto, tako ne pojde dalje! In čez mesec dni izpremeni službo in se naseli v drugem kraju, ki je sicer na las podoben prvemu. A dekle ima izkušnje. Ona ve, da se ne sme pojaviti kot mlado dekle, ona ve, da ne sme biti lepo dekle. Zato si omisli že pred prihodom in nastopom v novo službo dolge sive halje, čepico, ki ji zakriva kodre, temna očala, ki krijejo oči in pa kot višek, omisli si temeljito bradavico, katero si prilepi 146 na brado... To grdo, nezanimivo dekle nastopi službo v novem kraju... * * * Tu zastavi Forzano pero za svojo »piccolo commedio«. Zvečer okrog desete ure jo prične in okrog šestih zjutraj jo konča s poročnim darilom, z »jutrno«... »Jutrna«, to pa je ono darilo, ki ga je poklonil Langobard svoji ženi po orvi poročni noči, ko je ugotovil, našel in spoznal čistost in neomadeževanost svojega dekleta — žene. Rekel sem že: dvoje vlog je v tej komediji. On in Ona. Slučaj ju privede skupaj in mesečina in mandolina in ono, kar se imenuje »ljubezen na prvi pogled«. Carlo de Flaviis se imenuje junak in zanimivo je, da uporablja avtor Forzano to ime, ki je tudi ime dveh tovarišev dramatikov, katerih eden je celo Carlo. — Med meditacijami o literaturi slišimo celo kritiko o romanih in o avtorjih in zanimivo bi bilo ugotoviti pravo vez med to kritiko in slučajnostjo imena Flaviis. Poleg teh dveh ima še celo vrsto lokalnih tipov, ki so kot pri nas prežeti od lokalnega patriotizma, zaljubljenosti v samega sebe in pa od borniranosti, ki je večna in neiztrebljiva. Tri osebe moram pa le izbrati in jih predstaviti posebej. Predvsem lastnica lekarne gospa Arsilija. Vdova, preperela od gluoe vsakdanjosti in obsedena od bolestne radovednosti. K tem lastnostim pribijmo še lakomnost in pohlep, pa imamo najkrasnejši lik raz-orožene Megere. Potem sta še dva. Dvojčka, kajti eden brez drugega ni mogoč. Celota sta le. če sta skupaj, če agirata v isti sapi. To sta Arsilijin brat in Cavaliere Castelli, mestni davkar v pokoju. Morda Forzano n' imel tega v mislih in v načrtu, vendar nastopata kot ona antična, stokrat upodobljena starca, ki špegata za lepo Suzano, ko se baš koplje. Stara platna mi prihajajo pred oči — tam zadaj za grmom čepita dva bradata dedca in Suzanica si slači srajčko... Taka je ta reč! Ta dva dečka je vzel Forzano morda nekote s teh starih platen — kajti tudi ta dva stikata, iščeta in pregledujeta — bogme, celo nad spalno srajčko se skopljeta. Seveda — vse je snažno, vse je lepo moralno — vse je lepo za grmom. S tem novim avtorjem in njegovim delom se nam prikazujejo vedno bolj jasno smernice sodobne italijanske dramske tvorbe. Rekel bi, da jo lahko imenujemo: prikazovanje življenja brez problemov, sproščenje muk in težav — in oder naj pri tem sodeluje. Cosi č la vita — tako je življenje. Mi se ne vprašujemo, če je tako — osvobodimo se peze in skrbi — za to naj poskrbi oder, igralci, avtor in režiser. Ost: Fi ■ Lipah: Dobitek v loteriji Me že spet sreča oni dan pred Nunami moj prijatelj Nace Kapelj, me prav pisano pogleda in pravi: »Današnje globoko in poučno premišlievanje hočemo posvetiti eni izmed tistih besed, ki jo vsak rad sliši: to ni beseda mladost, sreča — ljubezen, ne, to je beseda glavni dobitek! To je tisti dobitek, za katerega vsakdo misli, da ga bo dobil, še tisti, ki srečke sploh ni kupil, v resnici ga pa nihče ne dobi, razen na javnih ljudskih loterijah. Gotovo pa je, da se za nikogar ne izve, če ga je res dobil. Taka stvar se bolj prikriva in taji kot kaka tajna bolezen. Dobitnik pa tudi nima več nobene mirne ure in to še preden so ga izvohali sorodniki in drugi taki sumljivi prijatelji. Revež si beli glavo, kam bi s tolikim denarjem naenkrat. Eno pa je pribito, da še noben glavni dobitnik ni dal denarja tja, kjer bi bil najbolj potreben. Ali pa je vtaknil denar tja, kjer ni bil varen. O tem pravi naš stari pregovor: »Ta pa zapravlja — kot da je v loteriji zadel.« Vidimo tedaj, kako hitro postanemo modri in bistroumni pri tej priči, kadar začnemo opravljati tiste, ki imajo kaj pod padcem. Zanimivo je, da na primer uradnik vse leto ne premišljuje toliko o denarju kot takrat, ko hoče kam na počitnice. Še bolj znano pa je, da takrat vsi denarni zavodi kredite odpovedo in si mislijo: »Kako neki to, da se boš hodil ti z izposojenim denarjem na morje past — jaz moram pa vso to mestno vročino v zatohli pisarni prežejati. Nak, ne boš hodil na morje se mastit s finimi ribicami in gostim vinom. Na Ljubljanici je zate prav tako dobro; pa jo malo osoli, da bo dobila morski okus, vzemi s sabo škatljico sardin in steklenico črnega vina, pa boš na morju. In Ljubljanica ima še to prednost, da se hodiš vanjo kopat vse leto, tudi o Božiču, morje pa prenaša kopalce samo med sezono. Po teh glavnih ugotovitvah se vrnimo k loteriji in prijaznemu glavnemu dobitku. Kaj vse se lahko rodi iz glavnega dobitka, bomo videli iz sledečih dveh zgodb, ki sta se obe resnično tudi pripetili. Pred vojno leta 1914. so živeli v nekem velikem mestu trije mladi uradniki, bivši sošolci in sedaj skupno nastavljeni v nekem velikem podjetju. Izbruhne vojna. Vsi so morali na fronto z istim regimentom in ko je končno posijal tudi mir, so se vrnili vsi trije zdravi domov. Spet so bili sprejeti v isto podjetje. Našli so si končno tudi neveste, toda ko se je bližal čas ženitve, je bilo drobiža čim dalje manj, neveste pa so bile boli lepe kot bogate. Fantom pride na misel državna loterija. Kupijo skupno eno srečko in začno sanjariti o novem stanovanju, lepem pohištvu in zakonski sreči. Ko pride dan vlečenja, si zamislita dva izmed njih šalo, ki je imela hude posledice. V tiskarni, kjer so tiskali listo dobitkov, sta imela prijatelja: nagovorita ga, da je postavil za šalo na eno listo njihovo številko, ki naj bi zadela glavni dobitek, milijon. Hitita veselo v podjetje, pokažeta tretjemu tovarišu črno na belem, da so zadeli milijon. Oni prebledi in odhiti naravnost k ravnatelju: »Prosim za dva dni dopusta.« Dobil ga je in odhitel v mesto naročat pohištvo, opremo itd. Čez dva dni se vrne v podjetje ves izpremenjen, drugače se je smejal kot prej, drugače govoril in se vedel drugače kot prej. Tovarišema je bilo končno šale zadosti in mu rečeta: »Saj ni res, da smo zadeli. Pošalila sva se s teboj in dala listo ponarediti. Vidiš, tale je prava in na njej ni naše številke.« On ju pogleda z nasmeškom in pravi: »Ne, ne, je že dobro. Zdaj se šalita: tale lista je ponarejena, saj sc ji kar vidi.« Zdaj je zgodbe konec: bol] ko sta mu dopovedovala, bolj je verjel, da so zadeli. Nesrečni fant je moral končno v bolnišnico, kjer so ga z uspehom zdravili. Čez leto dni so se vsi trije poročili, bolj na to suho, toda dobili so pametne in lepe, zveste žene — ki so vredne več kot sami glavni dobitki. Zdaj pa druga, ki ni tako žalostna, vendar pa nič manj poučna. Pred vojno so potovke kar po hišah prodajale srečke državne loterije. To je bila navada v marsikateri državi, toda ne v Avstriji. In tako pride nekega dne jezična potovka k neki znani pometarici v predmestju velikega mesta in ji za božjo voljo vsili, da je za žuljave prihranke kupila srečko. Mine kakega pol leta, kar potrka na vratih pometarice potovka s šopkom v roki: »Čestitam ti, draga prijateljica!« Pometarica pogleda skozi okno in jo vpraša: »Od kdaj se pa ti z avtomobilom voziš?« Ta ji odgovori: »Nisem mogla strpeti, samo da bom prej pri tebi: zadela si glavni dobitek, milijon. Kje imaš srečko, da ga greva dvignit v banko?« Pometarici pri teh besedah pade šopek iz rok, sesede se in reče: »O, vsi svetniki, pomagajte mi! Sem mislila, da ne bo nič iz tega, strgala sem v jezi srečko in jo vrgla v smeti!« Potovka se razjezi: »Avša, avšasta, kdo bo pa zdaj šoferja plačal? In kje so tiste smeti?« Uboga pometarica je komaj odgovorila: »To je bilo pred mesecem dni. Na mestnem smetišču so!« Potovka leti na cesto, kjer je bil med njo in šoferjem tale kratek razgovor: »Gospod šofer, saj me poznate, bom že jutri plačala.« — »Poznam, še predobro, se bomo že na policiji pomenili. V banko se ne peljete, kot ste rekli?« — »V kašno banko, gospod šofer, zdaj gremo na smetišče, ne pa v banko. Na smetišču se vendar ne bom z avtom vozila.« — »Adijo, koš babji, se že vidimo!« — In je oddrdral. Zenski pa na smetišče. Nesreča včasih malo zameži, našli sta vse koščke raztrgane srečke. Sosede so že zvedele za novico in ko je šla potovka s srečko v banko, so prišle sosede k pometarici in se delale kot da nič ne vedo. Prva ji ponudi zavitek: »Nate so- 150 seda, malo šunke sem vam prinesla, včasih ste pravili, kako si je želite!« Pometarica ji odgovori: »Šunke pa res ne jem.« Dobro je namreč pogruntala, zakaj so blage ženske prišle. »No, če že šunke ne jeste, saj je košček sira tudi zraven, je pa že tako rumen in masten,« pravi prva. Pometarica odgovori žalostno: »Tudi sira ne jem.« »Prav imate,« poseže vmes druga soseda, »kaj bi človek mislil samo na jed. Draga moja, prinesla sem vam tale kos satina, lep vzorec in še moderen je; nate, kar vzemite ga, to bo bluza, da je boste veseli.« Pometarica reče; »Kaj bo to živo blago zame, staro vdovo, to je za mlada dekleta.« Soseda pa brž: »Kaj mladost, mladost tudi ni vse. Kar vzemite, za god vam dam, ker zadnjič nisem utegnila, mož se mi je napil in zob me je bolel.« Ko je ravno začela tretja soseda z gospodarskim razlaganjem, češ da denar nima sigurne bodočnosti, da so bolj zanesljiva zemljišča in hiše, da ona ve za prav poceni stavbišča, in da ne mara nič zraven zaslužiti, plane v sobo preplašena potovka: »Pod nosom se obrišite vse skupaj, najbolj pa ti avša, ki si šla svojo srečko na smetišče zakopat: srečka je strgana in nima nobene veljave več. To mi je rekel prokurist v banki!« Sosede so pobrale zavitke z mize, nemo odšle in šele iz veže se je zaslišalo hihitanje, ostudno in zlobno, kakor vešče na Kleku. Ker se pa tam, kjer je vsaj malo govora o kakem denarju in o kakem mogočem zaslužku takoj pojavi advokat, ki prej ugotovi vse, kot najboljši zdravnik bolezen, se je začel zanimati za zadevo nek mlad, toda sposoben jezični doktor. Obrne se na ravnateljstvo loteri'e v prestolnici in dobi odgovor, da je srečka veljavna. Pometarica je postala čez noč milijonarka. Sosede so prišle z darovi, šofer je izjavil da jo bo zastonj vozil v banko, le za bencin bo dala, tudi stavbišča si je šla ogledat v novi satinasti bluzi itd. Prokurist • v banki se pa le ni dal ugnati od mladega advokata in je javil ravnateljstvu v prestolnici, da srečka ni cela in da ji manjka cel vogel. In res pride odgovor od tam, da srečka ni veljavna. Uboga milijonarka je postala spet pometarica, soseda je prišla po bluzo in rekla: »Kar nazaj mi jo daj, še dobro, da je tudi meni prav, to sva že s šiviljo tako uredili!« Mladi odvetnik pa ni odnehal, tako ko ne odneha izkušen ribič, če je riba že enkrat prijela. Taka pride rada nazaj in se prav gotovo osmodi na trnku. — Da torej srečko fotografirati in pošlje sliko v prestolnico, češ da manjka samo nebistveni beli neposlikani rob na srečki, ne pa ves ogel. Pride kmalu odgovor, da je srečka veljavna in da naj jo advokat s srečno dobitnico prinese v prestolnico v ravnateljstvo loterije, kar se je takoj zgodilo in pometarici je bil izplačan milijon. Koliko se je od tega oprijelo advokatovih rok, ki so vsi s smolo namazani, tega ni bilo v časopisih. Koliko pa je uboga pometarica pretrpela, ko je bila danes beračica jutri milijonarka, si lahko mislite. Vsak večer je molila k vsem svetnikom, češ, eden bo gotovo pomagal. Končno pa si je mislila tako, kot si mislimo vsi, če hočemo resnico govoriti: »Denar ni vse, prijeten je pa le — po sebno, če ga človek ima.« Lastnik in izdajatelj: Uprava Narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Oton Zupančič. Urednik: Fr. Lipah. Za upravo: Fr. Lipah. Tiskarna Makso Hrovatin. Vsi v Ljubljani. II dono del mnttino PICCOLA COMMEDIA IN TRE ATTI Dl GIOVACCHINO FORZANO. - TRADUZIONE Dl E. KRALJ. Regia di: prof. O.* Lucia Bianchi....................................Simčič II conte Carlo de Flaviis..................Jan La signora Ersilia ......................Nablocka Annibale............................................ Plut II maestro elementare............................Gale L' ufficiale postale.................................Brezigar II Cav. Castelli, esatore comunale in riposo Presetnik II dottore.......................................Peček II pievano.......................................Bratina La serva della signora Ersilia .... Rakar Una villeggiante.................................J. Boltar Un operaio.......................................Raztresen L’ agione succede nel 1923. la cassa si apre alle ore 17 Inizio della rapuresentazione alle Fine dello spettacolo alle ore 19.30 ore > fila Piatea: I. II.-III. ., . . . IV.-VI. „ . . . VII.-IX. „ . . . X.-XI.................. XII.-XIII. „ . . . Balconc: I. „ . . . II............... Palchi: piatea (4 persone) I. piano . . . Lit. 15- 14-- 12'- 12- 1P-- 8- 10-- 8- Lit. 56- 56- balcone „ • • Posti agiunti nei palchi: piatea ............................. » I. piano.......................» balcone.................................. Galleria I. fila................................ II.-III. „................- Ingresso in galleria .... » Ingresso per gli študenti ... » Lit. 4T K 6 V ff' l' V I biglietti si vendono alla cassa diurna delTeatro delPOpera dalle 10.30 alle ^ 17, alle 19, e alla cassa del Teatro drammatico mezz’ora prima dell’mizio deli tazioni. Le tasse sono comprese. Porotno Mo (Jutrnn) KOMEDIJA V TREH DEJANJIH. SPISAL GIOVACCHINO FORZANO. - PREVEL E. KRALJ. Režiser: prof. O. ŠEST Lucija Bianchi .......................................Simčičeva Grof Carlo de Flaviis.............................Jan Gospa Ersilija....................................Nablocka Annibale......................................., plut Učitelj ............................................ Gale Poštni oficial....................................Brezigar Cav. Castelli, davkar v pokoju .... Presetnik Zdravnik .........................................Peček Župnik.............................................. Bratina Služkinja pri gospe Ersiliji......................Rakarjeva Letoviščarka .....................................J. Boltarjeva Delavec , , .....................................Raztresen ^flajna se odpre ob 17 V________________________________ Dejanje se vrši leta 1923. Začetek ob 17.30 Konec ob 19*30 Sfter: ^Ikon: Sedeži L- ” v nnrtprin I. redu I. vrste . . . Lit. 15'- balkonske (4 osebe) . . 40' II.-III. vrste 14 — Dodatni ložni sedeži: v parterju 10- IV.-VI. „ „ 12,- v I. redu . 10'- VII.-IX. „ »1 12'- balkonski. 6- X.-XI. „ ♦1 10- Galerija: Sedeži I. vrste . . 6- XI1.-XIII. 8- II. „ 5 - [. vrste . . . 10,- „ UL „ 4- l. „ ■ . . (4 osebe) . . (4 osebe) . •1 8 — 56'- 56- Galerijsko stojišče Dijaško „ »1 » 2- L . so v predprodaji pri dnevni blagajni v opernem gledališču od 10.30 do 12.30 17- do 19. ure, in pri blagajni v drami pol ure pred pričetkom predstave. Takse so vračunane.